Slamnati bikec

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Ali je treba dobro plačati z dobrim?
Tatjana Kokalj
Spisano: Uredili Cimrmančič Janja, Stariha Maja
Viri: Kokalj, Tatjana (1998). Ali je treba dobro plačati z dobrim?. Radovljica: Vija. (COBISS). 
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt



Nastopajo: kmet, volk, lovec, pes, konj in lisjak.

Prizorišče: cesta.


Volk: ( Teče po cesti in tuli na vse grlo.) Kmetič, pomagaj mi! Lovec mi je za petami!

Kmet: Nikar tako glasno ne kriči. Izgubil boš svoje ostre zobe in niti korenja ne boš mogel več pregrizniti na pol.

Volk: Kmetič, ti ne veš, da mi grozi neznanska nevarnost. Lovec ima v rokah puško in teče za menoj. Če me dohiti, me ustreli. Ubogi moji mladički, uboga moja ženička, sirote bodo na tem žalostnem svetu. Kmetič, pomagaj mi, da se rešim pred gotovo smrtjo.

Kmet: Kako naj ti pomagam? Delo imam. Na njivo se odpravljam. Če ne pridem tja do dežja, bom v blatu pobiral krompir.

Volk: Vrečo nosiš s seboj. Dovolj velika je, da me lahko skriješ vanjo. Bogato te bom poplačal, če me rešiš.

Kmet: Naj bo. Zlezi vanjo in miruj. ( Volk zleze v vrečo, kmet jo s težavo vleče po poti.)

Lovec: ( Opreza s puško okoli drevesa.) Kmetič, ali si videl volka, ki je drvel tod mimo?

Kmet: Ne volka ne lisice, še muhe nism opazil. Domov grem, ali ne vidiš? Težko vrečo krompirja nesem svoji lačni družini.

Lovec: No, morda se mi je le zdelo, da sem videl volka teči v to smer. A če praviš, da ga ni bilo, ti vrjamem. Le to ti povem, pazi se volka, kmetič. On je staršna zverina. Če mu prideš na pot, te bo požr s hlačami in čevljami vred. ( Lovec odide.)

Kmet: Volk, sedaj pa le zlezi iz vreče, dalje te ne bom več nosil. Lovec je odšel. Le brž poplačaj svoj dolg, ki si mi ga obljubil in pojdiva vsak svojo pot.

Volk: ( Zleze iz vreče, se pretegne in grozeče zatuli.) Kaj praviš? Plačilo pričakuješ? Res si neumen, kmetič. Ali ne veš, s kom imaš opravka? Jaz sem volk. Najstrašnejši in najmočnejši v vsem gozdu. Moje plačilo za tvojo vožnjo v tej smrdljivi in umazani vreči je le to, da te požrem v enem zamahu.

Kmet: A tak si ti? Za dobro delo ponujaš hudo plačilo? Tako preprosto pa to ne gre. Poiščiva nekoga, ki bo razsodil, kdo ima prav.

Volk: Če bi rad pred smrtjo izvedel iz drugih ust, kako se v volčji deželi plačuje dobro, pa pojdiva in poiščiva sodnika. ( Kmet si oprta na ramo vrečo in počasi hodi za volkom, ki ponosno koraak po cesti. Nasproti jima prihaja pes.)

Kmet: Pozdravljen, psiček. Ravno prav prihajaš. Midva z volkom iščeva razsodnika v neki zelo kočljivi zadevi.

Pes: Pa sedimo kraj poti, saj me že noge bolijo od dolgega sprehoda. Poslušam vaju. Kaj vaju teži?

Kmet: Moj dragi psiček. Danes dopoldne sem hitel na njivo, da poberem krompir pred dežjem. Pa mi priteče nasproti volk in me prosi, naj ga rešim pred lovcem, ki je s puško tekel za njim. Ponudim mu vrečo in vokl zleze vanjo. Rešil sem volka pred lovčevim strelom, a on me za plačilo hoče požreti. Povej, kdo ima prav, volk ali jaz?

Pes: Volk ima prav. Ko sem bil mlad, sem čuval hišo in gospodarja.


( Po slovaški ljudski pravljici)


Zlati cekini
Tatjana Kokalj
Spisano: Uredili Cimrmančič Janja, Stariha Maja
Viri: Kokalj, Tatjana (1998). Zlati cekini. Radovljica: Vija. (COBISS). 
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt



NASTOPAJO:Palček Tejko, veter, pek, cvetličarka, dimnikar, botra Jesen.

PRIZORIŠČE:Gozd, palčkova hiša, mesto s pekarno in cvetličarno.


Prva slika: PALČKOVA HIŠA. VSE JE RAZMETANO IN NEUREJENO.

Veter: Palček Tejko, zakaj zopet žalostno gledaš v svet? Pusti skrbi. Poglej skozi okno! Prelep dan je danes. Lahko se igrava slepe miši ali kdo lovi. Lahko spuščava papirnata letala pod nebo. Morda narediva vetrnico?

Palček Tejko: Nočem se igrati s teboj. Po hiši divjaš kot raketa, razmečeš mi vse stole, listaš po knjigah, zapiraš in odpiraš vrata, dviguješ zavese in mi delaš sive lase. Pojdi drugam, poišči si nove prijatelje.

Veter: Daj, ne bodi mila jera.

Palček Tejko: Kar je res, je res. Moja hiša je stara in ima veliko špranj, lukenj in razpok. Vedno lahko prideš k meni. Jaz pa si želim, da bi pritisnil na zvonec in počakal pred vrati, da jih odprem in te povabim k sebi.

Veter: Šema, saj nima zvonca.

Palček Tejko: GLASNO IN RAZBURJENO. Saj to je tisto. Moja hiša je grada, razmetana, stara in pretesna. Rad bi imel lepo in novo in veliko in …

Veter: Ohoho, zakaj pa tako glasno, saj nisem gluh. Pojdi v svet, poišči si delo. Ko boš zaslužil kup cekinov, si boš lahko kupil lepo in novo in veliko hišo.

Palček Tejko: Prav pa grem. V moji stari bajti lahko narediš veliko vetrovno veselico…

ODHAJA, NJEGOV NA SVIDENJE SE SLIŠI NEKJE DALEČ. VETER ZAPIHA PREKO ODRA.


Druga slika: MESTO. VELIKA ULICA S PEKARNO IN CVETLIČARNO.


Palček Tejko: POČASI ZLOGUJE NASLOV NA TABLI. Pekarna. Potrkal bom na vrata, morda me tu čaka delo.

Pek: PRIJAZNO. O, poglej ga palčka skakalčka. Si se prišel sladkat s čokoladnimi presticami, orehovimi rogljički, medenimi hlebčki, janeževimi poljubčki …?

Palček Tejko: PRESTRAŠENO IN SKROMNO. Iščem službo. Vse vam postorim po pekarni kar mi ukažete.

Pek: STROGO. Še nikoli nisem slišal, da bi takile pritlikavci, kot si ti, mešali smetano, polivali sladkorno peno po tortah, izrezovali srčke iz testa in mesili črni kruh. Ampak če se že ponujaš, pa vstopi.

Pek: TEJKO SE SPRVA RAZGLEDUJE, NESTRPNI PEK GA NEUČAKANO PREGANJA PO PEKARNI. PALČEK NAREDI VSE, KAR PEK ZAHTEVA. VČASIH GLOBOKO VZDIHNE. Pri meni se dela hitro in natančno. Prinesi mi moko in sladkor. Žvrkljaj jajce! Poišči čokolado! Kje si neroda pritlikava! Kruh vzhaja. Dajmo, dajmo! Premakni se! Rogljiči se žgejo. Ugasni pečico. Pohiti.

Palček Tejko: To ni pošteno. Vse sem naredil kar ste mi ukazali.

Pek: GLASNI IN GROZEČE. Nobenega ugovarjanja ne dovolim. Tu imaš rogljič. Malo je zažgan, a zate ravno pravi. Ne išči več dela pri meni. Ti mala neroda. ZAPRE VRATA SVOJE PEKARNE.

Palček Tejko: GLEDA ROGLJIČEK IN GA OBRAČA SEM IN TJA. S tem črnim rogljičkom naj si kupim hišico. Zelo slabo sem začel, ampak ne bom izgubil volje. Peka ponoči gotovo pikajo bolhe in ne more spati. Podnevi pa rogovili in razgraja. Brž od tod, da se česa novega ne domisli. Poiščem si drugo službo. GLEDA OKOLI. Kar tjakaj stopim. POČASI BERE. Cvetličarna. VSTOPI V CVETLIČARNO. GLASNO POZDRAVI. Dober dan! Je kdo doma? Delo iščem. Odprite!

Cvetličarka: ZELO PRIJAZNO IN SLADKO. Dober dan, mali možiček. Le naprej, le vstopi. Pri meni te čaka veliko dela in dober zaslužek.

Palček Tejko: Naj vam zalijem rože?

Cvetličarka: O, kako prijazno od tebe. Tu imaš kanglico. Bele rože potrebujejo veliko vode kot oblaki sredi neba. Modre rabijo listno umivanje, da se bodo svetile kot biseri. Rdeče so kot ogenj. Tem dodaj le pet kapljic vode. Rožnate naredijo nešteto cvetov in so lačne, zato potrebujejo gnojilo. Rumene lepotice so pile že včeraj. Danes naj počivajo.

Palček Tejko: Bele močno zalijem, modre le umijem, rdeče potrebujejo le pet kaljic vode, rožnate pognojim in rumene danes ne zalijem.

Cvetličarka: ŠE VEDNO ZELO PRIJAZNO IN SLADKO. Čisto napačno sva se razumela, ti moj mali možiček. STROGO. Bele danes ne zalivamo. Rumene so močno žejne. Modre rebijo gnojilo…

Palček Tejko: Ne, prej ste govorili drugače. Bele potrebujejo veliko vode.

Cvetličarka: HUDOBNO. Možiček, vse si pomešal med seboj. Majhna glava, mala pamet.

Palček Tejko: Ni res! Vse sem si prav zapomnil. Vi ste pomešali.

Cvetličarka: Ne bova se pregovarjala. Tu imaš cvet za plačilo in adijo. ZALOPUTNE VRATA.

Palček Tejko: KLIČE ZA NJO. Ta cvet je suh in ovenel. To ni poštno. Vse sem naredil, kot ste ukazali.

Dimnikar: NA VRHU STREHE VES ČAS ČISTI DIMNIKE. Že drugič danes stokaš in se pritožuješ. Potrkaj še na vrata trgovine s sadjem ali pa pridi k meni pod oblake. Svet tu zgoraj je lep kot sajast oblak. TELOVADI IN SE SPAKUJE NA DIMNIKU.

Palček Tejko: Ne bom več trkal in prosil za delo. Vsi mislite, da nič ne znak, ker sem majhen. Ampak to ni res. Veliko znam. Odrasli ste nestrpni in neučakani pa še priliznjeni in lažnjivci. Domov grem. Poiskal bom botra Vetra. Samo on je moj pravi prijatelj.

Dimnikar: SE SPAKUJE IN OPONAŠA BESEDE, KI JIH GOVORI PALČEK.


Tretja slika: GOZD. V BLIŽINI PALČKOVA HIŠA.


Palček Tejko: Domov grem, domov! Kje si moja ljuba hišica? Kje si boter Veter? Ko sem odhajal v svet, sem mislil, da je lep in prijazen, a moj dom je najprijaznejši in najlepši, pa čeprav je star in vegast.

Botra Jesen: POČASI IN UTRUJENO STOPA PO POTI. UPOGIBA SE POD TEŽKIM TOVOROM. Dober dan, palček Tejko. PALČEK TEJKO PRESENEČENO GLEDA VANJO. Dolgo pot sem prehodila. Stara sem in utrujena. Po želodcu mi ropota kot bi se tepla cela vojska. Lačna sem, da se mi kar črno dela pred očmi. Ali imaš skorjico za starko?


Palček Tejko: Ves dan sem delal v velikem mestu pa sem za plačilo dobil le črn rogljiček. Rad vam ga dam. Pa še suho rožo, če želite.

Botra Jesen: POHRUSTA ROGLJIČEK. Prav okusen je bil. To suho rožo pa si vzamem za spomin. POČASI ODHAJA PREKO ODRA. RUMENE LUČI POSVETIJO IN POSTAJAJO MOČNEJŠE IN MOČNEJŠE.

Veter: PRIPLEŠE NA ODER. Palček, moj ljubi Tejko, si le prišel. Tako sam in zapuščen sem bil. STOPA PROTI HIŠKI. Z NEBA PADAJO RUMENI JESENSKI LISTI. PALČEK DVIGUJE ROKE IN HOČE UJETI LISTE.

Palček Tejko: ZAMAKNJENO. Poglej,koliko cekinov. Bleščijo se, da mi bo vzelo vid.

Veter: Saj ni mogoče. Kaj se tu dogaja? Sto in sto cekinov. Palček Tejko: TEKA MED LISTJEM. Naredil si bom novo hišico. Najlepšo. In tebe boter Veter bom imel vedno ob sebi.

Veter: PLEŠE SKUPAJ S PALČKOM. Ti navihanec, ali si v mestu zaslužil toliko zlata?

Palček Tejko: Le rogljiček in rožo sem dobil, a sem ju dal botri ob poti.

Veter: Botri Jeseni? Si njej dal svoj skromni zaslužek? O, Jesen je dobra žena. Zahvalila se ti je z goro cekinov. Saj pravim, darovi botre Jeseni napolnijo vse kašče.


Goslice brez strune
Tatjana Kokalj
Spisano: Uredili Cimrmančič Janja, Stariha Maja
Viri: Kokalj, Tatjana (1998). Goslice brez strune. Radovljica: Vija. (COBISS). 
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt



NASTOPAJO: Pripovedovalec, murni Tejč, Jelko, Cvetko in Janko, kresnica Katka, vešča Teka, žaba, zajec, voluharica, krt, miška.

KRAJ: gozdna jasa


PREDSTAVO SPREMLJA ZVOČNI POSNETEK S TRAVNIKA- ZDAJ GLASNEJE, ZDAJ TIŠE, KI GA POSNAMEMO Z UČENCI NA KASETO NEKI MAJSKI VEČER.


Pripovedovalec: Bila je tista noč, ki diši po rožah, katerih noben mesec v letu ne podari tako razkošno in radodarno kot ravno nežni, nasmejani maj. Sonce, ki je zašlo s pisanimi rdečimi oblaki za gore, je pustilo svoje sledi na travniku, dolgi potki ob njem in na bregovih bistrega potoka. Bilo je prijetno toplo. Rahel veter se je poigraval z drevesi na košatem drevesu in vabil večerne prebivalce iz toplih postelj na plan.

Tejč: SLIŠI SE ŠKRANJE KLJUČA V KLJUČAVNICI. MURNI TEJČ, JELKO IN CVETKO SEDAJO NA STOLČKE PRED HIŠICE. Dragi moji prijatelji, dober večer. Čas je že, da začnemo, z našim večernim koncertom. Žabe v mlaki že regljajo, listi na drevju migljajo, travice plešejo, torej manjkamo le še mi, črni murni in noč bo kot žametna preproga.

Jelko: Katero bomo najprej zaigrali?

Cvetko: Samo še goslice uglasim in lahko začnemo. ZVOČNI POSNETEK, UGLAŠEVANJE VIOLINE.

Jelko: Začnimo s hvalnico botri luni. MED TRAVNIŠKO MELODIJO SE MEŠA NEPRIJETNO DRGNENJE PO RAŠPLI.

Tejč: UDARI S PALICO. Začnimo. MED TRAVNIŠKIM POSNETKOM SE SLIŠI ŠKRTANJE IN CVILJENJE. Kdo moti našo lepo melodijo? Zaigrajmo še enkrat.

Tejč: Dovolj! Kdo ne zna igrati?

Janko: JOK. Auuuu.

Murni: DRUG ČEZ DRUGEGA. Kdo joka?

Janko: MED JOKOM. Moje goslice. Moje ljube predrage goslice. Auuuuu. Pokvarile so se. Nikoli več ne bom igral z vami. Strgala se je strunica in nobene melodije ne morem zaigrati SLIŠI SE NEPRIJETNO HREŠČANJE.

Tejč: Zelo neprijetna stvar, prav zares. In ravno danes, ko smo pripravili slavnostni večerni koncert. TEKA SEM IN TJA.

Jelko: Ni konec našega travnika, če se strga struna na goslicah. Nikar ne obupaj, muren Janko. Gotovo bomo našli rešitev zate.

Murni: Nekje prav gotovi tiči. Samo okoli poglejmo, morda je skrita med travo.

Tejč: Jo že imam. Poiščimo nekoga, ki izdeluje nove strunice in popravil bo goslice, pa bo.

Murni: Tako je. Poiščimo ga.

Janko: SI UPIHNE SVEČO V VELIK ROBEC. Kje pa prodajajo strunice za moje goslice?

Cvetko: Saj res. Noč jekdo le popravlja strunice sredi črne noči?

Tejč: Nič ne sprašujte, kdo, kje, zakaj in kdaj. Poiskali bomo strunico in igrali še to noč. Prehodili bomo travnik po dolgem in po čez. Odšli bomo do vseh travniških prebivalcev. S seboj bomo vzeli kresnico Katko, da nam bo svetila med visokimi travami in veščo Telko, ki bo poiskala okno, za katerimi gori lučka. Potrkali bomo na vsa vrata. Nekdo gotovo ima strunico. Janko, ti nas počakaj pred hišico, ne o dolgo, ko pridemo nazaj in ti prinesemo strunico za goslice.

Cvetko: KLIČE: Kresnica Katka. Vešča Teka! Gremo. Mahnili jo bomo ob potoku do prvih hiš.

Katka: Samo lučko privijem, da bomo bolje videli.

TRAVNIŠKA PESEM JE GLASNEJŠA. HODIJO MED TRAVAMI IN ROŽAMI.

Teka: GLASNO. Jo že vidim! Hitreje! Svetilka je pred nami. Še nekaj korakov in bomo pri zeleni hišici. Brž, brž, da njeni prebivalci ne odidejo v posteljo.

TRKAJO NA VRATA.

Žaba: Z GLOBOKIM JEZNIM GLASOM. Zakaj trkate sredi noči? Kaj bi radi? Kaj rogovilite okoli moje hišice. Ali žabe še ponoči nimamo miru?

Tejč: Ne razburjaj se, zelena teta. Jeza škoduje lepoti. Prišli smo k tebi, ker iščemo strunico za našega Janka.

Žaba: O čem govoriš? Kakšno strunico bi rad?

Katka: Murnu Janku se je strgala strunica na goslicah in sedaj joka in čaka, da dobi novo.

Žaba: Lepa reč. Prav vseeno mi je ali murni ponoči igrate ali spite. Žabe pripravljamo svoj koncert in nas vaš prav nič ne zanima. S POKOM ZAPRE VRATA.

Jelko: Ste videli napihnjeno žabo? Najbolje je, da se vrnemo nazaj na naš travnik, saj smo jo še dobro odnesli, kdo ve, kaj nas še čaka.

Teka: Kar takoj ne bomo obupali. Dvignila se bom do vrha bele breze in se razgledala naokoli.

Tejč: Ali vidiš luč?

Teka: Seveda jo vidim, takoj za leskovim grmom.

Cvetko: Potem pa pojdimo.

TRKAJO NA JEŽEV BRLOG.

Tejč: Zelo prijazno odmeva v tem brlogu. Je kdo doma?!

Zajec: PRITEČE MIMO. ZADIHANO. Zastonj trkate. Ježa ni doma, čeprav je pustil goreti luč v brlogu. Pred pol ure jo je mahnil na lov. Do jutra ga ne bo, morda vam jaz lahko pomagam.

Tejč: Nerodna reč, da jeđa ni doma. Zelo ga potrebujemo. Iščemo strunico za Jankove gosli.

Zajec: Strunico za gosli? Prav nič se ne spoznam na gosli, še na boben ne znam igrati. Ne morem vam pomagati. Potrkajte pri botri voluharici, ona obhodi vse skrite luknje. Morda ve kaj o goslicah.

Voluharica: POKUKA IZ LUKNJE. Kaj klepečeš zajec? O goslicah govoriš. Goslice me ne zanimajo. Raje pojem sladko koreninico. S POLNIMI USTI GODRNJA IN CMOKA.

Cvetko: Kako neprijazne živali živijo na našem travniku. Mi igramo in jih razveseljujemo dan in noč. Sedaj pa taka zahvala.

Krt: Govoriš o neprijaznih živalih. Sram naj te bo. Trkate na vrata, budite nas iz najlepših sanj, če pa se mi oglasimo in kakšno rečemo, ste takoj jezni in užaljeni.

Tejč: Nikar ne govori tako resno in strogo kot kak učitelj. Povej raje, kje bi dobili strunico za Janka.

Krt: Tega res ne vem. A ko boste zopet igrali, me pokličite. Morda se bom vpisal v vašo glasbeno šolo.

Cvetko: Kar domov pojdimo. To noč nimamo sreče.

Murni, vešča in kresnica: Res je, domov pojdimo. Nihče nima strunice. Zastonj zgubljamo čas. SE VRAČAJO MED TRAVAMI.

Tejč: Poglejte Janka. Sedi pred hišico in nas žalostno čaka. Kako naj mu povemo, da nismo našli, kar smo iskali?

Vsi molčijo.

Janko: No povejte mi, kje sta hodili ves ta čas. Zakaj ste tiho? Naj vendar kdo spregovori! Ne morete me pustiti vso noč v negotovosti. Prijatelji… GOVORI VEDNO BOLJ ŽALOSTNO.

Miška: PRITEČE PO POTKI. SE USTAVI IN POGLEDA ŽIVELI, KI STOJIJO KOT OKAMENELE. Kaj pa je z vami? Ponavadi igrate in prepevate, da je veselje, sedaj pa močite kot ribe v vodi. Je kdo zbolel?

Janko: Odšli so iskat mojo strunico, sedaj pa ne spravijo niti besedice iz sebe.

Miška: Kakšno strunico?

Janko: Kaj ne veš? Danes zvečer se mi je strgala struna na goslih. Goslice igrajo, kot bi padale gnile hruške z drevesa. In to naj bi bil najlepši majski koncert?

Miška: Se je zgodilo še kaj drugega? Če gre samo za strunico, nič lažjega kot to. SI SPULI BRČICO, PRI TEM RAHLO ZAJAVKA IN JO PRITRDI NA GOSLICE. ZABRENKA. Bo sedaj šlo? Zaigrajte brž. Jutro prihaja.

Janko: Miška, ti si res posrečena. Hvala ti.

Tejč: No fantje. Vse se je uredilo pričnimo z našim koncertom. Najlepšo pesem bomo zaigrali miški.

Pripovedovalec: Noč se je nagibala že proti jutru, a murni so prepevali in godli kot še nikoli tako lepo. Mesec maj je prav zares najbolj nasmejan in pisan. Diši po rožah in po sladkih sanjah. Pojdite na travnik. Naužijte se lepote. Dovolj jo je za vse.


Šola gre na počitnice
Tatjana Kokalj
Spisano: Uredili Cimrmančič Janja, Stariha Maja
Viri: Kokalj, Tatjana (1998). Šola gre na počitnice. Radovljica: Vija. (COBISS). 
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


NASTOPAJO: Šola, tabla, goba, zvonec, kreda, prometni znak.


Šola: NEKOLIKO ŽALOSTNO. Odšli so. Vsi od prvega do zadnjega. Klepetava Anja, tiha Simona, Katka, Barbara. In fantje. Jernej, Anže in Matej. Vsi. Na počitnice, so klicali in izginili za ovinkom. Pa sem sama. Uf, celo leto sem čakala na ta trenutek, sedaj pa se mi zdi, da mi je kar malo, čisto malo, zares malo…

Tabla: Dolgčas. Kar priznaj, saj te nihče ne sliši. Povej na glas. Dolgčas mi je po direndaju in smehu, po veselju in nagajanju.

Šola: Ne, to pa ni res. Prav zadovoljna sem, da je mir in tišina.

Goba: Ne lomi ga, šola. Počitnice so najbolj dolgočasna stvar na svetu. Tako puste so kot siv oblak na nebu iz katerega se bo vsak čas ulil dež.

Šola: Ni res.

Tabla: Pa je.

Zvonec: Cin cin. Tudi meni je dolgčas. Mislil sem, da se bom morda pokvaril in šel v hišnikovo delavnico na popravilo, pa ni nič. Zvonim in se dolgočasim.

Kreda: In veste, da počitnice trajajo dva meseca. Natanko do septembra. Do takrat si bomo povedali že vse smešne zgodbe in se bomo dolgočasili kot sto lenih morskih ježev.

Goba: Od kod so ti pa na misel prišli morski ježi? Ti so tako daleč, da se niti spomniti ne morem nanje, ti pa kar tako za šalo govoriš o ježih.

Kreda: In če hočeš, ti povem še kakšno o morju in jadrnicah na njem, o valovih, o šotoru in blazini, o mivki in lopatki. Na morju sem že bila in vem, kako je tam.

Vsi: Kaj res, bila si na morju? Ne, to ni mogoče.

Kreda: Ja, če mi verjamete ali ne. Ni dolgo od tega. Še sedaj dišim po morski vodi. Čepela sem v Leninem žepu, risala ristanc na asfalt, hitela od kosila k peščeni obali. Zvečer pa sem se skrivala in spoznala vse skrivnosti borovega gozdička.

Tabla: Lahko je tebi, ker si majhna. Skriješ se v žep in greš. Vidiš ves svet. Kako naj grem jaz od tod, ko sem velika kot stena? Ostala bom tu do konca svojih dni in se vse dolge počitniške ure dolgočasila in zehala.

Šolski avtobus: Tu-tu-tu.

Šola: Slišite, šolski avtobus trobi. Le kam se odpravlja?

Vsi: POGLEDAJO SKOZI OKNO IN ZAKLIČEJO. Kam greš? Kam potuješ? Saj ni otrok, da bi jih peljal v šolo.

Šolski avtobus: Po vas sem prišel. Gremo na morje.

Vsi: Na morje? Kdo? Kako? Kdaj? Zakaj?

Avtobus: En dva tri. Brez vprašanj. Ne obirajte se. Gremo na morje in to ta hip. Ne bomo se tu dolgočasili celo poletje. Tudi mi si zaslužimo zabavne počitnice.

Vsi: Se bomo lahko vsi stisnili na tvojih sedežih?

Šolski avtobus: Kar na prikolico zlezite in rez prerivanja, prosim.

Vsi: Potujemo na morje! Juhuhu!

Prometni znak, otroci na cesti: Vidite otroci, odpeljali so se. S seboj so vzeli plavutke in rokavčke, podvodno masko, kanglico in lopatko, kopalke in brisačo. Samo še prah se je dvignil za njimi. Prav vesel sem, da so šli. Drugače bi do jeseni stokali in godrnjali. Jaz pa nimam časa poslušati pritožbe in nerganje. Paziti moram na promet, na cesto in na otroke. Veste, ko so nekateri otroci na morju, so drugi doma in potem zopet narobe. Brez mene bi nastala zmeda. Zato stojim tukaj in pazim na red. vi se imejte lepo na počitnicah. Le na cesto pazite. Tu ni nikoli počitnic. Na cesti gre vedno za res.


Prijatelji
Tatjana Kokalj
Spisano: Uredili Cimrmančič Janja, Stariha Maja
Viri: Kokalj, Tatjana (1998). Prijatelji. Radovljica: Vija. (COBISS). 
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


NASTOPAJO: Anja, , muca Bija, pes Nok, papiga Pika in cirkuški ravnatelj.

PRIZORIŠČE: Cesta, cirkus.


Anja: PREMIŠLJUJE. Sama sem doma. Od ponedeljka do petka. In včasih še ob sobotah, ko gresta očka in mamica v kino. Sama v veliki hiši. Sama kot izgubljen balon na nebu. SE OBRNE NA OTROKE V DVORANI. Ste bili tudi vi kdaj sami doma? Ali veste, kako takrat ropota, škripa in cvili po stanovanju? Ali greste tudi vi desetkrat pogledat vrata, če so zaklenjena? Ali tudi vi kukate pod posteljo, ker se tam morda skriva strah? PRISLUHNE OTROKOM. Vidite tudi vam se je to že dogodilo. Potem me razumete, da je samota najboj dolgočasna in prazna stvar na svetu. Dovolj je imam in sedaj grem.

Muca Bija: POKUKA SKOZI VRATA. Kam neki?

Anja: Naravnost tja, kjer živijo dobri ljudje, ki se ne vozijo vsak dan v službo in ne puščajo otrok samih doma.

Muca Bija: Me vzameš s seboj? Danes nisem ujela še nobene miške. Včeraj tudi ne. Predvčerajšnjega dne se pa ne spominjam več. Ampak, ker mi kruli po želodcu, se mi zdi, da tudi ta dan nisem imela sreče. Morda znajo dobri ljudje kuhati dobro kosilo?

Anja: Prav. Pojdi z menoj. Jaz bom nesla kovček v katerega sem spravila svoje najljubše igrače. Ti pa lahko nosiš balon, da nama bo krožil nad glavo. ZAKLENETA VRATA. SLIŠI SE GLASBA IN TOPOTANJE PO CESTI. Pes Nok: Hov hov. Kam pa kam?

Muca Bija: O, pozdravljen radovedni pes.

Pes Nok: Nisem radoveden. Sam sem kot najbolj samotna konzerva v smetnjaku. Iščem nekoga, ki bi se pogovarjal z menoj. Nekoga, ki bi me pobožal po trebuščku. Nekoga…

Muca Bija: … ki bi te potegnil za ušesa, kadar bi nagajal.

Anja: No, Bija ne bodi tako jezična.

Pes Nok: Jaz sem Nok. Živim v hiši, kjer so otroci skoraj ves dan v šoli. Kadar so doma, pišejo, berejo in računajo. Mene še pogledajo ne.

Muca Bija: Kako neumen pes. Še veš ne, kako znajo otroci pse grdo vleči za rep. Lahko bi nil vesel, da te pustijo ves dan pri miru.

Pes Nok: ODLOČNO. Pa nisem.

Anja: Pridruži se nam. In ne zameri muci Biji njenih besed. Lačna je in zato nekoliko sitna. MUCA VISOKO DVIGNE NOS. HODIJO PO CESTI, SLIŠI SE GLASBA. Papiga Pika: Pozdravljeni. Jaz sem Pika.

Muca Bija: Si tudi ti sama in zapuščena? Tudi tebe ves dan nihče ne pogleda? Le pridruži se nam. mi smo prava družba zate.

Papiga Pika: Kako si uganila? Zaprta sem bila v kletki in samevala. Otroci so ves dan zdoma. Hodijo v vrtec. Ko se ta konča, gredo na tečaj nemškega jezika. Potem pa še v plesno šolo. Name se niti spomnijo ne.

Pes Nok: In kaj delajo, ko pridejo domov? Domačih nalog jim ni potrebno pisati.

Papiga Pika: Takrat prižgejo televizijo in kot bi igrali na klavir, prestavljajo programe. Samo risanke gledajo. Od risank me boli glava.

Pes Nok: Ali tudi ti gledaš risanke?

Papiga Pika: Še na misel mi ne pride. Ampak t tečke kar same lezejo v oči.

Muca Bija: Ali dobiš vsaj večerjo?

Papiga Pika: Na večerjo najraje pozabijo. Natresejo mi zrna za tri dni. A še peti dan ne dodajo niti drobtinice. Shujšala sem že za celi dekagram.

Anja: Pridruži se nam. poiskali bomo nekoga, pri katerem nam bo lepo, kjer ne bomo nikoli sami in nikoli lačni. HODIJO PO CESTI. GLASBA POSTAJA GLASNEJŠA. Pes Nok: Zdi se mi, da slišim glasbo.

Muca Bija: zdi se mi, da diši po slastni pečenki.

Papiga Pika: Vidim velik pisan šotor.

Vsi: Cirkus!

Anja: Kar tja pojdimo. V cirkusu je vedno lepo. Tam živijo klovni, artisti, sloni, tigri in levi.

Muca Bija: Levi te raztrgajo, tiri pohrustajo, sloni pohodijo…

Anja: Oh, Bija, Bija. Ali še nikoli nisi bila v cirkusu? V njem stanujejo smeh, dobra volja in zabava. Na svetu ni nič bolj prijetnega kot cirkuška predstava.

Muca Bija: Ali dobiš tudi prigrizek?

Pes Nok: Se razume. Hrustljave kikirikije, sladkorno peno in pražene orehe.

Muca Bija: Kaj še čakamo? Pohitimo.

NA PRAGU STOJI CIKUŠKI RAVNATELJ. HOČEJO KAR MIMO.

Cirkuški ravnatelj: Ohoho. Kam pa tako hitro? Imate karte? Ali ste me pozdravili? Morda slabo slišim? Kje ste se le učili lepega vedenja? MOMLJAJO IN SE PRESTOPAJO. Anja: Tako zelo smo veseli, ker smo zagledali cirkus, da smo na vse drugo čisto pozabili. JECLJA. Veste…mi bi radi…nam je…

Cirkuški ravnatelj: Imam zelo veliko dela in zelo malo časa. Na dan z besedo. Kaj vas je pripeljalo v moj cirkus?

Muca Bija: Lačni smo.

Pes Nok: Otroci so ves dan v šoli…

Papiga Pika: …in pri nemščini.

Anja: Ves dan smo sami in dolgčas nam je.

Cirkuški ravnatelj: Tako torej. Saj pravim. Časi so danes čisto drugačni kot nekoč. Ko sem bil jaz majhen, so otroci lovili ribe v potoku. Streljali so z lokom in si v gozdu gradili hiše iz vej. Danes pa ves dan televizija in nemščina in kaj vem kaj še. In najhujše. Nekateri so kar sami doma. Kaj takega.

Muca Bija: In lačni smo. Lačni.

Cirkuški ravnatelj: Hrano si je pri nas potrebno zaslužiti. Se želiš morda voziti s sončnikom na kolesu?

Muca Bija: ODLOČNO. Mi še na misel ne pride. Še nikoli se nisem peljala s kolesom in niti malo si tega ne želim.

Cirkuški ravnatelj: Morda pa bi ti, kuža, splezal konju na hrbet in divjal kot veter po areni.

Pes Nok: PRESTRAŠENO. Jaaaz, jaaaz že ne. Me je strah. Ves dan čakam pred hišo, da se vrnejo otroci iz šole. Še pri teku se ves opeham. Nimam kondicije.

Cirkuški ravnatelj: Ali znaš papiga, klepetati v treh jezikih hkrati?

Papiga Pika: PRESENEČENO. Še enega ne znam dobro. Nikoli se nihče ne pogovarja z menoj. Otroci ves večer gledajo televizijo. Jaz pa sem tako sama.

Anja: Mislim, da bomo šli kar naprej po poti. Tu nas ne potrebujejo.

Cirkuški ravnatelj: SPRAVLJIVO. No, punčka. Nisem tako mislil. Prav rad vas vzamem v cirkus. Bi hotela morda prepevati uspavanke malim žrebičkom, ko mame nastopajo.

Anja: VESELO. O, rada. Vi ne veste koliko zaspanih uspavank znam. Takoj vam lahko eno zapojem.

Cirkuški ravnatelj: Ni potrebno. Pri nas imamo veliko mladičkov, ki so sami, kadar se prične cirkuška predstava. Njim boš prepevala. Ali zna kdo pripovedovati pravljice? Mali levček najraje posluša dolge pravljice. Slonček se rad kopa in čofota po vodi. Male opice pa se nikoli ne naveličajo guganja v parku. Če želite, lahko ostanete v cirkusu. Tu vam ne bo nikoli dolgčas.

Muca Bija: GLASNO. Kaj bo danes za kosilo?

Cirkuški ravnatelj: Zdi se mi, da pečena bedrca, koruzna solata, sirni zavitek in vanilijev sladoled.

Muca Bija: Jaz bom kar tu ostala. V nekaj dneh bom najboljša pripovedovalka pravljic. To vam obljubim.

Papiga Pika: Opičjim mladičem z menoj ne bo nikoli dolgčas. Tudi jaz se neskončno rada gugam.

Pes Nok: Poskusil bom s slončkom. Čofotanje po vodi je tudi moja zabava.

Anja: Ves dan bom ostala z vami in prepevala uspavanke, a ko se bo znočilo, vas bom zapustil. Mamo in očka bi zelo skrbelo, če me ne bi bilo doma, ko se vrneta iz službe. In moja postelja doma je najmehkejša in najtoplejša na svetu.

Muca Bija: Če bodo želeli mladički uspavank še ponoči, jih bom prepevala jaz. Veste, imam težave s spanjem. Ravno prav mi bodo prišle pevske vaje.

Cirkuški ravnatelj: Velja. Torej vstopite. Zdi se mi, da je kosilo kuhano. Vabim vas na veliko cirkuško pojedino.

Vsi: Pojdimo!


Tinek
Tatjana Kokalj
Spisano: Uredili Cimrmančič Janja, Stariha Maja
Viri: Kokalj, Tatjana (1998). Tinek. Radovljica: Vija. (COBISS). 
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt



NASTOPAJO: Tinek, mama, trije tolovaji, volk, pripovedovalec.

PRIZORIŠČE: Dvorišče, gozd.


Mama: Tinek, preobleči se. Umazan si in raztrgan. Tak ne moreš nikamor.

Tinek: Če bom oblekel druge hlače jih bom prav tako umazal in raztrgal. Raje sem kar v teh.

Mama: Tinek, poglej kakšno srajco imaš. Ravno včeraj sem ti prišila nove gumbe, a si jih že izgubil.

Tinek: Pustila bi srajco in se ti ne bi bilo treba jeziti.

Mama: Tinek, že ves dan nisi nič postoril po hiši. Pojdi vsaj po vodo.

Tinek: Ne ljubi se mi. To delo je pusto in dolgočasno.

Mama: Tinek, Tinek. Kaj bo s teboj? Umazan si, raztrgan, ne ubogaš in jezikaš. Oj, jaz uboga mama, kaj naj storim.

Pripovedovalec: Tinek se ni zmenil za mamine besede in tožbe. Šel je v gozd, taval po njem in kar naenkrat srečal tolovaje. Sedeli so ob ognju in iz velikega soda pili vino.

Tolovaji: Poglej ga paglavca, umazan je in raztrgan, rano pravšnji za našo družbo. Porinimo ga v sod, saj je prazen in ga ne potrebujemo več.

Tinek: Na pomoč, pustite me! MU PORINEJO SOD NA GLAVO IN FANT Z NJIM BEGA PO GOZDU IN KRIČI. USTAVI SE OB POTI.

Volk: HODI OKOLI SODA IN GODRNJA. Hm, v tem sodu je mali tolovaj. Pohrustal ga bom za večerjo. Le kako naj pridem do njega?

Tinek: IZ SODA. Boter volk, svojega velikega gobca ne morete poriniti v sod, lahko pa svoj rep.

Volk: POSKUŠA PORINITI GOBEC SKOZI VEHO, A NE GRE. Prav imaš, tolovajček. Poskusil bom raje z repom, kot praviš. PORINE REP SKOZI VEHO. TINEK GA MOČNO ZGRABI. Auuuu. Moj rep! Kdo me je zgrabil zanj?!

Pripovedovalec: Dirjala sta Tinek in volk skozi gozd kot konj dirja s kočijo in pridrvela na prostrano livado, kjer je rasel krepak hrast. Volk, neroda, se je s sodom zaletel v hrast. Sod je počil in iz njega je skočil Tinek. Volk jo je pobrisal kolikor so ga nesle noge.

Tinek: Domov, samo domov grem. Nikoli več se ne bom klatil po gozdu. Mami bom pomagal in ne bom več jezikal in lenaril.

Pripovedovalec: Tinek je odslej postal drug fant. Nosil je vodo, vsak dan trikrat, toliko dni, da je razbil lonec in povesti je konec.


(po slovenski ljudski pravljici)


Pravljica o vetru
Tatjana Kokalj
Spisano: Uredili Cimrmančič Janja, Stariha Maja
Viri: Kokalj, Tatjana (1998). Pravljica o vetru. Radovljica: Vija. (COBISS). 
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


NASTOPAJO: Veter, čevljar, starka, kralj, kraljica, otroci.


OTROCI SEDIJO V POLKROGU. V ROKAH DRŽIJO RAZLIČNE PREDMETE, KARTONE, VEJE, PAHLJAČE IN LOPARJE S KATERIMI POVZROČAJO VETER.

Pripovedovalec: Živel je ubog čevljar. S svojim zadnjim cekinom je kupil moko, da bi nahranil pet malih otrok, ki so ga čakali doma. A zapihal je veter in moke ni bilo nikjer.

Čevljar: S PEHARJEM V ROKI SE VRTI V VETRU. Joj, prejoj. Veter mi je odnesel moko. Niti peščice je ni ostalo za moje lačne otroke. Joj, prejoj. Kaj naj storim?

Starka: PO CESTI PRIHAJA STARKA. Ne obupaj čevljar. Kar ti je bilo odvzeto, ti bo poplačano. Pojdi na goro in poišči veter. Ukaži mu, naj ti plača moko. Za plačilo zahtevaj mlinček.

Učenci: DELAJO VETER. ČDALJE MOČNEJE IN BOLJ HRUPNO. TIHO PONAVLJAJO. Mlinček melji, mlinček melji.

Pripovedovalec: Čevljar je odšel na visoko goro in tik pod vrhom zagledal votlino. Bila je velika kot dvorana in v vsakem kotu je imela luknjo. Sredi votline je sedel velikan.

Veter: ZELO GROZEČE. Kaj iščeš mali čevljarčk v moji votlini?

Čevljar: Gospod veter, moko ste mi vzeli in doma nimamo kaj jesti.

Veter: SE GROMKO ZASMEJI. Ha ha ha. Ti si tisti nespametni čevljar, ki nosi v peharju moko. Ha ha ha. Moko bi moral pokriti. A naj bo. Kaj hočeš zanjo?

Čevljar: Mlinček.

Veter: Dobro si izbral. Samo pazi, da ga ne boš izgubil.

Učenci: DELAJO VETER IN PONAVLJAJO: Mlinček melji.

Pripovedovalec: Mlinček, ki ga je dobil čevljar je bil čudežen. Če je starček zaklical vanj, Mlinček melji, mu je namlel vse kar si je želel. PO POTI PRIHAJA VETER. NA GLAVI IMA KAPO IZ PAPIRJA. Čevljar: Pozdravljen vojak.

Veter: Zelo sem lačen. Prosim, daj mi košček kruha.

Čevljar: Kar si želiš, to dobiš.

Veter: Zelo nenavaden mlinček imaš, čevljar. Poglej, jaz imam sodec. Če zakličem vanj, Vojaki ven, prihrumijo iz njega in mi uresničijo vsako mojo željo. Zamenjaš mlinček za sodec?

Čevljar: Rad. Vzemi ga, morda mi sodec tudi prav pride, kdo ve.

Učenci: DELAJO VETER IN PONAVLJAJO: Vojaki ven.

Pripovedovalec: Veter se je komaj skril za ovinkom, ko je starček zaklical v sodec in poslal vojake za njim. Nazaj so mu prinesli čudežni mlinček. Zadovoljni čevljar jo je mahnil s sodom in mlinčkom proti domu, ko mu je nasproti prišel potepuh.

Veter: OBLEČEN JE V POTEPUHA. NA RAMI IMA VREČO. Poglej čevljar. Imam vrečo, ki vse reči na svetu ujame. Zajca, volka, kralja. Zakličeš le: Hop v vrečo in že je tvoje, kar želiš. Menjaš vrečo za mlinček?

Čevljar: Menjam.

Učenci: DELAJO VETER IN PONAVLJAJO: Hop v vrečo.

Pripovedovalec: A čevljar je prebrisan mož. Brž, ko je veter odšel, je zaklical v sodec in poslal vojake po mlinček. Veter je spoznal, da ne bo kos čevljarju, zato je jezno zapihal, da so se drevesa globoko sklanjala k tlom in odšel nazaj na goro. Čevljar pa je že zagledal svojo hišico, kjer so ga čakali lačni otroci.

Čevljar: Moji ljubi otroci. Poglejte, kaj sem vam prinesel. Mlinček, sodec in vrečo. Mlinček melje kar želite. Sodec pošlje vojake, kamor hočete. In vreča. Ta ujame vse na svetu.

Otroci: DELAJO VETER IN PONAVLJAJO: Mlinček melji, mlinček melji.

Pripovedovalec: Čevljar je postal najbogatejši človek v deželi. To pa ni bilo prav kralju. Neke noči je kralj ukradel starčku čudežni mlinček in sodec. Ostala mu je le vreča in z njo je odšel na grajsko dvorišče.

Otroci: DELAJO MOČAN VETER IN KLIČEJO: Hop v vrečo.

Čevljar: ZGRABI KRALJA. Hop v vrečo!

Kralj: SE VRTI Z VREČO NA GLAVI IN KRIČI. Rešite me, rešite me!

Čevljar: S PALIO GROZI KRALJU. Vrni mi mlinček in sodec, drugače te kaznujem s palico.

Kralj: Na čevljar, vzemi nazaj mlinček in sodec. Le kralja mi izpusti. Kaj bo kraljestvo brez vladarja?

Pripovedovalec: In čevljar je izpustil kralja, ko je dobil mlinček in sodec nazaj. Pred njim je imel mir. Lahko je pomagal revežem in ubogim in srečno živel do konca svojih dni.

Otroci: DELAJO VETER IN PONAVLJAJO: Mlinček melji, mlinček melji.


(po slovaški ljudski pravljici)


Pri medvedu Marku
Tatjana Kokalj
Spisano: Uredili Cimrmančič Janja, Stariha Maja
Viri: Kokalj, Tatjana (1998). Pri medvedu Marku. Radovljica: Vija. (COBISS). 
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


NASTOPAJO: medved Marko, zajec, veverica, jež.

PRIZORIŠČE: V GOZDU POD KOSTANJEM.


Medved: REŠUJE KRIŽANKO. Tri vodoravno. Botra bogata, listje barva in trka na vrata. Čudno, kaj bi to bilo. Kdo barva listje? Ali kdo trka na vrata? Čudno, čudno. SE PRESKA ZA UŠESI. Sedem navpično. Ptica, ki se seli v južne kraje in se prične s črko L. Čudno, čudno! Kdo se seli na jug? Pet navpično. Zimski zaspanec, ki se začne na črko M. Že vem! To sem jaz, Marko. ČRKUJE. Ne, ne pride. Druga črka je E in ne A . Čudno, čudno. Ta križanka je zelo težka.

Zajec: CIN CIN SE OGLAŠA ZVONEC NA KOLESU. Medved Marko, dober dan. Že ves dan tekam in drvim po gozdu in iščem krojača.

Medved: Krojači šivajo. Težko bi se v svoji brezglavi dirki srečal z njimi. Zakaj neki ga potrebuješ?

Zajec: Potrebujem toplejši suknjič in nove hlače na zavihke. Nujno je. Vsak dan je bolj mrzlo. Zebe me.

Medved: Na koncu gozdne poti stanuje krojač Feliks. Jazbec mi je oni dan pravil, da ima dela čez glavo, saj mu srne in lisice, volkovi in jeleni kar naprej trkajo na vrata. Kdo ve, morda bi le utegnil malemu zajcu sešiti hlače. Poišči ga, dogovorita se za kupčijo.

Zajec: Že hitim, že drvim, še ta hip bom v njegovi hiši. CIN CIN.

Medved: Zajec pravi, da se je shladilo, meni pa je prav prijetno tu pod kostanjem. Torej štiri vodoravno. Kako se imenuje dan v septembru, ko sta dan in noč enako dolga? Še nikoli nisem slišal za tako neumnost. Dan naj bi bil tako dolg kot noč. Hahaha. Kdo verjame tem prismodarijam. Noč je vedno prekratka, dan pa predolg, če se jaz kaj spoznam na te reči.

Veverica: Glej ga glej, Marka. Kar brez dela. Pa ob tem času.

Medved: Veverica, si sitna ali kaj.

Veverica: Prav nič. Le utrujena sem. Ves dan že prenašam zaloge hrane v svoje duplo. Tačke me bolijo da je kaj.

Medved: Posedi raje z menoj in mi pomagaj reševati križanko.

Veverica: Si pri pravi? Domov sem pritovorila že orehe in lešnike, suhe hruške, gobice, jabolka in jerebikine jagode. Sedaj moram še po storže. Ali sploh veš, kako težki so storži?

Medved: Pa jih pusti tam, kjer so. Kdo neki ti pravi, da moraš tako garati? Veverica: Medved Marko, ti ničesar ne razumeš. Ti zaspiš in tvojih skrbi je konec. ODIDE.

Medved: Kar šla je. Saj se mi malo smili, a vseeno ji ne morem pomagati. Res ne vem, zakaj se tako trudi. ZAPIHA VETER IN PRIČNE METATI KOSTANJE Z DREVESA. Na, pa sem jih dobil po glavi. Kdo me je tako močno zbodel? Mularija, to ni lepo.

Jež: Medved Marko, zakaj kričiš kot bi te vlekli za ušesa.


Medved: Glavo imam polno bodic, sedaj naj pa molčim in tiho prenašam trpljenje. Ali naj se še smejem ob tem?

Jež: Ti buča neumna. Kdor sedi pod polnim kostanjem, ta lahko dobi ježico na glavo.

Medved: Od kdaj pa ježi plezate po drevesu?

Jež: Take neumnosti kvasiš, da se ti bodo vsi smejali. Ali ne veš, da prihaja jesen. Jeseni leti kostanj z dreves. Listje se barva. Lastovke letijo na jug.

Medved: Čakaj, čakaj. Nekaj takega je pa v moji križanki. Kaj praviš? JESEN. Poglej ga spaka, saj pride, tri vodoravno. JESEN. ZLOGUJE. Ti jež, si res pameten, da ti pamet kar na bodicah ven uhaja.

Jež: Lepa pohvala. No, pa adijo. Poiskati si moram kak kotiček za zimske dni. Ti se tudi spravi iskati svoj brlog, da ne bodo vsi zasedeni.

Medved: Čakaj, čakaj. Povej mi še tisto, kako že. Štiri vodoravno. Na, pa je šel. Ah, kar pustil bom križanko, saj je tako pretežka zame. Po hrbtu me mrazi in z zobmi šlepetam. Mrzle sape pihajo. In tako zaspan postajam. ZAZEHA. Zdi se mi, da bo res nekaj s tistim, kar pravi jež. Poiskati bo treba kak prijeten brlog. Malo bom zadremal, saj mi ne zamerite. Se bomo še kdaj drugič pomenili.