Slike iz okrilja vrhniške železnice (Vrh Sv. treh kraljev)
| Slike iz okrilja vrhniške železnice (Vrh Sv. treh kraljev) dr. Josip Oblak |
Spisal dr. Josip Oblak
| |||||||||||||
Kako velikega pomena da je za Vrhniko vrhniška železnica, si menda nihče ne bo upal vprašati, vsaj Vrhničanje ne. Gotovo interesantnejše nego ta železna cesta pa je lepo ozemlje, skozi katero jadra sleherni dan znameniti parni stroj. Zato nam vzplavaj raje pogled v ta predel naše krasne ljubljanske okolice!
Ne bom pa vas vodil po skalnatih stezah, ob strmih in golih obronkih in gorskih tratah, ob meglenih prepadih in divjih robovih; — mimo ljubkega, idilskega hribovja, ki obmejuje naše barje, — ako smemo večji del te obdelane ravnine ob vrhniški železnici še tako imenovati —, popeljem vas mimo mirnih poljan in belih sel, posejanih ob mičnih brdih, raz katera nas pozdravlja marsikatera lična cerkvica.
Pet let je že, kar je stekla vrhniška železnica ter obogatila Ljubljano, že tako imenitno križišče železnic, za novo progo, Ljubljančanom pa odprla zopet novo stran za nedeljske izlete. In vender so ti lepi kraji med Vrhniko in Ljubljano: Brezovica, Gorice, Dragomer, Log, Bevke i. dr., dasi tako ljubko in mično ležeči, še vedno bolj ali manj neznani večini naših izletnikov; izvzeti moram tu pač naše kolesarje, ki si kaj radi izbero pot na Vrhniko, kajti med potjo se ti nudijo s kolesa za hip lepe pokrajinske slike, bodisi da se oziraš po svetlozelenih bregovih brezoviških in dragomerskih hribov, bodisi da ti vzplava pogled črez bujne poljane in trate in naprej črez barje proti Krimu. Sicer pa vre vse le na Šmarno goro, le na Jošta, proti Medvodam in Črnučam.
Kaj je tega krivo, ali neugodna železniška zveza ali premalo reklame, ne vem. Da bi priroda tod okoli imela premalo mičnosti za oko in srce prijateljev njenih, tega si skoro ne morem misliti, — meni vsaj se je potovanje v okrilju vrhniške železnice silno omililo, pa naj kolovratim tod peš ali s kolesom. Pa tudi naši novejši slikarji, pred vsem Jakopič, Jama, Magolič, Strnen i. dr. iščejo tod okoli motivov svojim umotvorom; saj med potjo do Vrhnike se ti nudi večkrat toliko pestrih, nežnih pokrajinskih slik, da ti ne izginejo nikdar iz spomina ... In slovenski pisatelj Ivan Cankar, rojen Vrhničan, ta verni slikar narave, je opisal krasote svoje ožje domovine v svojih novelah in romanih, zlasti pa v romanu »Na klancu« s tisto ljubeznijo in nežnostjo, ki je lastna zlasti Maupassantu. A tudi marsikaj tipov je zajel iz vrhniških stanovnikov, ki jih je porabil deloma v svojih dramah, deloma v svojih znamenitih povestih; »Jakob Ruda« in »Kralj na Betajnovi« [1]) imata baje vrhniški milje in vrhniške značaje . ..
Zato vabim vse hudomušneže, ki brusijo tolikanj svoje ostre jezike ob vrhniško železnico ter jo pripravljajo ob kredit in dobro ime, s seboj, da me spremijo ob njenem tiru tja do prijazne Vrhnike, ki igra vlogo že od časa Argonavtov!
Predno se še dobro zavemo, da se peljemo, že imamo za sabo zadnje hiše okoli tobačne tovarne, ki spadajo še v okrožje ljubljansko. Opekarne, raztresene po gliniških tratah, in hiše Gliniške vasi beže pred našimi očmi, črez prijazne livade, ki se širijo do podnožja rožniškega gričevja, nas pa pozdravlja na desno s hriba znana rožniška cerkvica. Skoro imamo za sabo tudi Vič.
Pogled se nam odpre v široko dolino, ki jo napaja bistra Gradaščica, proti Dobrovi, ki ji delajo lep okvir na eni strani nizko gričevje, raz katero gleda ponosni grad Bokalce, na drugi pa podsmreško- dobrovski hribi, v katerih podnožju čepi vas Šmartno, kjer pa nikar ne vprašuj, koliko je ura, če se nočeš seznaniti s pestmi sicer dobrih Šmarčanov. Ozadje te pokrajine pa krasi naše najlepše sredogorje, — Polhograjski dolomiti s svojimi slikovitimi oblikami. Njive in travnike, med katerimi teče železnični tir, plešejo okoli nas v velikih kolobarjih; črez barje in Mestni log nam kaže Krim svoje temno lice. Zvesto nas motri ta malo zanesljivi vremenski prorok ljubljanski ves čas na našem potu.
Parkrat "še pretresne naše uboge kosti težko sopihajoči ,lukamatjok' in približamo se podnožju brezoviškega hribovja in njegovih odrastkov. Vlak se ustavi pred lepo stavbo brezoviškega kolodvora. Brezovica! To pa je gotovo imeniten in velik kraj, takega kolodvora nima niti državna železnica v Ljubljani, boš dejal. Ali po kolodvoru ne smeš soditi ponižne vasice Brezovice, ki ima pač par stotin prebivalcev in lepo lego. Hiše, 10 minut oddaljene od kolodvora, leže precej raztresene ob Tržaški cesti, ob hribu in ob bregu okoli lepe brezoviške cerkve. Sicer pa je brezoviška fara, h kateri spadajo sosednje vasi Dragomer, Luko-vica, Vnanje in Notranje Gorice, Plešivica, ene največjih fara na Kranjskem. Tu je križišče južne in vrhniške železnice, tu se cepi do dvotirne proge južne železnice enotirna proga proti Vrhniki. Brezovica je obenem postaja južne železnice.
Južne železnice dvotirna proga vodi odtod proti jugozahodu v barje mimo Vnanjih in Notranjih Goric k podnožju Krima in njegovih podložnikov, gričev sv. Ane, sv. Jožefa in Žalostne gore, ter se vedno bolj oddaljuje od vrhniške enotirne proge tja do Borovnice. Od Borovnice pa se po velikanskem ovinku zopet približa visoko gori v bregu Vrhniki, ki leži tako nizko od tira, da bi bila postaja preveč od rok, in baš ta okolnost je donesla Vrhniki svojo lastno železnico. Od Brezovice do Vrhnike teče skoro v ravni črti ta nova proga, ki ji pričakujejo težko, težko podaljšanja črez Vipavo v Gorico, — ker to bi bila pač edina rešitev v gmotnem oziru za revno vrhniško železnico.
Že z Brezovice se nudijo turistu lepi izleti v okolico; posebno prijetna je pot črez vrh Gradišče (532 m) na slavno znano Dobrovo, ki leži onkraj tega hriba ob začetku doline Švice. Na potu skozi Radensko dolinico ob šumljajočem potoku in skozi tihe gozdove, ki pojo v njih divji petelini, se ti nudi dostikrat lepa gozdna idila, ki ti zapusti v duši trajen spomin. — Izredno mično lego imajo tudi Gorice, bodisi Vnanje ali Notranje, pod majhnima, proti barju pomaknjenima gričkoma, s katerih se razgrinja najlepši razgled na celo jugozahodno stran ljubljanskega barja proti Borovnici in Vrhniki, zlasti pa z grička nad Vnanjimi Goricami, na katerem je lepo postavljena cerkev sv. Duha. V podnožju gričev, otokov nekdanjega jezera, se svetlikajo sem gori vasi in cerkve, hribov zelenih pas pa, ki obdaja na vseh straneh barje, Kamniške planine v ozadju, poveličujejo sliko, kakršne ti ne more pričarati pred tvoje oči noben slikar. Pičle pol ure hoda od Vnanjih Goric leže Notranje Gorice ob poraslem gričku, ki mu na položnem hrbtu čepi vas Plešivica. In če greš že v Notranje Gorice, stopiš tudi še naprej k Sv. Ani, Sv. Jožefu in do Žalostne gore — trije prijazni, v barje pomaknjeni, med sabo z majhnimi usedami zvezani griči, podložniki, oziroma odrastki temnega Krima. Tri bele cerkvice gledajo z njih v svet ter nas vabijo k sebi na višave; saj tja so nekdaj tako radi hodili Ljubljančanje na božjo pot in občudovat krasni razgled ter ljubko tamošnjo okolico, ko je še slovela vožnja po Ljubljanici. Pol ure iz vasi Podpeči, ki leži ob Ljubljanici pod lepim senčnatim gričem ob znanem kamenolomu — iz pod-peškega apnenca je sezidane pol Ljubljane — in na vrhu si pri mali zapuščeni cerkvici sv. Ane, odkoder se ti razgrne prekrasen razgled (481 m). Celo barje, skozi katero se vije lena Ljubljanica kot srebrn pas, velikanski okvir gorovja in vrhuncev najrazličnejših oblik, veličastne Karavanke in Savinske planine, slikovito Polhograjsko pogorje, izza katerega dviga častiti očak Triglav svojo sivo glavo, Krim in njegova gozdnata soseščina v ozadju, vseokoli pa bujno, živo zelenje — o kako krasna slika tu gori! In kaj je odtod do griča sv. Jožefa (437 m) nad Preserjem! Zdi se ti, da bi ga lahko z roko dosegel; nekoliko dalje je pač do Žalostne gore (415 m), slavne božje poti, zlasti pa od Notranjih Goric. Tir južne železnice je imenitna bližnjica, toda prepovedana.
Od Brezovice naprej drdra vlak vzporedno s Tržaško cesto in Horjulsko dolino, ki se skriva onostran brezoviških in drago-merskih hribov, proti postajici v Logu. Kar se zasveti s poraslega grička cerkvica dragomerska, pod njo pa v-asica Dragomer. V majhni razdalji zopet z drugega griča nas pozdravlja druga brezoviška podružnica in v podnožju vasica Log; sredi med obema in hribovjem, ki ju spaja, pa se širijo pisane livade. Lepa pokrajina ti veže oko in srce, tako da ti niti na misel ne pride, da bi pogledal na drugo stran proti barju, Krimu in bližnjemu Kušlanovemu gradu, in da niti ne čuješ izprevodnikovega glasu, ki naznanja, da smo na mali postajici v Logu.
Železnični tir se vedno bolj približuje Tržaški cesti in podnožju hribovja, kmalu pa krene črez cesto ter zavije prav k podnožju Kolškega (Drenoviškega) hriba, kjer so trdnejša tla, dočim se Tržaška cesta oddaljuje od podnožja in vodi zdaj v ravni črti na Vrhniko.
Drenov grič je zadnja postaja pred Vrhniko. Par hiš in znana gostilna pri »stari šrangi«, na katero naj bodo prijatelji dobre kapljice opozorjeni, to je vse. Drugih posebnosti okoli Drenovega griča ni. Ali ta pestra, mična dolinica Horjulskb-dobrovska, skrivajoča se onostran nizkega gričevja, ki jo loči od nas! Vzporedno s slikovito dolino Polhograjsko, ki na toliko krajih spominja na Bohinjsko, se vleče od Dobrove proti Horjulu in Vrzdencu (Schonbrunn) ter se izgublja končno v tihem, zapuščenem tem hribovju. Kako miren, kako blag vtisk napravi vselej name, kolikorkrat jo merim, bodisi da prijadram od Polhovega Gradca sem na sedlo Hladnik, ki veže dolino Polhograjsko in Horjulsko in s katerega se ti tako nepričakovano odpre nenavadno lepa pokrajina, bodisi od nasprotne strani s klanca lesnobrdskega, črez katerega me zopet pelje pot iz Horjulske doline črez zelena brda k postajici na Drenovem griču, na Tržaško cesto, proti vrhniškemu barju!
Ob tistih tihih, neprecenljivih urah čuvstvovanja, ki ga pozna le srce pravega prijatelja prirode, — ko mi plava toliko slik z mojega potovanja po Tirolskem, Gorenji Italiji ali doli po jugoslovanski, bosenski, hercegovski, dalmatinski zemlji pred očmi, tako bajnokrasnih in pisanih, mi sili vendar v ospredje ta neizrekljivo nežna pokrajinska slika gori nad Horjulom: te lepe trate, ki jih napaja Horjulščica (ali Švica), ta starinski grad lesnobrdski nad Zaklancem v zelenem obrežju, te bele cerkvice in tiha sela, ta sveti, nekaljeni mir, ki je razlit nad vso to okolico. Resnično, ko ne bi imela vrhniška železnica v svojem okrilju nobene druge naravne lepote, — ta slikovita pokrajina sama ima toliko privlačne sile do mene, da ne mine pomlad, ne poletje in ne jesen, da ne bi prišel uživat sem gori te okolice v raznih njenih bojah.
Posebno priporočati mi je tu pot z Drenovega griča na Horjul, večji kraj pod Korenom (719 tri), in odtod po zaznameno-vani poti na Koren, odkoder je krasen razgled daleč naokoli, z vrha pa drži pot na ono stran v podnožje naših dolomitov, v prelepi Polhov Gradec.
Od Drenovega griča do Vrhnike ni več daleč. Prevozimo majhno usedo, ki jo je bilo treba prekopati nad odrastkom Drenovega griča. Za par hipov nam je pogled zaprt na obe strani; skoro pa nam zopet vzplavajo oči na obe strani po zelenih tratah in poljih proti Sinji gorici, Blatni Brezovici, Bevkam, vasicam, katerih vsaka si je izbrala podnožje prijaznega grička v barju, — tja do veličastnega borovniškega »suhega« mostu (viadukta), proti temnemu pobrežju Trebovnika in Ljubljanskega vrha, ki obmejujeta barje med Borovnico in Vrhniko. Na drugi strani od nas se svetlika gričevje, ki obkrožuje Horjulsko dolino in dolino proti Podlipi. Seli Velika in Mala Ligojna v podnožju tega gričevja, izza katerega nas pozdravljajo Grmada, Otožec in drugi vrhovi, kmalu izgineta za nami. — Približali smo se griču sv. Trojice nad Vrhniko, vlak zažvižga in — na Vrhniki smo.
Kam pa zdaj? Častilec dobre kapljice in jedi ne bo dolgo premišljal. Ali prijatelju narave se ni tako lahko odločiti, na katero stran bi najprej krenil, kajti priroda okoli Vrhnike na vse strani »kliče in miče«. Ali bi šel k izvirkom Ljubljanice, ali bi jo mahnil k Sv. Trojici in odtod naprej na Kuren, ali pa skozi Bistro v Borovnico?
Najbližja je še pot do izvirov Ljubljanice. Divja romantika in prijetni hlad okoli skalnega kota, kjer pribobneva glavni izvirek ,Proteja' naših rek, nas vabita najbolj. Kako dobro vpliva ta mirna romantika tod okoli na človeka, ki si v svojem burnem žitju poželi tolikokrat tihega kraja! Meni pa je vrhniška okolica in sploh barje proti tej strani posebno pri srcu, ker mi budi toliko lepih spominov na zlate dneve, ki sem jih prežil v zlatni Bosni. Kolikorkrat mi vzplava pogled proti tej strani, se nehote spomnim one slike, ki sem jo zrl iz bosanske stolice ali s kake gorske straže nad kraljevim Sarajevom proti temnemu Igmanu, v katerega podnožju na zapadni strani sarajevskega polja prav kakor naša Ljubljanica kipi blizu Ilidža iz sto vrel mogočna Bosna... Isti miren vtisk, ista barva, isti milje leži v obeh teh slovanskih pokrajinah.
Tudi k Sv. Trojici ni daleč; lepi in razsežni razgled nazaj proti Ljubljani te pa celo odškoduje za kratko pot navkreber in malenkostni trud. Od Sv. Trojice do Kurena (526 m), ki se vzdi-guje proti podlipski strani (pravzaprav hribovje Zaplana), vodi zaznamenovana pot. V 1 uri si lehko s Kurena zopet na Vrhniki.
Kdor pa bi šel rad pozdravit vrle Borovničane, ubere pot proti podnožju Ljubljanskega vrha (813 m), ki je prelepa. V dobri pol uri dospeš pod temnimi bregovi v znamenito Bistro. Takoj ob cesti vre izpod hriba na dveh, treh krajih na dan Ljubija, ki jo takoj zajema Verbičeva tovarna za stole. Bistro pa dela še posebno znamenito dobro ohranjeni samostan, v katerem so nekdaj bivali Kartuzijanci. V Borovnici pa so imeli svojo podružnico. To so bili ,coklarji', ker so nosili cokle. To nesrečno, prozaično ime posvečenih bistrskih coklarjev pa se je počasi prijelo posvetnih prebivalcev Borovniške vasi. Oča Anžuta, stara coklarska korenina, pa je povsem drugega mnenja. On namreč trdi, da se ni zaneslo to ime iz sosednje Bistre, ampak da je nastalo v domači vasi. Vzrok pa mu je sama svetnica Marjeta v glavnem oltarju borovniške cerkve, ker ima na desni' nogi coklo ...
Borovnice same ne bom natančneje opisoval; njena mikavna lega ob vhodu v prijazno dolino, skozi katero šumlja brhka Bo-rovniščica v ljubljansko barje, in veličastni viadukt, ki veže oba bregova, sta dovolj znana. Pač pa opozarjam iznova na »Pekel,« do katerega coklarji nimajo daleč. To je krasna, romantična soteska, v katero se zožuje Borovniška dolina. Tu uprizarja Borovniščica, prihajajoč s hribovitega sveta med Cerknico in Borovnico skozi te peklenske tesni v širšo dolino, več prekrasnih šumov. Prepričan sem, da bi o Peklu, — da ni na Kranjskem, — že davno več vedel ves turistični svet in da bi že davno bil pristopen tudi nevajenim turistom in damam.
(Konec prihodnjič.)
(Konec.)
Mene pa je že dolgo vleklo tja na severozapadno stran od Vrhnike v ono tiho, samotno gorovje. Kolikorkrat sem se ozrl tja v ozadje te pokrajine, vselej se mi je ustavilo oko v nejasni daljavi na komaj razločni cerkvici vrhu zelenih trat. Kmetje so mi dejali, da je ta vrh božja pot Sv. treh kraljev, na specijalni karti pa sem našel v oni smeri zaznamenovano točko »Vrh« (886 m) s cerkvijo in vasjo. Daleč, daleč, so mi dejali, je do tja, — mraz, so dejali, je gori tudi po leti in pa dolgčas, da pa se vidijo odtod Benetke in morje... Ker se mi je nekaj takega pravilo pred kakimi 10 leti, ko sem lezel prvič na Krim, tudi o Krimu, tega zdaj nisem več verjel, pa vendar me je vedno z neverjetno silo vleklo gori k Sv. trem kraljem, da bi se prepričal o govorici.
Obrnimo torej svoje korake po oni ravnini proti severozahodu, obkroženi na eni strani od nizkih gričkov, ki nas ločijo od Horjulsko - dobrovske doline in s katerih gledata prijazno v svet v majhni razdalji cerkvici vasic Male in Velike Ligojne, na drugi strani pa od grička sv. Trojice, odrastka tistega gozdnatega hribovja (Zaplane, 809 m), ki meji Podlipsko dolino na tej strani.
Držeč se podnožja tega hribovja, pod katerim leži Stara Vrhnika, zavijemo in se bližamo vhodu v prijazno Podlipsko dolino, ki ji hočemo priti prav do konca, tja, kjer leži v tihem zakotju farna vasica Podlipa. Debeli dve uri korakamo po tej mični, precej široki dolinici zdaj ob šumljajočem potoku, zdaj zopet mimo trat in poljan po lepi, beli, ravni cesti. Ne hiš ne ljudi ni videti. Le z leve z gosto poraslega brega se smeje doli k nam cerkvica na Kurenu. V dveh urah smo že v Podlipi, ki ne vem, zakaj se tako imenuje. Lip tod okoli ni, da bi te v oči bodle; pa ljubek je ta kraj ob koncu dolinice, tako tihoten, kakor si ga le more želeti, kdor si hoče odpočiti daleč, daleč proč od mesta.
Iz Podlipe gradijo gori ob bregu lepo cesto na Smrečje, ki leži na 715 m visokem širokem sedlu, pravzaprav visoki planoti, odtod pa jo bodo izpeljali skozi Račevsko dolino v Poljansko dolino. To bo zopet nekaj za kolesarje! — seveda samo za navzdol. Mi turisti pa se ognemo te ceste, ki vodi le par sto korakov še po dolini, ter krenemo od nje na levo na dosti krajši pot, ki je odtod zaznamenovan, dočim se nova cesta zavije na desno v breg. Mimogrede bodi omenjeno, da se nahaja par korakov v stran od našega pota globelica, iz katere žubori med hladnimi viri tudi gorek virček, ki so ga hoteli baje že izločiti, pa to ne gre brez — denarja, denarja pa bi bilo treba preveč; zato pa ostane ta kotliček najbrže še nedotaknjen v veselje vsem tistim, ki se boje — mrzle vode.
Zdaj pa naprej ob šumljajočem potočku, ki skaklja črez rdečkaste skalice doli od Smrečja sem! Še opazimo ne, kdaj jamemo lesti iz dolinice navzgor med smrečjem in brezovjem, borovci in bukovjem: gozdni zrak nas prevzame, prosteje zadihamo, čas nam poteka brže, in kaj nam je ta pičla urica, ko smo že pri cerkvici v. Smrečju, odkoder nam prosto plava pogled nazaj po Podlipski dolini proti Vrhniki, barju, Ljubljani. Smrečje! To ime pristoji vsej bližnji okolici, zlasti pa krajini med Vrhom in to vasico. Krasni smrekovi gozdovi se košatijo vmes, in zdi se nam, da nas doseza že tu iz dalje tisti krepčilni vonj smrekovja, ki nas krepi liki pestra planinska zeljad in hladi kot dih rahle sapice.
Tu gori se snidemo z prej omenjeno, še nerabno široko cesto. Z nekim zadovoljstvom zremo te velikanske ovinke daleč od nas ob desnem bregu Podlipske doline ter jih primerjamo z našo najmanj dvakrat krajšo planinsko potjo, s še večjo naslajo pa gledamo v ta lepi obližnji svet, ki se nam je odprl tu gori.
Ne bom popisoval lepega razgleda s Smrečja, kajti naša pot gre više, odkoder nam bo še prosteje vzplavalo oko nad vso to divno okolico.
Impozantno se nam kaže deloma goli hrib, na katerem počivajo Sv. trije kralji. Majhna valovita, visoka planota, porasla s smrečjem, nas loči od njegovega podnožja; malo doli od našega pota pa se v idilskem zakotju zrcali in skriva Račevsko jezero, iz katerega izvira Račevski potok; po zložnih strminah hiti odtod naprej ob račevskih tratah po mični dolinici doli proti Dobračevi, ki se v dalji kakih dveh ur tam ob stiku Račevske doline s Poljansko dolino tako lepo kaže z jasno svojo cerkvijo.
To mično Račevsko jezero ob robu smrekovih gozdov ima baje to lastnost, da se pred potresom raztogoti ter jame bučati in šumeti; tako vsaj pripovedujejo. Kalno je in brez rib; včasi izgine hipoma, pa se napolni zopet v šestih urah s šumenjem in bučanjem — Cerkniško jezero v malem! — ter podaje vsej okolici prijetno raznoličnost. Poskušali so, kam ta voda ponicuje pod zemljo, in dognali, da ima podzemeljsko zvezo s potokom Soro onostran hriba. Žaganje, ki so ga vrgli v odtekajoče jezero, se je pokazalo v potoku, ki je tudi ob odteku jezera kalno.
V dobri pol uri se povzpnemo črez trate in mimo obdelanih njiv, ki pokrivajo vse pobočje, po lepi vozni poti do nekdaj jako slovite cerkve Sv. treh kraljev, kjer nas iznenadi ter mahoma očara razgled, tako krasen in obsežen, kakor smo ga navajeni uživati le z vrhov naših gorskih velikanov.
Znamenita je bila nekdaj ta cerkev, ena najimenitnejših božjih potov; saj vemo, v koliki časti so bili nekdaj Sv. trije kralji pri našem ljudstvu, ki je kar trumoma pohajalo v 16. in 17. stoletju v Kelmorajn daleč tja na Nemško. Tedaj so bili Sv. trije kralji v modi, kajti tudi pobožni romarji imajo svojo modo, zdaj n. pr. cveto božji poti Matere božje. Zakaj so prišli Sv. trije kralji sčasoma ob kredit, ne vem.
Ta cerkev Sv. treh kraljev je bila sezidana konec 17. stoletja, — to kaže vsekana letnica 1698 — baš v onem času, ko je slovela božja pot v Kelmorajnu, in je še zdaj znamenita, dasi ne tako kot prejšnje čase obiskovana božja pot. O Sv. treh kraljih je še danes vera po Slovenskem: Kdor jih časti in se njim v čast posti od prve mladosti, temu pridejo naznanit tri dni prej njegovo smrt. Zato je dobro, da se jim prikupiš — če se že nisi postil — vsaj na božji poti. Morda pa je le bolje, da se nisi postil, da te vsaj ne pridejo motit, kakor so prišli tistega Zupančičevega kmeta po noči. To bi jih začudeno gledal morda še bolj nego ta kmet, kadar — Gašpar, Miha, Boltežar
|
»iz jutrovih dežel so prišli, |
V 18. stoletju — 1785. l. je bila na Vrhu ustanovljena samostojna fara. Drugih zanimivih podatkov o tej fari ni kakor le-ta anekdota, ki mi jo je vljudni g. župnik iz farne kronike povedal. Ob ustanovitvi fare je vlada cesarja Jožefa II. ponudila kmetom, da jim sezida lep nov zvonik iz rezanega kamena, kakršni so v navadi na Krasu radi burje in snega, ki tudi tu gori kvarita ves omet na zidu; — pa so ošabni kmetje odvrnili, da ga lahko sami iz pšenične moke postavijo, oziroma zlepijo, ako hočejo, pa bi še za gospoda fajmoštra ostalo dosti bere. Kako bi danes odgovorili kmetje na tako prijazno ponudbo, si lahko mislimo. Bili so pač nekdaj boljši časi, ko je i kmet nosil glavo pokoncu. Pa še dandanes so vrhovski kmetje premožni, svet tod okoli je jako rodoviten in lepo obdelan; so možakarji med njimi, ki premorejo do 100.000 kron premoženja. Ako še omenim, da so v cerkvi lepi oltarji, kupljeni za cesarja Jožefa II. od kartuzijanskega samostana v Bistri, ki ga je ta slavni vladar razpustil kakor mnogo drugih, sem povedal vse, kar je na farni cerkvi sami zanimivega. Sicer nista niti njen mešani slog niti nje vnanjost kar nič posebno prikupljiva. Naj jo le kmetje malo zlepijo, čeprav z moko — ne bo škodovalo!
Razen čednega župnišča, ki ga je sezidal pred kakimi petimi leti g. župnik Jos. Gregorič, male podrtije, — bivšega farovža, ki se zove zdaj »šola«, in mežnarije nekoliko pod vrhom ni v bližini videti bivališča. Pa kje je fara, kje je vas, kje so farani? boš vprašal. Le-ti so raztreseni doli pod hribom po svojih samotnih, a čednih domovih, odkoder hodijo orat in sejat na pobočje vrha Sv. treh kraljev, ob dušnih potrebah pa prilezejo gori k cerkvi k župniku, ki visoko gori gospodari liki kralj; tu gori pastiruje in poučuje, kajti učitelja ni, on sam je šolski voditelj in učitelj takozvane »šole za silo«. Po zimi pa je češče tudi sam v šoli brez otrok in češče tudi v nedeljo v cerkvi sam opravlja mašo brez kmetov, ki ostanejo lepo doma v zametenih svojih domovih, češ, »saj na Laškem nekje bero maše za tiste, ki ob nedeljah po ,lojtrah' [2]) k maši hodijo«.
Tiho je po navadi tod okoli vse, božanstven mir veje po vsej okolici, in marsikdo zanj zavida trikraljskega župnika, ki se ozira sleherni dan z visokega svojega domovja na vse strani sveta ter sleherni dan pregleda malodane celo Kranjsko deželo. Da, ta krasni razgled, ta velikanski okvir, ki oklepa toliko razno-bojnih pokrajinskih slik, od snežnobelih glav gorenjske Švice tja do ljubkega, s trto ovenčanega dolenjskega gričevja, črez katero gledajo v jasnem vremenu odtod dobro vidni Gorjanci, — od najslikovitejših, ostro obrisanih vrhov Karavank in Savinskih planin črez bujno, pestro polje ljubljanske okolice tja do temnih pred-kraških lesov in do golih, sivih kraških pleš. Oko nam bega okoli na vse strani, išče najbolj znanih, najmarkantnejših točk, da se razpozna. Ustavi se nam pred vsem ob častitem otcu Triglavu, ki se nam krasno v vsem svojem veličastvu predočuje tako blizu, ko da je naš bližnji sosed. Doli od juga sem pa kaže svojo belo glavo kralj Notranjske, mogočni Snežnik, ki ga imenujejo tod okoli Reški vrh. Ves ta svet, ki leži med njima, smo že neštetokrat zrli z raznih vrhov, le bližnja okolica nam je neznana, le tod se nam je otvoril nov, krasen predel naše domovine. Nebroj še nikdar opaženih cerkvic nam zablesti z dozdaj neznanih nam gričev, ki se vzdigujejo po tem valovitem svetu med Idrijo, Logatcem, Polhovim Gradcem in Vrhniko, — med njimi pa kraljujejo Sv. trije kralji. Sicer pa v daljavi ista krasna, bajna, vedno nova slika naše domovine, ista sela, iste pestre poljane, isti značilni obrisi, isti čudoviti liki, ki so lastni le našim slovenskim planinam, pred vsem Karavankam, Kamniškim in Julskim Alpam in za temi samo še Tirolskim Dolomitom! In vendar se nam zdi, da še od nikoder nismo zrli tako lepo Kranjske dežele, da še nikdar niso bili vsi ti velikani, zlasti pa Julske Alpe, tako lepo razvrščeni v tej daljavi pred našimi očmi; zdi se nam, da nam še od nikoder ni tako zanimivo bila razstavljena panorama našega najlepšega sredogorja, Polhograjskih Dolomitov. Le stara naša znanca — Šmarno goro in Sv. Jošta nam zakriva drugo gorovje.
Razgled je pač tako velikanski, da mi ga ni moči dostojno popisati; lahko rečem, da se kosa ta vrh s svojim bližnjim, dasi skoro 400 m višjim sosedom Javornikom (1245 m), čigar položni hrbet nam zaslanja pogled na Adrijansko morje, tržaški in tržiški zaliv. Javornik je pač edina ovira daljnega razgleda, zato pa tem lepše pregledamo vso Hrušico z njenimi divnimi gozdovi in kraški svet, sredi katerega gospodari sivi Nanos; — le-ta pa le nekako ponižno kuka k nam izza Javornika.
Črez Rakek in Unec, ki ju dobro razločimo v zeleni Unški dolini, tam pod temnimi bregovi cerkniškega Javornika, uzremo majhno svetlo zrcalce, del tajinstvenega jezera, in kadar to zrcalce pod črnimi gozdovi tam doli izgine, ve župnik trikraljski, da je to slavno jezero usahnilo. Pestro se vidi odtod tudi gora Slivnica nad Cerknico. Naprej v daljo pa nam nese pogled črez krasne kraške gozdove, ki se širijo tja črez Križno goro visoko do pobočja impozantnega »Reškega vrha«.
V smeri proti Idriji se dviga malo markantno, precej enolično hribovje kakor greben, in med njim opazimo tudi nekje vrh Magdalenske gore, ki nam pa s tega mesta kar nič ne imponira, dasi baje konkurira, kar se tiče razgleda, z vrhom Sv. treh kraljev. Tu v tem predelu, v tej slikoviti pokrajini med Logatcem, Vrhniko in Idrijo pač odločno dominira vrh Sv. treh kraljev. Središče vse pokrajine pa se nam zde Rovte, ki leže doli pod nami kakor na valoviti zeleni preprogi tako ljubko, tako sanjavo, da takoj sklenemo kreniti v smeri proti ponižnemu gričku, Hlevnemu vrhu, s katerega se smeja pod nami k nam gori edina podružnica fare Vrhovske; odtod pa ni več daleč do Rovt. Nekoliko više od Hlevnega vrha, ki leži v nekakem kotlu, se blesti mično Praprotno brdo z majhno cerkvico v zelenem obrežju, ki spada že pod Rovtarsko faro. Od Rovt naprej črez hribovje v nejasni daljavi pa uzremo visoko logaško polje in Logatec.
Še nadrobneje ne bom popisoval razgleda, saj so besede tudi preslabe, da bi mogle izraziti krasoto tega velikanskega pri-rodnega prizora, ki ga zna uživati le srce pravega turista.
Ta skrivnostno lepi svet, ki se ti razgrinja tu gori, ta božanstveni mir, ki plove nad vso to okolico, in zopet ta velikanska simfonija, ki jo diha vsa priroda, ta harmonija v vsej sliki nas navda s tiho notranjo zadovoljnostjo in srčno radostjo; neko mirno navdušenje nam lega v dušo, ki trepeče v polsnu, premagana od elementarne sile. Nam je, kakor da zremo velik umotvor, — največji, najpopolnejši umotvor je večno lepa priroda v svojem veličanstvu, in umetnik je tisti, ki jo zna resnično uživati...
Težko je slovo od te imenitne razgledne točke, toda naš sklep je trden in pot do Logatca štiri ure dolga. Po isti poti se vračati pa je zoper načelo pravih turistov in tem se prištevamo tudi mi.
Zbok strmine do Rovt ni posebno daleč. V dobri pol uri si v zložni, lahni usedi, ki se širi med Vrhom in Rovtami, ležečimi gori v bregu; na ta breg se povzpneš zopet v dobri pol uri po zaznamenovanl poti od kmeta Popita, čigar domačija čepi v prijetni gozdni samoti v dolu pod Vrhom. Seveda moramo dati zdaj slovo slavni vrhniški železnici, kajti v Logatcu počakamo raje manj slavni tržaški vlak, ki potrebuje za najmanj dvakrat tako dolgo pot približno toliko kot vrhniški za svojo.
Ako pa hočeš le na Vrhniko nazaj, potem pa kreni pred Logatcem v stran v smeri proti Vrhniki ter poišči — »lintverna«, ki se baje plaši v neki luknji med Vrhniko in Logatcem in brizga vodo iz nje, ako vpiješ vanjo ali s palico drezaš v brezno. Tako vsaj pripoveduje naš slavni zgodovinar Valvasor, ki je tudi dober humorist. On je tu iztaknil »ein Wasser seltenen Humeurs« (vodo redkega humorja). To je potok Bela, ki teče vsak dan samo nekaj časa, pa se skrije zopet po zemljo, kar je tudi dognal sam. Tudi lintverna je iskal, pa ga ni našel. Veroval pa že on ni vanj, das1 so mu brumni kmetje okoli Vrhnike zatrjevali s svetim strahom» da je prilezel iz tiste šmentane luknje celo mlad lintvern, pa ga je ubilo —pol hriba se je udrlo nanj... Pač pa je mislil Valvasor, da imajo kmetje tod okoli lintverne v — možganih. Da je nekako tako, kaže dejstvo, da še danes kakor ob Valvasorjevi dobi hodijo nekatere »lintvernaste« kmečke ženske, ki imajo poroditi, k temu studencu ter čakajo, kdaj da bo lintvern bruhnil vodo. S to penasto vodo se umijejo ter potem — baje — brez težav porodijo. Tako torej opravlja ta presneti lintvern neposredno tudi službo — babice. Neki Valvasorjev kmet pa je odpravil s pomočjo lintverna tudi svoje — garje . . . Več se pa tudi od lintverna ne more zahtevati!
Za izlet k »lintvernu« ti ne bo žal, toda sčasoma bo malo »dren«. Odtod pa do Vrhnike je še dobri dve uri, nazaj v Logatec pa tudi ne manj. In ako ti vrhniški polž med tem uide, potem lahko čakaš do drugega dne zjutraj, ako te morda Kotnik s svojim parobrodom ne potegne po Ljubljanici do Ljubljane.
Ta Kotnikov parobrod je bil svoj čas še slavnejši nego vrhniška železnica, žalibog, da so ga sovražne sile zatrle takoj ob rojstvu. Njegova usoda je prežalostna, pretragična, da bi jo natančneje popisoval. Sicer pa ni bil prvi na Ljubljanici, zadnji pa je bil prav gotovo. Neki Krakovec je pred leti — 1840. 1. — spustil neko tako zverino v Ljubljanico, pa se mu je zarila v blato in ni mogla naprej. No, Kotnikov parobrod še tega ni dosegel, dasi si je mož veliko prizadejal, da bi zopet spravil nekoliko življenja na leno, dolgočasno Ljubljanico. Kako živahno življenje je bilo svoj čas na Ljubljanici, ne bom popisoval, dosti je, če povem, da si Ljubljančan v tistih lepih starih časih ni mogel misliti nobene prave zabave brez vožnje po Ljubljanici, — godba, ples na čolnih in vožnja na Podpeč k Sv. Ani in na Žalostno goro, — to je bilo tedaj nekaj vsakdanjega. In vsaj nekaj tega življenja bi bil baje pričaral nazaj Kotnikov parobrod.