Slavni Klobasaji
| Slavni klobasaji Rado Murnik |
| |||||||||||||
Zgodovina naših slavnih mož je le vse premalo znana. V gosto meglo je zavita in zakrita marsikatera važna in pomembna zgodba marsikaterega zasluženega Slovenca.
Res je: ogenj, tuintam tudi dež in sneg, mrčesi, miši in podgane, vsi zagrizeni sovražniki papirnate slave, so nam uničili mnogo zgodovinskih virov, zapiskov in podatkov, nekaj se jih je ohranilo vendar do našega časa.
Ali nihče se ne meni zanje. Človek bi sodil, da Slovenci nimamo nobene žive potrebe po slavnih možeh, Nemci in drugi narodi proslavljajo in kujejo v zvezde vsakega, ki je izumil kakšen prašek, ali parni pisker, ali kaj podobnega. Po naših mestih skoraj ni drugega okrasa, kakor kvečjemu kakšen prav melanholičen burek ob trafiki ali pedantično počesan obraz ob brivnici. In vendar imamo resnično toliko slavnih mož in celo iz polupreteklih časov, da bi mogli postaviti na primer po ljubljanskih drevoredih najmanj za vsak drugi kostanj spomenik drugega nesmrtneža.
Ljubljana naglo raste in kdo ve, kako še bo. Kdo ve, če ne bo čez par desetletji za neštevilne trge zmanjšalo pripravnih slavnih mož za prepotrebne spomenike?
Obtemtakem bi rad slovensko javnost opozoril na redke vrline starega slavnega rodu Klobasajevega. Ob sestavi tega članka sem se oziral edinole na počačkano oslovsko kožo, kolikor mi je je razkazal gospod Martin Klobasa, slovečih dedov poslednji zakonski potomec.
Gospod Martin Klobasaj je preprost poštenjak. V obnošeni obleki miga po ljubljanskih ulicah. Iz raztegnjenih žepov rjavkaste suknje mu gleda na levi pipa, na desni pa pisan robec. Nihče ne bi slutil, da je ta skromni možiček res naslednik slavnih pradedov in da ima tako imenitno oslovsko kožo.
Vsak list njegove pergamenaste zgodovine rodbinske dokazuje, da so se Klobasaji od pamtiveka odlikovali s solidno, nepopačeno zabitostjo in trmoglavostjo. Te redke darove je podedoval rod od rodu v vedno povečani meri.
Prvo zanesljivo vest o tej obitelji imamo iz leta 1143. Tedaj je na našem Gradu zapovedoval grajski glavar Wodolricus de Lubigana (=Ljubljana). In tisto leto je prijahalo v naše mesto vse polno vitezov pa drugih plemenitašev s Koroškega, Furlanskega in Avstrijskega na »sulčbo« ali turnir. Tudi Wodolricus se je nameraval udeležiti viteškega boja. Njegov sluga Erazem Klobasaj pa mu je nalival pri obedu najmočnejšega vina v majoliko, češ, da bi bil gospod močnejši in pogumnejši. Glavar se ga je nalezel tako, da se ni mogel več geniti. Njegov nasprotnik se je moral boriti z drugim in ga nehote ranil v oko, da je umrl. Tako je zatorej vrli Erazem s svojo nepokvarjeno neumnostjo rešil glavarja »sulčbe« in smrti.
Kaj so uganjali Klobasaji poznejša leta, tega žal ne omenja dragocena koževina. Šele dvesto let po Erazmu nastopa Urban Klobasaj. Poglavitni del ljubljanskega prebivalstva, meščani, so imeli svoje hiše na Starem trgu med Gradom in Ljubljanico od začetka Florijanskih ulic pa do (Hradeckega) Čevljarskega mostu. Plemstvo in druga gospoda pa se je naseljevala onstran Ljubljanice, na Novem trgu. Kajpada so se meščani na desnem bregu in plemenitaši na levem bregu gledali prav pisano in si zabavljali, da je bilo veselje. Urban Klobasaj, branjevec, je zlezel, kadar je le količkaj utegnil, v podstrešju, kazal gospodi na drugem bregu fige in osle ter metal gnila jajca in stare piskre čez Ljubljanico. Mestna gosposka ga je zato javno pohvalila in mu podarila devet starih vatlov prekajenih klobas za častno nagrado.
Njegov sin Matevž je bil mestni redar. Ljubljanski redarji takrat niso imeli nobene plače. Njih edini dohodek je bil drobiž, zaslužen na trgu, kadar so merili žito. Matevž pa je bil obenem vratar pri samostanskih ali frančiškanskih vratih. (Frančiškanski samostan je stal tam kakor pozneje naša stara, zdaj podrta gimnazija). Matevž je odpiral in zapiral tudi ledenico. Za vse to je dobil po tri goldinarje na leto. Kadar so se ponočnjaki pretepali za kratek čas, jim ni nikdar delal zgage, ker se ni rad mešal v tuj prepir. Ako je slišal razgrajače le od daleč, je po prstih tekel na drugi konec mesta in se skril v najtemnejši kot. Včasih so ga pa vinski bratci vendar našli in tedaj so letele brce od vseh strani nanj. Ker je imel pa ta varuh vedno pet debelih sukenj in troje irhastih hlač, čelado in škornje na sebi, mu strastna masaža ni škodovala dosti. Pohlevno je počakal, da so se naveličali udrihati po njem in ga valjati po blatu. »Če ne bi bilo krokarjev, tudi ne bi bilo treba stražnikov,« si je mislil; krokarji in faloti so zatorej tudi potrebni na svetu. Le kadar so bili že daleč od njega, je dejal veselo: »Le čakajte, barabe, jutri bom pa jaz gospod! Jutri vas zatožim na rotovžu vse!« Tako je vzkliknil prav trho, da ne bi kalil nočnega miru.
Matevžev sin Tomaž je bil slaven umetnik. Na Gradu je bil namreč takrat piskarski stolp, in sicer tam, kjer so danes topovi za ogenj in slovesne prilike. Na tem stolpu je bil lesen hodnik in tukaj so svirali štirje glasbeniki; trije so trobili na trobente, eden pa na rog. Tomaž sicer ni imel nobenega posluha, pač pa močna pljuča. Trobental je sicer hudo narobe, priznati pa je treba, da je pihal, kar je le mogel. Toda ker so trobuzali tudi njegovi tovariši večinoma napačno, mu izlepa nihče ni mogel očitati, da moti takt in harmonijo. Kadar so svirali ti izborni godci na piskarskem stolpu, so tulili in cvilili spodaj v mestu vsi psi. Najsi je bil človek še tako čemeren in pust, vendar je moral biti v kratkem židane volje, kadar je slišal ta imenitni koncert trobentačev s prijaznim sodelovanjem mestnih kužkov, tedaj samih domačih talentov. Ljubljančani so uživali to nedolžno zabavo poleti vsak dan, pozimi pa le ob ugodnem vremenu eno uro predpoldne. Škoda, da stara kronika nima nobene beležke, koliko si je Tomaž Klobasaj pripihal s svojo trobento; pač pa omenja, da je sproti zapil vsak krajcar.
Najbolj pa se je oslavil Tomažev vnuk Ambrož. Bil je tako ugleden, da so ga izvolili za župana. Lepo je bilo gledati sprevod, ko ga je spremljal ves mestni zbor v škrlatastih plaščih in črnih talarjih po volitvi iz svetovalnice domov. Pele so orgije, na Gradu pa so pokali topiči in grmeli topovi. Ambrož je bil bistra glavica, dasi ni znal ne brati ne pisati. Znal ni tudi nobene nemške besede. Za vse to se takrat Ljubljančani niso brigali dosti, saj so nekaj let pozneje volili gospoda Durchlacherja celo za mestnega sodnika, dasi mož ni znal prav nič govoriti nemški. Župan Ambrož je bil energičen mož. Pri belem dnevu se je pretepal nekoč z mestnim blagajnikom sredi ulice. Ker je dobil župan par bunk in klofut več nego blagajnik, so obsodili zmagovalca, da je moral čepeti dva tedna v vicedomskem stolpu in plačati sto cekinov kazni.
Plače je dobival župan Ambrož vsega skupaj 131 gld. 36 kr. na leto. Izmislil si je mnogo novega. Dasi ni bil učen, je vendar dobro vedel, da slovi Ljubljana že izza Jazonovih časov zaradi svoje krasne, poetične megle, kakršne je le malo po širnem svetu. Ambrož Klobasaj je izumil posebne pasti, lovil vanje najgostejšo meglo, jo tlačil v posebnih pripravah v hlebce na štiri ogle in jo pošiljal v ličnih škatlicah za drag denar v daljne kraje, koder niso imeli prebivalci nobene megle in so jo bridko pogrešali.
Za županovanja njegovega prednika so ljubljanski meščani pa tudi plemenitaši posekali skoro vse drevje na Gradu. Klobasaj pa je dal nasaditi tukaj žlahtno vinsko trto. Vinogradi na Gradu so rodili tako kislo grozdje, da ne kmalu kaj takega. Dajali so ga malopridnim jetnikom namesto jesiha v salato. V kratkem so bile vse ječe prazne, varnost v mestu in okolici je bila naravnost idealna; zakaj vsak se je bal ljubljanske kislice.
Manj pa se je posrečilo slavnemu Ambrožu, ko je hotel zarediti sardine, sardele, slanike in druge morske ribe v Ljubljanici.
Žalost obhaja človeka, videčega, kako hitro pozabi svet največje zasluge, kako naglo mine vsa posvetna glorija. Edino nas tolaži to, da so Klobasaji zapustili mnogo nezakonskih otrok, po katerih ostanejo redke vrline tega žlahtnega rodu ohranjene tudi po smrti poslednjega nezakonskega Klobasaja.