Slovenščina in Slobenarji

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Skoči na: navigacija, iskanje
Slovenščina in Slobenarji (Čebljanje)
Bogumil Vdovič
Objavljeno pod psevdonimom Georges. Prestavil 3. marca 2017 France Malešič. Vnesti je treba zlasti razprti tist.
Viri: Slovenec 58, ned, 9. mar 1924, 6 (sogovornik Munla Bekir je morda avtor sam?), št. 69, ned, 23. mar 1924, 5, št. 152, ned,6. jul 1924, 5–6, št. 222, ned, 28. sep 1924, 2–3, št. 246, ned, 26. okt 1924, 6
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 75%.svg To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


I.[uredi]

Zadnje čase se je v javnosti oglasilo nekaj črkarskih pravdarjev, ki se vzgledujejo nad izgovorjavo v gledališču. Všeč jim ni deležnikov el, ki ga igralci izgovarjajo kakor u. Ker jaz takih stvari nisem vešč, sem poiskal Munlo Bekirja, ki je znan, da zna slovensko, kajti on je iz tistih krajev, kjer je takozvana novoslovenščina doma, da bi mi povedal, kaj on misli. Ko sem ga dobil in mu razložil, po kaj sem prišel, ni bil prav nič zadovoljen in mi je z veliko nevoljo dopovedoval, da on ni merodajen, ker ne zna slovenskega in mu je zato dal profesor dr. Oné, ki je masa učen gospod, v šesti šoli, prvi semester, iz slovenščine »nichtgenügend«, ampak da mi bo vseeno postregel in da naj ne zamerim, če bo malo bolj »lapidaren«. Povedati moram, da je Munla Bekir sicer velik stoik, a ime: dr. Oné ga vedno iz ravnotežja spravi, ker se čuti zaradi gori omenjene klasifikacije njegove materinščine neizmerno razžaljenega.

– Kmalu bodo že v otroških vrtcih vedeli, – je začel –, da ima slovenščina tri ele: mehki lj, srednji l, ki se izgovarja kakor nemški l in takozvani trdi l, ki se izgovarja približno kakor kratki u. Ta, zadnji el pa nekatere ljudi strašno v oči bode. Ta, trdi el se menda edino na Belokranjskem izgovarja podobno kakor ruski el. Ta se izgovori tako, da se jezik ne dotakne neba (kajti brž ko se dotakne neba, je mehčan ali topljen), temveč se opre na spodnjo čeljust, konica pa se upre ob rob gornjih zob. Pravzaprav se s pisano besedo težko izpove, kako se kaka črka izgovarja, kajti treba jo je predočiti s sliko in z živo besedo. Ruski el je različen od poljskega ela in ta od slovenskega oziroma jugoslovanskega. Maloruski el je skoraj v, ki se v pretiranem govoru sliši kakor i. Nobeden se pa ne izgovarja kakor nemški el.

– Med nami pa se je razširila iz komodnosti doktrina, da se slovensko tako govori, kakor se piše, oziroma da se tako piše, kakor se govori. In to učenost so pogruntali ljudje, ki imajo najmanj temeljite izobrazbe in jim je bila poverjena vzgoja mladine in so imeli dolžnost, naučiti otroke slovenščine. A kaj so ti ljudje počeli? Vsaka lepa slovniška beseda jim je bila kmečka. Zato so nove besede kovali na ta način, da so jih iz nemščine prestavljali. Pa, ko bi jih prestavljali!

To so bili ljudje, ki so mislili, da se po književno slovensko govori na ta način, da se pisane besede izgovarjajo po nemško. Ti ljudje so bili mnenja, da tvorijo slovenski jezik samo slovenske besede, za konstrukcijo jezika pa se niso menili. Ti gospodje so samo nemško govorili s slovenskimi besedami. Jezika pa niso znali. Tem ljudem se je reklo Slobenarji. Ti so govorili, kakor so se Nemci izražali, »hochslowenisch«.

– Francoščina je umeten jezik, ki je nastal na ukaz francoskega kralja Franca. Po njem ima ime jezik in narod. Pisava je sicer zgodovinska, izgovorjava pa se je precizirala, oziroma kratkomalo dekretirala. Po Francozih so posneli Nemci vse vokale in vse fraze. Od Nemcev pa Čehi. Zato Čehi izgovarjajo svoj deležnikov el kakor nemški el. Ista kuga je prišla k nam. Hvala Bogu, da ni imela dosti uspeha.

– Kakšna budalost je, če kdo pravi, da se slovenščina piše, kakor se govori, oziroma da se govori, kakor se piše. No, rad bi videl te blagovestnike, kako bi zapisali vse stvari tako, kakor se govore. Z latinskimi črkami je nemogoče, da bi se slovenski jeziki fonetično pisali. A tudi s cirilico to ni mogoče. Zato ni drugega, nego da kratko in malo priznamo, da imamo pri nas historično pisavo, kakor jo imajo drugje. Popolnoma napačno stališče pa je, da naj se lenuhom na ljubo neutralizirajo samoglasniki in naj se smatra abecedna izgovorjava črk za edino pravilna tudi v besedah. Lepa kolobocija bi nastala iz tega!

– Ves jezik so nam pokvarili takozvani Slobenarji. To so ljudje, ki nimajo o slovenščini niti pojma, ki mislijo, da pravilno slovensko govori samo tisti, ki izgovarja nemški el in ki ne razloča različnih samoglasnikov, ki misli, da se bistvenost jezika kaže samo v besedah, ne pa v sestavnosti jezika, ki smatrajo, da se pravi »dem ist nicht so« po slovensko »temu ni tako«, ne pa »to ni tako« ali »to ni res«, ali ki pišejo »ta zadeva ne odgovarja resnici«, namesto »ta stvar ne ustreza resnici«, oziroma »se ne ujema z resnico«, ali kakor že bodi.

– Slobenarji so bili tisti, ki so nam vpeljali take besede, kakor: sladkor, pajčolan, glasovir, kolodvor itd. Ti Slobenarji so se postavili na komodno stališče, da ni nians med posameznimi samoglasniki. Zato pa tudi uče v šoli, da se čita venec: vänäc, tepec: täpäc i. t. d. – Slobenarji nimajo niti pojma o naglasu. Njim je vseeno ali je naglas zategnjen ali potisnjen, ali kako se že pravi, ne vejo, da je slovenščina, kar se tiče gibčnosti, sorodna ruščini in angleščini.

– Slobenarji so tisti ljudje, ki mislijo, da je nemščina izveličavna vera za nas. Največ slobenarskih pripadnikov je med trgovci. Če greš po mestu in gledaš v izložbe, vidiš lepe stvari. Tako n. pr.: srajca za frak, ali srajca za smoking, namesto srajca za k fraku ali srajca za k smokingu. Brennspiritus se imenuje po izložbah: gorilni špirit, namesto kurilni špirit. Jako lepa je beseda »zimski kožuh«, da se razloči od poletnega kožuha. Samo »kožuh« seveda ne zadostuje. Takisto tudi ne »drva«, temveč se mora reči »drva za kurjavo«. Kajti pri nas nimamo drugih drv, nego za kurjavo, če pa kdo vpraša: »kakšna drva prodaja?«, ne bo na to nihče odgovoril: »za kurjavo«, temveč: »bukova, jelova, cerova itd.«. Če je pa kak razloček v drvih, za kurjavo in med drugačnimi drvmi, je ta samo ta, da imenujemo nerodnega človeka tudi »drva«, ki pa pravzaprav tudi ni za drugega, nego da bi ga sežgal.

– Kratkomalo. Slobenar misli, da je biser slovenščine nemški stavek, izgovorjen s slovenskimi besedami in z nemško vokalizacijo. Ti ljudje niti ne morejo razumeti, da je:

»Prezidentov pedentar [Hauptmanov purš] na ganku tepihe klofa« slovenski stavek, pa ne nemški. Slobenarji so tudi tisti ignorantje, ki se postavljajo s takimi citati, kakor so: »hic salta Rhodus«, »non plus ultra nemo tenetur«, »peronospera ad astra«, »Jupiter Tone« itd., pa ne vedo, da imajo glavo samo za to, da jim glava čez vrat ne uide.

II.[uredi]

Skoraj neverjetno je, kako so nam Slobenarji slovenščino germanizirali, – je nadaljeval Munla Bekir. Vso pa iz neznanja in stremljenja, da bi se ustvarila po nemškem vzorcu slovanska književna govorica. Toda Slobenar ne samo, da slovenščine ni znal in ne zna, temveč mu je tudi nemščina tuja. Kajti kakor govori slovensko po nemško, tako govori nemško po slovensko. Slobenar ne razloči nemškega h od ch. Dočim izgovarja polglasnik v slovenščini za ä, izgovarja v nemščini polglasnik tam, kjer jih ni. Na primer: slovenski »lonäc« in nemški »ab'r«.

Slovensko izražanje: »ne utegnem«, »snoči«, »davi«, »drevi«, »obkorej«, »dokorej« itd. je izginilo in namesto tega imamo: »nimam časa«, »včeraj zvečer«, »danes zjutraj«, »danes zvečer«, »ob kateri uri«, »do katere ure« itd. Vse to pa Nemcem na ljubo, ker so se bali, da bi jih Nemci ne razumeli. Iz istega razloga so pisali in še pišejo: Milavec, Milavec-a, Milavecov in Lajovic, Lajovica, Lajovicov, namesto: Milavca, Milavčev in Lajovca, Lajovčev.

Dalje se piše: »v kolikor«, »v naprej« samo zato, ker se pravi po nemško: »insoweit, inwiefern« ter »in vorhinein«. Da zadostuje »kolikor« in »naprej«, slobenarju ne gre v glavo.

Tam, kjer zobotrebce delajo, imenujejo sveženjček zobotrebcev (okoli petdeset) »butarico«. Bog ne zadeni, da bi trgovec rabil to besedo! Ne! on pravi »zvezek«, zato ker se pravi po nemško »Bündel«.

Ker se pravi po nemško »Spielkarten«, se pravi po slovensko »igralne karte« namesto kratkomalo »kvarte«, »Karten spielen« – »kvartati«.

»Vorspiel« in »Nachspiel« v glasbi prevajajo z »predigro« in »zaigro« ali celo »poigro«. Pravilno pa bi bilo: »zaigra« in »doigra«. Sam Bog večni vedi, kdaj se bomo navadili misliti po slovensko.

Nadaljnih zgledov je skoro brez števila. Tako posnemanje nemščine je znak globoko vkoreninjenega hlapčevstva.

Kdor se ne briga za svojo materinščino, se tudi za druge stvari ne. Kdor je polovičar v svojem materinem jeziku, je polovičar tudi v svoji stroki. Materinščino spoštuje samo tisti, ki si jo prizadeva spoznati do popolnosti.

Res je, da smo v marsičem navezani na kulturno močnejšo nemščino, toda nikakor ni potreba, da izgine popolnoma vsak slovenski jezikovni čut. A pri nas so nekateri tako navezani na nemščino, da morajo biti izrazi celo istega spola v slovenščini kakor v nemščini.

Naj te opozorim še na nekaj cvetk, kolikor se jih v naglici ravno lahko spomnim.

Biser in dika slovenskega jezika je beseda »imejitelj« namesto »imetelj« ali »imetnik«. Imejitelj je podobno, kakor če bi po nemško rekel: »Inhaber« ali »Inhaberer«.

Dalje: »odda se stanovanje z in brez hrane« mesto »s hrano ali brez nje«; »pred in po vojni«, namesto »pred vojno in po njej«. Nemško »Umdrehung« prevajajo z »obrat«. Toda motor, ki se samo obrača, pa ne vrti, ni za nič. Zato se pa mora reči na primer: »turbina ima toliko in toliko vrtincev ali zavrtov v minuti, ne pa obratov.

Kras slobenarščine so tudi posesivne tvorbe iz samostalnikov, ki pomenjajo nazive stvari: n. pr. juhin ekstrak itd. »Stacheldraht« prevajajo po slovensko: »bodičasta žica« namesto »trnjeva žica« ali »trnjev drat«. Seveda poreče kdo, da je »drat« nemška beseda. Žica je pa pristno slovenska!! Toda ena beseda ni en konj. Ne rečem, da naj se po nepotrebnem jemljejo nemške besede v knjigo. Ali če se vzame namesto nje kaka druga, kakor n. pr. »žica«, »kovčeg« (pri nas ljudje ne vedo, da je ta beseda iz ruščine vzeta in se glasi: kovčég, gen. kovčéga), mora biti gibčna, da se z njo kaj napravi. Če pa hočem reči: »Drahtnetz«, je mnogo bolj pripravno: »dratena mreža«, nego »mreža iz žice« (»žičasta mreža« ne pomeni »Dratnetz«).

Znano je, da ima sedanjikova oblika dovršnega glagola tudi futuralni pomen (v ruščini velja to pravilo zelo strogo). »Vršiti se« pa ni dovršen glagol, zato se torej nikakor ne sme pisati: »pogreb se vrši jutri«, temveč kvečjemu: »pogreb se bo vršil jutri«, a tudi to je odveč, kajti pri nas popolnoma zadostuje, če se reče: »pogreb bo jutri«.

Med največje šintarje slovenskega jezika spadajo juristi. Ti znajo tako malo jezika, da jim je napoti gibčni slovenski glagol. Ker namreč nemščina ne pozna dovršnih, nedovršnih, ponavljalnih in drugačnih glagolov, se juristi s slovenskim, mnogo silnejšim glagolom nikakor ne vedo pomagati. Veliko predolgo bi bilo, če bi hotel naštevati jezikovne samovoljnosti juristov. Najbolj znan je pač pasus v legalizacijski klavzuli: »predstoječo (ali »predležečo«) listino pred menoj podpisal«. Okorelemu, nemško mislečemu juristu se zdi, da bi bil strašanski greh, če bi zapisal lepo po slovensko: »navzočno (to je tisto, ki je navzoče, pred očmi) listino vpričo mene podpisal.«

Če ti še omenim, da se pri nas ljudje bahajo z znanjem ruščine, na ta način, da pišejo: Pjotr, gen. Pjotra, in Jasnaja Poljana, gen. Jasnaje Poljane, namesto Petra in Jasne Poljane, to samo dokazuje, da polovičar ostane polovičar, kamor se dene, kakor sem ti že prej omenil.

Skratka: Slobenar je človek, ki zna morda kakih tristo besedi, ki pa nima niti pojma o strukturi jezika in o slovnici, toda hoče na vsak način iz teh svojih zakladov napraviti kako enciklopedijo. Čigar besedni zaklad pa je malo večji, tistemu očita, da lovi besede po Pleteršniku. Na shodih zlasti se vidi, kako malo je ljudi, ki bi gladko govorili. To je stokanja in jecljanja, da je joj! Slišati ni drugega nego: ee, mm, ee in pa kateri, kateri in zopet kateri – sami zoprni oziralni stavki. Pri tem se pa še govornik spakuje s takozvano književno govorico, in nazadnje ima vsa govoranca, tako lice kakor – sit venia verbo! – popegljan smrkelj.

K lepi slovenščini bi največ pripomoglo (pravzaprav bi bila to njegova dolžnost) naše dnevno časopisje. Toda o tem rajši molčimo. Poudarjam samo, da izgovor z naglico, s katero se piše, ni opravičba. Kolesar, ki hitro vozi in se zaletava v obcestne kamne, pač ne zna voziti. Če čitaš »skubiti, skubim, skubil«, takega neznanja prav gotovo ni naglica kriva.

Kolikor se spominjam, kar mi je Munla Bekir povedal, sem zapisal. Poudarjam pa, da njegovo mnenje ni merodajno. A zdelo se mi je potrebno, da se te opombe spravijo v javnost. Ker se že nihče drugi ne zmeni za kvaro, ki se dela slovenščini. Kmalu bo preteklo štirideset let, kar je umrl prvi bičar slobenarjev, ignorantov in packonov jezika, Fr. Levstik, pa je treba v šestem letu po osvoboditvi od Nemcev in nemštva še vedno trobiti osnovna pravila slovenske pisave in govorice. To je sramota!

III.[uredi]

Ker sem pod tem naslovom že začel, naj torej tudi nadaljujem opozarjati na glavne jezikovne napake, ki se dan na dan čitajo ne samo po časnikih, temveč žalibog tudi po nekaterih leposlovnih listih.

Saj je Slobenar pravzaprav tip jezikovnega polovičarja, pravi Munla Bekir, in s tem imenom se dajo prav tako označiti tisti naši ljudje, ki hočejo po sili ustvariti neko jugoslovanščino, za katero bo ravno tako treba iskati slovničarja, kakor za kak slovanskim jezikom popolnoma nesoroden idiom.

– Toda svoje mnenje o jugoslovanščini ti povem morda drugi pot. Za sedaj te hočem opozoriti le na nekaj stvari, ki se jih zlasti časopisarji nikakor ne morejo odvaditi in ki so se deloma tako vkoreninile in prijele, da jih bo prav težko izruvati.

– O nemški peti, ki tlači naš jezik, sem že govoril. O vzrokih tega tlačanstva bi se dalo obširno razpravljati. Glavni vzrok je pač p o m a n j k a n j e l j u b e z n i do slovenščine, in vsled tega nje o m a l o v a ž e v a n j e, iz česar zopet izvirata n e z a n i m a n j e i n n e z n a n j e. Toda pri tem nihče ne misli, da brez temeljitega poznanja strukture enega jezika (najbližja je seveda materinščina) ni mogoče pošteno poznati kak drug jezik. Vsak jezik pa ima svoje posebnosti. Zato ne gre, da bi se en jezik natezal na kopito drugega, kakor to delajo slobenarji.

– Skoraj vsak dan lahko čitaš: »... predstava je pričela ...«. Za božjo voljo, kaj je pa pričela ali začela? I vendar samo sebe. Zato se mora reči pravilno: »... predstava se je pričela ...« Toda ker nemška glagola »beginnen« in »anfangen« nista refleksivna, seveda tudi slovenskemu glagolu ni treba, da bi bil! Prav tako se mora reči: »vlak se je iztiril« in ne: »je iztiril« itd. Pri nekaterih glagolih je oboje mogoče: »lagati« in »lagati se«, »jokati« in »jokati se«, »ponesrečiti« in »ponesrečiti se« (kar je boljše) itd.

– Kdor je kdaj količkaj pogledal v italijansko gramatiko, ve, da se večidel italijanski predlogi rabijo drugače nego slovenski ali nemški (primerov ne bom navajal). Nikomur ne pride na um, da bi to omalovaževal ali se celo norčeval iz drugačnega načina izražanja. Poglejmo pa pri nas. Tudi v slovenščini je tako, da imamo predloge v zvezah, ki bi v dobesednem nemškem prevodu izražale nesmisel. Toda tudi tu se je razpasel nemški način izražanja do take mere, da ni prav nič nenavadnega, če kak slobenar na popolnoma pravilno slovensko izražanje naravnost idijotsko replicira in smeši slovensko izražanje z nemškim zavijanjem pomena.

– Če kdo pravi n. pr.: »Lipov čaj je dober za kašelj«, že plane slobenar po njem in se norčuje, češ, da je s tem rečeno, da lipov čaj pospešuje kašelj. Zakaj to? Zato, ker se pravi po nemško: »Gegen den Husten«! To smešenje prav gotovo izhaja od Nemcev. Ker pa je bilo hlapčevsko dušo sram, da se Nemec, gospod, norca dela iz njega, je rajši krenil na kvar svojemu jeziku na nemško pot. Zato pa danes slišimo in čitamo povsod: »zdravilo proti jetiki (ali zoper jetiko), kašelj, potenje, kurja očesa« itd. To spakovanje gre tako daleč, da se celo čita: »toplice p r o t i revmatizmu«, »bolnica p r o t i kačjemu strupu«, da celo »izolacija p r o t i vlagi«. Vsi ti »proti« so v pravi narodni slovenščini napačni ter se mora namesto njih postaviti »za« s tožilnikom. Če se Nemcu ali komu drugemu to smešno zdi, naj nas nikar ne briga. Po slovensko se pravi pravilno: »zdravilo za kašelj« itd., pa basta. Koliko več smešnega bi mi lahko našli, če bi nemške besede ali fraze prevajali na slovensko!

– Nadaljnjo tako hlačanje za nemščino je pisanje in govorjenje n. pr.: »je na pljučnici umrl« – »ist an Lungenentzündung gestorben«. Z »na« (z mestnikom) se v slovenščini izraža kraj smrti, pa ne povod smrti. Zato je edino prav: je umrl za pljučnico, jetiko, legarjem itd.

– Podobno razširjen je adverb »več ali manj«; to je prevod nemškega »mehr oder weniger«. Ta »več ali manj« se upotreblja včasih popolnoma brez prevdarka. Nikomur ne pride namreč na misel, da se pravi »mehr« po slovensko »bolj« in »več« in da se mora ta prislov prilegati besedi, ki jo ta komparativ stopnjuje. Zato se ne more reči: »zborovanje je bilo v e č ali manj nemirno«, temveč b o l j ali manj nemirno; pač pa se reče: pri zborovanju je bilo v e č ali manj nemira. To razlikovanje vendar ni težko. Sploh je pa dostikrat bolj prav, da se rabi mesto »več ali manj« ali »bolj ali manj« – »kolikor toliko«, »precej« itd. »Toda kdo bo na take stvari mislil«, pravi slobenar.

A propos! »Ker sem že pri mislih« in »mišljenju« (mislim pri tem funkcijo in ne prepričanje), je rekel Munla Bekir, naj omenim še to (kar si gotovo že sam opazil), da se ljudje pri nas strašno bojijo vsakega dela in opravka, kjer se je treba izkazati kolikor toliko z navadnim mišljenjem, ki pravijo, da edino razlikuje človeka od živali. Misliti je namreč ljudem nadloga. Zato se te nadloge izogiblje vse, zlasti pa rokodelstvo in slobenarstvo. Pač pa je pri nas jako spoštovana brezglava in trmasta zaletavost, ki se potem eufemistično imenuje odločnost ali odvažnost. Po velikih obratih imajo obešene tablice s pregovorom: »Čas je zlato.« Ta angleški pregovor je za našo kulturo in civilizacijo še prezgoden (slobenar bi rekel seveda »preuranjen«!) Kajti mi še nismo vsi pri spoznanju in prepričanju, da je treba vsako še tako neznatno delo opravljati tudi z glavo. Zato bi bilo bolj vzpodbudno za naše ljudi, ako bi bil ne samo po obratih, temveč prav povsod nabit pristni slovenski pregovor: »Eno uro pomisleka je več vredno nego dan hoda.« Kajti kadar bo ta modrost v krvi in mesu, potem bo šele čas zlato.

– Taka brezglavost in površnost znanja se kaže budi v pisanju. N. pr.  »p r e j ko mogoče«, namesto »brž ko mogoče« ali »čim prej«; »meni ni ničesar (!) znanega (!) o tem«, namesto »meni ni nič znano o tem«; »pasti v nezavest« (= in Ohnmacht fallen), mesto »omedleti«; »vsesti se k mizi« mesto »vesti se za mizo« ali »sesti za mizo«; »pri oknu, vratih ven«; »Volga, ta g o r o s t a s (!) med v o d a m i«; slovenski jezik (masc. gen.) je hči (fem. gen., ker misli pisec na »Sprache«, oziroma nič ne misli) staroslovenščine« in tako brez glave in misli naprej brez konca in kraja.

– Višek pa je dosegel gospod, ki je napisal v neki slovenski dnevnik to-le: »Včeraj popoldne so nesli zadnje (!) zemeljske ostanke gospoda N. N. k večnemu počitku« itd. Ne glede na to, da je prevod »zemeljski ostanki« ( = irdische Überreste) po smislu skrajno, recimo, nesrečen, je pisec podprl to nesrečo še z besedo »zadnje« (če se že mora po nemško izražati), namesto da bi rekel »poslednje«. Neki šaljivi mesar, ki pa ima prav dober jezikovni čut, me je vprašal, ko je to čital: »Kaj praviš, kdaj pokopljejo, če jih že niso, prednje zemeljske ostanke, in zakaj ne pokopljejo vsega mrliča naenkrat, ko so pogrebi tako dragi?«

IV.[uredi]

– S slovenščino je dandanes tako kakor z mesenimi (ali kakor se pravi, kranjskimi) klobasami, je rekel Munla Bekir.

»K a k o t o?«  vprašam jaz.

– Pred vojsko si skoraj povsod dobil dobre mesene klobase in malokje slabe, in vsak človek je vedel, kakšna mora biti klobasa, če je dobra. Po vojski je pa narobe: nikjer ne dobiš dobre klobase, pa tudi nihče ne ve, kakšna mora biti, da je dobra.

– Takisto je s slovenščino. Pred vojno so še časniki dosti dobro pisali, da ne govorim o leposlovnih delih, v katerih je bil napram nekaterim današnjim vprav vzoren jezik, in ljudje so tudi vedeli, kakšen mora biti ta jezik, zlasti dijaki, danes pa nihče, zlasti ti ne vejo tega in časniki z malimi izjemami pišejo tako, da se človeku obrača želodec. V leposlovnih delih, zlasti v prevodih (so tudi jako častne izjeme) pa je ponekod tak jezik, da je Bog se usmili.

Zadnjič sem čital neko pesem od mlajšega pesnika, pa sem mislil, da si bom zobe polomil. Saj misel ni slaba, zunanja oblika tudi ne, besede so tudi slovenske, dasi malo bolj  »moderne«, toda kako so te besede druga zraven druge postavljene! To so taki soglasniki, nakopičeni, da ne vem, kdo more pesem brez veliko vaje gladko deklamirati. Ko se prvič čita na glas, je tako, kakor bi orehe trl ali kakor bi velikonočna raglja pela. Tako ragljanje je moderno, zato menda tudi lepo. Kaj bi rekel naš Prešeren, ko bi kaj takega čital, on, ki je tako gledal na uglajenost in tekočnost besede.

– Kakšna vzorčna zveza je med jezikom in klobasami, sicer ne vem, pa mora že biti kakšna, saj je znano, da vpliva jed človeku na telo in razum. – Toda k stvari.

– Že zadnjič sem Ti pripovedoval, kako zaničevan je slovenski predlog »za«, ki se veže s t r e m i skloni. Pa ker ima nemški »für«, ki se veže samo z e n i m sklonom, samo en pomen, in si mora nemščina za večino stvari, ki jih mi lahko točno povemo s pomočjo predloga »za«, na različne načine pomagati, zato slobenar misli, da mora za njo bezljati. Ena taka pomoč je veznik »kot«. Na primer: Bil mu je kot tovariš. Torej kaj mu je bil? Ali mu je bil tovariš ali ne? Če mu je bil, se mora po slovensko reči: Bil mu je tovariš, ali za tovariša. Dalje: Služil je kot hlapec. Če je bil z a hlapca najet, mora služiti kot hlapec, če ne, ga gospodar zapodi. Ampak domači sin ni za hlapca pri hiši, toda mora tudi delati kot hlapec. Potem: Vzeli so ga k o t svojega; spoznali so ga k o t nedolžnega. To je napak! Z a s v o j e g a se pravi in z a n e d o l ž n e g a. V inseratih se včasih čita: ... išče mesta k o t knjigovodja. Takega človeka, ki misli, da bo pri kom i g r a l knjigovodjo (kajti tak pomen ima k o t v tej zvezi), ne pa da bo r e s knjigovodja ali z a knjigovodjo, ne mara noben šef.

– Enako kakor predlog »proti« in veznik »kot« je pri nas postal v rabi predlog  »p r e k o«. Kjer je v nemškem »über«, tam je pri nas  »p r e k o«.  »Čez« je skoraj popolnoma izključen. Če praviš, da greš čez most, te že kdo dregne, če prideš morda po zraku, kajti samo s  »p r e k o«  greš po tleh. Pa je  »č e z«  ali  »p r e k o«  vseeno. Kajti pravi se tudi p r e k o hiše, kar je isto, kakor če praviš č e z hišo. Razloček je samo ta, da ima  »p r e k o« (ki je nepristen predlog) poleg pomenov, ki jih ima  »č e z«, še pomen »quer über«.

– Po mačehovsko tudi ravnajo s predlogom »skozi«. Danes že skoro nihče več ne govori (pišejo še nekateri): s k o z o k n o, s k o z v r a t a, ali i z v o z s k o z i Rakek, Jesenice itd., temveč: pri oknu ven, pri vratih ven in izvoz p r e k o Rakeka, kar je popolnoma napačno.

– Sedaj pa te moram opozoriti na takozvane fraze: Še danes se spominjam, kako so nam v šoli pripovedovali, kako lepe fraze ima nemščina in da jih slovenščina nima; kako se da po nemško vse lepše povedati, po slovensko pa ne, in kako nas je bilo sram in kako smo skušali posnemati in prevajati tiste omledne fraze, tisti jezik, ki nobene stvari ne zna lepo naravnost povedati razen psovk. Nobenega pa ni bilo, ki nam bi povedal, da je prav zato slovenščina lepa in kaj vredna, ker se vse brez fraze lahko pove. Da bi naštel vse tiste zoperne nemške fraze (ki še pravzaprav niso originalne, temveč iz francoskega preložene), bi lahko napisal celo brošurico.

Izmed najbolj navadnih sta pri nas (med toliko in toliko drugimi): vlogo igrati; in odigrati se. Posebno zadnja je v našem jeziku neumestna nad vse. Na primer: »Strašen umor se je odigral itd.« Strašen umor ali sploh kaka taka stvar se v slovenščini z g o d i (to se po nemško ne da povedati!), n e p a o d i g r a. Dokler se bodo take stvari samo odigravale, bo še zmeraj dobro. Umori se pri nas odigravajo samo na odru in pri teh odigravanih umorih so ljudje tako ginjeni, da se jokajo, resnični umori pa so jim samo senzacija in zadostilo njihovi pohlepnosti po krvavih klobasah. Zato je tudi kino zmeraj poln, kadar je tam kaj groznega videti, kar ž i v c e d r a ž i.

– Prav tako so iz nemškega privlečeni različni pleonazmi in nepotrebne besede, ki povejo samo po sebi umevne stvari. Na primer: »pri v r š e č i s e razpravi« (radoveden sem, kakšna je »nevršeča se« razprava);  »p o p r e d h o d n j e m odobrenju (pri takem izražanju se spomnim zmeraj na verz iz Vilharjeve Ljudmile: »Pes in lovec z a jelenom, jelen pa n a p r e j drvi«); med najlepše pa spada: »je umrl v 70. letu svoje starosti«. I, čigave pa? Morda moje ali tvoje, ali svoje žene ali svojih otrok?

– Zadnjič sem čital kos nekega prevoda. Omenjam ti samo dve stvari:  »v i 1 i č a s t a (!) veja« in »puščica s s e k i r i c a m i (!)« Takim prevajalcem, ki ne vejo, da se pravi Gabelast (ko bi vsaj rekel »vilasta veja«) r o g o v i l a in Pfeil mit Widerhaken – puščica z z a 1 u s t m i, bi bilo treba parklje posekati. Z besednim zakladom 300 besedi se ne dajo prevajati svetovna dela tako, kakor se spodobi in da bi bila tudi v slovenščini vredna svojega svetovnega slovesa. Toda pri nas so ljudje, ki vsakega, ki ima jezik v oblasti in obsežen besedni zaklad v glavi, obdolžijo, da ima težak jezik, da ga ljudstvo ne bo razumelo, in da išče besede po Pleteršniku itd. ter da je treba poljudno prevajati. Ti ljudje ne vedo, kako priprosto ljudstvo plane po knjigi, ki je pisana v l e p e m jeziku, ne pa v slobenarščini. To ti lahko pove vsak založnik.

– Povem ti, Georges, da sem že obupan, ko vidim, kako se slovenščina čim dalje bolj kvari in zanemarja. Čim dalje smo izpod nemškega jarma in čim manj znajo ljudje nemščine, temveč je germanizmov. Ako so ti germanizmi oblečeni v jugoslovenščino, niso prav nič lepši, nego še grši. Sploh se pa pozna vpliv nemščine zlasti pri srbohrvatskih časnikih prav tako, če ne še bolj, nego pri slovenskih. Zakaj, ne bom razmotrival, ampak res je tako.

»Saj bodo šole kaj napravile«, potolažim prijatelje.

– Šole? Šole ne bodo nič napravile pri odraslih, še pri otrokih ne vem, če kaj bojo. V šoli se je treba učiti in še celo več let, Slovenec, še bolj pa slobenar hoče že vse sam znati ali pa vse imeti takoj ali pa vsaj »odmah«. Kaj pa ti misliš? Kako bi se pomagalo?

Mislim da bi se dalo najprej pomagati z državnimi podporami in cvetličnimi dnevi, ki so se včasih jako obnesli, mu odvrnem.

Munla Bekir me pogleda od strani in pravi:

– Kako to?

»Z državnimi podporami in cvetličnimi dnevi bi se podprli mesarji (ki so vsi reveži), da bi lahko boljše klobase delali, potem bi bila po tvojem tudi slovenščina takoj boljša,« sem rekel in se odmaknil, misleč, da me bo Munla Bekir udaril. Pa me ni, ampak samo zasmejal se je na glas in pristavil:

– In te klobase bi se zalile s slovenskim vinom, pijačo, ki daje, kakor pravi Zagloba v »Z ognjem in mečem«, pomešana s krvjo, tisto tekočino, od katere se po vsem telesu raztaka moštvo in fantazija, česar obojega nam je treba.

V.[uredi]

– Ich habe mich in die Kuh geworfen, jaz sem se vrgel v kravo, se mi je opravičil Munla Bekir, ko sem ga dobil neko dopoldne že ali še kolikortoliko dobre volje na Dunajski cesti. Da ne bi bil preveč ljudem v spodbudo, sem ga potegnil seboj. Ko sva jo mahala proti severu, prideva do neke prodajalne, ki je imela v izložbi drsalke, to je tisto železno pripravo, ki se pritrdi na čevlje, da se potem človek po ledu drsa, jih je Munla Bekir takoj zapazil in se že začel jeziti na besedo »drsalke«.

– Ta beseda je umetno narejena, toda predmeta ne označa točno. »Drsalke« so živa bitja ženskega spola, ki se drsajo, ne pa priprava, s katero se drsa. Res je, da lahko označa v prenesenem pomenu tudi pripravo, a takih tvorb se je izogibati, ker lahko nastanejo dvoumja. Kako naj se na primer razume, ako kdo reče: Včeraj sem se drsal z izbornimi drsalkami. Ali so to ženske, ali tista drsalna priprava? Zato bi se reklo Schlittschuhe (po ljubljansko: šlajbšuhni) edino prav samo: drsače, drslje, drsulje, drsalice ali drsala. Res je, da se pravi človeku, ki se drsa, tudi lehko: drsač, ženski pa drsačica ali drsačka, toda, kolikor jaz ženske poznam, ne bi bila nobena počaščena, ako bi jo kdo pohvalil, da je dobra drsačka.

– Enako velja tudi za umetno narejeno besedo »plezalke«, to je tisto železje, ki si ga privežejo brzojavni delavci na noge, da plezajo po brzojavnih koleh. Prav tako se nazivajo tudi platneni čevlji, ki jih imajo turisti, da plazijo po skalnatih stenah. Tudi ta beseda ni priporočljiva, kakor sploh take personifikacije pri umetnih besedah niso umestne. Priprava za plezanje bi se morala pravilno imenovati: plezače, plezulje, plezalice, plezala. To bi bilo za oba slučaja, zlasti za Kletterschuhe. Za plezalno železje pa umestnega izraza sploh ni treba, ker pravi narod tisti pripravi: kremplje ali krempljače.

– Za zidarsko klamfo rabijo sedaj besedo »spojka«. To ni prav, ker klamfa ničesar ne spaja, temveč spenja in bi se moralo torej reči »sponka«; a tudi te besede ni treba, ker pravi narod: »zabijača«. Sploh pa pomeni »sponka« die Schnalle.

– Krasna beseda je »zamaškovlek« ali »čepovlak« za nemški Korkzieher. V gorenji ljubljanski okolici pravijo tej pripravi »svedrač«, katera beseda bi se po mojem prav lahko prevzela.

– Uprav monstrum je »zamašnjak« za Schwungrad. Če se vzame za podlago glagol »zamahovati«, tedaj bi se tistemu kolesu reklo »zamahovalo«. Toda Schwung je v tem slučaju po slovensko »omah« in ne »zamah«. A tudi za Schwungrad ne potrebujemo umetne besede, ker rabi narod za to besedo: kotač.

– Pri tvorbi besed je pri nas vsak le preveč odvisen od nemščine in misli, da je treba slovenske termine prevajati, kar pa ni res, kajti mi mislimo po svoje, Nemec pa po svoje. Res pa je, da nam lahko izraz kakega drugega jezika pomore do lepega slovenskega izraza. Toda tisti, ki besede tvori, mora predvsem znati slovenščino. Pri nas pa je večina mnenja, da kdor je strokovnjak v svoji stroki, je strokovnjak tudi v izrazoslovju.

– Novi izrazi morajo biti pripravni za izgovorjavo in morajo biti gibki, da se iz njih lahko kaj napravi, na primer iz samostalnika pridevnik itd. Dalje morajo biti napravljeni v slovenskem duhu, po slovenski ideologiji in p o p r a v i l i h s l o v e n s k e g a j e z i k a. Ne vem, če me razumeš prav. Primer ti pokažem na celih stavkih. Kaj misliš, kako bi se reklo po slovensko: Incidit in Scyllam, qui vult vitare Charibdim.

»V Scilo pade, ki se hoče ogniti Karibdi,« mu odvrnem.

– Res je; to bi bil prevod. Toda po slovensko bi se to reklo: Bog Kranjca ne zapusti: če ni lačen, je pa žejen, če nima denarja, ima pa uši. Ali pa: Rustica natura tenet sua iura bi se reklo po naše: Kmet ostane kmet, čeprav vse dopoldne spi. Dalje: Da mortuis nil nisi bene – Hvala Bogu, da je umrl. Francoski: Cherchez la femme! bi se po slovensko točno reklo: Babo primite! Itd. Kakor pri celih stavkih, tako je tudi pri novih besedah točnost, jasnost in primernost izraza v n a š e m jeziku poglavitna stvar. Saj me razumeš, ne?

»Mh,« sem rekel, dasi mi je ta način prevajanja nov. On pa je nadaljeval videč moje dvome:

– Vidiš: Slovenec gre »na kmete«, Nemec »na deželo«, Slovencu rožice l e p o diše, Nemcu pa d o b r o. Po nemško je nemogoče reči: In Samstag haben wir ihn gebrochen, aber rechtschaffen – V soboto smo ga lomili, pa pošteno. Prav tako tudi ne: er hat dick geschaut – je debelo gledal, temveč: er hat grosse Augen gemacht. Da je tako slovensko izražanje v nemškem napačno, ve vsak Slovenec, ki nemško zna. Če pa kak Slovenec pravi po nemškem: napravil je velike oči, pa ga ne bo nihče zato debelo pogledal.

– Zadnjič sem čital: sladkanje vina. Tisti gospod, ki je to napisal (naj mi oprosti), slovenščine ne zna. S l a d k a t i se ne pravi: s l a d i t i in s l a d k a n j e ni s l a j e n j e. Starši otroke sladkajo in zaljubljenci se sladkajo, pes se gospodarju sladka itd., vino se pa s 1 a d i.  »Sladkati« se pravi »verzärteln«, sladkati se pa »prilizovati se« in podobno.

– Za »Unterernährung« rabijo pri nas »podhrana«. To je napak, kajti pravilno po slovenski se more reči edinole: i z p o d h r a n o.  »Ausräuschern« se ne pravi »izkaditi« (n. pr. jazbeca), temveč izpodkaditi.

– Velik križ je pri nas z izrazi, to pa zato, ker ljudje maternega jezika ne znajo. Edini, ki je znal pri nas besedotvornosti, je bil Cigale. Prišla mi je v roke dr. Homanova zdravniška terminologija. Verjameš, da če bi ne bilo nemških besedi zraven, bi večino slovenskih izrazov ne razumel, razun hlače, plesati, hrana itd., ki pa po mojem ne spadajo v zdravniško terminologijo. Ali veš, da ko sem jo pregledaval, mi je precej las prav na novo pognalo iz pleše, in sicer samo zato, da so se mi ježili.

Ker je Munla Bekir postajal vedno bolj glasan, tako da so se ljudje za nama ozirali, sem mu rekel:

»Saj vem, da si žejen. Stopiva no v kako gostilno!«

– Žejen sem pa res, žejen, je rekel z zamolklim glasom in gledal nekam zamišljeno v daljavo, tja proti sv. Krištofu. Ali je na smrt mislil, ali kaj, ne vem, kajti pristavil je z enakim glasom: Pa kako bi bil šele žejen, če bi včeraj nič pil ne bil.

»Munla Bekir, ti ne boš nikoli pameten,« sem mu rekel. On pa je odgovoril:

– To se tudi meni zdi. Pričakoval sem, da bom s štiridesetim letom. Zato sem se bil obrnil do nekega Tirolca, torej strokovnjaka in izvedenca v zadevi pameti, kako naj se ravnam, in on me je podučil, da na štirideseti rojstni dan pravi nekaj: »Mek, mek,« in to je pamet, ki te srečuje. Če to preslišiš, ostaneš prav tako neumen, kakor so drugi ljudje. No, in jaz sem to preslišal.

»Saj »mek, mek« pravi tudi trava, ki raste in to hodiš lahko vsako leto poslušat, morda ti to pomaga,« sem se ponorčeval. On pa me ni čul, ali pa ni hotel, kajti nadaljeval je:

– Samo to Boga prosim, da bi mi dal vsaj dvajset minut pred smrtjo toliko pameti, da bi se svojih grehov lahko veljavno pokesal, kajti sicer se lahko zgodi, da na poslednji sodbi juristi, če jih bo kaj zraven, spoznajo za pravo, da moje kesanje nič ne velja, ker je bilo obujeno v neprištevitem ali nevračunljivem stanju. Neprištevit ali nevračunljiv se pravi po nemško unzurechnungsfähig. Tak človek namreč ni sposoben, da se mu kako dejanje v dobro ali v zlo prišteje ali vračuna. Če misliš, da je tak človek nepresoden, se motiš, kajti to je po nemško: nicht beurteilungsfähig; če misliš da je morda nerazboren, nimaš prav, kajti to je: nicht wahl – ali auswahlfähig; nerazsoden pa tudi ni, kajti to je menda: nicht entwei ali auseinanderurtheilsfähig.

– Če učena beseda po nemškem ne diši, sploh ni znanstvena. Če ni učeni slovenski stavek nemški stavek v slovenski obleki, sploh ni znanstven stavek.

– Nič čudnega ne bo, ako se bo slovenska beseda »dopust« za nemški »Urlaub« zamenjala z doslovno prevedenko »pralistje«, kakor je to besedo v šali napravil profesor dr. Pege. Res pa je, da bi se gotovo lepše slišalo, ako bi se namesto: »grem na dopust« reklo: »grem v pralistje«, kamor naj bi vkratkem zginili vsi Slobenarji.