Slavje
| Slavje. Slika. France Bevk |
| |||||||||||||
Vsakokrat, kadar bi hotel imeti človek najmočnejši glas, ima najšibkejšega; ko bi hotel biti Martin Krpan, če ne Peter Klepec sam, je kot dete, komaj v plenice povito. Govoril bi besede iz ust in iz srca celega naroda, pa se zavem, da jecljam, kar sem se naučil kdo ve kje.
Kaj naj vam govorim te dni? S kmetom na cesti, ki se nisva videla še nikoli, sva se samo spogledala in dovolj nama je bilo: molče sva se razumela, kot se razumejo ljudje samo v trpljenju. Dete, ki se je jedva odtrgalo od materinih prsi, je zajokalo, samo ni vedelo zakaj. Bodočnost je legla na nas s težo, da še vzdihniti nismo mogli.
Niti harmonik in niti poskočnic ni bilo, kaj bi govoril o svatih! Kje je bila pesem, od Boga poslana, našemu grlu darovana, da je ležala vas kakor mrtva in niti ptice niso pele ta dan?
Mesto je živelo. S hiš so visele zastave, okna z zelenjem prepletena, visoki odri, od vrha do tal vsi okrašeni, so čakali gostov, ki so prihajali v procesijah in množicah.
Prišle so godbe in uniforme, luči in napisi, zastave in venci; vse je šlo mimo kot morje in pelo kot svatba,vse je drhtelo in teklo kot solza, kanjena v reko, ki sama sebe lovi. — Mlad obraz stopi k tebi in te drzno premeri v srce:
»Kliči: živijo!«
Množica je pijana in vpije »živijo«, ker ni bilo dano povelje, da naj kliče: »Smrt!« Kaj je tvoj glas med to množico?
Bogve, koliko je grenkega in zlaganega v vsem tem, koliko tistega blišča, ki skriva nagoto, vso črno, od življenja povaljano?
Tudi deček je bil zraven. Bogve iz katere vasi je in kako mu je ime. Njegovo suho in dolgo telo je gledalo iz vrasle obleke, oči so strmele, kot da pijejo življenje. Ravno tak kot sem bil jaz s štirinajstimi leti, niti otrok niti mož; nesel sem, kar so mi naložili, gledal sem, kar mi je prišlo pred oči; nekaj se je dvigalo v meni in dozorevalo v čudnem trpljenju, več sem videl in čutil kot drugi ljudje.
Ko se je ustavila množica, je tudi deček postal. Majhen in šibek je stal med ljudmi, z iztegnjenim vratom je strmel tja nekam ... Tam so pokali streli kot pest na srce, tam so donele pesmi, tam so vihrale zastave, tam so stali vsi v lepih oblekah, gospodje in dame; čisto nov, še nepoznan svet.
Na odru je stal črnooblečen gospod z zlatimi naočniki, ki je gledal, kot bi nekaj iskal med množico in vgledal dečka. Njegove oči so bile široke, obraz se je spremenil. Tisti hip je stopil naprej in vse je vtihnilo od zemlje do neba, kot bi v strašnem pričakovanju trpelo: Kaj bo?
Gospod je spregovoril. Govoril je z glasom, za spoznanje pojočim in povdarjal besede, za dečka tuje in prazne; zvok je bil temen, zvenel je kot grožnja, se gibal kot senca za zastorom.
Poslušal je kot da sanja in zastor se je pričel odmikati in kot da prihaja glas od nekje iz večnosti, je slišal razločno v svoje srcé:
»Kot dete si bil položen na breg morja, v naročje te zemlje; vtisnil si ji svoj obraz, njeno mleko si pil, s svojo krvjo si jo pojil. In plačal je nisi ne z mečem ne z zlatom, z žulji in boljo si jo odkupil, da ti zdaj poje in ti plodi in so tvoji gozdovi in polja, morje in bregovi; če ji postaneš nezvest te bo preklela, tvojo truplo izvrgla, tvoje vnuke izgnala. Služi ji z dušo in z roko, s srcem in s sinovi ...!«
Zastor se je zagrnil. Gospod je prenehal govoriti besede, ki niso bile podobne onim za zastorom, spisane samo za praznik, dečku neumljive, z aplavzom sprejete ...
Deček se je iztrgal iz množice in šel domov: Kako, da je bil zašel med te tuje ljudi? — —
Vrsta oči se je ozrla vanj in ga vprašala: »Kako je bilo?«
Molčal je in nato je govoril o besedah izza skrivnega zastora, o pesmi, kije ne more ponoviti, če ne živi do sive starosti, četudi jo ponavlja noč in dan.
Bili so hudi nanj; on pa se je stisnil v kot in mislil na to, da bo enkrat velik ...