Slika (Fran Levstik)
Slika.
[uredi]Pri tvojem bratanci sem bil. —
Na mizi knjiga je ležala.
OdperI sem jo, in v njej dobil
Podobe solnčnim žarkom porojene,
Med kterimi nij mene
Nobena dosti zanimala,
Če tudi mnoga deklica je zala
Prijazno se iz nje smijala.
Ko dalje premetaval sem stranice,
Ugledam tvoje lice.
Omanjšana se meni zdela
Visoka tvoja rast je in narava,
Ker si tako sedela
Pred mizo gologlava,
In svojih las imela
Po plečih razpuščeni kiti;
A ni obraza mogel pogoditi
Umeteljnik nikakor nij,
Da z njega bi čarobnost lila,
Predivna luč gorela iz očij,
Katerih zmagonosna sila
Razum človeku vzame,
S plamenom persi vname.
O tebi je umeteljnost preslaba,
Uboga nje svetlobe moč in raba!
Pred sabo zerl
Torej sem komaj senco sence tvoje;
A vendar je potresla serce moje,
Da naglo knjigo sem zaperl,
Ter brez miru
Odšel domu.