Slepčeva hčerka

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search

Slepčeva hčerka.

»Sirota! od gladu drhtiš in mraza.
Jaz vem, kako človeka glad boli,
In mraz, ta hudi mraz kako skeli.
Oh, ne odmikaj, hčerka, mi obraza,
Saj vem, da solzne tvoje so oči.
Ti jokaš, ker nikjer pomoči ni,
Da naju vsmiljeno oko ne vidi,
Serca za naju nimajo ljudje!
Kaj dejo jim beračeve solze! —
Kaj bova stala tu, le dalje idi;
Tja v cerkev idiva, da oterpneli
Tam udje bodo nama se ogreli.
Brezserčnemu beriču kraj ta svet je,
Ubogim, oh, edino je zavetje!
Ti mlada si in lepa, hčerka moja,
In hlaga bodeš kakor mati tvoja.
Nikoli nisi matere poznala,
V naročji nikdar nisi jej igrala,
Življenje svoje je za tvoje dala!
Daj Bog ji mir! bila je dobra žena,
Oh, dobra, blaga, kakor ni nobena! —

Ubogo dete! ko bi mi oči
Ne bile tamne, mlade svoje dni
Živelo bi brezsolzno in veselo!
In srečnega očeta bi imelo,
Očeta, oh, ki dal bi rad življenje,
Da tebi, dete, zlajšal bi trpljenje!
Ubogo dete, slepega očeta
Osoda tebi dala je zakleta;
Od glada, mraza koperniš,
Zaradi mene to terpiš"! —

"Preljubi oče, ne tako!
To nate; belo je, svetlo;
To mlad mi je podal gospod,
Ki mimo naju šel je tod;
Oko mu bilo je rosno,
Ko mi je v roko stisnil to". —

"Povrni Bog dobroto mu obilo,
Kaj nama tujec storil je, On ve;
Veseli se, otrni si solze,
Nocoj ne bodeš, dete, več prosilo"! —