Slava umetniku!
| Slava umetniku! |
| |||||||||
V čast domorodnemu malarju gosp. M. Langus-u.
(Pesem v veseli družbici prijatlov prepevana).
Naša družbica obseže
dost častljivih pridnih mož,
mož se k možu res prileze,
kakor v vencu roža k rož';
vendar – kar po zemlji hodi,
splošni ne odgré osodi.
Eno cvetje le obstane:
to je cvet umetnosti,
ki okó in serce gane
in k omiki duh budí;
tako cvetje mi imamo
in mu čast in hvalo damo.
Gospod Langus-a častímo,
ki med nami tù sedí,
in na zdravje mu napímo
dokler glažek še derží;
naj bi dolgo še veséli
v naši družbi ga iméli!
V mladosti se je trudil,
se v Rimu dost učil,
ondi duh umetni budil,
ga je budil in bistril,
da v domovja, v lastno slavo
kaže vedno pot mu pravo.
Marsikterga je obrisal
ko bi v špegel gledal se,
starše otrokom on opisal,
drag spomin zapustil je;
marsikteri spí že v grobi,
vendar še živí v podobi.
Glejte! ondi v cerkvi sveti
duša žalostna kleči,
mater' božji razodeti
kaj tak serce ji teží;
malar serca nam odkrije,
da z očesa solza lije.
Cerkev tam stojí visoka
kloštra frančiškanskega:
vidi se na zidu roka
malarja izverstnega:
dokler cerkev ta bo stala
njega slavnost bo spričvala.