Slovenci v Lurdu

Slovenci v Lurdu. Franc Ksaver Meško

Spisal Ksaver Meško.

Izdano:	Slovenske večernice, »Izdala družba Sv. Mohora«, Celovec (63. zvezek), 1909, str. 35–88.
Viri:	dLib
Dovoljenje:	Besedilo še ni v javni lasti, a je dostopno na portalu Digitalne knjižnice Slovenije (dLib.si)
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

1. Predgovor — zagovor.

Prvikrat nad 600 Slovencev v Lurdu! Zastopniki skoro vseh stanov so bili med to množico: Knez in škof, nad 60 duhovnikov, odvetnik in državni poslanec, zdravnik in deželni poslanec, več učiteljev in učiteljic, vseučilišniki, kmetje, delavci in delavke. Istotako je bila zastopana skoro vsaka starost: Stare mamice in sivi starčki, ki so pohiteli še na zadnje svoje dni v daljno tujino iz ljubezni do Matere Božje, ko bi se odločili sicer pač težko za kako daljše popotovanje, in majhno, triletno dete! In vsi so nosili voljni in veseli napore daljnega romanja!

Mnogo črnila se je prelilo po slovenski domovini zaradi tega romanja. Čisto po nepotrebnem! Ker plačali smo vse sami. Pri nikomur nismo beračili, nikogar nismo nadlegovali. S svojim denarjem pa stori lahko vsak, kar sam hoče. Če se popelje kdo ob lepi priliki tudi na luno, povsem njegova stvar!

Smelo pa lahko trdimo, da je imelo to romanje za udeležnike lepe koristi, in sicer ne samo v verskem in duhovnem oziru.

Naši ljudje so videli sveta, kator ga ne bodo izlahka kmalu zopet. Videli so vzorno gospodarstvo na polju in v vinogradih v Švici, deloma tudi na Francoskem. Seveda, natanko proučiti ni bilo mogoče vsega v teh kratkih dneh. A saj se to ne doseže popolnoma dostikrat niti na dolgotrajnih in dragih poučnih popotovanjih. Nekaj, pojem in spomin, pa je gotovo ostalo.

In tujci so zvedeli ob ti priliki za nas in so se nas naučili spoštovati. Kogarkoli smo slišali govoriti v Lurdu o Slovencih, jih je hvalil in ni mogel prehvaliti njihove pobožnosti, gorečnosti in res lepega, zglednega vedenja. Nikjer se nismo vsiljevali, nikjer se ne bahato postavljali, nismo govorili nikjer mogočnozvenečih besed in praznih napitnic, nikjer nismo kričali, a vendar smo si pridobili v daljni tujini priznanje in spoštovanje, ne kot ljudstvo širokoustnežev, ampak kot resen, krepak in veren narod. Iskreno pobožnost in izpodbudno vedenje Slovencev je pohvalil tudi blagi in ljubeznivi škof tarbsko-lurški, monsignor Schopfer, ko smo se mu poklonili na dan pred odhodom in smo mu — tujcu in najemniku v lastnem domu — priredili srčno ovacijo. In s tem vseobčnim priznanjem smo, mislim, lahko zadovoljni romarji, a tudi Slovenci v domovini.

Navrh je slavila, kakor v svetem letu 1900 v Rimu, tudi to pot v Lurdu slovenska pesem pravo slavlje. Kjerkoli se je oglasila, so postajali ljudje in so hiteli od vseh strani skupaj. In prosili so zopet in zopet, naj zapojo še katero. In že na ta uspeh so Slovenci, ki so imeli v Lurdu sicer pač preprostejše pevce nego l.1900 v Rimu, ki niso imeli s seboj seveda tudi ne naše proslavljene „Glasbene Matice“, lahko ponosni. V daljnem svetu so pokazali njihovi sinovi in hčere krasoto slovenske pesmi, srebrno svežost slovenskih glasov, veliko ljubezen slovenskega naroda do poštene pesmi. „Journal de la Grotte de Lourdes“ je pisal v svoji izdaji z dne 24. maja 1908 med drugim o naših pesmih: „Treba še, da po zasluženju z veliko hvalo omenimo njih pesmi, ki se odlikujejo skozinskoz po harmoniji, prijetnosti in tuintam po mehki melanholiji.“

Pač lepa pohvala slovenski pesmi! Lepo zadoščenje in plačilo pa tudi neumornim pevkam in pevcem za njih trud!

2. Brez nesreče.

Če se ozremo sedaj, ko smo zopet v mirnih svojih domih, nazaj na to romanje, moramo priznati: Dasi je bila pot daljna, nevarna in res tudi utrudljiva, je bilo vendar krasno! O resnejših nezgodah niti govoriti ne moremo. Le ko smo se vozili prvo noč po francoski zemlji, se nam je pripetil neprijeten slučaj, ki mu ne vemo vzroka še danes. Ob pol eni po noči, oziroma po francoskem času ob pol dvanajstih, se je ustavil vlak nenadoma z groznim sunkom — omenjam, da je vlak na Francoskem včasih ne samo hitel, ampak skoro divjal. Vsi smo že spali, v našem kupeju vsaj, kjer sta bili tudi dve dami, soproga sodnijskega svetnika iz Senja in neka gospodična z Dunaja, ki je pred dvema letoma čudovito ozdravela v Lurdu — bila je na eno oko že popolnoma slepa, na drugo skoro popolnoma, in roko je imela vso razjedeno — in roma v zahvalo vsako leto zopet tja; letos je šla tretjikrat. Vsi smo torej že spali, kar nam popadajo hipoma vsi kovčegi s polic na glave in na kolena — spali smo seveda sede. Prestrašeni, z vzkliki: „Jezus, Marija!“ planemo vsi pokoncu. Prva misel, ki mi je šinila v glavo, je bila: „Smo že ponesrečili! Ne pridemo v Lurd!“ V istem hipu sem zagledal pred seboj v vsi grozi sliko, ki sem jo videl prejšnji teden v Reki. Ko sem se vračal po nekajdnevnem bivanju na jugu domov, sem moral čakati doli skoro vse popoldne na vlak — še hribovski Št. Daniel ima skoro boljše poštne zveze nego Reka železniške. Pusto mi je bilo, da bi umrl od same puščobe. Iz samega obupa sem šel po dolgi vrsti let v panoramo. In v ti sem videl v kričečih barvah naslikano železniško nesrečo, ki se je pripetila lani ali predlanskem, sam ne vem kdaj, Bog ve, nekje v Ameriki. Z visokega mostu pada sredi noči brzovlak v deročo, penečo se reko. Kakor blisk mi je švignila ta slika z vso svojo divjo grozo skozi misli, češ: „Zdaj sem doživel isto! To imam od te večne vožnje po železnicah. V tujini umremo!“ A ko smo spoznali, da vlak mirno stoji, smo si oddahnili vsi prav iz srca. Gospa svetnikova je tolažila: „Nič se nam ne zgodi! Lurške romarje varuje Marija. Vseh 50 let se ni ponesrečil še noben vlak.“ Na tihem smo dajali pač vsi čast in hvalo lurški Kraljici!

Pogledali smo skozi okna: Stali smo na neki manjši postaji. Kaj je bil vzrok, ali je ležalo morda kaj na progi, ali je pozabil vodja vlaka, da mora ustaviti tamkaj, ali pa je ustavil, kakor je mislil tudi tehnični vodja romanja, g. pl Köver, tako naglo nalašč, vedi Bog, mi nismo zvedeli.

Da je zaostal v Tuluzu neki romar, ki so ga pripeljali s prihodnjim vlakom brezplačno za nami, ni kaj čudnega. Saj smo vozili tudi mi neko gospo, ki je zaostala od prejšnjega romarskega vlaka. Če pozabi kdo denarnico z vsem denarjem v restavraciji, in sicer že v Inomostu, je že malo bolj sitno. A saj ga pusti marsikdo tudi sicer v gostilnicah in ga ne dobi tudi nikoli več nazaj! Je že tako v življenju — marsikaj narobe, kaj?

3. V Švici.

Opišem naj pot? Ne, ljudje božji! Le nekaj potez, orisov v velikem.

Črez Brenner, gorsko sedlo ali prelaz, visok 1370 m, zgodovinsko važen kos zemlje, znamenit pa tudi po svoji prirodni krasoti in vreden, da si ga ogleda pri lepem belem dnevu, kdor ima čas in denar, smo se vozili po noči. Hladno je na Brennerju. Vozil sem se nekoč črez njega koncem junija, proti večeru, in je vlekel še tedaj skozi to sotesko tako hladen veter, da so zapirali popotniki okna ali pa si ogrinjali debelejšo obleko, kdor jo je imel s seboj. Mogočne vojske so se valile nekoč črez ta visoki prelaz s hladnega severa na topli jug — nemški medvedi so šli po južne kostanje za svoje vladarje. In marsikateri ni gledal nikoli več temnih severnih gozdov.

V Inomost smo prišli ob prvem svitu, prvi vlak ob tretji uri, drugi ob pol štirih. A navzlic rani uri so nas pričakovali na kolodvoru že jezuitski gojenci. Kakor mi je pisal pozneje štajerski rojak, g. Kotnik, ud družbe Jezusove, je napravila tudi v Inomostu pri jezuitih slovenska pesem, glaseča se mogočno v lepi vseučiliški cerkvi, velik vtis. Prav tako! Slovenska pesem — na dan!

Zelo slikovite, deloma naravnost divjeromantične so pokrajine proti Predarlskemu. Ko zastrmi popotnik v strašne prepade trisanske, nad katerimi se vije železna cesta proti meji Tirolske, se kar strese v tajni grozi. Vrti se človeku v glavi, a vendar se ne more odtegniti od okna; s tako čarobnovabečo močjo vpliva ta grozna divjost na duha. Kakor zamolklo ječanje besnečega jetnika, uklenjenega v pretesne okove, udarja iz globoke soteske jezno šumenje belopenaste Trisane. Na navpični skali nad temi prepadi pa visi, kakor orel v zraku, grad Wiesberg, dobro ohranjena starina.

Na Predarlskem je kril 12. maja, ko je bila pri nas že precejšnja vročina, cesto in svet ob progi še stari, otrdeli, malone oledeneli sneg.

Najlepša dežela, kar smo jih videli med potom, je pač Švica. Med nebotičnim gorovjem se razprostirajo kakor pisane preproge prekrasne doline, vrtom slične, tako skrbno je obdelano vse, tako res skopuško je porabljen slednji košček zemlje, tako krasno rase vse. Vsak hip pa se menjajo ti vrtovi z zelenomodrimi jezeri. Res lepo je štirikantonsko jezero, posebno ob Lucernu. A še krasnejša je scenerija ob Walensee, ob katerem stoje na straži nebotične, skoro povsem gole gore. Raz visočine bobne čudovito krasni slapovi; vsaj sedaj so padali skoro neštevilni, ker je kopnel pod pekočim solncem majniškim baš sneg na gorah. Trgajo se ob razjedenih in razsekanih skalah, da prši vodovje na vse strani in se peni in praši v meglenotanki belini, in se zdi skalovje kakor z najkrasnejšim belim pajčolanom ogrnjeno.

Resnično krasni so ti prizori, istinito lepo je to široko mirno površje jezersko! A ob njem se me je lotevalo veliko in bolestno hrepenenje po naših domačih jezerih, po blejskem, ti solzi nebeški, izplakani ob uri velike sreče in sladkostne radosti, zato je tudi najkrasnejše, ko sije nanj toplo in vedro široko odprto oko božje, solnce nebeško, in po bohinjskem, tako očarujočem v mirni, tihi svoji melanholiji, ki jo motijo, žal, bolj in bolj tuji glasovi, glaseči se ob njem in na njem. Koroška jezera so mi, ker, dasi v slovenski zemlji, vendar že zelo ponemčena, bolj tuja in ne omamljajo duše. Krasota pa, ki ne omamlja — kakšna krasota je to? Komaj polovična lepota!

Švica je vzor gospodarske dežele! Treba je pogledati le te doline. Sami travniki! Le redkokje kaka njivica. In kakšni travniki! Najlepša trava valovi na njih kakor pri nas žito na polju. Seveda ne raste to vse kar samo od sebe. Vsak hip smo videli škropiti z gnojnico. Pri nas teče v marsikateri vasi gnojnica širom po cesti in okužuje zrak, travniki pa so kakor jetični. Po travnikih je zasajeno v dolgih vrstah lepo gojeno sadno drevje, ki je ravnokar cvetelo, ko smo hiteli mimo. Tako so se zdele te prijazne doline pod visokimi gorami res kakor širni, belocvetoči zemeljski vrtovi.

Prej ali slej se bodo morali oprijeti naši ljudje švicarskega gospodarskega načina: Opustiti bodo morali njive — ker kako jih obdelovati, ko se dvigajo cene poslov in delavcev od leta do leta črezmerno in nenaravno, in ko zahteva marsikak delavec skoro že več časa na dan za jed in za počitek nego ga porabi za delo! — in jih bodo morali spremeniti v travnike, ki bodo podlaga obširne živinoreje. A seveda bo treba skrbeti za travnike nekoliko manj mačehovski kot do sedaj. Poleg tega se bodo morali baviti s sadjarstvom.

Tudi glede snage je Švica vzor. Hišice, dasi mnoge lesene, kar vabijo s svojo prijazno, lično zunanjostjo. Vobče je prijaznost brž prirojena lastnost Švicarjev. Kako velikanski razloček med Nemci v Inomostu ali celo na pr. v Beljaku in med Švicarji! Kakor bi ležala dva sveta med njimi in pol neba! V prijaznosti so si sorodni pač s Slovenci na Kranjskem in Štajerskem. Žal, da je vir te prijaznosti pri nas neko sveto spoštovanje in občudovanje vsega tujega. Našim ljudem se dozdeva vsak klativitez, ki jih nagovori na njihovi grudi v tujem jeziku, nekaj višjega. In to je napačno, to je veliko naše gorje! Vzgojiti bo treba naše ljudstvo k oveseljujoči in ponosni zavesti, da je na svoji zemlji ono gospod. In tujec je prihajač, ki smo sicer prijazni ž njim, ker je gost, a ga ne rabimo za svoje življenje in svojo srečo prav nič in mu pokažemo takoj vrata iz naše hiše, če postaja preobjesten, ohol ali vsiljiv. K samozavesti, k solnčnemu ponosu na čudoviti naš dom, na sveto rodno našo grudo, in pred vsem na prekrasni naš jezik bo treba vzbuditi naše ljudi. To bi naj bila ena najvažnejših in najvzvišenejših nalog naših izobraževalnih, telovadnih in gospodarskih društev. Naj kipi moč iz močne naše zemlje v ljudska srca, potem bodo z močjo branila zemljo, ki jo poznajo, in jo zato spoštujejo in ljubijo črez vse na svetu!

Vsa Švica kaže izredno blagostanje. Seveda ima pri tem velike, morda največje zasluge država, vlada. V vsi deželi zavaruje vse, hiše, posestva in živino, država sama. Zavarovalnina se plačuje z davki. Če se ponesreči kje kako živinče, je treba samo naznaniti; vlada pošlje takoj cenitelje in povrne škodo. Postopa pa gotovo bolj pravično, nego delajo oblasti pri nas, recimo pri odškodninah za poškodbe, ki jih povzroči divjačina. Saj vrnejo kmetu včasih komaj papir in znamke, ki jih je porabil, ko je naznanil škodo, ki mu jo je naredila divjačina grofova ali mestnih gospodov lovcev. O potih in zamudi časa se seveda niti ne govori — gospoda ima časa dovolj, imej ga še kmet!

Davki se plačujejo v Švici od resničnega premoženja. Ako ima torej kdo dolgove, se mu ta svota odšteje od premoženja, davku podvrženega. A kako delajo pri nas, posebno glede osebne dohodarine! Na milost in nemilost je izročen človek dostikrat tem uradom!

Le eno je v Švici nekoliko čudno: Da daje zavetje različnim hudodelnikom. Res, prosta država, država za vse, a tudi prostost ima svoje meje. Občudovaje gledaš te krasne vile sredi najlepših nasadov, a nehote misliš venomer: Bog ve, kdo je pač sezidal ta tempel, in kdo stanuje v njem, ali pošten človek, ali premeten in brezvesten, a od sreče tem bolj ljubljen, negovan in podpiran slepar, goljuf in tat.

4. Marija v Puščavi (Einsiedeln).

Marija v Puščavi — prvo naše prenočišče!

V izredno lepem, idiličnomirnem gozdnem zatišju leži ta že od davnih časov slavna božja pot, oskrbovana že dolga stoletja od duhovnih sinov sv. Benedikta, izmed katerih jih je slovelo in jih slovi še mnogo po svetniškem svojem življenju in po veliki učenosti.

Pod hribčkom, ki je brstel na njem ravno za časa našega bivanja v najlepšem pomladanskem zelenju krasni bukov gozd, pomešan s temnim smrečjem, se razprostira mestece s kakimi 8000 prebivalci. Ob mestu se dviga širen trg polagoma navzgor ter se vzpne črez široke, polkrožaste stopnice naglo in visoko gor proti veličastni cerkvi, ki stoji kakor kraljica in kakor mati varihinja na hribu, zroča s pročeljem na mesto, da ga blagoslavlja dan na dan čudodelna „črna Mati Božja“, stolujoča v oltarju blizu velikih cerkvenih vrat.

Cerkev stoji na mestu, kjer je sezidala v devetem stoletju Hildegarda, hči kralja Ludovika Nemškega, tedaj opatica ženskega samostana v Curihu, majhno a lično kapelico svetemu puščavniku Majnhardu, sinu grofa Berhtolda Zollernskega in njegove žene, rojene grofice Sülhen. Mali Majnhard, rojen l. 797 v Sulgavu na Švabskem, je prišel že deček petih let v samostansko šolo rajhenavsko ob Kostnici (Konstancu). Pod vodstvom strica Erlebalda so se razvijali od dne do dne lepše veliki darovi dečkovega duha in srca. Ko doseže mladi grofič potrebno starost, se odpove vsi posvetni časti, vsemu premoženju, ki bi ga podedoval od bogatih staršev, vsemu posvetnemu minljivemu veselju in uživanju ter obleče meniški plašč sv. Benedikta.

Več let je poučeval mladi duhovnik mladino v samostanu Bulingen ob curiškem jezeru. A poučevanje in posebno, ker so ga prihajali ljudje, ceneči in spoštujoči v njem velikega učenjaka in svetniško živečega moža, od blizu in od daleč povpraševat za svete — vse to je zadrževalo in motilo svetega redovnika, da se ni mogel posvetiti popolnoma svojemu Bogu, po čemer je hrepenela najbolj goreče bogoljubna duša Majnhardova. Zato zapusti po dolgih molitvah, naj bi ga razsvetlil Bog in bi mu pokazal pravo pot ter ga vodil k pravemu cilju, s privoljenjem opatovim samostan. Poda se na goro Ecel, kjer živi v revni celici samo premišljevanju in Bogu. Za najpotrebnejši živež mu je skrbela neka vdova iz bližnjega Altendorfa.

A tudi sem so našle k svetemu in prosvitljenemu možu pot duše, hrepeneče po tolažbi, potrebne sveta in pomoči v dušnih in telesnih stiskah in nadlogah. Da bi bil zopet sam in tesneje združen v vednih molitvah in v resnem premišljevanju s svojim Bogom, je bežal pred šumom sveta še globlje v divje tisočletne pragozde. Tu je živel sam. Okoli njega je mirno dihal mračni gozd ter mu govoril ob viharjih z mogočnimi in resnimi glasovi, opominjajoč ga njegove malenkosti in slabosti. Skozi vejevje je videlo oko daljno nebo, ki se je dvigala k njemu duša v molitvah, in je hrepenelo srce črez njega do Boga in njegove večne krasote. Divje živali so se glasile po širnem lesu, a možu božjemu niso storile žalega. Dva krokarja sta se ga privadila povsem in sta mu delala dan na dan družbo.

A tudi sem so našli ljudje pot k njemu, ker Majnhard je bil v svojih čednostih res svetilnik, ki ga Bog ni hotel in ni mogel pustiti skritega niti v teh strašnodivjih krajih ne. Prihajali so zopet verniki. Hildegarda mu je postavila v znamenje spoštovanja do njegove svetosti kapelico v temnem gozdu. Ljudstvo mu je prinašalo darov, a pobožni mož, ker sam ni rabil ničesar razen koreninic, ki jih je izkopaval iz zemlje, in razen vode, ki jo je zajemal iz potoka, jih je razdajal revežem.

Kakor je bilo bogastvo in hrepenenje po posvetnem mamonu že vir neštetih nesreč, oče tisočerih zločinov, mati neizmernega gorja na svetu, je bilo tudi tukaj. Dve črni duši sta se polakomnili zakladov, ki sta mislili o njih, da jih ima zakopane v svoji samoti grof-puščavnik. Sveti mož, od Boga poučen, da se mu bliža konec, sprejme prijazno zločinca ter jima da jesti in piti, kolikor in kar pač premore. Sam pa gre molit v kapelico. A zlobneža ga zasledujeta tja in ga pobijeta na tla. Tedaj se vžgeta sami dve sveči v kapelici. Prestrašena zbežita morilca, ne da bi oropala svetišče. A zvesta krokarja zasledujeta z glasnim krikom zlobneža. Neki tesar, ki je poznal krokarja in je videl bežati dva moža pred njima, hiti, od zlih slutenj mučen, k puščavnikovemu domu in najde svetnika mrtvega (l. 861). Žalostno novico naznani ljudem, ki se odpravijo za morilcema. Krokarja sta letala kričaje nad krčmo, kamor sta se zatekla lopova, ter sta pokazala tako zasledovalcem sled. Morilca sta umrla pod rabljevo roko.

Na kraju, kjer je umrl sv. grof, in kjer je stala do tedaj le navadna kapelica, sta dala sezidati 60 let pozneje Gregor iz Anglije in Eberhard brabantski veličastno cerkev. V nji so častili ono črno sliko Matere Božje, katero je podarila za kapelico Majnhardu že Hildegarda.

Zanimivo je, da to velikansko svetišče, eno najslavnejših na svetu, ni posvečeno od škofa. Dne 14. septembra l. 948 je hotel posvetiti cerkev škof kostniški sv. Konrad. O polnoči gre z menihi v hišo božjo molit. Ob tem začuje angelsko petje in vidi, kako Kristus sam posvečuje cerkev. Ko jo hoče navzlic temu posvetiti drugi dan, začuje glas z neba: „Ne posvečuj tega, kar je posvetil že sam Gospod!“ Ta čudež je potrdil v posebnem pismu papež Leon VIII., sicer protipapež Janeza XII. in svetoživečega Benedikta V., Gramatika († 965 v prognanstvu v Hamburgu). Še danes se praznuje 14. sept., dan „angelskega posvečenja“, z velikimi slovesnostmi. Tedaj priromajo neštete množice v Puščavo. Kako mogočen in slaven je bil ta kraj ob svojem času, priča dejstvo, da je podelil l. 1274 Rudolf Habsburški tedanjemu opatu knežjo čast.

Ako stoji romar pred svetiščem puščavniškim ob tihi večerni uri, ko zveni le iz mesta šum voz, ko odmevajo po trdem tlaku na trgu le stopinje pobožnih romarjev, idočih v cerkev ali iz cerkve, si težko misli, da je tudi ta idilični, od sveta oddaljeni, od njegovega šuma, od njegovih strasti ločeni kraj videl kdaj težke in burne dneve. In vendar so pljuskali tekom stoletij valovi razburkanega življenja tam zunaj v velikem svetu tudi v to tiho zatišje. Tudi temu posvečenemu mestu je zadala težka roka zgodovine marsikako globoko rano, ter je zapisala marsikako bridkost v v kroniko (zgodovinsko knjigo) samostansko. Ob dobi reformacije ali verske prekucije v 16. stoletju se je zdelo, da izpodkoplje novi prekucijski duh, ki je razburjal narode in je budil do tedaj neznane strasti v mirni ljudski duši, temelj tudi ti veličastni zgradbi in da poruši v prah stoletno slavo. L. 1516 je postal namreč župnik v Puščavi Urh Cvingli (roj. 1484 v Valdhausu), strastem služeč in verskim zmotam vdan duhovnik. Na praznik „angelskega posvečenja“ l.1517, ko so priromale od vseh strani velike množice vernega naroda, je govoril reformator s tolikim ognjem in s toliko strastjo o novi veri, da mu je ljudstvo glasno pritrjevalo in se je priznavalo trumoma za njegove nauke. Posledica je bila, da so menihi puščavski, ker niso bili več varni pred krivoverci, zapuščali drug za drugim posvečeni svoj dom. Utihnile so za nekaj časa psalmodije v veličastni hiši božji; v tihih celicah ni sedel več učenjak-redovnik ob starih rokopisih. A le oblaček je bil to na nebu! Šel je mimo — očetje benediktinci so se vrnili v mirne svoje celice.

Tudi kalni valovi francoske revolucije so dosegli ta tihi kraj v gorskem zatišju. L. 1798 so oplenili po plenu in krvi hlepeči francoski prekucuhi in roparji cerkveno zakladnico, polno prelepih dragocenih darov iz vseh časov, iz vseh delov sveta. Le najdragocenejšega niso odnesli: Čudodelne podobe milostne Matere Božje ne! To so prenesli menihi skrivaj na Tirolsko, kjer so jo hranili do l.1803. Na njeno mesto v cerkvi so podtaknili slično. Te so se Francozi, misleči, da je prava „črna Mati“ Majnhardova, polastili in so jo odnesli s seboj v Pariz.

Cerkev je veličastna, a hladna, kakor bi prišel človek v našo cerkev na Žili, ki je menda najmrzlejša na svetu. Vsaj meni se je zdelo tako, ko sem stopil v njo prvikrat, precej razgret. Kapelica čudodelne Matere Božje stoji v bližini velikih vrat. Vsa je preoblečena z marmornatimi ploščami. V sebi hrani mnogo dragocenih darov. Ob cerkvi je velik samostan z latinskimi šolami, ki so zaradi izvrstnih učnih moči in zaradi odličnih uspehov najslovitejše v Švici.

Zanimivo je poslušati, ko pojejo redovniki brevir. Krasno, veličastno petje! Zvečer me je zanimala, ker sem se mudil v cerkvi še po prvi naši poklonitvi Materi puščavski, majniška pobožnost. Udeležuje se je tudi vsa šolska mladina z učitelji. In kako molijo ti ljudje! To ni naše običajno mrmranje. Vsaka beseda kakor izklesana! Žal, da naše ljudstvo, ki je vendar resnično pobožno, moli s tako zaspanim glasom. Res, pobožnost ni v kričanju. A čemu bi se naj ne kazalo jasno in glasno tudi zunaj, kar je v srcu. Torej: Glasno in razločno moliti!

Zelo me je zanimalo drugo jutro ob 4. uri zvonenje — jutrnica. Oglasil se je najpoprej največji zvon, potem ostali drugi za drugim v enakih presledkih. Kaki glasovi so to, kaka čudovita harmonija (ubranost glasov)! Divna pesem! Takšnega zvonjenja nisem slišal brž še nikjer, niti na Gorenjskem ali Štajerskem, ki sta domovini mojstrov v pritrkavanju.

Ljudstvo v Puščavi je zelo prijazno. Na ulici so nas pozdravljali ne le otroci, ampak tudi odrasli: „Hvaljen bodi Jezus Kristus!“ Pač sad odgoje pri oo. benediktincih.

5. Paray-le-Monial.

Omenjam kar tukaj še dve drugi božji poti, ki smo jih obiskali sicer na poti domov, namreč Paray-le-Monial, oni posvečeni kos francoske zemlje, kjer se je prikazovalo pred malone poltretjim stoletjem preprosti redovnici presveto Srce Jezusovo, in slavno Marijino božjo pot Fourvière (Furviér) v Lionu.

Železnica v Paray-le-Monial vodi mimo v srednjem veku tako slavnega benediktinskega samostana Cluny (Klüni). Ustanovil je to ob svojem času najslavnejše svetišče Viljem Akvitanski, s priimkom „pobožni“ l. 909. Možje, polni duha božjega, velikani učenosti in svetosti, so živeli za tem samostanskim zidovjem in so izšli iz tihih celic klüniških. Naj omenim le Hildebranda, sina preprostega tesarja v Sonani na Toskanskem, ki je napolnil kot papež Gregor VII. (od 1073 — 1085) s svojim duhom, duhu Elijevemu sličnim, z močjo, s katero se je boril za prostost in svetost cerkve, s svojo učenostjo in svetostjo svet z začudenjem in občudovanjem. „Gregor je združeval v sebi pogum neustrašenega junaka, razumnost starorimskega senatorja (starca-svetovalca), gorečnost svetopisemskega preroka. Bil je najmogočnejši in najmodrejši državnik srednjega veka“ — piše o njem celo učen protestant. Kes mož, pred čigar besedo je trepetal svet, kralji in cesarji v vsi svoji moči, mož, pod čigar korakom se je tresla zemlja, čigar sledovi so vtisnjeni še sedaj vsepovsodi globoko v življenje cerkve in ostanejo začrtani in vidni v nji morda za vedno!

Pač je umiral Gregor v prognanstvu v Salermu. A umiral je z besedami, polnimi sladke tolažbe in velikega upanja v milo sodbo v posmrtnem življenju, z besedami, v katerih je izrazil prekrasno vse stremljenje in hrepenenje velikega, dela, truda, bojev in bridkosti polnega življenja, z besedami: „Ljubil sem pravico in sovražil hudobijo in krivico, zato umiram v prognanstvu.“ V prognanstvu je izdihnil veliko dušo, a cerkev ga je postavila v plačilo njegove gorečnosti za svetost cerkve božje, v plačilo za vse trpljenje v službi Gospodovi — na oltarje!

Danes je slavni Klüni opustošen in razdejan, razvalina — žalostna slika prežalostnih verskih razmer francoskih.

A čudno, ravno francosko zemljo, kjer se je žalil Bog razna stoletja od početkov krščanstva sem in se žali še danes kakor menda nikjer drugje ne, si je izvolila previdnost božja za pozorišče posebnih milosti in čudežev. Eden teh krajev, od Boga posebno izvoljenih in blagoslovljenih, je Paray-le-Monial, prav prijazno, a sicer povsem navadno mestece v široki ravani.

Ko smo šli v mesto, v neredu seveda, eden po ti, drugi po drugih ulicah, ker to je že starodavna lepa slovenska navada, sem si ogledal mimogrede lepo baziliko, ki jo je postavil opat Hugo klüniški (za časa Hildebranda-Gregorja VII.). Bila je kakor izumrla, kakor kapelica iz pravljice, ki sanja le čas v nji, ki dremlje v nji beli dan in spi črna noč. Mislil sem, da bi mogel maševeti tukaj, oltarjev vsaj je dolga vrsta, dasi sicer notranjščina ni posebno bogata. Preiskal sem vse kote, ali bi našel kje zakristijo in mežnarja. Nazadnje sem zašel na samostansko dvorišče. Ob njem je pometala mlada redovnica s širokim belim pajčolanom hodnik. A komaj me je zagledala, je zbežala. Menda sem se ji zdel nevaren gost. Bolj ciganu sem bil pač podoben nego mirnemu ponižnemu slovenskemu romarju, ki ne želi in ne stori nikomur žalega in je iz srca vesel, če se pusti le njega pri miru. Ker treba je pomisliti, da smo se vozili nad 24 ur skoro neprestano z največjo brzino. Umival sem se sicer v tem času enkrat, tisto jutro navsezgodaj, a z vodo tako umazano, da bi se ji izognil v navadnih razmerah pet korakov. A na poti, ko je kričala vsaka pikica na obrazu in na rokah po vodi, sem bil vesel, ko sem iztaknil na neki postaji v veliki barvani kadi tik postaje to mlakužo. Stala je tam pač že tedne pod prijaznim nebom božjim, in perinje in iskre vseh lokomotiv so padale v njo in so ugašale v nji.

Torej ni čudo, če se je tako ustrašila pobožna redovnica.

A zapustil sem tudi jaz prav naglo dvorišče, ker se mi je zdelo, da sem zablodil protipostavno vanj.

V cerkvi me je zanimalo, da imajo na oltarju že župnika Vianneya, ki je deloval v Arsu, torej v bližini Paray-le-Moniala, in je umrl 4. avgusta 1859, po dela polnem življenju in po svoji plamteči ljubezni do Boga in do bližnjega dozorel za nebesa.

Cerkvica, ali pravzaprav kapelica vizitandk, v kateri je delil Gospod ponižni svoji dekli Marjeti Mariji Alakok izredne milosti, je od zunaj prav preprosta in vsakdanja.

Stoji malo vstran od ulice. Po treh kamenitih stopnicah se pride do visoke železne ograje, za katero je z zelenjem in cvetjem okrašen prostor, ki loči cerkvico od ulice. A začudi se romar, ko vstopi v svetišče: Objame ga tajinstven polmrak, ki pa ga čarobno razsvetljuje 70 zlatih in srebrnih svetilnic. Ob tej mistični svetlobi zre oko strme prekrasno in izredno dragoceno opravo cerkvice. In ta mrak sam, razsvetljen od teh mnogih rdečih lučic, vpliva mogočno in svečano na srce in na duha. Nehote čuti človek, da je vstopil v posebno posvečen kraj. Tudi pri sveti maši, ki sem jo bral po precej dolgem čakanju na stranskem oltarju sv. Frančiška Salezija, blagega ustanovitelja reda vizitandk, mi je bilo nekako čudno pri srcu. Motilo me je le eno: Neznosno soparno je bilo v kapelici. In po več nego štiriindvajseturni vožnji čuti pač vsak nekoliko izmučenosti, posebno ker nismo spali po noči. Sicer bi se še dremalo, a ko nekateri ljudje ne morejo molčati niti od polnoči do štirih zjutraj! Da bodo morali v vicah govoriti eno leto neprenehoma, bo pač najmanjša kazen, ki jo morajo pričakovati. Prijetno sicer to ne bo, a skoro bi privoščil temu ali onemu sopotniku to kazen.

Nekaj kratkega o prvi apostolski in mučeniški širiteljici pobožnosti k presvetemu Srcu Jezusovemu in o prikazovanjih v ti mistično mračni kapelici!

Marjeta Marija Alakok je bila rojena od bogatih in bogaboječih staršev 22. julija 1647 v Lanthecurtu (Lante-kurt) v škofiji autunski (otönski). Že štiriletna deklica je molila baje večkrat: „Moj Bog, posvečujem ti svojo čistost, obljubujem ti vedno devištvo“. Največje veselje ji je bilo že v nežnih otroških letih, če je mogla klečati pred tabernakljem ali pred oltarjem Matere Božje, kateri v čast se je postila že tedaj vsako soboto. Osem let stari ji je vzela smrt očeta. Mati, ki je imela mnogo skrbi in dela s posestvom, jo je dala v odgojo k sestram sv. Klare v Charolles (Šaroje). Ob goreči pobožnosti redovnic se je vnemalo njeno srce v še večji ljubezni božji. Mnogokatero uro je premolila v skrivni samoti. Z angelsko ljubeznijo in ljubeznivostjo je poučevala manj nadarjene ali od staršev zanemarjene součenke, posebno v verskih resnicah. A težka bolezen jo je prisilila, da se je vrnila domov k materi. Vsa zdravniška pomoč je bila brez moči proti moči bolezni. Tedaj obljubi mlada deklica, da vstopi v red sester Marijinega obiskovanja, ako ozdravi. In glej, ozdravela je!

Mati, bratje in sorodniki so silili po stari, dostikrat zelo neumestni navadi, lepo osemnajstletno deklico k možitvi. Imenitni snubci so se poganjali za njeno roko. A Marjeta je izvolila boljšega, bogatejšega in bolj ljubečega ženina, nego bi ji ga mogel nuditi ves svet. A dolg in težak je bil boj — pet let! A po petih letih je premagala Marjeta odpor svojih domačih. Vstopila je v samostan v Parayu (Pareju) 23letna devica 25. majnika l. 1671. Leta 1672 je bila po mnogih težkih preskušnjah preoblečena in je postala vsem sestram vzor ponižnosti, pokorščine, potrpežljivosti, pobožnosti. 16. junija l. 1675, ko je klečala za ograjenim oknom, ki nudi iz samostana pogled v cerkev, vsa vtopljena v molitev in pogreznjena v premišljevanje neskončne ljubezni božjega Zveličarja, ki se je zapustil svojim vernim v tem zakramentu ljubezni za vse veke, je videla nenadoma stopiti Sina Božjega iz tabernaklja. Prevzeta od svetega začudenja je strmela mlada redovnica v prikazen, posebno v Srce Gospodovo, ki se ji je pokazalo vse goreče, bolj svetlo nego je solnce nebeško ob lepem poldnevu, prozorno kakor najčistejši kristal, ovito in ovenčano s trnjevo krono, iz njega pa je kipel križ, ljubezni in trpljenja posvečeno znamenje.

In glej, Gospod je nagovoril trepetajočo devico z glasom, polnim neskončne ljubezni, a ob enem žalostnim, ker se zametuje od premnogih ljubezen njegovega plamtečega Srca: „Glej to Srce, ki je ljudi tako ljubilo!“ Potožil je zvesti svoji služabnici, kako boli in ranja to Srce mlačnost in nehvaležnost ljudstva, posebno še onih, ki bi naj bili s svojo ljubeznijo najbližji temu Srcu, ker so prejeli in prejemajo največ dobrot in milosti od njega. In ljubezen bi vendar naj vžigala protiljubezen! A ta srca so trda in mrzla in mu vračajo le z nehvaležnostjo!

In naročil je ponižni svoji služabnici, naj razširja pobožnost k njegovemu Srcu med ljudmi, da se zadosti ž njo vsaj nekoliko za premnoga žaljenja, ki prizadevajo temu Srcu vedno in vedno zopet nove rane. Obljubil ji je, da bo češčenje njegovega Srca vsem častilcem bogat in neusahljiv vir milosti in najslajše tolažbe.

Pač je zadrhtela v tesnem strahu pred to veliko nalogo duša svete redovnice. A ponižna dekla Gospodova je sprejela brez mnogega ugovarjanja težko, a sladko breme. In Gospod sam je dal, da je našla v jezuitu očetu Colombierju (Kolombier) požrtvovalnega in junaškega sobojevnika.

Kakor navadno proti vsaki dobri stvari, se je dvignil divji vihar tudi proti Marjeti, ko se je lotila resno dela, da izvrši dano ji častno, a težko nalogo. Kakor se vsujejo v zimskem severju snežinke v neštetih množicah na tiho dremajočo ponižno vaško kočico, tako so se vsula od vseh strani, od samostanskih sosester, od sveta, od svetne in cerkvene gosposke, na revno nuno najrazličnejša, nevolje, jeze in sovraštva polna očitanja, obrekovanja in psovke, češ, da hoče vpeljati, ona, neznana in neznatna redovnica, praznoversko in krivoversko pobožnost, neznano v sveti cerkvi šestnajstih stoletij! A zavedajoča se, da je orodje višje moči, je stala sveta devica junaško v tem viharju in je zajemala vedno nanovo novih moči in prepotrebne tolažbe iz bogatih in neizčrpnih zakladov ljubečega in trpečega Srca Jezusovega.

In glej čudo! Podpirana od vsemogočne roke božje je izvojevala revna, neučena, do tedaj vsemu svetu neznana redovnica sijajno zmago nad vsem nasprotovanjem sveta! V petek po osmini sv. Rešnjega Telesa l.1686 so opravljale redovnice v Paray-le-Monialu prvič pobožnost k presvetemu Srcu Jezusovemu pred sliko presv. Srca, ki jo je podarila Marjeti samostanska prednica Greffiér!

Nad 200 let je odšumelo od tedaj v brezbrežni ocean večnosti. In glej, ves krščanski svet je danes posvečen po velikem papežu Leonu XIII., pesniku in filozofu, presvetemu Srcu Jezusovemu. V vseh krščanskih cerkvah se opravlja dandanes slovesno in svečano pobožnost, ki ji je bil vir in začetek v Paray-le-Monialu. Kakor veličastna, mogočna reka se je razlila ta lepa in srce dvigajoča pobožnost sirom sveta, v mesta in vasi, med učene in preproste, med bogate in revne. In ni je pač skoro več cerkve, ne kapelice in ne hiše, ki bi jih ne krasila slika ali kip presvetega Srca, blagoslavljajočega župnije, vasi, hiše in družine s svojo ljubeznijo in z obilnimi milostmi svoje neusahljive darežljivosti.

Marjeta Marija, umrla 17. oktobra 1690, spava zdaj tiho in mirno od vsega boja, truda in trpljenja v samostanski kapelici. Dragocena, z zlatom in z biseri okrašena rakev na visokem a istotako dragocenem podstavku na epistelski (levi) strani velikega oltarja hrani svete njene ostanke. Kosti njene so vdelane v voščeno truplo, ki je oblečeno v črno redovno obleko. Voščeno lice je napravljeno popolnoma po sliki svetnice. Polodprte oči ji strme na Srce Jezusovo, ki ga drži v desnici; levica oklepa lilijo, znamenje in bogato plačilo njenega devištva. Nebeški mir in čudovita lepota sta razlita črez bledo mlado lice. Glavo ji venča dragocena krona iz biserov in diamantov, med in nad katerimi se odpirajo popki zlatih in srebrnih lilij in marjetic. Štirje angeli, častna straža in zvesti čuvaji izvoljene neveste Kralja angelov, nosijo sledeče napise: „Diffusa est gratia in labiis tuis — Sladkost je razlita črez tvoja usta.“ — „Defuncta adhuc loquitur — Še mrtva govori.“ „Custodit Dominus ossa eius — Gospod čuva njene kosti.“ — „Multum orat pro populo — Mnogo moli za ljudstvo.“ — Polovico stroškov dragocene rakve so pokrili belgijski katoliki, ki so oskrbeli tudi krasni podstavek in baldahin (nebo) ter so prinesli te darove s procesijo 14. septembra 1865.

Tako počiva tukaj nekdaj revna, zasramovana, obrekovana in mučena redovnica v bogatejši in bolj češčeni rakvi nego mogočne kraljice. Tukaj sprejema pobožne poklone in vdano počeščenje deklica, ki jo je vabil nekdaj svet s svojim veseljem in s svojimi sladkostmi, a bi ji dal morda le prevare in bridkosti. In umirala bi v njem morda z omadeževanim srcem, v obupu morda, in ime njeno bi bilo pozabljeno že stoletja in v vekomaj. A glej, zdaj je zapisano v srca milijonov; s svetim spoštovanjem in z gorečimi molitvami za priprošnjo in pomoč ga izgovarjajo neštete množice in ga bodo izgovarjale, dokler bo vladalo svetu središče in kralj vseh src, Srce Jezusovo.

Tudi mi smo šli okoli posmrtne njene postelje. S svečanimi in pobožnimi čustvi smo se dotikali dragocene rakve ter smo se priporočali v ponižnosti in z zaupanjem molitvam blažene in tako obilno blagoslovljene dekle Gospodove.

Ko sem stal v polmračni kapelici v Paray-le-Monialu, in danes zopet, ko pišem to, se ne morem obraniti misli: Kako močne, kako velike, kako junaške žene je rodila in vzgajala sv. cerkev v prejšnjih stoletjih! Danes razglašajo naši ljudje junaka in mučenika že vsakega slabega ljudskega govornika, ako ga vržejo razburjene množice zaradi izzivajočega nastopa in surovih besed iz zborovalnice. Junak, mučenik! In če je govoril slučajno pod katoliško zastavo, in najsi je srce vse prej nego katoliško, saj na srce ne gleda pri nas nihče več, posluša se le besede, ki so cene, a glasne, kričave morajo biti — torej če je govoril slučajno pod katoliško zastavo, ga povzdignejo časniki, zvodniki javnega mnenja, še do časti mučenika za sveto versko stvar! Mesece se preliva nedolžno črnilo zaradi njega!

Kako majhen zarod smo mi! V kako velikem občudovanju mi strmi oko iz teh malenkostnih časov v Marjeto Marijo Alakok,“ v sv. Rožo Viterbsko (umrla l.1252 šele v osemnajstem letu), v sv. Terezijo iz Avile, junaško mučenico za ostrost samostanskega življenja in globokočutno pesnico (umrla 15. oktobra 1582 v samostanu Alba de Tornes na Španskem), v sv. Katarino Siensko, zaščitnico mest, svetovalko papežev, rešiteljico dežela in cerkve, ki je dovršila v 33 letih svojega življenja več (umrla 29. aprila 1380), nego bi moglo izvršiti v modernih časih več zarodov. Ker te so poznale in umevale ljubezen, danes umevajo ljudje le prepir in sovraštvo. A vendar je pisano, da je ljubezen dopolnjenje vsega, in da ostane v življenju, v delavnem, zelenečem, cvetočem in sad rodečem, le, kdor ostane v ljubezni. Te so poznale odpoved in požrtvovalnost do uničenja samih sebe ter so iskale le kraljestvo božje zase in za druge. A danes, glej, išče vse svoj lastni „jaz“, lastno čast. A kako je pisano? „Ne nam, o Gospod, ne nam, le tebi vsa čast!“

Ljubezen in darovanje samih sebe sta povzdignila te nežne device do nebotične višine!

Neprimerno večji bi bili tudi mi, ko bi umevali ti kratki in mali besedici ...

6. Lyon-Fourvière (Lijon-Furviér).

Lyon, polmilijonsko mesto, drugo v Franciji! A ko smo se pripeljali 20. maja proti večeru v velikanski kolodvor lyonski, ki je krit črez in črez, kakor vsi večji kolodvori francoski, se resnično nisem veselil, da vidim in si ogledam polmilijonsko mesto, ampak veselil sem se in hrepenel sem, da pridem vendar enkrat v sobo in se morem pošteno umiti. Kakšna nepopisna dobrota da je voda, čuti človek pač najbolj po dolgotrajnih vožnjah v skoro razbeljenih kupejih, soparnih, da se popotniki dušijo, a brž ko odprejo okna, se vali dim z vseh strani v kupej, in padajo saje skozi okno, kakor bi stal človek pod dimnikom, ki ga obdeluje pravkar priden dimnikar.

Izstopili smo, vsaj prve skupine, v hotelu „Univers“ nasproti kolodvoru. Takoj ob njem je zelo obširen trg, sredi katerega stoji velikanski spomenik „Republika“. Ogledal sem si ga drugi dan. Res, krasen! A Francozi bi storili mnogo pametneje, če bi porabili stotisoče, ki so jih dali za to mrtvo kamenje, za bolnišnico, sirotišnico ali šolo. Ker kakšen pomen naj ima spomenik republiki! Da bi se modreje in pravičneje vladalo, nego se danes na Francoskem, to bi bil najlepši in najčastnejši spomenik ljudovlade!

Naša prva pot je bila drugo jutro črez mogočno Saono do stolne cerkve sv. Janeza Krstnika. V ti je shranjeno v eni stranskih kapelic v dragoceni posodi pod debelim, izbočenim steklom nestrohnjeno srce sv. Vincenca Pavlanskega; rojen l.1576 od revnih kmetskih staršev na južnem Francoskem, je umrl 27. septembra 1660. Ves Pariz je spremljal truplo izrednega moža k zadnjemu, po dolgem, neprestanega dela polnem življenju v cerkev sv. Lazarja. In sveti mož, ki ni hrepenel nikoli po slavi, ki ni iskal nikoli sebe, ki se je dal sam vkleniti v sramotne okove in verige, da je oprostil s tem obupanega jetnika-hudodelnika, je bil vreden te časti! Saj je ustanovil Vincenc red lazaristov, ki delujejo dandanes kot misijonarji z občudovanja vredno gorečnostjo in s čudovito blagoslovljenimi uspehi po vsem svetu, tudi vsepovsod po naši slovenski domovini. Vincenc je oče „Usmiljenih sester“, angelov v človeški podobi, darujočih se z nebeško ljubeznijo za bližnje, pomoči najbolj potrebne, za bolnike; onih redovnic, ki jim je zapisal v prekrasnem umevanju tako vzvišene in važne, a obenem neizrecno težavne njihove naloge: „Samostani naj vam bodo ceste in ulice mest in bolnišnice trpečih in bolnih; klavzura (zapornica) vam bodi strah božji; omrežje in okrižje pokorščina; pajčolan spodobno, čednostno vedenje.“ Tako je dal za dom ljubljenim svojim hčerkam ves svet, vsak kraj, slednjo hišo, kjerkoli kdo trpi, kjer leži kdo bolan. Vincenc je ustanovil hišo za najdence v Parizu, ki jo vodijo in vzdržujejo plemenite gospe, in kjer še dandanes preživljajo in vzgajajo nad deset tisoč najdenčkov. Vincenc je postavil hišo svete Magdalene za padle ženske, ki se jim studi blato, v katero so zabredle v veliko svoje gorje in se žele dvigniti iz njega. Vrata hiše sv. Magdalenske so jim bila odprta vedno, po dnevu in po noči. Vsako so sprejeli z ljubeznijo, kakor je sprejel z ljubeznijo Kristus Gospod Magdaleno spokornico. Vincenc je sezidal ogromno bolnišnico v Parizu, velik zavod za blazne, več hiš za duhovne vaje; ustanovil je društvo „Devic sv. križa“, ki naj vzgaja žensko mladino za verno in delavno življenje, in društvo „Hčera previdnosti božje“ za dekleta in žene, ki so v nevarnosti, da zabredejo na kriva pota in tako v telesno propast in v dušno pogubljenje. Burgundu je oskrbel družbo za razširjanje sv. vere. Obenem je bil spovednik najvišjih krogov pariških, svetovalec kralja in škofov, državni svetovalec v verskih rečeh, vodja duhovnih vaj in misijonov, goreč, neutrudljiv bojevnik zoper verske blodnje kalvinske. Dopisoval si je z vsemi velikimi možmi svojega časa. Da bi omilil razdejanje in rane vojsk in grozoto lakote, je razdelil v 20 letih nad 14 milijonov denarja v srebru, za tiste čase velikanska svota!

Resnično, ogromno delo za vedno bolehnega moža! Vsem je postal vse! A glej, ob vsem tem ni zabil enega, lastne duše, lastnega posvečevanja, lastnega zveličanja!

Res, mož, vreden, da gori pred njegovim tako se žrtvujočim, tako goreče ljubečim srcem neprestano zlata svetiljka. In verniki klečijo menda ves dan v kapelici; vsaj one trikrati, ko sem bil jaz v cerkvi, je molilo več pobožnih duš pred svetnikovim srcem.

Od dobe dolgih stoletij očrnela zunanjost dela krasno gotiško stolnico zelo častitljivo. A tudi zgodovinski je zanimiva ta cerkev. V nji sta se vršila dva občna cerkvena zbora, in sicer trinajsti občni zbor leta 1245 in štirinajsti l. 1274. Zadnjega je sklical Gregor X. (1271—1276), da bi dobil z njegovo pomočjo sredstva za novo križarsko vojsko in da bi poskusil na njem združiti razkolne Grke z Rimom. Znamenit je ta cerkveni zbor, ker je umrl na njem predsednik zbora, veliki cerkveni učenik sveti Bonaventura (15. julija 1274). Papež sam mu je podelil sv. poslednje olje. Na poti k temu občnemu zboru pa je izdihnil sveto svojo dušo največji cerkveni učenik, sv. Tomaž Akvinski, v samostanu Fossanuova dne 7. marca 1274.

Trinajsti občni zbor je sklical pregnani papež Inocenc IV. (poprej grof Sinibald Lavagna iz mogočne genovške rodovine Fieskov), ki je vladal sv. cerkev od l. 1242—1254 in je slovel kot najboljši poznavalec cerkvenega prava, ter je bil v svojih delih, v svojem trpljenju in v svojih bojih zelo sličen velikanu na papeškem prestolu, vladarju sveta, Inocencu III. (poprej grof Lotar Segni, papež postal s 37 leti, vladal od l. 1198—1216, njegovo vladanje je najsijajnejše v cerkveni zgodovini). Papež, ki je moral, da bi rešil lastno prostost in svobodo cerkve, pred vojaki rimsko-nemškega cesarja Friderika II. iz hiše Hohenstaufov bežati iz Rima v Genovo in iz Genove v Lyon, je pred tem zborom izpovedal jasno in glasno svoje pritožbe zoper cesarja. In res je spoznal zbor cesarja navzlic zagovorom cesarjevega pečatnika Tadeja, ki je zagovarjal zaman z veliko vnemo slabo stvar, krivim, in sicer krive prisege, ker je stiskal in preganjal še vedno cerkev navzlic slovesnim prisegam, sakrilegija ali bogoskrunstva, ker je napadel z oboroženo močjo ladje, na katerih so bili cerkveni poslanci, felonije, ker je prelamljal obljube in prisege glede fevdov, in da je sumljiv razkolništva, ter ga je izobčil iz cerkve.

To je bil strašen, naravnost smrtonosen udarec za moč ponosnega in silovitega Hohenstaufa. Pač se je ponašal Friderik: „Še imam svoje krone, in noben papež in nikak cerkven zbor mi jih ne zbije z glave.“ Pač je skušal še enkrat z vsemi močmi in z besno jezo zadati cerkvi čim hujše, če mogoče smrtne rane. A spoznal je, kakor pravi zgodovinar Leo, „da so nasproti cerkvi tudi najhujši trinogi le slabotni otroci“. Ko so papež in stoštirideset škofov slovesno, z gorečimi svečami v rokah, prokleli neznačajnega cesarja ter so vrgli sveče ob tla, da so ugasnile, je začela ugašati in bledeti tudi zvezda nekdaj vsemogočnih Hohenstaufov ter je zapadla naglo. Zadnjemu iz te hiše, Konradinu, vnuku Friderikovemu, so že leta 1268 na povelje kralja Karola Anžuskega na velikem trgu v Neapolju javno odsekali glavo. Tako žalostna je končala ona mogočna hiša, ki se je zaletavala sto let v cerkev Kristusovo, v njene pravice in v njene poglavarje!

Ob stolnici je palača kardinalova. A kakor je vzela brezvestna francoska vlada cerkev v svojo posest in jo je deloma že oropala dragocenosti, le proti plačilu jo še pušča kanonikom v porabo, tako je odvzela tudi kardinalu palačo. Kardinal Peter Hektor Coullié (Kuijé), star, sivolas starček, rojen 19. marca 1829 v Parizu, se je preselil k tolažnici žalostnih in zaščitnici revnih, k Materi Božji na hribu furvierskem.

Tudi mi smo se peljali z vzpenjačo na hrib, ker smo maševali zgoraj. Čudil sem se nekoliko, in ugajalo mi je, ker niso zahtevali nikjer na Francoskem, ne v Lurdu in ne tukaj, od nas „Celebreta“ (škofovo potrdilo, da je dotični res duhovnik in sme brati sv. mašo). Seveda smo ga imeli vsi. Zameril se mi je nekdaj v tem oziru Zader v Dalmaciji. Pripeljal sem se s parnikom nekako ob pol dveh po noči tja; na nesrečo je bila ravno noč od nedelje do ponedeljka, in so vročekrvni Italijani vso noč vpili, peli in žvižgali po ulicah. Ves utrujen vstanem zjutraj, da mašujem, si ogledam malo mesto ter se odpeljem takoj s prihodnjim parnikom v mirnejše kraje. Podam se v najbližjo cerkev, sv. Antonu je posvečena. Grem v sakristijo in prosim, če bi smel maševati. „Ne boste!“ mi pravi smehljaje mlad hrvaški duhovnik. „Čemu ne?“ se začudim. „Imam celebret, še povsem nov, evo!“ „Nič ne pomaga! Morate v nadškofijo, da dobite tam dovoljenje, šele potem smete.“ „Saj niti ne vem, kje je nadškofijska palača. In zdaj ob šestih!“ „Žal mi je, a ne morem drugače!“ „Saj pa me vendar ne smatrate za sleparja in klativiteza?“ „Ne, nikakor. A zapovedano je tako, in ukaz je ukaz. Počakajte malo, gospod doktor X. vas spremi v nadškofijo.“ Res sem moral precej dolgo čakati. Medtem sva se pomenkovala z gospodom o koroških razmerah. Prepričati se je pač moral iz pogovora, da se vendar ne izdajem za drugega nego sem. Tudi zunanjosti nimam, upam, preveč klativiteške. A ni pomagalo! Res sva šla navsezadnje z gospodom doktorjem na ordinarijat. „Le če najdeva tako zgodaj koga v pisarni!“ je skrbelo ljubeznivega gospoda spremljevalca. Na srečo sva srečala na ulici gospoda generalnega vikarja. Gospod doktor, sicer vrl Hrvat, mu je razodel v italijanščini mojo željo. Malo me je postrani pogledal gospod, vikar, dvakrat je pljunil na prašno ulico, je zamahnil malomarno z roko — in poklonila sva se in sva šla, in sem smel maševati. Mislil pa sem si: „Ali sem sedaj drugi, boljši? Če bi bil slepar, bi bil zdaj ravno takšen kakor poprej! In koliko časa sem izgubil!“

Dobro, red mora biti v vsem! In da ga ima cerkev, dvakrat dobro. A nasprotnik sem malenkostim, posebno pri domačih ljudeh. Saj Zader in Slovensko vendar nista v dveh različnih delih sveta! In pravijo, da smo Slovenci in Hrvati bratje!

Ugajal mi je v Furvierju tudi red v zakristiji. Vsak duhovnik dobi številko, ko pride. Tako sme pristopiti k oltarju šele, ko pokliče cerkovnik dotično številko. Le če ima lastnega strežnika, sme pristopiti že prej, če je kak oltar ravno prost. Prav tako! Se vsaj nekateri, posebno Nemci, ki so kakor povsod tudi na božjih potih najbolj oholi in neotesani, ne morejo kar meni nič tebi nič riniti v ospredje.

Cerkev furvierska je ena najlepših, kar sem jih kdaj videl, in se lahko meri z nekaterimi rimskimi cerkvami. Mislim namreč novo cerkev. Ker dve stojita na hribu furvierskem druga ob drugi.

Lep kos zgodovine je vpisan že v očrnele zidove stare cerkve. Njen začetek sega namreč že v 9. stoletje. L. 840 so sezidali verniki na razvalinah starega Foruma Trajanovega (iz Forum vetus, Stari forum ali Stari trg, je nastalo ime Furviér) kapelico v čast „Naši ljubi Gospe dobrega sveta“. Ker je poveličeval Bog to svetišče nebeške Matere z mnogimi velikimi čudeži, je ustanovil Filip Savojski ob kapelici kapitelj ali zbor duhovnikov, ki bi naj oskrboval službo božjo. L. 1186 so prizidali kapelici še ostali del sedanje stare cerkve. A do prave veljave in slave se je povzdignilo to Marijino svetišče šele v 17. stoletju. Skoro skozi sto let je divjala v Lyonu kuga ter je morila neusmiljeno stare in mlade, bogate in revne. V največji sili se je zateklo prebivalstvo lyonsko, posebno bogate trgovske hiše, v varstvo Marijino. Priredili so leta 1613 slovesno romanje na Furviér in so ustanovili tam večno sv. mašo, ki se naj bere vsako leto na praznik Rojstva Marijinega. In glej čudo, na priprošnjo Marijino je odtegnil Bog grozno šibo, ki jo je vihtel nad mestom dolgo stoletje: Kuga je ponehala. In še do danes je varovala Marija mesto nalezljivih bolezni.

Od tedaj pa prihajajo sem k Mariji, ki je pribežališče grešnikov, zdravje bolnikov in tolažnica žalostnih, neprestano od vseh krajev množice vernikov, ki iščejo pomoči bolnemu telesu, a še večkrat bolni duši in ki najdejo tukaj res spravo z Bogom in mir vesti.

Ta cerkev je precej tesna, a še vedno v veliki časti. Ono dopoldne, ko smo bili mi tam, a gotovo je tako tudi ob drugih dneh, je bila polna pobožnih vernikov. Razsvetljevalo jo je, ker je sicer zelo mračna, nešteto lučic: V morje luči potopljen dragoceni veliki oltar s čudodelno milostno Materjo Božjo, ob stenah polno sveč in lučic, ob vratih sprejemata dva cerkovnika od vernikov sveče, jih nažigata ter jih natikata na nalašč v ta namen pripravljene svečnike. — Precej soparno je bilo v cerkvi, a svečano, srce povzdigujoče in k mirni pobožnosti nagibajoče.

Novo cerkev, katere stroški so preračunjeni na dvanajst milijonov frankov ali kron, so pričeli zidati po zaobljubi, storjeni l.1870. Ko je vdrla namreč to leto zmagovalna nemška vojska v francosko ozemlje, je bil v nevarnosti tudi Lyon, da ga poplavijo nemške čete. V ti stiski so povzdignili Lyonci oči in srca zopet zaupljivo k Materi furvierski. Kardinal-nadškof in mestni svet sta obljubila slovesno, da sezidajo na hribu furvierskem krasno svetišče Mariji v čast in zahvalo, če obvaruje mesto in okolico sovražnega napada. In res se je pokazala Marija tudi sedaj milostno zaščitnico mesta lyonskega. Trikrat so bili Nemci že odločeni, da vderejo v ozemlje lyonsko, a vsakikrat so jih odvrnile od tega namena velike, skoro nepremagljive zapreke.

Zvest obljubi in poln hvaležnosti za čudovito varstvo je položil kardinal-nadškof 7. decembra 1872, torej na delopust pred praznikom Neomadeževanega Spočetja Marijinega, temeljni kamen za novo stavbo.

Novo svetišče je razdeljeno: Spodnja in gornja cerkev. Podcerkev ali kripta, posvečena ženinu Marijinemu, sv. Jožefu, je še nedodelana; zidovi so pusti in surovi. Ali jo bodo pač dovršili? A kdo? Država, katere last je po novem roparskem francoskem zakonu, pač ne. Verniki in duhovščina? A za koga? Za državo, da jo proda morda o lepi priliki tem dražje kakemu zidu za nesramne gledališčne predstave? Tako nespametni menda pač ne bodo!

Zanimali so me v kripti sedmeri poglavitni grehi, vdelani iz mozaika v tlak okoli velikega oltarja. Duhovite slike!

Najlepša je seveda nova romarska cerkev. Kakšna je? Neki pater frančiškan je vzkliknil ob meni na glas, ko jo je ogledoval: „To je cerkev!“ In res pristoja temu svetišču z vso pravico častni naslov: „Hiša zlata“ ali še boljše : „Hiša marmornata!“ Ker vsepovsod najkrasnejši, najdragocenejši marmor vseh barv, od snežnobelega kararskega do najčrnejšega savojskega. Marmor oltarji, marmor visoki stebri, noseči mogočni obok, marmor svetniki, marmor stopnice, z marmorom preoblečene stene. Zdi se, da so zbrali Lyonci vse najlepše, kar so mogli dobiti kje, da počastijo s tem najlepšo in največje časti vredno izmed vseh žen, Marijo. Vse v cerkvi oznanuje čast Marijino. Visoko gori pod obokom stojé angeli v nadnaravni velikosti; vsak ima v rokah marmornato tablico, na kateri je vklesan v zlatih pismenkah po en časten naslov Marijin iz lavretanskih litanij. Ob straneh so zelo velike, krasno izvedene mozaik-slike. Ena kaže, kako proglaša Marijin papež Pij IX. v zboru škofov vsemu svetu veliko čast Marijino: Neomadeževano Spočetje (1854): Druga kaže pomorsko bitko pri Lepantu (7. oktobra 1571) in snetega papeža Pija, kako moli in kliče Marijo na pomoč zoper sovražnike sv. vere. In res je Marija pomagala krščanski armadi, da je slavno premagala divje Turke. V ozadju je krasna šest metrov visoka votivna slika: Marija, kateri se privija ob vznožju lev, starodavno znamenje lyonsko, in ob kateri se vrstijo patroni lyonski, zre proseče na Božje Dete. In to zapoveduje angelu, bližajočemu se z narobe obrnjeno bakljo, naj prežene od tod kugo in smrt, upodobljeni v velikem okostju.

Nad velikim oltarjem in prezbiterijem (prostor ob velikem oltarju, določen v prvi vrsti za duhovnike = presbyter) se boči mogočna kupola. Na ti stoji zunaj velik pozlačen kip sv. Mihaela. V roki drži nadangel križ, znamenje, v katerem in s katerim je bil premagan zmaj, ki se zvija pod nogami angelovimi. Pač bi bilo dandanes potrebno, da bi dvignil na Francoskem kdo z močjo in pogumom nadangela sv. križ, vržen iz javnega življenja, od enih pozabljen, od drugih zaničevan, od tretjih sovražen, ljubljen od male peščice zvestih. Ob štirih oglih nove cerkve kipe v višino štirje 48 m visoki, osmerooglati stolpi, ki jih imenujejo po 4 glavnih čednostih. Njih zidovi so namreč okrašeni s simboli ali odličnimi znaki teh čednosti. Na severozahodnem je upodobljen Samson z levom, katerega je raztrgal, kakor pripoveduje svetopisemska „Knjiga Sodnikov“ v štirinajstem poglavju, na kosce, ko je šel dol v mesto Tamnato, da bi snubil tam deklico, hčer fllistejskega, torej tujega naroda. Seveda ga je dekle varalo. Ker čemu si iskati družico življenja med tujci! Razen Samsona je na tem stolpu še očak Jakob, boreč se z angelom — stolp srčnosti je to. Na jugozahodnem je upodobljena modra sodba Salomonova, kar pomenja pravičnost. Eden nosi kačo, znamenje modrosti; eden ima vdelano uzdo, podobo krotitve in zmernosti.

V jugozahodnem zvoniku se nahaja 7500 kg težak zvon „Magnifikat“. Ostali zvonovi, ki jih je 13 in tehtajo skupno 7375 kg, so tako uglašeni, da pojo, ko zvone ali bije ura, različne pobožne pesmi, kakor tudi zvonovi lurški. Vzhodna stolpa kinča vsakega kamenen 13 m visok križ. Severozahodni, na katerega se lahko pride po 240 udobnih širokih stopnicah, nudi krasen razgled črez mesto in daleč ven v vinorodno deželo.

In ko zre začudeno oko strme črez to morje hiš, nad katerimi visi kakor umazana koprena od dima in prahu rjavkasto ozračje, se razgrne pred dušo veličastna slika slavne zgodovine lyonske, slične slavnim časom starega Ptuja (Petovio), Celja (Celeia) in Ljubljane (Emona).

Najprej slišimo v zgodovini o starem keltskem Lugdunumu na desnem bregu Saone. Na polotoku med rekama Rodanom (Roa) in Ararjem se dvigne tekom časa galska naselbina. Kmalu po smrti Cezarjevi (umorjen 15. marca 44 pred Kr.) stoji tukaj obširno mesto s prekrasnimi palačami, z velikim gledališčem, templji, kopališči in cesarskim dvorom. Cesar Avgust (umrl 14 po Kr.) je bival dvakrat tukaj. V Lugdunumu rojen je bil Tiberij Klavdij (41—54 po Kr.), mož, ki je vladal, dasi zanemarjen v vzgoji, v začetku modro, pravično in ljudomilo in je porabljal neizmerno državno premoženje za velikanske vodovode, za ostijsko luko, za izsuševanje jezer. Škoda le, da je bil slab in nespameten dovolj ter je pustil vladati samega sebe in obenem vse neizmerno cesarstvo dvema ženskama: Mesalini, izmed vseh propalih, strastnih in strašnih žensk, o katerih nam govori zgodovina, najpropalejši, najstrastnejši in najstrašnejši. Za to pa ga je imela v oblasti nenaravno, skoro blazno častihlepna Agripina, ki je živela poprej iz same častihlepnosti v krvoskrunstvu z lastnim bratom, z blaznim cesarjem Kaligulo in ki je zastrupila navsezadnje moža Klavdija tudi iz samega pohlepa po moči in časti, da bi pripomogla namreč svojemu sinu Neronu na prestol.

L. 58 je upepelil mesto strahovit požar. A iz pepela se je dvignila v kratkem času ptiču Feniksu slično krasna nova naselbina. V ti so se mudili deloma na svojih vojaških pohodih, deloma na mirnih popotovanjih razni cesarji, na pr. trdosrčni starec Galba (vladal od 2. aprila 68 do 15. januarja 69), trinog Domicijan (81—96), brat Tita, premagalca in razdejalca Jeruzalema, Hadrijan (117—138), oče domovine, ker Hadrijan je bil že kozmopolit na rimskem prestolu, to je, ni se čutil več izključno Rimljana.

A glej, v 2. stoletju po Kristusu zasveti mestu še večja slava in sreča, nego jih je uživalo do tedaj. Iz jutrovega priroma starček s križem v roki, z gorečo ljubeznijo v srcu, s sladkim imenom Jezusovim na ustih, namreč sv. Fotin, učenec sv. Polikarpa, ki je poslušal nauk Kristusov od ljubljenca Gospodovega, od sv. Janeza Evangelista. A kri kristjanska je bila povsod plodeče seme za nove vrste Kristusovih spoznovalcev, tako tudi v Lyonu. Devetdesetletni starček umre l. 177 mučeniške smrti. S starim drevesom je padla v množici drugih krasna, nežna cvetlica v vrtu Kristusovem, prenežna za ta svet, a po milosti Gospodovi močna v vsem trpljenju, nepremagana po vseh mogočih mukah, namreč sv. dekla in devica Blandina. Novo grozovito preganjanje pod cesarjem Septimijem Severom (193—211) zahteva l. 202 ali 203 kri sv. Ireneja, velikega naslednika Fotinovega, istotako učenca Polikarpovega, in z njim 19.000 vernikov. Mogočna osebnost je moral biti Irenej. Saj je segal njegov vpliv in glas preudarne njegove besede celo na prestol sv. Petra. Ko je nameraval papež Viktor izobčiti velik del jutrove cerkve, ker je praznovala Veliko noč ob drugem času nego Rim, ga je odvrnil od tega Irenej s svojimi modrimi nasveti. Truplo tega svetnika so Lyonci visoko častili. A l.1562 so razdivjani Hugenoti onečastili in uničili svete ostanke. Le del glave se še hrani v stolnici lyonski.

Tekom poznejših, stoletij je videl Lyon mnogo sreče, blagostanja in bogastva, posebno odkar je prišlo mesto l.1310 pod francosko oblast. A videlo je tudi grozovitosti razdejanja in divjih bojev, posebno ob času verskih vojsk, ko so divjali na pr. v 13. stoletju na Francoskem Albigenzi in v 16. stol. Hugenoti, ki so se zbrali l. 1563 v Lyonu na obenem zboru. V potokih je tekla kri ob času revolucije. Kakor vsako francosko mesto, je gledal tedaj tudi Lyon grozne žaloigre. Nad 6000 najboljših meščanov, duhovščine in mnogo plemenitašev je izdihnilo v onih časih v krvi, divjosti in blaznosti pod giljotino.

Dandanes slovi Lyon po svoji trgovini. Največje, najbogatejše trgovinsko mesto francosko je. Slovi posebno tudi po svoji svili, najlepši, kar je prideluje Evropa. Tudi svila za naše mašne obleke je večinoma lyonsko delo. Samo v predmestju Croix Rousse (Kroa Rus), kjer se prideluje največ te dragocene tkanine, delajo na več nego 60.000 tkalnih strojih.

Lyon je na slabem glasu kot najbolj framazonsko mesto francosko. Sicer je gotovo mnogo izjem. Cerkev furvierska je bila polna in peli so krasno. Na velikem glavnem trgu Place Bellecour (Plas belekur), sredi katerega stoji mogočen spomenik Ludovika XIV.,^[1] sem videl veliko katoliško knjigarno. A večina mesta je menda odtujena Bogu in Mariji. A Marija, vedno ljubeča mati, stega s stolpa stare cerkve furvierske (ta kip je zelo dragocen, ves pozlačen, 5 ½ m visok) še vedno roke nad mestom, blagoslavljajoča vse, vabeča k sebi vse, grešnike in izgubljence najbolj. Vedno še nagiba v usmiljenju kronano glavo, da bi se zatekali k nji tem rajši, tem lažje, tem bolj zaupljivo ... O Lyon, kdaj spoznaš pač tudi ti dan svojega obiskovanja in se vrneš k svojemu Bogu in k svoji ljubeči Materi in zaščitnici? ...

7. Lurd.

1. Prihod. Življenje na ulicah. Baski. Bolniki. Mesto.

Lurd — cilj našega hrepenenja in romanja, kakor je dandanes in posebno letos, ko se praznuje petdesetletnica prikazovanj Marijinih na skalah masabijelskih, cilj hrepenenja in romanja sto in sto tisočerih.

Večji in večji je postajal v kupejih nemir, ko smo se bližali v četrtek, 14. maja, majhnemu, a danes po vsem svetu znanemu in visoko češčenemu mestecu. Vse je sililo k oknom in je čakalo nestrpno, kdaj da zagledamo pred seboj luči v mestu in morda cerkev, ker večina nas ni vedela, da se od strani, od katere smo prihajali mi, ne vidi bazilike, ki stoji na nasprotni strani mesta. Mimo se peljejo, na drugem bregu Gava, vlaki iz Španske. Ko smo se razvrščali prihodnjo nedeljo v procesijo, smo videli, kako so brzeli mimo drug za drugim, vsi zelo dolgi. Pripeljali so se Baski. Iz vseh oken so mahali z robci in s klobuki proti votlini in baziliki, Mariji v pozdrav.

Naša vlaka sta imela žal zamudo. Prišli smo v mesto šele po 10. uri po noči. Tako tisti večer nismo mogli opraviti skupne pobožnosti pred votlino, kakor je bilo določeno v sporedu, in kakor smo želeli menda pač vsi, in kar bi vplivalo gotovo zelo močno in globoko na vse.

Že ta prvi večer sem se čudil velikomestnemu življenju v Lurdu — kakor na Dunaju, če ne ravno v Pratru, pa vsaj na Ringu, ali kakor v Karlovih varih ali kakem drugem svetovnem kopališču. Isto sem opazil prihodnje dneve. Ker so ulice ozke, a vedno polne ljudi, mora biti človek zelo oprezen, da se izogiba vozovom električne cestne železnice, ki drdrajo venomer drug za drugim. V onih štirih dneh, kar smo bili mi tam, so povozili samo enega, a tistega pošteno. Sicer se zde vozniki prav spretni; imajo tudi dobre zavore, kar je seveda tem bolj potrebno, ker so ulice neravne, deloma precej strme.

Čudno se je zdelo nam, ki smo vajeni, da vidimo na domačih tleh izvečine le bolj kmetsko ljudstvo, da je bila tukaj večina romarjev gosposka. Kmetski ljudje so bili tako redki, kakor pri nas gospoda med kmeti ob cerkvenih slovesnostih. V „Slovencu“ z dne 6. junija izreka neki gospod v svojih dobrih opombah o lurškem romanju misel, da je morda drugod ljudstvo že tako civilizirano, in izginja že razlika med gospodo in kmetom. Mogoče! Saj se opaža isto bolj in bolj že tudi pri vas. Vsaj ob nedeljah hoče biti že vsaka dekla — gospodična! Klobuk, z veliko menežarijo in vso botaniko na vrhu, seveda zlate prstane, kakšno je zlato in odkod, ne izprašujte, ljudje božji, zlato uro, zlato verižico, svilena krila po najnovejšem in najneumnejšem kroju — česa poželiš še, o duša? — Nemara se francoski kmet vobče ne meni več za božje poti? Ker najbolj je propadla verska zavest, kakor so nam pravili francoski duhovniki, po nekaterih krajih na deželi. Ljudje tam o Bogu baje vobče ničesar ne vedo. Vzrok je seveda v tem, ker ne zahajajo nikoli v cerkev. A odkod to? Kaj je seme, kje je korenina temu zlu? Jaz vsaj si ne morem tolmačiti tega drugače, nego da pripisujem velik del krivde duhovščini. Premalo se je pač brigala za narod, ni imela stika z narodom. Ker da bi bila slaba, tega francoski duhovščini ne moremo očitati. A samo moliti ne zadostuje v sedanjih časih, ker čudežev, kjer jih ni treba, od Boga ne moremo zahtevati. Dandanes je treba iti tudi med ljudstvo. Ne mislim, da se naj poseda z ljudmi po gostilnicah. Saj se snide človek tam večinoma le s slabejšim blagom. A so tudi drugi poti do ljudskih src: Po otrocih, ker če si pridobi duhovnik te, si pridobi starše; z nasveti in z dejansko pomočjo v raznih nezgodah; s prijaznostjo v občevanju ob vsaki priliki. Osebnost duhovnikova, ki je srednik med Bogom in med ljudstvom, naj bo za ljudi privlačna sila, ne pa da bi odbijala vernike.

V množico gospode, prihitele v Lurd pač iz vseh krajev sveta, se je pomešalo v prijetno izpremembo naše ljudstvo, naše ženstvo s svetlimi domačimi robci, krepki naši možje v preprosti domači noši. — „Ljudje se zde vsi bolj preprosti in revni, in vendar ste prišli tako daleč!“ se je čudila neka gospa, ko smo ji povedali, odkod da smo.

Precej so izpremenili vsakdanje lice lurških ulic tudi Baski, kmetsko ljudstvo, ki jih je prišlo v nedeljo 12.000, sami moški, v spremstvu mnogih duhovnikov in škofa bajonskega. Njihove zastave imajo iste barve kakor naša slovenska. Nekateri zgodovinarji trdé, da bi naj bili slovansko pleme. Živega temperamenta so, rasti bolj majhne nego po navadi Slovenci. Ostali so sicer le eno noč, od nedelje do pondeljka. Že ob polnoči jim je maševal škof ob veliki asistenci na prostem pred spodnjo ali rožnovensko cerkvijo. Potem so se vrstile sv. maše do jutra. Prenočevali so na prostem kakor pri nas večkrat romarji, ki ne pridejo od predaleč in ostanejo le malo časa. Na prostem so tudi kuhali v velikanskih loncih, boljše: kotlih. Sicer pa so bili dobro preskrbljeni z živežem. Nosijo si ga v vrečah iz navadno modrega platna. Vsa roba, ki je v vreči, se razdeli v dve približno enaki polovici ob vsakem konca vreče, ki se vrže potem črez ramo. Oba konca s svojo težo tvorita ravnotežje; tako se nosi ta naramnik prav prijetno. Ob strani pa ima vsak še meh vina. Če bi se jih sodilo po tem, kako krepko so pili, sedeči v senci ob potih v drevoreda pred cerkvijo, že navsezgodaj, bi rekel človek: „Resnično, Slovenci so!“

Sicer pa je dejstvo, da smo videli na tej svetovnoznani božji poti večinoma gospodo, pač veselo znamenje časa in živ dokaz, da vera vendar še ne peša tako, kakor se misli in piše, vsaj povsod še ne! Omika in vera se ujemata in družita prav lahko, treba je le, da se ujema tudi srce in življenje z vero. Odtujuje se veri le pokvarjeno srce, le protiversko življenje si želi, da bi Boga ne bilo, le razum, ki se boji Boga, ga taji iz strahu pred njim.

Mnogo bolnikov se srečuje po mestu, posebno ob jutranjih urah, ko jih vozijo, večinoma na trikolesnih vozičkih, pred duplino k sv. mašam, potem v kopel in popoldne, ko jih peljejo k procesiji. Iz bolnišnice jih vozijo tudi na vozovih, na velikih omnibusih, posebno težko bolne, katere naložijo na voz skupno z nosilnicami in z blazinami. Na trgu pred cerkvijo jih potem kar na ti postelji vzamejo z voza in jih položijo na tlak, kjer čakajo, da pridejo duhovniki z Najsvetejšim, ki jih blagoslovi. Tudi lastne tramvajske vozove ima bolnišnica.

Nekateri bolniki imajo pač svoje ljudi s seboj, ki jim strežejo, jih prenašajo ali vozijo. A večinoma oskrbujejo to častno službo fantje in možje, ki se oglasijo prostovoljno za samaritansko delo usmiljenja iz raznih romarskih skupin. Prihajajo pa tudi iz vseh krajev blaga srca, ki so se zaobljubili za ta posel v kakšni bolezni ali v drugi nevarnosti. Ti ostajajo navadno tam več časa. Istotako hodijo streč iz hvaležnosti razni ozdravljenci, ki so zadobili sami v Lurdu pri Mariji, česar jim ni mogel dati ves svet in vsa veda in umetnost zdravnikov ne, zdravje. Zato so zastopani med temi Samaritani najrazličnejši stanovi, večinoma odličnejši.

Južnofrancosko mestece Lurd s kakimi 6000 prebivalci leži v bližini španske meje, v Visokih Pirenejah. Lega je čudovito krasna. V gorski otlini, pod temnim gradom, na velikanski navpični skali čepečim kakor orel, ki je sedel pravkar h kratkemu odpočitku ali ki se namerava dvigniti v tem hipu k mogočnemu vzletu pod oblake nebeške, so nanizane hiše, tesna druga ob drugi. Izredno slikovito ozadje tvori veličastno, deloma že povsem golo in kameneno gorovje. Sedanje mesto ima pravzaprav dva glavna dela: Staro in novo mesto. Loči ju reka Gav. Staro leži na desnem brega, novo, šele po l.1858 nastalo, z otlino in z romarsko cerkvijo, na levem. Gav je zelo deroč. Za našega tamošnjega bivanja je bil ves kalen in močno narasel. V gorah je kopnel sneg; tudi večni snežniki pirenejski so občutili menda pekoče majniško solnce, julijskemu slično, in so pošiljali svoje solze Gavu. Ali so bili morda le pozdravi Mariji, lurški Kraljici?

Lurški grad je bil, dokler niso imeli smodnika in topov, pač nepremagljiva trdnjava, zato ključ do Pirenej. Stara priča pripoveduje, da je oblegal ta grad, ki je bil tedaj v oblasti nevernih, divjih Saracenov, okoli leta 800 Karol Veliki. A ga ni mogel premagati. Ko je že obupal nad uspehom in je nameraval opustiti nadaljnji trud, prileti črez najvišji stolp obleganega gradu orel in izpusti iz kljuna na grajsko dvorišče krasno ribo. Saracenski glavar Mirat, ki je imel grad v oblasti, je smatral to za čudež, bodisi zaradi tega, ker je bil tisti dan po cerkvenih zapovedih zapovedan post, ali ker je bila riba še takrat kakor v prvih časih krščanstva znamenje vere v Kristusa. Zato se je spreobrnil k pravi veri. A izgovoril si je od cesarja zase in za svoje naslednike, da naj bode grofija vedno prosta vsega davka in naj bo podložna edini nebeški Kraljici.

Res ima Lurd še dandanes v grbu tri zlate stolpe, stoječe na srebrni skali. Srednji je višji od ostalih dveh; vrh njega plava z mogočno razprostrtimi perutnicami orel, držeč v kljunu srebrno postrv. Neko zgodovinsko podlago grb pač mora imeti.

Ves srednji vek je bilo to gorsko gnezdo domovje divjih roparskih vitezov, ki so bili strah in groza vseh popotnikov, a tudi mirnega prebivalstva daleč naokoli. Celo noter do Montpeijeja so baje hodili na drznih svojih roparskih pohodih. In naglo kakor so prišli, so se zopet vračali z ugrabljenim plenom v svoje varno, nepremagljivo gorsko zavetje.

V 18. stoletju je služil grad državi za ječo. Zdaj je nastanjenih v njem nekaj vojakov, in je za določeno vstopnino na ogled radovednim tujcem. Nekateri hodijo ogledovat res baje zelo zanimivo notranjščino — jaz res nisem imel časa — drugi se čudijo ti smeli stavbi na nebotični skali samo iz doline. Ostal sem lepo ponižno med temi!

V starem mestu stoji velika župnijska cerkev; lepa nova stavba, a še nedodelana. Staviti jo je pričel župnik Peyramale, ki je služboval tukaj za časa Marijinih prikazovanj. Žal, uprli so se mu lastni župljani, ki so želeli, da se posvetijo vsa skrb in vse moči novi romarski cerkvi. Sicer pa se gode slične reči, da se namreč uprejo lastne ovce duhovnemu pastirju, celo pri najboljših ali najpotrebnejših rečeh, tudi drugod po svetu, baje še na Slovenskem! Tako je cerkev v notranjščini nedodelana do danes. Eden mogočnih stebrov, ki nosijo veličastni obok, je dar odvetnika Henrika Lasserja, ki je čudežno ozdravil v Lurdu in je napisal iz hvaležnosti dve, po vsem svetu znani in skoro v vse jezike prevedeni knjigi: „Lurška Mati Božja“ in „Lurški čudeži“.

Ob velikem oltarju vodijo stopnice v podcerkev ali kripto. Tam spi v dragocenem marmornatem sarkofagu župnik Peyramale, veliki apostol Lurda in goreči razširjevalec slave Matere Božje. Napis na rakvi pravi, da je kupljena z darovi, ki so prihajali v ta namen v Lurd iz vsega katoliškega sveta.

Mesto samo je kakor navadno taka mesta, mesto hotelov in prodajalnic. V teh je življenje kakor v vseh božjepotnih krajih. Prodajalcem je vse — denar! Zelo priljudni so, seveda, včasih tudi naravnost vsiljivi. Mladim gospodičnam bi se sicer ne smelo očitati vsiljivosti, a kaj se hoče! Ker s kakšnim drugim obzirnejšim imenom naj označim, če prime lepa mlada deklica tujca kar za roko in ga sili in vleče v prodajalnico. In ko ji raztolmači kakor pač ve in zna, da ne govori francoski — sicer spozna to takoj tudi sama — pa hiti praviti, da govori tudi ona italijanski, angleški in za pol prsta, vsaj pokazala je tako, celo — nemški. „Po vsem svetu se pride z nemščino,“ govore pri nas lahkoverni ljudje; a že v Trstu se smejijo nemškemu jeziku. Ko smo rekli Francozom na vprašanje, kako se pravi po nemški Avstrijec: „Österreicher“, so se na glas smejali. A ko smo jim povedali slovenski: „Slovani, Avstrijci,“ jim je to prav ugajalo.

Vobče so nam bili domačini prijazni že zaradi naših znakov, ker so videli na njih francoske barve, ki so iste kakor naše, le v drugi razvrstitvi. V Lurdu so si izgovorili gospodje pri zdravniški komisiji v zahvalo in v plačilo za trud, ki so ga imeli z bolniki — naša romarska znamenja! Torej so jim gotovo zelo prijala.

A glede jezika! Štiri ure na teden so nas mučili osem gimnazijskih let z matematiko, najbolj pusto stvarjo na svetu božjem, profesorji pa navadno niso bili manj pusti; po tri ure na teden so nam vbijali v glavo, koliko in katere ljubice je imel nemški pesnik Goethe in koliko neprebavljivih od je spesnil Klopstock, a francoske, angleške, ruske ali italijanske besede nismo slišali brž vseh osem let ne! Res, slava našim šolam! Ker resnično, vsa neskončna, nad vse dvome in vsa oporekanja vzvišena modrost nemškega avstrijskega visokega ministrstva in uradništva, ali z znano tujko povedano, nemškega birokratizma s kitajsko kito zadi, je poosebljena in kristalizirana v naših latinskih, pravzaprav nemških šolah. Zato se moramo mučiti s francoščino sedaj na stara leta ob vsem drugem delu!

2. Romarske cerkve lurške.

V jutru po našem prihodu navsezgodaj, ko pa je plulo vendar že v vseh ulicah živahno življenje, ki se je stekalo vse proti najznamenitejšemu kraju v Lurdu, proti skalam masabijelskim, sem prišel v drevored pred baziliko — in strme sem obstal. Visoko na skali se beli pred menoj čudovito nežna cerkev, bela kakor golobica, golobici slična tudi v skladnih, vitkih oblikah. Kakor sen se zazdi človeku v prvem hipu, sen čudovito lep; kakor sladka pesem, ki smo jo slišali kdaj v srečni, blaženi uri, in nam drhti s svojim sladkim odmevom še vedno v duši; kakor „Magnificat“ („Poveličuj moja duša Gospoda“), kipeči spev Marijin, ki koprni v njem v skladni sladkosti slednja neskončne blaženosti polna beseda v višave nebeške ... V klasično skladnost se zlivajo vse obširne linije in valovite oblike spodnje, rožnovenske cerkve, mogočnih arkad ali hodnikov, stopnic in obeh zgornjih cerkev ter kipé v vitkem gotičnem stolpu tako vdanohrepeneče v nebo, da silijo nehote že z vso svojo vnanjostjo duha v višine, k pobožnosti, k Bogu.

Ena misel mi je obvladala povsem srce v prvih hipih vznesenega, radosti polnega občudovanja: „Res, takšno sem si vedno mislil najlepše svetišče Kraljice angelov — hišo, z angelskim vzletom v vsaki črti!“

In ta čudovita belomarmornata cerkev na pečinah masabijelskih — ali ni dandanes kraljica Francije, kaj pravim Francije, ali ni kraljica vesoljnega katoliškega sveta, h kateri romajo v toplem koprnenju in z velikim, sladkim zaupanjem tisočeri in milijoni? Če privablja Rim, kralj sveta, in cerkev sv. Petra s svojo mogočno veličastnostjo leto za letom nepregledne množice iz vseh delov sveta, jih privablja Lurd, kraljica naših božjih poti, s svojo deviško krasoto, s svojo čudovito nežno milino.

Tri cerkve se naslanjajo ob in na takozvane skale masabijelske („staro skalovje“). Spodnja, rožnovenska, je najnovejša in največja. Sezidali so jo na trgu pred starejšima cerkvama, ko je prihajalo več in več romarjev, in sta bili zgornji dve pretesni za te množice. Velika je najmanj za obe zgornji. Sezidana je v obliki mogočnega polkroga. Okrog in okrog se vrsti 15 kapelic. Vsaka je posvečena eni skrivnosti sv. Rožnega venca. Krasna mozaikslika, razgrinjajoča in vzpenjajoča se po zaokroženi steni visoko gor pod obok, nam kaže dotično skrivnost. Te slike, umetniško delo velike vrednosti, so obenem oltarne slike. Spodaj so stene prevlečene z marmorjem.

Na veličastnem pročelju rožnovenske cerkve se svetijo z mozaikom vdelane, zelo natančno in naravno izvedene slike papežev Pija IX., Leona XIII. in sedanjega škofa tarbsko-lurškega, monsignora Schöpferja.

Odtod se stopa po visokih marmornatih stopnicah ali daleč okoli po velikanskem hodniku od strani Gava — iz mesta vodi gor vozna cesta, in prihaja cestna železnica povsem do bazilike — na streho rožnovenske cerkve, od koder se pride v drugo, v kripto ali podcerkev baziličino.

Ko vstopimo, vidimo takoj ob vratih na evangeljski strani velik umetniški spomenik: polležeč bolnik z zlomljeno nogo. Kosti silijo iz noge, črez obraz je razlit izraz bolesti in trpljenja, a oči in ena roka, z drugo se podpira, se dvigajo proseče in polne zaupanja v visočino, k Mariji, zdravju bolnikov. Po precej ozki srednji ladji cerkve se pride v kapelice in k velikemu oltarju, ki stoji neposredno nad votlino, v kateri se je prikazovala Bernardki Mati Božja. Stene so vse zazidane s črnimi marmornatimi ploščami; v plošče so vrezane najsrčnejše zahvale za razne milosti, prejete od Kraljice lurške v telesnih in duševnih potrebah.

Zelo mračno je v kripti; razsvetljujejo jo dragocene svetilnice, viseče izpod stropa, in sveče, darovane od pobožnih vernikov. Ni ga pač kmalu kraja, tako pripravnega za zbrano molitev in tiho premišljevanje, kakor je ta.

A dalje! Zopet iz cerkve in še ene stopnice više! Tako stojimo na prostem pred pravo romarsko cerkvijo, pred baziliko. Krasen razgled se nudi odtod strmečim očem. Spodaj pod cerkvijo veliki mizi sličen, obširen štirioglat trg, pogrnjen s kamenjem; ob koncu trga na visokem podstavku, stoječem med cvetlicami, velika prekrasna soha lurške Kraljice, sklepajoče bele roke k molitvi, zroče z zamaknjenimi očmi sem gor k baziliki. Ta dragoceni spomenik je dar Marijinega papeža Pija IX., ki zre s pročelja cerkve neprestano dol k temu veličastnemu kipu. Obraz te Marije je najkrasnejši izmed vseh lurških, krasnejši nego one v votlini, krasnejši nego v velikem oltarju v baziliki. Dalje dol zeleni drevored; razprostira se povsem dol do mosta, ki vede v drugi del starega mesta, v del, ležeč proti kolodvoru, v katerem delu je tudi hišica Subirujevih, staršev Bernardkinih. Kakor srebrne bele reke se belijo po drevoredu med drevjem in cvetjem široke poti, prirejene za šetalce, a predvsem za slovesne procesije z Najsvetejšim in za večerne rimske procesije. Dalje dol in ob strani drevoreda pa mesto, hiša ob hiši, polagoma se dvigajoče v smeri proti gradu, ki kraljuje samoten v podnebni višini, nekako nasprotje v svoji mrki, mračni vnanjosti solnčni cerkvi na skalah masabijelskih; zdel se mi je nekak simbol (znamenje) sedanjih brezverskih francoskih mogotcev, ki tudi kljubujejo Bogu in Mariji. A kdo ve, ali se ne zruši mrki, mračni grad v prah mnogo prej nego nežna cerkev na pečinah masabijelskih! — Spodaj, ob epistelski ali listni strani cerkve šumi mogočni Gav večno svojo pesem; na drugem, desnem njegovem bregu zelene sočne trate, sredi katerih stoje velike stavbe, nekdanji samostani. Ob, evangeljski strani se svet dviga ter kipi v precej visok hrib, na katerem so razvrščene postaje sv. križevega pota. V ozadju pa sanjajo nebotične gore, strmeče v nemem začudenju na sveto mesto pod seboj in na množice, ki jih vidijo prihajati in odhajati že petdeset let leto za letom, dan za dnevom. Ob vhodu v cerkev je na eni strani krasen kip klečeče Bernardke, na drugi kip njenega velikega patrona sv. Bernarda (umrl 1153), največjega moža 12. stoletja.

In ko stopi romar v cerkev — o Marija, o čudo! Zavzeto strmi oko na to res bogato, a čudovito skladno urejeno notranjščino. Stene visoko gor kakor v spodnjih cerkvah: marmor. A tukaj izključno bel marmor. V marmor vklesana zahvala ob zahvali, molitev ob molitvi, prošnja ob prošnji. Tisoči so vlili v trdi kamen drhteče besede hvaležnih src, da kipijo tukaj k Mariji, Kraljici lurški, dobrotni in milosti polni, še, ko bodo oni že daleč odtod, v domovini zopet, da govorijo o dobrotah in čudežih Marijinih še, ko bo krila že črna prst hvaležna srca, nezmožna več glasne zahvale ... Nad ploščami nešteto zlatih src, z biseri okinčanih, sestavljenih v sladko ime: Marija ... združenih v angelski pozdrav: Ave Maria — Zdrava Marija! Vmes mirtini venci, darovi nevest, zlate lilije, darovi devic, ki so ohranile s pomočjo Marijino največji svoj zaklad, krasni lasje v dragocenih okvirih, križci in druga visoka odlikovanja, ki so jih prinesli odlikovanci v dar Kraljici kraljic, Mariji, in najrazličnejši drugi darovi. — Više gori se vrsti zastava ob zastavi, ki tvorijo nekake stenske zavese ali preproge. Vse so dragocene, vse oznanjajo v zlatovezenih napisih, odkod da so prinesle pozdrave Mariji, katero mesto jih je darovalo s kakšno gorečo prošnjo ali v znak hvaležnosti in v počeščenje svoji Kraljici in pomočnici. Med najlepše lurške zastave prištevajo ono, ki so jo darovali l. 1886 avstrijski romarji, med katerimi je bilo tudi večje število Slovencev. Stala je okoli 1300 K. In izpod visokega svoda ali oboka vise veličastne zastave, mirno, svečano kakor bi molile tudi one zamaknjene k Mariji, Kraljici lurški, ki kraljuje na dragocenem velikem oltarju. Ta ni povsem sadi ob steni, ampak so za njim še obširni kor za pevce z orgijami in kapelice z oltarji, katerih je okoli velikega oltarja pet in so vse posvečene Mariji. Krasno slikana so okna v teh kapelicah, sicer tudi vsa druga v cerkvi; slike kažejo prikazovanja Marijina Bernardki in druge važnejše dogodke iz življenja te preproste, a tako obilno blagoslovljene deklice, in razne lurške čudeže.

Veliki oltar je iz belega kararskega marmora. Istotako iz snežnobelega marmorja je krasni kip lurške Matere Božje, 185 cm visok. Nad oltarjem in nad Marijo držita srebrna angela zlati palmovi veji, ki ju je poslal Mariji lurški v dar papež Pij IX. Ob stenah in izpod stropa vise dragoceni lestenci. Ves oltar je ovit ob straneh z umetnim cvetjem iz stekla; med cvetjem je nešteto električnih žarnic, ki zažare pred službo božjo hipoma, da vse cvetje kar gori, in je ves oltar posut z raznobarvnimi cvetkami. V nekoliko temotni cerkvi naredi ta umetniško zamišljena razsvetljava krasen vtis.

Cerkev ima le eno ladjo. Za dve stopnici vzvišen je ob vsaki strani, ločen od ladje in zvezan z njo z mogočnimi stebri, širok hodnik, v njem dolga vrsta kapelic, v vsaki na oltarju bele marmornate podobe svetnikov in svetnic božjih. Ker se nisem maral siliti naprej, a tudi ker je v bližini vrat bilo še najhladneje in je bil zrak najbolj svež, sem maševal vse dni pri zadnjem oltarju ob vratih na evangeljski strani. Posvečen je blaženi dekli Armeli, rojeni v Cambenacu (Kambenaku) na Francoskem l. 1605, umrli 1671. V preprosti kmetski obleki stoji na oltarju, v eni roki drži srp, črez drugo ima vržen snop pšenice.

Glede sv. maš omenim, da mora skrbeti vsak sam, kdaj in kje dobi oltar za daritev. Vsak si gre sam ali pošlje ministranta, če ga ima, v zakristijo po svež humerale (naramni prt), po lavabo-prtič (prt, ki se obriše z njim kelih, preden se vlije vino v njega, in ki se osnaži z njim kelih ob koncu daritve), po hostijo in vino. Druga obleka in knjiga so pripravljene vsako jutro že na vseh oltarjih. Potem se postavi k oltarju, h kateremu se hoče in čaka, da pride na vrsto, če ni morda prvi. Seveda stoji včasih ob kakih petih zjutraj že po 4—6 duhovnikov pri vsakem oltarju, in je treba čakati nekaj ur. A se že počaka! Sv. maša se bere vsak dan ista, v čast lurški Materi Božji. Strežejo duhovniki drug drugemu.

Ko sem maševal prvo jutro, sem moral nehote prenehati sredi daritve. Poslušal sem. Odhajali so ravno Italijani iz beneške nadškofije pod vodstvom patriarha in kardinala Cavellarija (Kavelari). Peli so papeško himno s spremljevanjem velikih orgel. Prekrasno! Navdušeno, v lepih, čistih glasovih je kipelo po cerkvi: „Živi naš papež, naš kralj!“ Ker Italijanu je pravi kralj še vedno papež, dasi ga je oropala posvetna oblast v svoji premoči vsega razen Vatikana in sv. Petra.

3. Votlina.

Ob spodnjem koncu drevoreda pred cerkvijo, že blizu gavskega mosta, stoji lep bronast spomenik sv. nadangela Mihaela. Pač ima svoj pomen ta spomenik, in morda so ga postavili res z namenom, da izrazijo ž njim to misel: Kakor je premagal nadangel napuhnjenega Luciferja, ki se vije zdaj kot gnusni peklenski zmaj brez moči pod nogo nadangela, oznanujočega v veličastnem svojem miru, kar znači že njegovo ime: Kdo je kakor Bog — tako premaga in uniči prej ali slej Bog vse svoje nasprotnike; tako stopi, ko bo polna mera usmiljenja njegovega, z mogočno nogo in brez usmiljenja na tilnik sovražnikom, klevetnikom in zasramovalcem Lurda, mesta, posebno izvoljenega od Marije, posebno posvečenega od Matere Božje, katere deviška noga se je dotaknila teh tal in jih je tako obilno blagoslovila.

Ob tem spomeniku smo se zbrali v petek, 15. maja zjutraj ter smo se podali v slovesni procesiji z razvito zastavo, ki je plapolala ponosno v svežih svojih barvah nad pobožno molečo množico, k votlini lurški.

Pretresljiv je prvi hip, ko stopi tujec pred votlino. Visoko gori v skali zagleda oko duplino, prostrano ravno dovolj za veliko človeško postavo, očrnelo v ozadju, okoli in okoli obraščeno z gostim, krasnim zimzelenom; pod njo se vije divja roža s kakimi petimi, rdečebelkastimi cvetovi; više gori zeleni gozd, miren in molčeč v ranem jatru, kakor bi molil jutranjo molitev, na skali se dviga navpično zidovje cerkve. In iz dupline same se beli, kakor bi stopila pravkar iz skalovja, ki se je tiho odprlo pred njo in se istotako tiho zopet zaprlo za njo, ali kakor bi priplavala baš iz nebeških, višav, belomarmornata Kraljica lurška. Modri pas ji pada spredaj črez snežnobelo obleko skoro dol do nežnih golih nog; roke sklepa k molitvi, modre oči strme zamaknjene pred-se, kakor bi se veselila nebeška gospa vseh teh množic, klečečih pred votlino na golem kamenju ali molečih v klopeh, razpostavljenih skoro tja do Gava, in kakor bi združevala ž njihovimi molitvami še ona svojo, da kipe, ž njeno podprte, tem lažje v nebo in so sprejete tem milostneje pred prestolom Večnega. Milostno zre milo njeno oko na množico bolnikov, ki klečijo, podpirani od strežajev, na prostoru med votlino in med reko ali sedijo v svojih vozičkih in dvigajo proseče in upajoče oči in roke k Materi milosti. Okoli glave marmornatega kipa se vije v srebrnih črkah napis: „Je suis l’ Immaculée Conception“ — „Jaz sem Brezmadežno Spočetje“ — besede, ki jih je govorila Marija sama Bernardki 25. marca 1858.

Spodaj ob tleh je druga votlina, mnogo obširnejša in višja. V tej stoji, ločen z železno ograjo od zunanjega prostora, dragocen oltar, kjer pa mašujejo navadno le odličnejši romarji-duhovniki, škofje in duhovni voditelji romarskih procesij. Tudi dragocen tabernakelj je na oltarju, ki se odpira, ker stoji oltar povsem prosto, tudi od zadaj. Tako lahko vzame duhovnik tudi med sveto mašo, ne da bi motil mašujočega, ciborij iz tabernaklja in obhaja. Nešteti poklekajo tukaj k obhajilni mizici ter prejemajo v podobi kruha Jagnje Božje na mestu, kjer je klečala srečna Bernardka, ko je gledala nebeško prikazen. — Črez dan je oltar zakrit z dragocenim pregrinjalom. Nekaj korakov od obhajilne mizice proti reki je vdelana v tla kamenita plošča na mestu, kjer je klečala Bernardka ob prvi prikazni.

Ob oltarju je postavljenih več svečnikov, dva izredno velika. Ves dan in pozno v noč sta zaposlena ob njih dva cerkovnika, ki sprejemata od vernikov sveče, jih natikata na svečnike in jih prižigata. Drobnejše, na pr. ⅛ kilogramske, zložita po 6 do 8 skupaj ter jih porineta v železne obroče, nalašč pripravljene za to. Tako se združuje plamen s plamenom, objemljejo se, pomešajo se in se zajedo drug v drugega, da kipi v višino en sam mogočen ognjen snop. Nešteti plameni plamte gor proti Brezmadežnemu spočetju v zgornji duplini, kakor plamte k nji v goreči ljubezni srca tisočerih, klečečih v zamaknjeni molitvi pred votlino. Kipé v višino, gor h Kraljici lurški, gor proti nebesom, kakor kipijo iz otroškopobožnih src gor k Mariji in proti nebesom tisočere najsrčnejše, najčistejše prošnje. „Zdrava Marija!“ pozdravljajo drhteči plameni sveč nebes in zemlje Kraljico in Kraljico lurško — „Zdrava Marija!“ molijo k nji v sladki, mameči zamaknjenosti tisočera srca.

Razsvetljena je duplina menda neprestano. Pozno v noči gore še visoki svečniki, kakor bi goreli visoki snopi pod očrnelo, zakajeno skalo. A razsvetljena je navadno vso noč, ker vse noči, vsaj ob večjih romanjih, prečujejo in premolijo pred duplino goreče duše.

Ona gospodična z Dunaja, ki se je vozila z nami in ki je zadobila pred dvemi leti v Lurdu zdravje, je premolila vso noč pred našim odhodom pri votlini. Bilo je od nje to pač tem lepše, ker je bila gotovo izmučena. Ker govori popolnoma francoski, je bila namreč v službi vseh slovenskih romarjev.

Za oltarjem je v skali precej obsežna vdolbina. Tja polagajo verniki pisma s prošnjami na Marijo, ki so jih napisali sami ali so jih prinesli od znancev s seboj, da jih položijo na tem posvečenem kraju k nogam Marijinim. Tudi jaz sem napisal na vizitko nekaj besedic in sem jo vrgel v duplino.

Skalovje ob straneh je gladko kakor steklo od neštetih poljubov, s katerimi skazujejo verniki svoje spoštovanje in svojo ljubezen do teh blagoslovljenih pečin.

Na evangeljski strani oltarja, torej na desni od Marije v skalni votlini, visi ob skali na močnih žicah nešteto bergel vsake velikosti, vsake podobe, razni železni in usnjati modrci in raznovrstni ovoji, ki oznanjajo v svojem nemem miru najglasneje slavo Marijino. Ta jasna in zgovorna znamenja slabosti človeške in moči Marijine pričajo glasno vsem onim, ki ne dožive sami čudežev v Lurdu, da jih je odhajalo že tisočero zdravih in čilih odtod, ki so jih privedli sem pohabljene, hrome, polomljene in skrivljene.

Krasnejši in dragocenejši okras je ta zbirka za posvečeno duplino, nego če bi se lesketale vse skale masabijelske samega zlata, najdragocenejših biserov in demantov. Ne more se človek obraniti srčne ginjenosti in solz, ko gleda vse te priče človeškega trpljenja in gorja, in ve: „Glej, vsi ti so odhajali odtod srečni in blaženi, ker so našli pri Mariji, česar so iskali z veliko vero in z resničnim zaupanjem — zdravje!“ In duša daje nehote hvalo Kraljici nebeški tudi za vse te neznane, od nje oblagodarjene, potolažene in osrečene.

Pod temi znamenji zmagoslavja lurškega je prodajalnica za sveče. Dalje dol, vzporedno z Gavom, so skale zazidane. Za zidom je napeljana voda iz studenca, ki je začel izvirati zjutraj v četrtek prvega postnega tedna, to je 25. februarja 1858. Železne, oziroma medene pipe so izpeljane iz zida. Vsak, kdor hoče in ki pride do njih, ker je vedno velika gneča ob njih, jih lahko odškrne in si natoči vode za pitje ali da jo vzame s seboj domov. Še dalje doli so pod cerkvijo kopeli. Koplje se lahko vsak, tudi zdravi. A navadno je treba precej dolgo čakati. V njih nisem bil. Kakšna je notranjščina, ne vem. Znanci so pravili, da je voda zelo mrzla! To se čuti pač tudi, ko se jo pije.

Stoteri in tisočeri kleče ves dan, pozno v noč, mnogi vso noč pred votlino lurško. In vendar vlada tod okoli vedno tajen, skoro nadnaraven mir. Slednje srce čuti pač od izredno svetost kraja, čuti bližino Marijino, osrečujočo s svetim strahom navdajajoče. Zato stopajo vsi tako prezno, tiho, skoro neslišno, da je skoro glasnejše rožljanje ožnih vencev, ki nizajo skozi prste, nego koraki prihajajočih in odhajajočih vernikov. Zato drhti v očeh vseh in je razlito črez lica vseh toliko svečanosti. Svečana je tukaj tudi vsaka napol glasno, glasno izgovorjena beseda. Vse je zbrana, nežna molitev, pogledi, misli, kretnje, besede. Tisočere sklenjene, ali, kar je tukaj še bolj v navadi, široki razprostrte roke, kakor jih je razprostiral Mojzes, proseč Gospoda, da premaga in stre On po služabniku Jozvetu moč Amalečanov, se dvigajo gor k duplini, k Mariji, Kraljici lurški. Stotera in stotera srca molijo: „Ave Maria — Zdrava Marija!“ Tisočeri prosijo iz globočine duše: „Spomni se, o Marija, da še ni bilo nikoli slišati, da bi ti koga zapustila, ki je k tebi prihitel. Ozri se milostno na nas, o mila, o dobrotljiva, o sladka Devica Marija!“ — Visoko dol s skale, iz nebotičnega zvonika, pa se razlijejo vsake četrt ure črez vernike srebrni glasovi zvonov in se zlivajo z gorečimi njihovimi molitvami v sladki slavospev: „Zdrava Marija ...“ Spodaj pod molilci pa šumi v zagrajeni svoji strugi deroči Gav večno svojo pesem, vedno novo, vedno lepo, nikdar dopeto, nikoli izpeto: „Ave Maria — Zdrava Marija ...!“

4. Malo zgodovine.^[2]

Kako je molil Sin Božji, ko se je vrnilo sedemdeset učencev, revnih, slabih in nevednih, in so poročali Učeniku vsi veseli, da so srečno dovršili dano jim nalogo? Kako je molil? Ali ne: „Zahvalim te, Oče, nebes in zemlje Gospod, da si skril to razumnim in modrim in si razodel malim.“

Tako je molil! In v tem je skrivnost in to je čudež: Male, nevedne, ponižne in zaničevane si voli previdnost božja, da doseže po njih veličastne svoje namene. Tako si ni izvolila ne papeža, ne kralja in ne kraljice, da razširi slavo Lurda, ampak preprosto pastirico, bolehno hčerko revnega mlinarja Frančiška Subirú in žene njegove Ludovike Kasterotove, nevedno Bernardko.

Ni bil menda slep slučaj, da so izvolili temu otroku pri krstu za patrona sv. Bernarda, onega čudovitega svetnika in moža-velikana, ki je vladal navzlic bolehnemu svojemu telesu, oslabljenemu po delu, po molitvah in prečutih nočeh, po postih in po bičanju — kralj Konrad ga je nesel nekoč na rokah iz cerkve, ker se je bal, da množice povsem zmečkajo in stro to slabotno telesce — z velikim svojim duhom, z mogočno svojo besedo, a še bolj s plamtečo svojo ljubeznijo do Boga in dobrega in s svojo čudovito gorečnostjo za čast božjo polovico dvanajstega stoletja (živel od 1091 do 1153) papeže, cesarje in kralje, vojskovodje in mogočne vojske in vso Evropo; onega od vseh ljubljenega in oboževanega moža, kateremu so vrele, ko se je vračal črez Alpe iz Italije, naproti množice kmetov in pastirjev, ki niso prišli sicer morda vse življenje iz nedostopnih svojih bivališč, da jih blagoslovi sveti mož; in vse življenje so govorili pozneje o veliki sreči, da jih je blagoslovila roka Bernardova; moža, čigar sam glas je tako ganil in omehčal srca trdih nemških vojakov, da so trkali skesano na prsi in so glasno jokali, dasi niso razumeli besed njegovih pridig; velikana, pred čigar besedo in roko so se poniževali, kakor krasno piše Francoz Garat, kralji in njih ministri kakor pred roko božjo; okoli katerega so se zbirali in zgrinjali narodi v dnevih nesreče, kakor se zatekamo k oltarjem in poklekamo ob njih v prah. Resnično, najprikladnejše ime za to izvoljeno deklico je bilo ime onega gorečega častilca Marijinega, ki je prvi molil: „Spomni se, o Marija ...“ molitev, polno zanosnega pesniškega vzleta, molitev, ki jo molijo in pojo dandanes po širnem svetu dan za dnevom nešteti Marijini častilci in otroci. To ime je bilo najprikladnejše za dete, izvoljeno, da zavlada po njem svetu najslavnejše sedanje svetišče Marijino, Lurd. In bila je morda volja same Kraljice nebeške, da dobi dete ime tega njenega častilca in oboževatelja.

Ker je bila družina Subirujeva revna, je morala mati sama opravljati vso hišo, navrh pa je hodila še v dnino. Ker ob tem ni mogla dovolj skrbeti za hčerko, sta jo dala že v najnežnejši mladosti v bogaboječo kmetiško hišo v vas Bartré, da jo tam zredijo in vzgojijo.

Ko je deklica nekoliko odrasla, je pasla ovce po tamošnjih visokih brdih, kakor se vidi tudi dandanes pastirje in pastirice po vseh gorah okoli Lurda. Posebno če gre romar na Kalvarijo, kjer je izredno lep in zanimiv križev pot, a žal nedovršen, le štiri prve postaje so dodelane — posamezne osebe, na pr. Gospod, Pilat, veliki duhovni in farizeji, biriči in rablji stoje v nadnaravni velikosti na velikih četverokotnih prostorih nekoliko nad cesto — jih vidi na nasprotnem pečevju tako visoko, da se čudi, kako so prišli s čredo tja gori, in se boji, da se prekucne zdaj zdaj ovca ali sam pastir v globočino ter obleži tam mrtev.

Na paši je bila preprosti, bogaboječe vzgojeni, od strupenega diha življenja in sveta nedotaknjeni in nepokvarjeni deklici najljubša zabava — molitev. Vedno je nosila s seboj rožni venec in je vila cvetko za cvetko v duhteče šopke za nebes in zemlje Kraljico. In mislim, da smemo trditi s prepričanjem: Ravno ker je tako ljubila rožni venec, jo je izbrala nebeška Devica iz milijonov, da jo sme gledati iz obličja v obličje in da postane glasnica in znanilka njene volje in srednica med njo in med ljudmi.

Da bi bila bližje cerkvi in šoli in bi se pripravila na prvo sv. obhajilo, so jo vzeli starši s 14. letom domov. Doma se je mati močno bala zanjo in jo je zelo varovala. Bila je v vednih skrbeli za njo zaradi njene naduhe, ki je mučila dekletce že več let, kar je bilo vzrok, da je v rasti močno zaostala. Dočim so nosili sestrica in bratca — četvero otrok sta imela Subirujeva — coklje na golih nogah, je dajala mati Bernardki vedno nogavice. Sestra in brata so smeli prosto tekati okoli in se igrati s sosednimi otroci. Bernardka je morala ostajati doma ter pomagati materi pri gospodinjstvu. Težko je bilo to mali deklici, ki je bivala do tedaj po vse dneve pri svojih ovcah pod milim nebom, na svežem planinskem zraku.

Dva tedna je bilo dekletce že doma. Kar naroči v četrtek pred pustno nedeljo nekako ob enajsti uri dopoldne mati mlajši hčerki Marijanici: „Pojdi po drv na Gavski breg, da skuham kosilo.“ — Kakor drugod po svetu so imeli reveži tudi v Lurdu pravico pobirati šibje ali suhe veje, ki jih je stresel veter z drevja, in dračje, ki je priplavalo po vodi in je obtičalo med kamenjem na bregu.

Marijanica se obuje in se pripravlja za odhod. Bernardka je zahrepenela tedaj tem živeje po svežem zraku. Milo zaprosi:

„Mati, pustite še mene z njo, da naberem tudi butaro drv.“

„Ne pojdeš!“ ji odvrne mati. „Tako že pokašljavaš, lahko zboliš še resno in nevarno.“

V tem pride sosedova hčerka Ivanka Abadié, stara kakih petnajst let. Tudi ta je bila pripravljena, da pojde po drva. Zdaj združijo vse tri deklice svoje prošnje. In res preprosijo mater, da dovoli Bernardki, naj ide.

Deklice gredo vesele po nekoliko viseči ulici doli proti gavskemu mostu in črez most na levi breg Gava. Mimo mlina, ki je stal tam ob Gravu, gredo ob strugi navzdol proti tamošnjemu skalovju, obraščenemu z drevjem. Bernardka, oblečena v revno obleko, na glavi preprost bel kapulet, nekakšno kapico, ki ovija glavo in visi daleč doli črez rame in po hrbtu skoro do pasu — nosijo ga še sedaj na pr. deklice lurške sirotišnice, in meni se je zdela ta noša, bele barve, izredno lepa in okusna, isto hvalo sem slišal od drugih romarjev — slabotna in nadlegovana od naduhe, ni mogla hiteti tako naglo kakor tovarišici in je nekoliko zaostajala. Ker sta družici spredaj vse pobrali, je bil njen predpasnik še prazen, ko sta imeli Marijanica in Ivanka v svojih že precej suhljadi.

Tako so prišle deklice na konec travnika ob Gavu do trojnih duplin, izjedenih v skalovje masabijelsko. Samo kanal, ti je gonil tukaj Savyski mlin, jih je ločil še od pečevja. Mlin so ravno ta dan popravljali, zato so vodo zgoraj zajezili, kolikor je bilo pač mogoče. Tako je teklo po mlinski strugi le prav malo vode, ki se jo je lahko prekoračilo.

Deklice zagledajo ob duplinah na nasprotni strani mnogo suhih vejic, ki so popadale z grmovja in drevja, rastočega po skalnih razpoklinah. Močno se razveselijo tega. Marijanica in Ivanka takoj sezujeta coklje in prebredeta potok.

„Voda je hudo mrzla,“ porečeta Bernardki, ko prideta na drugi breg in se obuvata. Ni bilo čuda: Bilo je meseca februarja, in ti potoki prihajajo z gor, iz večnih snežnikov, in so mrzli kakor led.

Bernardka, ki je stala še takraj potoka, je bila v zadregi, kako priti črez potok. Dočim sta bili sestrica in Ivanka v samih cokljah, je imela ona nogavice. Bilo bi jih treba sleči, da prebrede vodo. Boji se tudi ledene mrzlobe.

„Vrzita dva ali tri debele kamene v potok, da pridem črez nje na oni breg,“ zaprosi Bernardka tovarišici.

A ti sta že pridno pobirali suhljad in se nista dali motiti.

„Stori, kakor sva midve,“ ji prigovarja Ivanka med delom — „sezuj se!“

Bernardka se vda. Nasloni se na velik kamen in se začne sezuvati.

Ura je šla na dvanajst. Vsak čas je moralo zazvoniti poldne v mestni cerkvi in v cerkvah, razkropljenih po sosednjih pirenejskih vaseh.

Ravno je vlekla Bernardka prvo nogavico z noge, kar zasliši, kakor da je zašumel okoli nje veter, ki se je vzdignil hipoma z veliko močjo iznad travnika.

Naglo povzdigne oči. A glej, čudo, topoli ob Gavu stoje nepremično. Niti najmanjši piš ne ziblje njih mirnih vej.

„Bržkone sem se varala,“ misli deklica sama pri sebi in se loti zopet nogavice, da jo sleče. A takoj zasliši vnovič silno šumenje čudnega piša.

Bernardka povzdigne zopet glavo. Od velikega začudenja hoče krikniti isti hip, a ne more; glas ji obtiči v grlu. Po vsem telesu se trese in se zgrudi na kolena. Ker prikazal se ji je čudovit prizor: Zgoraj v duplini je stala v nadzemski svetlobi žena nepopisljive lepote! Nadnaravni blišč, ki se je razlival ob vsi prikazni, ni ščemel oči in ni jemal vida kakor solnčna svetloba. Ta blišč, ki je bil kakor visoko goreč plamen in vendar obenem čudovito miren, je vlekel z nekako nepremagljivo silo oči nase. In z veseljem, s čudovito sladko radostjo je počival pogled male Bernardke na tem ognju in se je nekako kopal v njem.

Na prikazni sami ni bilo nič meglenega, nedoločnega in zabrisanega. Ni imela mračnih obrisov kake podobe iz sanj, ko jih išče spomin in duša, a si jih ne moreta jasno ustvariti in se je domisliti izrazito in živo. To je bila živa resničnost, res človeško telo, ki se ni razločevalo od navadnih umrljivih ljudi v ničemur razen v svetlobi in po nebeški krasoti.

Rasti je bila srednje. Zdela se je čisto mlada in bila je sveža in čarobna, kakor bi štela dvajset let. In vendar je bila njena krasota zelo različna od lepote pozemskih krasotic. Ker vse, kar dela obraz mil in krasen, kar daje čaroben blesk očesu človeškemu, je bilo v najvišji meri združeno na tem obličju, v teh očeh: Nedolžnost in čistost, dobrotljivost, ljubezen in sočutje, vdanost in ponižnost in vse druge čednosti in lastnosti, ki so v kras zemljanu, posebno mladi deklici in ženi.

Njeno oblačilo je bilo belo kakor belina limbarjeva, dokler se je ni dotaknila roka človeška in ničesar drugega neprijaznega. Veličastnejša je bila v svoji enostavni preprostosti nego krasna kraljeva oprava Salomonova v vsi svoji slavij eni lepoti in časti. Izpod dolge obleke, ki se je dotikala tal, so se belile bose noge. Počivale so na skali in lahko kakor v mirnem poletu so se dotikale rožnega grma pod njimi. Na vsaki teh deviških nog se je razcvetala skrivnostna, zlatobarvna cvetka.

Okoli ledij se je je oprijemal pas, višnjev kakor jasno nebo. Spredaj je padal po obleki v dveh dolgih trakovih, ki sta se dotikala skoro prstov na nogah. Glavo ji je venčal in ovijal bel pajčolan, nekak kapulet. Pokrival ji je pleča in gornji del ram. Zadi pa ji je visel doli do roba obleke.

Na nji ni bilo videti ne prstanov, ne ovratnic, ne zapestnice, ne diadema ali krone, vobče ne ene tistih lepotičij, katera vesi nase puhla človeška ničemurnost.

V pobožna sklenjenih rokah je držala prikazen molek. Njegove jagode so bile bele kakor sneg, verižica pa rumena kakor zlato klasje. Jagode molka so drsale druga za drugo skozi rožnate prstke čudežne prikazni. Vendar se krasne majhne ustnice nebeške prikazni niso gibale. Menda ni molila, le poslušala je morda večni odmev pozdrava angelovega v tihi preprosti hišici v Nazaretu; morda je pošiljalo le srce v nebo pred prestol Najvišjega vdane prošnje, naj sprejme Večni milostno daritev vseh onih, ki jo častijo in venčajo v tem hipu po vsem širnem svetu z molitvijo sv. rožnega venca. In ob vsaki jagodi, ki so se je dotaknili ti nežni, cvetlični prstki, je lil brezdvomno potok nebeških milosti na revne zemske otroke. In padale so te milosti v duše, v ljubezni Marijo časteče, kakor kaplje v školjko, kjer se pretvorijo v dragocene bisere.

Za sedaj je prikazen še molčala. A njene lastne poznejše besede in čudoviti dogodki, ki so se vršili kmalu na to in v vseh petdesetih letih do danes na tem svetem mestu, so dokazali dovolj, kdo da je bila ta nebeškolepa deviška prikazen, namreč nebes in zemlje mogočna, slavij ena Kraljica, blagoslovljena Mati Božja in premila naša Mati!

To prikazen je videla Bernardka, ki se je vsa omamljena od njene nadzemske krasote in miline, nehote in nevede zgrudila na kolena pred njo. Strmela je v prikazen in ni vedela, kaj naj misli, kaj naj reče, kaj naj počne. Kar dvigue nebeška žena, kakor bi hotela dati s tem deklici zgled in jo osrčiti, roko in se pokriža. Tudi Bernardka polagoma dvigne roko in naredi pobožno znamenje svetega križa.

Zdaj se ni več bala. A vsa omamljena je bila in radostna obenem. Vendar je dvomila še nekaj trenotkov sama o sebi. Mela si je oči, hoteča se prepričati, da ne spi in ne sanja. In zopet je strmela neprestano v nebeškolepo ženo. In ker je bila vajena najbolj govorice z Bogom, molitve, je pričela moliti zbrano rožni venec.

Ko dokonča rožni venec z besedami v pozdrav presveti Trojici: „Čast bodi Očetu in Sinu in sv. Duhu ...“ izgine svetla prikazen, kakor bi trenil. Odplavala je pač nazaj v večno svoje kraljestvo, v nebeški raj.

Bernardki je bilo kakor človeku, ki se prekucne z višave v prepad in obleži tam ranjen in omamljen od silnega padca. Gav je hitel še vedno svojo pot kakor poprej, šumeč med kremenjem in razbitim skalovjem. A to šumenje se je zdelo zdaj Bernardki trje nego poprej. Voda se ji je zdela temnejša, okolica otožnejša in pustejša, solnčna luč manj svetla nego pred pol ure. Ker kako se naj veseli pesmi škrjančkove, kdor je poslušal tisoč let rajsko ptico in je mislil, da jo posluša le nekaj minut!

Pred Bernardko so se vzpenjale še vedno v višavo skale masabijelske, pod katerimi sta iskali njeni tovarišici dračja. Iznad vrha jame je zevala v deklico odprta duplina, a prazna. Divja roža se je vila pod njo; a nič nenavadnega ni videlo oko več ondi. Ni sledu ni bilo več o nebeškem obiskovanju. Votlina ni tvorila več vrat v nebesa. Zaprla so se, in Bog ve, ali se odpro še kdaj?

Koliko časa da je trajal ta prizor, Bernardka ni vedela povedati. A trajati je moral vsaj nad četrt ure, ker je izmolila deklica v tem času en del svetega rožnega venca. Ko se Bernardka popolnoma zave, si sleče nogavici, prebrede plitvo vodo in dospe k svojima tovarišicama. Zamišljena je bila v to, kar je videla, zato se nič več ni bala mrzle vode. Vse otroške moči tega preprostega otroka so delale zdaj edino na to, da ji prikličejo zopet nazaj v spomin sladko prikazen.

Ivanka in Marijanica sta pač videli, da je Bernardka padla na kolena. A hvala Bogu, to med preprostim hribovskim ljudstvom še ni sramota. Zato se nista mnogo zmenili za to in sta skrbno nadaljevali svoje delo.

Bernardka se ne more načuditi popolni mirnosti sestrini in Ivankini, ki sta ravnokar dokončali svoje delo in sta, prišedši pred jamo, začeli igrati, kakor da bi se ne bilo pripetilo prav nič nenavadnega.

„Ali nista videli vidve ničesar?“ vpraša Bernardka Ivanko in Marijanico.

Šele zdaj opazita spremljevalki, kako je Bernardka razburjena.

„Ničesar!“ ji odgovorita deklici. „Ali si ti kaj videla?“

„Če nista ničesar videli, vama ne morem ničesar povedati.“

A Bernardka ni mogla skriti svoje razburjenosti. Zato tovarišici med potjo domov silita venomer v njo, naj pove, kaj da je videla. Mala pastirica se da naposled preprositi; a obljubiti ji morata, da skrivnosti ne izdata.

„Videla sem,“ pravi, „nekaj v belo oblečenega.“

In popiše jima po svoje čudovito prikazen.

„Glejta, to sem videla,“ pravi h koncu, „a prosim vaji, ne pravita tega nikomur.“

Marijanica in Ivanka sta verjeli. Dnša je v svoji čistosti in otroški nedolžnosti verna; dvomi, nezaupnost in nevera niso napake preprostih otroških let. Sicer pa sta morali verjeti živemu in odkritosrčnemu pripovedovanju Bernardkinemu. Ker le-ta je bila še vsa ginjena in polna tega, kar je videla. Marijanica in Ivanka nikakor nista dvomili; a ustrašili sta se. Otroci revežev so vedno boječi. Je pač naravno: Trpljenje, neopravičeno zapostavljanje, da, celo zaničevanje je njih veliki delež.

„To bi nam morda še kaj škodovalo,“ pravita. „Bernardka, ne hodimo več tja.“

A ko so prišle domov, niso mogle otroške duše dolgo ohraniti skrivnosti. Marijanica pove vse materi.

„To so otročarije, kar mi pripoveduje Marijanica“ — pravi mati proti Bernardki.

Zdaj razodene Bernardka vse tudi materi.

Ta odmajava z glavo.

„Zmotila si se. To ni bilo vse skupaj nič. Mislila si, da nekaj vidiš, a v resnici nisi ničesar. To so otročarije!“

A Bernardka je trdila svoje.

„Naj bo že kakorkoli,“ odloči končno mati, „ne hodi več tja. Prepovem ti!“

Ta prepoved zadene Bernandko bridko v srce. Zakaj, odkar je gledala prvič nebeškolepo prikazen, je bila največja in edina želja njenega srca, da jo vidi še enkrat.

A vda se in ne odgovori ničesar.

To je bila prva prikazen.

V nedeljo potem preprosijo deklice mater Subirujevo, da smejo po večernicah iti zopet k jami.

Mati se ne more dolgo ustavljati gorečim otroškim prošnjam in dovoli. Ta dan se je prikazala nebeška Kraljica drugikrat.

Ob tretji prikazni, v petek 18. februarja, je izpregovorila prikazen prvikrat. Naročili so namreč Bernardki, da naj povpraša to skrivnostno mlado ženo, kdo da je.

„Gospa,“ pravi res deklica, „če mi imate kaj povedati, bodite tako dobri in zapišite, kdo da ste in česar želite.“

Božja Devica se nasmehlja na to preprosto prošnjo in pravi:

„Ni treba pisati tega, kar ti imam povedati. Bodi le tako dobra in zahajaj semkaj štirinajst dni.“

„Obljubim!“ poreče Bernardka.

„In jaz ti obljubim, da te storim srečno, ne na tem, ampak na onem svetu.“

To je bilo tretje prikazovanje. Vseh skupaj jih je bilo osemnajst.

Važna prikazen je bila ona 25. februarja. Pri ti je zapovedalar nebeška Kraljica Bernardki:

„Pojdi, pij in umij se v studencu in jej rastlino, ki poleg njega poganja.“

Ker deklica ni videla nikoli kakega studenca tam v bližini, se začne pomikati, zroča venomer v bleščečo prikazen, proti Gavu. A ustavi jo migljaj nebeške Device:

„Ne hodi tja. Nisem ti rekla piti iz reke, ampak iz studenca, ki je tukaj.“

Dekle se je plazilo po kolenih v stran, kamor ji je pokazala prikazen. Našla je tam pod skalo pač neko rastlino, a o studencu ni videla ničesar. Kar začne kopati po notranjem navdihnjenju z majčkeno rokco jamico v zemljo. Ljudem, ki so bili zbrani tam v velikem številu, se je zdelo to početje dekličino smešno. Mnogi so se smejali in rogali. A glej, nenadoma se ovlaži dno jamice, ki jo je izkopala deklica. Po kapljicah je začela izvirati pod Bernardkinimi rokami čudežna voda ter je polnila majhno jamico. — To je bil začetek studenca lurškega, v čigar vodi se kopljejo dandanes tisočeri, in ki jo pijejo verniki sirom sveta, verujoči in zaupajoči v mogočno pomoč One, na katere ukaz je začel izvirati ta čudodelni vir.

Važna je prikazen 25. marca. Tedaj je prosila Bernardka zopet:

„Ljuba Gospa, bodite tako dobri in povejte mi, kdo ste in kako vam je ime?“

Na to dekličino vprašanje razklene prikazen roki in spusti molek na desnico. Potem razpne roki in ji povesi proti tlom, kakor bi razlivala iz njih blagoslov na vso zemljo. Nato jih povzdigne proti nebeškim višavam, jih pobožno sklene in zroča proti nebesom z izrazom neizrekljive hvaležnosti pravi:

„Brezmadežno spočetje sem.“

To izreče in izgine.

Na dan je bilo, ko je prišel nadangel Gabriel k najčistejši Devici v Nazaret in ji je prinesel pozdrav večnega Boga in nerazumljivo novico, da postane Mati Sinu Božjega in ostane vendar Devica. Ob solnčnem vzhodu je bilo, ko je pela sveta katoliška cerkev v svojih molitvah veličastni Slavospev:

„O Devica slavljena
Nad zvezde vse povišana ...“

Štiri leta pozneje je bilo, kar je oznanil veliki častilec Matere Božje, papež Pij IX., vsemu svetu, da mora slednji, ki se hoče imenovati sinu ali hčer svete cerkve, zvesto verovati versko resnico, da je bila Marija brez madeža že v prvem hipu svojega spočetja v telesu Aninem. Vzdignili so se, podpihovani od hudega duha, na vseh koncih in krajih nasprotniki te verske resnice, klevetniki visoke časti Matere Božje. A glej, v tem hipu jih je osramotila nebes in zemlje Kraljica, Mati večne Resnice in najlepša Resnica sama!

Zadnjikrat je videla Bernardka Mater Božjo na praznik Marije Karmelske, dne 16. julija 1858. A kaj pravim: Zadnjič? Saj jo gleda zdaj iz obraza v obraz v domovini nebeški! Zdaj uživa neskaljeno sladkost gledanja Božjega in Marijinega brez bridkosti, katerih je okusila ta izvoljena deklica ljubezni Marijine v ti zemeljski dolini solz v tako obilni meri.

Ker kakor nekoč Marjeto Marijo Alakok, izvoljenko Jezusovo, je napadal, sramotil in preganjal svet tudi Bernardko. Hudobni ljudje in posvetna oblast so se združili in so se zakleli, da hočejo in morajo dokazati lažnivost besed Bernardkinih. Pač je sodeloval tudi hudi duh, da izpodnese in uniči veliko delo usmiljenja Marijinega. A glej, kaj je vsa moč sveta in vsa nasilnost hudega duha zoper moč Marijino. Najneznatnejša slabost! — Res so proglašali Bernardko za noro in so jo hoteli vtakniti v blaznico, v strašni grob živih. A Marija je čuvala in varovala njo in svoje delo. Pač pa ji je naklonila mnogo in premnogo trpljenja, da jo očisti vsega posvetnega, kakor se čisti zlato v žgočem ognju.

Bernardka je vstopila v samostan usmiljenih sester v Neversu. Ker je sama vedno bolehala, so jo sprejele sestre pravzaprav iz usmiljenja. Odločila se je od sveta in odločila se je, da postane, ona, tako oblagodarjena od nebes, služabnica najrevnejših, bolnikov. Ker kako bi ljubila svet še ona, ki je gledala v obraz nebeški Gospe! Kako bi se veselila v posvetnem veselju še ona, ki je okusila že radosti rajske? Kako bi ne ljubila revnih, zapuščenih, bolnih ona, ki je bila sama revna, preganjana, sramočena in bolna!

Henrik Lasser piše o nji: Videli smo jo nedavno v njeni redovniški obleki. Dasi ima že petindvajset let, je vendar njen obraz ljubezniv kakor obraz kakega otroka. Vidi se na njem neka nepopisljiva lepota, lepota, ki ni od tega sveta in ki dviga dušo v nebeške višave. Kadar si pri nji, se ti vnemajo v srcu pobožna čustva. Kadar se ločiš od nje, si ves zavzet nad njeno mirno nedolžnostjo ... O božjih milostih, ki jih je prejela, govori le, če je vprašana. Bila je priča Marijina. Zdaj, ko je spolnila svoje poslanstvo, se je umaknila v zatišje redovniškega življenja; v svoji ponižnosti želi le, da se skrije med svojimi tovarišicami.

Težko ji je, kadar jo obiskujejo ljudje v njenem zavetju in kadar se mora očitno pokazati. Boji se hrupa in beži pred človeško slavo. Živi ponižno v Bogu in se boji pozemeljske ničemurnosti.

Zvesto svojo služabnico je poklicala Marija, nebeška Gospa, k sebi 16. aprila 1879, da jo stori srečno za vso večnost, kakor ji je sama obljubila.

Zdaj, ko uživaš, ti blagoslovljena deklica, radost nebeško, se spominjaj tudi nas in prosi za nas!

5. Procesije. Čudež.

Veličastne so lurške procesije: Popoldne z Najsvetejšim, zvečer takozvane rimske procesije z gorečimi svečami.

Že prvi dan našega bivanja v Lurdu smo se jih udeleževali, a izrecno naša procesija, pri kateri je nosil Najsvetejše prevzvišeni knez in škof ljubljanski, je bila v nedeljo. Ta je bila izredno slovesna, ker so se je udeležile ogromne množice. S popoldansko procesijo gredo le moški; ženske jo gledajo večinoma z visokih arkad (hodnikov) gori ob cerkvi.

Posebno mi je ugajalo v nedeljo petje: Moški zbori Švicarjev in krasno petje deklic in dečkov iz lurških sirotišnic. To so bili poltihi, nežni, a čudovito krasni glasovi. Peli so lavretanske litanije, oziroma odgovarjali: „Prosi za nas!“ moškemu zboru. Peli so s tako lahkoto in s takim mirom, da bi človek skoro niti ne vedel, odkod prihajajo ti srebrni glasovi, ako bi jim ne gledal v obraze. Kakor bi plavali iz višav glasovi angelov, slavečih mogočno in dobrotljivo svojo Kraljico!

Dečki in deklice imajo svojo posebno nošo. Dečki dolge višnjeve talarje, na glavah majčkene višnjeve čepice, črez talar koretelj. Tudi pri sv. maši, ker pri oltarju v duplini strežejo ti fantki imenitnejšim osebam, na pr. škofom, imajo do „sanktusa“ in po sv. obhajilu čepice na glavi. Pristajajo jim zelo lepo.

Še krasnejša je noša deklic. Istotako višnjevo krilo in fin rumenobel kapulet, ki sega zadi do ledij. Nisem videl kmalu kje tako lepe noše, posebno pri otrocih ne. In ti obrazi! Tako mirni, vdani, čisti in nežni kakor obrazi angelcev!

Znamenit je bil za nas petek, 15. maj. Ker ta dan so videli mnogi izmed nas čudež, ki se je zgodil pri procesiji z Najsvetejšim — v Lurdu govori sicer odbor zdravnikov za preiskovanje bolnikov in ozdravljencev vedno le o „nenavadnem ozdravljenju“, ne o „čudežih“, da bi se jim ne moglo očitati kdaj kako sleparstvo ali motenje javnega mnenja.

Na trgu pred rožnovensko cerkvijo razvrstijo vsak dan okoli tretje ure bolnike. Manj bolni sedijo na klopeh, stolih ali vozičkih. Hudo bolni, na pr. že skrajno jetični ali povsem hromi, pri katerih je vse telo trdo, ležijo na blazinah, položenih na kamenita tla. Bolnike deloma privedejo, deloma prinesejo ali pripeljejo tja prostovoljci. Žalosten in v srce segajoč je pogled na te neštete reveže. Ne more se človek zdržati solz, ko stopa mimo njih in vidi bolezni vseh vrst ter gleda v te oči, ki pričakujejo s takim hrepenenjem ozdravljenja.

Ko je šel 15. maja popoldne škof že na epistelski strani zopet dol po trgu in je blagoslavljal z Najsvetejšim bolnike, zakriči nenadoma v bližini mene ženski glas: „Ah, ah, ah!“ Nastane nemir. Vse pogleda na ono stran. Vidimo, kako plane mlada gospa pokoncu. Okoli stoječi jo primejo, da bi se ne zgrudila. A stoji ravno. Le trepeta vsa in joka. Dvaintridesetletna gospa, ki je bila mrtvoudna že štiri leta, je nenadoma ozdravela! Hitel sem bliže k nji. A govoriti ni bilo tedaj ž njo mogoče zaradi množice ljudi in zaradi velike njene razburjenosti. Zvedel sem le, da je Nemka.

A govoril sem ž njo drugi dan. Slučajno sem jo srečal dopoldne na ulici, ko so jo peljali trije mladi gospodje iz cerkve. Šel sem za njo — vso pot je tiho molila — v bolnišnico. Bil sem priča, kako je vstala in je stopala prav lahko in krepko v sobo. Povedala nam je tudi ime: Veronika Sperling iz Fusgonheima v Elzasu.

Pripovedovala je, da se je pričela njena bolezen ob porodu pred štirimi leti. Kmalu ni mogla več ganiti ne z roko ne z nogo. Bila je vsa otrpla. Morali so jo pitati.

Pri procesiji je čutila, kakor je trdila, ko se je bližal škof z Najsvetejšim, izredno velike bolečine. Ko je prejela blagoslov z Najsvetejšim, kakor ga dobi vsak bolnik posebej, so postajale bolečine hujše in hujše, neznosne. Vedno ji je nekaj pravilo, naj vstane. Navsezadnje ni mogla več vztrpeti bolečin. Kar vrglo jo je pokoncu. In tedaj je na svoje začudenje in na začudenje onih, ki so jo prinesli tja in so jo prijeli, ker so mislili, da takoj zopet pade, lahko stala.

Še ta dan je bila vsa zmedena. Venomer se je blaženo smehljala. Skoro verjeti ni mogla, da je res zdrava. Ko jo je prosil moj gospod spremljevalec, naj mu zapiše v brevir ime, si skoro ni upala. „Tako dolgo že nisem pisala. Počakajte malo, prosim!“

Mi Slovenci sicer nismo dosegli čudežnega ozdravljenja nobenega naših bolnikov, a zaman ni šel pač nobeden nas v Lurd. So tudi druge dobrote, ne samo zdravje!

Med najveličastnejše prizore, ki sem jih videl kdaj, prištevam rimske procesije, ki se vršijo v Lurdu večer za večerom. Najveličastnejša one dni je bila v nedeljo 17. maja. Pročelja vseh treh cerkva, rožnovenske spodaj, srednje ali kripte in visoko na skali vladajoče bazilike, so bila bajno razsvetljena z električno lučjo. Istotako je žarel vitki stolp gor do križa v raznobarvnih lučicah.

Spodaj pod baziliko pa se razvrščajo vedno nove množice izpod dupline. Z gorečimi svečami v rokah stopajo črez arkade, mimo kripte, na drugi strani navzdol v drevored pred cerkvijo, dol po vsem širnem, prostranem vrtu, na levi strani zopet gor na trg in na široke stopnice pred rožnovensko cerkvijo. Kakor bi se valila čudovito blesteča reka mimo svetišča dol med temnim drevjem in na drugi strani zopet gor proti svetišču, kjer se zliva v goreče morje! In te navdušene pesmi, pete v vseh jezikih, od elegantnih gospa, krasnih gospodičen in preprostih ženic, od duhovnikov in laikov, zlivajoče se v vedno se ponavljajoči navdušeni pozdrav: „Ave Maria — Zdrava Marija!“

Spodaj sredi trga pa stoji, vsa žareča v električni luči, prekrasna soha Marijina. Stoji veličastno na visokem podstavku, strmi gor proti cerkvi in sklepa roke k pobožni molitvi, kakor bi prosila svojega Božjega Sina za vse te tisoče — na 50.000 so jih cenili tisto nedeljo — ki jo slavijo s tako otroško vdanimi, s tako povsem od sveta odluščenimi, le k nji kipečimi srci. — Resnično, noben vladar tega sveta ni doživel in ne bo doživel nikdar tako istinito iskrenega, iz globočine srca prihajajočega slavlja ...

„Ave Maria — Zdrava Marija, lurška kraljica!“

6. Poklonitev lurškemu škofu. Slovo. Priporočba Mariji, lurški Kraljici.

Na dan pred odhodom smo se poklonili skupno ljudomilemu škofu tarbsko-lurškemu monsignoru Schöpferju. Pozdravil in zahvalil je visokega cerkvenega dostojanstvenika za vso prijaznost, ki smo jo uživali v Lurdu, prevzvišeni knez in škof ljubljanski. Ko je omenjal prevzvišeni, kako je odvzela francoska vlada gospodu škofu palačo, ki si jo je sezidal ob cerkvi, in pusti škofa po posredovanju nekega barona le še začasno v nji, a ga iztira morda že prihodnji dan, je sivolasi gospod pričel jokati. Ne boli ga srce menda tako zaradi te izgube kakor zaradi nesrečne domovine, ki drvi slepo v prepad in v propast.

Slovenski pevci so zapeli nekaj narodnih pesmi. Te so visokega gospoda zopet potolažile. Ko so pevci nehali, pravi smeljhaje: „Zdi se mi, da je bila samo ena!“

Monsignor izreče svojo pohvalo nad vzornim vedenjem in srčno pobožnostjo Slovencev, „ki so jo,“ pravi, „opazovali z veliko zadovoljnostjo vsi v Lurdu.“ Ob koncu da vsakemu lepo podobico v spomin, „ker,“ pravi, „majhna darila vzdržujejo prijateljstvo in meni je mnogo do vašega.“

Drugo jutro smo se poslovili navsezgodaj od lurške Matere Božje. Romarji so jokali na glas. Ni besed, da bi povedal, kako nam je bilo pri srcu. Čudovito me je ganila prošnja male deklice, ki je klicala glasno in jokaje:

„Ne domov, mama, ne domov!“

O Lurd, kolikokrat in s kakimi mehkimi čustvi mislim nate! O ko bi bil cvetka, ki cveti pod boso nogo belega marmornatega kipa Marijinega, postavljenega na onem mestu v duplini, kjer je stala prikazen, ko so jo gledale začudene oči srečne Bernardke! Zimzelen bi želel biti, ki se ovija tesno posvečenih skal masabijelskih in zeleni ob Mariji po leti in po zimi, leto za letom! Ptiček bi rad bil, ki poje v gozdu nad votlino kipečo svojo pesem in jo druži z molitvami zamaknjenih vernikov, klečečih v ponižnosti na trdih kamenenih tleh pred svetim mestom! List bi rad bil, ki dela senco posvečenim pečinam in šušti noč in dan slavo Marijino! Ko bi bil skala, ki je stopila na njo deviška noga Bogorodnice, skala, kakor steklo oglajena od gorečih poljubov pobožnih deviških ustec! Val v šumečem Gavu bi bil, ki poje, hiteč mimo posvečenih skal masabijelskih, v svojem jeziku spev nebes in zemlje Kraljici, lurški Materi Božji, brez madeža spočeti Devici! ...

Pozno v noč je, ko končavam svoj spis, ki naj ne bo le v kratek čas mojemu slovenskemu narodu, ki ne bodi le vodnik onim, ki poromajo še kdaj v Lurd, ampak ki bi naj bil, kolikor je zmogla to slaba moja beseda, slavospev tebi, o Marija! Tiho je vse naokoli; vse že spi; le redke deževne kapljice udarjajo na okna, kakor bi prosile, naj jih spustim v sobo, ali kakor bi budile že utrujenega duha in bi bodrile že težko pišočo roko.

Kakor v sanjah se zibljejo pred menoj vse one krasne podobe, ki jih je gledala duša v onih lepih dneh našega romanja in bivanja v Lurdu in jih je ohranila globoko v sebi.

A preden končam in preden ležem nocoj k počitku, utrujen od dela, a vesel v srcu ob spominu nate, o Kraljica lurška in nebes in zemlje mogočna Kraljica, bodi moja večerna molitev:

Blagoslovi in varuj, o Kraljica lurška, našo domovino! Blagoslovi vse njene sine in hčere. Naj bodo vsi eno!

In za vse one prosim še enkrat, ki sem molil zanje in sem ti jih priporočal v Lurdu. Blagoslovi jih, osreči jih!

In ko se nagne meni življenja dan, in se vrnem, neznatna kapljica, v ocean večnosti, daj da gledam od obličja do obličja vse ono, kar sem gledal zdaj le kakor v zrcalu, a kar je čutila in slutila duša v Lurdu živeje nego kjerkoli drugje, daj da gledam in uživam vso večnost neskončno tvojo slavo v hiši Očetovi ...

„Ave Maria — Zdrava Marija, lurška Kraljica!“

1. Ker je pozabil umetnik narediti kralju, ki jezdi iskrega konja, ostroge, si je iztaknil v obupu oči.
2. Po Lasserjevi knjigi: „Lurška Mati Božja“.