Slovenščina, šolstvo in slovenstvo
| Slovenščina, šolstvo in slovenstvo Zoran Božič |
Objavili dediči avtorskih pravic
| |||||||||||||
Jezik je čar, je strast, je svoboda! Jezik je vez, ki druži učitelja in zdravnika, zgodovinarja in matematika, pisatelja in filozofa: jezik razgalja, prepričuje in zdravi. Slovenščina je učni jezik našega šolstva, slovenščina je temelj slovenstva. Odtod torej naslov. Besed svojega jezika ne bom zavijal v celofan, saj kriza ni čas za leporečje. Kritičen bom in oster, današnji plenum pa naj razsodi ali sem ravnal prav. K stvari.
Na lanskem zborovanju v prestolnici sem začel razmišljati o metodah našega delovanja. Po strokovnih razpravah v bleščavi Cankarjevega doma smo se v veliki predavalnici Filozofske fakultete nenadoma znašli sami. Sami v našem starem hramu – hramu tisočerih trenutkov strahu in upanja. Kot da se je vez med univerzo in nami nenadoma pretrgala, kot da naši življenjski problemi niso hkrati tudi problemi univerze. Kljub temu smo se zavedali, da je naš temeljni problem število ur slovenščine v srednji in osnovni šoli. Ker pa je neustrezno število ur materinega jezika v posledicah tudi problem gospodarstva in razvoja slovenskega naroda, smo upravičeno zahtevali, naj SDS začne s takojšnjo akcijo. Izpeljavo smo prepustili upravnemu odboru. Mislim , da je za naše prihodnje delovanje nujno, da spremenimo metode dela, zato vas s potekom te akcije seznanjam. Imenujem ga zgodba o nemoči, pri čemer pa še najmanj krivde pripisujem našemu predsedniku, ki sem ga spoznal kot poštenega in angažiranega človeka: gre za nemoč nas samih. Citiram:
22. 10. 1984 je bila imenovana osemčlanska komisija, ki naj bi v zvezi s številom ur slovenščine sestavila resolucijo in jo poslala vsem pristojnim organom, tudi Skupščini SRS, ter v objavo v dnevnem časopisju.
8. 12. 1984 je predstavnik Zavoda za šolstvo predlagal, naj bi tudi zahtevo po večjem številu ur najprej obravnavali skupaj z Zavodom, da Društvo ne bi naslavljalo pritožb na forume, ki za to niso pristojni.
30. 3. 1985 je bila na sestanku s predstavniki Zavoda za šolstvo ponovno izražena zahteva po 4 urah tedensko v vsakem letniku, čeprav so predstavniki Zavoda dokazovali, da je v povprečju v vseh smereh število ur slovenščine večje kot prej. V naslednjih dveh zapisnikih o zadevi ni več govora , zato se lahko upravičeno vprašamo: mara je bila s to ugotovitvijo zadeva dokončno rešena? Da še zdaleč ni, dokazujem z naslednjim:
1. dejstvo je, da se je zadnja leta fond ur sloivenskega jezika v osnovni šoli znižal za več kot 20%,
2. dejstvo je, da gre pri večini srednješolskih smeri za zmanjšanje števila ur slovenščine v zadnjem desetletju,
3. dejstvo je, da pri večini smeri postaja slovenščina vedno manj pomemben predmet (sistem 4+3+2+2),
4. dejstvo je, da ima smer računalniški tehnik v 3. in 4. letniku trikrat več tujega jezika kot materinščine, da ima smer administrator v 3. letniku 4 ure slovenščine in 11 ur strojepisja, da ima smer naravoslovno-matematični tehnik 107 ur manj slovenščine kot nekdanji gimnazijec. Seveda so izbrani najbolj drastični primeri.
Naša zahteva po 4 urah tedensko v vsakem letniku je torej res zgolj minimum, ki ob dveh urah književnosti predstavlja le dve uri jezika, kar je za resno delo vsekakor malo. Menim, da je akcija za povečanje števila ur slovenščine v osnovni in srednji šoli naša prva in neodložljiva naloga, zato predlagam, da na današnjem plenumu izvolimo komisijo, ki naj pripravi načrt za akcijo, ki naj sklepe posreduje javnosti, ki naj to akcijo med letom vodi, predvsem pa nam mora čez leto dni poročati o rezultatih. Stvar nas vseh pa je, ali to našo zavezanost potrdimo tudi s podpisi in z njimi prevzamemo tudi polno posamično odgovornost. Samo od naše aktivnost bo odvisno, ali bo v javnosti končno prevladalo spoznanje, da nikakor ni res, »da zna vsak slovenščino za dva«, temveč da je glede na to, da je slovenščina učni jezik. Od njenega obvladovanja odvisna tudi kakovost znanja pri drugih predmetih, da torej stopnja obvladovanja materinščine še kako vpliva na šolsko in tudi na kasnejšo produktivnost.