Slamnati vdovec

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Slamnati vdovec
Cvetko Golar
Izdano: Slovenski narod 21. julij 1906 (39/165), 1–2
Viri: dLib 33
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

„Ampak" -je dejala moja soprogica, ime ji je Lili, „ampak, da se mi boš lepo vedel! Moje oko bo čulo nad teboj!" In res zelo premeteno in šegavo so pomežikale njene oči, pogledale so name, potem pa proti kuhinji, kjer dominira naša mlada Re­zika, gorenjsko dekle, ki ji sicer ne morem reči nič, ki me pa vendar tudi razburja, ker drži preveč z mojo ženko in ji nese vse na nos, kar jaz ukrenem.

In tako se je Lili odpeljala, in sicer na Štajersko na svoj dom, za dva dni, mene pa je pustila samega. To mi je pravzaprav zelo všeč po eni strani — dva dni sem prost, ako se ne oziram na tisto oko, ki bombardira po kuhinji — lahko počnem toinono, ležim lahko podolgem in počez na dveh posteljah, z glavo pri vznožju, edino ženki na kljub, dva dni sem neomejen gospod, s tem pa je združenih mnogo prijetnosti, — po drugi strani pa sem tudi zelo nejevoljen.

Zakaj moja Lili me je zapustila, in jaz jo, da govorim odkrito, še vedno zelo ljubim, tako gorko jo ljubim, da se bojim nesreče; lahko se mi primeri marsikaj, ker sem vročekrven, ker vre po meni, kadar se naslonim na njene kipeče grudi. Lili je torej šla k staršem, ni mi sicer povedala zakaj, kot da nisem vreden njenega zaupanja, in to je, kar me stresa in ljuti in srdi! No, mislim si lahko, kaj je; zakaj, da vam povem, midva sva poročena tri mesece, in zadnji čas je Lili postala nekako zamišljena, prebledela je, naročila si je nekako medicinsko knjigo, in meni se je zdaj že sanjalo dve noči zapored o koklji. Iz vsega tega lahko sklepam topaono, ali da mi ni nič povedala! Čakaj! Dejala je, da ji je dolgčas po domu, da doma na strehi gnezdi štorklja, in zato mora pogledat, če ima že mlade. Nasmehnila se mi je res zelo ljubeznjivo, ali s tem me ne kupi! Čakaj, jaz se ti maščujem! Sedaj sem dva dni sam svoj gospodar, in tako bom skakal čez ojnice, če si prav polomim noge in rebra. Le njej na kljub!

Legel sem na divan z blatnimi čevlji. O, če bi me videla Lili!

"Rezika!" Nekaj ropota po kuhinji, morda umiva in snaži, pa sedaj ni čas za to.

"Rezika! Sakrament, ako te pokličem, moraš biti ena, dve pri meni! Te bom že naučil!

"Usta so ji kar zazijala, takega me še ni videla in ni vedela, da imam toliko poguma. Obstala je pred menoj in me gledala zelo začudeno.

"Torej, dva dni sem jaz tvoj gospod, in samo meni se imaš pokoriti! Ako ti velim na primer: Skoči skozi okno! imaš takoj to storiti. No, seveda tega ti ne rečem. Poslušaj pa, kaj ti rečem: "Tukaj imaš denar, pojdi k "Pisani muciki" po vina. Naro­čil sem ga sam, dobiš kakih deset steklenic, vzemi torej košarico seboj! Idi!"

Rezika je ostrmela; saj pravim, gorenjska koza!

"Gospa so prepovedali ..."

"Kaj, gospa, sedaj sem jaz gospod in gospa! Takoj, ali pa skoči skozi okno!"

Ni šla.

"Sakrament!"

Tako sem jezno zaklel, da jo je kar odneslo.

Prižgem si cigareto in stopim k mizi, kjer je stala slika moje drage ženke. Povem, da jo ljubim, ali da pokažem svoj gnjev, sem dvakrat puhnil polna usta dima v njen obraz. O, če bi Lili to videla!

Čez nekaj časa se Rezika vrne vsa zasopljena in potna. Košarica, polna do vrha vinskih buteljk, je škripala v njenih rokah. Dobro!

"No, to si opravila! Sedaj pa pojdi k našemu trgovcu. Kar ti bo dal, to prinesi. Sem že jaz govoril."

Da ne ponavljam, Reziko sem poslal tisto jutro menda petkrat po poslu. In vsa soba je bila tako napolnjena s steklenicami in raznimi preokusnimi in dišečimi stvarmi, da sem se topil v pričakovanju, kar ima priti.

Bil sem prav dobre volje ves dan, in opoldne je sedela pri kosilu Rezika na moji strani.

"Ti si pa res fletno dekle! Glej, glej, še videl te nisem. Čakaj no!" In jako spretno sem jo prijel za podbradek in malo privzdignil tenko bluzico, ki jo je imela na prsih. O da me je Lili videla!

Rezika se je poredno smehljala in tlačila v usta lepo rumen kos kolača, ki sva si ga privoščila.

"Ej, res te nisem opazil, ti si prav imenitna punčka Sedi v moje naročje, vidiš tako! Čakaj, en poljub­ček, no, no, saj ni gospe, kaj se bojiš!"

Ljubeznivo sem stisnil njena usta, tako da se je zaokrožil preprijazen gobček sredi rožnih ustnic. In mislil sem jo poljubiti ali tedaj se je gorenjski devici zdelo preveč. "Tlesknila me je po licih s svojo krepko ročico in zagospodarila:

"Vse povem vaši gospe, vse do pičice, boste videli!"

"Sakrament, kaj mi blebečeš, koza, glej, da se mi pobereš!"

"Kaj, vi si upate!"

Samega začudenja sem obstal, kot da me je ošinila strela. Presneta Gorenjka, kar všeč mi je bila. Zato sem se potolažil in pričakoval večera, zakaj tedaj se je imela početi gostija.

Hodil sem po sobi in postrani gledal Reziko, ki je devala v red, pripravljala mizo, prinašala kozarce in krožnike. Zmračiio se ni zlepa, vendar sem pričakal. Prišli so moji trije najljubši prijatelji, ki sem jih bil povabil na veselo praznovanje moje slobode prvikrat po treh mesecih, odkar me je žulil nežni jarem svetega zakona.

Bili so moji prijatelji zelo čedni gospodje. O, ne veste, kako smo se zabavali! Reziko smo poslali spat, potem pa so se vrstile buteljke, druga za drugo.

"Vedno sem te čakal, kdaj se povrneš v moje naročje," je kričal prijatelj Miško in z eno roko me je objemal, z drugo vlekel za lase.

"Ali sedaj je vse pozabljeno in odpuščeno, pijmo na zdravje izgubljenega sina, ki se je zopet spravil na pravo pot.

Otresel sem glavo in same ginjenosti pretakal solze. Druga dva prijatelja sta se ujela z glasovi in prelepo prepevala:

Kupil sem si bundo, bundo,
žena pravi frak,
oj, oj, žena moja,
naj zgodi se volja tvoja.
oj, oj, tika, tak,
naj pa bode bunda frak!

Uničili smo vseh deset buteljk, ali žeje si nismo ugasili in postalo nam je dolgčas. Prijatelji so se začeli pomenkovati, kaj bi storili. Šepetali so si na uho in se mi smejali.

"Oj, možiček, greš z nami! Ne boš se izgubil, nocoj si v dobrem varstvu."

No, mene ni bilo strah, in šel sem drage volje z njimi. Poslovil sem se dostojno od slike svoje preljubljene ženke in mahnili smo jo na temne ceste.

Nerad govorim o tem, kje smo hodili tisto noč. O, če bi vedela Lili! Proti jutro smo se vrnili vsi trije na moje stanovanje. Legli smo spat v paralelno stoječi postelji mojega zakonskega življenja. Imeli smo vsi precej težke sanje, zakaj drugo jutro smo se zbudili vsi v slikovitih legah. Meni je visela glava navzdol, da se je dotikala tal, na mojih nogah pa je počivala Miškova glava. Druga dva bratca sta ležala počez, vsak je objemal drugega za čevlje.

Vstal sem, in bolela me je glava, in v njej mi je šumelo sto strašnih misli. Pogledal sem naokrog in skoro bi omedlel. Po tleh vse polno razbitih kozarcev, dva stola sta bila brez nog. To je bil obupen klic po maščevanju.

Iz kuhinje je bilo slišati veselo petje gorenjske deklice:

Fantje vi, meni se zdi,
kakor veter žene ...

Z obema rokama sem se prijel za senci in se zgrudil na tla. O, kaj poreče moja Lili!