Slike iz vojaške bolnice
| Slike iz vojaške bolnice. Fr. L. |
| |||||||||||||
Verujte mi, dragi prijatelji, da ne pišem rad o stvareh, ki spominjajo na vojno, to največjo nesrečo in najhujše zlo, ki je kdaj zadelo človeštvo. Vem namreč, da tudi marsikateremu izmed vas vzbudim s tem spomin na čase brezkončnega trpljenja, ki smo ga bili deležni vsi. Ne storil bi tega rad, ako bi ne imel pred očmi drugih namenov. Čas celi neizrečeno hitro rane in le preradi pozabljamo velike dogodke, ki smo jih doživeli, če nastopijo zopet nam ugodni časi. Tako bo morda tudi z dogodki te vojne. Rod, ki je vse to videi na lastne oči, bo umrl, vi se boste v svoji starosti spominjali na te čase kot na davne, strašne sanje in pripovedovali mladini, kako je takrat bilo. — Bojim se, da se pri tem ne boste vprašali zakaj je tako bilo in šli globlje v svoje najskrivnejše kotičke srca ter preiskali tudi tam, če ni morda celo v vašem srcu drobnih kali, ki rode vojne nele med posamezniki, temveč tudi v zgodovini celih narodov. Tako bodo morda še vedno tlele v poedinih srcih iskre sovraštva, zavisti in nevoščljivosti, viri vsega zla na svetu. In dokler bode poganjalo v naših srcih to seme satanovo, toliko časa bo viselo nad vsem človeštvom prekletstvo, izrečeno nad Kajnovim grehom za vse čase ... Zakaj vam pravim vse to? Da se boste v vseh trenutkih življenja spominjali na rod, ki je zavrgel ljubezen in priklical najstrašnejšo šibo nad človeški rod.
Orisati vam hočem nekaj dogodkov iz vojaške bolnice, one hiše trpljenja, kjer so nedolžne žrtve preživele najhujše ure svojega življenja.
I. Bedni Slovak.[uredi]
Pripeljali so ga v našo bolnico, ko je divjala najhujša bitka ob Soči. Ni bil ranjen, niti videti bolan. Ranjence so odnesli takoj v sobe, drugi, ki so bili še pri moči, so morali počakati v sprejemni sobi, da jih zdravnik odloči po boleznih v različne oddelke.
Slednjič pride na vrsto tudi oni Slovak. Do zadnjega se je izogibal zdravnikovih oči in s strahom gledal, kako se vrsta krajša in prihaja tudi on do zaslišanja.
»Kaj pa je s teboj, dečko?« vpraša zdravnik.
Mladi, otroški Slovakov obraz se stemni. — Preplašeno pogleda zdravnika in skoči za bližnjo omaro. Prav v kotiček se stisne in drgeta po vsem životu.
»Kaj je temu človeku?« vpraša zdravnik vojaka, ki je pripeljal bolnike.
»Strašno se boji vsega,« pojasnjuje vojak. »Ne govori z nikomur, niti jesti si ne upa pred ljudmi. Od zadnjega bajonetnega napada je tak. Če se ostreje govori z njim, začne jokati kot otrok. Razume pa samo slovaški jezik.«
Zdravnik je vedel s tem vse. Stopil je k revežu, mu položil roko na rame in mu rekel prijazno v njegovem domačem jeziku: »Ne boj se me, dečko, jaz vem, kako je tebi hudo med tujimi ljudmi. Pri nas se boš malo odpočil, potem boš šel pa nazaj domov na Slovaško, kjer je tako lepo. Le nikar se me ne boj, jaz te imam rajši kot vse druge.«
Dečkov obraz se je v hipu razjasnil. S svojimi otroškimi očmi je zaupno gledal v zdravnika In na ustnice mu je priplaval smehljaj blaženosti.
»Na Slovaško, na Slovaško,« je ponovil za zdravnikom, »mater imam tam.«
»Gotovo te je mati rada imela,« nadaljuje zdravnik, »in morda bi jo rad zopet videl?«
»O, kako rad! Najrajši me je imela in gotovo bi ne pustila, da me v vojski ubijejo,« pravi Slovak.
»Ne boj se, dečko, no bodo te ubili. Tudi jaz ne pustim tega. Pri nas boš malo odpočil, medtem pa pišemo materi, da pride pote In šla bosta naravnost domov.« Te prijazne besede so potolažile Slovaka. Pomirjen je odšel s strežajem v sobo, ki mu jo je odkazal zdravnik.
»Uničeni živci,« nam je rekel zdravnik, ko je Slovak odšel. »Siromak — bo celo življenje. Nedolžno, usmiljeno srce že po naravi — pa ga poženo v najhujše klanje. Tega ne prenese nežna narava takih nepokvarjenih ljudi. Vojna, vojna, ti hočeš narediti iz ljudi zveri!«
Dobro srce je imel dotični zdravnik in zanimal se je za slednjega bolnika kot za svojega sina. Bolniki pa so ga ljubili kot očeta. Njegova beseda je delala čudeže v srcih in ozdravljala rane. Tako so nam trdili sami ranjenci.
Za tega Slovaka se je posebno zanimal. Pravil nam je zdravnik, da je študiral v Pragi, kjer se je seznanil natančneje s tem rodom.
»Neizrečeno mehki, občutljivi in pošteni so ti ljudje,« je pravil. »Takih narav, ki ne prenesejo grozodejstev vojne, bo med njimi več in pomagati jim moramo, da ne izgube vere v človečanstvo za vedno.« Naš mladi Slovaček — imel je komaj osemnajst let — se je bal slednjega človeka. Zdravnik ga je Izročil v varstvo staremu, dobremu in Ijubeznjivemu strežaju, pa se je še pred tem vedno skrival pod odejo. Kadar pa smo prišli z zdravnikom do njega, je zaupno pogledal iz svojega skrivališča, saj je videl pred seboj moža, ki je morda razum matere prvič v življenju izpregovoril z njim besedo ljubezni, ki je prodrla prav v srce siromakovo. »Boste pisali materi?« je vprašal vselej bolnik.
»Bodi brez skrbi, kar sem ti rekel, to bom tudi izpolnil. Takoj, ko toliko odpočiješ, da boš za potovanje, pišem materi, da pride pote.«
In Slovačku je zažarel obraz veselja in hvaležnosti.
Kljub zdravnikovim prizadevanjem, da bi bolniku vsaj nekoliko izboljšal močno razrahljane živce, se vendar njegovo bolestno stanje ni hotelo vidno izboljšati. Vedno je tožil po domu in materi ter se skrival pred ljudmi. Tudi jed mu ni dišala, dasiravno mu je zdravnik določil najboljšo hrano, ki jo je premogla bolniška kuhinja.
Slednjič ga je zdravnik predstavil poveljniku vojaške bolnice, višjemu vojaškemu zdravniku, ki je pritrdil zdravnikovemu mnenju, da naj odide Slovaček zopet v domovino, kamor je tako hrepenela njegova nemirna duša.
In takrat se je izpolnila največja želja bolnikova, morda najiskrenejša, ki ga je navdajala kdaj v življenju. Zdravnik je pisal materi, naj pride po sina.
Osem dni nato je že stala pred bolnico ubožna kmetica, oblečena v živobarvno narodno nošo slovaško.
Vedeli smo takoj, da je to mati našega bolnika. Peljali smo jo takoj k sinu; z nami je bil tudi zdravnik.
»Moj otrok, moj otrok,« je zaplakala mati In močila s solzami vzglavje sinovo. Slovaček pa je bil vesel, kot nikdar doslej in ni se več bal nikogar.
Mati je vzela iz žepa robec in ga razvila. Kepa zemlje je bila v njem. Dala jo je poljubiti sinu in mu navezala zemljo na čelo.
»Sveta domača prst je to, ta ga ozdravi najprej,« je rekla v svoji nedolžni veri.
»Tako je mati,« je rekel zdravnik. »Ta ga ozdravi gotovo.«
Zdravnik je dovolil, da ostane mati pri sinu celi dan. Zenica se mu je hvaležno zahvaljevala za vso ljubezen in skrb, ki jo je imel z njenim sinom.
Tri dni je ostala Slovakinja pri nas. Stregla je sama sinu in tudi ona je dobila v bolnici vso postrežbo.
Zdravnik jo je natančneje izprašal o njenih in sinovih razmerah doma.
Pravila je, da sta sama. Imata hišico in prav malo zemlje. Preživljata se od dohodkov drobnice, ki ji je bil sin najboljši varuh. Pripovedovala je tudi, kako mehkega srca je njen sin. Ljubil je svoje ovčice prav po otroško in pri svojih sedemnajstih letih je jokal, če si je živalica v skalovju zlomila nogo. Tako usmiljeno srce je imel.
»Zato sem vedela,« je rekla s solzami v očeh, »da bi ne bil mogel v vojni ubiti človeka. Bala sem se vsled tega, da ubijejo njega, zavoljo njegovega premehkega srca.«
»Ne bodo ga,« je rekel zdravnik, »mi ga hočemo rešiti te družbe«.
Tako se je zgodilo.
Četrti dan je odšel Slovaček s svojo materjo v ljubljeno domovino. Zdravnik ju je spremil do vrat bolnice. Mati in sin sta mu ginjena podajala roke v slovo in mu obljubljala, da bosta do svoje smrti molila za njegovo srečo.
»To je narod nepokvarjene duše,« nam je rekel zdravnik, ko sta prestopila mati in sin prag vojaške bolnice.
II.[uredi]
Bolnišnica se je v tistih vročih dneh napolnila do zadnjega kotička. Vse narodnosti so bile tukaj zbrane in zdravniki so imeli noč in dan črez glavo dela. Manjkalo je že vsega: zdravil, obvez in tudi zdravnikov. Ranjenci so cele dneve vzdihovali v bolečinah in čakali nepotrpežljivo, kdaj pridejo na vrsto.
Zato se je tudi povsodi opažalo površno delo, ne po krivdi zdravnikov, temveč vsled sile in pomanjkanja priprav. Mnogo ran je bilo vsled tega zanemarjenih in odrezavati so morali ude, kot spomladi na drevju usahle in nepotrebne veje. Med drugim je izgubil desno roko tudi naš Koren, kmet najboljših let, doma nekje od Gorice. Do skrajnosti potrpežljiv je bil ta človek in ugajal je prvi hip tudi zdravnikom. Večina bolnikov, zlasti Ogri, je po prestani operaciji tarnala in vzdihovala, naš Koren pa je potrpežljivo prenašal bolečine. Tudi ni prosil priboljškov v hrani kot mnogi drugi. Njegovo moško in resno vedenje pa je vzbujalo vsled tega tem večje zanimanje.
»Kako je, Koren, kako?« ga vpraša pri nekem obisku zdravnik.
»Sedaj dobro, gospod zdravnik. Bolečine lahko prenešam. Najhujša pa je skrb, kako bom preživljal svojo družino brez desne roke,« pravi žalostno Koren.
»Le potolažite se, dobivali boste precejšnjo pokojnino,« ga tolaži zdravnik.
»Na to dam toliko kot nič. Za kmeta je najboljša pomoč v njegovih rokah, brez teh so vse pokojnine suhe veje. Mi z denarjem še živeti ne znamo,« reče mož.
Zdravnik je molčal, ker je vedel, da ima Koren prav.
Nekaj dni nato je prišla obiskat Korena njegova družina. Mož je bil vdovec s petimi otroki. Ženo mu je ubila granata, ko so bežali od doma. Tudi starejši sinček je bil ranjen od koščka razstrelka in je vsled tega šepal. Otroci so živeli s staro materjo v begunskem taboru, ker je bil njihov dom izpraznjen.
Stara mati, ženica sedemdesetih let, je pripeljala ubogo, sestradano družino k očetu. Žalosten je podajal oče negodnim črvičkom svojo levico. Najstarejši otrok je imel štirinajst let, najmlajši komaj štiri. Poslednji kar ni hotel verjeti, da ima oče samo eno roko in videti je hotel na vsak način, če je to res.
Očeta pa so bolj zanimali sestradani obrazki otročičev. Izpraševal je svojo mater, kako žive.
»Slabo, slabo,« je tarnala ženica. »Zjutraj malo vode, opoludne repa, zelje, vse nezabeljeno. V kruhu je slama, žaganje, in mnogo jih je od tega že umrlo. Mleka ne dobimo. Otroci jokajo in nam se krči srce ...«
Žalostno je bilo to svidenje. Oče jih je bil bolj žalosten kot vesel. In ko so odšli nazaj v taborišče, se je mož skril pod odejo in nismo ga mogli spraviti izpod nje, ko je bilo zdravniško pregledovanje. Kaj je mož trpel v svojem srcu, ve sam Bog.
Črez nekaj tednov je hodil Koren že po vrtu bolnišnice. Tudi v našo pisarno je večkrat zašel, ker je imel tukaj svojega znanca iz domačih krajev.
Resno-zamišljeni in razumni mož je ugajal vsem. Nič one sirovosti, ki se navadno pokaže na ljudeh, če so enkrat v vojaški obleki, ni bilo opaziti na tej korenini.
»Kako ste izgubili roko?« sem ga vprašal, ko pride nekoč zopet v našo pisarno.
»Žalostna povest je to, gospod. Pa povem vam, če želite.«
Mož se je oddahnil in nadaljeval: »Ležali smo prav nad mojo domačo vasjo, za pokopališkim zidom. Grozen dan je bil. Solnce nad nami kot živ ogenj, okrog nas pa ognjena toča, da nisem več upal priti iz tega peklenskega ropotanja. Pokopališki zid je bil že na mnogih krajih razrušen. Morali smo iskati zavetja že za kamenitimi nagrobnimi spomeniki. Skočil sem za onega, pod katerem počiva moj oče. Jaz sam sem mu ga postavil. Žena ga ni še imela in pokopali so jo v sosednji vasi v moji odsotnosti. Za očetov spomenik sem se tedaj skril in hvalil Boga, da sem mu postavil tako velik kamen. Zdaj je bil moj varen ščit proti smrtonosnim kroglam. Čul sem, kako so udarjale v kamen in odletavale v stran. Čutil sem nad svojini življenjem blagoslov pokojnega očeta in neizrečeno milo mi je bilo pri srcu. Kot bi bil čul iz groba glas roditelja. Okrog mene pa so padali izstrelki vedno bolj gosto. Mnogo tovarišev so že odnesli, drugi pa so ostali na grobeh mrtvi. Povelja za umik pa ni hotelo biti. Zdelo se nam je, kot bi nas bili namenoma izročili smrti. V tem je začela goreti naša vas, ravno tam nekje, kjer je stala moja hišica. Nehote sem se zganil in pogledal. Gorela je prav moja hiša. Vse je izgubljeno, premoženje in morda tudi življenje, sem mislil v žalostnem srcu. In zdelo se ml je, kot da čujem iz groba jok očetov, ki je delal in trpel, da je postavil sebi in otrokom skromen dom. In jokal sem tudi jaz, jokal za radi otrok, ki morda ne bodo imeli ne doma, ne očeta ... Takrat sem menda nehote zamahnil z desno roko, kot bi hotel braniti svojo drago domačijo. V tistem hipu sem začutil v roki neizrečeno bolečino. Zadet sem bil. Pocedila se je kri na grob očetov. Bil sem še toliko pri zavesti in moči, da sem skočil nazaj in prišel v bližnji gozdiček do sanitetnega oddelka. Kmalu za menoj pride neki tovariš, ki je bil tudi ranjen, ter mi pove, da je takoj po mojem odhodu razdrobila granata spomenik mojega očeta. Tako sem odkupil z desno roko svoje življenje. »Hvaležen sem za to Bogu. Skrbi me pa vendar, kdo jo bo nadomestil in preživljal pet otrok brez matere.«
Mož se je zamislil in ni več govoril. Odšel je počasi nazaj v svojo sobo.
Tiste čase se je naselilo v deželo največje pomanjkanje. Celo bolnikom in ranjencem so pritrgovali hrano. Kruha skoro ni bilo mogoče dobiti. Bolniški pa je bil tako pičel, da je slednji že za zajtrk pojedel odmerek za celi dan.
Koren je prišel večkrat v našo pisarno in povpraševal, če je ostalo kaj kruha, ki smo ga dajali vojaštvu, uslužbenemu v bolnici. Ker je bil vedno kdo na dopustu, je kruh od teh navadno ostal. Zato je dobil Koren vedno kak hlebček. Vedeli smo, da korenjaški mož rabi več kot kdo drugi.
Nekoč dobi naš pisarniški tovariš, ki je bil bogat trgovec, od doma precejšen zaboj. Same redke dobrote so bile v njem. Maslen kruh, klobase, fin prepečenec, sadje in razna drobnjav. Po stari vojaški navadi je bila vsa bližnja družba deležna teh dobrot. Ker je bil tudi Koren navzoč, mu je dal trgovec pol klobase, precejšen kos kruha, nekaj jabolk in prepečenca. Lepo se nam je zdelo to in marsikdo bi bil rad odstopil tudi svoj delež ubogemu ranjencu, če bi se ne bil bal užaliti trgovca z omalovaževanjem njegovih darov.
Pokusili smo po vrsti kruh, prepečenec in klobase ter enoglasno pohvalili spretnost trgovčeve žene. Le naš Koren ni pokusil darovanih stvari. Skrbno je vtaknil vse v žep in molčal.
Opazil sem to in čudno se mi je zdelo. Saj nam je bilo dobro znano, da bolniki stradajo, posebno taki, ki dosti rabijo. In med te je brezdvomno spadal orjaški Koren.
Iz radovednosti sem pazil, kam bo nesel Koren podarjene jestvine. Mož je šel kmalu v bolniško sobo, ne da bi se dotaknil jedil, ki mu jih je dal trgovec. Ker se mi je zdel Koren posebno zanimiv značaj, sem pazil na vsak njegov korak in na vsako besedo. Naročil sem tedaj bolniškemu strežnju, naj pazi, kam bo del Koren podarjene jestvine. Ta je samo pogledal v sobo in mi prišel takoj povedat
- »Ta revež,« pravi strežaj, »shrani vse.
Ravnokar vlaga ona darilca v zabojček, da ga odpošlje svojim otrokom. Že jaz sem ga svaril, da si preveč pritrguje. Ves svoj kruh spravi za otroke in še kupuje ga. Denarja nima, zato pa proda meni tisti četrt vina, ki ga dobiva na zdravnikov ukaz dnevno. Pravi da ne bo več pil vina, dasiravno ima doma sam vinograde. Midva se večkrat prepirava, ker mož trdi, da nima vino prav nič redilnosti v sebi in da za zdravega človeka ni druzega kot potrata.«
Slutil sem že vnaprej, da mora biti nekaj takega. Povedal sem to svojim tovarišem v pisarni. Vsi so bili ginjeni.
»Takih očetov nam je treba,« je opomnil nekdo, »pa ne bodo peli več bobni našim kmetskim domovom. To je res pravi oče.«
Mož je hodil še nadalje v našo pisarno, kadar je vedel, da nismo z delom preobloženi. Nihče mu ni razodel, da vemo za njegove skrivnosti. Od tedaj smo mu dajali tudi mi svoje odmerke vojaškega kruha, kolikor smo si ga mogli pritrgati. Siromak pa je hotel vse to poplačati z malenkostnimi izkupički, ki jih je imel od pritrganega vina. Seveda smo vse to odklanjali.
Še danes mi je živo pred očmi orjaški mož in pogosto se spomnim na njegovo dobro očetovsko srce.
Naj ga spremljata blagoslov in sreča koderkoli hodi!