Slava slava našimu presvitlimu Cesarju Ferdinandu Pervimu

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Slava slava našimu presvitlimu Cesarju Ferdinandu Pervimu
Janez Bleiweis
Spisano: Kmetijske in rokodelske novice, let. 6, št. 12 (22.3.1848)
Viri: [1]
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 75%.svg To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Bog živi Cesarja Ferdinanda! kteriga imé za večne čase s zlatimi čerkami v zgodovinskih bukvah zapisano stojí, ‒ zakaj dobrote, neizrečene dobrote, ktere so Oni 15. dan tega mesca vsim svojim ljudstvam dodelili, so takošne, kakoršnih nam noben poprejšni avstrijanski Cesar ni bil podaril. Te dobrote bojo zadéle vsaciga podložnika in nam bojo polajšale marsiktere težave našiga življenja.

Premilostljivi Cesar so namreč 15. dan tega mesca ob petih popoldne sklenili, de se imajo Njih dežele drugači vladati (regirati) kakor dozdej, kér so se po živih prošnjah prepričali, de Njih ljudstva žele drugačno vladarstvo. To novo vladanje se imenuje konstitucija, to je z drugimi besedami taka vladíja, ktera pripustí, de prihodnjič ne bo le samo gospóska, temuč de bojo tudi deželni in mestni stanovi, ki bojo zató od ljudstva izvoljeni, pravico iméli govoriti, svoje želje in vošila v prihodnjih postavah in davkih pred tronam Cesarja odkritoserčno razodeti, in pa tudi zvediti, kakó in kam se deržavno premoženje vsako leto obračuje.

V čim pa bojo posamesne naprave noviga vladanja obstale, to nočejo milostljivi Cesar sami skleniti, tedej so ukazali, de se imajo, berž ko bo moč, možje iz vsih nemških, slovanskih in laških dežela na Dunaji zbrati, ki se bojo s Cesarjem in njegovimi vikšimi svetovavci na tanjko posvetovali, česar vsaka dežela za-se potrebuje ‒ in po tem se bo vladíja vsake dežele vravnala.

De naš presvitli Cesar Ferdinand ‒ milostljivi Oče ‒ zares iz serca želé, vošila svojih ljudstev spolniti in stan vsih svojih podložnikov karkoli bo moč polajšati, so že očitno 14. dan tega mesca pokazali, de so Svojiga dozdanjiga nar vikšiga svetovavca ‒ kneza Meterniha od njegove službe odvezali, ko so zvedili, de celo ljudstvo želí, de naj ta mož od vikšiga vladarstva odstopi, ktero je skozi 37 lét v rokah imel.

Na dalje so milostljivi Cesar Ferdinand ravno ta dan tudi dovolili, de prihodnjič se bojo smele vsake bukve, Novíce ali časopisi in vsaka druga reč v natis dati, brez de bi jo mogli, kakor dosihmal, tiskarni sodnici (cenzuri) pokazati in od nje posebno dovoljenje natisa dobiti. Zdaj bomo tedej prosto pisali, kar bomo hotli, de bo le resnično in pravično. Oj, to je neizrečena dobrota, de nam niso usta več zavezane! Odsihmal bomo sméli v Novícah in kjer bodi brez ovinkov in brez zaderžkov vsako resnično napčnost in krivičnost očitno razglasiti in škodljive napake od kodar koli bojo prišle, med ljudstvo dati, de se bojo napčnosti in krivice po ti očitni poti zatirale, odvračale, poboljšale. Iz tega ceskarskiga sklepa vsak lahko presodi sedanji imenitni stan vredništva očitnih časopisov in Novíc! Mi pa se v ti nam dodeljeni dobroti ne bomo prevzéli, z mirno kervijo se bomo vedno za resnico in pravico poganjali, poštenimu človeku nikdar ne bomo škodovali, marveč se bomo za-nj potegovali, hudobíjam pa in terdovratnim hudobnežem ne bomo prizanesli, temuč jih bomo očitno svarili in grajali. Mir in edinost, vera, in ljubezin do Cesarja in naše drage domovíne pa nam bo tudi prihodnjič poglavitne vodíla!

Še na dalje so milostljivi Cesar dovolili, de naj se v mestih národna straža (Nationalgarde) napravi, ktera ima iz mestnikov in odrašene šolske mladosti obstati in ktera bo svojo posebno obleko in orožje imela, de bo mir svojiga doma varovala.

Po tem Cesarskim dovoljenji je bilo kakor na Dunaji in v Gradcu tudi v Ljubljani 17. dan tega mesca taka národna straža, kakor de bi bil mignil, napravljena, in serce človeka mora ganiti, viditi s kakošnjim veseljem so na povabilo našiga preljubiga deželniga poglavarja grofa Welsersheimba mestniki vsih stanov, šolska mladost mnogih šol, nje učeniki, cesarski uradniki in mnogi plemenitniki vkupej vréli, se stražnike (Nationalgardisten) v národno stražo zapisat, ‒ in v kako lepim redu postarni mož poleg iskreniga mladenča na straži stojí in ponôči okoli patrolíra. Tù se ne déla noben razloček več med imenitnim grôfam ali poštenim mojstram: oba stojéta ediniga serca in edine vrednosti na straži; nobeden se v ti častni službi za mir in prid domovíne čez druziga ne povzdiguje, kér je vsak pripravljen, če bi treba bilo, kri za svoj dom in za svojiga Cesarja preliti.

Bog Vas živi, verli Ljubljančanje! Ta dva dneva ‒ 17. in 18. sušec ‒ ko ste dragi domorodci tako vneti k orožju skup pritêkli, bosta še v prihodnjih časih pri naših pôznih vnukih slovéla. Od roda do roda bodo eden druzimu pravili: kakošni možje smo Ljubljančanje v téh dnevih bili, in naši belorudeči židani trakovi, ktere smo v znamnje goreče udanosti do svojiga Cesarja na suknjah pripéte nosili, bojo še pôznim vnukam drag spomin!

Čimu so pa zdej take straže po mestih? bo marsikdo vprašal. Te straže nimajo nobeniga druziga naména, kakor de naj odvračajo gerdo razsajanje in živinsko obnašanje nekterih ljudí, kterim v tacih veselih okoljnostih začnè glava goréti, de ne vedó kaj de bi počéli od veselja, ali pa kako de bi se maševali nad eno ali drugo rečjó, ktera dozdej po njih volji ni bila. To je pravi namen národne straže, ktera, bratovsko sklenjena s cesarskimi vojaki, se v bran stavlja tacim razbojnikam, ki so večidel lenuhi in potepuhi, tatovi in razbojniki. S žalostnim sercam moramo povedati, de pervi večér, ko se je ta nova Cesarska dobrota po Ljubljani razglasila, so tudi nekteri smerkovci in odrašeni divjaki po mestu razsajali, oknja pobijali, vrata lomili in mirnim veselim prebivavcam čisto veselje kalili. V sredi tacih razbojnikov ne bom nikdar pozabil nekiga pametniga in pošteniga kmeta, ki je razsajavce pred hišo mestne gosposke z vneto besedo tolažil, rekoč: „Ali ste živina ali nôrci, de se mašujete nad nedolžnimi okni? Ali se spodobi to danes, ki je nar srečniši dan avstrijanske dežele? Ali je to hvaležnost za dobrote, ktere vam bojo milostljivi Cesar prihodnjič naklonili? Ali se spodobi takó imeniten dan takó vmadeževati?“

Lejte, dragi bravci, takim razbojnikam v gospôskih in kmetiških suknjah se zoperstaviti in tako mir in pokoj in varnost posestva svojiga kraja ohraniti, je poglavitni namen národne straže! ‒ Iz tega naména narodne straže se pa vsak lahko prepriča, kako dobro in potrebno bi bilo, ko bi se enake straže tudi po kmetih z vednostjo in pomočjó kantonske gosposke napravile, kér gotovo vémo, de se bojo vsi pametni in pošteni kmetje po volji našiga ljubezniviga Cesarja za varstvo mirú in posestva svojiga kraja radi združili, in tako vse take nevarne ljudi gosposki izročili, ki jih bo po postavah pokoríla.

Zaslišali ste zdej, dragi bratje na Krajnskim in po vsih druzih slovenskih deželah! neprecenljivo darílo, ktero so nam presvitli Cesar 15. sušca podelili.

Kaj pa je zdej naša dolžnost? Kaj druziga kakor de se hvaležne skažemo tacih dobrót, kterih naši spredniki v več stoletjih niso doživeli.

Kakó pa se bomo hvaležne skazali? Kako drugači, kakor de se iz serca veselimo in de ukamo „Bog živi Ferdinanda!“ ‒ de se pa v ti veselici ne prevzamemo in de sicer veseliga serca pa mirno pričakujemo dobrót, ktere bomo v novih postavah dobili. Take velike reči se pa nemorejo v enim tednu speljati; gotovo pa bojo prišle berž ko bo mogoče. Cesarska beseda v obličji celiga sveta nam je porok tega! Do tistiga časa bojo mogle sedanje postave pri starim ostati; torej je zdej naša dolžnost, ako si hočemo vse dobrote nove vladíje nakloniti, de smo v vsih rečéh svojim gospóskam zvesto podložni in de vse natanjko tako opravljamo, kakor dozdej. Skoraj nam bo nova zarja zasijala!

Tega pa, ljubi bravci, noben pameten človek ne sme misliti, de ne bo prihodnjič clo nobenih davkov več. To bi bila nespametna misel, ker še nobena majhna družina, še manj pa kako vladarstvo zamore obstati brez gotovih dohodkov, s kterimi mnogoverstne potrebne naprave izpeljuje, deržavne stroške plačuje in vse v lepim redu obderží, de se nobenimu človeku krivica ne godí in de je njegovo premoženje in njegovo življenje varno. Kér bo pa prihodnjič ljudstvo pravico imelo, pri nakladi cesarskih davkov govoriti, vsak lahko previdi, de se bo v téh davkih prihodnjič marsiktera reč polajšala, ktero bojo ljudstva potrebno spoznale. Sicer pa tudi ne gré misliti, de je že zdej tlaka overžena in de bi treba ne bilo gosposkinih davkov in desetín po starih gruntnih pravicah odrajtovati. Tudi te rečí se bojo sčasama kar koli bo moč poravnale, de bo za obé straní prav.

De pa lenuhi prihodnjič ne bojo môgli roke križem deržati, zraven tega pa vender dobro jesti in piti ‒ tudi tega ne bo nihče od konstitucije pričakoval, ktera bo velika dobrota ravno tako delavnimu kmetu kakor pridnimu gospodu, ne pa potepuham in postopačam, ktere bo prihodnjič po ti novi vladíi gospóska s pomočjó svojih sosésk lahko bèrzdala.

Veselimo se tedej vsi pošteni podložniki in terčimo s kosarci na dolgo dolgo zdravje preljubiga našiga Cesarja Ferdinanda, ki nam je novo vladijo ‒ konstitucijo ‒ podaril! Bog ga živi in celo cesarsko rodovino! Bog živi našiga svitliga Nadvojvoda Joana! Bog pa tudi živi Dunajčane in posebno njih junaško šolsko mladost in njene učenike! Bog živi našiga ljubiga deželniga poglavarja, grofa Welsersheimba! Bog živi verle Ljublančane in našo iskreno šolsko mladost! Bog živi nevtrudljiviga vodja naše straže, gosp. Sühnlja! ‒ vse brate Slovence in vse narode avstrijanskiga cesarstva!

Dr. Bleiweis, vrednik Novíc in tovarš perve kompaníje národne straže v Ljubljani.