Slika (Jože Ambrožič)
| Slika. Spisal Jože Ambrožič. Jože Ambrožič |
| |||||||||||||
Qui est cela?
Ce n'est past elle!
Bilo je za časa francoskega gospodstva na Slovenskem. Skoro po vseh vaseh so bili nastanjeni vojaki kmetom v nadlogo. Nekateri francoski vojaki so pomagali radovoljno kmetu pri njegovem delu, med tem ko so mu drugi ukradli vse, kar ni bilo pribito z devetimi žeblji. Taki so menda ljudje vseh narodov. Bilo je v času vojne in vojna ima svoje pravice.
Bilo je v nedeljo jutro in kmet Stržen v vasi D ... je stal na pragu svoje hiše. Njegova orjaška postava je segala do vratnih podbojev in širokost njegovega života je zapirala skoro popolnoma odprtino v vratih. Z roko je pogladil žametasti telovnik, na katerem so bili našiti srebrni gumbi, in odvihal škornje, pregibače, pod koleno.
Ozrl se je proti skednju, kjer so spali pri njemu nastanjeni francoski vojaki, katerim so rekli kmetje v okolici tudi »fantasi«. (Fanttassin pomeni pešec). Zamrmral je nekaj v brado, stopil na cesto in se napotil proti cerkvi. Ptiči so peli v meji in po drevju, Stržen jih je poslušal in zadovoljnost mu je bila razlita po obrazu.
»Moj ded je hodil po tej poti vsako nedeljo jutro, moj oče tudi in sedaj hodim jaz, bode tudi – – –« nehal je misliti in obraz se mu je zresnil. Oženjen je že bil osemnajst let, vendar mu žena še ni rodila sina.
Po bregu od potoka sem je prišel stari mlinar Štine in se pridružll Strženu.
»Kaj si tako zamišljen, Stržen?«
Slednji se je predramil iz misli in dejal malomarno: »Človek misli vse mogoče.«
Po teh besedah se je pričel med njima plesti pogovor o letini in vojni. Prišedši do kapelice za vasjo je mlinar tako zasukal pogovor, da je Stržen razumel, da je čas za možitev starejše hčere. On se ne protivi, ako jo njegov Anton vzame.
»Gospodarstva še ne dam iz rok,« je mislil Stržen. »Saj sem še pri najboljši moči in tudi Anica še lahko čaka deset let, ako je treba.«
»Ne še sedaj, Štine,« je odvrnil prijazno, »vojna je in tujci so v deželi, ko se razmere zopet urede, ne odrečem, saj je tvoj fant priden.«
»Najbolj pametno naredi vsak oče, da omoži svojo hčer, ker imamo te pasjeglavce v svojih hišah. Nihče ne ve, kaj lahko pride,« je dejal svarilno Štine.
»Kaj hoče priti? Saj se še ne razumejo med seboj.«
»Razumejo –! je dejal zateglo mlinar,« koliko besed pa rabi mladina v tej stvari. Zasul sem vrečo pšenice na kamen in šel k svoji stari, preden je bila zmleta, sem bil že zopet v mlinu, vendar je pa do Regerče vasi četrt ure hoda. Saj jim ni treba besed.
Poglej to kapelico, neki mojih fantalinov jo je preslikal, je dejal Stržen in pretrgal s tem nit govora mlinarju, ki se je že pripravil, da razloži vse podrobnosti svojega fantovanja Strženu.
Vstopila sta se pred kapelico in se razgledala v podobo. Na steni nasproti vrat je bila naslikana Marija, o kateri bi lahko rekel, da prihaja na svet, ali da odhaja v nebo. Plavala je v zraku in gledala temno zemeljsko oblo pod seboj. Na mesto modrih oči, ki jih vidimo po navadi pri madonah, je imela temno rujave.
»Čisto domač obraz ima,« je rekel Stržen.
»Slabe oči imam, je odvrnil mlinar in potegnil z rokavom po njih. »Poliska in ržen prah sta mi jih pojedla, vendar se mi zdi, kakor da je podobna tvoji hčeri Anici.«
»Beži, beži,« je zamrmral nevoljno Stržen, »ne primerjaj jo z materjo božjo. Nazadnje bi še mislil, da bi jo ti rajše imel od svojega sina.«
»Še svoje stare sem sit,« je rekel mlinar suhoparno in se obrnil.
V cerkvi je pozvonilo in pospešila sta korake. Za njima je prišlo več ljudi in Stržen je začel pripovedovatl o svojem najmlajšem bratu, ki je profesor v Ljubljani, da se letos vrne domov za par mesecev.
»Bolj si skrbel za njega, kakor bi mogel oče,« je pripomnil mlinar že na cerkvenem pragu.
Stržen ni mogel v cerkvi zbrano moliti in je mislil na Štinetove besede in na hčer »Paziti bodem moral,« si je mislil.
Med tem, ko se je oče v cerkvi silil z molitvijo, je stopila Anica k vodnjaku, da navleče vode za živino. Njene temno rujave oči so gledale brezskrbno v svet, obrazek z nalahno navdahneno rudečico na licih, med katerim je bil fino izrezljan nosek in črešnjevo rudeče ustne, so jo delale naravnost lepo.
Klin v precepu nad vodnjakom je zacvilil in vedro je pljusknilo v vodo. Tedaj so se odprla vrata v skednju in mlad francoski vojak v hlačah in srajci, s čednim obrazom je skočil k vodnjaku in se preden je mogla Anica potegniti vedro, je zagrabil za trto in potegnil na mesto nje vedro kviško in izlil vodo v korito.
»Pojdi stran, sama lahko odpravim,« je rekla dekle in ga nalahno odrinila od vodnjaka.
»Pomagati ti hočem,« je odvrnil vojak v zlomljeni slovenščini.
»Ako se ti dopade, pa delaj, saj tako vedno lenariš,« se je šalila Anica in se vsedla pa vodnjakov rob.
Padalo je vedro v vodnjak in vedno kadar ga je izpraznil v korito, se je obrnil proti nji in njegov pogled je objel njeno vitko telo.
»Daj hitro, živina je žejna,« ga je priganjalo dekle, da bi skrila zadrego, ki se jo je polastila pred njegovimi pogledi.
Vojak je zamrmral nekaj v francoščini in pokazal vrsto zob v smehu.
»Lahko govoriš, ker te ne razumem,« je rekla Anica in odšla v hlev, da spusti živino h koritu.
Vojak je odšel v skedenj in se vrnil z zavitkom papirja v roki. Pristopil je k Anici, ki je stala zopet pri vodnjaku, razgrnil papir in dejal: »Poglej!«
Na papirju je bila naslikana ona, kakor da je živa. V ozadju je stala domača hiša, skedenj, pred njim vojak Alfonzo, vse kakor v resnici.
Anica je gledala nekaj časa sliko, nato je obrnila oči na vojaka. Pogleda sta se srečala in kri ji je hušknila v obraz. On se je sklonil k nji kakor slučajno in se dotaknil s senci njenih košatih Ias. Stisnil je ustne, odstopil in hotel zaviti sliko.
»Daj jo meni, pokažem jo materi,« ga je zaprosila komaj slišno.
»Imej jo, narišem drugo,« je dejal in ji izročil zavitek. Za trenutek sta obstala in držala papir vsak z eno roko, in pogleda sta se zopet srečala. Vojaku so se dvignile prsi, kakor da bi lovil sapo, nato je spustil zavitek, se obrnil in odšel proti skednju.
Anica je obstala in gledala za njim – Vol pri koritu se je obrnil, povohal zavitek v njeni roki in že stegnil jezik, ds ga požre. Odmaknila je hitro roko, In odšel je neokretno proti hlevu. Ana je pa stekla proti hiši.
V veži je postala in rodilo se je vprašanje za njenim belim čelom. »Ali naj pokažem sliko očetu in materi?«
»Ne pokažem jo, mogoče bi me še okregali,« se ji je prikradlo v možgane, ozrla se je na okrog in smuknila v svojo sobico pod streho, in je zaprla v hrastovo škrinjo.
Par tednov za tem je Stržen skoro že pozabil, kar mu je mlinar pripovedoval. Prvi teden je gledal malo bolj po hčeri kakor po navadi. Umiril se je kmalu, ko ni opazil nič nenavadnega.
Videl je, da se Alfonzo, tako so imenovali francoskega vojaka, ki je preslikal kapelico, dobrika pri vsaki priliki Anici, ali temu ni pripisoval posebne važnosti. Tak je bil on, koje bil mlad in mladina je vedno enaka.
Neki soboto večer se je vstavil voz pred Strženovo hišo in iz njega je stopil njegov polubrat, ki je profesor v Ljubljani. Bil je veliko mlajši od Stržena in njegove kretnje so kazale posebno živahnost.
Po prvem pozdravu je povedal takoj, da ostare mogoče dva meseca pri njemu, nadlege mu ne bo delal, zanj zadostuje podstrešna sobica.
»Odpočiti se moram, preveč sem imel opravka zadnjih par let.«
»Vprašaj Anico za sobo, ona razpolaga z njo« se je šalil dobrovoljno gospodar.
Obrnil se je živahno proti družini in zagledavši Anico je umolknil za trenotek. »Midva se že pobotava. Kaj ne?« je vprašal smehljaje.
Povesila je oči in ni mu mogla odgovoriti. V glavo ji jej pa šinilo: »Kam skrijem sliko, ki je v škrinji? Gotovo bode hotel imeti vse prašno.«
»Zrastla si v teh letih, kar te nisem videl. Postala si prava gospodična,« je dejal in pobožal jo je po žametastem licu.
»Poredni ste, stric,« je rekla smehljaje in gledala še vedno v tla.
»No, vendar enkrat« se je šalil profesor. »Mislil sem, da sploh ne govoriš«.
»Pojdi, Anica, in pripravi Andreju sobo. Vem, da je truden,« se je vmešal vmes oče menda zato, da rešil hčer zadrege.
Dekle je odhitelo, vesela, da je stricu iz pred oči, ki jo je tako čudno pogledoval.
»Lepo hčer imaš,« je dejal profesor in se vsedel k mizi.
»Pridne roke, to je prvo,« je odvrnil brat, da si ni mogel prikriti, da mu hvala ugaje. Natočil je kozarce z vinom.
Par sosedov je še prišlo gledat profesorja in zabava je bila kmalu v teku. Andrej je pripovedoval o novi francoski vladi in jo hvalil na vso moč. »Sedaj zašije solnce narodne svobode,« je dejal med drugim.
Ali kmetje so molčali in gledali nezaupljivo, Slovenec je nezaupljiv napram vsaki novotariji, ako ne pride z prižnice.
Ko je pozno v noči Andrej odhajal v svojo sobo, je pripomnil bratu: »Ti, tem kmetom je treba, da o vsakej stvari sami premišljujejo, ne pa da se vedno naslanjajo na pripovedke svojih očetov in duhovnov.«
»Mogoče,« je dejal lakonično Sršen in želel svojemu polbratu lahko noč.
Odkar je bil stric na počitnicah pri bratu, se je spremenilo pri Strženovih. Svakinja, bratova žena, je kuhala sedaj veliko boljše in smrt se je bila silno naselila med kokošjo družino, mlinar Štuše je zmlel več pšenice za Strženove kakor po navadi.
»Zaostajati ne smem, vedeti mora, da znam ravno tako dobro kuhati kakor kakšna bledolična gospa v Ljubljani,« si je mislile gospodinja in ni štedila z ničem.
Andrej je pa pohajal po okolici, se pogovarjal s kmeti, vračal se truden domov In hvalil kuhinjsko umetnost svakinje. Ob jutrih je pa spal dolgo v dan.
Anica je pospravljala njegovo sobo vsako jutro in pronašla, da med vso množino knjig, ki jih je imel po mizi, in še celo pred njen oltarček jih je naložil kup, ni bilo molitvene in da v nobeni ni bile slike kakega svetnika ali Kristusa.
Omenila je o tej stvari materi in slednja ji je dejala: »Bogotajec je. Ali še nisi zapazila, da kadar molimo pred jedjo, da še ustnic ne premiče, samo z nasmehom zre na nas.«
Pa tako študiran je in ne veruje,« se je začudila bči.
»Učen pa učen, pravijo, da še bolj kakor naš župnik ali vse to mu ne pomaga, v pekel pojde,« je dejala s povdarkom mati.
»Morebiti se je pa tako pridno učil, da je pozabil na molitev«, ga je branila nalahno hči.
»Pa naj vsaj sedaj popravi, ko ima časa dovolj,« je pripomnila mati in odšla na dvorišče, da vjame kokoš za bogatajskega profesorja. Profesor Andrej in francoski vojak Alfonzo sta se kmalu sprijaznila. Ležeča nekega dne v travi pod jablano je Alfonzo kazal Andreju svoje slike, katere je naredil v svojih prostih urah.
Bile so slike iz narave: gradovi s trhlim zidovjem iz okolice, Napoleon z ozadjem vzhajajočega solnca in ta slika je bila še obdana z bojnimi freskami kot okvir.
Alfonzo je že privzdignil list, da ga zopet obrne, ali pritisnil ga je nazaj hitro, kakor da se je urezal v ostrino. Pogledal je profesorja in nju oči so se srečale.
»Kakšno sliko imate tu?«
»O, nedovršene stvari,« je hitel odgovarjati Alfonzo ter kazal druge slik enaprej.
»Nekaj ima, pa mi hoče prikriti,« je mislil Andrej in občudoval nadaljna dela.
»Zasledovati ga hočem, nekoč se mi ponudi prilika, da vidim, kakšno skrivnosti ima,« je v sklepal v mislih in kramljal nadalje z vojakom. Zadnja slika, narejena samo v oglu, je kazala zidarskega delavca s pravokotom in premerom v roki, naslonjenega na svetovno oblo. Konec pravokota je ležal na slovenskih pokrajinah. Obraz delavca pa je imel francoski tip.
»Kje ste dobili vzorec za to sliko,« je vprašal profesor hlastno.
»Zrisal sem ga sam,« je odvrnil Alfonzo mirno in se nasmehnil.
Vzdignil je roko kakor slučajno profesor in naredil znamenje.
V istem času jo je dvignil vojak in odgovoril: z enakim znamenjem.
Segla sta še v roke in oči so se jima zabliščale. Dva prostozidarja sta se našla.
»Kaj vraga delaš v vojni?« ga je vprašal profesor z glasom, kakor da bi bila brata.
»Moja zgodba je kratka,« je odvrnil Alfonzo z nasmehom. »Lahko bi se ognil vojaške službe, ali sem šel v njo, da si naberem novih vtisov poleg zmagonosnega Napoleona za svoje slike.«
»Toda telo se utrudi in z njim tudi duh. Vedni pohodi iz Francije, tu sem, od tod zopet drugam – sit sem že tega in bi naj raje na enem mestu ostal. Prehodil sem že lepo Italijo, videl sem romantične obale ob morju, krasne Julijske Alpe in vendar se počutim tu še najbolje.« Ljudje se mi dopadejo. Odkritosrčni so.«
Pomolčal sem nekaj časa, nato pa zopet povzel besedo. »Izobrazi za žilavi narod in bodočnost mu je zagotovljena. Mi smo mu zrahljali vezi, toda tega se še ne zaveda, to mu morate dokazati vi, ki ste njegovi sinovi, ter se še bojujte za njega, da mu jih popolnoma odvzamete.«
Andrej ga je poslušal pazljivo in oba sta molčala nekaj časa, ko je Alfonz jenjal govoriti.
»Moj narod,« je dejal Andrej po premolku, »je težko o vsaki še tako majhni novotariji prepričati, da je dobra za njega. Boji se. Nezaupljiv je. V grajščaku, ki je skoro vedno tujec, vidi hudiča, v duhovnu, ki je slabeji od prvega, tolažnika. Ako bi se hotelo kaj doseči, morali bi mu dokazati, da se naj zanaša na svojo moč in ne na moč molitve. Da se to doseže, mu je treba šol, dobrih šol. Potem, po letih – po dveh generacijah, začel bi se šele zavedati in se otresel vseh presodkov in začel prosto dihati.
Stoletja je že pod tujčevo peto in sta mu poslušnost in verska tolažba prešli v meso in kri.«
»Da se vse to doseže, ni treba dveh generacij,« je ugovarjal Alfonzo.
»O tem pa kar tiho bodi,« je dejal profesor resno, vendar s prijateljskih naglasom. »Tega naroda sin sem in ga poznam. Par rodov bi trajalo, predno bi pometel z vsem, karm u je v škodo. Stoletja mu že gospoduje grad in ne otrese se ga. Poskušal je v prejšnjih stoletjih – pa se ga ni mogel otresti, in ako se jih, ne bi bilo nič boljše za njega, ker bi stala še vedno cerkev poleg države in njegova tlaka in desetina bi dobila samo drugo ime. Strinjam se popolnoma z modroslovcem D´Alembertom, ki je dne 13. marca leta 1762 odgovoril Voltairu: »Zadovoljen sem, ako bi pisali v zgodovini: Leta 1762 je Francija izgubila vse kolonije, ampak obenem je tudi pregnala jezuite.«
Alfonzo bi moral kaj odgovoriti, ali vsaj pritrditi, toda zadnjega odstavka ni več slišal. Od hiše sem po vrtu je prišla Anica in njegove oči so visel na nji.
Lahna rudečica je oblila oba, ko sta se srečala pogledala in Anica je rekla proti Andreju: »Stric, pojdite, jed je že na mizi.«
»Takoj,« je dejal profesor in vstal.
»Pojdi z mano, Alfonzo, obedujeva skupaj,« je silil vojaka.
Slednji se je branil nekaj časa, končno se je vdal in odšel z njim v hišo.
»Ta je lepa,« je rekla mati hčeri v veži, »sedaj naj mi pa še te pasjeglavce na kosilo vabi. Študiran je, pa tako neumen.«
Hči ni odgovorila, samo vzela je skledo z jedjo in jo odnesla v izbo.
Strženov vrt se je raztezal za skednjem v hrib in tvoril prijazen grič, zasajen z jablani. Lep razgled se je nudil očem vrh griča. Reka, rekoča v polukrogu krog mesta se je vila kakor trak dalje med griči, zasajenimi z vinsko trto. Ob levi in desni so stale male vasice, hiše s slamnatimi strehami so gledale samo z vrhovi izmed sadnega drevja. Tam dalje, kjer se je reka izgubljala izpred oči, se je vspenjala bela pečina navpično nad reko in peščenec se je svetil kakor ogledalo v popoldanskem solncu.
Vse to je gledal profesor, ležeč v travi in njegove oči so sanjavo zrle v daljavo. V zraku je bilo tiho in zdelo se mu je, da nekaj lenega leži v vzduhu. Sem od cerkve sv. Roka je priplavala postovka, stala je nekaj časa vodoravno z razpetimi peroti v zraku, na to se pa kakor pušica spustila na zemljo, zgrabila svoj plen in odletela nazaj proti cerkvi.
Andrej ji je sledil z očmi, dokler ni izginila v zvoniku, nato se je zopet ozrl po reki in se zamislil.
»Vsaj vsakih sto let bi moral človek priti na svet, da tako leži in gleda v svet, kako se izpreminja,« je zašepetal in se preobrnil v travi.
Nekdo ga je poklical in to mu je pretrgalo nit domišljije. Oglasil se je, ne da bi vstal.
»Stric, kje pa ste?« je zopet slišal glas.
»Tukaj, le sem pridi,« je odvrnil Andrej dobrovoljno.
Med jablani se je prikazala Anica in njena svetla nedeljska obleka se je odbijala živo od začrnelih drevesnih debel.
»Pri vseh nevidnih bogovih, lepa je. Škoda, da je hči mojega polubrata,« je zamrmral Andrej in jo občudoval.
»Župnik vas obiščejo na večer in oče so rekli, da bodite doma,« hitela mu je pripovedovati dekle. »Čutijo se užaljenega, ker ste že dva tedna tukaj, pa jih še niste obiskali.«
»Kedo se čuti užaljenega, oče ali župnik?«
Dekletu se je zdelo smešno to vprašanje in zasmejala se je. »Župnik, gotovo, saj pri očetu ste vedno.«
»Ako pride, reci, da me ni doma. Sploh se nimam z njim kaj pogovarjati.«
»Dva učena gospoda, pa se nimata kaj pogovarjati,« se je zasmejala Anica in plosknila z rokama. »O kom se pa pogovarjate s kmeti, Matohom, Midoforjem in drugimi?«
»Anica, poslušaj me. S temi ljudmi se je lahko pogovarjati, vsaka njih beseda je resnica. Govoriš z njimi in dušo ti postavijo na dlan – tu sem – brez olepšave. Nasprotno je pa pri onih vsaka beseda – laž. Ljudem pridigujejo stvari, katerih sami ne verujejo, ako nimajo popolnoma zblaznelih možganov,« se je razhudil profesor.
Anica je stopila korak nazaj in strah se ji je bral na licu.
Andrej je to opazil, zato ji je dejal s prijaznim glasom: »Tu sem pojdi Anica, povem ti lepo povest! O tem ne govoriva več.«
Še vedno nekako boječe je stopila naprej in se vsedla v travo.
»Tu sem bližje,« je ukazal profesor in se pomaknil sam proti nji.
Anica se mu je nasmehnila, sedaj že bolj zaupljivo in on jo je pogladil z roko po njenih laseh: »Kakšno življenje te čaka, mladost?« si je mislil, na glas jo je pa vprašal: »Kakšno povest hočeš, Anica?«
»Prav lepa mora biti, stric, pa resnična.«
»Povem ti resnično, ako jo bodeš hotela verjeti,« je dejal – in jo pogledal šaljivo v oči in začel:
»Vidiš, tam, kjer se reka izgublja v gozdu, ono pečino, ki se sveti v solncu kakor ogledalo v sobi princesinje. Pred davnim časom je bil na oni pečini lepo zarastel smrekov gozd. Naši pradedje, naselivši se po tej zemlji, so se držali najprvo rek, ker so v njih lahko ribarili in imeli reko tudi za cesto, po kateri so vozili s svojimi splavi.«
Poleg ribarjenja so obdelovali polje, stavili koče in živeli lepo v miru in ljubezni. Imeli so svoje starešine, ki so razsojali, ako je nastal kakšen prepir, in ti so zopet izvolili kneza, kateri je gospodoval nad vsemi zadrugami. Nad deželo, kjer je stanoval ta rod, je plaval angelj miru in ljubezni.
V tej dolini ob reki, ki jo sedaj vidiš, kjer tudi mi živimo, je bil za starešino že mnoga leta mož z imenom Zmagovit. Pošten in priljubljen, da ga je vsa okolica spoštovala in ljubila. Imel je hčer z imenom Zora, lepo po obrazu in stasu, tako da so jo vsi imenovali gorsko vilo.
Kadar je knez klical svoje ljudi v vojno, je zbral Zmagovit mladeniče in može iz te doline, kateri so se mu pridružili še gorjanci s svojo starešino in odhiteli so nemudoma. Zavedali so se, da gredo branit svojo zemljo, ki je narodova last.
Zora, njegova hči, je zbirala pa med očetovo odsotnostjo žene in dekleta krog sebe, ter so hodili s starcem Svetoslavom moliti v gozd nad pečino za srečen povratek svojcev.
Ker je vezal ves narod duh ene vere in je prevladoval v njem duh prostosti, vračal se je narod skoro vedno kot zmagovalec.
Tedaj so pa iz daljnega vzhoda prišli možje bres orožja, posamič, ter začeli narodu oznanjevati kakor so rekli pravo vero. Vera, ki je polna ljubezni in popolnosti.
Nekateri so jih poslušali, drugi so jim obrnili hrbet. V gozdu nad pečino je pa sivi Svetoslav povzdignil svoj glas, in govoril svojcem:
»Prišli so v našo dolino oznanjevati vero, posamič, brez orožja kakor jagnjeta, da razdvoje rod Slovenov, da ga potem lahko vničijo. Govore o ljubezni, pa sejejo prepir, o neskončni pravičnosti, pa hočejo naš svet. Kar niso mogli doseči z orožjem, hočejo z vero – in dosegli bodo, ako se narod razdvoji. Prepodite jih, volkovi so in ne jagnjeta.«
Stopil je pred Svetoslava Trdogoj, velik močan mož. Črna brada mu je pokrivala obraz in v njegovem pogledu je bila odločnost. »Oče, bi ti napadel človeka, ako nima orožja, da bi se branil?«
»Ne napadel bi ga,« je odvrnil Svetoslav, ampak prijel bi ga za roko in ga izgnal iz dežele.«
Vrgel sem ga na konja, privezal mu noge s konopcem pod konjskim trebuhom skupaj in ga odvlekel iz doline pol solnca daleč. Ko sem se vrnil, vrnil se je tudi on. Kaj sem hotel? Ali naj ga ubijem, ko nima orožja, da se brani. Kazal mi je tisti križ, na katerem ima pribitega človeka in jaz sem mu ga izbil z mečem iz rok, ali on je skočil za njim in ga začel poljubljati ...
»Podobni so drevesnim črvom,« je dejal Svetoslav žalostno. »Prevrtajo deblo skozi, gredo za palec višje in začno zopet vrtati v deblo. Sedaj je prišel eden, za njim jih bode prišlo več; razdvojili bodo narod in ga zasužnili. Upam, da Svetovit ne bode dopustil, da bi jaz to gledal.«
In kakor je Svetoslav prerokoval, tako se je zgodilo. Začeli so se v narodu verski prepiri, sosed je bil jezen na soseda radi verskega prepričanja; ter še predno je prišlo do popolnega razkola, je umrl Svetoslav in pokopali so ga v gozdu nad pečino.
Pozval jih je zopet knez v boj, da gredo branit rodno zemljo, ali veliko se jih ni odzvalo povabilu. Rod Gorjancev je rekel: »Dolinci naj gredo sedaj!« in Dolinci so zopet govorili obratno.
Zora, zaročenka Boleslava, starešine Gorjancev, je delala šopek iz cvetlic, da ga vrže drugo jutro Boleslavu, ko bode jahal na čelu Gorjancev skozi dolino.
Vstajalo je jutro izza gora in Zorin oče je že stal pod lipo in z njim nekaj Dolincev. Veliko jih je manjkalo, čemu bi šli, so govorili, vera nam prepoveduje ubijati.
Jezil se je Zmagovir in upal je še vedno, da se Grojanci odzovejo v večjem številu. Ali solnce je že stalo precej visoko, pa še ni bilo čuti bučanja rogov po hribih, kakor je bilo v navadi na dan bojnega pohoda.
Ob strani med dekleti je pa stala Zora s šopkom cvetlic, zataknjenih za platneno jopico, in čakala na Boleslava.
Prihajali so Gorjanci, njim na čelu Boleslav, – ali bila je le peščica.
»Kje so drugi?« je vprašal Zmagovit.
»Ne gredo, oče,« je odvrnil Boleslav in v glasu mu je plavala žalost.
»Naj ostanejo doma pri ženah, za drugo niso,« je rekel jezno Zmagovit in se vrgel na konja.
Zatrobili so rogovi ali njih glasu ni gromel po dolini se ni vbijal ob hribih, – preslab je bil.
Zora je vzela šopek in ga vrgla Boleslavu. Vjel ga je in obličje se mu je zjasnilo – konj je zaplesal pod njim in se spodtaknil, da je omahnil Boleslav v sedlu.
»Nesreča vas čaka,« je kriknila Zora in se pokrila z rokami obraz.
Tedni so že potekli in Zora je hodila ves čas na pečino in gledala proti izhodu doline, kedaj da zagleda jezdece in začuje zmagoviti glas njih rogov.
Nekega večera je sedela Zora zopet na pečini in solnce se je vpiralo z zadnjimi žarki v njo, tako kakor sedaj, da je veli peščenec odseval kakor ogledalo. Tedaj je prijezdil v dolino počasi na utrujenem konju jezdec, brez kija, ščita in meča.
Stekli so Dolinci skupaj in tudi Zora se je spustila raz pečine, da vidi prišleca. Strah in nepoznana bojazen ji je stiskalo srce, ko je stopala v dolino.
Že so ga bili vzeli raz konja in ga nesli v neko kočo, ko je prišla Zora. Široka rana na prsih in glavi je zevala ostudno in kepe strjene krvi so držale se platnene srajce.
»Boleslav!« je kriknila Zora in ga objela okoli krvavega vratu.
Komaj viden, turoben smehljaj je zaigral krog njegovih usten in padel je v nezavest.
Nem, razbit je ležal Boleslav na ležišču poleg njega je pa ihtela Zora. »Preboli,« so govorili nekateri. »Ne ostane,« so ugovarjali drugi.
»Vina mu dajte. Gorjancu je treba vina, ako hočete, da bode govoril,« je svetoval tretji in v njegovem glasu je bilo pikro sovraštvo do Gorjancev.
Vlili so mu vina v usta in življenje se je začelo vračati v njega.
Odprl je počasi oči in vgledal Zoro.
»Vse je izgubljeno, Zora,« je dejal komaj z slišnim glasom. »Slovenci so poraženi in sužnost jim je gotova.
Ne jokaj, Zora, lepše je umreti kakor pa živeti v sužnosti.«
Vrata so se odprla in v sobo je vstopil duhoven, ki je oznanjeval Dolincem vero Krista.
Oči so se razširile Boleslavu, stisnil je ustne, zbral poslednje moči skupaj in zakričal kazoč na duhovna: »Ti si kriv sužnosti mojega naroda!«
Padel je vznak nazaj na ležišče in kri mu je zavrela iz ust. Boleslav se je umaknil sužnosti Slovenov.
Pokopali so ga v gozdu nad pečino poleg Svetoslava, in Zora je hodila jokati na njegov grob.
Ne dolgo po porazu Slovenov so priropotali v dolino na konjih tujci, oblečeni v železje. Sklicali so Dolince in Gorjance in jih krstili z mečem v roki.
Edina Zora se jim ni pokorila in ušla je na pečino. »Boljše je umreti kakor živeti v sužnosti,« je ponavljala vedno besede svojega zaročenca. Ob vznožju pečine je šumljala reka in dekletu se je zdelo da jo kliče: »Pridi! Lepše je tu – svobodna bodeš!«
Vstala je in zadnji žarki večernega solnca so poljubovali njeno telo. Dvignila je roke kvišku in skočila raz skalo. Mirno jo je objela reka, na pečini je ugasnil zadnji žarek in mrak je začel plavati nad dolino.
Ob večerih, ko so tlačani zidali grad tujcu nad pečino, kjer je stal nekdaj sveti gozd Slovenov, in so roke krvavele od dela in hrbet od bičev, so jo videli nekateri stati na pečini v poročni obleki – – –«
Profesor je prenehal in se ozrl v Anico. Gledala je sanjavo na pečino, ki se je svetila nad reko v popoldanskem solncu in v njenem očesu je plavala solza.
Ozrla se je v strica in sramujoč se menda svoje ginjenosti, je povesila pogled, in da bi stvar popolnoma prikrila, ga je vprašala: »Ali se je potem še katerikrat prikazala?«
»Še,« je dejal profesor smehljaje. »Ko je vse tiho v mraku, pride vrh pečine. Ali glas zvonov jo prepodi takoj nazaj, ker oznanuje še vedno sužnost Slovenov.«
»Ubago Zora,« je vzdihnila Anica, »še na onem svetu nima pokoja.«
»Ti, naivna punčka ti,« dejal je ljubezniva Andrej, splezal po travi do nje jo objel na lahno in na njenih ustnicah je zagorel prvi poljub.
Hotela se je odmakniti, in val krvi ji je hušknil v obraz. Toda Andrej jo ni spustil in poljubil jo je še enkrat.
Izvila se mu je iz objema in vstala. »Stric vi ste poredni,« je dejala z prisiljenim smehom.
»Ne imenuj me strica, reči mi Andrej iz tvojih ust se mi bode slišalo bolj ljubeznjivo.«
»Moram iti, mati me že gotovo iščejo. Dela imajo veliko. Župnik pridejo vas obiskati in sosedje tudi,« po teh besedah je stekla po vrtu.
Gledal je za njo profesor Andrej in zamrmral sam za se: »Moja bodeš – moraš biti – pa ako bi ti bil še bolj v sorodu.
V lopi na vrtu pri Strženu je bila zbrana družba. Sosedje so bili iz vasi, med katerimi je oblastno sedel župnik.
Ko je Andrej vstopil, je skočil prvi po konci in mu segel v roko »Kje tičiš, da te ni videti?«
»Dneve tratim, ne mislim nič, ne delam nič, samo pridno jem. To je vse,« je odvrnil Andrej in se vsedel.
»Vsak stan ima počitnice, samo duhovniški ga nima,« je dejal župnik žalostno.
»V jutru mašuj, potem v spovednico, nato zopet k kakšnemu bolniku itd. Vedno je človek zaposljen.«
Profesor je prasknil v smeh. »Prav pravite, ne mogoče je, da bi imel naš stan počitnice, ker tudi delavnih dni nima.«
Kmetje so se začeli muzati, samo stari Štine je rekel tehtno: »Vsak dela po svoje, eden težje, drugi lažje, vsa dela so dobra, samo da so v čast božjo.«
Tega se je oprijel župnik kakor potapljajoče se bilke. »Prav praviš Štine, vsako delo gre v čast božjo. Pijmo!«
Trčili so in pogovor se je začel plesti o drugih stvareh.
Mati in Anica sta prinesli še gnjati in kruha, in prijetno je zadišalo po vrtni lopi.
»Glej ga, glej!« si je mislil župnik, »to ni več oni Andrejče, ki sem ga lasal pri učenju in mu pomagal naprej v šole«. Sedaj je govoril le s kmeti in pazil, da ni stavil direktnega vprašanja Andreju.
Po vrtu je prišel Alfonzo in Andrej ga je poklical na čašo vina.
»To je dober fant,« je rekel župnik, »kako lepo mi je preslikal kapelico.«
Na Andrejevem obrazu se je bralo začudenje. Ti si preslikal kapelico? Ti kot ... ni dokončal stavka.
»Čemu ne?« nasmehnil se je Alfonzo nedolžno. »Naslikal sem zmagoslavje luči nad temo. Ako dobro pogledaš, boginja ne gre v nebesa, ampak se polagoma spušča navzdol, na še temno zemeljsko oblo.«
Andrej se je zasmejal in župnik, ki ni razumel besedice francoščine, se je režal z njim.
Ko je bilo že pozno v večer, so se začeli poslavljati kmetje. Bilo je v košnji in treba je bilo v jutru zgodaj vstati.
Stari Štine je pobožal Anico po licu in dejal, ko je odhajal: »Pridi, k nam v mlin, Tone vedno gleda, kedaj prideš.« Pomežiknil je z očesom in odšel.
Midofar je pa dejal Matohu domov grede. »Naš župnik pa Strženov profesor se ne moreta, si videl, še v oči se ne pogledata.«
»Še gospoda se krega, in mi zabiti kmetje, naj bi mirovali?« je odvrnil Matoh in mu želel lahko noč.
V lopi so ostali še gospodar, Andrej, župnik, Alfonzo in Anica.
»Tudi jaz moram iti,« je dejal župnik, »ostal sem le da Andreja poprosim, da me enkrat obišče. Veliko se imamo za pogovoriti.«
»Že pridem ob priložnosti,« je hitel odgovarjati Andrej, seveda samo zato, da se ga znebi.
Segel je vsem v roko in odšel po časi v mesečno noč.
»Lepa noč,« je dejal Andrej Alfonzu v francoščini »pa tak nepridiprav jo okuži.«
Zasmejala sta se oba, gospodar je pa rekel bratu, »le po krščansko govorita po krščansko!«
»Saj govoriva,« je odvrnil brat smehljajo, »tudi francoski jezik je krščanski.«
»Ne izgleda,« je dejal gospodar, zazehal je in se začel odpravljati spat.
Ostali so šli za njim, vojak proti škednju, ki je pa popreje vrgel še dolg pogled na Anico, domači pa v hišo.
V temni veži je Andrej vjel Anico krog pasu in jo privil k sebi. »Moja bodeš!« ji je šepetal, ako tudi se peklo odpre, da sem ti desetkrat stric.«
Dekle se mu je poskušalo izviti, ali vendar tiho, tako da ne bi oče slišal, ki se je razpravljal v sobi. Toda on jo je privil še tesnejje k sebi in jo zopet poljubil.
Kmalu je postalo na Strževini mirno, prebivalci so spali razun troje src. Alfonzo si je izpraševal vest, kaj da je naredil Anici, da ga več tako ljubeznjivo ne pogleduje, v sobi pod streho se je pa metal Andrej po postelji in se čutil osamljenega, da si vendar srečen.
Od spodaj v čumnati je pa sedela Anica na ležišču in strmela v noč. Njeno mlado srce je stalo na razpotju.
Stric jo ljubi, to je vedela sedaj jasno, ne kakor sorodnik, ampak kakor fant ki hrepeni po dekletu. In Alfonzo – mlajši je, in lepši, in tudi njega ima rada, ako jo ne bi ljubil, jo ne bi tako lepo narisal. Občutila je neko tesnobo v srcu in sama ni vedela, zakaj, – začela je ihteti. In iz njenih lepih temno rujavih oči so začele teči prve solze – ljubezni – brez vsakega vzroka.
Par ur hoda od Strževine, proti zapadu se stikata skupaj dva hriba, med katerimi se vije ozka deželna cesta. Na enem iz med hribov stoje podrtine gradu, na drugem cerkvica še dandanes. Debele bukve pokrivajo hriba in ozka vrzel, ki jo je naredil v stoletjih hudournik, drži kakor prerez v ravni črti od vznožja naravnost do cerkve vrh hriba.
Strugo hudournika, ki služi deloma tudi za stezo, imenujejo že dandanes Lisičji prelaz. Potniku, ki gre po tej strugi proti cerkvi, se zdi, da hodi skozi velik predor. Vejevje debelih bukev se strinja visoko nad teboj kakor obok.
Proti vrhu hriba, na mali planjavi, ne daleč od prelaza je Imel oglar Gašpar svojo kočo. Oglaril je po gozdu, postavljal kope in žgal oglje. Bil je samec in za zunanji svet se je malo brigal.
Ko je nekoč izvedel, da so Francozi gospodarji, začelo ga je to peči. V mladih dneh je bil vojak in zdelo se mu je, da je nemogoče premagati avstrijsko vojaštvo. In kadar je nesel oglje kovaču v bližnjo vas, je govoril samo o tem. Pri vaškem kovaču so se zbirali navadno kmetje iz vasi, tako da je imel vedno dovolj poslušalcev.
»Ako bi mogli pregnati francoske fantažine iz dežele, verjemite mi, dobili bi denar in veljavo,« je pripomnil neki kmet.
»Denar dobimo lahko že popreje, ako hočemo kaj podvzeti,« je rekel kajžar Mezge, ki je bil vedno več v gradu in farovžu kakor doma.
»Kje bi ga dobil?« ga je vprašal zaničljivo Gašpar »saj ni človeka, ki bi dal za vse Francoze deset krajcarjev.«
»O, dal bi dal tisoče in še več,« je odgovoril Mezge in se nasmijal skrivnostno.
»Kaj hodiš z besedami kakor mačka krog vrele kaše«, se je razhudil kovač. »Povej, ako kaj veš, če ne molči!« in sunil je z nogo kladivo, da je odletelo v drugi kot kovačnice.
»Jaz hodim z besedami kakor mačka krog vrele kaše,« se je razgrel Mezge, »kaj misliš, da bodem naravnost povedal vse, da bi me vlekli pred sodišče. Ne, ne – Mezge je zvit.«
»Kedo te bode izdal?« je ugovarjal oglar Gašper. »Ako bi se res kaj zaslužilo, in našemu cesarju pomagalo, sem pripravljen danes udariti.«
»Iz dežele morajo!« je pripomnil trdo kmet, na klopi, »meni so župnik tako rekli in oni vedo, ker so učen gospod.«
»Meni so izpili vedro vina,« je zajavkal drugi.
»Lažeš,« je dejal kovač. »Vzadnjič si rekel, da so ti ga plačali.«
»Skoro nič niso plačali, vino je bilo staro približno trideset let in še moj oče so ga naredili. Sedaj pa je šel v francoska grla.«
»Hi, hi, hi,« se je zasmejal tenko Mezge; in njegov tanki bledi nosek se mu je še bolj povesil. »Pri vsaki priložnosti se kregate. Da bi bili složni, povedal bi vam in vse preskrbel. Ako bi danes povedal, gotovo bi v teku štirinajstih dni visel v večernem vetru na griču za mestom. Hi, hi, hi, poznam vas, hudiči.« Obrnil se je in odšel.
Tiho je bilo nekaj časa po njegovem odhodu, dokler ni kovač zaničljivo izpljunil. »Še nikoli ga nisem prav mogel, vedno se smeje po judeževo!«
»Več pa le ve, kakor mi,« je pripomnil Gašper.
»Saj lahko, saj se vedno liže okrog farovža in gradu,« je rekel kmet na klopi.
»Ako je denar iz grada, ga ne maram,« je rekel kovač odločno. »Krvav je.«
Tako so se shajali kmetje po vaseh in ugibali, kako se rešijo Francozov. Od nekod je pihalo v ogenj, ali vsak je molčal.
Kajti prelom spovedne molčečnosti so imeli za velik greh.
Po onem večeru v lopi, je profesor Andrej ležal dolgo v jutro. Spomnil se je vseh podrobnosti prejšnjega večera, in skoro sram ga je bilo. »Trden sem bil kakor skala napram ženskam do sedaj, pa se zaljubim kakor šestnajstleten pobalin.«
In iskal je vzroke, da si olajša vest.
»Preveliko je krvno sorodstvo, – koliko časa bi vzelo, predno jo toliko zgladim, da jo lahko vpeljem v družbo meni enako – – –«
Norec, modroslovje poučuješ, sam si pa tak bedak, »tako je premišljeval v postelji, pod oknom je šumela jablana.« Čemu se vpiraš, ko vendar podležeš, mu je kljuvalo v možganih.
Prišel je na pravo misel: »Odpotujem in vse bode pozabljeno,« in jablana je zopet zašumela kakor v posmeh.
Opoldan pri jedi je dejal bratu: »Jaz odpotujem v par dneh. Ti že še povem kedaj, da bi preskrbiš voz.«
»Kam se ti mudi, saj si rekel, da imaš še šest tednov časa,« se je začudil brat.
Andrej ni imel takoj izgovora pri rokah, pogledal je po omizju in njegov pogled se je srečal z Aničnim. Njen obraz je bil bled in žlica ji je omahnila v roki.
»Mogoče še ostanem,« je zajecljal »za gotovo se še nisem odločil.«
»Meni je prav ljubo, ako ostaneš,« je rekel brat. Čemu bi vedno tičal v knjigah. Odpočij se!«
»Bom že še videl,« je odgovoril Andrej in gledal na krožnik. Ni se upal dvigniti glave, boječ se srečati še enkrat z Aničnim pogledom.
»Nič drugega nisi kakor navaden podel izdajalec,« si je očital. »Vzbudil si ljubezen v nji in sedaj jo izdajaš.«
»Kaj ti je, da ne ješ,« je vprašala mati hčer.
»Imam dovolj,« je prišlo komaj slišno iz med njenih prebledelih usten.
Tudi oče se je ozrl v njo. »Ako si kaj bolna, ostani danes doma; že požanjemo brez tebe.«
»Saj mi ni nič,« je rekla Anica in odšla v vežo in od tu na vrt.
Vsedla se je v vrtno lopo in naslonila glavo na mizo. »Sedaj pravi, da gre, ko vendar ve, da ga ljubim. Prekmečka sem mu – – –« in telo se je začelo stresati v joku.
Po vrtni stezi so se začuli koraki in na vhodu lope se je prikazal Alfonzo. Imel je slikarsko pripravo pod pazduho, gotovo se je namenil, da bode tu v miru risal.
Pristopil je k Anici in jo pobožal nalahno po glavi: »Kaj ti je Anica?«
Zdramila se je in sram ji je zalil obraz.
»Nič,« je dejal skoro osorno, vstala in otrnivši si solze, je odšla proti hiši.
Gledal je nemo za njo in na obrazu se mu je poznalo, da trpi. Vsedel se je na prostor, kjer je sedela poprej ona, podprl si glavo z roko in se zamislil.
Potegnil je črez nekaj časa risbe k sebi, izbral eno izmed njih in se zagledal v njo. In ku, ki je prišel z orlom Francije črez Alpe in stal že v mnogih bitkah, so začele kapati – solze.
»Ljubim jo in brez nje mi ni živeti,« je zamrmral in postalo mu je tesno v lopi.
Zbral je risbe skupaj, jih zanesel v škedenj in odšel črez vrt. Na potu med poljem je vgledal profesorja Andreja, ki je lezel počasi, zatopljen sam v svoje misli. Alfonzo je spremenil pot, da ga ne bi došel, ali srečal. Sam je hotel biti s svojimi mislimi – sam.
Ob cesti, koncem pota, je stala kapelica s sliko, katero je on naslikal. Postal je in se zagledal v Madonin obraz. »V ljubezni sem te slikal in sedaj trpim radi nje,« so mu šepetale ustnice.
Pristopil je tesno k sliki in zapisal:
„Qui est dela?“ (Kedo si ti?)
Gledal je nekaj časa sliko in zašepetal:
»Saj nisi ti mati božja, za kar te ljudje molijo in tudi ne to, za kar sem te naslikal – boginja svetlobe, ki prihaja v temi sveta, ampak pekel, in nebesa meni, hudič in angelj ob enem – – –
In kakor da bi hotel prositi sliko za odpuščanje, ker jo je razžalil, je zapisal v drugi kot „Ce n'est pas elle!“ (Saj ni to ona).
Od vasi sem se je začul glas roga in Alfonzo je skočil iz kapele in hitel črez polje. Pri vodnjaku na dvorišču je vgledal Anico. Pogledala ga je prijazno hoteča ga oškodovati za osorno besedo v lopi, in on se ji je nasmejal zopet ves srečen.
Na cesti so že stali vojaki v vrsti, ko je prihitel in stotnik se je ravno pripravljal, da izda povelje.
»V teh vaseh,« je dejal stotnik in pokazal proti Cerovškemu hribu, »se zadnje čase dogaja, da so naši vojaki napadeni v nočeh od neznanih ljudi. Nocoj v noči zasedemo vasi in kedor se na vaš klic ne vstavi, ga vstrelite.«
Stotnik se je obrnil in četa je odkorakala za njim.
Kakor je rekel Mezge, da lahko dobi orožje in denar, je tudi izvršil. Privlekel je bil nekaj težkih pušk in jih razdal kmetom.
Vaški kovač je tudi vzel eno in ga vprašal: »Kje je sedaj še denar?«
Istega dobimo, ko dovršimo delo hi, hi, hi« se je zasmejal Mezge.
»Vrag s teboj in tvojim smehom,« je dejal zaničljivo kovač.
Kmalu se je začelo kazati po okolici, da nekaj vre med kmeti, V tej ali oni noči so bili napadeni vojaki in so morali bežati. Dasi so pazili na vsak gibljaj kmetov, vendar niso mogli nič pronajti.
V vasi z imenom »Težka voda«, so pregnali in pretepli vojake, ki so zbežali proti mestu. Vrnili so se drugi dan, ko so že kmetje delali po polju in se jim smejali. Pozaprli so nekatere ali dokazati jim niso mogli ničesar.
Na večer, ko so imeli vojaki zasesti vasi, stemnilo se je polagoma, ter se naredila, jasna lepa poletna noč. Tisoče zvezd je migljalo na nebi, in hladen, lahen vetrič je plaval po ozračju. V Lisičjem prelazu je bilo čuti skakanje polhov, ki so se podili po bukvah polnih žira.
Koncem prelaza v hribu je sedel oglar Gašper in prisluškoval v prelazohodnik. »Saj so rekli, da pridejo nocoj,« je govoril sam sebi, in zopet prisluhnil.
Iz prelaza se je začulo pokanje preperelih vej in Gašjer je zamrmral olajševalno: »Gredo vendar.«
Stekel je proti koči in se vrnil iz nje s celo butaro pušk.
Iz prelaza je začela stopati cela vrsta mož in pred njimi je drobencal Mezge. »Hi, hi, hi Gašper, nocoj jih pa dobe v naši vasi po njih pasjih bučah, hi, hi, hi.«
»Ne smejaj se mi vedno z istim hudičevim smehom,« je zagodrnjal kovač z glasom, ki je bil čuti kakor daljni grom.
»Vedno godrnjaš,« je ugovarjal Mezge, »mene veseli, ko bodo jutri govorili v okolici: V Cerovcu so jih Francozje najbolj izkupili.«
Posedli so se krog koče in začeli izdelovati načrt. Mezge se je ponudil, da pojde naprej in vse ovohunil.
»Ako me Francozje vjemo, povem jim, da so kmetje v ozadju, ter me izpuste,« je mislil lepo, potihoma Mezge.
»Ako greš ti naprej, Mezge, grem jaz pet korakov za teboj,« je dejal kovač.
Mezge se je vgriznil v ustne, rekel pa ni ničesar.
Med tem se je pa po deželni cesti bližal kakor duh, trop vojakov. Prišedši do prelaza, ki je držal v hrib, so se vstavili, ukaz se je glasil: »Tu ostaneta, dva na straži, da nam kmetje ne uidejo iz vasi v to luknjo. Drugi obkolite vas«!
Streljajte na vse, kar se ne vstavi ali ne pove gesla, je zabičal stotnik onima dvema pri prelazu in odšel v vas za drugimi.
Nemo, oprt na puško je stal Alfonzo poleg prelaza na straži in njegove misli so bile na Strževini pri Anici.
»Sedaj pa še po noči ne bodemo imeli miru,« je dejal tovariš Alfonzu.
»Kaj hočeš, to je – – –
Tiho – pst – slišal sem, da je nekaj počilo v gozdu, kakor da je nekdo stopil na suho vejo.«
Prisluhnila sta, ali v prelazu je bilo vse tiho, le sem in tja se je čulo godrnjanje polhov, obirajočih žir.
»Nič ni,« je dejal Alfonzo.
Molčala sta zopet nekaj časa.
»Zadnje tedne se mi ne dopadeš,« mu je rekel tovariš. Nekam zamišljen si vedno. Tudi meni se toži po domovju. Pa kaj hočeš? Naš cesar ne bode miroval poprej, dokler ne vzame vse Evrope.
»Tiho!« je zasiknil Alfonzo in res se je čulo, kakor da se nekdo plazi po prelazu navzdol.
»Nekdo prihaja,« je zašepetal Alfonzo in se postavil na kraj vhoda.
Čim dalje bolj se je čulo šumenje in pokanje preperelih vej. Vojaka sta si pripravila puški.
Iz prelaza je stopila drobna postava Mezgeta.
»Qui va la?« (Kdo je tu) je zadonelo v noč.
Mezge se je vstrašil, da je poskočil od tal in začel teči.
Pokazal se je jezik ognja in začul se je pok. Mezge je zatulil in se zvrnil po tleh.
Skočila sta vojaka k njemu, ga preobrnila, ali iz njegovih ust je prišlo samo še grgrajoče: »Prokleti farovž, – prokleti grad.«
Sem od vasi so se čuli glasovi vojakov, ki so hiteli v smeri, kjer je počil strel, v tem je pa počilo v drugo v prelazu in Alfonz je dvignil roke kvišku ter padel po dolgem po cesti.
Bilo je že črez polnoč, ko so zbudili Andreja glasovi vojakov. Skočil je raz posteljo in se hitro oblekel. Slutil je, da se je moralo nekaj pripetiti. Slišal je med oblačenjem, da so nekateri ukazovali, da se naj ga nese v mesto, drugi so zopet ugovarjali, da umre, prednoga tja prineso.
Nekdo je potrkal na vrata in Andrej je šel odpirati.
»Dajte kaj obvez!« je rekel zunaj stoječi vojak.
»Takoj,« je hitel Andrej vzel lojeno svečo in odprl prvo škrinjo, ki je bila pri rokah. Vzel je neko žensko krilo in ga pretrgal na pol. Iz krila je padla slika, in obležala na tleh.
Andrej se je pripognil, da jo pobere, pri tem mu je obvisel pogled na nji, in roka se mu je začela tresti – – – Slika je predstavljala Anico z Alfonzom v ozadju.
»Ha, tako torej, – pa sem se domišljal, da sem prvi, ki jo ljubi.« Zabolelo ga je, kakor da ga je nekdo prijel s kleščami pri srcu.
»Mogoče jo je narisal kar tako,« se je začel tolažiti.
V sobi je nekdo zastokal, od zunaj je pa prišel glas: »Bode kmalu kaj?«
Andrej je skril sliko nazaj in hitel z obvezami skozi vrata.
V škednju na ležišču je ležal Alfonzo z zaprtimi očmi, in dva vojaka sta rezala obleko raz njega, ko je Andrej vstopil.
Za trenotek se je rodilo veselje v njem, videč, da je njegov tekmec skoro veselje v njem, videč, da je njegov tekmec skoro mrtev – ali samo za trenotek. Na to je pa takoj stopil k ležišču in pomagal vojakoma.
Krogla je prodrla globoko na levi strani v prsa in kri je neprenehoma curljala iz rane.
Kmalu je prihajal vojaški zdravnik iz mesta in spodil vse vojake iz škednja, Andreju pa namignil, da mu naj pomaga.
Preiskal je rano in zmajal z glavo.
»Še nekaj ur in končano bode,« je dejal. Vzel je obveze in trdno obvezal rani.
»Hočete vi čuti pri njem? Ako ne pokličem vojake,« je dejal in se odpravljal.
»Ostanem pri njem, ako treba ves teden,« je odvrnil Andrej odločno.
»Ne bode treba,« je rekel zdravnik, pozdravil in odšeč.
Po odhodu zdravnikovem so prišli zopet vojaki v škedenj in se posedli molče po ležiščih. Prišli so tudi Strženovi domači, in Andrej se je zamaknil v temo, da vidi, kakšen utis bode napravil skoro mrtev Alfonzo na Anico.
Strahoma je šla za očetom, vgledavši pa bledo obličje Alfonza, stisnila se je kakor v krču, in njene oči so iskale po škednju nekoga – – – na to je pa zastokala in padla na tla.
»Kaj ti je?« je vzkliknil oče in jo stresel.
Zavedla se je kmalu in mati jo je spremila nazaj v posteljo.
Andrej je zopet stopil v svetlobo, in tiščal zobe skupaj od bolesti. Plamen lojene sveče je gorel miglajoče, in njega žarki so plavali po obrazu ranjenca in vokajih sedečih po ležiščih.
Telo Alfonza se je premaknilo kakor v krču, in črez nekaj časa je odprl oči. Gledal je nepremično v streho škednja, nato se pa ozrl v Andreja. Oči so se mu razširile in naredil je kretje, da mu hoče podati roko.
Andrej se je nagnil črez njega.
»Je ne me' sens pas bien« (Meni je težko – slabo), prišlo je komaj slišno iz njegovih ust.
»Guerir« (še ozdraviš), odvrnil mu je Andrej.
Alfonzo je zopet zaprl oči in ležal nekaj časa mirno. Andrej se je zopet vsedel nazaj, si podprl glavo in se zamislil.
Danilo se je že in svetloba je že pogledovala črez špranje v škedenj, ko je ranjenec zopet odprl oči. Andrej je opazil da premika ustne, in nastavil je ušesa proti njim.
»Son partrait« (njeno sliko), je dejal komaj slišno.
Nad njegovim ležiščem je bila pritrjena deska in na nji je imel svojo zbirko. To je vzel Andrej v roke in kmalu našel sliko Anice in mu jo je držal pred obrazom.
»Elle est flattee« (kako je ljubka), je vzdihnil na lahko, zaprl oči in lahen nasmeh mu je zaigral krog usten.
Ko je solnce vzšlo popolnoma, preminul je Alfonzo. Velika lipa pred kapelico je zašumela v jutranjem vetru in na sliko v kapelici je posijal prvi žarek.
Pokopali so ga z vsemi vojaškimi častmi na pokopališču sv. Mihaela. Pogreba sta se tudi udeležila, Andrej in njegov polubrat.
Ko sta se vračala domov, je vprašal Andrej polubrata: »Kako je kaj Anici?«
»Slabo,« je dejal oče, »vedno blede o Alfonzu in tebi: Čemu ne prideš k njeni postelji?«
»Ne morem dragi brat,« je odvrnil profesor in glas se mu je tresel. »Ljubil sem jo jaz, ljubil jo je Alfonzo. Katerega je ona bolj ljubila ne vem. Jutri odpotujem, in to bode najboljše, da me ne vidi in se umiri. Pridem nazaj mogoče črez leto in dan in ako mi jo bodeš hotel dati in da me ona ljubi, vzel jo bodem.«
Obrnil se je po polju, da ne bi brat videl njegovih vlažnih oči.
»Naredi kakor veš, saj si bolj učen kakor jaz,« je odgovoril turobno brat in molče sta korakala dalje.
Drugi dan je hotel Andrej odpotovati. Še predno se je vsedel na voz, se je vrnil nazaj in šel k Aničini postelji. Dolgo je stal ob nji in gledal v njen bledi obraz, se sklonil in jo poljubil na njene od vročine prepečene ustne.
Odprla je za trenutek oči in zavest se ji je vrnila. »Ali si ti Andrej? Čemu si umoril Alfonza, takoj ko si našel sliko v moji škrinji.«
»Anica,« je zarjul profesor, sedaj je šele umel, kaj da je pretreslo njeno dušo. »Jaz ga nisem umoril, kmetje so ga ustrelili.«
»Ga nisi,« se je nasmehnila in blazen izraz ji je zaplaval po licu. »Taka sem kakor Zora na pečini,« je bledla naprej. V valove iz tega krivičnega sveta.
Andrej je pritisnil roke na obraz, in iz med prstov so mu vrele solze.
»Razloži,« je dejal bratu, »ostanem tu, dokler ne ozdravi.« Pod oknom je pa zašumela jablana v potrdilo svojih misli.
Leta so tekla in vsako poletje ob počitnicah prišla sta Andrej in Anica na Strževini na oddih.
Ob poletnih večerih, ako ni bilo slučajno gospoda profesorja doma šla je Anica k kapelici in okinčala sliko z vencem cvetlic.
Brala je zopet in zopet napis v kotu slike, „Qui est cela? Ce n'est past elle!“ ter sklonila glavo, prsti so se ji pa burno dvigale.
Kaj se je godilo v nji? Kdo ve? Kdo more pregledati globino morja? – – – še manj pa žensko dušo.