Slovenci-slovenski jezik

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Slovenci ‒ slovenski jezik
anonimno
Spisano: Kmetijske in rokodelske novice, let. 7, št. 1 (3.1.1849)
Viri: [1]
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 75%.svg To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Vodnik lepó pripoveduje od slovenskiga jezika. En kos tega pripovedovanja smo podali bravcam v lanjskih Novícah ‒ drugi kos pa bomo prinesli létas.

Čmu tedej govorite vi od slovenskiga jezika, če nam Vodnik to reč razlaga? bo morebiti kdo vprašal. Na to vprašanje odgovorimo letó:

Kakor se kaže, bojo letas Novíce veliko novih prejemnikov dobile, v kterih se je Ijubezin do materniga jezika vžgala, kar nas pràv veseli. Tem novim bravcam je treba saj kratko povedati: kdo de je Slovenec, in kaj de je slovenski jezik.

Tudi od naših kmetov na Krajnskim smo se že večkrat prepričali, de ne vedo, de so Slovenci. „Krajnci smo“ ‒ pravijo ‒ „in kranjski jezik govorimo.

Res je, ljubi prijatli! de ste Krajnci, in de krajnsko govorite ‒ tode krajnska dežela je le en kos slovenske zemlje, kteriga so naši očaki Slovani zató Krajn imenovali, kér na kraji, na meji laške dežele stoji. Krajnci smo tedej nar krajni rod ene matere, eniga naroda, ki se že od nekdaj Slovenci imenujejo. Slovenci smo na Krajnskim, na Koroškim, na Štajarskim, na Goriškim, na Teržaškim in Istrijanskim. Vsi smo sinovi ene matere Slovenije, vsi imamo z majhnimi razločki edini jezik, ki se ne imenuje krajnski, ampak slovenski jezik; „windische Sprache“ ga Nemci imenujejo. Že nas stari pisavec Linhart piše v svojih zgodovinskih bukvah krajnske dežele (Versuch einer Geschichte von Krain 1791): „Vsaki Krajnc pozná Krajnca pod imenam „Slovenec“, in njih jezik je slovenski jezik.“

Žalostno je, de to, kar so naši stari očaki vedili, so njih mlajši pozabili! In vender je res taka! Zares nekteri mislijo, de slovenski jezik je novo skovana beseda, de je od vseslovanov (Panslavisten) v sedanjim času iznajdena. Bog nam pomagaj! de se je naš narod v take tmine pogubil, de brat brata ne pozná, de nam je beseda „Slovenec“ ptuja beseda postala! Valvazor, Linhart, Zois, Vodnik, Ravnihar, Kopitar: slavni Slovenci! kaj bi neki rêkli, ko bi iz grobov vstali in take Krajnce govoriti slišali, ki še ne vedó: kteriga rodú de so!

Spodnji Štajarci, Koroški, Goričanje i. t. d. govorijo ravno tisti jezik kot mi: ali smemo zató reči, de govorijo po krajnsko ali po štajarsko, po koroško, po goriško? Mi ne poznamo štajarskiga, koroškiga, goriškiga jezika, pa tudi krajnskiga ne: ampak le slovenski jezik, kakor ga Štajarci, Korošci, Goričanje, Krajnci govorijo, in kteriga vsaka dežela nekoliko po svojim zavija.

Naj bi si ta kratki podúk sleherni Slovenec dobro v glavo vtisnil, kterimu dosihmal za njegov narod ni nič mar bilo, ‒ de bo konec vsih nepotrebnih razpertij, in de se nam ne bo treba bati, de bi Nemci našo nevednost zasmehovali.