Slon (Anton Umek)

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Skoči na: navigacija, iskanje
Slon.
Anton Umek
Izdano: Slovenske večernice, Izdala družba Sv. Mohora, Celovec (23. zvezek), 1870
Viri: archive.org
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Solnce je ravno zahajalo, ali kakor Slovenci radi govoré: „šlo je v božjej gnadi“, ko smo poletnega večera pastirji gnali goveda domú. Krave so večidel bolj neposajéne ko voli, ki morajo težko delati, in neka sivka se je bila v goščo izgubila, pa vse kričanje je ni spravilo nazaj na pot. Sosedov sin — bila je njegova — spleza za njo in vgleda, da ne more naprej, bila se je nekako zamotala med rogovile in moral jej je pomagati. „Zdaj sem pa vjel slona zdaj!“ pravi ko pride nazaj. Jaz pa ga naglo poprašam: „Slona? slona si vjel, kaj pa je to?“ Začudi se mi in ponosno odgovarja: „He ne! ali še nisi nikoli slišal, kaj je slon! Žival je, samo da je ni v naših krajih.“ Potem nam drugim pastirjem vsem nekoliko pripoveduje o slonu, pa se ve da ni vedel veliko, saj ga ni nikoli videl, kakor mi ne, samo slišal je o njem in djal, da je silno velik. Vedel je pa tudi — in tega morda še marsikdo ne vé — zakaj mu je ime slon. Pravil je to le: „Slon mu pravijo zato, ker se po noči na drevesa naslanja. Tako sloni celo noč. Ako se drevo prej naseka ali nažaga, pade slon in ne more več vstati, tako je tudi lové ljudjé ondot, kjer živé te živali.“ —

Celo življenje ne bom o nobenej reči tako dobro pomnil, kedaj sem jo čul pervikrat, ko v tej besedi. Saj še ne vem, in tega še marsikdo ne vé, kedaj sem se prav zavedel, kaj pomenja beseda oče, mati, hiša, trata i. t. d. Torej mi še dan danes mnogokrat hodi na misel perva povest o slonu, zato sem jo zapisal; sedaj pa hočem povedati, kaj sem poznej slišal o slonu.

Slon je največa žival med dojivkami na suhem. Djai sem med dojivkami, ker te živali dojé svoje mlade, kakor so nas dojile naše matere, Bog jim daj zdravje. Berž ko ga ugledaš, meniš, da je silno okóren, pa ni tako. Velikansko truplo nosijo štiri noge, ki so bolj podobne neobtesanim stebrom, ko živalskim nogam, dolge pa niso. Na sprednjih nogah ima slon petero, na zadnjih pa samo čvetero kopit. Zato se prišteva kopitovcem, kakor n. pr. konj, ki ima na vsakej nogi eno kopito, govedo po dvoje, samo da ima zraven še dvoje manjših; svinje pa in še nektere živali jih imajo po več, in v tem jim je slon podoben. Glava slonova je velika, vrat pa, je kratek, dolga ušesa mu visé ob stranéh; in oči so bolj majhne. Koža je sivkasta in debela in sem ter tje kaka ščetina na njej. Najbolj čudna reč pri njem pa je rilec, ki ima na koncu med nosnicama nekak nasad, perstu podoben in tudi grabi in prijemlje ž njim. Zob nima toliko in tako različnih kakor marsiktera druga žival, spodej in zgorej je velik kočnik, mlinskemu kamenu podoben, in vzraste mu nov, kolikorkrat se mu stari obriblje. Ali iz zgornjih čeljusti mu molita silna čekána, kakor bi mu rogovi rastli iz gobca. Le-ti zobjé dajó tolikanj slovečo slonovo kost. En sam tak čekán ali zob tehta navadno po 60 do 70 funtov, so pa tudi taki po 100, celo po 150 funtov in merijo po 6, včasih po 9 čevljev na dolgost. Kako velik mora biti slon, kaže se iz tega, da tehta eden 70 stotov (centov), včasih še več. Visok je 8 ali 10 čevljev, največi celó 12 in še čez.

Vsakdo vé, da slonov ni v naših krajih, nahajajo se v Aziji in v Afriki. Pa nekaj razločka je med azijanskim in afrikanskim. Afrikanski je manjši, ima bolj temno kožo, širokeja ušesa in štiri kopita na vsakej nogi. Ne vé se na tanko, koliko let navadno živí slon, sedemdeset ali osemdeset gotovo, nekteri pa menijo, da dočaka celó sto ali dvesto let.

Kar sem prej povedal, kaj mi je takrat pravil sosedov pastir o slonu, namreč, da ima to imé, ker sloni in kako ga lové, móram opomniti, da poznej nisem več čul tega tako, niti v šoli, niti čital v knjigah. Ali mu Slovenci res zato pravijo slon, ker se naslanja, naj razlaga kdor hoče, mimo gredé bodi povedano, da drugi narodje mu večidel velé: elefant (Elephas indicus, Elephas africanus.) Kako pa slone lové, bodem kmalo jel praviti; veseli me pa, da sem poznej našel v slovečej knjigi, kar mi je takrat pravil pastir, dasiravno veljá drugej živali. Ko je bil rimski vojvoda in pisatelj Cezar v Galiji, tam, kjer je dan danes francosko cesarstvo, zahajal je s svojo vojno tudi nekoliko med stare Nemce ali Germane in je poznej, popisovaje vojske, tudi omenil, kaj je nenavadnega videl in izvedel pri Germanih. Med drugim pravi, da so bili tam nekaki jelenje (po slovenski blezo da se jim pravi losi) kteri niso imeli kolen, noge so jim bile ravne ko palice, in ako páde taka žival, ne more več vstati, zato sloné spí in se lehko vjame, ako je drevo nasekano ali nažagano. Cezar se ve da tega ni sam videl, ampak samo praviti slišal; če je bilo res tako, kdo vé?

Pa verniva se k slonu. Morebiti da še nisi videl živega, ker to je med nami težko, saj še volka in lisice ni videl vsak, da ravno sta pri nas domá. K večemu kak zverinjačar vlači kterega od mesta do mesta, da ga káže med drugimi živalimi. Da boš torej vsaj po večem bolj vedel, kakošen je, daj si pokazati slonovo podobo; tacih je mnogo, če tudi ni povsod, kakor bi djal, dobro „zadet“, pa kaj, saj še cesarja včasih slabo malajo.

Kdo pa bi mislil, da le-ta presilni in najmočnejši velikan na svetu se tudi popolnoma vdaje človekovej volji in njegpvemu zapovedovanju. Sicer, kar svet stojí, trdé, da je človek živalim gospod; ali lep gospod, ako mora umreti, kedar ga pikne najmanjša strupena kača, nikar vže amerikanska kača ropotača! Celó zeleni pajki in muhe ti nosijo smert v trebuhu, da molčím o seršenih in druzih merčesih. Pa kaj če to, človek je vendar le gospod, ali češ več dokazov mimo tega, da se mu vklanja celo velikan slon? Ako se pa že temu moramo čuditi, vredno je še bolj, da se čudimo, ker slon je skorej pervi med živalimi, ki se najbolj vdá in priljubi človeku, kedar je premagan. Edini pes mu je kos in ga presega v tem. Sicer je znano, da tudi konj se silno privadi svojega gospoda, rad ga ima in vse mu storí, kar je mogoče, vendar slon še bolj slovi, kar se tega tiče. Tu ni časa niti prostora, da bi vsaj mimo gredé v misel jemal nektera res slavna konjska in pasja dela, kterim se mora človek čuditi; kdor se je kaj pečal, izkusil in videl je sam kolikor toliko. Dolžnost pa mi je, da nekoliko povem o slonu, ker sem se ravno namenil.

V Aziji privajajo slone za domačo živino. Taki privajeni slonje pa pomagajo divje loviti. Veliko izkušenj uči, da divji konji, ako jih naloviš zopet zdivjajo in pobegnejo v gozde nazaj, če le morejo, slon pa tega ne stori. Čez leto in dan se tako vdomači, da ga ne spraviš več z doma. Kedar se razserdí, tedaj res da silno razsaja in nobena človeška moč ga ne ukroti, pusté ga, naj divjá, kamor se mu ljubi; ali ko se pomiri, verne se prostovoljno domú.

Kako pa lové slone, da je vadijo za dom? Tako se ve da ne, kakor bi šel zajcev lovit. Ker slon, ki je največi med zverinami na suhem, ima tudi največo moč in kot divjak tudi silno divjá, kedar se lovi. Vendar se dá vkrotiti. V izhodnej Indiji se zbere veliko ljudi, včasih več tisoč. Napravijo močno ogrado iz debelih hlodov in v ta prostor gonijo divje slone. Imeti morajo dosta poterpežljivosti in obilno truda, pogostoma več tednov. Kedar slonje zapazijo, da so vjeti, hudo razsajajo in se zaletujejo v ogrado, da bi jo polomili. Ljudjé pa je odganjajo s strašnim upitjem, s streljanjem in s kakoršnim strašilom še morejo. Sloni, videvši da nič ne opravijo, naveličajo se praznega ugonabljanja in se spravijo na sredo ograde. Kedar se ujetniki tako pomiré, vzemó izvedeni možjé krotkih slonov in se varno bližajo divjim. Pri tem skušajo, da na samo dobé enega slona izmed vse divje druhali. Le-ta ločenec spet razsaja in divja, krotki slon ga pa z rilcem boža in mirí; med tem mož v zanjko zaplete divjaka in verv priveže na močno drevo. Veste, da mora drevo z vervjó vred silno močno biti, drugač bi velikan vse razčesnil, ki neznano berca in se zaganja, da se zemlja trese. Kedar se vtrudi, nekaj poneha. Lakota in žeja ga zelo krotí. Vsega nekako omami in nazadnje se popolnoma vdá, toda še le čez več dni. V začetku noče živeža od ljudí, še, kedar je že zeló lačen, oteplje z rilcem in se togotí. Da se tudi tega odvadi, nastavljajo ostra železna bodala, in revež se pri vsakem udarcu do kervavega rani na rilcu. Vidi, da se bráni v lastno škodo, neha z rilcem udarjati in na prijazne besede začne malo po malem jesti, kar se mu ponuja. Tako ukročenega spravijo domú, pa v začetku hodi le s starejimi domačini na delo, sam bi bil še predivji, čez nekoliko mescev pa ni treba več krotkih tovaršev ž njim, vdomačil se je sam. Skorej se ti zdí, kakor bi imel toliko pameti, da previdi, da ni treba po divjih planjavah in gozdih vlačiti se, marveč da je boljše, ako ljudem koristi.

Kakošna dela pa opravlja slon? Nosi tovore in vozi najteže-vozé in sicer po tako gerdih in vročih krajih, da bi ničesa ne opravila druga žival. Celo evropske vojne ga vprezajo, da jim vozari kernirje in tope. Ima tudi hvalno lastnost, da se ne kuja, kakor pogostoma konj.

Nekteri so terdili, da je divji slon nevarna in besna žival, toda po krivici. Čisto plašen in boječ je, dokler ga ne dražiš ali ne raniš. Taka je tudi pri domačih. Le kedar se gonijo, tedaj je starec zeló serdit in celó nevaren. Sicer pa je plašen, da se mu čudiš, bojí se neznanih rečí, in kedar stopa na kak most, v ladijo ali v drugo premekljivo reč, skorej ga je groza, ker vé, kako je težak, saj še na suhem ga sem ter tje navdaja strah, da bi se pot ne vderl pod njim. O tacih prilikah, kedar je v velicem strahu, nima nikakoršne zaupnosti do svojega gospodarja, in nič ne izdaje prijazna beseda in božanje. Sila pa bi že celó ne bila dobra pri tacem velikanu, ker že v rilcu ima toliko moč, da razterga precej terdne železne verige, z vsem životom pa predere vrata in zid, če ni dosti močan. To je pa tudi sreča, da mu je ravno prilizovanje in lepa postrežba tako všeč, zato se tako privadi človeku, da ima rad ne le gospodarja, ampak tudi druge ljudi in živali.

Požré slon silno veliko, zato pa tudi živi le v tacih krajih, kjer ima dosta, v gostih gozdih in blizo vode, včasih pa tudi spleza precej visoko v bregove. Živež mu je trava, zeleno perje, korenine, najraji pa jé sadje in sladko rastlinstvo. Z rilcem diše, sega po jedi in pijači in za orožje mu je. V njem ima sploh velíko gibčnost; razteza ga 6 čevljev na dolgo in kerči ga, da komaj dva čevlja meri, ali pa ga zvije kot svitek. Slišali smo že, da je slonova kost, to je njegovi čekáni; velike cene, iz nje se nareja veliko lepih rečí in razprodajajo jo po vsem svetu. V ta namen se vloví mnogo slonov in kar se jih naloví v Afriki, niso za donm, ampak lové je, da nabirajo zób.

Po Evropi nahajamo sem ter tje slone v zverinjakih, ki hodijo od mesta do mesta; ali pa v živalskih vertih, ktere so si veča mesta omislila v novejših časih. Mislili so, da živi slon le v obnebji, ki se vjema z njegovo domovino, kjer je zeló vroče. Vendar se kaže, da niso preveč občutljivi, ker jih mnogo delj časa živi v popotnih zverinjakih. V živalskih vertih mu lože skerbé za gorkoto, ako je treba.

V nekdanjih časih so imeli slonje še drugačen posel; ker so taki silni hrustje, pobirali so je k vojakom. Ko se je Epirski kralj Pir bojeval z Rimljani, imel je sabo več slonov. Rimljani jih prej niso nikoli videli in kaj menite, da je bil majhen strah, ko so nenadoma ugledali velikanske prikazni pred sabo v boji? Tudi poznej, ko so se borili s Kartagenci, bili so slonje na vojski. S časom so jih Rimljani sami mnogo dobili v Evropo; kar priča, da so nekdaj tudi Afrikanci lovili je za domačo rabo. Dan danes se pri nas boljše redé azijanski; afrikanski tu večidel naglo pocepajo, zakaj, tega še ne vedó učeni.

Dasiravno pa se slon privadi človeškega domovanja in mu rad služi, množiti se vendar ne dá tako, kot druga domača živina. Nekaj zato, ker domači slonje nimajo radi mladih, nekaj se pa tudi ne izplača, ker mladiči počasi rastó. Še le v dvajsetih ali pet in dvajsetih letih popolnoma doraste slon. Zato je raji puščajo na divjem ter jih potem nalové za potrebo. Domača reja bi bila pa tudi nevarna, ker je starec tako serdit, kedar se goni. O tacih prilikah so jih že več morali pobiti, da so odvernili silno nesrečo. Kjer torej imajo slone pri hiši, raji redé samice, ker so bolj krotke in kar se slonov izleže domá, večidel so od tod, da je bila starka noseča vjeta. Mladi slončki so prav spretne in prijazne stvari, ter kakor druge živali sesajo z gobcem, ne z rilcem.

Izmed omenjenih živalskih vertov v Evropi je eden precej velik v Kolinu. V njem nahajaš vsake verste nenavadne živali, med njimi tudi velicega slona iz Azije. Ravnatelj tega verta, gospod Bodinus, piše o njem:

„Naš slon ima posebno rad dve stvari: čuvaja in černega pritlikastega konjiča. Vse razume, kar mu pripoveduje čuvaj, in kedar ga kaj praša, odgovarja z nekim glasom, ki mu globoko iz persi prihaja; kedar ga boža po velikanskih stebričastih prednjih nogah, veselo vrišči, in dviguje zdaj eno, zdaj drugo, da vsaka prejme dosta ljubeznjivih udarcev. Zna vsakoverstne umetnosti in vse naredí, kedar mu ukažeš, pa nikoli se ne ustavlja in nikoli ni hude volje.

Ne le, da se sprehodi, ampak tudi zato, da se ljudstvo razveseljuje, jezdari ga vsaki dan poleti v vertu. Čudno se ti zdí, da vodnik ne sedí na herbtu, kakor pri konji ali oslu, ampak na vratu tik ušes, in ga vodi z železnim žebljem. Pa nikoli ne bi spravil velikana iz hleva, ako ne bi pred njim hodil neločljivi tovarš, namreč černi konjiček. Pot pelje mimo gostilnice, kjer je vselej veliko ljudí na mostovžu, in ker mu marsikdo dá steklenico piva, vselej postojí, da bi prejel tako darilo. To krepčalo je sicer zeló zapeljivo in miče slona, vendar se mu vidi; da je v skerbéh zavoljo konjiča, da ne bi odšel med tem, ko se on mudi. Pa izkušnjava je velika, stopi torej k stopnicam, in s svojimi majhnimi očmi se tako milo ozira na ljudstvo in na vse straní steguje rilec. To ni zastonj, zmerom je kdo, da mu prinese, česar želí. Steklenico odmaši, prime za dulec in jo nagne tako, da luknja gleda v rilec in pivo teče va-nj. Ko je prazna, potegne steklenico nazaj, ovije rilec krog nje, potem zasuče konec rilca v gobec in pljuskne pivo va-nj. Potem se spet počasi razvije rilec in dá posodo nazaj.

Ako je med tem kdo denarja vergel na tla, berž vé umna žival, komu je namenjen. Tudi najmanjšega gibčno pobere in ga dá vodniku. Ako je konjiček odšel, odpravi se vriščaje naprej, bolj hitro ko sicer; in ko ga doide, boža ga z rilcem in skerbno preiskuje, ali je res ta isti neločljivi tovarš in če se ni nič spremenil.

Napajajo ga dvakrat na dan, vselej izpije šest ali osem veder vode. Strežaji, ki ga čedi, pomaga kolikor more. Sam se poliva z vodo, namaže se s perstjo, s slamo ali s senom, preganja sitne muhe, z rilcem dviga strežaja kvišku, da se more brez lestvice na herbet spraviti, potem zgrabi metljo, s ktero ga ometa strežaj, ob straneh pa se sam omete.

Posebno dobre volje je, kedar ima prav veliko ljudi pred sabo. Dajó mu silno veliko belega kruha, in najmanjše koščeke hvaležno pobira. Komaj perve pojé, že po drugih grabi, in neka starka ima velik dobiček, ki kruh prodaja ljudém za nevtrudljivega jedca.

Mislil bi, da to ljudsko radovanje nad požrešnostjo velikanskega slona kaj izdá v hlevu, ali vendar poje vsaki dan 80 funtov sená, koliko pa še zmesnega kruha, repe, krompirja in drugih rečí na verh. Pa te vse bolj morajo žreti pri težkem delu in na divjem. Pač lepo reč spravi v želodec vsa slonska druhal! Koliko bi škode naredili po njivah, ako ne bi bili tako boječi, da je kmetje v Aziji in Afriki lehko odganjajo.