Slovó in naročilo. (Ig. Gruntarju)
| ← Moje gosli | Slovó in naročilo (Ig. Gruntarju) Poezije 4 Simon Gregorčič |
Grobni spomenik prjatelju (Ivanu N. Stresu) → |
| |||||||||
<poem align=center> Le pojdi torej, duša draga, čeprav težkó mi je slovo; naj meni teče solzna sraga, pa drugim boš vedril oko.
Med tujce ne, ti greš med brate, da zanje trudiš dan se vsak, da vzore mi uresničiš zlate kot narodnjak in poštenjak.
Hudobnež je podoben slani, ki padla v mrzli noči je; kar ta je vrstu in poljani, kreposti on cvetoči je.
A mož pošten je — sonce zlateo, ki razsvetljuje, greje svet, ki v pisan cvet ogrinja trato, ki vrt in gaj odeva v cvet.
Visoko čislam učenjaka, ki nam preganja temo zmot, a bolj še cenim poštenjaka, ki ve in hodi pravo pot.
Ti učenost s krepostjo združi, kot sonce strinja luč in moč, s tem domovini zvesto služi, neutruden zanjo dan in noč.
Značajen sam še v ljudstvu znáčaj oživljaj, goji in krepčaj, na to mi prvo skrb obračaj, to naša je naloga zdaj!
V srca ljubljenih rojakov sej seme premenitih rož, da bomo narod poštenjakov, da bomo narod vrlih mož.
Ker sanjala v trenutkih zlatih sva sanj za narod naš kedaj, ti vse uresniči zdaj pri bratih, življenje zdaj vzorom daj!
Le pojdi torej, duša blaga, srčnó na delo sveto to; naj teče meni grenka sraga, otiraj drugim jih skrbno.