Slamnik

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Slamnik.
Izdano: Ilustrirani glasnik 2/40 (1916)
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Vstalo je žarko pomladno solnce in s svojim širokim jasnim pogledom ošinilo dremajočo zemljo. S svojim svitom je zbudilo ptičice v logih in jih vabilo k jutranjemu petju; poljubilo je cvetke na dobravah s svojim gorkim dihom ter jih pralo v lesketajoči rosni kopeli ...

Pa vzdignilo se je višje — preko streh do oken ter se čudilo, da vidi tupatam še zastrto. A spomnilo se je solnce: nedelja je ...

Gospod Mirko ima okno proti vzhodu. Tako on hoče, ker mu je na tem, da navsezgodaj ujame prve solnčne pramene; jutranja ura pa blaženi mir mu je največje veselje.

In zbudil se je gospod Mirko, vstal, pomel si oči, okno na stežaj odprl in zadovoljen zazehal proti zlatemu solnčku. Ves zadovoljen je, ker se zopet obeta tak dan, kakršnega si on želi: jasno, gorko, brezvetrno in — neprašno.

Ni več mlad Mirko, a star tudi ne. Pa kdor pozna njegov red in stališče, se ne bo čudil, da se je kljub svojim petinštiridesetim letom ohranil tako svežega in čilega. On ne pije, vsaj nikdar preveč — je škoda, hodi zgodaj spat in — kar je največ vredno — izogiblje se vsakega vznemirjenja. Te lepe lastnosti so ga ohranile zdravega, okroglega in rdečeličnega v njegovem brezskrbnem samskem stanu; rodbinskih skrbi ne pozna, sploh nikakih, morda mu je sedanja skrb za tobak edina, kar jih je šlo mimo njega; kadi pa rad, jako rad.

Ko se je skrbno obrit še enkrat ogledal v zrcalu, pokrtačil še malo obleko in zavihal nekdaj po oficirsko pristrižene brke, je snel svojo neizogibno spremljevalko palico ter prižgal svalčico in stopil na prag, za hip še postal, ozrl se na levo, desno, nato se pa pomešal med ljudi na cesto.

Ulice so bile že dokaj živahne. Vse je hitelo za cilji — ker je bila ravno nedelja, ponajveč v cerkve in iz cerkev.

Čez nekoliko časa pa je že ubiral korake proti raju narave našega mesta — Tivoliju. Tivoli, Rožnik in bližinski griči so mu že odnekdaj najbolj pri srcu. Najbrž zato, ker se po njih človek ne utrudi preveč. Za našega prijatelja je na primer Šmarna gora že previsoka; potiti se in preveč dihati — naka, to pa ne!

Po kratkem in kritikujočem ogledovanju javnih nasadov in naprav se je končno povspel do vrha, raz katerega se nudi gledalcu lep razgled in pogled na mesto.

Pa je res užitek, takole lepe vedre nedelje spomladi, ko je drevje še nalahno odeto s prvimi lističi in ne zastira razgleda, zreti na mesto, ki leži tako tiho in mirno pred očmi opazovalca, ko počivajo tovarniški dimniki, iznad streh pa bleste mogočni stolpi ljubljanskih cerkva; nad vsemi pa ogromni grad z očrnelim zidovjem, ki je videlo in krilo v svojem osrčju že toliko prizorov. Pa tudi danes jih gleda, molči in piše ...

Ko je dospel do tu gospod Mirko, je postal. Oprl se je na palico, z levico pa zasenčil oči in strmel z dolgim, nepremičnim pogledom na mesto, liki bi stal ob obrežju morja in hotel uzreti zaželjeno ladjo. Neštetokrat je že tako storil, in vendar mu je vsekdar kakor nekaj povsem novega. Polagoma pa se ogleda po prostorčku za oddih.

Je nekaj klopi ondi, a le ena mu je najljubša. In baš prav, da ni nobenega človeka v bližini; takole sam s seboj v prosti naravi, to mu je nadvse všeč. Danes mu gre torej vse po sreči.

Ko je skrbno ogledal klop, da li je dovolj čista, potegne robec in ga razgrne ter počasi, prav počasi sede, palico poleg sebe, iz žepa pa knjigo.

Očividno pa mu danes ni do branja. Preveč lep dan je. In iz doline sem brni tako dušo osvajajoče zvonjenje, a nad njim in krog njega čivkajoči zbor krilatcev! Zamislil se je ...

Za gričkom po strmini je vzhitel zvonki smeh mladine ...

»Eh, pa bomo brali!« rekel je sam sebi in iznova odprl knjigo.

Koraki pa so se bližali in vse je kazalo, da se blažena samota umika ...

In česar si ni želel, je bilo. Gospodični sta si izbrali sedež.

Pa »mi beremo« — — — — —

* * *

»Veš, sinoči sem bila v kinematografu. Pa veš, koga sem videla?«

»Koga?«

»Oh, no, si lahko misliš: njo!«

»A, — s kom pa?«

»Kakor ponavadi, — Pa kako ti je bila našarjena! Nič okusa, ti rečem, prav brez vsakega okusa.«

Gospod Mirko se je zgenil ...

»Drugače pa ima fine obleke. In drage!«

»To že. Pa kako ji stoji, to je! Saj ji ne pristoja nobena stvar! Kadar pride, se sporečeva. Zmeraj kritizira! Ampak že vem, s čim jo bom razdražila: slamnik si kupim, pa če me stane tudi petdeset kron!«

* * *

Dovolj je bilo. Vzdignil se je gospod Mirko, sklopnil knjigo, pograbil palico, postrani pogledal v ono smer in se spustil v dolino. Eh, kajpada, taki pogovori niso za vsakega, če se »ne razume« ...

Še je sijalo ljubo solnce, še so žvrgoleli ptički med drevjem in še je šel menda pogovor o toaletah, kinematografih in slamnikih. Mirko pa je hitel domu. V duši zavest na pokvarjeno nedeljo, a v glavi mu je še brnel oni pogovor, tako da je nehote moral razmišljati o nesrečni modi ter o količini in kakovosti slame, ki je dosegla tako bajno visoko ceno:

»Za petdeset kron ...«