Slovó od domovine

Srečna bodi mi, goriška domovina,
Ne odrekaj mi v bodočnosti spomina!

Oj priroda, oj nebo, oj solnce milo,
Vam izročam zadnje svoje poslovilo.

Ko črez mejo že hlapon me oddaljuje.
Se vas vidim, čutim — kmalu vse bo tuje. —

Čuvaj Bog te, ti družina moja mila.
Čuvstev ki si meni toliko gojila!

Moje zgube da bridkost bi ne čutila,
Kakor tvoja meni je srce ranila! —

Z Bogom, z Bogom, vi prijatelji predragi!
Z Bogom vsi vi, ki ste bili meni blagi!

Proč zdaj moram, daleč daleč v kraj neznani,
A kdo ve, če vidimo se spet kdaj zbrani? —

Leta zde se mi slovesa ti trenutki;
A le tiho srce, tiho vi občutki!

Nada v prsih se mi vzbuja, nada mila.
Kraj domači spet da bodem obhodila;

Srca pak, od kojih težko je ločenje,
Svoje meni da ohranite nagnenje.

Zdrava torej, srečna bodi domovina,
Pa mi hrani do svidenja kaj spomina!