Slike iz Beograda

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Slike iz Beograda
Jože Kranjc
Izdano: Modra ptica, 2/8 (1931), 233–244
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

BRZOVLAK ŠTEVILKA 5[uredi]

Kilometer za kilometrom, štirinajst ur z vsemi zamudami, iz naših hribov po hrvatskih nižinah: večer, noč, jutro, pa zavijemo s pasu dveh nizkih holmov v postajo Zemun. Lokomotive, orjaške, železne pošasti, ki jih daje Nemčija, vagoni, dim – na drugi strani pa ogromno letališče pa hišice, koruzno polje. Aeroplani se brenče vozijo po nebeškem morju, svobodno, ko da jim ni mar za zemljo. Najrajši bi stopil iz voza in se napotil v zeleno ravan, vlegel bi se in gledal nebo, daleč stran od vsega, kar me veže na ozek prostor zemlje. Pa se vlak premakne, zahrešči, zavije nekoliko in že zraste pred očmi pravljično mesto. Hrib, na njem palača pri palači, vse bele, kakor da so golobje posedli na holm. Spredaj pa teče zelenomodra Sava in liže oba bregova s svojim umazanim jezikom. Železen most. Oči križajo ogromne traverze. Novi most, postavljen po vojni. Saj res: tu so se vršili boji. Na zemunski strani so stali ljudje v sivomodrih oblekah, na nasprotni pa naši vojaki v svojih zelenih. Granate, topovi, plini. V most so se zadevali šrapneli, traverze so se lomile, Sava je požirala železne kose, jih potegnila na dno, vojaki so umirali, dim, kri, kri, kri. Ogenj. Beograd je gorel. Zemun se je podiral. Pa to je že daleč. Nič več ni sledu. Mati zemlja je dobra, nazaj je sprejela, v svoja nedrja je spravila svoje sinove. Bele kosti leže pod zeleno travo, vlak drvi čez poljane in mostove, hiše stoje, le voda je ista ko prej, teče kakor prej, sonce je prav isto, pa nebo se blešči kakor takrat. Vlak zbeži čez cesto, še nekaj zaletov in že zavije pod obokano, hladno streho: Beograd.

Kovčegi, površniki in palice zažive v rokah, srce radovedno utriplje, sprevodnik odpira vrata, že smo na tlaku. In ko stopi človek na cesto, mu nenadoma zamiže oči: sonce ga pozdravlja z vso svojo vročo strastjo.

BOJ ZA DINAR[uredi]

Cesta pred postajo je široka, da bi se kar izgubil na njej. Poti teko navzgor, asfalt pa se kar upogiba pod nogami, tako mu je vroče. Avtomobili brne, tramvaji teko drug za drugim. Palača, pravkar dozidana, raste v nebo, ob njej sloni baraka: kruh, oranže, pecivo. Gruča ljudi se stiska k njej, moških in žensk. Bele čepice imajo na glavi, ženske pa so zavite v rute, čeprav je vroče. Ena izmed njih je mati. Doji. Otrok grabi po njenih grudih in pije z vso slastjo. To so ljudje, ki dan za dnem prihajajo sem, da bi našli kruha. Nekaterim se posreči. Nekaterim.

Stopil sem k njim. Rad bi si ogledal te preproste ljudi, ki niti ne sanjajo, kaj vse se godi po svetu, ki ne vedo ničesar o organizacijah delavcev in brezposelnih, ki žive kar tako, ob kruhu in čebuli in vodi. Gruča se je razmajala. Oči, ki so nekam medlo gledale okrog sebe, so zažarele. Ženska v širokem belem krilu je planila kvišku in obstala pred menoj. Rdeča čepica na glavi ji je ležala po strani, črne kite so padale skoro na široko odprte črne oči in na rumeni obraz. Dvignila je roki in zaklicala:

– Evo nas, gospod!

Brž je skočil eden izmed mož k njej, širok, nekoliko sključen. Čepico si je, kakor v sramežljivosti, pomaknil na sence, odkašljal se je in zatrdil:

– Daj, da ti nosim, gospod!

Skoro mi je šlo na smeh. Le palico sem imel, ničesar drugega.

Daj, da te vodim ..., je dodal, ko je sam spoznal, da nimam nič, kar bi mi nosil ..., ... za dva, tri dinarje, gospod! Gruča se je razmajala. Že so se jeli dvigati. Obrazi so se razširili. Roke so začele siliti kvišku.

GROFICA MARICA V ČETRTEM NADSTROPJU[uredi]

Stanovanje sem dobil v domu, kjer se poceni spi. Ko sem se pripeljal v četrto nadstropje, sem hodil po različnih hodnikih, skozi nešteto vrat, da sem našel slugo, ki mi je povedal, da je Slovenec in me navsezadnje popeljal v sobo.

Odprl sem vrata in obstal na pragu, ker sem zagledal dokaj čuden prizor. Majhen, čokat mož, je ob oknu ves čas hodil sem in tja, nekam čudno mahal z rokami in neprestano žvižgal. Nisem bog ve kakšen zgodovinar muzike, toda takoj sem spoznal to najljubšo melodijo ljubljanskih dam, nadebudnih študentov in ostalih obiskovalcev gledališča. Saj je ta presilna umetnina polnila lože in parter dan za dnem, tako, da je postala že naša slovenska narodna hrana: Grofica Marica.

Žvižgal je menda vse speve te blažene operete in bil je tako nekam zamaknjen, da me niti opazil ni. Nenadoma pa je utihnil, obrnil se je: okrogel obraz, redki, dolgi lasje, položeni čez vso lobanjo, velik nos, rjave oči ..., in že je pristopil, ponudil mi je roko in z nekoliko hripavim glasom rekel, ko se je priklanjal:

– David Zonenšajn!

Ni čakal mojega imena. Kar takoj me je zgrabil za roko, me potegnil k oknu in skrivnostno dejal:

– Poglejte!

Sklonil sem se. Globina štirih nadstropij, da se mi je kar zavrtelo v glavi. Na dnu ozko dvorišče. Iz cementa je raslo drobno telesce drevesa in se s svojimi drobnimi rokami zadevalo ob stene. Nekam rumeno je zelenelo. Cvetelo pa ni. Preko majhne hiše, iz katere se je kadilo do našega okna, sem videl zeleno črto Donave. Na njej so drsali parniki, ki so bili kakor majhne pisane škatlice. Čez in čez, kamor sem gledal, pa so stale hiše pri hiši, palače, barake, na novo pobeljena poslopja. Intimnost dvorišč, na katerih se je sušilo perilo. Tam nekje je orjaški debeluh neusmiljeno pretepal suhljatega fantiča. Videl sem ga odpirati usta, kričanja nisem čul. Tramvaji so brenkali, avtomobili peli, sirene tovarn so spremljale godbo velemesta.

Toda že me je prekinil Davidov glas: – Ste videli?

Začudeno sem se ozrl vanj, v tiste njegove drobne, živahne oči in kar spreletelo me je, ko sem sledil njegovemu pogledu.

Nasproti naši je stala hiša, zidana tudi v štiri nadstropja, balkonček nad balkončkom. Na vsakem balkonu je stala ženska. Spodaj dama v domači obleki, nad njo služkinja, ki se je s komolci naslanjala na ograjo, v tretjem nadstropju mlado dekle, ki si je visoko dvigalo krilo in si neprestano zapenjalo nogavice, nama nasproti pa debelušna dama, ki je sedela na mehkem stolu s prekrižanimi nogami in se ljubeznivo nagibala zdaj sem, zdaj tja, ko da si v duhu prepeva in se spremlja s svojim telesom.

David pa je nadaljeval: – Vidite li, gospod, mogočni vpliv glasbe? Pet dni že žvižgam in vse štiri strme vame ... No, ne glejte tako neverno! Čakajte!

Potegnil me je od okna. Nato je sedel na posteljo in položil prst na usta, kakor oni, ki pripravlja presenečenje. Tako sva se nekaj časa molče gledala. Kmalu pa se je David dvignil. Oprezno je napravil nekaj korakov, skrbno stopajoč na prste, zazrl se je skozi zaveso, nato pa mi je pomignil in se zadovoljno nasmehnil: – Evo!

Stopil sem prav k oknu. Vsi štirje balkoni so bili prazni, nobene žive duše ni bilo na njih.

In tedaj me je David spet potegnil vstran, sam pa je začel žvižgati. Njegove oči so se drobno smejale, obraz mu je bil samozavestno napet, brki so se mu potresali, ko je gledal vame in mežikal proti oknu. Na njegov namig sem skrivaj pogledal navzdol. Iz sob so lezle, kakor na zapoved, vse štiri ljubiteljice lepe glasbe. Debelušna dama je z vso silo strmela v naše okno, dekle pod njo nama je pokazalo hrbet in nekaj pobirala po tleh, služkinja je neprestano otepala majhno cunjo, dama prav spodaj pa se je gibala sem in tja, ko da pleše. Zdelo se mi je, ko da vse štiri nečesa pričakujejo.

In res! Ko se je zdelo Davidu dovolj, se je naslonil na okno in pogledal na najnižji balkon. Gospa v domači obleki je ujela njegov pogled, on pa je dvignil roko in pokazal štiri prste, čemur je dama prikimala. Potem se je obrnil k meni in mi smeje raztolmačil:

– Ob štirih! Nato me je tolažil: – Sicer pa bodite brez skrbi, kar lepo žvižgajte, pa bo! Ali znate dubistmajnegretagarbo? Toda, boljša je Marica, boljša ...

Smejal sem se.

Ker me je prav ta hip poklicala ena izmed izletnic, češ, da gremo na Kalimegdan, sem se poslovil, on pa mi je pomežiknil in si prižgal cigareto.

NAGI JUNAK[uredi]

Tramvaj vozi s silovito naglico. Avtomobili se v ostrih lokih umikajo. Pešci odskakujejo. Sprevodnik trga lističe, zvoni, kliče, mi pa sedimo na klopeh in skozi okna gledamo v živo reko, ki se pretaka po cesti sem in tja. Izložbe. Avtomati. Črna kava. Snažilci čevljev na vseh vogalih. Boža, bledorumena tekočina iz kuhane koruzne moke. Sladoled.

Sprevodnik: Spomenik!

Spomenik kneza Mihajla. Velik, bronast konj, na njem mrtva kovina, ki predstavlja kneza, ki se je toliko boril za svobodo svojega naroda da je končal, ko skoro vsi veliki ljudje, naglo ubit od zarotnikov. Nasproti spomenika sivo poslopje. Pošta? Stanovanjska hiša? Trgovska velehiša? Lepaki so na njenih stenah.

Jaz: Kaj je to, prosim?

Sprevodnik: Gledališče.

A, to je gledališče!! Saj bi vendar moralo biti tako, da bi na prvi pogled vedel, da je to hiša umetnosti. Pa ni. Stoji ob cesti, ko da je uradno poslopje. Pa bo najbrže zidano novo prej ali slej, saj je Beograd bogat in zida, zida, zida. Majhne hiše izginjajo, palače rasto, ko da čarovnik dan za dnem čara hišo za hišo.

Tramvaj hiti. Park. Stezice, posute s peskom. Na belocveteči vejici se pozibava ptič. Ves pisan je in poje. Sredi mesta, med ropotom, hrusčem in truičem. Kaj ga briga vse okrog, ko pa je sonce in vse tako lepo. Akademski park. V sredi njega mestna bila, nizko poslopje, ko da je stražnica.

Že pozvoni spet.

Sprevodnik: Kalimegdan!

Poskačemo iz voz, vsi prešerni. Zavijemo na stezo. Park. Središče Beograda, promenada. Med peskom so razprostrte rjuhe trave, nad katere se sklanjajo veje grmovja in dreves, bog ve, kako jim je ime. Cvetlice. Pa pred vsako božjo travco: Ne stopaj! Ne meči odpadkov! Ne pljuj! Steze, cestice se zavijajo, stopnice navzdol, stopnice navzgor, stoli, da lahko sediš (en dinar te stane) in že smo na peščeni ravnici, obkoljeni od stopnišč, zidov in utrdb.

Iz peska raste mogočna misel, vlita v bron, ogromna sila, da se zbojiš, da se orjaška zena, ki napol kleči na kamnu, v silnem zagonu svoje leve roke, vzpne, da skoči kvišku, da zakriči ... Kaj naj zakriči? Strahota in gnev je v njenem licu. Meč drži v roki, da ne veš, ali ga hoče vreči od sebe, ali ga krči v obrambo. Toda obraz gori v grozi. Vojna, vojna, vojna ... jokajo oči.

Meštrovičev duh. Za spomin našega in francoskega prijateljstva. V kamenit podstavek je vložena bronasta podoba naših in francoskih vojakov s puškami v rokah.

Vojna.

Ali moreš iskati ideje, če te delo samo prevzame? Strmiš in nekaj silnega grabi po tvojih čustvih, v srcu odjekne, duh, ki misliš, da v teh časih že spi, se premakne, ves se razlije v tebi, gledaš in vse veš, pa ničesar ne moreš povedati.

Dekleta gledajo. Nekatere molče. Druge se spogledujejo, ko da iščejo odgovora, ki si ga ne znajo dati, čeprav ga vedo. Tedaj zakliče ena:

– Joj, glejte, glejte!

Vsi smo se ozrli za njeno roko, ki je kazala v nasprotno stran. Park, kakor, da je raztrgan. Terase. Stopnice navzdol. Nato pa zid, ki iz njega raste poslopje.

– Glejte!

Po zidu je hodil semintja vojak s puško. Nenadoma se je ustavil, izbočil je prsi in trdo stisnil puško k sebi, živ spomenik. Kasarna!

Da. Tik parka so stare utrdbe, saj takorekoč park na njih leži. Cvetlice in drevje, ptički in otroci, dekleta in starci, tam gori pa stoji zagorel človek, lep in močan, ko da je čuvar kipa miru.

– Naprej!

Stopnice navzdol. Pot tik ob zidu, da skoro ne vidiš do vrha. Kratki tuneli pod utrdbami. Stopnice kvišku. Zadnja terasa, ko strešna plošča na nebotičniku.

Okrog nas razgrnjen Beograd. Pred nami pa ravnina, ki jo od nas loči Sava, ki se počasi in mrzlo steka v Donavo. Tam na nasprotnem bregu Zemun. Na majhnem hribčku cerkvica. Med valovi parniki. Pod vami pristanišče. Pod nebom slovesno plava štorklja in se počasi izgublja v ravnino.

Po utrdbi so ostanki strelskih jarkov. Še se vidijo okrogle odprtine, skozi katere so štrlela jeklena usta topov.

Za nami stoji visok gibčen steber, ves bel in svetal. Na njem stoji z eno nogo naprej, ob njej pa ima menda puško, nag človek, junak. Stoji in gleda čez nas, preko Save in Donave, preko ravnine, koruznih polj, naselij in vasi, jekleno so stisnjene ustnice, vendar mu ne vidiš v obraz. Previsoko je, predaleč in sonce ga pali. Le telo je kakor slavospev moške moči. Dekleta so si šepetala in se skrivaj spogledavala. Predaleč je, da bi našla več, kakor moško nagoto.

Čudno zgodovino ima ta junak. Stati bi moral v mestu, najbrže na Teraziji, glavni žili beograjskega telesa, pa so se izjavili moralni ljudje, da se nikakor ne spodobi; nagota, dostojnost, morala. To ne gre. Pa so ga spravili pod streho, kjer je dolgo časa bil sam in se skrival moralnim očem. Da, če bi mu Meštrovič napravil vsaj hlače, kakršnekoli, potem že, ampak tako! Končno je le zmagalo vprašanje: čemu toliko stroškov? in tako je romal junak na Kalimegdan. Zato ima najbrže stisnjene ustnice, morda zadržuje smeh. Tako je pač! Naša Muza pa stoji pred cerkvijo in ni zdaj nič hudega, morda zato, ker vsakdo ve, da je to le bron – medtem, ko je Meštrovičev junak živ.

V pristanišču je zapiskal parnik. Tenko je zadeval glas piščali naš sluh. Vsi smo se ozrli tja doli. Nekaj je planilo v naša srca. Menda je to bilo občutje sproščenosti in svobode, zavriskali smo in zakoprneli, da bi se peljali po Savi.

– V Zemun!

Zahiteli smo navzdol. Tekli smo po stezah in se lovili po hribu, ko da za nas ni nobene zapovedi.

V pristanišču smo se ozrli. Nagi junak je bil kakor majhna figura. Stal in čakal bo bog ve česa – samotar.

Samotar?

Ne.

Na utrdbi je hodil živ, iz mesa in kosti, sem in tja, ena, dve, ena dve ...

SREČANJE S SVOBODO[uredi]

Parniku je bilo ime Prešeren. Prešeren, po morju barka plava, nezvesta bodi zdrava, prešern, z dvema dimnikoma, pobarvanima z državnimi barvami.

Odprl je usta in že smo se vsuli na krov. Levo: tretji razred, kjer ni strehe proti vročini, kjer je dosti ljudi, desno: kjer posedajo napudrane dame, kavalirji, židje in trgovci. V tretjem razredu so čepeli kar na tleh, pisana družba od vseh vetrov: zagoreli Albanci, črni cigani, ženice v širokih krilih, »šuti, dete moje, sunce žarko«. Mi smo šli na desno stran. Brž smo zasedli klopi. Zazvonilo je. Sneli so mostiček. Zapiskalo je in že se je začel Prešeren odrivati od obale, trgal se je od nje, počasi, da se nam je zdelo, ko da se odmika suha zemlja. Že je svoj obraz obrnil proti Savi navzdol, zaropotalo je v njegovem trebuhu, brizgi vode, peljali smo se.

Takrat se nam je zazdelo, ko da smo na majhni, samostojni državici. Vitki mornarji so begali mimo nas, a nas niso imeli za mar. Nikdo se ni brigal za nas. Popolnoma prosti smo bili pod nepremičnim obokom neba. Nikjer paragrafa, nikogar, ki bi nam zapovedoval. Smejali smo se, sami nismo vedeli, zakaj, kar tako, kakor da se je smeh sam od sebe izlival iz nas.

Beograd je ležal na naročju svojih holmov, tesno zvezanih med seboj in ves se je prelival v soncu. Nad njim je krožil aeroplan, plesal je in se premetaval, nato pa se je izgubil v daljave. Iz dimnikov se je kadilo kar naravnost v nebo, kakor da mesto zažiga kadilo prirodi za njeno lepoto. Nikakega glasu ni bilo čuti iz mesta. Le šumenje vode in motorjev je prizvanjalo našemu veselju.

Počutili smo se lahke. Vse je izginilo iz nas, kar je bilo težkega. Roke so same od sebe mahale po zraku, oči so se bleščale, kakor da pod milini soncem ni ničesar drugega na svetu kakor naša radost. Na suhem se vsega bojiš. Tam je red. Človeška družba. Zakoni. Saj ne utegneš pogledati v zrak, zaklicati, se veseliti samega sebe. Mirno moraš hoditi po cestah, bodi vesel, bodi žalosten. Vse je trdo, kakor zemlja, ki hodiš po njej.

In kar nenadoma sem skočil kvišku, udaril z dlanmi, zavriskal in zaklical:

– Zapojmo!

Stopili smo si bliže s svojimi radostnimi, rdečimi obrazi in kar odtrgalo se je od nas, ne da bi se menili:

»Slovenec sem , tako je mati d'jala ...«

Sopotniki so prisluhnili. V očeh jim je zagorelo kakor nam. Neki starec se je naslonil na palico, izpod naočnikov je gledal in nekam veselo je mežikal z očmi. Kapitan se je sklonil iz svoje linice in se nasmejal, da je pokazal dve vrsti belih zob.

Tedaj se je zgodilo nekaj nenavadnega. Ne, ne, saj to je vendar razumljivo! Natakar, srednjevelik človek, z gladko počesanimi lasmi, je nosil pijačo čez krov. Nenadoma pa je obstal, roki sta se mu zatresli, da so kozarci zažvenketali. Brž je položil podstavek na mizo. Oči so se mu razširile in zasvetile, obraz se mu je nabral v prijazne gube in kar na lepem je bil pri nas in vsem po vrsti povedal veselo skrivnost: Jaz sem tudi Slovenec, jaz sem tudi Slovenec! In že je pel z nami.

Vsi, prav vsi, se nam je zdelo, kakor da smo ena sama družina na tem kraju, saj se je še elegantni žid, ki je bil nekaj računal pri mizi, vzdramil in se nasmehnil.

Tudi z druge strani barke se je začulo petje. Peli so otožno svojo pesem o mladcu, ki je prihajal na noč k svoji ljubi, potegne jo k sebi na konja in že bežita po dobravi. Pa se vdero za njim, puška poči ... in ni ga več.

Prešeren je rezal valove, ki so božali oba bregova, nizkega na zemunski, bolj strmega na beograjski strani, in pritrkavali drug ob drugega.

Sonce je žarelo in se razlivalo po vsem nebu, še mrzlo nebo je bilo toplejše in prijaznejše. Brezskrbno smo prepevali, zavedali smo se le enega: da smo živi, da se veselimo vsega, kar je okrog nas in samih sebe, da smo del svobodnega večnega življenja ...

Beograd se je odmikal. Že smo se bližali drugi strani. Poslopja. Restavracije. Ceste na bregu. Tam nekje v sredi mesta visoko napeta vrv čez ulico, akrobat je hodil po njej, na dimnikih štorklje ...

Zemun.

Na obali je stal stražnik.

PISAN DAN[uredi]

Nedelja zjutraj.

Sonce je sijalo z vso močjo v sobo. Okno je bilo odprto. Vendar je bilo skoro mirno zunaj. Le piskanje parnikov in tiho mrmranje bežečih avtomobilov sem čul.

Vstal sem.

Zdelo se mi je, ko da mi nekaj manjka. Oziral sem se okrog po sobi, na spečega Davida, ki je menda pravkar prišel iz javne hiše v Zemunu in zaspal ko ubit, na omare in okno – in kar nenadoma sem spoznal: zvonenja ni. Tistega jutranjega zvonjenja, ki sem ga vajen od prvega dneva svojega življenja, ni. Nekam mrtvo je vse to. Nekam poslovno. Kakšna nedelja?

Odhitel sem.

Cesta, kakor po navadi. Pred gostilnami na tlaku mize. Gostje. Čašice žganja. Črna kava.

Nasproti mi je prišla gruča žena. Vse so bile oblečene v svojih domačih, srbskih oblekah. Kratka, široka krila, nagubana v sto in sto gub, pisane bluze s svetlimi gumbi, rute na glavi, vse rdeče, belo in modro. Opanke. Debele, pisane nogavice. Šle so in se glasno razgovarjale med seboj, okoličanke. Ena je nesla dete. Še to je bilo v narodni noši, kakor ostale. Smejalo se je in božalo mater po obrazu. Pri nas je noša za parado in narodne veselice, ne nosi jih ljudstvo, ampak mestne dame. V neko dvorišče so neprestano hodili ljudje. Šel sem še jaz. Drug za drugim so izginjali za vrati nizkega poslopja. Vstopim.

Cerkev.

Preprost oltar matere božje. Mašnik v zlatem plašču. Katoliška maša. Zdelo se mi je, da sem doma v Borovnici, tako prevzame tudi mlačnega kristjana- mladosten spomin v tujem mestu. Vrata so se venomer odpirala. Roka za roko je segala v škropilnik. Vročina. Vzduh. Majhen prostor, ljudi pa toliko! Zunaj ropoče tramvaj.

Odšel sem, ne da bi čakal konca.

»Boža!«

»Boža!! Boža!!!«

Možiček s turško čepico na glavi peha voziček, na katerem stoji kozarec z rumeno pijačo. Na vogalu sedi truma raztrganih ljudi, ki venomer kričijo, čistilci čevljev. Ciganka pride nasproti, pobira ostanke cigaret in prosi. Po sredi ceste se pripelje dolga vrsta avtomobilov, vsi v vencih in cvetju. Poroka. Možje v širokih hlačah, ki se v gležnjih zožujejo, hite na delo. Pisane zaplate se svetijo v soncu.

Obstal sem pred mogočnim poslopjem. Siva kupola sega v nebo. Palača iz klesanega kamena. Toda v oknih ni šip, prazno zevajo in se dolgočasijo ob cesti.

– Kaj je to?

– To? – Šofer si prižge cigareto in malomarno ugasne žveplenko.

– To je parlament!

Tramvaj pridirja. Škropilni voz vozi s seboj. Cesta se poti od vode, ki sproti izhlapeva. Solnce jadra po nebu in čimdalje bolj greje. Popoldne smo se namenili na Topčider, kjer je park za oddih meščanov. Pol ure se voziš tja. Preden smo sedli na tramvaj, smo doživeli dokaj čudno stvar.

Stali smo v eni glavnih ulic in radovedno motrili, kdaj pride voz s pravo številko, ko se nenadoma od nekod primuzne šibak človek, ne star in ne mlad, ves razoran okrog ust z drobnimi gubicami, ki dajo slutiti, da je mož dosti živel. Bil je plešast. Ustavil se je pred nami, se priklonil in nasmehnil (imel je vse zobe zlate), potem pa je dejal:

– Dovolite, jaz sem ta in ta ... (ime je kar pomečkal), sem tajnik, sekretar, prosim, moram iti z vami in že se je zrinil med dekleta, katerim je pravil, da je profesor.

Začudeno sem pogledal za njim. Pa je tisti trenutek priropotal voz, vzpeli smo se in že smo naglo hiteli navzdol in potem po ravnem proti Topčideru.

Palača pri palači. Naglo izginjajo ena za drugo. Toliko, da čitaš napise: Ministrstvo vojske ..., trgovine ..., šume ..., pa že zavozimo med tovarne, nizke hiše, barake. Sava počasi giblje na sebi tovorne čolne, po cesti se peha drobilni stroj, ki gladi novo avtomobilsko cesto na Topčider. Tramvaj beži. Hišice izginjajo. Drevje. Hrib. Šetalci. Jasno nebo. Ravnina. Grički. Seno, nad katerim vroče vztrepetava zrak.

Gospodična, ki je vodila ta izlet, me je nenadoma poklicala in mi šepnila:

– Kdo je ta človek?

Vzdramil sem se in se obrnil:

– Kateri človek?

– Tisti z zlatimi zobmi. Meni je dejal, da je blagajnik ne vem kakšne banke.

Vstal sem.

Toda mož se je nahajal v drugem vagonu, le toliko sem videl, da je tebi nič, meni nič, prijel neko naše dekle za roko, ona pa je preplašeno gledala okrog sebe in si ni vedela pomagati. Preboječi smo Slovenci. Kaj ne bi bili! Saj šele sedaj polagoma iztresamo iz sebe prirojeno nam in v tisočih letih privzgojeno hlapčevstvo in mevžavost in izpreminjamo svoj narodni značaj v drugega, pravega, človeško slovenskega.

Sprevodnik: Topčider!

Jaz: Izstopimo!

Mož z zlatimi zobmi: Ne, ne, dalje!

To je zavpil in dopovedal ter mahal z rokami tako, da res nismo izstopili in smo se peljali prav do konca pod obrastli hrib Kutnjak. Tam je takoj skočil pred nas sekretar, tajnik, profesor ali blagajnik, kar je pač bil, ves vesel je govoril in podpiral svoje besede z živahnimi kretnjami:

– Pa, hajdimo v šumo, na Kutnjak! V šumo! V šumo! In že je skakal okrog, prijemal to ali ono za roko in spraševal: ali vam ni slabo, ali vam ni vroče, in bogve, kaj bi še počenjal, ko ne bi gospodična zbrala vseh svojih moči, zamahnila s sončnikom po zraku in slovesno zatrdila:

– Idi sam v šumo!

Mož je za trenutek ostrmel, toda ni odnehal. Na dolgo in široko je govoril o prelepih drevesih, o hladu, o razgledu in ne vem še o čem. Tisti trenutek pa sem na cesti opazil orožnika. Za šalo sem polglasno poklical:

– Žandar!

Orožnik ni slišal. Pač pa je dobro čul to naš mož. V hipu se je obrnil, obstal, poskočil in v trenutku je že zdrsnil v jarek ob cesti, se skril pod most, takoj zlezel na drugi strani ven in že ga ni bilo. Ko da se je udri v zemljo, je izginil med drevesi.

Na Topčider smo šli peš. V restavraciji smo posedli, prisluškovali jazzgodbi in rahlemu tresenju listov na drevju. Ko pa smo plačali, nam je natakar resno svetoval:

– Sedaj pa lahko greste, da bodo drugi prišli!

In res smo šli.

PRIJAZNI HOTELIR[uredi]

Na kioskih so v soncu mežikali rumeni plakati. Črne črke so bodle oči in so klicale:

Koncert – Koncert – Koncert – kraljeva garda – vrt s streho – restavracija. Čas smo imeli in kam naj gre človek zvečer? Ves dan vročina, proti večeru pa je, kakor da hoče hribček Beograda zaspati: zavije se v tenko plast svežine, iz pljuč Save in Donave rasto hlapovi, ljudje hite na ceste, na vrtove, v parke ... Res, šele ko sonce zaspi, začne človek dihati od srca.

Vrt (tako se imenuje prostrano dvorišče, preko katerega si segajo v roke železne, upognjene palice, najbrž za streho v dežju pripravljene) je bil prostran. Droben rdečkast pesek je bil posut po tleh, kakor preproga mehak. Miza pri mizi. Spredaj velik, lesen oder, ozaljšan s suhim cvetjem. Na njem stoli in godala: vijoline, vijole, trobente, harfa. Luč pri luči. Morje umetne svetlobe. Povsod ljudje.

»Ražnjiči!«

»Čevapčiči!«

»Odojek!«

Pivo, pivo, pivo.

Nam so postavili pet miz, posedli smo, morda celo nerodno, bog ve, kako se človek vede, če se ne počuti domače.

Polizan natakar je hodil okrog nas, nam nosil, se klanjal in pripogibal in ničesar ni rekel.

Mi smo se pritajeno razgovarjali, čakali in ugibali, kdaj se začne, ko je nenadoma ugasnila luč.

Tema.

Nad nami nočno nebo. V njem zvezda pri zvezdi. Mimo nas hite črne postave. Njihove roke nosijo brizgaljke. S temi segajo pod mize. Brizgajo, brizgajo, da se dela megla. Duh po petroleju.

Boj proti komarjem!

Na sosednji strehi preganja maček mačka. Lovita se, vreščita in pihata. Luč.

Nekaj težkega pada na pljuča. V zraku pa brenči. Napad. Komarji. Navajeni so preganjanja. Ne boje se. Sila rodi protisilo. Praskamo se po nogah.

Godba.

Nekoliko sključen, sivolas polkovnik mirno potolče s paličico, zamahne ... že se zlije v nas tenka pesem murnov po poljih, hribčki rasto pred nami, cerkvice in vasi, petje fantov na vasi, slišimo cingljanje procesij, drsenje vetrov, krike groma, vse zaživi v nas.

Usta obmolknejo. Oči motno gledajo na oder, ne vidijo nič ... le pred njimi rasto slike za sliko, ki jih ustvarja glasba. Saj res: ali je to življenje, da sediš in poslušaš, ali je življenje ono, kar pri poslušanju živi pred teboj?

Konec.

Dlani tolčejo ob dlani.

Pri sosednji mizi kriči mlad človek nad natakarja, češ pečenka je trda, piva, da ni od nikoder. Natakar zardeva, prestopa z noge na nogo in sam ne ve, kaj bi napravil. –

Čas je hitel.

Plačali smo in se napotili proti izhodu. Tam smo skoro omamljeni obstali: godba je spet začela. Toda že smo čuli zunaj tramvaj, piske avtomobilov, korake, življenje mesta in smo odhajali.

Tik pri vratih pa me je nekdo potegnil za suknjič. Obstal sem in se obrnil. Ogromen človek je stal za menoj, debel, visok, s širokimi rameni. Črne oči, temni, pristriženi brki. Mrko je gledal vame, nato pa zavpil: – Ali veste, da ste zasedli pet miz?

Zastrmel sem, sam nisem vedel, čemu in kaj, pa sem dejal:

– Smo!

Tedaj pa plane njemu kri v obraz, smešno je zakrilil z rokami po zraku in zaklical:

– Zakaj niste večerjali?

Nisem vedel, kaj mu je, kar gledal sem ga in se bal, da ga je pičil komar. On pa:

– Ali veste, da imam škodo! Pet miz zasedenih, pa nič večerje.

Mislil sem si: morda mu poneha napad, če mu razložim, pa sem povedal, da smo na izletu, od daleč smo prišli, pa tako in tako, da smo večerjali drugje, pa da smo hoteli slišati kraljevo gardo itd., on pa me ni poslušal, temveč me je kriče prekinil:

– Kaj me to briga! Zasedli ste pet miz! Ali veste, kakšno škodo imam? Ni mi kazalo drugega, kakor da sem se obrnil in šel. Pa še na cesto sem slišal, kako se huduje in kako zaničljivo vpije za menoj:

– Res, pet miz, hvala lepa, hvala lepa!

Zunaj pa je bil prelep večer. Ljudje so hodili semintja in se razgovarjali, šli smo vmes in bilo nam je, ko da ni bilo nič.

VEČNE LUČKE[uredi]

Ponočni brzovlak nas je sprejel.

Peron je bil razsvetljen. Ljudje so tekali semintja. Kmalu je prišla minuta.

Zbogom, Beograd!

Vlak je zdrsel po tiru, čez most, ki ga nismo videli, ki ga nismo gledali, kajti naše oči so strmele v pravljično mesto.

Po vsem obzorju so gorele lučke, lučke Beograda. Iz teme so se svetile kakor majhne sveče, semtertja zamežiknile in spet zagorele, ko da škratje hodijo z laternicami. Iz njih so se dvigale temne silhuete palač, kakor postave duhov, ki se sklanjajo med grobove. Kamor je seglo oko, lučka pri lučki, nad njimi pa obok neba, kot z zvezdami posut prt. Gledal sem preko Save, v kateri so cvetele zvezdice in se zibale v naročju valov, na mesto, ki ga ni bilo videti, na svečke-lučke, ki so žarele v temi, in kar nenadoma mi je bilo kakor da gledam na naša pokojišča ob Vernih dušah.

Lučka pri lučki. Vse migeta in drhti. V ozadju se temno dviga Krist, razpet na drevo.

Meštrovicev junak se spenja iz teme. Lučke pa gore okrog njega, kakor za spomin na tisoče onih, ki so tu pustili svoje življenje.

Vlak je drvel.

Beograd je ugašal.

Že ga ni bilo več.

V nas je vzrastlo hrepenje po domu, po naši lepi slovenski zemlji ...