Slika (Zofka Kveder)

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Slika
Zofka Kveder
Ljubljanski zvon, letnik 22, številka 12
Spisano: Postavila in uredila Petra Cuder
Viri: http://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-EGL0X6FH/?query=%27keywords%3dzofka+KVEDER+slika%27&pageSize=25
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Še vedno jo slišim . . . Kadarkoli sem se razvnela in ogor- čila, kadarkoli sem ji s svetim prepričanjem zatrjevala, da ne pojmim tega in da se zgražam nad onim, da bi jaz v tem slučaju napravila tako in nič drugače, da bi v očigled onega dogodka prišla ob pamet ali skočila v vodo, nikakor pa ne bi tako mirno in flegmatično živela dalje, kakor ti ljudje okrog mene — vselej se je nasmehnila in nekako ironično dejala:

»Literatura, literatura, draga moja! Življenje nima velikih besed, enolično je in enostavno in zelo redko so tisti posejani, ki takoj kričijo in delajo kraval, če jih usoda sune z gladke ceste vsakdanjega živ- ljenja.« 

In včeraj sem se nehote spomnila njenih besed. Stanujem sama v prazni prostrani hiši. V čudnih, starinskih vzorcih so poslikane stene, čestiti filistrski mebli se doFgočasijo po sobah, na mizah leže albumi s starimi fotografijami. Od kod so se zbrali vsi ti ljudje? Stare babice v čepicah v davnih nošnjah, bradati možje v uniformah, mlade gospodične v čudnih starinskih frizurah, lepe, poetične, sanjave — mladeniči z umetniškimi kravatami v sen- timentalnih pozah, z dolgimi lasmi okrog interesantnih, melanholičnih obrazov — vsi pobledele sence od nekdaj, tuji, neznani. Od kod so, kam so šli? — ne vem; kaj jih je zbralo v tej hiši v to pisano posmrtno družbo ? Oh, ali lepo je v tej hiši! Iz okna vidim na Savo in preko nje na štajerske gore. In doli na vrtu sanjarim. Zapuščen vrt je to. Po stezah raste trava, slak cvete po živi ograji, med koruzo duhte rože, med hruškami in jabolkami se košatijo smreke. In opoludne sedim doli v polpodrti lopici in poslušam, kako se poletna, poldanska vročina giblje med rastlinjem. Leno prihajajo glasovi iz vasi k meni in jaz gledam v ta mali kos zapuščenega vrta pred seboj in si želim, da bi mogla z besedami dati ljudem samo teh par visokih koruznih stebel, po katerih se ovija slak, teh par medlih, utrujenih rož, z vsemi vonji, z vso toploto, z vsem opojnim, sanjavim čarom poldanskih ur v vročem letu — da bi se sredi zime, sredi mraka zazibal ta topli, vonjavi zrak pred njimi, nasičen od solnca in zemlje in poletja. Zvečer hodim okrog po tej tihi, prostrani krajini, po tej široki dolini, v kateri spe tihe vasi, ustavljam se pod visokimi, košatimi drevesi, ki so zagrnjena v skrivnostne nočne sence, ki dihajo v zago- netnem, tujem, tajinstvenem življenju; stojim sredi prazne, samotne ceste in gledam v zvezdnato nebo, po katerem plavajo prozorni, srebrni veli oblakov. Sredi doline teče Sava, široka, razlita. Visoka jagnjeta stražijo na obrežju. Tiho hite vode v noč, samo na ovinkih zašume, zavro. Tam ob kraju v vrbah so našli pred par dnevi utopljenca . . . Zganem se, zadrhtim. Grozeče zašume vode, v drevesih se zaziblje veter. Zdaj, zdaj se prikaže mrtvaško lice na gladki, srebrni vodi... Sence se vzdignejo, bližajo; z zastrašenimi očmi se jim umikam. Pred par dnevi so našli v vrbah utopljenca. Ljudje so stali naokrog in modrovali. Kako dolgo ga drži voda v tolmunih, kako dolgo ga rine v globini po pesku in skalovju pred seboj, kdaj ga vzdigne kvišku, da zasveti visoko nebo na njegov izmučeni obraz. Iskali so tega utopljenega že par dni prej z drogovi po strugi. »Dokler ga voda sama ne da, pa ga ne dobe,« so govorili ljudje. »Ne bode ga!« je rekel star mož, ki je bil na morju in ki je poznal vodo. — »Ali ko sem bil še mlad, dali smo lesen krožnik na vodo in blagoslovljeno svečo nanj. In krožnik je zaplaval po vodi, mirno je gorela sveta sveča in se zastavila prav nad utopljencem. Nad globokim tolmunom, kjer voda vre in beži, je stala in plamen ni niti zatrepetal.« Od tedaj sem vsak večer hodila k Savi in vselej je prišla neka čudna groza iz vode k meni, da sem se z drhtečimi koleni umikala na cesto. Težke misli so me mučile in v sanjah so se mi kazale temne podobe, polne strahu in groze. Vsako noč sem doživela strašne

dogodke. In v jutru sem mislila neštetokrat: — če bi doživela v resnici kaj takega, opisala bi to z besedami, ki bi se, kakor strupene kače ovijale okrog srca, ki bi, kakor divje zveri trgale dušo. In s takim glasom bi pripovedovala, da bi ljudem zastajala kri, da bi se jim lasje jezili, da bi jim pojemal dih v grozi in trepetu. Strašen bi bil moj obraz, iz oči bi mi igrale smrtne muke in iz vsakega mo- jega gibljaja bi plal strupen mraz. In vsi ljudje bi še enkrat z menoj kričali v neizmerni tesnobi in še enkrat z menoj ginili v smrtnih mukah. — To sem mislila in iskala strašnih, krvavih besed, od katerih vsaka bi se kakor peklenska pošast vrgla na poslušalca. Smrtem pot bi me oblival, kadar bi pripovedovala tak dogodek in vsi, ki bi me poslušali, bi koprneli od groze . . . Vse dni sem mislila o tem in zaželela sem si strašnih doživ- ljajev, ki bi napolnili mojo dušo do vrha za vse življenje s svojimi strahotami. Strašnih doživljajev, ki bi podrli vse meje človeškega čuvstvovanja, človeške groze, ki bi me ubili, ne fizično s telesnimi mukami, ki bi me ubili, ker bi bila človeška duša preslaba, objeti one neznane, neizmerne strahote smrtnih muk. Srečala sem onega starega, osemdesetletnega moža, o katerem so ljudje pravili, da }e prepotoval pol sveta, da je preživel pol svo- jega življenja na visokem morju, da je doživel strašnih reči. In vprašam ga: »Povejte mi, ali ste bili že kdaj v smrtni ne- varnosti ?«

Starec mi ni takoj odgovoril. Sel je z menoj pred hišo, v kateri stanujem in sedel na klop. Opazovala sem ga ves čas. Njegova hoja je bila še mladostna in elastična, hrbet raven, lasje na glavi le malo melirani. Samo usta so bila prazna in brez zob, dihanje težko. Oči pa so se mi zdele pri njem nenavadno žive, izrazovite. »V smrtni nevarnosti?« je povzel, ko sva sedla na klop. »In kolikokrat!« Utihnil je zopet in meni se je zdelo, kakor da se pripravlja. Mrak je padal na zemljo in mene je spreletelo nekaj mrzlega. »Kolikokrat!« je začel. Mene pa je nekaj iznenadilo in vzčudilo.

Njegov glas je bil miren in navaden. Se vedno sem čakala z na- petimi živci. Vsak ton bi bil zavibriral v moji duši. Ali starec je pripovedoval suhoparno, brez zanimanja, kakor, da govori o vre- menu: »Bilo je nekoč na morju. Strašen vihar. Tema je bila sredi

dneva. Mi smo vezali jadra. Sest. In lilo je in valovi so bili veliki kakor hiše. Dalje nisem niti vedel. Zakaj v vodi smo bili že tako od lijaka in od valov, ki so pršili preko ladje. Ali naenkrat vidim, da smo v morju. Izpustim jadro in odplavam proč. Proč od tova- rišev. Zakaj, če bi katerega prijel krč, bi se me oklenil in oba bi se potopila. Štiri ure smo plavali tako med valovi, zdaj globoko doli v dolini, potem zopet visoko na grebenu. Vedno v bližini ladje

ali ne preblizu; utegnil bi nas prijeti val in nas treščiti ob ladjo. Štiri ure smo bili tako. Trije so izginili. In ladja 'vedno pred nami. Vsi so nas videli s palube ali pomagati nam ni mogel nihče. Trudni smo bili tudi že mi trije, ki smo se še držali nad vodo. Omagovali smo že, ko se je morje vendar nekoliko pomirilo in so nam zagnali z ladje vrvi. Jaz sem bil prvi, ki sem zagrabil.« Obmolčal je in potem pristavil: »To je bilo nekoč — in ko- likokrat je bilo podobno! Ali glejte, oblači se, jutri bo dež! Skoda, ljudem ne bo prav, vse žito je še zunaj!« Odšel je, jaz pa sem ostala v nekem neprijetnem čudenju na klopi. Kako vsakdanje mi je pripovedoval! — Kaj taki ljudje ne čutijo tako? In porogljivo mi je zazvenelo v ušesih: »Literatura! literatura! Življenje nima visokih besed!«