Slepci

Slepci Arkadij Averčenko

Izdano:	Kres, 1/7 (1922), 115–116
Viri:	dLib 7
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

I

Kraljevski nasadi so bili ravno odprti in mladi pesnik Ave je vstopil vanje. Ko se je malo sprehodil po peščenih stezah, je leno sedel na klop, na kateri je že sedel starejši gospod s prijaznim obrazom.

Stari prikupljivi gospod se je obrnil k njemu in ga čez nekaj časa vprašal:

»Kdo pa ste?«

» Jaz? Pesnik Ave.«

»Lep poklic,« se je nasmehnil neznanec. »Zanimiv in dostojen.«

»Kdo pa ste vi? « je vprašal Ave.

» Jaz? — Kralj!«

»Te dežele?«

»Seveda! Katere druge pa?«

In ravno tako je Ave odgovoril velikodušno:

»Enako dober poklic! Zanimiv in časten!«

»Oh, ne govorite tako!« je vzdihnil kralj. »Časten že mogoče, ali o zanimivosti ne vem ničesar. In rečem vam, mladi mož, da kraljevanje ni tak med, kakor si mislite.«

Ave je stisnil roke in zaklical začuden:

»To je pa čudno! Doslej se še nisem sešel s človekom, ki bi bil zadovoljen s svojo usodo.«

»In vi ste zadovoljni?« vpraša kralj z lahkim zasmehom.

»Popolnoma nič! Včasih me kak kritik tako ozmerja, da bi se jokal.«

»Torej vidite! Vi imate 10—20 kritikov, a jaz jih imam milijone.«

»Ubogi zaslepljenci!«

»Jaz na vašem mestu bi se ne bal kritikov,« je dodal zamišljeno Ave, se priklonil z glavo in rekel z glasom izkušenega kralja:

»Ves dovtip tiči v izdajanju modrih zakonov.«

Kralj je mahnil z roko.

»Iz vsega tega ne bo nič, to je vseeno in to nima smisla.«

»Ste to že poizkusili?«

»Seveda!«

»Jaz na vašem mestu ...«

»Na mojem mestu?« je zaklical kralj nestrpno. »Poznam celo vrsto kraljev, ki so še precej dobri pisatelji, toda ne poznam nobenega pisatelja, ki bi bil kralj, pa bodi tudi najslabši. Na mojem mestu ... ? Če bi vas posadil za teden dni na svoje mesto, videl bi, kaj bi delali ...«

»Kam bi me posadil?« je vprašal Ave oprezno.

»Na svoje mesto!«

»Kaj? Na vaše mesto? Je to sploh mogoče?«

»Zakaj pa ne? In celo treba bi to bilo storiti, da bi nam kraljem tako ne zavidali, da ne bi nas kraljev tako brezobzirno, ampak malo stvarneje kritizirali.«

Ave je rekel skromno:

»Naj bo! Poizkusil bom! Vendar najprej vas opozarjam na to, da se mi sedaj prvič nudi prilika k takemu poklicu, tako da se vam bom začetkoma mogoče zdel smešen, zato me takoj ne obsojajte ...«

»To ne škoduje!« se je dobrodušno nasmehnil kralj; »mislim, da v enem tednu ne boste naredili toliko budalosti. Torej hočete?«

»Poizkusil bom! In že se mi je porodil v glavi ne velik ali simpatičen zakon. Ali bi mogel biti izdan že danes?!«

»Naj bo!« je pritrdil kralj. »Pojdiva v palačo. Zame bo to teden odpočitka. A kakšen je oni zakon? Ni to tajnost?«

»Ko sem šel po ulici, sem videl slepega starca, šel je in tipal s palico in rokama in vsak trenotek je bil v nevarnosti, da ne pade pod kak voz. Toda nikdo se ni brigal zanj ... Jaz bi rad izdal zakon, po katerem bi morala za slepe na cesti skrbeti policija. Če sreča stražnik slepca, ga bo moral prijeti za roko in ga skrbno spremiti domov, varujoč ga pred kočijaži, obcestnimi jarki in drugim. Kako vam ugaja moj zakon?«

»Vi ste dober mladenič!« se je ljubeznivo nasmehnil kralj. »Bog vam pomozi! Jaz grem spat.«

II

Skromni pesnik je vladal že tri dni. Treba je priznati, da svoje moči in svojih ugodnosti ni izkoriščal. Vsakdo drugi na njegovem mestu bi dal vse kritike in pisatelje zapreti in zapovedal bi prebivalstvu, da kupuje samo njegove knjige, vsak človek vsaj eno na dan, mesto zajtrka. Ave se je premagal in ni izdal takega zakona. Izdal pa je — kakor je rekel kralju — zakon o spremljanju slepcev po stražnikih in njih varovanju pred zunanjimi silami kot so: vozovi, konji, jame in podobno.

Nekič je stal Ave pri oknu v svoji kraljevski palači (bilo je to četrti dan njegove vlade) in gledal je razburjen na ulico.

Naenkrat je zagledal diven prizor: dva stražnika sta vlekla za ovratnik človeka in tretji ga je brcal. Z mladeniško hitrostjo je Ave stekel na ulico.

»Kam ga vlečete? Zakaj ga tolčete? Kaj je naredil? Koga je ubil?«

»Ničesar ni naredil!« je odgovoril stražnik.

»Zakaj in kam ga torej ženete?«

»On je, visokost, slep! Mi ga zato — po zakonu — ženemo na stražnico!«

»Po zakonu? Ali je sploh tak zakon v veljavi?«

»Seveda! Pred tremi dnevi je bil razglašen in sedaj je že veljaven.«

Začudeni Ave se je prijel za glavo in je zaklical:

»Moj zakon?«

Zadaj je zmerjal neki pošteni državljan, govoreč:

»Kakšne zakone izdajajo sedaj in kaj hočejo pravzaprav?«

»Resnično,« je rekel drugi. »Pameten zakon je to. Vsakega slepca na ulici prijeti za ovratnik, ga odvesti na policijo ter suvati in brcati ga na cesti. To je zelo modro! In nenavadno usmiljeno! Kakšna posebna pazljivost je to!«

Ave je kot burja privihral v svojo kraljevsko sobo in zaklical:

»Takoj naj pride minister k meni! Najdite ga in pošljite ga sem. To moram preiskati!«

III

S preiskavo so si pojasnili zagonetni slučaj zakona o varstvu slepcev proti zunanjim silam.

Bilo je tako:

Prvi dan svoje vlade je poklical Ave k sebi ministra in mu rekel:

»Treba je izdati zakon o skrbi policijskih stražnikov za slepe na cesti, o njihovem spremljanju do bivališča in o varstvu pred pogubonosnimi učinki zunanjih sil: konj, vozov, obcestnih jarkov i. t. d.!«

Minister se je priklonil in odšel. Poklical je mestnega poveljnika in mu naročil:

»Razglasite zakon: Slepcem ni dovoljeno hoditi po ulicah brez spremstva; če ni spremljevalca naj ga nadomesti stražnik, ki naj odvede slepca na določeno mesto.«

Mestni poveljnik je odšel od ministra in je poklical policijskega glavarja:

»Po mestu hodijo baje slepci brez spremstva. Tega ne smete dovoliti! Naj prime stražnik slepca za roko in naj ga odvede, kamor je treba.«

Policijski glavar je poklical policijske komisarje in jim rekel:

»Gospodje, poslušajte, kaj hočem: Izdan je nov zakon, po katerem je treba prijeti vsakega slepca, ki hodi po ulicah brez spremstva, in ga odvesti, kamor treba. Razumete?«

»Da, gospod poveljnik!«

Poveljniki raznih oddelkov so odšli k svojim četam in rekli nadstražnikom:

»Gospodje, pojasnite stražnikom novi zakon: Vsak slepec, ki se potepa po ulici in je na poti vozovom in pešcem, naj se prime in odvleče, kamor treba.«

»Kaj to pomeni: kamor treba?« so vpraševali nadstražniki drug drugega.

»Kam drugam kot na stražnico!«

»Gotovo!«

»Gospodje!« so rekli nadstražniki stražnikom, »takoj, ko boste videli slepca, ki se potepa po cesti, zgrabite to beštijo za ovratnik in odvlecite jo na stražnico!«

»In kaj če ne bo hotel?«

»Kako? Ne bo hotel? Potlej jih pa nekoliko udarite, sunite, brcnite! In videli boste, kako bodo tekli!«

Ko je Ave preiskal zakon o obrambi slepcev pred zunanjimi silami, je sedel k svoji krasni kraljevski mizi in se je razjokal. —

Neko roko je tedaj začutil na glavi:

»No, kaj pa je? Ali nisem rekel, k o sem slišal o varstvu slepcev: Ubogi slepci! Poglejte! V celi zgodovini o varstvu slepcev so ti ubogi slepci vedno propadli in jaz sem zmagal.«

»Kako to?«  je vprašal Ave, iskajoč klobuk.

»Kako pa bi ne? Enega kritika imam manje. Z bogom, dragi! Ko boste hoteli izvesti kake reforme, kar pridite!«

Toda Ave je bežal po stopnicah, kakor bi mu gorelo za petami.