Slike iz italije 8. certosa di pavia

Slike iz Italije VIII.

Certosa di Pavia.

Opasana z zidov oklopom,
Ki vidu je in glasu bran,
Certosa dviga veličastna
Samotni svoj obraz svečan.

Kamenja drazega bliščoba
In čistega zlata svetlost,
Podob nesmertnih broj in kipov,
Porfirnih stebrov visokost,

Slonokoščena drobna dela,
Blesk večni biserov svetal,
Čudesa tam iz mozaike
Pokrivajoč prostore tal:

Hvalilo se je, govorilo,
Dokaj navdušenih besed;
Le on, ki je zaklade kazal,
On bil je tih in smertnobled!

In v dan se videl je pohlevni,
Kot da minolo je gorje;
A ust trepet, oči dejale,
Da ni oterpnilo serce. —

Stopinjica sedaj skoz vrata —
In blesk izgine ves očem;
Pred nami glej, se razprostira
Grobišča plan, samoten, nem!

Menišnice se tihe, borne
Druže v širocem krogi tam
Odpoved kjer in smert stanuje,
Tam bledemu je možu hram!

In tožno tu je brez gibanja.
Kakor nikjer na zemlji ni,
"Memento mori" le resnobno
Opominjaje se glasi.

Pretresel mraz je ude moje,
Od tukaj proč je vleklo me,
Serce je gnalo spet v življenje,
Svet božji prosti migal je!

In čez ravan hitim zeleno,
Da groze me ostavi moč,
Ko ženo srečam vzorno-lepo
V naročji detece nesoč.

Z očesom solnčnim hči je prava
Italijanskega rodu;
Potomec sladki nje podoben
Ljubezni mlademu bogu.

Dvojica mila nadaljuje
Mej smehom, ljubkovanjem pot;
Glej, roži se mudi in cvetju
Čez njive in čez log do tod:

Kjer mlad selan krepak se vidi
Pod gosto strešico peres,
Ko veje tersove zapleta
Od drevja ročno do dreves.

A hipno vstavi svoje delo —
Ni li preljub mu glas zapel?
Ne vara lepa ga prikazen.
Pred sabo vidi ji vesel.

Otrok oklene se očeta
Jecljaje: "oj — lepo — doma" ...
Jaz spomnila sem se Certose,
In njega, bledega moža! —