Slikarjevo jutro

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Slikarjevo jutro
anonimno
Izdano: Slovenski narod 26. november 1907 (40/274), 1–2
Viri: dLib 125
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 75%.svg To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Iz reke se je kadila megla, bela in gosta, kot bi vstajala sopara iz vrele vode, jutranji zrak je bil še poln bledega somraka, in zgodnji trušč in hrušč, ki se je razlegal po mestnih ulicah še ni vzbudil življenja po hišah. Okna nočne kavarne so ugasnila in zaspani marker je zapiral vrata za peterico mladih ljudi, ki se jim je po obrazu poznalo, da bodo vso noč junaško prekrokali. Stali so v krogu pred zaslonjenimi vrati in se poslavljali od markerjevega fraka.

»Čast in slava njemu bodi, koder sonce zlato hodi!« Visoki poet Kopriva, ki je imel na glavi potlačen klobuk, je kot kmečki tat stal spredaj in se priklanjal.

»Poslušajte črnega romarja!« Slikar Vincencij Prvenec, ki se je zavijal v tenak slavolok, je vstopil na sredo in začel za slovo pripovedovati dolgo povest o morskem starčku.

»Za odejo mu je služila dolga palica,« je v tretje ponovil režečemu se markerju, ki je še edini poslušal zgodbo.

Ko je slikar končal, je vprašal: »Žan, kdaj bova šla pred rimskega papeža?«

»O, tisto pa še ne tako kmalu, gospod Prvenec,« se je zarežal marker.

Kako da ne, saj bo že sodni potop! In brki vam že sive!«

»Ha, ha,« je zategnil marker. »Veste, še za prestol rimskega papeža jih ne dam!« Obraz mu je lezel narazen zaradi časti in ponosa ter je z velikimi prsti grabil in navijal dolga široka repa na obeh straneh nosa.

»Gospod Prvenec, pa dobro spite!«

Slikar je pogledal okoli in videl svoje tovariše že na ovinku pred mostom.

»Počakajte, kameradi z mokrih štvrti! Kje pa je moja himna!« Prvenec je izvlekel roki izpod slavoloka ter planil izpred kavarne. A pred njim se je že razlegala pesem: Mi smo Ašuti iz južne Afrike ...«

Bledi žurnalist Koštrun je začel siliti domov.

»Pomislite, danes moram še pisati uvodni članek!«

»Kam boš hodil, zdaj se ne splača v posteljo. Pojdimo v tunel, med Američane!«

»Halo, v tunel? Koštrun, ali se bojiš točajke? Veste, zadnjič ga je ven vrgla!«

»Ha, ha,« se je hotel zasmejati Prvenec, pa se je hitro premislil. Spomnil se je, da mora danes na delo. Že mesec dni je imel kupljeno platno, razpeto na stojalo.

Tudi motiv je imel krasen, manjkalo mu je le ženskega modela. Potegnil je klobuk na oči in pogledal v tla.

»Hej, z nami v tunel!« je zavreščal Koštrun.

Prvenec mu je obrnil hrbet ter šel proti ograji, ki je oklepala reko. Naslonil se je na debelo žico ter strmel v vodo. In že je vstajalo med belimi parami svetlo obličje neznane dečve, ki jo je hotel naslikati. Svetlolaska, modrih oči, iz rosnega jutra porojena, taka se je dvigala proti njegovim očem. Kot rožni baldahin naj bi se nad njo zgrinjal cvetoči jasmin, bila naj bi kot zaklenjena v cvetje, sama prekrasna kot kelih, poln jasne sladkosti.

Slikar Prvenec je podpiral brado s pestjo in sanjaril.

Ali, glej, že je stopila prelestna dečva iz rožnega baldahina, stopila je tiho kot jutranja vila, rojena iz rosnih žarkov. Z zvezdami pretkan, prosojen pajčolan ji je plaval nad vedrim, jasnim čelom, in njene oči so gledale z ostrim, v srce segajočim bleskom.

»Dragi, kod hodiš vse noči, kje blodiš pod zvezdami globoko, da te ni k meni? Jaz sem tvoja prijateljica, tvoja izvoljenka, tvoj genij in bog! Kam si zagazil med trnje, glej moj dom je visoko v hramu lepote, kjer zvene večne melodije, kjer odmeva harmoničen zbor devetih muz.«

In Prvenec strmi predse, in tako mu je tesno v duši, da ne ve, ali je to sen ali resnica. Gleda v bajno prikazen, ali že čuti, da se mu izmika izpred oči, da se izgublja v jutranji megli, ki se vali nad reko. In slikar se dvigne, zavije se zopet tesno v svoj slavolok in gre na svojo božjo pot.

Misli ga popeljejo po peščeni, strmi stezi, med razklanimi pečinami, in v nebo strmečimi vrhovi, gre med trnjevimi grmadami in strupenimi rožami. Hiti in tava dalje in dalje, zamaknjen vase. V dušo zrejo njegove oči.

»Kje je moja mladost, kje so rosni časi, obliti z jutranjo zoro? Kje so hipi in trenutki, polni božjega navdihnjenja in moči?« In slikar zasliši za seboj zlobno roganje in smeh. Ne ozre se, ali čuti, kako ga opazuje visoka, bela žena, kako se sarkastično širijo njena brezzoba usta, kako ga gledajo votle, globoko vdrte oči. »Usoda, to je moja usoda,« šepeče slikar in zmerom dalje, zmerom urneje ga nese noga, ali zlobni smeh ne utihne za njim, ne ugasne in se ne skrije prežeči, temni pogled.

»Le beži, le hiti, ali nikdar se mi ne skriješ, nikdar ne ubežiš mojemu zasledovanju. Vedno sem za teboj in pri tebi, ker me nosiš v srcu. Jaz sem tvoja usoda, ki te spremljam od rojstva, in nikoli me ne izgubiš ...«

In še zlobneje, še bolj zaničljivo se zasmeje bela, visoka žena, in ta smeh reže v srce.

Slikar si zakrije oči, da bi ne videl dneva, ali odprt je njegov notranji svet, in bolj ostro in bolj globoko prodirajo njegove duševne oči. In glej, kdo mu sedaj prihaja nasproti. Ali ni to njegova ljubica, dekletce brezmejno vdano, čisto kot blesteči sneg? Solze kapljajo iz njenih oči in nad čelom ji rdi trnjeva krona, in izpod trnja, iz ran klijejo in cveto rdeče rože. Nič ne govore njena usta. Ni očitanja iz njenih besed, ali njeno oko je tako žalostno in velika je tožba njenega nemega pogleda.

»Ne glej me tako, dete moje ljubezni, ali ne vidiš, kako mi je težko srce, bodi usmiljena in mi prizanesi!«

In slikar začuti na svojih ustnih njen blagi, topli poljub, ki vse odpušča, začuti na svojih licih njene solze, ki ga blagoslavljajo za dolgo, težavno pot.

Ogleda se in vidi, da je v svojem domu. Razpeto platno, polno začetih skic, napol dodelanih krajin, in slikar. Prvenec se zgrudi na kolena.

Baš se dviga izza gor sonce in njegov žareči obraz je kot bog, ki poljublja zemljo. Na vse strani lije zarja, in razsipljejo se zlati žarki kot božja milost, in slikar čuti, kako se mu polni srce, kako bogata je njegova duša, in kako novo moč diha vanj novorojeno jutro.

In tedaj je vstal in šel soncu nasproti.