Slikarstvo starih Egipčanov

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search

Velikanske piramide, podzemeljska, v granitove skale vsekana, prostrana svetišča, visoki obiliski opisani s hiroglifi, pričajo nam še dan današnji, da je živelo ljudstvo, ki je stanovalo ob Nilu, združeno, da je popustilo že ob času, ko so še druga ljudstva bila divja, brez vladarjev in stalnih bivališč, sirovo življenje in vedno preseljevanje od kraja do kraja, ter se združilo v veče občine, napravilo si skupna stanovališča in jelo se pečati s poljedelstvom in raznimi obrtnijami. — Egipčani so bili to ljudstvo. Njih velikanske stavbe občuduje še dan današnji ves znani svet. One nam pričajo, rekel bi, skorej vso zgodovino starih Egipčanov že pred tisoč in tisoč leti, ko so še dela druzih paganskih narodov jako temna in dvomljiva. Pa vsa ta imenitna dela bila bi še premalo, ako bi hoteli bolj na tanko pozvedeti družinsko življenje, običaje in razna djanja tega ljudstva; vse to nam bi ne zadostovalo popolnoma prepričati se o življenji starih Egipčanov, ko bi ne imeli še druzih pripomočkov, ki bi nam bolj natanko razjasnili temno preteklost. Slikarije namreč so, ki se nahajajo še dan današnji po stenah podzemeljskih svetišč, popolnoma ohranjene, kakor bi bile natiskane šele včeraj, čeravno je že preteklo tisoče let, kar jih je izgotovila podobarjeva roka.

Ali slikarij starih Egipčanov si ne smemo misliti takošnih, kakoršne vidimo dan današnji pri izvrstnih podobarjih, tudi takošnih ne, kakor beremo, da so jih imeli stari Grci; — bile so popolnoma proste, brez gotovega razmerja, enake otročjemu risanju.

Egipčani so zeló ljubili pisane reči. Njihova svetišča in stanovališča so bila pobarvana znotraj in zunaj, od vrha do tal; ravno tako tudi vse hišno orodje. Naslikali so vsako najmanjšo reč iz vsakdanjega življenja: poljedelstvo, lov, razne boje in več druzega; zatorej nam je mogoče še po toliko tisoč letih seznaniti se ž njihovim vsakdanjim djanjem in ravnanjem. — Kakor so bile pa njih podobe borne in brez vsega okusa, bile so vendar njih barve izvrstne, da so ohranile toliko tisoč let svojo živost. Egipčani niso risali po stenah na belo podlago, ampak so jih vselej pobarvali na višnjelo, rumenkasto ali rujavkasto, ker so se potem podobe bolj razločile.

Egipčani so imeli samo sedem barv: črno, belo, zeleno, rumeno, višnjelo, rudečo in rujavo-rudečo. Te barve pa so se med seboj tudi posamezno ločile: bile so temno- in svitlo-zelene, živo- in moklo-rumene, kakor je trebalo, n. pr., če so narisali leva v puščavi, naredili so ga živorumenega, pesek pa moklo-rumen; ob Nilu rastočo travo in bičevje svetlo-zeleno, v njem ležečega krokodila pa tomno-zelenega. Barve za človeško kožo niso imeli v začetku, zato so barvali moške rujavo-rudeče, žeske pa bledo-rumene, in to je ostalo tudi pozneje, ko so že imeli pripravno barvo za človeško obličje. — To pa so delali zató, ker so bili v Egiptu moški in ženske enako oblečeni in bi se ne bili mogli razločiti, ko bi bili vse z enako barvo barvali, in pa še, ker niso znali ločiti ženskega obličja (Physiognomie) od moškega. Po laséh in bradah se tudi ni dalo dosti spoznati; kajti lasjé so bili pri obojem spolu večidel z ruto zakriti, brade pa so nosili le nekteri možje, in še ti le umetno narejene. Tudi bi se podobe težko razločile po visocih stenah in stebrih, ko bi bile vse enake barve. Pozneje bi si bili lehko opomogli, ko so že iznašli poltno barvo, pa to bi bilo njihovim naslednikom v kvar in spodtiko: nastala bi bila zmešnjava in nihče bi ne bil razumel več prejšnjih podob. Ptuje ljudi so barvali primerno: Zamorce črne, Perzijane enako naši poltni barvi itd.

Kar se tiče obvidnosti (Perspective), ni bilo skorej duha ne sluha o njej. Štirinogati stoli in mize imajo le po dve nogi, pri hiši se vidi samo sprednji del. Cesta, ob kteri stojé drevesa, videti je, kakor bi bilo prepreženo platno med drevesnimi debli. Človeške podobe so narejene vse le od strani (Profil), oči in prsi od spred, noge in roke zopet od strani; prsti so vsi enako dolgi. Znali pa so Egipčani slikati podobe tudi od spred, kakoršne se večkrat najdejo pri mumijah v pokopališčih. To so fotografije umrlih, naslikane na cedrove deščice, večkrat prav umetno narejene. Rečí, ki stojé ena kraj druge, slikali so eno vrh druge, tako, da se je videla cela dodoba; kajti Egipčan je hotel vse natanko oznaniti, kje je kaka reč, in kaj se ž njo godi.

Drevesa, poslopja, ljudi, ki so bili v daljavi, delali so ravno tolikošne, kakor v bližini; zraven hiše stoječi človek bil je večrat veči, nego hiša. Imenitne osebe i kralje, duhove itd. delali so veče, nego druge ljudi; kralj v vojski je bil polovico veči nego drugi vojščaki, in njegov voz je bil tako visok, da so vojaki lehko pod njim sem ter tje hodili. — Ako so hoteli narisati človeka, ki se je zavrnil, zavrtili so mu samo glavo, noge in život pa je ostal, kakor popred.

Obsenčja (Schattirung) niso poznali. Če vidimo na kaki podobi bele in črne ljudi, je to le zató, da se razločijo eden od druzega, ker bi sicer podoba zarad mnozih črt lehko postala nerazločna. Zatorej se večkrat vidi na kaki podobi, da je pol ljudi belih, pol črnih, ki pa so vsi enega in istega plemena. V vrsti stoječi vojaki so tako natiskani, da je prvi v celi podobi, drugi pa so videti le od spred, drug život pa je skrit za prvim vojakom.

Ker so se Egipčanke rade lepotičile in lišpale, ter imele grozno tanka oblačila, da so se lehko vsi udje skozi obleko razločili, zató se vidi na podobah, kakor bi stala naga ženska zraven obleke. Pri jezdecu, ki sedi na konji, videti ste obe nogi na eni strani, kakor bi bil privezan h konjskemu životu.

Zakaj pa so vendar Egipčani, ki so bili v vseh druzih rečéh mojstri, v slikarstvu tako zaostali?

Egipčani so živeli, kakor vemo, razdeljeni v razne kaste. Kar je bil oče, moral je biti tudi sin; če je bil oče slikar, bil je tudi sin. Sin pa, ki se je že od mladih nog učil pri očetu, ni mogel drugače delati, kakor se je naučil, in kakor je videl delati očeta. Razun tega pa so bili Egipčani od vseh krajev ločeni od druzih ljudstev: na severni strani je sredno, na vzhodu rudeče morjé, na zahodu pa se razprostira neizmerna puščava Sahara, na jugu pa je dolina grozno ozka in s pečevjem obdana, zatorej so bili v prvih časih le sami svoji in se niso dosti pečali s tujci.

Kakor so znali slikati v prvih časih, tako je ostalo tudi pozneje; nam pa so prihranili s tem drage spominke za svojo zgodovino.