Sličice iz materinstva

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Sličice iz materinstva
Mira Golobičeva
Izdano: Vigred 10/3 (1932)
Viri: dLib 3
Dovoljenje: Copyright.svg Besedilo še ni v javni lasti, a je dostopno na portalu Digitalne knjižnice Slovenije (dLib.si)
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


1. Starčka[uredi]

V levi kraj drevoreda, kjer čepi v smrečju samotna klop, prideta vsak dan starček in starica gledat drobne siničice.

Nikdar se jima ni uresničila želja, da bi dobila sina ali hčer. Sama sta ostala z uvelim hrepenenjem. In sleherni dan, ko solnce toneva, zakleneta vrt in brez besed kreneta v ono smer. Tam že čakajo tičice, njuni otročiči, ki sta jih našla pod stare dni ...

Na kolena jima zlete in zobljejo beli kruhek.

In obraza dveh starih otrok se blaženo ožarita, kakor da je božja ljubezen kanila na nju. In božata tičice po mehkem perju: »Mirca, Metka, Tinka ... same punčke imava, pa Bog da vsaj to! Nekateri zakoni ostanejo brez božjega sadu. Pa skrbeti bova morala za doto, za ženine, da ne bodo ostale same te najine punčke; ne smeva umreti prej ... «

Za roke se držita in smehljata neskončno srečno, kakor pač oče in mati v družbi dobrih otrok.

Tičice so se najedle, naigrale in odletele ...

Starčka sta se zavedla: prinesla sta ljubezni siničicam, ker je tudi njun zakon brez sadu ...

Tesno sta se prislonila drug k drugemu, zagledala se v večerno zarjo in nista rekla besede več ...

2. Belka[uredi]

Strašno imam rada piščančke.

Pred leti je mama nasadila Belko in vsak dan sem čakala, kdaj bodo drobni kljunčki začivkali. Tiho in zvesto je sedela ko dobra mamica. Ni trenila z očmi, ni dala glasu, čeprav sem jo zvala z najbolj ljubečimi imeni.

Neko jutro pa sem vrisnila: »Mama, pišče!«

Belka je nežno vzdignila belo pišče in ga prenesla na tla. In že je skrbno iskala zrno za svoje dete ... Pri tem je čisto pozabila na gnezdo; mama ji je morala vzeti pišče, da se je vrnila. In tako se je zgodilo ob vsakem novem rojstvu. Zakaj Belka je nad vsakim glasom pod seboj vztrepetala, kakor da jo kliče glas izpod srca ...

Toliko nežne ljubezni še nisem videla pri živali.

Petnajst žoltih kljunčkov je čivkalo okrog svoje mamice. Kamorkoli jo je nesla ljubezen za male, da jim najde črvičkov, je drobilo krdelce za njo. Eno samo ni ubralo svoje poti.

Pa Belkin glas je nenadoma oslabel, nič več tako sočno ni zvala.

Mama je dognala, da se ji jezik suši ...

Počasi, na živem telesu.

Ni več zobala, ni več pila. Kakor podsekana se je nagnila na eno stran. In vendar ni nehala iskati zrn za drobne kljunčke. Samo perje je še hodilo in kokalo.

Kok, kok ...

Z grede na tnalo. Pa zopet nazaj. Postala je, oči so se ji zaprle; piščančki so začudeno pogledali in čivknili. Stresla se je in zibala naprej. Tri dni se je branila smrti radi petnajstih kljunčkov ...

Neko jutro sem jo našla na gredi, stisnjeno v kupček perja, izpod katerega so jo drobni piščančki žalostno zvali ...

Takrat sem zajokala kakor za človekom ...

3. Sprehod[uredi]

Šla sem z možem v nedeljskem popoldnevu na Rožnik, kjer še vse po molitvi in pesmi nedeljni diši. Človek je umolknil, ne more se več meniti z Bogom; drevo in grm in zemlja in kamen pa še molijo. Tja kreneva tako rada!

Na samotni klopi sedi štiridesetletna.

Obraz ji je razoran in nima kaplje krvi. Oči ji gledajo zgubljeno, brez žara, brez misli pred se. Bog ve, kod potujejo.

Zdrami se, vzame iz torbice rdeč svinčnik in piše ... In vzame črn svinčnik in piše ... Piše po ustnicah, piše po licih, piše po obrvih. Okorne in težke lise se ji vlečejo po obrazu, kakor je pač težka in okorna rfjena izdelana roka.

Dekletce, ki stoji ob njej in zvedavo spremlja svinčnik, vpraša:

»Mamica, kaj pišeš?«

»Mamica, kaj?«

»Mamica!«

Troje glasov, troje drobnih dušic, ki še niso videle tega sveta.

Nič se ni zbegala, odveč so ji tri glavice, zato nima očesa za nje.

»Molčite in gledajte ljudi!«

Otroci so se zagledali v veverico, ki je vsa oguljena pletla gnezdo med smrečnimi vejami. Skrbno in srečno za zarod, ki ga čaka ...

Pozabili so na mater, ki piše na obrazu pismo ljudem, mrzlim in neresničnim.

Zakaj, o Bog, Oče naš, daješ otroke ljudem, ki jih ne ljubijo in jih ne daš ljudem, ki bi umrli zanje?

Odpusti, Oče, Modri, Ti veš vse ...

Pota, po katerih naj hodi tvoj otrok, hodi ti, mati naprej, sicer bo otrok hodil po negotovih in krivih potih.