Slika iz našega kraja. Naša dekleta
| Naša dekleta. Slika iz našega kraja. Leopold Gorenjec |
Pisano pod psevdonimom Podgoričan.
| |||||||||||
»Zato ker se hčere povišujejo, in glavo po koncu nosijo, in grede z očmi migajo, in z rokami ploskajo, in premerjajo svoje stopinje, in hodijo po plesavsko.« -Izaija 3. 16.
I.[uredi]
Mati in hči.
Sredpostne nedelje popoludne sta bili Jeranka in njena hči Uršika sami doma. Oče se je bil po krščanskem nauku ustavil pri cerkvi, da nekoliko pokramlja z znanci in sorodniki na trgu, in ker je postalo ondi hladno, zavili so v bližnjo gostilno, da se ogrejejo in zgovore do konca. Otroci so bili za vasjo, kjer so se na prekopjih drevili in prekopicavali, pozdravljajoč z vriskanjem in vpitjem vračajočo se pomlad. Uršika je imela objokane oči, prsa so se ji nemirno vzdigovala, kakor bi v njih igrala togota, in kadar je drknila po cvetočem obrazu solza, privil se je iz prsi tudi globok vzdihijaj. Gledala je pred se na mizo ali skozi okno po vasi, kakor bi ne hotela gledati matere, ki je sedela pri peči in si grela hrbet. »Toliko imaš že obleke kakor nobena druga v vasi, pa še nimaš dovolj,« očita ji mati. »Kakšna obleka pa je to! ... Vsaka ima lepšo kakor jaz,« zažene se hčerka in z ruto potegne preko očij. »Saj ni res! ... Nobena nima take kakor je ta, ki so ti jo kupil oče za božič.« »O, seveda ne! ... Vi pa veste! ... Vi hodite k maši zjutraj, ko prihaja samo stari svet pa ne vidite dekličev, ki prihajajo ob desetih. ...« »Vsako nedeljo jih gledam, ko gredo po vasi v cerkev in iz cerkve, in vem, kako so oblečene.« »Vi prav nič ne veste, ko vidite samo domače ... Ko bi vi videli nas v nedeljo pred cerkvijo, ko se snidemo iz cele doline. Mene je kar sram med njimi in ne vem kam pogledati, ker imam tako grde obleke.« »Jej, kak lažeš! ... Za sedem nedelj imaš preobleke, pa kaj takega zineš, ko vem, da ima težko še katera toliko in tako lepih oblek kakor ti!« »Pa pojdite gledat, ako meni ne verjamete! — Kaj mi hoče toliko obleke, ki pa ni nova ... druge so pa vse nove. Strokova Marijančka ima svetlo modro z drobnimi belimi pikami, Kadunjka temno zeleno z rumenimi rižami, Samka rujavkasto, pa kaj bi vam še pravila, pa pojdite sami gledat. In vse se že pomenjkujejo, da bodo za veliko noč nove. ... Oh, samo jaz ne! ...« »Vidiš, temnordeče obleke s svilenimi našivi, ki se ti tako poda, pa vendar nobena nima. Uršika, meni verjemi, da se ne bode nobena tako postavila, kakor se boš ti.« »I, seveda! ... V tem rdečem, ki je tako po starem narejeno in ima tiste široke, napihnjene rokave z balončki, kakor jih verne nosijo. ... Tega pa res več ne oblečem ...« »Pa naj ti Rozala popravi in rokave posname, ako so preširoki. ... Takrat si pa rekla, da ti mora narediti široke, pa sem ti jaz branila ...« »Takrat je bilo tako, sedaj je pa tako. Vi se prav nič ne razumete na novo nošo. V popravljeni obleki pa ne pojdem o veliki noči v cerkev ...« »Ne bodi, ne bodi taka!« »Kaj vi veste! ... Vsi bi za menoj kazali s prstom in se mi smijali, češ, lejte jo v popravljeni obleki. ...O, ali vas ni sram, ko bodo ljudje govorili, da pri nas več ne premoremo za novo obleko ... Sram naj vas bo, ako svojih otrok ne morete oblačiti! U-u-u! ...« »Jaz ti je ne morem kupiti.« »Vi? ... Saj vem, da ne! ... Kaj boste vi, ki nimate nikoli ničesar. Oče naj mi kupijo, saj delam za očeta.« »Le reci mu, bodeš že izvedela! Že za božič sem ga komaj pregovorila, da je dal denar, sedaj se pa res ne upam več ...« »Kakor hočete! ... Mislite, da je meni kaj hudo zato? ... Prav nič! ... O, kaj še! ... Jaz bodem vsejedno imela novo obleko, kakoršno bodem hotela ... Ampak to vam povem, doma ne bom. Ako ne pojdem v Ameriko — bodem že komu pisala, da mi pošlje karto — pojdem pa v papirnico ali predilnico in potem si bom za svoj denar že kupovala obleko, kadar in kakoršno bodem hotela ...« »Kaj? — Taka si? ... Kje bomo pa jemali denar? Pomisli malo!« »O, denar! ... Za pijačo ga imajo oče vedno ... Saj vidite, kako dolgo jih ni domov. ... Ali mislite, da ne pijejo? ... Za tobak mora biti denar, naj se vzame kjerkoli — čeprav ni soli; — kadar je pa treba kupiti kakšno kikeljco, predpasnik ali ruto meni, o, takrat pa ni in ni denarja, akoravno ga je dovolj za vse drugo ...« »Kaj veš ti!« »Saj vidim ... Pa imejte deklo namesto mene, pa boste videli, da vas bode več veljala, kakor jaz. Delam vam po zimi in letu, zredila sem prešiče kot nobena druga v vasi in zato nimam nobenega plačila. Vesela sem in zadovoljna, ako mi kupite malo obleke. ... Pa mi jo kdaj prostovoljno? Vselej vas moram prositi zato in menda samo želite, da bi po kolenih drsala pred očetom in jih z rokami prosila. O, pa poskusite z deklo! ...« »I, kajpak! ... Kar tako-le se bodeš izmišljevala! Pa, da bodeš vedela tvoje obleke nas stanejo toliko kakor tri dekle.« »U—u—! ... Tako, šele sedaj vem, kako me imate radi. Še tistih cap, ki jih imam ob nedeljah, mi ne privoščite! — U-u-u! ... Ali ste vi moja mati? ... O, ne bodem doma, ne, raje grem služit, mi vsaj nihče ničesar očitati ne bo mogel. ... U-u-u!« Vsaka solza je padla na materino srce in ko se jih je vlil po hčerkinem licu cel potok, bila je mati premagana in je rekla: »Ne tuli tako! ... Bom že pregovorila očeta, da ti kupi obleko.« »Pa ruto tudi!« »O, ti nesrečni otrok, da nima nikoli dovolj!« »Kajpak, k novi obleki mora biti tudi nova ruta, čeveljce si bodem kupila pa sama.« »Kje imaš pa kaj denarja? ...« »Ne veste, da mi je zadnjič nekaj podaril mesar, ki je kupil prešiče, drugo ...« Uršika zardi in povesi oči. »Drugo si pa meni ukradla. O, sedaj pa vem, kateri dihur je pobiral po gnezdih! Pa naj bo še za takrat. Le kupi si čeveljce! Rut imaš pa dovolj.« »O, ruta mora tudi biti ...« »Ne boš! ...Za vsak praznik imaš drugačno in že več ne vem, koliko jih imaš ... Zadnjič za božič je veljala deset kron. ... Ta je bila dovolj draga in lepa, da jaz nisem videla še nobene take ...« »Da bi bila jaz na veliki ponedeljek v tisti ruti, kakor sem bila na Štefanji dan? ... Nikoli! Raji sem brez maše. Ruto mi morate kupiti. U-u-u!« »Kje bodemo pa jemali?« »Kjer hočete! ... Kaj bode pa on dejal, on, Smolnikarjev Janez, ako ne bodem imela nove obleke?« Začujejo se koraki. »Lej oče prihaja, pa mu reci!« Uršika poskoči od mize in si obriše oči. »Da bi me tepli, kaj ne? ... O, saj jih poznam! ... Da veste, ako ne bode nove obleke in rute, pa ne bom ostala doma! ... Le povejte jim! ...« Mati globoko vzdihne. Ko pride oče v hišo, smukne hčerka ven.
II.[uredi]
»Naše dekle ne sme ostajati za drugimi!«
»Ej, pa si se precej zamudil pri cerkvi!« »Sem se nekoliko. Stojan mi je imel nekaj povedati, potlej sta prišla pa še Ličan in Krajan.« »Pa ste šli pit.« »I, seveda! ... Kaj smo hoteli stati zunaj, da dobim nahod, kali? ...« »Tako-le zapravljaš!« »I, tega mi vendar ne moreš očitati! Včasih le ne morem drugače, kakor da izpijem kozarec vina. Danes nisem zapravil več kakor pol litra.« »I, Bog ve, koliko si pa pokadil ...« »Stojan mi je podaril kratko, pa jo še sedaj imam. Zakaj vreš, kadar ni treba?« »O, treba, treba! — Pa bi si vendar kaj utrgal. Veš, da je treba na vseh straneh, in za Uršiko bode treba nove obleke.« »Kaj si izmišljaš? ...« »Obleke ji bode treba za veliko noč!« »Dekliču? ... Menda si padla na glavo! ... Saj si dolžna šivilji še od zadnje obleke, pa se že meniš o novi? ... Pa, ko bi ji bilo je treba. Sam ne vem, koliko oblek ima. Sleherno nedeljo ima drugačno na sebi. Nečimernost! ... Pa še to ti ni dovolj? ... Katera pa ima toliko? ... Raji sebe poglej! ... Sebe spodobno obleči! ... Ti pa hodiš zamazana in delavniška kiklja je vsa v franžah, kakor kakšne gospode ... Pa ti tega nečeš videti, ampak dekle hočeš navleči z vsakovrstnimi capami. ... Vsaj ti bodi modra, ako ni še dekle!« To rekši odloži suknjo in kamižolo pa sede k mizi, kjer je sedela prej hčerka. »Pridigovati pa znaš. ... Škoda, da nisi postal duhoven-.« »Res škoda. Vsaj za ženske obleke bi mi ne bilo treba skrbeti.« »Kaj malo skrbiš! ... Še nikoli nisi vprašal, ako Uršiki kaj manjka.« »Saj mi ni treba vprašati, ker me ti spomniš tudi takrat, kadar treba ni. ... Veš, kaj si počela v adventu, da si me pregovorila in sem ji kupil? ... Skoraj bi bil moral prodati kravo. ... In ko sem dal denar za obleko in je imela o božiču novo, kolikokrat je bila potem oblečena? Ha? Samo enkrat in potem nobenkrat več. ... Ali ji je bilo kaj potreba? ... To mi povej!« »Ti tega ne umeš!« »Kajpak, da ne! ... Naj bi imela dve ali tri obleke, nič bi ne dejal, ali toliko! ... Polna omara je njenih kikelj; moja pražnja suknja in kamižola in tvoja poročna obleka vise pa pa pod streho in se praše ... Ali je to prav? ... Ali je tega treba? ...« »E , mora že biti tako! ... Dekleta se morajo čedno nositi, drugače jih nihče ne pogleda.« »Ha-ha-ha! ... Da si tudi ti tako neumna! ... Gledajo jih pač, gledajo, pa se jim posmehujejo in se vprašujejo, čegave so in kakšne nespametne stariše imajo ...« »E , kako znaš ...« »Kaj pa je taka gizdava prikazen! ... V nedeljo privrši k maši nekaj trenutkov prej predno odzvoni, Poln trg je moških in po ozki ulici med njmi se pomikajo nečimerna dekleta, ozirajoč se na desno in levo kakor kakšna zijala. Ker so košato oblečene in imajo spodnje kiklje poskrobljene, ustaja takrat šum, kakor bi padale vrane v koruzo; trakovi in tračički bingljajo po ramah in prsih, gumbi se jim svetijo v gostih vrstah, svileni našivi se leskečejo spredaj in zadaj; rokavi so napihnjeni, kakor bi se bila lovila sapa vsega tedna vanje, da čepi med njimi glava, kakor bi se pogrezovala v život ... Pa te dekliške glave! ... Včasih so bile spodobno počesane, sedaj pa imajo nazaj pomaknjene rute, a spredaj so lasje skuštrani in zmršeni, da frle na vse strani in je videti, kakor bi te gizdalinke imele svetniško glorijo okrog glave.« »Kako si si jih pa ogledal! ...« »Kaj bi si jih ne! Saj se ves svet norčuje iz njih. Fantje za temi spačenimi šemami, ki ne vedo, ali bi se nosile gosposki ali kmetski, pljujejo in se spakujejo, da je človeka sram, da ima tako hčer.« »Dedci pa veste, kaj se spodobi! Vi prav nič ne veste, kaj je prav in lepo. Uh, da si tudi ti tak! Zakaj je dal Bog tebi hčer? Same butice naj bi ti bila prinesla Nosečka, ne pa hčere, katere sedaj še spodobno obleči nočeš ...« »Ali ni oblečena? ... Še preveč ! ... Preobilo čez naš stan in naše premoženje ...« »Ali ne dela? ... In kaj ji daš zato? ... In sedaj ji očitaš še par cap, ki si jih kupil ...« »Brez potrebe! ...« »Tako! ... Brez potrebe! ... Dekliči morajo biti tako oblečene, kakor je navadno šega. ... Kako se bo pa Uršika omožila, ako ne bode oblečena tako, kakor so druge? Kdo jo bode maral?« »Slab ženin, ki pri izberi gleda na obleko!« »Pa je tako! In ti tega ne boš odpravil in jaz tudi ne. Naše dekle ne sme ostajati za drugimi!« »Prednjačila jim pa tudi ne bo! Bahajo lahko tam, kjer majo; mi ne moremo in ne smemo!« »To ni baharija!« »Je pa potrata! ... In dovolj je že tega!« To rekši potegne moiž iz žepa mošnjiček, zadrgne ga kar najbolj mogoče in ovije tesno jermenčke okoli njega. »Glej, tako-le! ... Nobenega vinarja več brez potrebe! Veš, kaj imamo! ... V posojilnici je dolg, treba bode dati obresti, plačati davke, za usnje sem dolžan s kovačem nisva že dve leti imela računa, soli pa tudi še ne bomo kupovali na upanje. Za to je treba denarja, ne pa za nepotrebne Urškine kikeljce-!« »Nobenega srca nimaš za otroke,« vzdihne žena. »Ti pa še manj pameti! ... Skrbi raji, da jim ne bo manjkalo kruha!« »Ali ne skrbim? ... Ali ne delam?« zažene se žena od peči. »Ali ne trpim? ... Ali zaslužim to očitanje?« Solze se ji vlijo od jeze, ker si ni osvojila trdnjave. Zavije se v krinko užaljene gospodinje in žene in gre. ... Pri vratih se obrne in mu zažuga: »Ti boš kriv vsega! ... Ti, ki si brez srca za otroke!« »Kdor se je s pametjo posvetoval, se še ni kesal; srce je pa že marsikoga zapeljalo.« »Ah, kakšen si! ...« Tako je ostal Jeran na bojišču sam. Pa kar nič ni bil vesel te zmage, ker ni bil premagan njegov sovražnik, ampak samo sovražnik njegovega mošnjička. Zabolelo ga je, ker je čutil revščino in ni mogel ustreči ženi in otroku, kakor bi bil rad in kakor je hotelo njegovo srce. Slutil je pa tudi, da se vihar ponovi, in kdo ve, ali mu bode takrat kljuboval ... V kuhinji je žena ropotala z burkljami, pominjaki, skledami in pokrovkami. To se je zdelo Jeranu kakor oboroževanje odbitega sovražnika, ki ni še strt. V mraku se priplazi v kuhinjo Uršika, ki je čepela v kamrici in z nemirnim srcem pričakovala odločitve ter premišljevala, kaj si bo kupila sedaj, zakaj konečne zmage si je bila v svesti. »Mati, kaj so oče rekli« »Mene so ozmerjali. ... Oh, koliko žalosti si mi že prizadejala.« »Ali bom imela novo obleko-?« »Ruto ti bom že kupila.« »Kdo mi bo pa blago za obleko?« »Očeta vprašaj!« »Tako, ni nič? ... O, boste že videli!« Uršika se pobere iz kuhinje. Tiste nedelje je bilo pri Jeranu zvečer močnika v skledi ostalo. Špehani otroci so pač krepko zajemali, toda stara dva in Uršika težko, kakor bi bil vsak založaj zavit v ježevo kožo.
III.[uredi]
»Jaz moram biti nova!«
Aj, kake skrbi je imela po tem Jeranova Uršika. Velika noč se je bližala z velikanskimi koraki. Po bregovih so ji trobile nasproti rumene trobentice, v smrečju jo je vriskaje pozdravljal kos in otroci na vasi so vpili: kmalu bodo pirhi! Ta radost je padala kakor mora na Urškine prsi, da so se ji trgali globoki vzdihi, da so ji kapale debele solze po licih, ki so bledela. Ko se ogrinja pomlad z zelenjem in cvetjem; ko se fantiči postavljajo z novimi klobuki in svetlimi peresi; ko dekleta šume v novih oblekah in otresajo z novimi rutami; — bo imela Jeranova Uršika staro kikeljco in staro kočemajkico. ... O, te sramote! — Uršika je ob tej sramotni in grozni zavesti koprnela in ihtela ter premišljala, kako bi se obvarovala sramote. »In kaj poreče Smolnikarjev Janez« Uršika je bila prepričana, da ne bode potem več maral za njo. »In kaj bo potlej? ... U-u-u! ... Obleka mora biti, ali pa me več doma ne bo!« Slab človek, ki si v sili ne zna pomagati in ga vsaka zadrega pripravi ob glavo. Ej, ta Uršikina glavica! Dostikrat je že prekanila modrega očeta in skrbno mamico.
»Pa grem! ... Pa ne bodem doma,« reče Uršika sama sebi potem pa še materi, kateri se je zdelo težko, kakor bi stala med dvema ognjema. »Tako, oče ne mislijo meni kupiti obleke,« obregne se čez nekaj časa hčerka na mater. »Saj sem ti povedala. Jaz se ga ne upam pregovoriti! Pa še potrpi nekoliko!« »Trpi! ... Trpi! ... Nič drugega ne veste? Pa naj potrpi velika noč! ... Jaz moram biti nova!« »Pa bodi!« »O, saj tudi bom. Le povejte očetu! Ako ni vredno vse delo njihove hčere toliko, kolikor velja jedna obleka, pa več delala ne bom. ... Boste že prebili brez mene!« Materi se vlijo solze. »Jaz ti ne morem pomagati. ... Ne bodi nespametna! Kam pa greš?« »O, po svetu! ... Svet je velik! Bodem že našla kje prostorček zase. Bom pa začela delati zase, pa mi gotovo ne bode manjkalo obleke.« »Bog ti pomagaj! Jaz bi ti rada kupila vse, ko bi mogla. Ostani doma, pa boš imela ruto, kakoršno boš hotela.« »Ne maram! Vse, ali pa nič! Očeta pa naj bo sram, ako svojih otrok ne morejo oblačiti!« »Kaj ti veš, kako je.« »O, seveda, jaz nikoli ne vem ničesar, samo kadar je treba delati, takrat moram vedeti vse. Zato grem!« Čakala je materinega odgovora, misleč, da jo bo mati prosila: Uršika ostani doma! Toda mati ni imela hčerkine grožnje za res, a potolažiti s trdno obljubo je ni mogla in lagati se ji je zdelo greh. Zato je molčala. Ko Uršika vidi, da so grožnje ostale brez posledic, da zastonj upa nove obleke, zabolelo jo je in privzdignilo. »U-u-u!« zatuli glasno kakor zimska burja in zropota na izbo, kjer glasno odpira in zapira skrinje; pa kmalu priropota v vežo s polnim jerbasom na glavi. »Pa bodite sami! Pa sami vse imejte!« Tako zavpije v veži in to je bilo njeno slovo. ... »Saj ne pojde nikamor,« mislila si je mati in ni stopila za njo, da bi jo poklicala in potolažila. In Uršika je šla od hiše s trdno zavestjo, da je nihče ne mara, da je odveč pri hiši, ker ji nihče noče kupiti nove obleke za veliko noč. Kako jo je ta misel razburjala, izvabljala grenke solze in podila po stranskih potih in stezah, da bi je kdo ne srečal in vprašal: »kam?«, ko sama ni vedela kam, dasi ji je nekaj dejalo, da mora od hiše. Ali sme počakati doma v stari obleki velike noči? Kaj bi dejale njene tovariše? In kaj bi si mislil Smolnikarjev Janez?
- * *
Njen beg je prva opazila mati. To je presunilo njeno materino srce, da si je zakrila s predpasnikom obraz in bridko zajokala. In kako je jokala in objokovala toliko revščino pri hiši. Vse svoje obleke bi bila dala, da bi imela hčerka novo, ko bi bilo mogoče. »Le, kam je šla? ... Le kam je šla? ... O, ti nesrečni moj otrok!« Ko je ni bilo k jedi in je bila žena vsa objokana, vpraša Jeran: »Kje je pa punica« »Kaj vem?« zaihti žena. »Kam je šla?« »Menda od hiše. ... Jaz ji lisem mogla obljubiti obleke, ker ne daš denarja, je pa šla. Oh, kaj sem še učakala!« »Tako, tako! Tako si jo odgojila!« zabrusi ji Jeran prek mize. Jeranka poskoči, ker se ji je zdelo očitanje krivično, pa nastane vik in krik, da so otroci kar bežali od mize. Ako sami takega krika niste videli in slišali, mislite si ga, jaz vam ga opisati ne morem.
IV.[uredi]
Prešiča prodaj, pa jo obleci!
Nihče ni vedel, kam je šla Uršika. Mati je objokovala izgubljenega otroka, oče je bentil potepeno hčer in mož in žena sta obdolževala drug drugega in se srdila; otroci pa so prestrašeni stikali glavice in si šepetali: »Oh, kakšni so naš oče, kakšna so naša mati! Kako je sedaj dolg čas pri nas. Ta Uršika, da je to naredila. ... Vse ji dado, kar hoče imeti, pa jim to nare di!« Čez dva dni potem — Jeranka je ravno nastiljala v svinjaku, Jeran je pa cepil drva ondi na tnalu — pridrsa okoli ogla na dvorišče priletna ženska. Ogrinjalko je imela kar čez glavo ogrnjeno in tesno pod brado speto, dva vogala je pa podvijala z rokami, da se je ogrinjalka bolj prijemala života, kar je bolj grelo. Ta ženska je bila Jeranova teta, po domače Babnikova Micona iz Zadolja. Takrat se je držala posebno hudo. Iz udrtih očij je sijala neznanska oblastnost, usta je pa stiskala jezno, da so se ji kar grabenčki delali do ušes in sta šilasti nos in ostra brada silila drug k drugemu, kakor bi si bila sorodna. Jeran jo opazi šele tedaj, ko se mu oglasi za hrbtom: »Si pa priden Tonček; kar bi imel pripraviti jeseni, pa sedaj napravljaš.« »Kaj, ste vi, teta? ... Veste, saj nam ne manjka drv za sedaj, jeseni sem jih bil dosti naklal, pa napravljam za poletje, ko časa ne bo, katerega je sedaj dovolj.« »Kajpak, hočeš reči,« zavrne ga strupeno Micona in vpraša: »Kje je pa ona?« »Lejte, tam-le nastilja v svinjaku!« »Kaj imate še rilce?« Jeran pusti sekiro v kladi in stopi za njo, v srci godrnjajoč: »Kaj je pa tebe prineslo?« Micona se obesi na pregrajo in zaječi :»Pokaži, kako si zredila!« Jeranka se je kar zgenila, tako jo je prešunil tetin glas. »Kaj, ste vi, teta? Kako sem se prestrašila! Stelja šumi, pa vas nisem prej slišala.« »Kaj, se me bojiš? Ali imaš kaj na vesti, kali?« »Kaj bi se vas bala. Malo se mi zdi čudno, ker ste prišli tako nepričakovano, pa sem se prestrašila.« »M-hm. ... Eno imate?« »Eno še! Štiri debele smo prodali, to bodemo pa doma zaklali, da ne bode treba kupovati zabele.« »Tako ni take revščine, kakor sem mislila. ... Tako, klali boste tudi, klali? ... Pa tako veliko žival « »E teta, bo še več zabele." »Namesto da bi varovali.— Kje so pa drugi?« »Saj gremo menda v hišo?« pravi Jeran. »Kajpak, jaz bom pa močne kave skuhala, da se teta segrejejo,« hiti Jeranka. »Ni mrzlo, pa te sape vendar človeka premrazijo.« »Malo sem res trda postala. Menda bi nekoliko kave storilo dobro.« »I, komu pa ne? Teta, dolgo vas že ni bilo pri nas.« »Kakor bi si bili tako malo v rodu,« meni Jeran. »Človek se ne utegne odtrgati od doma; komaj ta čas pusti doma, kadar gre po opravkih. Ako nimam gotovega opravka, ne grem rada od doma, sedaj celo ne, ko me rade noge bole.celo ne, ko me rade noge bole.« Pogovarjajoč se, gredo v hišo in Micona stopi precej na klop h peči, potegne mačka z zapeči in sama sede na gorko. »Kar na peč mi boš prinesla, ako bodeš kaj skuhala. Zakaj bi pogrinjala mizo, ko ni treba.« Micona se razprostre po zapečku in položi roke po peči. »Aha, mrzlo je še, sedaj še le prav čutim.« Otroci so radovedno gledali teto. »Nič vam nisem prinesla, kaj me gledate; saj veste, da ni bilo še semnja.« Micona se je šopirila v zapečku, Jeran je sedel pri mizi in gledal teto, Jeranka je pa kuhala kavo, zakaj teti je bilo treba postreči. Micona ni bila kar nič dobre volje, tudi potem ne, ko se je ogrela. Z ruto se je vedno še zavijala in tiščala usta. Jeranu se je zdelo, da se od nje razširja mraz po hiši, da se mu je kar neprijetno zdelo. Precejšnja skledica je bilo kave, pa Micona jo je hitro použila, pa še kos kruha po vrhu. In sedaj je bila podprta. »Dobro mi je storilo! ...« To rekši porine prazno skledico od sebe, potem pa prime še enkrat skledico, pogrezne oči vanjo, pa začne: »Kje jepa dekle, moja Uršika?« Jeran in ona se spogledata, pa se naredita, kakor bi ne slišala. Jeran nekaj zavpije na otroke, ki so se ravsali, ona pa stopi h peči in pravi nedolžno: »Teta, dajte mi skledico, da jo pomijem.« Micona se razsrdi zaradi tolike brezbrižnosti. Ostro pogleda Jeranko in njega, pa zarezi: »Kje je moja punica? To se sedaj pomenimo!« Jeranka čuti, da teta nekaj ve, pa je ni hotela še bolj dražiti. Zato reče: »Nekam je šla. ... Je ni doma.« »Kaj se pa bojiš? Kar povej, kaj je in kje je!« »Nekaj smo se sporekli, pa je šla. ... Nič ni povedala, kam gre, pa mislim, da bode kmalu prišla domov.« »Kaj ti vse misliš! ... Veš, pa je ne bo, saj ni neumna.« »Kaj, vi veste, kje je?« »Jaz vem, da! ... Kako bi jaz ne vedela.« Nato se obrne k Jeranu: »Kaj pa ti gledaš skozi okno, kakor bi se tebe nič ne brigalo? Ali ni Uršika tvoja hči, ti Tone?« »Jaz. ... Jaz sem pa njen oče,« jo zavrne Tone osorno. »Ti — oče?« se raztogoti Micona. »Vsak volk je boljši oče, kakor si ti ... Joh, kakšno žlahto imam!« Micona skoči na noge in stoječ na klopi krili z desnico po zraku in kriči: »Ali sta vidva oče in mati? ... Ali sta vidva vredna, da vama je Bog dal otroke. ... Otrok se njima zgubi, pa se še ne zmenita zato. ... Ali se ne bojita Boga, kateremu bo treba dajati odgovor« »Kje pa je? ... Pa nama vi povejte, kje je,« ustavi jo Jeran. »Iskat jo pojta! ... Bog ve, kje bi bila, ako bi mene ne bilo. Mene zahvalita! .... Jaz sem j o ustavila, ko je prišla mimo vsa objokana, vsa obupana, vsa trudna in je hotela naprej, naprej, da sama ni vedela kam...« »O, le povejte ji, jih bode že dobila ... ji bodem že zbil trmo,« kljubuje Jeran, katerega je prevzemala jeza. »Kaj? Še tepel jo boš? Obleci jo najprej, obleci, da ne bode naga, potlej ji šele obetaj kaj drugega!« »Kaj? Naga? Obleke ima toliko, da sam ne vem.« »Ti pa veš, kdaj je zadosti! Za veliko noč mora imeti novo!« »Ji pa vi kupite, ako jo mora imeti; jaz je ne bom ... Jaz je ne morem!« »Tako, jaz ji naj kupim! ... Pa bi vaju ne bilo sram, da bi jaz vajini hčeri kupovala obleko? ... Jaz naj mečem tja denar, ko ne vem, doklej bom živela? Nič ne rečem. Jaz bi že svoji Uršiki kupila obleko, ko bi ne bilo vaju. Tako ji pa vidva kupita. Jaz ji bom že nazadnje dala več kakor za eno tako obleko. Prav nič ne bodem nesla seboj, ko mi Bog enkrat pošlje smrt, in drugih sorodnikov nimam kakor vas.« Ta obljuba je še vselej pomagala in tudi danes je obudila v njegovem in njenem srcu sladko nado, zakaj Micona je imela baje rejen mošnjiček, dasi je bila suha ko trlica. »Jaz sem ga silila, da bi ji kupil, pa pravi, da ne more,« povzame besedo Jeranka. »Ne more? ... To je izgovor! ... Za hčer, za katero se išče ženina, se more vse, kar je treba. Toliko pameti bi vidva že lahko imela, saj sta bila tudi vidva mlada. ... Uršika je bolj pametna, kakor sta vidva še ne vesta, zakaj ji je tako hudo. Meni je pa povedala. Ko se je v mojem naročju zjokala in sem ji obrisala solze, povedala mi je, da ima ženina in da mora zaradi njega imeti novo obleko o veliki noči. Zato ji kupita, da bo potolažena!« »Jaz ji ne morem,« odvrne Jeran trdovratno. Ta trdovratnost pa razburi Micono, da zakroži: »Kaj? Prešiča boste pa lahko klali? ... Vi, bahači!« »Ali mislite, da bomo brez zabele« »Ali nimate v hlevu molže? Ali ni boljše maslo kakor mast in slanina? ... Ali ni potrata klati prešiča zaradi zabele, ko imate dovolj mleka in masla? Jaz pravim: ako ne moreta kupiti drugače hčeri obleke pa prodajte prešiča, namesto da bi ga doma potratili.« »Zaradi puničine obleke naj bi bili brez zabele?« »Ako misliš, da bi drugače sit ne bil, ako bi žganci ne plavali v masti, pa kolji; ampak punica pa mora imeti obleko. Pojdi pa tako na 'Krtino,' ali na 'Ščito,' ali pa, ako nikjer drugje ne dobiš, pojdi pa na »Mlako,; ti bo že kdo upal eno obleko- za eno leto, da kaj prirediš in si pomagaš.« »Kaj ? ... Jeran naj bi ženske cape kupoval na upanje? Nikdar!« razkorači se Jeran. Toda Micone ni bil do takrat nihče ugnal. »Prešiča prodaj, pa jo obleci. ... Ko bode imela moža, jo bo pa mož, kdo te bo silil potem. Saj pravim, človek mora vedno učiti. Vidva prodaj ta prešiča in jejta zabeljeno z malsom. Potlej bosta imela kaj zasluženja. ... Ob petkih se mora postiti vsak človek. In, kdor ima količkaj Stare vere, posti se tudi ob sobotah, kakor smo se v starih časih. Ako je pa človek pravdanski in ve, da bo enkrat treba umreti, posti se tudi ob nedeljah, da mu bo pravočasno napovedana smrtna uta. Postite se itak vse kvaterac, fidventnc in postne srede, in ker se ob teh zdržite slanine, se lahko tudi ob drugih, ki jih itak ni dosti več. Ako pa človek štiri dni v tednu prebije brez masti, potem lahko še druge tri. Tako vidita, da vama ni treba klati prešiča.« Jeranka je razumela in se je udala. »Jaz prav lahko pogrešam svinjsko zabelo, otroci pa itak nič ne poznajo.« Mož jo jezno in očitajoče pogleda, pa zavrne: »Jaz je pa ne morem pogrešati; klalo se bo!« Pa sedaj se oglasi zopet Micona: »Zaradi tebe? Ali te ni sram? ... Tako, tak si! Jaz pa doma varčujem, pa ne vem komu. Kako sem neumna!« »Tone, pa se udaj. ... Saj si navajen jesti masleno jed in za prešiča bi se lepe denarce vzelo,« pomaga Jeranka teti. »Kaj pa pomagajo denarci, ako jih pa ne bom imel in bi jih moral dati za obleko, kakor vedve hočete. Ali sem kaj na boljem?« »Ali nisi? Ali ne bo imela punca nove obleke, ti pa denar?« »I, kako ga bom imel, ako ga bom dal za obleko!« »Viš, kako nič ne veš! Ali ne bo treba toliko. Ti tudi ne veš, zakaj se krčiš! Pol prešiča bo komaj šlo za punco, drugo boš pa sam imel, pa bode boljši, kakor bi prešiča imel. In kadar je Micona kaj rekla, je bilo vselej res, vsaj pri Jeranovih, katerim je Micona namigavala s svojo smrtjo. Ko je Jeran čutil, da bi se še nekaj krone izbilo za njegov mošnjiček in bi s polnim mošnjičkom lažje nastopil pri svojih upnikih ter bi se ne bilo treba ravno ustrašiti, ako bi kateri teh trdil, da je kaj več dolžan, kakor sam misli, je bil voljan. »Veš, pa da ne bom jaz kriv, ako ne bo zabele,« reče obrnen k ženi. »I, kdo ti bo kaj dejal. ... Ne bo manjkalo, ne! Uršika se bo pa le postavila.« »To glejta, to, da dekle ne bo zadnja, zlasti sedaj ne, ko ji je treba moža. Oh, ko bi jaz imela kakšno hčer, to bi jo oblekla!« Micona je postala nekoliko prijaznejša in tudi ogrinjalko je odložila. »Kako me je kava segrela ... Nu bodem pa še en čas pri vas, ker me tako ubogate. Pa se kaj pomenimo, kako jo bodemo možili, tega mojega ljubega otroka, to Uršiko.« »Res, treba jo bo, treba! .... Ker odrastla nam je.« »Kadar bi kaj koristila, gre ženska pa od hiše,« meni Jeran. »Ti si pravi! Samo na svoj dobiček gledaš,« ga svari Micona. »Kajpak, daj jo, temu Smolnikarjevemu Janezu jo, daj, ki ga ima rada.« Pa so se menili o možitvi in potem lepo sklenili, da naj pride Uršika domov, da bo že imela novo obleko, sedaj, ko bodo prodali prešiča. »Res bi bilo škoda klati tako žival!«
- * *
Na vso srečo je srečala Babnikova Micona domov gredoč mešetarja Žerina. »Kod si pa rahtala danes?« »Čast Bogu, da te vidim, ljubi moj Zerin! Stopi, stopi doli h Jeranu! Takega prešiča imajo na prodaj, da ga ti letos še nisi videl takega.« »Pa je dejal Jeran, da bo doma klal; saj sem ga že videl.« »Seveda je mislil, dokler jaz nisem videla živali. Greh bi jo bilo zaklati doma, pa sem dejala: prodaj ga, prodaj! Naj spoznajo Ljubljanci, kako znamo pri nas rediti, da bomo drugič lažje prodali. Tako ti rečem, Žerin, tega prešiča nikar ne pusti! Ž njim boš dobil kredit!« »Ali je res tako lep« »No, boš videl. ... Kar pojdi, pa reci, da sem ti jaz velela.« In Žerin je šel k Jeranu, Micona pa domov, kjer jo je čakala Uršika s težkim srcem.
V.[uredi]
»Janez, jaz bom kaj lepa!«
Jeran je bil prinesel sto kron domov, kolikor je bil dobil za prešiča od kupca. »No, sedaj si bomo pa zabelo razdelili. Pol spravim jaz, vedve pa pol, da dobi Uršika novo kikeljco, ker revica nima nobene in bi morala o veliki noči skoprneti zaradi tega,« reče Jeran in jima pomakne petdeset kron. Žena ni vedela kaj odgovoriti na to očitanje, dejala je samo: »O, saj menda ne bo toliko.« »Pa daj meni, kar je preveč!« S tem pa zopet ni bila zadovoljna in je rekla: »Bodem pa potlej dala, ko bodem videli, koliko bo vse veljalo.« »Sedaj pa že vem, da nobene krone več ne bom videl.« Uršiki je pa žarel obraz od veselja, zakaj želje so se ji izpolnovale in v duhu se je videla na velikonočni ponedeljek v novi obleki, ruti in novih čeveljcih. Ej, kako jo bodo gledali, kako ji bodo nevoščljive tovarišice, zakaj take obleke ne bo imela nobena; to je bila že sklenila. Ko sta imeli Jeranka in Uršika v žepu denar za obleko, je ta vpil, kakor bi hrepenel po večji družbi iz te samote, in Uršika je priganjala: »Pojvi izbrat! — Ppjvi izbrat, veste velika noč se bliža.« Tako gresta kmalu izbirat obleko. Spotoma je pridigovala Jeranka — vest ji vendar ni mirovala — hčerki, da naj vendar pazi na obleko, da naj bo zadovoljna s tem, kar ima, in ji je pripovedovala, da jim ne gre dobro, da oče tožijo o stiskah, in da je treba varovati na vseh koncih in krajih, da ne pridejo na nič. ... Pa to ni grenilo Uršiki veselja, saj vemo, da se s sladkorjem tudi nekoliko pelina lahko požre. »Stopivi pogledat, če ima ta kaj zate,« reče Jeranka, ko prideta mimo prodajalnice 'na Krtini.' »Ta? ... Ta ima komaj za stare babe kaj, pa bo zame!« ugovarja Uršika, pa le stopita notri, dasi sta vedeli, da ni nič za nju.Kramarica 'na Krtini' jima je vse pokazala, pa Uršika je samo zaničljivo zmrdavala, češ: »Ali nimate nič druzega?« Kupili sta potem za dva vinarja bonbončkov, da nista šli iz prodajalnice prazni, pa gre- sta do druge prodajalnice 'na Ščiti.' Tukaj je bilo nekaj več in količkaj zadovoljno dekle bi si bilo že izbralo čedno obleko. »Ali hočeš tako? ... Ali tako? ... Ali to? .... Ali ono?« izpraševal je trgovec 'na Ščiti'in polagal pred njiju kos za kosom v nadi, da jima ustreže. Toda. ... Uršika je samo vihala nos in rinila kose od sebe. »Tako že ne! ... Tako pa ne! .... Saj tako dobim v Ljubljani.« »Kaj misliš, da bom za-te iz Pariza naročil?« zavrne jo trgovec jezno in zlaga blago nazaj. »Daj, daj malo cukrčka,« oglasi se Jeranka, da bi potolažila kramarjevo nevoljo. »Ga nimam,« odreže se ta, dasi so stale na policah polne steklenice različnih cukrčkov. Tako sta bili Jeranka in njena hči slovesno vrženi čez prag. Sedaj pa 'na Mlako.' — Tako sta mislili obe in zavili v sosednjo prodajalnico 'na Mlaki.' »Tukaj bodevi pa lahko izbrali,« misli si Jeranka. Trgovec 'na Mlaki' ima veliko hišo in v hiši veliko prodajalnico in notri veliko blaga. Kar si kdo poželi, dobi tam, od drobne šivanke pa do težkega nakovala. Pa gresta v tisto prodajalnico, kjer so nagromadeni celi skladi najraznovrstnejšega blaga, kjer si vsak lahko izbere, kar si izmisli. Kramar je bil vesel novih kupovalk in jima je razkazoval vse, kar je imel za zagrinjali na policah, potem pa še ono težje blago, ki je je imel v papir zavito za steklenimi okni, da se ni oprašilo. »Me smo izbirčne,« smejala se je Jeranka. »O, le izbirajte, saj zato je,« ustreza kramar, med tem pa reže blago drugim, ki so bile manj izbirčne. Kajpak, vsaka ni kupovala za veliko noč in za kakeotroke je kmalu vsako dobro. Kramar, ki je bil med tem časom že precej odmeril je vendar začel gledati, kaj sta izbrali, ker bi jih bil rad odpravil, zlasti sedaj, ko sta prišli dve novi kupovalki, namreč Kopiščarica s hčerko. »Kaj nista še nič izbrali?« »Saj nimava kaj,« pravi Uršika. »Tako blago ...« »O, kje si boste pa izbrali, ako ne pri meni? Jaz dobivam blago naravnost z Dunaja.« Kopiščarica in hčerka sta pristopili in pomagali izbirati. Naposled so vendar našli neko blago v papir zavito, ki je bilo vsaj nekoliko po mislih Uršiki. »Ko bi to-le bilo?« »Tako vendar!« oddahne se Jeranka in vpraša: »Po čem boš dal? Veš zadnjo ceno!« Pa je položila ruto s kronami pred se; da je nekoliko zazvenčalo, kar baje čudovito vpliva na vsakega kramarja. Ta cvenk in pa nada, da jih bode prost, omehča kramarja, da jima stavi najnižjo ceno. »Po dve kronci boste plačali, pa odrežem, kolikor potrebuje- ta.« »Samo po dve kronci?« začudi se Uršika. »Ako pa ni dražje, ga ne maram.« To rekši gre Uršika iz prodajalnice. »Na! ... Pa ji ustreži!« pravi nevoljna Jeranka. »Kako je vendar svojeglavna. ... Kaj hočem sedaj?« Pa gre za njo. »Na! ... Pa ustrezi ljudem, ako moreš! Ako prodajam z zaslužkom, pravijo, da sem drag, ako pa v svojo ceno dam, pravijo, da je preceno. ... Jaz bi poznal rad tistega, ki more ustreči ženskam,« godrnja trgovec. »Pa nama odreži tistega blaga, da ne boš zastonj imel dela,« pravi Kopiščarica in namigne še hčeri: »Metka, ali ti je všeč tako?« »Zakaj bi ne bilo; kar se vam zdi, pa mi kupite,« pritrdi Metka veselo, trgovec ji pa še bolj vesel odreže, pripovedujoč, kako težko je nekaterim ljudem ustreči. »Ko bi naša dekleta znala količkaj risati, dal bi vsaki v roke belega papirja, čopič in najrazličnejših barv, pa bi dejal: na, pa naslikaj, kakšno si si izmislila, da pošljem v tovarno, da tam ravno tako narede. Jaz vem, da bi si nekatere ne izbrale, ko bi jim cel Dunaj privlekel.« Kopiščarica in hčerka sta se smejali. »Zakaj se smejete? Prav tako je! ... Saj ste menda videli tisto, ki je bilo preceno za Jeranovo Uršiko, je bilo dobro za Kopiščarjevo Metko. Hej, kako je bila tega vesela! Jeranko je bilo sram, ker sta bili v treh prodajalnicah in nista izbrali ničesar; zato je godrnjala: »Oh, kakšna si! Nobena reč ni za-te. Kaj bo iz tebe« »Kaj vi veste, kakšno mora biti! Saj sem vedela, da ne bodeva pri nas nič dobili.« »Kje pak boš, nesnaga!« »Pojdeva pa v Lašče iskat, tam dobiva.« V Laščah pa tudi ni bilo nič. Praznica jima je zastonj razkazovala in Šegovka zastonj govorila. V druge trgovine niti pogledati nista hoteli. »V Laščah je pa še manj kakor pri nas. Da bi bila jaz to vedela. ... To je prav, da je v ponedeljek na Rebri semenj!Tam bodeva pa dobili.« Na semenj pripeljejo blago celo ljubljanski kramarji in zato je ondi krame, da je kaj in da se je nasiti najbolj razvajeno oko. Ondi se dobi blago, ki je prišlo naravnost iz tovarne, pa tudi tako, ki se je vozilo že leta in leta po semnjih, pa je vendar vedno najnovejše. V domače kramarje se Uršika še ozrla ni, na laške je pa godrnjala, zakaj se hodijo drenjat na reber, ko nimajo nič imenavrednega na prodaj. Drugod je pa povsod imela svoj nosek, razrivala je toliko časa s komolci, da je bila povsod prva, in je bila sitna, da ji je moral vsak kramar pokazati vse blago od kosa, ki je bil najvišje na polici, do zadnjega kosa, ki ga je imel še v skrinji. Pa nikjer nič, na vsem semnju nič podobnega, kar bi bilo količkaj zanjo, za Jeranovo Uršiko, kateri so dali oče pol prešiča za kikeljco. Oh, in ti kramarji tega niso vedeli! Zato je bila Uršika po vsi pravici jezna. »Nu, tak semenj! ... Kar ti kramarji drugod ne prodado, pa k nam pripeljejo. Pa naj si človek fizbere med temi ostanki, ako more! ... Oh, ko bi bila jaz to vedela, še pogledala bi ne kila nobenega in še gori bi ne bila šla, ampak kar v Ljubljano bi jo prasnila, magari peš, da bi si bila prihranila vožnjo po železnici.« »Kajpak! V Ljubljano po kikeljco!« godrnja mati. »Kampak? Kako ste pa čudni; tje se gre, kjer se dobi; še na Dunaj bi se peljala, ako bi mogla.« »Kaj bodo ljudje dejali?« »Kaj? Kar hočejo! Mislite, da se dobi tako blago kakoršno imajo nekatere punce, v naših štacunah? Kaj še! Vsaka gre v Ljubljano po blago, ako le more.« Ker do velike noči res ni bilo več daleč in se je Uršiki vsekako mudilo za obleko, naloži Jeranka v jerbas jajec in masla, da bi gredoč kaj iztržila na trgu — pa gresta v belo Ljubljano, kjer je štacuna pri štacuni. Uršika je bila vsa srečna, ko je videla toliko blaga. Z izbero pa je bila tudi težava, zakaj, ko bi vzela tako, bi pa onega ne imela. Tako nečimerno srce ni nikdar sito. Ker pa le ni kazalo iti po blago na Dunaj, izbrala si je naposled vendar blago, ki se ji je zdelo dovolj drago pa tudi lepo. Na solncu se je kar izpreminjalo. Pri judu v špitalskih ulicah je pa kupila rumene čizemice. »Kaj boš s tem? ... V hlev pojdeš, pa boš kam stopila, pa bodo proč,« svarila je mati. »Kaj vi veste! Mislite, da bom v hlev hodila?« Mati pa je morala kupiti obljubljeno ruto. Le z veliko težavo sta izbrali. Seveda je morala biti tudi ruta primerna k drugi obleki. K rumenim čižemcem je pristajala samo taka redka ruta s širokimi čipkami. Tako je Jeranova Uršika vendar z veliko težavo dobila blago za kikeljco. Mojškra Rozala pa je morala obljubiti, da ji bo naredila narbolj po novem, kakor še ni nobeni. ... Šele sedaj je bilo Urškino srce pomirjeno. In koncem tihega posta je veselo prepevala in se smejala, kakor bi bila nevesta. Svoje srce je morala razodeti nekomu. Ko je Smolnikarjev Janez nekega lepega večera izganjal živino s hleva, da jo žene na vodo, vzela je brž škaf in udrla za njim. In tam za vasjo, kjer ni več ljudi, stopila je k njemu, da sta šla vštric. In gredoč mu je rekla: »Ti, Janez, jaz bom kaj lepa! ...« »Saj si tudi sedaj,« reče Janez odkritosrčno. »Sedaj, ja, v tej stari obleki! Ti me bodeš videl v novi obleki o veliki noči, potem boš šele videl ... Take kakor jaz, ne bo imela nobena. ...« »Pa meni se zdiš najlepša, ako si taka.« »Oh, da ste vsi možki enaki in ne veste, kaj je lepo.« »Kaj je meni do obleke!« »Oh, kako si čuden, veš, ti pa potlej ne bo treba kmalu kupiti nove, ko se bodeva vzela.« Zardela je v obraz, Janez pa je zavpil na živino in pognal do korita.
VI.[uredi]
»Uršika, --- pa taka?«
Krasen pomladni dan je bil velikonočni pondeljek tistega leta. No, saj pa je moral tudi biti. Vsa tista dekleta, ki so imela nove obleke in bi se bile t a k r a t rade pokazale, so vedno zdihovale: »Bog daj , da bi bilo v ponedeljek lepo!« O veliki noči je pri nas najbbolj imenitno: piruhi in pa nove obleke. Navada je taka, da se dekleta nakošatijo šele v ponedeljek. V nedeljo so oblečene bolj ponižno, skoraj bi dejal, da je za takrat vsaka obleka dobra; toda v ponedeljek — takrat morajo vsa dekleta k maši ob desetih — he-hej, to so vam našopirjena! Vse so v najlepšem in najboljšem. Uršika je bila še po noči dirjala ven pred hišo, da je videla, kakšno bo vreme. Pa tisoče nebeških oči se ji je smejalo nasproti, da se ji je nasmejalo srce in si je mislila: »Oh, kako se bom postavila!« Vsled srčnega nemira ni mogla trdno spati in komaj se je zdanilo, bila je že na nogah. Stara dva sta šla v cerkev kakor po navadi zjutraj. Uršika pa je kuhala in pospravljala. Naenkrat je bila zmetala skupaj postelje in pomela in tudi v hlevu se ni dolgo mudila. Vse delo ji je šlo hitro izpod rok. Ko sta prišla stara dva od maše, je bilo vse v redu in žganci v skledi. »Ej, ej, kako si pa hitra danes!« zasmejala se ji je mati dobro vedoč, kaj jo je podžigalo. »Danes bo za-te, danes se boš lahko postavila.« Oče pa ni hotel ničesar slišati o novi Urškini obleki. Tiste kronce, ki so mu bile ostale od prešiča, mu niso bile kdo ve koliko zalegle, in z maslom zabeljena jed se mu je kar nazaj pehala in je vedel, da to celo leto ne bo nič bolje. Zato ni mogel biti vesel in se je kesal: »Le, zakaj nismo klali!« Ko se je Uršika napravljala, šel je Jeran v hlev, pa je zažgal pipo in počasi kadil in gledal za dimom, ki ga je spuščal. Pa ni mislil na tisti nepotrebni dim, ampak na nepotrebno žensko nečimernost. »Ko bi nič ne veljalo, naj bi se nosila; toda to velja in kam pridemo, ker gre vsa prireja samo za njene obleke ... Da bi vsaj dobila moža in bi bila meni z glave, da bi se oddahnil moj mošnjiček. Samo daj! daj! In ona ji daje potuho . . . Da bi že skoraj prišel snubit Smolnikar!« To je vedel Jeran, da Smolnikarjev Janez rad pogleda za Uršiko, in ko sta se nekoč s starim Smolnikarjem zmenila o tem in je Jeran dejal, da Janez preveč tišči za njo, da bi morda kdo kaj slabega zinil, je dejal Smolnikar: »Kaj more kdo reči? Ko pride čas, pa naredimo, pa vsem zavežemo jezike. Nam je dekle všeč. Tako je postavna.« In tistega časa si je želel Jeran, zlasti sedaj, na veliki ponedeljek, kakor bi se bal, da bi ga Uršika tudi prihodnje leto ne pripravila ob zabelo. Kar naenkrat se odpro vrata in žena spregovori:»Pojdi, jo bodeš videl našo Uršiko, strašno je lepa.« »Kar glej jo, saj jo poznam!« »Pa take še nisi videl. Majhno manj kakor gospoda.« »Nikar še ti ne nori!" zavrne mož nevoljen in stopi k jaslim. Žena pa je zdirjala po vrtu na sosedov vrt in se ustavila za nekim skednjem ob cesti, koder so šli ljudje v cerkev. ... Ko si je bila ogledala hčerko v hiši in ji popravila vse gubančke, ki so bili nepotrebni, ji je velela: »Majhno počaki, potem pa pojdi, grem gledat, kako boš šla.« »Rokavice sem pa pozabila kupit,« reče Uršika, ko vidi, da se delavniške roke h njeni obleki ne podado. Jeranka se je stiskala h skednju in zrla za ljudmi, ki so šli k maši. Kmalu prišumi mimo njena hči. Kako se je svetila na solnci njena obleka, kako so migljali svilnati trakovi, in tisto redko ruto je imela samo tako vrženo okrog glave, da se je sapa igrala s predolgimi konci in so se lasje vsipali izpod nje, da jih je mešala sapa. Kikljo je nalašč nekoliko privzdigovala, da so se videli rumeni čižemci. Kako je bila všeč materi prvorojenka. Ponos ji je širil prsi in nič več ji ni bilo žal za prešičem in za kroncami. »O, saj si je bila v svesti, da se ji vse to na kak drug način povrne; ako ne drugače, pride pa kak ženin po njeno Uršiko. Lahkonožna je priskakala po vrtih domov in je brž razodela možu svoje veselje. »Naša Uršika je pa taka, da se mora vsakemu dopasti. Kako se ji vse poda. ... Kar gledala bi jo!«
Tam na trgu pred cerkvijo so pa bili drugačni sodniki. Dasi je doma marsikateri prizanesljiv proti svojim nečimernim hčeram, drugim gotovo ne prizanese. Zdi se mi, kakor bi kmet čutil, da je ženska nečimernost njegov velik sovražnik pa si ne upa začeti v domači hiši boja proti njemu, ampak daje duška svojim čutilom šele zunaj, ko ni več sam, ko je v enakomisleči družbi. Možje in fantje se ustavijo na trgu. Nekaterim niso pogorele smodke in pipe, pa je treba pokaditi, drugi se morajo ozirati po znancih in žlahtnikih, eni se ustavijo iz navade in zato, ker vidijo druge, pa se jih nabere poln trg, pa se menijo, ugibljejo, ozirajo za mimohodečimi, se smejejo in zabavljajo. Nekateri se pa postavi samo za to ondi, da vidi svojo, ki pa tudi ve da ga bo ondi videla. Med možmi je stal Smolnikar in med fanti pa njegov sin Janez, ki bode dobil kmalu »čez« ; vsaj tako je večkrat dejal oče. In ko se bode ženil, vzel bo to Jeranovo, tako si je mislil. Zato se ni zmenil kdo ve koliko za dekleta, ki so šumela mimo, in se je smejal šalam, ki so jih zbijali fantje na račun deklet. »Ej, kaj bi se tako nesle! Kaj niso kmetske krvi?« Kar naenkrat pa začno fantje stegovati vratove in šepetati zaničljive opazke drug drukemu; splošna pozornost in splošen smeh nastane. »Ta! .. Ta! ... Glejte jo! ... Kje se je pa ta vzela? ... Ha-ha-ha! ... Ali ste že videli kaj takega na kmetski glavi? ... Vidite, kako ji lasje silijo ven pri luknjicah « Vsi gledajo in vsi se smejejo Jeranovi Uršiki. Tudi Janez stopi na prste, da bi videl čez glavo gizdavo dekle in se ji smejal. Ko pa uzre Uršiko, spusti se na pete in povesi glavo. »Uršika!« Ta misel je presunila njegovo srce, da ga je kar zazeblo. »Uršika! ... pa taka?« »Lejte! Lejte! Kakšne čižemce ima!« zakrohota se nekdo za njo. In vsi se sklonejo in se smejejo. »Ni jih utegnila počrniti.« Uršika se pa ni zmenila za posmehovanje, ampak je ponosno šumela mimo, češ: katera je še taka? Samo jezilo jo je, ker je njen Janez pobesil glavo, kakor bi se sramoval takega dekliča. Celo nič se pa ni zmenila za možakarje. Take stare jerhovine itak nič ne vedo, kaj je lepo in kaj je prav, pa je prezirljivo vršela mimo. »To so spake!« modrovali so možje. »Vsako nedeljo so bolj našemljene. ... Da Jeran pusti, da njegova prednjači v spačenosti!« »Res, čudno,« pritrdi Smolnikar. »Jaz bi ne bil verjel. Škoda dekliča.« Med tem se je bila ustavila Uršika pred cerkvijo pri tovaišicah. Vse tiste, ki so mislile, da so oblečene najbolj po novem in najlepše, so bile kar osupnjene in bledele so sramote in nevoščljivosti. Uršika jih je pa pogledala gori in doli, nasmehnila se prezirljivo in zmagovalno in je stopila h Kopiščarjevi Metki, da se je zdelo, kakor bi se priklonila bohotna roža h ponižni vijolici. In Uršika je prijela Metkin rokav in dejala porogljivo: »Lej, lej, to je pa tisto, kar sem bila jaz pustila v štacuni 'na Mlaki.' To pa ni bilo zame.« »O, zame pa je, ker nisem nič gosposka.« Sosede so se pa smejale, nagibale druga k drugi glavice in si šepetale. Jezne so pa le bile, da jih je Uršika tako pokosila in marsikatera je v srcu sklenila: »Čak! Ne boš več ti sama taka, ne! ... Saj vem, kje je Ljubljana in toliko tudi premorem kakor ti.«
Smolnikarjev Janez si ni upal stopiti po maši k Uršiki, kakor je drugekrati, ampak se je pridružil h Kopiščarjevi Metki, ki ga je začudena pogledala in se mu nasmehnila: »Zakaj pa ne greš z Uršiko?« Janez je bil v zadregi, pa reče:»Ali ne smem iti s teboj?« »Le pojdi, boš pa kaj povedal. ... Ali ti ni všeč Uršika v tako lepi obleki?« »Meni bi bila bolj v taki, kakor jo imaš ti.« »Hi-hi-hi! ... Ti ne veš, Janez! Jaz ti moram še to povedati. Veš, ravno to-le si je bila izbrala, kakor imam sedaj jaz, pa ji je bilo preceno,« pripoveduje Metka zadovoljno. In pred njima in za njima se je vse menilo o novih oblekah. Urškina ruta in njeni čižemci so vzbujali občno pozornost. Komaj je prestopila Uršika domači prag, stopi pred njo mati in jo vpraša veselo: »Ali so te kaj zelo gledali? ... Kaj so rekli?« »Punce so bile vse zelene od jeze in nevoščljivosti, možki so me pa kar zijali; samo ta Smolnikarjev je gledal potuneno v tla. ... Jaz mu bodem že povedala.« »Veš, pa se ti res poda. Jaz nisem vedela, da gre ta obleka tako vkup.« »Kaj mi hoče sedaj, ko bode imele precej vse tako,« zagodrnja Uršika nevoljno in gre v kamrico, da se preobleče.
VII.[uredi]
»Tako kmetska kri, pa tako gosposka suknjiča!« Stari Smolnikar je bil nevoljen prišel iz cerkve. Dan je bil lep, pridiga lepa in tudi hitro je bilo minul, pa je bil vendar nevoljen. »Oh, te ženske, kakšne so dandanes. Nič ne vedo, kako bi se že nosile. Nič več se ne loči, ali je gosposko, ali je kmetsko.« Pa je pripovedoval, kako so bile danes oblečene. »Tako pa ni bilo kar nobene, kakor je ta Jeranova. O, ti spak, ti. ... Kakor kakšna frfrela. Meni se je zelo zamerila.« Stari pogleda sina, ki je molčal, pa nadaljuje: »Jaz sem mislil, da se bomo pri Jeranu ženili, o pa se ne bomo. ... Kaj bi počeli ž njo? Ta mora dobiti bogatega, da ji bo lahko kupoval kikeljce. Fant, dosti se ni, treba sukati okrog nje, jaz nisem zadovoljen.« »Saj se tudi meni zdi, da se malo preveč nese.« »No, viš! ... Kaj bi bilo, ko bi moral skrbeti šele za njene obleke! Meni se Kopiščarjeva Metka zdi dosti bolj pametna.« »O, saj tudi je,« pritrdi Smolnikarica. In Janez, kateremu se je prej že vse tako zdelo, je sedaj verjel in nič več ni prestrezal Jeranove Uršike. To pa Uršiki ni bilo prav. Želela je hvale iz njegovih ust. Pazila je, kje bi ga vjela, da bi mogla spregovoriti ž njim nekaj besedij, samo toliko, da bi ji povedal, kako je bila lepa, da se ni postavila nobena tako kakor ona, saj se je bila nakošatila nekoliko tudi zaradi njega, da bi bil tudi on vesel, da ima tako punco. S tem bi bila zadovoljna. »Oh, kako je trd ta Janez,« mislila je Uršika. »Vsak fant bi se pobahal s tako punco, on | pa molči in se drži tako, kakor bi nikdar ne mislil na njo, ki je bila tako lepo oblečena, da je vsak pošten človek moral v srcu vzklikniti: »Oh, punca pa taka!« Naposled sta se pa vendar sešla slučajno. Urškino srce ji je zaigralo, češ, sedaj jo bode pohvalil in ji povedal, kako je vesel, da je tako lepa. »T i ! ... Ti si pa tak!« začne Uršika, kakor bi se kujala. »Kar pustiš me! ... V ponedeljek nisi utegnil iti z menoj, dasi sem te tako gledala in ti namigovala. Še pogledal me nisi, kakšna sem bila. Potlej si šel pa s tisto Kopiščarjevo, ki tale obleke nosi, za kakršne jaz ne maram.« »Jaz grem s tisto, s katero jaz hočem,« zavrne jo Janez svojeglavno. »Lej ga! ... Lej ga! ... Prej bi bil tako govoril, dokler nisva bila tako trdno zmenjena, ne pa sedaj, ko oba trdno veva in stariši vedo in ves svet ve.« »Kaj ve?« »Viš ga, kako se dela nevednega. Janez, Janez, kakšen si danes. ... Skoraj se bova vzela, pa si tak!« »Midva se bova vzela, ha-ha-ha. ...« »I, kdo pak! ... Ti, pa jaz.« »Kdo je pa dejal?« »Jej, kako si pozabljiv! ... Kolikokrat sva se o tem menila in naši in vaši so govorili in vsi pravijo.« »Pravijo? ... Uršika, jaz pa pravim, da se ne bodeva.« »Jej, kako si ti poreden! ... Kako me dražiš! ... Pa zakaj praviš, da me ne bodeš vzel« Janez se naredi prav resnega, pa ji pove: »Veš, kaj pa hočem s teboj; jaz sem kmet, ti si pa gosposka.« Tolika resnost je Uršiko preplašila. »Jaz sem gosposka? ... Kako si ti čuden!« »Mar si ti! Tako kmetska kri, pa tako gosposka suknjiča! Za me ti nisi!« Po teh besedah jo pusti v velikih premislekih, sam pa veselo žvižga po poti. Ko je Uršika uganila, kaj ji je hotel povedati, posmeje se zaničljivo in reče: »Ti si tudi tak, kakor so stari ljudje, ki prav nič ne vedo. ... O, še rad me bodeš vzel, akoravno sem gosposka ... hi-hi-hi ... samo, ako te bom hotela. Kako je čuden, da mu kaj takega ni všeč!«
VIII.[uredi]
»Sedaj pa deni prst v usta in glej za ženinom!«
Kmalu po veliki noči je pa počilo: »Smolnikarjevi in Kopiščarjevi imajo zmenek. Janez bode vzel Metko.« »Zakaj pa Jeranove ne, ki sta si bila na roke in so si bili stari prijazni, kakor bi si bili v rodu?" so ugibali ljudje. Jeranovi pa celo niso nič vedeli. »Ali že veš, Tone? ... Ali že veš? ... Jeh! ... Jeh! ... Smolnikarjev bode vzel Kopiščarjevo,« je prisopihala domov Jeranka, ko je bila izvedela. »Beži! ... Beži!« zasmeje se Jeran. »Saj to ni mogoče. To si je kdo izmislil, da te je dražil.« »Jaz sem tudi tako mislila, pa ni res! ... Kopiščarjeva pojde h Smolnikarju. Jeh! Jeh!« »To, ki se še obleči ne zna, to bo vzel?« vzkliknila je Uršika. Tovarišice so se ji pa posmelhovale, kakor se je včasih ona njim, pa so si namigavale: »E, zastonj se je tako nesla! Ni ga dobila, ne!« Uršiki so šumele po ušesih besede, ki jih je govoril Janez zadnjikrat, in ji očital, da je gosposka in se ji je zdelo, da se je zastonj ličkala, da je Janez ne mara. Nikakor ni mogla razumeti, kako je to mogoče, da bi najgorše dekle, ki ve, kako se mora nositi, ne bila zanj. »Ha! Tukaj vmes mora biti kaj drugega!« Jeran je bil kakor brez glave. Zanašal se je, da bo Smolnikar njegov zet in zato je pustil, da se je Uršika bolj postavljala, kakor je bilo njemu prav, češ, naj se pokaže, da jo bode Janez bolj vesel. »Jeh! ... Jeh! ... Kaj bomo že njo? ... Kaj bomo ž njo« je tarnala Jeranka. V nedeljo potem pride Jeran v mraku ves razburjen domov. Mati in hči sta se jezili na Janeza in Metko in kovali načrte, kako se bosta maščevali. Ko oče nekaj časa hodi gori in doli pred osuplima ženskama kakor bi pričakoval, da bi se polegla razburjenost in bi mogel mirno govoriti, ustavi se pred hčerjo in reče: »Viš, to so ti prinesle gosposke kikeljce! — Sedaj pa deni prst v usta in glej za ženinom! Ta ti je ušel, ker so ga odgnale kikeljce, redka ruta in rumeni čižemci.« Uršika se spusti v jok, a mati se potegne za njo: »Kaj ji greniš, saj je dovolj žalostna. Ozri se raje za drugimi vzroki, ki so to zakrivili!« »Samo teh ne smem pogledati, ki so resnični. ... Ob tvojo nečimernost se je spodtaknil Smolnikar in se obrnil drugam! H a —! Sedaj imata —! Ob prešiča sta me deli in ob zeta.« »Nikar ne razdiraj takih, da se ti mora vsak smejati!« »Saj se nam smejejo. O, ko bi ve slišali!« »Kaj pa je bilo?« »He! ... Kaj je bilo? — Sedeli smo v gostilni, kjer je bil Smolnikar prav dobre volje. Hvalil je sina, in pa nevesto. Jaz sem pa komaj čakal, da bi ga prijel kako za besedo, ker izvedeti sem vendar moral, zakaj ni prišel snubit k nam. O, da bi ga nikdar ne bil vprašal! Vsi so mu pritrjevali in se škodoželjno posmehovali meni. Dejal je: Jeran! Midva ostaneva še vedno prijatelja, ampak tvoja hči ni bila za nas. Mi smo kmetje, kmetje!« »Kaj nismo tudi mi, tudi moja hči?« sem ga vprašal potlej. »Ti še, ti, toda tvoja hči ni več! Ona se povišuje nad naš stan, ona je že gosposka.« Meni je kar vroče prihajalo. »Ona je več, kakor mi. Ona bo dobila kaj boljšega kakor smo mi. Ona dobi bolj gosposkega, kakor si ti Janez, tako sem dejal sinu. Pusti jo in ozri se za drugo, ki je kmetska, ki je ponižna, kakor mora biti kmetica! Zato smo snubili Kopiščarjevo.« »To so same besede,« sem ga zavrnil. »Moja hči ni nič bolj gosposka kakor je Kopiščarjeva.« »Kaj ni? — Pa je!« raztogotil se je Smolnikar in še dejal: »Možje, pa vi povejte, čegava je bila o veliki noči najbolj gosposko našemljena?« »Mene je bilo sram, ko so me vsi gledali in se smejali, pa pripovedovali: 'Taka ni nobena, kakor je tvoja! Zmirom je nova in sedaj hočejo biti tudi naše take. Za kmeta že ni tvoja hči!« »Ali sedaj veš, Jeran? Mi smo kmetje stare korenine. Na—! pa pij!« »Jaz pa nisem mogel piti od sramote in sem bežal osramočen zaradi tebe, nečimernost!« »Oče, pa vi verjamete,« vzklikne Uršika. »To govore iz nevoščljivosti. Stari so nevoščljivi, ker se njihove punce ne postavijo tako kakor se jaz. Ali ni res mati?« Jeranka prikima. »Ha! ... Taki sta?« razjari se Jeran. »Dobro, le postavljaj se, toda od mene ne boš dobila nobenega vinarja več za obleke!« »Pa ne bom delala!« »Pa ne boš jedla!« »Bom pa teti povedala!« S to grožnjo odkuri Uršika iz hiše premišljat v kamrico — zakaj ga letos ni dobila.