Sledovi ledeniške dobe pri Tolminu
| Sledovi ledeniške dobe pri Tolminu [1] Ferdinand Seidl |
Ferd. Seidl; Seidl, Ferdo
| |||||||||||||
Tolminska okolica je ena najlepših krajin na Slovenskem. Temeljne poteze daje krajini dolga, skoro premočrtna dolina z razmaknjenimi pobočji in širokim dnom. Lega na južni strani visokogorske Triglavske skupine in bližina Jadranskega morja ji zagotavljata obilico južne svetlobe in milo podnebje. Videti je, kakor da bi bila dolina zaključena na spodnjem koncu pri Tolminu in enako na gornjem pri Kobaridu. To vzbuja vtisk, kakor da je tukaj krasen kos sveta ustvarjen sam za sebe, odločen od vrvenja in šumenja vnanjega življenja. V tem zmislu je ugodno, da je izpeljana nova bohinjska železnica le tik do vhoda v Tolminsko okolico pri Sv. Luciji.
Na zapadni strani Tolmina se neovirana živahno vije modrozelena Soča med bujnimi tratami in polji po široki strugi, ki jo je reka sama obrobila z belim prodom. Ob vzhodni strani pa buči v globoko zarezani strugi divji gorski potok Tolminka in hiti, da se pridruži bistri Soči s svojim sorodnim vodovjem.
Strmo srednje gorovje spremlja Sočo ob obeh straneh, odeto z mehkim zelenilom gostih trat in temnimi gozdovi, ki se dobrodejno menjavajo. V ozadju pa se vzpenjajo v drzno višino iz belega kamena zgrajeni vrhovi in grebeni v veličastni vrsti od Krna (2246 m) doli do Vogla (1923 m) in dalje proti Gradiči (Rodica, 1965 m). Neskončna modrina neba nad njimi zaključuje krajinsko sliko, ki se odlikuje z mnogovrstnostjo oblik in barv, ter mogočno uveljavlja vtisk orjaško nakopičene snovi. Iz doline in z bližnjih vrhov zagledaš vso to krasno gorsko krajino z vsakega stališča v drugačnih oblikah in v različni sestavi. Kdor pozna Savsko dolino na Gorenjskem, rad pritrdi, da je neskončno iznajdljiva priroda znala ustvariti v Soški dolini med Tolminom in Kobaridom povsem različno prizorišče in da se tu predočuje lepota gorskega sveta na drug, prav poseben način. Obsežni trg Tolmin je nameščen na nekoliko vzvišeni plošči med Sočo in Tolminko. Za njim se dviga osamljen kopičasti Grajski hrib (428 m). Na njegovem vrhu mole iz gošče razvaline nekdanjega Tolminskega gradu. Odtod se nudi krasen vsestranski pogled na pokrajino. Prijazni Tolmin in pa vasi v njegovi okolici ter polja naokrog oživljajo ondi razgrnjeno podobo. Prekrasna slika zanima gledalca tem bolje, ker tod stanujejo zgolj le Slovenci, delavni, napredni ljudje, ki prišleca radi pozdravljajo in so mu uslužni z izredno prijaznostjo.
V pokrajinski sliki Tolminske okolice se nahajajo še grički, ki jih doslej nismo omenili. Neznatni so. Njih voljno oblikovano površje pokriva sočnato zelena trata. Zatorej pokrajinske slike ne motijo. Lepo se ji prilegajo. Pozorno oko pa vendar zapazi, da so nekak primeček, nekaj tujega, kar pravzaprav ne spada v sliko, ki je zasnovana v velikem merilu in izvršena s krepkimi potezami.
Dno Soške doline je tod ravno ali pa razdeljeno v ravne stopice, police — kakor je običajno ob večjih rekah. Gradivo mu je prod, kakršnega prinaša in naplavlja Soča še dandanes. Starejši prod se je v stoletjih in tisočletjih, odkar že tu leži, sprijel in je sedaj čvrsta labora. Na eni polici iz takove labore se razprostirajo hiše in cerkev Tolminskega trga.
Prej omenjeni griči so nameščeni nad soško laboro. Nastali so torej kasneje, kajti njih podlaga je že bila na sedanjem mestu, pozneje šele je priroda zgradila one holme, ki jih vidimo pod Zatolminom, pri Žabčah in pri Volčah. Res so torej primeček, kakor smo jih prej imenovali, in spadajo med najmlajše stvaritve prirode v tem kraju.
Katera prirodna sila jih je ustvarila, kedaj in kako? Izvedenec, ki si stvar temeljito ogleda na mestu, najde ondi celo skupino pojavov, ki soglasno in brezdvojbeno izpričujejo, da so oni griči in njim sorodne ustvaritve delo »ledniške dobe«.
Sedanja doba s podnebjem, kakršno je dandanes in je bilo že enako za časa Rimljanov, traja kakih 20.000 let. Tako približno sodijo strokovnjaki, ki poznajo zgodovino zemeljske oble, kolikor jo je možno danes poznati. Poprej pa je gospodovala kakih 200.000 do 500.000 let »ledena doba«. Podnebje je bilo takrat — razen značilnih presledkov — ostro in mrzlo. Alpe so bile pokrite s trajno snežno odejo in od nje je izhajala neizmerna množina ledu. Ne le visoko v gorovju ležeče stranske doline so bile na dnu zastrte z mogočnim ledenim oklepom, celo daleč doli v glavne doline je prodrl led, pomikaje se dalje kakor grozna ledena reka.
V obsežni visokogorski skupini našega Triglava se nahaja dandanes le prav majhen lednik na severovzhodni strani najvišjega vrha. V ledeni dobi pa so se razprostirali ledniki z gorskih višav na vse strani daleč doli celo v glavne doline. Na gorenjem Kranjskem je ledena reka segla še preko Radovljice proti Kranju.
V Soško dolino je pridrla iz Trente in iz stranskih dolov mogočna ledena reka, in je segla doli do Tolmina. Še celo niže, pri Selu pod Senskim vrhom se nahajajo nje brezdvojbeni sledovi.
Znano je, da se tekoča voda v potokih in rekah zajeda v strugo in jo poglablja. Dolino, ki na njenem dnu teče voda, je tekoča voda sama zarezala tako, kakor lemež na plugu reže brazdo. Take doline se proti dnu ožijo, pobočji obeh strani visita naravnost proti vodotoku na dnu dolinske zareze.
Tudi mogočni, več sto metrov debeli ledniki so poglabljali strugo, ko se je težka, ogromna množina ledu po njej pomikala nizdol. Toda široki lednik ne reže kakor lemež na plugu, nego struži kakor mizarjev skobelj. Lednik izskoblja svojo podlago in naredi pod seboj široko dolino s plitvim dnom in strmimi pobočji. Zlasti med Kobaridom in Tolminom je lepa oblika doline na prvi pogled očitna. V njej vidimo delo nekdanjega lednika.
Soča je bila že pred lednikom začrtala dolino. Iščoč izhoda, je tekla nekaj časa preko Zatolmina in je na tej strani odločila Grajski hrib. Slednjič si je izbrala sedanjo pot med Volčami in Tolminom ter osamila Grajski hrib na zapadni strani. Tolminka je zarezala na vzhodni strani in tako je dobil hrib z razvalinami Tolminskega gradu svojo inično piramidasto obliko na samem. Na enak način je Soča iskala izhoda ob obeh straneh Bučenice. Obveljal je sedanji odtok mimo Sv. Lucije, ker je tu reka Idrija prišla Soči na pomoč s svojim vodovjem in pospešila zarezavanje doline pod Sv. Lucijo.
Lednik se je v vsej svoji širjavi ustavil pred Bučenico. Odtod je poslal en ozek podaljšek mimo Lubinja do Sv. Lucije in drugega od Volč preko Ciginja do Sela. Od Sv. Lucije naprej proti Ročinju in dalje do Solkana pri Gorici ima dolina povsem drugo obliko kakor med Tolminom in Kobaridom, in sicer tako, kakršno ustvari tekoča voda. Razlika v nastanku se torej zrcali v vnanji obliki. Potniku, ki prihaja od juga, stopi kontrast živo pred oči, ko zapusti tesni južni kos doline in se mu odpre pri Tolminu pogled v široko nekdanjo lednikovo strugo.
Današnji ledniki prinašajo na svojem hrbtu obilo grušča, to je onega kamenja, ki ga na straneh lednikove doline zmrzal neprestano ruši in trga s sten. Robati kameni obleže na ledniku ali pa zaidejo v razpoke ledu in po njih celo do lednikovega dna. Tu se z lednikom pomikajo dalje pod pritiskom vse ogromne teže ledu. Robati kosi se pri tem obtolčejo in ogladijo. Kameni, ki so bolj trdi, opraskajo in orazijo mehkejše. Ko se lednik staja, ostane grušč, ki ga je prinesel v nižavo, na mestu in tvori dolge groblje, zlasti ob straneh in na spodnjem koncu lednikovem. Te groblje ali gomile ostanejo in se ohranijo tisoče in tisoče let ter so trajne priče nekdanjega lednika. Sestavljene so tako značilno, da jih ni lahko zamenjati s tvorbami drugačnega izvora, na primer z gorskimi usadi ali plazovi, ki se v Alpah pogostoma nahajajo, tudi ne z gruščem ali prodom, ki ga nanese hudournik. V ledeniški groblji se nahajajo včasi tako velikanske skale, da takih ne bi zmogel celo najbolj deroč hudournik. Lednik pa jih prenese na svojem hrbtu daleč od njih prvotnega ležišča.
Ko se ledena reka pomika nizdol, pritiska vsa ogromna teža ledu na dno struge in kolikor toliko tudi na strani. Od kamenja, ki je zamrzlo v ledu, se obtolčejo neenakosti v skalnatem dnu in straneh struge ter se ogladijo. Trši kameni pa gladine opraskajo in orazijo.
Zeleni griči pri Volčah, Zatolminu in Žabčah, ki smo jih prej omenili, so po vsej svoji sestavi brez dvojbe ledniške groblje. Enake vidimo pri Lubinju, pri Čiginju in Selu, pri Sv. Luciji[2] dalje pri Kamnem in Smasteh, pri Kobaridu, Trnovem, Srpenici, Žagi itd. Velikanske ledniške groblje se nahajajo pri Breginju in Borjani. Povsod brezdvojbeno izpričujejo, kod je segal nekdanji Soški lednik, ki je imel svoj početek v mrzlih visočinah Mangarta, Razora, Triglava in Jalovca (Monte Maggiore, 1667 m nad Breginjem).
V ledniški groblji, ki sega od Zatolmina preko Tolminke do Žabč in dalje proti cerkvi sv. Marka, je dovolj kosov, ki so oglajeni in počrtani s krepkimi razami. Ti znaki govore tako jasno kakor napis na kovanem denarju in pričajo o svojeročnem delu lednikovem.
Pot ob Tolminki od mosta pri Tolminu proti Dantejevi jami vodi na več krajih preko ledniške groblje. Takoj nad mostom na desnem bregu je vozna pot zarezana vanjo, da se vidi raznovrstno gradivo, ki je v njej nakopičeno v divjem neredu. Dalje vodi pot ob opekarni. Opeko izdelujejo iz ilovice, ki se nahaja pod Zatolminom v ledniški gomili. Ko se v lednikovem dnu brusijo in gladijo kameni ob strugi, odpada drobna mel, ki jo potem odnese lednikov potok in drugje zopet odloži. Ilovica pri Zatolminu in Čiginju je taka mel. Na enak način je nastala „kreda", ki jo kopljejo pri Srpenici.
V ledniškem grušču, ki je nakopičen ob Tolminki med Tolminom in nje izlivom v Sočo, se nahajajo velikanske skale. Z bližnjega hriba se niso zvalile na sedanje mesto, ker so iz belega kamena, kakršnega ni v polubinjskih bregovih in tudi ne v Bu-čenici. Tolminka, dasi ima v sebi vso moč deročega gorskega potoka, vendar ne bi odolela tolikim skalnatim orjakom. Le neomejena sila lednikova jih je mogla prinesti na sedanje mesto. Druge prirodne moči ne poznamo, ki bi bila mogla izvršiti to delo.
Kdor gre iz Tolmina po vozni poti proti Polubinju in se sredi pota ozre proti severu, zagleda pred seboj presenetljive oblike v krajinski sliki. Mala planota, ki nosi skrito cerkvico sv. Marka in je obrasla z gosto trato, je proti opazovalcu strmo odrezana. Nad robom strmine pa je vrsta čudolepo zaokroženih gričev, ki so iz istega gradiva kakor vsa strmina, namreč iz trdega kamena. Sedaj, ko poznamo lednikovo delovanje, umemo tudi, da je nekdanji lednik tu ostružil skalnato podlago, ko je drčal preko nje, in je zaokrožil rtiče, ki so moleli iznad nje ter mu bili na poti.
Na podoben način je zaokrožen zapadni odrastek Bučenice, ki tvori sedaj prijazno visočino Kalvarije nad Volčami. Nekdaj se je tu prevalil del lednika, ko je prodiral preko Čiginja proti Selu.
V vseh tu naštetih primerih je okroglina porasla s trato, zatorej ni moči naravnost videti ostružene skale same. Vrsta prič, ki soglasno govore o davno minoli zagonetni ledeni dobi, bi se izpopolnila bistveno, ko bi bilo moči videti učinke lednika na goli skalnati strugi ledene reke. Tudi to vidimo v bližnji okolici Tolminskega trga.
Ko pridemo čez most preko Tolminke pri Tolminu in krenemo proti Polubinju, stopimo na vozno pot, ki se spočetka nekoliko dviga nad cesto, vodečo v Sv. Lucijo. Le malo korakov storimo in oko se ustavi ter na levi strani zazre zaželjeno pričo. Tla tvori trda skala. Nad njo leži grušč ledniške groblje. Na nekoliko krajih, zlasti razločno na enem, pa je živa skala izne-nadno oglajena in očitno opraskana s krepkimi razami. V bližini najbrže pokriva groblja še marsikateri tak ledniški ogladek (Gletscherschliff), morebiti še značilnejši, nego je ta, ki je sedaj slučajno odkrit.
Tik Celovca je grič „Kreuzberg". Na njem se nahaja izborno ohranjen, zelo značilen ledniški ogladek, ki izpričuje, da je mogočen dravski lednik pokrival koroško kotlino, ki je sedaj bujno zelena in obilno naseljena. Koder se razprostira blesteča gladina Vrbskega jezera, kjer stoji glavno mesto Celovec, tam se je gnetla v ledniški dobi neizmerna množina več sto metrov debele plasti ledu proti vzhodu. Med drugimi ohranjenimi sledovi tega čudnega prizora je omenjena skala na griču tik mesta sicer nema, a vendar verodostojna priča. Zato so postavili okolo nje ograjo, da se prirodna znamenitost obvaruje še nadalje, ko se je doslej nešteto število tisočletij ohranila brez vidne poškodbe.
Prav bi bilo, ako bi tudi omenjeni ledniški pojav pri Tolminu obvarovali. Sicer je le skromna, neznatna stvar; ljudje hodijo dan za dnevom mimo, ne da bi jo opazili — in vendar je znamenit spomenik iz starodavne zgodovine domovinskih tal.
- ↑ Gosp. profesor Ferd. Seidl je priobčil ta članek septembra meseca t. 1. v »Soči«. S prijaznim njegovim dovoljenjem ga prinaša tudi naš list, da dobi sestavek trajnejšo veljavo; saj pripoveduje o stvareh, o katerih se bo še čez leta marsikdo rad poučil, ker so popularno-znanstveni članki iz našega alpskega sveta še jako redki.
- ↑ V Sv. Luciji se nahajajo tri ledniške groblje. Prva je zaokroženi grič med župno in pokopališko cerkvijo. V njem je vse polno kamenov, ki kažejo lednikove praske. Na tem griču je sedaj zasajen vinograd — najsevernejši v Soški dolini. Kolika izprememba! Toplote željna vinska trta objema s svojimi koreninami grušč, ki ga je nanesel vsemu življenju sovražni lednik, in srka iz njega snov za sočnato sladko grozdje! Druga ledniška gomila je grič na vzhodni strani pokopališke cerkve. Na njem je stalo v prazgodovinskem času gradišče. Odtod je krasen razgled na vse strani. Na vzhodnem vznožju tega griča se začenja mičen nasip, pol kilometra dolg, proti jugu vzbočen — to je tretja ledniška gomila.