Slavljanski mučenik

Slavljanski mučenik Josipina Urbančič Turnograjska

ureja Barbara

Spisano:	Slovenska bčela 1851
Viri:	Josipina Turnograjska, njeno življenje in delo, 1921 dLib
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je površno pregledano in se v njem še najdejo napake.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Glas „svoboda" leta 1848 zadoni tudi v Avstriji. Svobode pla­men vžiga avstrijske narode. Nje žar jih prebudi iz dolgega spanja. Kakor mrliči naglas nebeške trombe, tako vstajajo zatrti narodi iz svojih temnih grobov in hrepene po izpolnjenju prirojenih svetih pravic. Toda le prehitro pozabi prevzetni Madžar, da je Večni ustvaril za svobodo tudi njegove sodržavne narode. Hujše ko kdaj jih jame stiskati. Svoboda mu ni več čista devica, ker jo je omadeževala gorka kri, ki se kadi od njegovega meča.

Ali tam, kjer je zibelka slovanskega naroda,tam kjer sive Tatre gledajo v nebo, tam je bil še velik plamen svobode in mlado blago srce nekega slovaškega mladeniča mu je bilo preči­sti oltar, na katerem je vedno živo gorel. Bil je Vilko Sulek. Ta je čutil in slišal, da je tromba svobode glasno zadonela tudi veli­kanskemu, toda predolgo zatrtemu slovanskemuna rodu; vedelje, da sme zdaj majka Slava svetu svoje sinove pokazati, da se tudi ti zdaj smejo prosto gibati. In kako bi tega ne bil vedel? Saj mu je Večni prižgal v bistri glavi jasno luč, ki je le za ljubljeno Slavo gorela. Vlil mu je v srce morje blagih občutkov, katerih vsaka kapljica je tekla le za drago majko Slavo, katerih valovi so hrepeneli le ven, ven na beli dan. Vsak pogled njegovih oči, vsaka beseda njegovih zvenečih ust je pričala o tem. Celo svoje bitje je posvetil svojim zatrtim bratom, svoji še zmiraj nesrečni majki Slavi. Ni mogel ostati v Pesti, kjer je njegov ukaželjni um zajemal iz studenca učenosti, ni mogel ostati med ljudmi, ki niso razumeli svete besede „svoboda". Vleklo ga je v njegovo domo­vino k njegovim dragim bratom, ki so goreli kot on za pravo svobodo in so bili tudi zvesti svojemu cesarju. Tam je našel so­ čutne duše. Našel jih je veliko, ki so bili z njim enega sklepa, da hočejo tudi svoj zadnji dih za milo Slavo sopsti, svoj zadnji vzdihljaj dihati za tistega, ki je razdrobil majki Slavi pretežke okove.

Z žarno besedo, ki se izliva kakor reka iz njegovega čuta polnega srca, budi svoje brate in jih navdušuje z ljubeznijo do drage domovine. Veselo primejo za orožje, da bi branili svoj dom pred Košutovci, ki si med tem nakladajo eno nečloveško delo na drugo in močijo svoje britke meče v hrabro slovansko kri.

Divje in neusmiljeno delajo z ubogim slovaškim narodom. Delajo tako, da strah in groza prešine vsakega, ki sliši o njihovi divjosti in nečloveštvu. Skoro ni bilo sela brez vislic in obeševalcev, ki so z neusmiljeno roko končevali življenje tistih, ki so se za dom in cesarja bojevali. Toda to navdaja le z večjim pogu­mom za pravico plamtečega Suleka in one, ki so z njim enake volje. Hrabro in junaško se bojujejo zoper sovražne Madžare. Ne boje se ne vraga ne smrti. Saj bi bila smrt sladka za dom in svobodo.

Goreče, kakor da bi bilo pobarvano v krvi ubogih Slovanov, se pokaže nekega jutra solnce Traštaku. Ali kmalu pokrijejo temni črni oblaki celo obnebje. Jesenski veter piska svojo žalostno pe­sem v rumenkastem listju umirajočega drevja in podi po nebu črne oblake. Zdaj se prikaže truma madžarskih vojakov, ki pe­ljejo nekega mladeniča. Njegove ustnice so zaprte in neme. Toda njegove žive oči gledajo neprestrašeno izpod čela, na katerem kraljuje sveti mir nedolžnosti. Bleda so sicer njegova lica, ali vendar koraka krepko s svojimi spremljevalci naprej. Divje dolge brke skrivajo njih nečloveški posmeh, ki je izraz tistih občutkov, ki v tem trenutku napolnjujejo njih črna srca. Strašno se srde nad ubogim mladeničem in mu kažejo vislice, ki ga čakajo.

Zdaj prispo do vislic. Mrzla rosa stopi na bledo čelo nesre­ čnega Vilka. Ali kmalu spodi tudi zadnjo sled strahu iz svojega srca. Kakor da bi mu samo solnce svojo luč posodilo, tako se blesketajo in svetijo njegove oči. Neprestrašeno in pogumno se vzdigne njegova glava. Tako se sveti njegov obraz, kakor da bi se bili vsi občutki njegovega srca po njem razlili. Obrne se proti strmečemu ljudstvu in pravi: „0 kako rad bi svoje predrage stariše še zadnjikrat pritisnil na svoje vroče srce, kako rad bi jim še enkrat povedal, da sem bil zvest, zvest do smrti svojemu narodu, da me je ljubezen do človeštva gnala v boj. Toda to mi ni dano. Kmalu bo moje srce omagalo, kmalu bo moja duša pri Večnem! — Z Bogom, dragi stariši, zadnjikrat sprejmite pozdrav svojega sina. — In vi, urni vetrovi, nesite moj zadnji glas milim rojakom, nesite jim besede umirajočega Slovana. Naj jih moja smrt navduši, naj jim vzbuja v blagem srcu ljubezen do mogočne Slave, naj tudi njim ne bo preveč dati svojo kri za njeno slavo!

Potem bo velika in mogočna matka veselo stisnila svoje zve­ste sinove v svoje naročje — njen blagoslov bo raztrl okove, ki jih še težijo, da bodo združeni zopet silen in velikanski narod.

Ne mine par trenutkov in Vilko je nem in trd. In vzdigne se strašna burja in nese žarne besede umrlega junaka kakor majhne plamčice naprej in vzbujajo v srcu Slovanov neugasljivo ljubezen do svojega naroda, do nesrečne matere Slave.