Slike z bojišča (Ilustrirani glasnik maj)

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Slike z bojišča.
T. S.
Izdano: Ilustrirani glasnik 2/36 (1916)
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Na ruskem bojišču smo bili; porinili so nas nenadoma v fronto. Kraj je bil zelo hribovit, pota nobenega; vasi nikjer nobene, le posamezne hiše tu in tam pol ure oddaljene ena od druge. Rusi so streljali v naše zaledje; zato nam naši niso mogli redno dovažati oziroma nositi potrebne menaže. Šla nam je trda za živež.

»Gospod stotnik — pokorno javim — rekvirirali smo debelo svinjo!«

»No, vendar nekaj Kje pa?«

»To je bil dirindaj! — Letali smo od kmeta do kmeta, pa ti ljudje so morali svojo živino kar zakopati. Nikjer nismo mogli nič iztakniti. Dražil sem jih najprej z denarjem. Pokazal sem jim cel šop bankovcev in s kronami sem rožljal po žepu — pa gledali so me, kakor bi se jim bledlo. ,Milostni gospod oberst ...' Jaz nato; »Jaz nisem oberst, samo narednik.« ,Gospod, o takoj naj umrjem, če kaj imamo.' — Pri drugem sem poizkusil z revolverjem: »Svinjo ali življenje!« Mož pa se je prekrižal in žugal: ,Hiša naj takoj zgori, če imam kako svinjo.' In segel mi je po roki hoteč jo poljubiti; pri Rusinih je baje to v navadi, V tretji hiši kar na mizo naštejem denar in še vedno dodajem, a nič ni pomagalo. Vojaki so stikali po hlevu, po hiši, pod streho, povsod, a nikjer niso ničesar našli. Tedaj pa mi pade v glavo nova misel. V hiši začnemo gruliti, kakor to delajo prasci. In, gospod stotnik, takoj se mi odzove tovariš — gruuuh! — Še enkrat, zopet. — Svinja je bila pod hišnim podom v za to prirejeni izdolbini. Debela, lepa svinja, gospod stotnik!

»Izvrstno ste opravili, narednik! — Danes bomo torej imeli svinjsko pečenko in knedelne.«

»Da, gospod stotnik!«

»Torej zakoljite svinjo in kuhajte meso v več kotlih, — Ali imamo kakega klavca?«

»Da, gospod stotnik, pa ta je bil včeraj v glavo ranjen in oddide danes s transportom.«

»Tako? — Siromak! — Torej dobite drugega. — Pst — vi infanterist, pojdite sem!«

»Ukazujte, gospod stotnik!«

»Ali znate dobro francoski?«

»Prav dobro ne, gospod stotnik; kolikor se sploh človek nauči po naših šolah,«

»To zadostuje.« — »Ali znate tudi angleški?«

»Angleški pa bolje.«

»Ali znate tudi na stroj pisati in stenografirati?«

»Hitropisa sem popolnoma vajen.«

»Dobro! — Zato nam bote svinjo zaklali.«

»Gospod stotnik, prosim lepo, oprostite me tega dela; jaz ne morem, da bi kako žival umoril.«

»Kaj — bomo videli! Vi se branite izvršiti dani ukaz, zato se bote pokorili. Ukaz je ukaz. Ali ne veste tega ? Bodite pametni«; saj nismo otroci. Tukaj ne bomo veliko slepomišili, toda nimam rad, da bi vas kaznoval kakor otroke v šoli. Toda vi ne smete meni obtežavati službe. Red mora biti, zato smo v vojski in ne pri materi doma. Lepo ubogajte, sicer vas moram za kazen obesiti na drevo.«

»Gospod stotnik, prosim ponižno, meni se gnusi žival klati. Niti gledati ne morem konja, če pretežko vleče, celo muhi bi ne mogel nič žalega storiti. Iz tega vzroka sem bil tudi do vojske — vegetarijanec in nisem užival nikoli mesa. To je moj nepremagljivi čut, ki ga ne morem premagati. Zato lepo prosim, oprostite me tega dela, Skoro bi rajši sam umrl, kakor kako žival ubil. Prosim lepo, gospod stotnik!«

»Dragi moj, mi nismo tukaj, da bi igrali vlogo nežnih babnic in vegetarijancev, Mi smo tukaj, da smo možje! In posebno še sedaj v fronti pred sovražnikom, Kaj bote pa storili, ako nas sovražnik napade?«

»Storil bom svojo dolžnost, gospod stotnik!«

»Tega ne bote storili vi, koprivojedec. Precej vam upade srce. Tako je! Kako se pa pišete ?«

»Rezervni infanterist Ivo Jurin.«

»Kaj pa ste v civilu?«

»Strokovni učitelj.«

»No, potem vam pa živali gotovo niso tuje. Ali ste bili že v bitki?«

»Ne še, gospod stotnik. Prišel sem šele pred nekaj dnevi v fronto, prej sem pri kadru vadil vojaške novince.«

»Torej — pojdite, vi strokovni učitelj! Podčastnik mi sporoči, ali ste izvršili moj ukaz, — Marš!«

»Gospod stotnik!« prisopiha ordonančni častnik, »ponižno javim, da se je sovražnik pokazal tam na robu gozda, dvesto korakov od naših prvih čet, ter je pričel s streljanjem,«

»Lepa hvala, gospod častnik! Po telefonu takoj poročajte na komando.«

»Kakor ukažete!«

»Gospod stotnik — telefonski odgovor: Prve rezerve naprej v razdalji kakor ob napadu, desno krilo kot opora, pozor pri pohodu!«

»Dobro, gospod častnik. Hornist! Moštvo v vrsto!« — — — — — — —

»Ali je polkovni zdravnik že bil pri ranjencih?«

»Da, gospod stotnik. Mirno ste počivali, gospod stotnik, in gospod polkovni zdravnik je bil s tem zadovoljen ter je rekel, da zvečer zopet pride. Naročil mi je, da takoj, ko sc vzbudite, premenimo obvezo.«

»Prav, Lesjak, — vi ste dober mož. Ali ste bili že v fronti?«

»Ne, gospod stotnik, ves čas vojske sem v službi po vojaških bolnišnicah.« »Pa vas nič ne mika na bojišče bojevat se in zmagovat?«

»Ne, gospod stotnik, zato pa se mi zdi, da nisem ustvarjen. Zdi se mi, da bi še puške ne znal prav nastaviti in nameriti. Tukaj storim svojo dolžnost, in sicer z veseljem, zunaj na bojišču bi bil pa le za napotje.«

»Tako vi mislite, Lesjak?«

»Oprostite, gospod stotnik, da govorim tako od srca!«

»Ne, ne — le govorite — tukaj sem jaz vaš podložni.«

»Kaj mislite, gospod stotnik?«

»Da, da, je že tako. Ali niste včeraj, ko sem legel v posteljo, takoj ukazali, da ne smem sedeti na postelji, marveč mirno ležati? In danes moram kar na povelje piti kavo, ki je nikdar nisem maral.«

»Gospod stotnik ste pa tudi zelo opešali v vojskah.«

»Seveda! Pišk nismo tam imeli, kakor jih imate tukaj, in kave, hvala Bogu, tudi ne preveč. Včasih nič, potem kako konservo, in potem za izpremembo zopet nič. Zadnji dan, preden sem dobil to rano na nogi, je dobil naš narednik debelo svinjo, Spekli so jo vojaki, jesti je pa ni bilo več časa, morali smo v boj, — Kaj mislite, Lesjak, ali vi verjamete to, da kdo ne more ubiti nobene živali, v ognju pušk in kanonov pa ne kaže nobenega strahu? — Vi, Lesjak, dajte mi papir in svinčnik. Moram vendar. —«

»Gospod stotnik, ne boste mogli pisati, ste preveč slabi.«

»Le sem dajte, bo že kako šlo!« — Torej:

»Dragi gospod častnik ... Vi, Lesjak, saj res ne morem — preneumno. Dejte, pišite vi, jaz vam pa narekujem.«

»Prav rad, gospod stotnik.«

»Dragi gospod častnik! Tako-le se vojak poslavlja. Pride ti vražji šrapnel pa pravi: Ljubi moj stotnik, kar pojdiva. Sicer v bolnici ni nič hudega in štiri tedne dopusta tudi ni zavreči, potem nekaj časa doma pri ženi na oddihu, tudi ni kar si bodi. Vendar pa je hudo, če mora človek zapustiti svoje drage tovariše. Kar dva sanitejca te zgrabita in te vlečeta skozi ogenj k zdravniku, ki ti svoj monogram vreže v stegno, da kar vse zaškriplje, in da kmalu ne veš, kje si. Ko se vzdramiš, vržejo te na lojtre in šest ur ti pretresa vse kosti, da rana kar vriska, preden prideš v etapno bolnico.

Ti, moj dragi častnik, si še vedno v boju, prej z ušmi, sedaj z Rusi, Praporščak Božič najbrže še vedno poje, tudi kadar šrapneli žvižgajo, jim sekundira, mali kadet gotovo najde tudi sredi bitke dovolj časa, da se vsak dan obrije in se potem ponaša, da je samo on v jarku premagal ušivega sovražnika. Gotovo je pri vas še vse po stari lepi navadi, ker mi je polkovni zdravnik pravil, da je poleg mene bilo ranjenih, hvala Bogu, le malo naših fantov. — Verjemi mi, da si večkrat iz postelje zaželim med vas v bojne vrste. Čudna stvar je človek, tudi najhujšega se skoraj navadi. In ta sprememba v jedi. Saj veš, kaj smo tam imeli, kadar smo se bili, in tukaj: Zjutraj mlečna kava, ob desetih dve jajčki, opoldne govedina, in sicer bi o njej naš praporščak ne smel reči, da je od starih podplatov, zvečer šunko in vsak dan pet cigaret. Ob vsem tem pa ste mi vedno v mislih vi moji bojni tovariši. Sedaj šele pravzaprav čutim, kaj ima človek vse doma in kako malo to upošteva. Toda kaj hočem modrovati ...«

»Ali ste že utrujeni, Lesjak?«

»Nikakor ne, saj sem navajen pisati.«

»Kaj pa ste, če niste vojak?«

»Pisatelj, gospod stotnik.«

»Pisatelj! Tako!« — Torej nadaljujva:

»Dragi prijatelj, ne bi ti pisal, saj vidiš iz pisma, da sam še pisati ne morem. Piše mi moj bolniški oskrbnik Lesjak, dober, prijazen človek ...

Pišite, kar vam narekujem: »Dober, prijazen človek« — sicer vas dam zapreti —

»pa vendar je truden in me kolne, ker ga nadlegujem. Gotovo si sedaj ti komandant našega oddelka, zato bi ti enega vojaka posebno priporočil. On je namreč zame toliko storil, kakor dozdaj še nikdo.

Stvar je na kratko ta-le:

Komaj sem se postavil na čelo svojemu oddelku in ž njim odkorakal v boj, takoj me je zadel šrapnelov odlomek v nogo. Sovražnik je uprav nameril na prostor, kjer sem stal. Nič posebnega nisem čutil; samo zaskelelo me je v stegnu in čudno padel sem, kakor da bi bil res hudo ranjen. Tedaj se je šele vnel pravi ogenj. Grmelo, bliskalo, prasketalo je okoli mene. Jaz sem le čakal, da dobim še en zadnji pozdrav, ker se nisem mogel nikamor premakniti.

Naenkrat pa me nekdo zgrabi in vzdigne. Zagledam pred seboj svojega vojaka.

»Za božjo voljo, kaj misliš, Jurin? Brž na tla, sicer si mrtev; saj čutiš, kako treska okrog nas.« — On pa nič ne reče, krepko me oprime in sredi najhujšega ognja korakoma nese v ozadje.

»Jurin, ne bodite nori, pustite me, in skrijte se na varno.« — On pa je nem stisnil ustnice in me kriFs svojim iastnim telesom. Kmalu sva pri sanitejcih, ki me Jurinu odvzamejo. Jurin pa je brez besede skočil nazaj v boj.

Jurin je bil oni vojak, ki sem mu ukazal, da naj zakolje rekvirirano svinjo. On pa se je branil, češ, da on niti gledati ne more, da žival trpi, še manj pa je zmožen, da bi jo sam umoril, — Ko ga vprašam, kaj bi storil, če nas napade sovražnik, dejal je, da bi storil svojo dolžnost- Nisem mu verjel in ker se je mojemu povelju ustavljal, naročil sem, da ga kaznujejo, če ga ne izvrši. Morda je to še zapisano v kakem nebodigatreba aktu, zato te prosim, da moža rešiš in mu poskrbiš odliko, ki jo zasluži za svoje junaštvo, ki je ž njim meni rešil življenje, — Priznati moram, da ljudi še vedno ne poznam. Sedaj vem, da je človek ob danem trenotku tudi lahko junak, če si tudi ne upa svinje zaklati. To^sem si štel v dolžnost, dragi gospod častnik, da ti sporočim. Pozdravim tebe in vse vrle tovariše v nadi, da se kmalu zopet vidimo v bojni črti.

Na svidenje tvoj —

No, sedaj mi pa dajte pismo, da ga podpišem — tako; zdaj pa pismo takoj odnesite v poštni predal. In vi — gospod pisatelj — pazite, da ta stvar ne pride v kak list. Ali ste razumeli?