Slovenščina v tržaških srednjih šolah

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Slovenščina v tržaških srednjih šolah.
anonimno
Izdano: Edinost 1/10 (1876), 1
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

II.[uredi]

Da se slovenščina v srednjih šolah prezira, ni le velika krivica, ki se dela slovenskemu narodu, temveč je tudi velika nespamet. Z vsem preziranjem in pritiskanjem ni vlada ni magistrat ne bosta mogla zatreti slovenskega značaja našega ljudstva. Srednje šole pa so pripravljalnice, v katerih se učenci vadijo v raznih vednostih in si tako pridobivajo splošno izobraženost, da jo pozneje porabijo v stanu, kateri si izvoljijo. Po dovršenih srednjih šolah namreč si mladenič izbere stan, do katerega ima veče veselje in se potem posveti učenju tistih predmetov, ki mu bodo v njegovem stanu potrebni; vsi stanovi pa so zato, da človeškej družbi koristijo. Učenje in znanje jezikov je splošna veda, potrebna kolikor toliko človeku v vsakem stanu, zato je učenje jezikov predmet srednjih šol in le malo njim, namreč prihodnjim učiteljem jezikoslovstva, je ta veda predmet njihovim višim študijom, to je, samo njim je jezikoslovstvo namen, drugim pa le poglaviten pripomoček.

Ako pogledamo na namene učencev srednjih učilišč, vidimo, da kdor obiskuje gimnazijo, hoče biti ali duhovnik, ali odvetnik, ali uradnik, ali zdravnik, ali profesor, in da kdor obiskuje realko namerava postati trgovec ali inženir, pa kdor obiskuje učiteljišče se pripravlja za učitelja. V vseh teh in tem podobnih stanovih (razen morebiti profesorstva in nekoliko tudi inženirstva) pa je znanje deželnega jezika ali deželnih jezikov, če se jih v deželi več govori, potrebno, ker v vseh teh stanovih mora človek biti v službenej dotiki z ljudstvom, in je nekako ljudstva služabnik. Naša primorska dežela pa je v svojej velikej večini slovenske narodnosti ter sama uradna statistika priznava, da ste dežele dve dobri tretjini slovenski; tržaška okolica pa je, razen najbližjih krajev, kjer se oba deželna jezika govorita, čisto slovenska v veliko žalost našim nasprotnikom, ki bi radi to tajili in zakrivali, ter si zato prizadevajo slovenska krajna imena po laško pačiti, da ne bi svet vedel, da prebivajo tukaj Slovenci. Da je pri takih razmerah znanje slovenskega jezika v Trstu in v vsem Primorji ne le koristno, temveč prav potrebno, kdo tega ne sprevidi? In vendar si upajo naši lahoni in nemčurji to tajíti, če tudi sami večkrat pridejo v zadrege zato, ker slovenščine ne umejo.

Poglejmo si nekoliko nekatere posamezne stanove. Pravijo, da v našej škofiji pomanjkuje duhovnov; pa menda le slovenskih duhovnov, ker italijanskih je toliko, da jih morajo celo nastavljati po slovenskih župnijah, kjer so prisiljeni sami slovenščine se učiti. To pa je slabo za ljudstvo in slabo za duhovna in tega je večidel kriva pomanjkljivost naših srednjih šol, včasih tudi nemarnost in prenapetost učenčeva. Odvetnikov in notarjev je le malo zmožnih slovenskega jezika v besedi, še manj v pisavi, odtod prihaja nevolja med ljudmí in iz tega izvirajo večkrat tudi krivi zapopadki, nepričakovani izhodi pravd, zmešnjave v pogodbah in pri drugih pismih, izdelanih izključljivo v ptujem jeziku. Kakor povsod po Slovenskem, tako tudi pri nas se slovenščina pa najbolj prezira v uradih, zlasti v mestnih uradnicah; zato je kmeta groza pred uradi in pred uradniki, ker ne znajo ž njim po domače se meniti in se včasih vanje zarad tega zadirajo, na mestu, da bi se sami sramovali svoje nevednosti. Zdravniki imajo tudi malo zaupanja pri našem ljudstvu in da je temu poleg drugih vzrokov vsaj nekoliko tudi kriva njih nezmožnost z bolniki v domačem jeziku se pogovarjati, vidi se iz tega, da ljudjé najrajše kličejo zdravnika, ki slovenski ume, če ga le morejo dobiti. Trgovci menda sami spoznavajo potrebo slovenščine ter jo v sili lomijo, da je res smešno zlasti pri človeku, ki hoče veljati za izobraženca, da ne govorim o zgubi časa in o drugej škodi, ki večkrat iz tega izvira.

Učiteljev sicer ne morejo nastavljati v slovenskih krajih, kjer je slovenščina učni jezik, ako je ne znajo; ker pa domači kandidatje nemajo priložnosti učiti se slovenščine, mora tržaški magistrat za okolico slovenskih učiteljev drugod po Slovenskem loviti (rečem loviti, ker učiteljske službe, kolikor je meni znano, tukaj se ne razpisujejo). Zgodilo se je uže tudi to, da so postavili slovenščine prav malo zmožne osobe za učitelje, potem ko so bili dobre učitelje odpravili, ker niso trobili v njih rog.

Vidi se tedaj, kako je pri nas potrebno znanje slovenskega jezika, ki se vendar pri vsem tem prav po turškej pravici in po nezapopadljivej modrosti prezira in zatira v srednjih šolah. Vidi se, da se s tem ravnanjem dela velika krivica našemu narodu, pa tudi onim, ki so poklicani, da naš narod učé, branijo, sodijo, zdravijo in da mu pomagajo k blagostanju. Zato pa je tudi med narodom toliko najemnikov, toliko renegatov, toliko zaničevalcev slovenstva, ker se namreč mladenči v srednjih šolali ne učé slovenščine in se s tem, če so rojeni Slovenci, njih duh narodu odtuji, ako pa niso Slovenci, vtrdé se še bolj v svojih predsodkih proti vsemu, kar je slovenskega.

O takih ljudeh, ki med Slovenci in od Slovencev živé, pa vendar Slovence črté in slovenščino prezirajo, veljajo besede našega Bilca:

„In jezik ... tujci, ki v deželi
Se truda vašega redijo,
Poznajo mar, se ga učijo?
— O ne! neznan jim je; le eno,
Ga zanič’vati dobro znajo!“

Tako se demoralizuje prosti narod in tudi izobraženi svet in s tem ginete moč in veljava mesta in države, ki so vzrok takega demoralizovanja. Pravica je podlaga državi, krivica pa je črv, ki jo spodjeda.