Slabost

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Slabost
J. S. Brenov
Izdano: Slovenski narod, 37/135–136, 138–139, 141–142, 145–148; 1904
Viri: dLib 135, 136, 138, 139, 141, 142, 145, 146, 147, 148
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Poglavja I. II. III. IV. V. VI. dno

I.[uredi]

Zastavica je sicer mala vas, ali vzlic temu je vredno pogledati, kako se tam gibljejo življenja valovi in pihajo burje, ki rušijo, kar sem jim na pot postavi.

Vas sama nas ne bo zanimala, ker obstoji samo iz sedmih hiš, ali zanimala nas bo ob cesti preti jugu postavljena ogromna hiša, ki izgleda kot graščina, samo da nima več prave oblike nekdanjih gradov. Res je, da so zidovi črni in je videti samo kamnje in tupatam nekaj maha na zidu, ali vseeno ne bomo tako plašni ali neradovedni, da ne bi šli pogledat, če živijo notri sove ali škratje, ali je morda med kamnjem skrit zaklad, ki cvete na kresno noč. – Škratje mogoče rogovilijo po noči, sove so tudi v podstrešju, ali ko bil kje zaklad, bi ga gotovo izkopal gospodar tega gradu, ki je precej zadolžen in je ravno v stiski, a ko bi tudi bil kje zaklad, ga ne bi škrat oddal, če bi ga prav rotili v imenu celega pekla in farnega patrona Sv. Štefana. Pač ne bomo govorili, da ni škratov v tem gradu, ali ti škratje so surovi ljudje gospodskega obnašanja. Mir vlada okrog gradu, še vrabci obletajo tiho, skoraj plašno to zgradbo.

V malem salonu s starinskim ali okusnim pohištvom sedi dama tridesetih let, zabavljena z ročnim delom. Poleg nje sedi mal psiček in ji venomer gleda v obraz. V salonu je polmračno, čeravno so zavese odgrnjene.

Gospa Ivana Koširja, posestnika tega poslopja, je vznemirjena od velike ljubosumnosti, da pušča delo iz rok in se zagledava nekam, a pri tem ji vre v srcu in očuti liki bodež, da se bolestno zgane. Razmišlja ravno, kje se nahaja njen mož, katerega že tri dni ni od nikoder. Še jo ne bi bolelo toliko, ker ga ni, saj je to njegova lepa navada, ali jo peče in grize, ker je slišala iz zanesljivih ust, da se njen mož nahaja v vaški krčmi in se veseli z nekako priteplo žensko, za katero se ne ve, če jo je stvaril Bog ali hudič. Prvi dan ni verjela ti vesti, ali tretji dan se je prepričala, da mora biti tako, posebno, ker ji mož tega ni napravil prvič. Bila je nesrečna v svojem zakonu; imela je moža, ki je, kakor se pravi, ponorel, če je le žensko krilo zagledal. Zapuščeno je živela celo zakonsko življenje, ker ni imela lastnosti, ki bi se dopadale pohotnemu možu. Ali vkljub zapuščenosti in nesreči ga je ona ljubila, kakor ljubi pes gospodarja še bolj, če ga nabije, čim hujši je bil in čim bolj jo je zametal, toliko bolj je njeno srce hrepenelo za njim in storila je vse različne neumnosti, samo da se mu dopade.

Vstala je s sedeža in se sprehajala po sobi; za njo je skočil tudi psiček. Silna bol ji je lomila srce, oči so ji begale okrog, a v duhu si je predstavljala moža pri ženi, ki ne zasluži in ne more biti nji ravna. Ni razmišljala, kako bi se dalo temu pomoči, samo se je prepuščala boli, ki jo je trapila. Domislila se je, ko bi šla tja in ga lepo, lepo prosila, naj je ne muči toliko. Ali to se ji je zdelo proti časti, iti v kmečko gostilno. A vendar bi bilo dobro, da se nekaj stori. Zato je poklicala strežnika, ki je že od svoje mladosti v tem gradu služboval različnim gospodarjem. Imel je že upognjen hrbet in sive lase.

»Janez,« ga je nagovorila takoj, ko je pomolil glavo pri vratah. »dobro znate, kje je moj mož? Za gotovo veste, da je v oni gostilnici?«

»Kako bi Vam lagal, milostna gospa. Na svoje oči sem ga videl in govoril z njim.«

»Govorili? Pa kaj vam je pravil?«

»I nič mi ni pravil; pijan je bil. Rekel sem mu: Milostni gospod, zakaj žalite in jezite toliko gospo, pa se obirate todi s to žensko, ki ni ne dekla, ne milostna gospa, ampak nekaj takšnega, kar se ne sme povedati za mizo. Pa me je grdo pogledal in zarežal: »Lej ga hudiča; kdo pa si ti!« Pa sem spet nadaljeval: »Milostni gospod, premislite malo, če ni vaša gospa desetkrat lepša in pridna kakor mlada zarja. Srečni bi mogli biti, da imate takšno žensko.«

»Kdo pa je to?« je vprašala tista, a gospod so skočili, pa me spehali ven. Jaz sem si mislil: Čakaj, bom že gospej povedal!«

»Ali si dobro pogledal tisto žensko,« je hitro vprašala gospa, a v srcu ji je še bolj vrelo.

»Seveda sem jo pogledal po strani. Lepa ženska je.«

»Lepa!« se je začudila in slutila, da se bo mož tem težje odvrnil od nje, če je tujka lepa.

»I kaj pa! Lepa, ali ne tako, kot vi. Pa prosim vas, milostna gospa, kaj pomaga, če je lepa, če je pa pol hudiča; pa kaj bi tisto; saj gospod ima vas, pa se naj vas drži. Moj Bog, ko bi jaz imel tako lepo žensko kot ste vi, ne vem, kaj bi začel. Pa kaj tisto! Če je človek enkrat oženjen, naj bo pameten. Čeravno se mu žena ne dopade, naj potrpi.«

»Dobro, Janez, mu je segla gospa v govor, pojdi še enkrat po moža; morda je že trezen.«

»Jaz ne grem kaj rad, pa vendar, ker me ravno prosite.«

Odšel je, a gospa se je spet vsedla na kanape in zaprla oči. V celi notranjosti jo je prebadalo, a v glavi šumelo, in da je imela pri roki orožje in da bi on stopil v sobo – ne, šla bi mu nasproti, pala pred njega in prosila: »Ivan, Ivan, ali me boš pustil obupati? Zakaj me zametaš? A znaš, da te ljubim.« A on bi se skesal – ne, on bi jo zaničljivo pogledal in šel dalje, ne meneč se za njo, dokler se ne bi zasitil druge, pa bi spet k nji prišel, kakor da se ni nič zgodilo. Nji bi se malo čudno zdelo, da je ne prosi odpuščanja, ali od sreče, da ga spet ima, bi pozabila na vse in objela bi ga močno, močno ... A on bi jo poljubil.

Nekdo je potrkal na vrata. Ona ni dobro slišala, a vrata so se odprla in v sobo je stopil mlad človek prijetne zunanjosti in simpatičnega obraza. Bil je Jakob Jakše, uradnik, ki je bil pri starših v vasi na dopustu in zaročenec Koširjeve hčere Ivanke.

»Dobro, da ste prišli,« je dejala gospa in mu šla nasproti. »Ravno sem si zaželela človeka, ki bi mu se potožila.«

»Potožili?« se je iznenadil Jakše in jo natančno pogledal v obraz, ki je bil oblit z lahno bledoto, a iz oči ji je bral otožje in nesrečo.

»Da. Moj zvesti soprog je spet dejansko potrdil svojo zvestobo,« mu je razložila in ga peljala do kanapeja.

»Vaš soprog?«

»Da. Tam je v vasi v gostilnici in tri dni se že razveseljuje pri nekakšni vlačugi.«

»Na žalost, ni storil tega prvič,« je izrekel Jakše s čisto mirnim in hladnim glasom.

Gospa se ni mogla zdržati solz, in začele so ji padati po belem lepem licu. Jakše se je ozrl na njo. Neprijetno mu je bilo, ker jo je obžaloval in sploh so ga solze, naj si bo kjerkoli, preveč dirnile. Hotel jo je tolažiti, ali se mu je zdelo nepotrebno in ni vedel, kako bi začel. Ona pa je ihtela čimdalje bolj in si otirala z belim robcem svetle solze. Jakše je videl, da mora že iz vljudnosti nekaj reči. Opazoval jo je. Zanimiva in lepa je bila in uveril se je, da je Košir nehvaležen, če je ne ljubi. Psiček je stal pred njenimi nogami in jo žalostno opazoval, kar je Jakšetu zbudilo še večje sočutje.

»Ne plakajte, gospa,« je začel. Čutil je, da mu je glas suh, a vseeno je nadaljeval: »Morate biti hladnokrvni! Prepričali ste se, da je on od nekdaj takšen in da se tudi ne poboljša. Zato morate skrbeti, da postanete popolnoma hladnokrvni in gledate, da si poplačate svoje trpljenje, pa živite popolnoma po svoji volji.«

Gospa je medtem prenehala plakati in ga poslušala. V očeh sta ji še ostali dve svetli solzi.

»Za to nisem,« je odvrnila in solze so se ji iznova udrle po licu.

»Če ima on svojo voljo, imejte jo tudi vi.«

»Moja ljubezen je prevelika, da bi se mu maščevala, ker imam upanje, da bo vseeno kdaj izprevidel – – –«

»Morda, ali verjetno to ni. Če ni izprevidel v osmih letih, kar sta skupaj, tudi ne bo več,« jo je zavrnil nejevoljno.

»Upanje imam. Če ga pa začnem nadlegovati, nemara bi me še pretepal.«

»Bilo bi mogoče, ali temu se lahko izognete.«

Ona je zdihnila in ga pogledala žalostno. Na takšna sredstva, kakor ji jih je svetoval Jakše še sploh ni nikoli mislila in tudi ne bi imela poguma, začeti kako drugače živeti, kakor je bila vajena: tiho, vdano, nad vse ponižno, ubogati svojega moža, trepetati noč in dan samo zanj in mu odpuščati vsako pregreho: – to je bila njena taktika.

»Vi ste hladni, gospod Jakše – moja sestra je ravno takšna,« je rekla.

»To je res. A jaz se popolnoma strinjam z vašo sestro.«

»Da morem biti takšna!«

Zagledala se je spet na ravno polje, ki je ležalo pred gradom kakor bi spalo od velike vročine. Daleč na ­ okrog ni bilo videti žive duše. Tudi Jakše se je zamislil, a mislil je na svojo zaročenko, za katero mu je trepetalo srce. Mislil je vprašati gospo o njej, ali ni hotel.

Dolgo sta molčala, zatopljena v svoje misli. Stara ura je vznemirjala trudno tišino počasi tiketaje in ne meneč se za nikogar, kakor star človek, ki je utrujen, ali mu udje sami opravljajo navajeno delo.

Jakše se je vzdignil in se odpravljal; hotel je govoriti z zaročenko. Neprijetno mu je bilo v ti mračni in tihi sobi.

»Zbogom, gospa, pridem kmalu spet,« se je poslavljal, a ona mu je stisnila roko in prosila, da kmalu spet pride.

»Dolgočasno mi je, in preveč se čutim zapuščeno. Sestre tudi še ni.«

Jakše je odšel, a vstopil je strežnik, upehan in na videz razburjen.

»Milostna gospa! Malo živ sem utekel,« je dejal in lovil sapo.

»In nisi nič opravil?«

»Kaj še! Ravno najbolj jo je poljuboval, ko sem prišel.«

»Poljuboval!« je vzkliknila, a od silne boli je skoraj pala. Prijela se je za vrata, a trepetala je po vsem telesu. Pred očmi ji je stala njegova podoba, ki se sklanja do ustnic neke ženske in jo poljubuje, a pri tem je začutila trnje po vsem telesu.

»Seveda jo je poljubljal,« je nadaljeval Janez. »Mar mislite, milostna gospa, če pije z njo tri dni, da jo bo samo od strani gledal? – Rekel sem mu spet – najprej sem ga poklical na stran –, da mu hočete vi nekaj povedati, pa zato naj gre hitro, hitro domu; da, pa me je spet izpehal.«

»In drugega nič?«

»Nič! Mar bi hoteli, da bi me bil ubil? – Rekel mi je še, da pride jutri v veliki slavi s svojo novo izvoljenko obiskat vas.«

»Moj bog!« je izustila gospa poluglasno in obraz ji je menjal barvo. »Janez, ali govoriš resnico ali se norčuješ?«

»Če ne verjamete, pa pojdite sami,« je odgovoril in nerodno odšel.

Ostala je sama, sloneč na steni, v srcu se ji je pa porajalo sovraštvo do one ženske, da bi jo brez usmiljenja rezala na kose. Zraven je čutila v srcu ljubezen do svojega moža, ki se ji je zdelo, da je v nesreči, in ki ga mora iz nje rešiti. Ni čutila ne najmanjšega sovraštva, kakršnega bi imela ponosna in sama sebe si svesta žena. Najrajša bi bila pohitela v vas, v gostilnico, in tam bi – sama ni vedela, kaj bi storila.

Prišla je spet malo k sebi in odšla na vrt. Potrebovala je svežega zraka, ker v glavi ji je šumelo in sence ji je bilo napeto. lzprehajala se je po vrtu z enakomernimi koraki. Ni bila več tako vznemirjena, ampak vdana v zavesti, da je vse zastonj, da bi bila še kdaj zadovoljna. Vse svoje življenje se nima pohvaliti s kakšnimi srečnimi časi. Staršev svojih sploh ni poznala; odgojili so jo sorodniki, ki so bili sami revni. Izšolala se je za učiteljico in tisti dan, ko je dobila diplomo, je bil njen prvi srečni dan, ker videla je pred seboj gladko belo cesto, po kateri bo hodila, ne trapeč se več in gladujoč od jutra do mraka. Ali služba ji ni izpolnila osemletnih nad in spet je bila nesrečna. Zraven se ji je še porodilo v srcu tisto deviško hrepenenje, ki deluje, da se dekle zamisli pri vsakem koraku in s sanjavim pogledom nekam zre. Nje deviško hrepenenje se je izpolnilo in dobila je moža, Ivana Koširja, lastnika Zastavice. Ali tukaj so jo spet prevarale nade in spet je bila nesrečna, še celo bolj, nego takrat, ko je bila revna, nikdar sita pa pošteno oblečena preparandka in pozabljena učiteljica na kmetski šoli.

Sedaj ni bila več tako vznemirjena. Srce ji je zopet enakomerno bilo in čelo se ji je razvedrilo na svežem zraku. Še preveč se je vdala v svojo nesrečo, si je dejala, in tolažila se je, da ima pač vsak človek svoj križ. Ali tu se ji je hipno zbudil ponos in vprašala se je, mar ne bi mogla imeti toliko moči in privlačnosti do njega, kakor kakšna vlačuga. Hotela je, da bi bila lepa, zanimiva, še več, hotela je, da bi bila nadnaravna, nebeško krasna, da bi ne samo njen mož, ampak vsi zanjo goreli ... Želela je to, ker ni mogla osvojiti moža, čeprav je sama vedela, da je lepa in ji je vsakdo to pripovedoval, le mož ji tega ni še nikoli rekel. Pa sklenila je, da bo gledala, naj bo karkoli, da ga pridobi, da bo vsaj kdaj srečna.

Vse popoldne se je sprehajala po vrtu in zdajpazdaj pogledala črez plot na ono stran proti vasi, če morda mož prihaja. Šel je pač kdo po poti proti gradu, ali nobeden ni bil Košir. Tudi sestre ni bilo do večera, čeprav je obljubila, da ne pojde daleč. Nji se je tudi želela potožiti, čeravno je znala, da ji bo govorila navadne, znane besede, naj zapusti moža in naj se ne da mučiti, saj je vedela, da jo sestra obžaluje vseeno.

Šele ob Zdravi Mariji je prišla sestra, ki je bila mnogo lepša od nje in par let mlajša. Jadrno je skočila raz koleselj in pri tem gracijozno previla svoje vitko telo. Bila bi gotovo sposobnejša od sestre, da se prikupi možu, kakršen je Košir, ki bi morda trepetal pred njo v želji, da se je dotakne, ali se ne bi upal. Spadala je med žene, ki meče prednje neznana sila može na kolena, da jim duša moli vzvišeno molitev ... Z veselim obrazom je hitela k svoji sestri in že oddaleč vpila: »Zdravo, Elvira!«

»Zdravo, Zorka!« ji je odvrnila gospa. Lotila se je je še večja žalost, ko je videla sestro tako veselo.

»Kako da nisi prišla prej?«

»Nekakšna hudomušnost se me je lotila in gonila sem dalje in dalje po cesti brez cilja. Šla bi bila še dalje, ali nekakšen velikanski pes mi ni dal naprej, pa sem se vrnila.«

»A jaz bi te bila tako potrebovala!«

»Zakaj?«

Gospa Elvira je vzdihnila in se naslonila na sestro. Ta ji je gledala v obraz in videla solze v očeh in takoj se je spomnila, da je gotovo zopet Košir temu vzrok.

»Gotovo zopet, kaj?« jo je vprašala.

»Kaj pa,« je tiho odgovorila gospa Elvira in si brisala solze. »Že tri dni ga ni domov. Ti še kaj takega nisi videla.«

»Ni mi palo v oči, ker ga tako malokdaj vidim. Sicer me pa to ni iznenadilo, saj ni prvič; on je sploh nepoboljšljiv.«

»To je zahvala za mojo ljubezen,« je zdihovala gospa.

»Jaz že ne bi ljubila človeka, ki mene ne ljubi. On drugo, jaz drugega.«

»Ali prosim te, ali je to pošteno?«

»Je; nepošteno bi bilo, ko bi me on ljubil, a jaz bi norela za drugim. To je čisto umevno, da ne more biti ljubljen mož, ki ženo muči in jo zametuje.«

»Ah!« je zdihnila zopet gospa Elvira.

»Ti si v vsem preveč ponižna,« je nadaljevala sestra. »Tista metoda, če te kdo udari po enem licu, nastavi mu še drugo, ne velja, ampak ti moraš pokazati, da si tudi ti nekaj in potem bi te morda mož še spoštoval.«

»Ah!«

»Zdihovanje ti pač ne pomore. Jaz s takšnim možem ne bi hotela živeti, rajša bi sama kje služila.«

»Jaz ne vem, kaj je to; kaj sem samo jaz izjema?«

»Skoraj, da si izjema.«

Zorka je sestro vzela pod pazduho in odšli sta v grad. Mrak se je bil že precej spustil na zemljo. Vsa okolica je bila navadno mirna in dremava, a zvečer se je čutilo to še bolj. Nikjer ni bilo čuti ne žive duše, ne živega glasu. V vasi so se videle razsvetljene hiše. V gradu je bilo popolnoma temno, ker soba gospe Elvire je bila na nasprotni strani in je gospa sama prižigala svetilnico.

Ves večer sta sedeli in govorili malo, za silo. Gospa je jokala in zdihovala in sestra je navadno molčala. Kaj bi tudi rekla! Če imamo pred sabo človeka, ki je nesrečen, mu svetujemo to in to, nekoliko ga tolažimo, a če se pa nikakor ne da pomoči, molčimo in premišljujemo o lastnem gorju. Tudi Zorka je imela svoje težave, a v najnovejšem času je bila posebno vznemirjena, ker se je seznanila z Jakšetom, ki je nekako čudno deloval na njo ... Vedela je, da je zaročena, zato se je brani misliti nanj, a ker le ni imela miru, je sklenila, oditi zopet v svojo vasico, med svoje stare znance, ogoljene knjige.

Povedala je tudi sestri, da misli odhajati.

»A kdaj?« jo je vprašala sestra prestrašena.

»Jutri, morda pojutrišnjem.«

»Ne hodi, Zorka,« jo je prosila »Jaz potem obupam v dolgočasju in zapuščenosti.«

»Bom videla,« je bil negotovi odgovor.

Nato se je Zorka spravila spat, a gospa je ostala. Čutila se je nekako trudno in ni se ji ljubilo ostati. Gledala je skozi okno na planjavo, odeto s temo, kjer se je komaj komaj razpoznal kak predmet. Okrog okna so letale sove, jezeč se na svetlobo; ena je celo butila v šipo, da je gospa oledenela strahu.

Elvira se je vzdignila in odšla po temnem hodniku ven. Tipala je okrog, da je mogla hoditi. Noč je bila temna, kakor da bi se pripravljalo na dež. Vročina je puhtela in lahen vetrič je pihljal, da so šumela drevesa. Nekako skrivnostno je to šumenje v samotnem kraju v poletnih tihih večerih.

Mislila je oditi na vrt, ali bilo je preveč temno. Ostala je pred vratmi in se sprehajala po tleh, z debelim peskom posutih. Ogledovala se je in se ozirala proti temnim oblakom, ki so se videli kakor čudne pošasti. V tej samoti so se ji spet pordile bolesti, da ji je srce večkrat bolestno vztrepetalo. Veter je lahno hladil njen goreči obraz, igral se je z njenimi lasmi in fino, tenko obleko; igral se tudi z drevesi, ki so šumela tiho, tiho, prav kakor šepeta zaljubljeno dekletce ob prijetnih večerih svojemu ljubčku, boje se, da se ne sliši nobena besedica ... a včasi je zašumelo hujše, kakor da bi se prepirali mali listki med sabo. Gospe je bil pred očmi mož: kako pije in sedi pri oni ženski in pri teh mislih se ji je krčilo srce in utripalo burno ... Nekaj jo je gonilo, naj gre v vas, da vidi, kaj dela mož. Mislila je o tem in nekaj jo je kar potegnilo, da je s hitrimi koraki odšla.

Pot ni bila lepa in zadevala se je vsak čas ob kamenje ali stopila nerodno, da so se ji zvijale noge. Skoraj tekla je in neznana sila ji je še bolj večala radovednost, a ljubosumje je zrastlo do vrhunca.

Kmetje so že spali, samo v prvi hiši je bila še luč in v sobi se je česala neka stara ženska.

Gostilnica je bila na koncu vasi. Notri je bilo še svetlo in slišal se je smeh in petje ženskega grla. »To je tista« si je mislila in potekla k oknu, ki je bilo precej nizko od tal. Pri mizi v kotu je sedel njen mož, njemu na desni neki neznanec, a na levi ženska, ki je že dremala, le večkrat zaspano odprla oči in se prisiljeno nasmehnila Koširju, ki je bil v živahnem pogovoru z onim neznancem. Zagledala se je v tisto žensko in pest se ji je stisnila od srda. Bila je to mlada ženska, razdrapana in prepita.

»Kdo je zunaj?« je vprašala naenkrat, kazaje proti oknu, kjer je bila opazila Eiviro.

»A kdo bi bil,« je rekel Košir in se obrnil, da vidi.

»Morda je tvoja žena,« mu je dejala.

»Moja žena? A ne upa se ona ponoči nikamor.«

Vstal je in Elvira je pobegnila na drugo stran. Slišala je, da je stopil ven in mislila je že stopiti predenj ali nekaj jo je zadržalo.

Odšel je spet nazaj, ona je pa stekla spet k oknu, ali sa je previdno postavila od daleč. Nadaljeval je spet pogovor z onim neznancem, ona ženska je pa dremala dalje.

»Košir,« se je oglasila naenkrat, »kako se bova pa gledala s tvojo ženo jutri?«

»Kaj te skrbi!« je odgovoril malomarno in govoril dalje.

»Če se bo preveč repenčila, jo ubijem,« je dodala.

Elvira ni mogla pojmiti, kaj nameravajo in začutila je v resnici strah pred tujko, ker iz pogleda ji je brala, da bi bila sposobna zadaviti vsakega z mirno vestjo. Hotela je skočiti v hišo, ali ni imela poguma, od zunaj pa se ji ni več ljubilo gledati, ker studili so se ji vsi, tudi mož.

Odšla je domu, vrgla se v svoji sobi na sedež in plakala vso noč do jutra ...

Okrog osmih je slišala na dvorišču ropot in hripave, pijane glasove. Iz kočije so stopili njen mož, ona ženska, oni neznanec, visok, suh človek, a o obleki sploh ni bilo govora: nekakšen frak, ki je bil že brez barve in je en rep ostal bogve kje v kakšnem trnju, a drugi rep bi komu drugemu sezal do peta, toda lastniku je sezal samo črez kolena. Na kuštravi glavi mu je čepela nekakšna kapa, ki je menda izvirala z Ruskega. Globoko se je klanjal Koširju in mu nekaj pravil. Samo dober poznavalec bi mu videl na obrazu inteligentne poteze, drugače je bilo vse odeto s surovostjo in propalostjo.

»Au revoir, monsieur Košir,« mu je rekel na koncu in malo privzdignil kapo, a potem je pristopil k oni ženski in ji govoril najprej v francoskem, a potem v ruskem jeziku. Gospa ni razumela dobro francosko, ali rusko je vse posnela. Govoril je: »Veš, da ne pozabiš na me, tebi se bo zdaj dobro godilo, a jaz ne bom imel večkrat dveh krajcarjev za žganje, zato te bom čestokrat obiskal s kakšnim pismom, ker daleč ne bom od tukaj. No, pa kaj ti bom pravil, saj veš, kaj imaš storiti.«

»Obišči me katerikrat osebno,« je naročila ženska in se obrnila h Koširju, ki je radovedno poslušal, ali ne razumel.

Gospa Elvira ni mogla iz vsega še ničesar sklepati, zato je nervozno pričakovala, kaj se zgodi.

»Z Bogom, dobro se imejte, bodite pridni, na Boga ne pozabite! Servus, Ana, adieu monsieur!« je vpil oni pojoč in odhajal.

»Servus, Stružec – pardon, doktor Stružec!« je zavpila za njim ženska in se sama pri sebi smejala.

Hlapci in dekle so se bili zbrali na dvorišču in se smejali tistemu človeku in njegovemu fraku. Tudi Janez je stal na hodniku in pomilovalno gledal gospo.

Košir je prijel ono žensko za roko in odšla sta po stopnicah gor, govoreč tiho med sabo. Zdaj je bilo gospe Elviri vse jasno in zazdelo se ji je, da jo je nekdo prebodel. Omahnila je na naslon, obraz ji je bil smrtnobled, a oči so se ji stekleno uprle v steno. Ni videla, ko sta šla onadva mimo nje, samo čutila je, da je nekaj peklenskega v njeni bližini. V tem trenotku ni ne mislila ne čutila ...

»A to je tvoja žena?« je vprašala ona Koširja.

Koširju se je čelo stemnilo in pokimal je.

»Pa je lepa ženska, – samo mrtva.«

Košir je molčal in odprl vrata v svoje prostore. Peljal je tisto žensko notri, posadil jo na divan, sam pa sedel k nji in dejal: »Glej, Ana, kar je moje, je tvoje.« Ona se je malomarno ozrla po sobi in odgovorila: »Če me hočeš imeti, le skrbi, ker sicer grem po svojem potu drugam in k drugemu.«

»Ne bo ti treba,« je zagotavljal Košir. »Kolikor boš potrebovala, bo moja skrb. Vrjemi mi, da se še nisem zaljubil v žensko, a v tebe sem se. Ti nisi navadna ženska, ti si hudič ali –«

»Je že dobro, saj si mi že rekel to,« mu je zaskočila v besedo in ogledovala svojo obleko. »Jaz sem sicer raztrgana, ali rada imam lepo obleko. Če hočeš, da ti bom ugajala, kupuj, ali kaj vrednega.«

»Vse,« je potrdil Košir.

»Navajena sem, da imam zmerom kaj denarja; zato ti povem, da ne bom zadovoljna, če mi ga boš delil. Ne spadam med tiste ponižne ženske, ki so zadovoljne, naj bo kakorsibodi, da je le mož pri nji.«

»Dobro.«

»A k sebi bom vzela svojo siroto Vijoleto, ki strada v Ljubljani, stroški so pa tvoji.«

»Dobro, dobro,« je mrmral Košir, a oči so mu lezle skupaj od zaspanosti.

»Zdaj bova pa malo spala,« je končala in naslonila glavo na njegovo ramo.

II.[uredi]

Gospa Elvira in njena sestra sta sedeli v malem salonu na kanapeju. Molčali sta obe, ker obema je ležala na srcu težka mora, ki ju je dušila. Obhajalo ju je polno neprijetnih občutkov. Gospa Elvira je globoko vzdihovala, ker je bila telesno in duševno uničena. Prej cvetoči obraz je bil bled in suh, oči so nemirno begale semtertja. Tudi sestra je vzdihovala, ker se ji je Elvira smilila, a obe je mučilo še najbolj to, ker se temu zlu ni dalo pomoči. Mislil bi kdo, da se bo Košir hitro naveličal nove ljubezni in spet vsaj za nekaj časa spoznal, da je žena vendar žena. Ali to se ni zgodilo, ker je svoji novi izvoljenki vsak dan bolj ugajal, a ona pokazovala vsak dan bolj svojo moč v hiši. Soproge se je Košir izogibal, zato ga ni več videla od tistega dne, ko je pripeljal svojo novo ljubezen. – Gospe Elviri je postalo takrat slabo in tri dni se ni ganila iz postelje. Sestra je mislila oditi, ali ni hotela ostaviti sestre v bolezni.

Mislili sta se kaj pogovoriti; zato sta prišli sem. Ali nobena misel jima ni prišla v glavo, nobena besedica na jezik. Kakor zakleto se jima je zdelo vse in Zorka je želela zbežati iz tega poslopja, ali ni hotela zapustiti sestre, dokler so šolske počitnice. Zaželela si je videti brezskrbne in nedolžne obrazke otrok, ki so jo oboževaje opazovali in poslušali.

»Torej Elvira, moj čas je pred vratmi,« je naposled začela Zorka. »Služba me kliče in moji otroci iz petih vasi me že težko čakajo.«

Pogledala je sestro, a ta je bila mirna, kakor da je ne sliši. Zato je dobila pogum in hotela je nadaljevati, ali Elvira je odprla usta in komaj slišno izustila: »Kaj mi vzbujaš to neprijetno misel!«

»Ne delam tega nalašč, draga, samo hočem vedeti, kaj boš začela?«

»Ah,« je vzdihnila gospa in sklenila roke. »Kaj naj počnem?«

»Nekaj moraš na vsak način. Ali ostaneš tukaj?«

»Kam čem pa iti?«

»Z mano pojdi. Živeli bova lahko in brez skrbi.«

»Tudi pri tebi ne bi bila srečna.«

»Boljše je vendar kakor tukaj, kjer si še v nevarnosti za svoje zdravje in življenje.«

Za temi besedami je nastal zopet molk. A naenkrat je skočila Zorka na noge in tekla k zvončku.

»Kaj češ?« je vprašala Elvira čudeč se.

»Izvedela bom od Koširja, kaj misli in namerava.«

Prišel je Janez in vprašal, kaj je.

»Pokliči gospoda in reci mu, da želi njegova gospa govoriti z njim.«

Odšel je in oni dve sta spet molčali, dokler se ni sluga vrnil.

»So dejali, da pridejo takoj.«

»Čudno,« je dejala Zorka, a včeraj ni hotel priti; morda si je že premislil.«

In res so se takoj odprla vrata in vstopil je Košir. Ko ga je gospa zagledala, je zadrhtela.

Zorka je stopila pred njega, njen pogled je strogo in zaničevalno meril njegove oči, da je bil Košir v vidni zadregi. Hotel se je že obrniti.

»Najlepše se zahvaljujem, da ste vendar enkrat prišli,« je začela Zorka in mu ponudila sesti. Košir je odbil.

»Ne boste dolgo zadržani,« je nadaljevala, »samo vprašam vas, ali v svojem srcu količkaj čutite do svoje soproge?«

Košir je bil kakor v zadregi. Elvira je sicer lepa žena, to ji prizna, ali ni mu stalo nič do nje. Ne čuti antipatije do nje, ampak je ravnodušen.

»Ne čutim. – In ona lahko dela po svoji volji,« je odgovoril in hotel oditi, ali pridržala ga je.

»Kako dolgo mislite še imeti ono pri sebi?«

»Dokler bom hotel,« je odgovoril ponosno in ravnotako odšel brez pozdrava. Gospa Elvira je zajokala, da bi se kamenu smilila.

»Ne jokaj; to ne pomaga,« jo je odvračala sestra.

»Gospa, nikarte jokati,« se je oglasil Janez, ki je bil popolnoma zaljubljen v svojo gospodinjo. »Potolažite se; jaz mu spiham kašo, katere ne bo mogel prebaviti vse žive dni.«

»Tiho bodite, Janez,« ga je blago opomnila Zorka.

»Milostna gospodična, mene boli, če gospa jočejo. Še moja pokojna Nežka, Bog ji grehe odpusti, se mi je smilila, če je jokala. – A jaz pravim, da gospod nimajo prav, ko tako žalijo gospo, pa privlečejo takšno Sodomo pod svojo streho. – Če jim gospa ne ugaja, pa naj potrpijo. – Moja pokojna Nežka, Bog mi grehe odpusti, je bila grda, da je ni bilo pogledati in huda kakor osa, pa sem si mislil: »Janez, kar si si izbral, to imaš. Da si si kaj boljšega izbral, pa bi tudi kaj boljšega imel.« Videl sem, da so druge ženske lepe, pa sem si mislil: »Kaj zato; tudi grde morajo imeti može.« No, pa te besede se ne tičejo gospe, ker ona je lepa.«

Še bi bil dalje govoril, da ni Zorka začela govoriti s sestro, ki je nehala jokati.

»Torej zdaj vidiš, da je boljše iti z mano.«

»Pa ne bom šla,« je kratko odgovorila Elvira.

»Potem ti ne morem pomagati. Želela bi ti, da imaš mirno življenje.«

»Ko bi jaz mogla biti takšne narave kakor ti.«

»Tudi moja narava bi bila drugačna, ali s pomočjo razuma zatiram v sebi neodločnost in slabost. Svetujem ti, da greš z mano. Ne zanašaj se, da bo on prenehal flegmatično letati za udovoljenjem svojih strasti, ki so ga naredile nesposobnega za vsako stvar, odvzele mu lastno voljo, misli in govorjenje.«

»Vse mi pleše pred očmi! Ah moja glava.«

Vzdignila se je s trudom, pomagala ji je sestra in jo odpeljala v spalno sobo.

V Koširjevih prostorih so se prav dobro imeli. Namreč Košir ne, ali Ana je skakala veselja, ker prišla je prijateljica in sovrstnica Vijoleta. Sedela sta ravno s Koširjem in pila, ko so se vrata odprla in je v sobo prišla elegantno oblečena ženska, še precej lepa. Ana je zavrisnila, tekla ji naproti in jo predstavila kot mademoiselle Violette. Za njo se je pokazala kuštrava glava in oguljen frak Stružcev. Košir je bil iznenaden. Stružec se je globoko priklanjal in pel z laskavim smeškom: »Tudi jaz sem se predrznil.«

»Kaj nisi odpotoval?« ga je vprašal Košir.

»Kaj pa, ali na potu sem srečal gospodično in se vrnil.«

Koširju je bilo sila neprijetno. Če se mu takšen človek pridruži v gostilnici, kedar je pijan, ne reče nič, ali da bi mu v hišo prihajal kot kak stari prijatelj. Ni vedel, kaj bi storil, ali bi oba zapodil ali kaj. Ozrl se je na Ano, a na nji ni bilo videti sledu neprijetnosti.

Odšel je nejevoljen in gledal s hodnika na dvorišče. Takšno društvo se mu ni mililo, a vendar si ni mogel pomoči. Ni se upal, da bi jim kaj rekel, ker Ana mu je že prej zažugala, da ne sme biti neprijazen proti njenim prijateljem, ki ji bodo vzbujali lepe spomine in jo zabavali. Povedala mu je naravnost, da jo on ne najmanje ne zna zabavati, kakor je vajena in da razen jedi in pijače nima pri njem ničesar. In na njega je to delovalo, da ni vedel kaj naj začne, da ji ne bode dolgočasno, ker osvojila mu je popolnoma srce, da je trepetal pri misli, ko bi ga ona zapustila. Kako to, da ga je toliko omamila, ni mislil, samo to je vedel, da je na njo navezan in da ne bi hotel živeti brez nje. Zdaj v štiridesetih letih se mu je pvič vžgalo v ljubezni srce, da je ljubil brezumno. Odnekdaj ni mnogo mislil pa tudi zdaj si ni s tem belil glave, samo se je dal voditi svojim občutkom.

Tako se je tudi zunaj kmalu utolažil in ravnodušen je stopil v sobo.

Pri mizi so sedeli in pili. Ana je gledala z zaljubljenim očesom v prišlico in ji venomer polnila kozarec. Stružec je praznil, kar se je dalo, da se mu je obraz zardečil.

»Monsieur Košir, ne vouiez–vous pas boire?« je ponujal Koširju, a ta je samo od daleč stal. Opazoval je Vijoleto; ni mu se dopala ne najmanje. Bila je ženska, ki je lahko rekla, da je izkusila dosti, ali od vseh skušenj ni imela dobička.

»No, kako se ti dopade?« je vprašala Ano, a ta je odkimala.

»Ne najmanje.«

»Kako to?« se je začudila Vijoleta, ne pričakovaje spričo Koširja takšnih besed. Ona ni bila pred moškimi tako odkritosrčna, ker ji tudi ni kazalo.

Vsedel se je naposled poleg Ane, a dr. Stružec mu je natočil čašo.

»Pijte.«

»Ne bom.«

Stružcu so se zasvetile oči, ko se je Košir naslonil na Ano, ki se nikakor ni hotela zanj zmeniti. Ker je prenaglo pil, je bil že pijan in prikrita natura njegova je počasi devala raz sebe cape surovosti.

»Pij, primojduš!« je zavpil na Koširja, ali hitro je prišel k sebi in ker ni vedel kaj reči, se je priliznjeno smehljal.

»No, pa pij, Košir,« ga je silila tudi Ana. »Jaz bom tudi, da bom pijana. Dokler sem sama s tabo, se ne morem napiti, ali kadar sem med svojimi starimi prijatelji, postanem to, kar sem nevajena.«

Koširju se ni ljubilo, ali ker je Ana rekla, je vzel čašo in spraznil; tudi ona je storila tako, a potem spet nadaljevala pogovor bolj tiho.

»Kako je v Petrogradu; povej mi vendar.«

Vijoleta jo zdihnila in rekla: »Dobro je bilo od kraja, Rus je dajal denarja, fine obleke in vsega, česar si je srce zaželelo, ali samo pol leta. Naenkrat je začel postajati mrtev, siten in jaz sem že vedela, kaj pride. Da ga rešim skrbi in mu preskrbim spremembo, sem mu ukrala pet tisoč rubljev in šla. V Ljubljani sem bila mesec dni in – sama veš, kako je bilo.«

»Vem. Ampak tisti Rus je bil fin dečko.«

»Kakor se vzame,« je rekla Vijoleta in se zamislila. Stružec je gledal pred sabo v kozarec, samo večkrat so se mu oči obrnile na Koširja, ki je poslušal Vijoleto.

»Meni je ugajal, je nadaljevala Ana, mnogo bolj kakor tale Košir, ki noč in dan vzdihuje, kako me ima rad. Parkrat je celo pokleknil pred mene.«

Koširja je nekaj vgriznilo v srce.

»Kaj ti ni prav?!«

»Kaj tega treba!«

Vijoleta je imela medtem glavo naslonjeno na roke in zdelo se je, da ne sliši, kar se govori, pa naenkrat je vzdignila glavo in uprla oči v Koširja in rekla: »Ana, dobro je, dokler pokleka pred tabo. Bodi zadovoljna!« Košir ji je dal prav, ali obenem si je priznal, da mora poklekati pred njo, ko bi tudi bogvekako bilo. – Zagledal se je v njen obraz, težke trepalnice in fine črtice okrog malih ustnic, ki so se znale pri smešku tako cukrasto narediti, da se mu je srce zibalo in tajalo v neopisljivi sladkosti. Oh ta Ana! Privlačila ga je vedno bolj k sebi, da se mu je roka tresla, kadar ji je božal mehko lice. Čutil se je zadovoljnega in srečnega in samo včasi se je še domislil na svojo ženo, katero je nekdaj, navzlic temu, da ji je uhajal, vendar nekoliko rad imel. Ali zdaj se je spominjal nje samo še izdaleč, kakor nekega človeka, s katerim je nekdaj občeval. Vso dušo in vse srce mu je zavzela samo Ana in Ana ...

Srečen je bil ... In vzel je čašo, trčil s z Ano, srce se mu je spet zmajalo in spil je čašo in tako drugo, tretjo, četrto ... Bil je poln občutkov, ki so mu silili iz srca, omamljevali ga in mu še bolj prepredli slabo razviti in z mrežo neinteligentnosti prepleteni razum.

Vstal je, odšel v predsobo, naslonil se na okno, da se ohladi. V sobi se je začel šepetajoči razgovor. Stružec se je vzdignil, vzdihnil in resno spregovoril: »Ana, imaš denarjev?« Ana ga ni hotela takoj slušati, a on je udaril z roko po mizi, da so čaše odskočile in spregovoril: »Ana, daj denarja!« 

»I no, počakaj malo!« se je razjezila.

»Ana, daj denarja, dokler ni njega tukaj!«

»Prokleti sitnež!« se je jezila. »Pa praviš, da si doktor. – Sicer pa, saj sitnost je doktorska lastnost.«

»Jaz doktor filozofije in nič siten, ali Ana, denarjev daj!«

Uprl je svoje nekdaj črne ali zdaj krvave oči v njo in prežal, kaj bo. Ona je posegla v žep in izvlekla zmečkan denar, vrgla pred njega, kakor ničvredna stvar in dalje govorila.

»Hoho!« se je smejal in delal neumne obraze. »Deset, dvajset, sto dvajset ...

Naštel je do devetstointrideset. »Bien«, pokimal je z glavo in spravil v nekakšno mastno listnico. Ana je pravila Vijoleti o nekakšnem advokatu, ki je lazil za njo po celem Zagrebu, ali je bil grd, pa se ni zmenila zanj. Vijoleta je spet vzdihnila, ker ji je zavidala in slutila, da ne bo več nič opravila pri moških.

»A kaj toliko vzdihuješ?« jo je vprašala Ana, a ona ni odgovorila. »Ne boj se nič, saj boš pri meni in kar ti bo srce poželelo, dobila boš.« 

»A bo hotel dati?«

»Okoli malega prsta ga previjem, če je moja volja.«

Stružec se je vzdignil, priklonil se in rekel: »Najboljša hvala. Ker ste tukaj tako prijazni, bom pa vzel par steklenic sabo.« Dve je spravil v žepe, a dve je vzel pod pazduho. »Zdaj pa grem spet k svojim kmetom, pa jim bom razlagal, kako so grški bogovi spali pri svojih ženah.« Medtem je prišel Košir spet v sobo. Tudi njemu se je poklonil »Najlepša hvala! Vzel sem si par buteljk.«

Košir se mu je smejal in mu rekel, da mora doktor bolje paziti na svojo obleko.

»Kar dobim, to pa nosim,« je flegmatično odgovoril Stružec.

Tudi Vijoleta ga je opomnila, da mora biti lepše oblečen, če hoče prihajati med gospodo.

»Mademoiselle Violette, ti si me že navajena, pa mi ne boš zamerila, a doktor Stružec ni gizdav.«

»Jaz ti dam obleko.« je rekel Košir in hotel oditi, ali pridržal ga je doktor Stružec. »Gospod, jaz sem še enkrat tolik kot vi in dvakrat bolj suh. Zato ne delajte še večje neumnosti iz mene. Ta frak mi je čez kolena, a tistemu krojaču v Benet­kah, ki mi ga je podaril – ne, prodal mi ga na upanje – je bil kratek. Mar hočete, da mi bodo hlače do kolen segale, a frak vaš mi bo stal, kakor da sem utekel iz žaklja?«

»Daj mu denarja!« se je oglasila Ana.

Košir je že segnil v žep, ali ni izvlekel, ampak vprašal, kam misli iti.

»V Ljubljano, a od tam v Trst.«

»No v Trstu si naroči na moje ime obleko, a kadar spet prideš, glej, da boš čeden.«

»Uh, pa kako!«

Klanjal se je še nekaj časa in odšel. Hlapci in dekle so se spet zbrali pred vratmi in se mu glasno smejali. On je šel mimo njih, kakor da jih sploh ne vidi. Ni ga brigalo.

»Lej ga hudiča, temu je dal vina, nam pa še petijota ob nedeljah ne privošči,« je opomnil in se hudoval najstarejši hlapec.

»Kaj pa on ve, da smo mi tudi žejni. On misli, da nam daje motika moč.«

Stružec ni tega slišal.

Pri Koširju so pili še dalje. Vino je bilo močno in jim je razgrevalo v glave. Vijoleta je bila najprva pijana in postala je zgovorna in kričava. Ana je tudi pila in venomer točila Koširju in ga silila piti.

»V imenu ljubezni, Košir!«

Košir je pil in začel poljubovati Ano, a Ana Vijoleto. Poljubil je tudi parkrat Vijoleto, a ona ga je kakor s kleščami pritisnila k sebi. Postal je razvnet in pil je še bolj.

»Pijmo, pijmo! V imenu ljubezni.«

Tudi Ana, ki je manj pila, je bila razgreta. Smejala se je, gledala Koširja in oči so se ji divje svetile. Objela je Koširja in ga poljubovala, da ga je hotela zadušiti. On je bil brezvesten od vina in občutkov in zdelo se mu je, da plava po vodi, ki je bila voljna in omamljiva in lezla mu je čez kožo v notrino telesa in dajala neko čudno prijetnost.

»Košir, a bi hotel, da ti zdaj pobegnem?« ga je težko sopeč vprašala.

On jo je neumno pogledal in obraz se mu je nakremžil.

»Pobegnila!« Zakaj?

Zgrabil je čašo, majal jo, da se mu je vino razlilo in vpil: »He, pijmo, pijmo v imenu ljubezni!« Pil je in se zrušil nazaj na sedež, a oči so mu topo blodile naokrog.

III.[uredi]

Nastalo je jesensko vreme in prišli so dolgočasni dnevi. V gradu je zdaj vladal mir. Nikogar ni bilo slišati in nikogar ni bilo na pregled. Človek bi mislil, da se je tukaj nekaj zgodilo, ali nič posebnega se ni zgodilo, in ljudje, ki so stanovali tukaj, so se grozno dolgočasili. Dolgočasil se je Košir, ali ljubezen mu ni ponehala. Sicer so ga večkrat obdajali nekakšni takšni občutki, kakor da se je že vsega naveličal in kakor da bi mu hotela rasti skrb, kako se bo vse končalo. Dolgočasila se je Ana, dolgočasila se je še najbolj in bila najnezadovoljnejša. Ni se ji dopalo, ker si je želela prejšnjega burnega življenja; to je bilo za njo premirno. Dr. Stružec se je stalno naselil v gradu in pil in jedel, da je bilo veselje. Imel je svojo sobo, kjer ga ni nihče motil. Ali tudi njega je spopala bolezen, da menja zrak, jedi in stanovanje. Z Vijoleto sta bila skupaj in ona se je počutila precej zadovoljno. – Gospa je bila ves dan sama in zapuščena. Vdala se je v svojo usodo in tiho trpela. S sestro si je dopisovala, a tolažil jo je Janez, ki je obrnil vso skrb na njo.

Ana je bila že nekaj dni silno razdražena in melanholična. Nič ji ni bilo prav in za vsako stvar se je jokala. Košir je umiral od sožalja in neznanja, kaj naj stori, da bo dobro. Vzdihovala je in vzdihovala, ali sama ni vedela zakaj, samo so ji blodili po glavi spomini iz zadnjih let, spomini zelo grdi, ali nji so se zdeli lepi in ne bi se branila, da se ti spomini spet spremenijo v resnico.

»Kaj ti je?« je javkal Košir in bil kakor na žebljih.

Ona ni od kraja odgovarjala, a naenkrat se ji je razvezal jezik.

»Pusti me! Želela bi vzeti svoje staro krilo in capasto suknjo, pa da grem.«

Drugi kdo bi praktično porabil te besede, ali Košir še pomislil ni na kaj, ampak vztrepetal.

»Ana!« je dejal očitajoče.

»Hočem imeti svoje stare cape, pa grem,« je vpila.

Košir je mislil, da potrebuje kaj, zato jo je prijazno vprašal, koliko rabi, ali stresla se je ravno tako.

»Kaj mi še denar! Jaz bi rada vpila, kregala se, samo da ne bi bilo tako mrtvo.«

»In lasala,« je dodal nekdo. Bila je Vijoleta, ki je vstopila.

»Čeprav, samo da bi čas minil. Od kraja sem trosila in zapravljala iz dolzega časa, zdaj sem tudi že tega sita.«

»Eh, muhe imaš,« je vzdihnila Vijoleta in si ogledovala obleko, katere je bila že sita.

»To niso muhe!« se je jezila.

Košir je hodil vznemirjen okrog nje in razmišljal, kaj bi storil, ker ni mogel prenašati njenega kislega obraza. – Kako je ta človek postal naenkrat obziren! Ali to ga ni vznemirjalo, da je uničil svojo ženo.

»Ana, povej, kaj češ. Vse ti storim, saj te imam rad.«

»A! Neumnost!« je zarežala ona, a Vijoleta je zmajala z glavo, ker bi znala drugače upotrebiti ta trenotek.

»Ali Ana!« jo je opomnila očitaje, ker se je bala, da ne bi bilo slabih nasledkov za njo in Ano.

»Kaj me briga!« je izbruhnila. »Odšla bom nekam, da si preženem dolgčas.«

Košir je nervozen šel ven in vstopil k dr. Stružcu. Na hodniku je slonela gospa Elvira. Srečala sta se s pogledi in njen je bil tako očitajoč, da ga je zazeblo pri srcu in zbudilo se je v duši očitanje. Poleg nje je stal Jakše, ki je edini še prihajal obiskovat jo, Jakše se ni hotel ogledati na njega in zato se mu je čudno zdelo. »Torej tudi on se jezi,« si je mislil, ali mahnil je z roko, otresel se vsega in stopil k Stružcu. Ali ta je hrčal in buditi ga ni hotel. Vsedel se je na stol in razmišljal, kako naj zadovolji Ani.

Vijoleta se je vsedla k Ani, gledala ji v oči in čez nekaj časa dejala: »Ti ne delaš dobro. Moreš si misliti, da njega lahko potrpežljivost mine.«

»Meni je vseeno,« je odgovorila Ana in vstala. »Jaz sem ga že sita in nič mi ne bo žal, če greva vsak po svojem potu.«

»Ti si neumna.«

»To ni nikakšno življenje; to je umiranje. Strah me je, prebivati v teh sobah, ker se mi zdi, kakor da sem med mrliči. In zdi se mi, da bom umrla kmalu. Poprej sem zmeraj vedela, da živim, zdaj pa ne vem, kaj se z mano dogaja.«

»Molči, molči; ti si še neumna.«

V sobo je spet stopil Košir. Obraz mu je sijal od veselja. Ana ga je začudeno gledala, ker je bila radovedna, kaj bi se bilo zgodilo.

»Ana, ali bi hotela potovati v Italijo?«

Obe sta vrisknili in skočili k njemu od veselja. Koširju se je srce zadovoljilo, ko je videl, da se Ani ustnice nabirajo. Iztuhtal je, da bo razveselil svojega »hudiča« in sam bi tudi rad nekam odšel. Zmenili so se, kdaj bi šli in vse potrebno. Za gospodarja so izbrali Stružca, a oni trije bi odšli in Ivanko bi tudi sabo vzeli. Ženski sta skakali od veselja in ploskali z rokami, a on je bil zadovoljen.

Ana je tekla v sobo Stružčevo, da mu naznani veselo novico. Stružec je spal na oguljenem kanapeju in z odprtimi usti smrčal. Dolgi, neurejeni lasje so mu padali čez oči do nosa.

»Hej, doktor!« je vpila in ga tresla za roko, nakar je Stružec prestrašeno pogledal in skočil pokonci.

»Kaj spiš dan in noč in ni te nikoli na spregled?«

»Ravno prav, da si prišla. Odkar sem tukaj, zmerom pazim, da pridem s tabo do besede, a zmerom se izogiblješ.«

»A si že spet začel otročajiti,« je rekla in se obrnila, da odide. Ali dr. Stružec ji je zastavil pot in oči so mu divje vzplamtele.

»Nikamor, dokler se ne domeniva!«

»Ti si neumen; beži!« je skoraj vpila in mu se hotela ogniti in izviti. Ali zgrabil jo je s svojimi koščenimi rokami in jo posadil na kanape.

»Tukaj boš sedela.«

Ona je ostala sede in radoveden pogled vprla v njega. On se je tudi prisedel k nji, objel jo okrog vratu in začel: »Ana!« ... Nato je vprl naravnost grozni pogled v njo in roke so se mu tresle. »Kdaj pride tisti čas, da spet spoznaš, da sem jaz najboljši in se k meni povrneš?«

»O ti bebec! Misliš, da sem neumna!« se je norčevala in pustila, da jo objemlje.

»Ana!« je izustil strastno, ali obenem bolestno in roke so se mu še bolj tresle.

»Ne bodi prismojen; tako neumna še nisem, da bom šla k tebi stradat, a zraven me boš še pretepal.«

»Ana! Tega ne morem več prestajati; nekaj se mora zgoditi.«

Oči so se spet z divjim sijajem uprle v njo, ali ona je mirno in brez strahu prenašala ta grozni pogled. Še ponorčevala se je: »Kaj se bo zgodilo?« Nato se je stresel Stružec, skočil od nje in v roki se mu je zasvetil dolg, oster nož. Ana je ostala mirna; toliko, da se ni smejala.

»Glej, Ana! A ti je znan ta pipec? Ali on, ali ti, ali jaz; nekaj se mora zgoditi.«

»Oh, ti si grozen bebec! Varal si me prvič, da sem šla k tebi, a drugič me več ne boš.«

»Torej me nikakor nočeš?« Ton teh besedi je bil grozen.

Skočil je proti nji in zamahnil z nožem, ali v mahu se mu je roka sama ustavila, padel pred njo in proseče vzdihnil: »Ana!« Ona se mu je zopet smejala, ker je bila že vajena tega, dokler je živela z njim. Ni samo enkrat izvlekel noža, da jo zakolje, a vsakikrat mu je roka omahnila in trepetal je pred njo.

»Oh, ti otrok! Škoda, da si že tako star!«

On se je zopet zravnal na kanape in zamišljen ostal. Ni poslušal kako mu je razlagala o potovanju v Italijo, da bo šla Vijoleta tudi z njim, a on da bo ostal za gospodarja. Iz oči ji je sijala radost pri tem pripovedovanju in vsa duša ji je vpila: »V Italijo, v Italijo!« Vzdignila se je in skoraj stekla iz sobe.

»Danes bomo pa za slovo pili kar se bo dalo,« je zavpila, ko je spet prišla nazaj h Koširju in Vijoleti.

Tudi Ivanka je bila notri in obe sta jo začeli poljubljati. Bila je šestnajstletna, lepa deklica, črnih oči in težkih trepalnic. Tudi njo so poklicali s sabo, a ona je veselo sprejela poziv.

»Kako se imata z Jakšetom; mene se izogiblje?« je vprašal Košir, a ona je zardela in tiho rekla: »Jezi se na me.«

»Zakaj?« so vprašali vsi.

»Zato ker sem nevtralna proti Ani.«

»Uh! To mora biti misijonar!« je opomnila Ana.

»A drugače je lep fant,« je dodala Vijoleta.

»Le nič se ne boj!« jo je Ana tolažila. »Če te pusti, saj jih imaš lahko deset drugih. Le počakaj, v Italiji boš videla drugače lepe fante.«

Ivanka ni bila teh misli, ker je ljubila Jakšeta in vsled tega ji je bilo stalo za njega. A teh misli se je otresla, ker tudi v nji je vpilo: »V Italijo!« – Stekla je na hodnik, kjer se je še razgovarjal Jakše z Elviro in mu povedala z veselim obrazom, ali iznenadila se je, ker Jakšetov obraz je ostal hladen pri taki radostni novici.

»S kom bos šla?« jo je vprašal.

»Z očetom.«

»A s kom bo šel oče?«

»Z Ano.«

»Potem zbogom, srečen pot!« je rekel in se nejevoljno obrnil na drugo stran.

»Menda ti ni prav, da grem.«

»O, ne! Še veseli me, da greš s tako imenitnim spremstvom,« je odgovoril pikro.

»Torej mi ne pustiš?« je vprašala žalostno in solze so ji stopile v oči.

»Saj pravim, da me veseli, da greš s tako imenitnim spremstvom.«

»Ali si čuden! A jaz grem vseeno, čeprav ne moreš videti, da sem z njo. Meni je vseeno ta ali ona, mati mi nobena ni.«

»Z bogom, ali za vedno srečen pot!«

Razmišljala je nekaj časa, kaj naj stori. V notranjosti svoji je slišala dva glasa; eden jo je zadrževal, a drugi je glasno vpil: »V Italijo, v Italijo!« Zadrževala jo je ljubezen, ali silna želja za potovanjem je bila jačja in mislila si je: »Če me pusti, dobim lahko deset drugih.«

Odšla je, a za njo je še rekel Jakše: »Mislim, da to jabelko ne pade daleč od jablane,« a ona se ni zmenila za to.

Drugi dan na vse zgodaj je bilo na dvorišču vpitja in smeha. Košir je bil elegantno oblečen, a ženske posebno. Nalagali so se na kočijo, ki jih bo peljala do železnice. Dr. Stružec je bil zelo sentimentalen in ni se klanjal, kakor je bila njegova navada; še poslušal ni na Koširjeva naročila, kako naj gospodari. Večkrat se mu je oko ustavilo na Ani, ki je bila razigrana od veselja in v resnici lepa.

»Zbogom, zbogom!« se je glasilo in kočija je odrdrala; ostal je dr. Stružec kot gospodar v gradu.

IV.[uredi]

Grad je ostal pust in ves dan ni bilo slišati glasu. Gospa se je mudila v svoji sobi. Bila je že nekoliko potolažena in se s tiho bolestjo spominjala Koširja, kakor moža, katerega je imela enkrat, pa zdaj ga ni. Zabavala se je navadno s knjigami, poslušala Janezove historije o njegovi Nežki in tako je minil počasi dan. Skoraj vsak dan je prišel tudi Jakše in v zadnjem času ni več govoril o drugem kakor o Zorki. Noči so ji bile posebno dolgočasne, ker spati ni mogla. Pohajala ni nikamor, ker se je bala mraza.

Dr. Stružec se je pač malo zanimal za gospodarstvo. V hlevu je bilo štiri pare konj in pred hlevom cela množica kočijic in vozičkov; on ni vedel za nič in tudi ni hotel vedeti. Od kraja je samo pil in čepel v svoji sobi, a pozneje je odhajal v Kot, majhno mestece, oddaljeno eno uro od grada, tam denar zapravljal in vsega zlodeja počenjal. Tam se je kmalu spoznal s krojači, čevljarji, pisači in muzikanti. Vsa ta družba in še kdo drugi se je primešal, je kmalu napolnila grad in gledala, da dobro živi.

Hlapci in dekle so začeli postajati in gledati, da jim tudi kaj boljšega pride pod kljun. Zato je bila kar hitro polovljena perutnina, vrata od kleti in shrambe odprta, a vsak je grabil in se veselil lepe priložnosti. – Izvošček, največji lakomnež, se je okoristil s priložnostjo, odpeljal se z najboljšimi konji in kočijo v Staro mesto in tam vse prodal. Ko so drugi hlapci to videli, je zajahal vsak enega konja, pognal proti Hrvaškemu in čez tri dni prišel nazaj prazen in izkrokan. Pastirji so prodajali v sporazumljenju z deklami najprej kakšno tele, a potem so šle tudi krave. – V kratkem času je bilo prodano vse do zadnjega parklja, kopita in kolesa in družina je, neimajoč kaj delati, uganjala ves dan burke. Nihče jih ni priganjal, ali se tudi nihče za njih zmenil in ni tako so drug za drugim zavijali svoje cule in počasi odhajali. Gospa Elvira je pazila na to, ali ni imela poguma zabraniti in dobiti oblast v roke. Janez je sicer ves dan vpil, ali njega se ni nihče bal. – Na spomlad, namesto da bi se oralo in sejalo, je ostalo vse pusto in samo v Koširjevih prostorih se je pilo in jelo, dokler je kaj bilo.

Jakšeta je spopalo v zadnjem času silno hrepenenje po Zorki. Želel je, da jo vidi in govori z njo vsaj par besed. Tudi gospa je imela iste želje in odločila sta se, oditi k nji.

Preskrbel je voziček, vsela sta se in dobro zavila in šlo je po ravni cesti, kakor strela. Padal je sneg, ali za to se človek ne zmeni, če je dobro zavit, ampak se mu samo lepo zdi.

V dveh urah sta bila na Zorkinem domu. Pripravljala si je ravno malo južino in je bila zelo iznenadena. Imela je dve majhni ali okusni sobici, v katerih je bilo tako prijetno, da se je človek kar domačega čutil.

»Oh, kdo bi si bil mislil!« je vzkliknila, ko sta se pokazala na vratih.

»Kako pa je cela stvar; zadnjič si mi pisala nerazumljivo?« je vprašala, ko so se vseli. Gospa je povedala, kako izgleda vse in Zorka se je nasmejala, ko je slišala, kako se dela.

»A nimaš nikake moči in poguma, da pustiš?« jo je vprašala, a gospa je v zadregi odgovarjala: »Ali naj se pretepam? Pa tudi veš, da se nisem s tem nikoli pečala.«

»Jaz bi se že in da vidim, če bi imela kakšne moči ali ne,« je ponosno dodala in dober poznavalec bi ji moral pritrditi. »Ti si sploh v vsem preveč ponižna in brez energije.«

Gospa je zopet vzdihnila in da uduši solze, je dala malo kruha v usta.

»Ti si že od nature slaba in neodločna, a ravno nasprotna bi morala biti, če bi si hotela pridobiti spoštovanja. – Žena, ki ima moža, katerega ne vodi pri nobenem koraku zdravi lastni razum, mora postopati po posebni energični taktiki. Priznavam, da je ta taktika prirojena lastnost, in nima je vsakdo.«

Gospa pa je zopet globoko vzdihnila in molčala. Jakšetov pogled je počival na Zorki, na njenem krasnem obrazu in zazdela se mu je kot nekaj nadzemnega, kot neko bitje, ki bi bilo sposobno za angelja varuha. In pomislil je v strahu, kako se bo upal povedati ji, da jo ljubi ...

»To je prirojena lastnost,« je nadaljevala in prijetno čutila Jakšetovo zanimanje. »In to se ne da naučiti. Nakatere ženske so slišale in slutile o ti taktiki, ali ko so se začele ravnati po nji, se jim je vse obrnilo na hujše, ker niso imele dovolj odločnosti in stanovitnosti. Zakonsko življenje je vedno vojskovanje med možem in ženo in ali zmaguje samo eden ali zdaj eden zdaj drugi. Zadnje je boljše. Zdrav razum, nasledki tega odločnost, stanovitnost in ravno tako prebrisanost so glavni pogoji.«

»Jaz sem mislila, da je dovolj, če sem stanovitna v ljubezni in v zvestobi,« je opomnila gospa Elvira.

»Tudi to je važen faktor. Netrezen in nerazumen mož ne zna tega ceniti. Ali vseeno se mora ljubezen pokoriti razumu. Pameten mož bo vseeno ljubil svojo ženo, če ji manjkajo tri obrvice ali če so se ji naredile poteze na čelu; s pomočjo razuma bo ohranil ljubezen v isti stopnji, in žena, če ji postane mož dolgočasen, bo ravno tako delala in si preganjala takšne misli s pametnejšimi. – Sploh pa bi se o tem dala napisati cela knjiga.«

Zvečer so se še le poslovili. Zorka se je pokazala ne samo kot duhovita, ampak tudi kot praktična ženska. Jakše jo je občudoval in še le pri slovesu se je drznil povedati ji, kaj misli.

»Gospodična, je začel že na vozu, a bi vam bilo prav, če vam rečem, da vas ljubim?«

Ona je zardela ali čisto malo in srce je ji postalo nemirno.

»Meni bi bilo prav, ali vaši zaročenki?«

»Ona je v Italiji in z njo sem se prej dogovoril. Videl sem, da bo tudi preslaba, da bi se pozneje v življenju obranila skušnjavam. Od vas sem se naučil, da gledam ne samo na telo, ampak tudi na razum.«

Ona se je zagledala v tla in ni takoj odgovorila.

»Meni je prav.«

Podala sta si roko, voz je stekel po gladki cesti. Gospa je bila zamišljena in Jakše se je prepuščal sladkim, opojnim občutkom ...

Zbudila sta se iz svojih mislih še le, ko so se sani ustavile pred gradom. Nasproti jim je prišel Janez, bled in z zavezano desno roko.

»Kaj imate pa to?« ga je iznenadeno vprašala gospa.

»Pojte hitro v sobo, da se ne prehladite,« je opomnil, pomagaje ji z voza in omotavaje s plaščem. Jakše se je poslovil in ona dva sta šla po stopnicah v sobo.

»Torej kaj se je zgodilo?« ga je vprašala sedaj.

»Takoj, ko ste odšli, je prihrumel tisti cigan od tam z nekolikimi barabami in hotel vdreti v vaše stanovanje. »Kaj hočeš tukaj?« sem ga vprašal, a on se je zarezal: »Gospa ima gotovo zlatnine dosti in mi potrebujemo denarjev.« »Seveda ima, ampak ne za vas,« sem zavpil in začel suvati okrog sebe, da so kar cepali. Ali oni vrag je potegnil nož in mi ga zasadil v roko. Da nisem nastavil roke, bi mi ga zadri naravnost v srce. »Ti prokleti pes!« sem rekel in pomnil bo za celo življenje, toliko jih je dobil.

»Siromak!« ga je obžalovala gospa. »Zdaj moraš pa k zdravniku.«

»A! Jaz razumem bolj to stvar!« se je odrezal in odšel spat.

Gospa ni dolgo zaspala. Glava ji je bila polna misli. Zunaj je nekdo hodil po hodniku in enkrat celo poskušal odpreti vrata, ali oglasil se je glas Janezov: »Čakaj, čakaj ti hudič!« in odcepetalo je s hitrimi koraki. Gospa se je od kraja prestrašila, ali ko je slišala Janeza, je bila sigurna in je končno zaspala.

V.[uredi]

Dr. Stružec je bil v silni denarni zadregi. Rad bi bil pil in zapravljal, ali ni mogel stakniti krajcarja. Znancev je zmerom manj pohajalo in naposled je ostal sam v kislem položaju. Ni se bal, kaj mu poreče Košir, bil je samo v skrbeh, kako bi mogel spet k sebi zvabiti Ano. O tem je mislil noč in dan in komaj čakal, da se povrne.

V silni stiski ga je naposled rešilo pohištvo v Koširjevih prostorih. Odposlal ga je v Ljubljano, prodal za mal denar in še to zapil in zakvartal.

V tem času so se popotniki vrnili. Nobeden ni bil zadovoljen; Italija ni pomagala. Ana je bila ves čas kisla in večkrat je imel Košir muke, da jo je zadržal pri sebi. Tudi Vijoleta je bila nezadovoljna, ker je slutila, da se kmalu spremeni položaj. A največje muke je imel Košir. Videl je, da mu je Italija požrla skoraj večino imetja in to ga je grizlo. A ni ga grizlo, ker je zapravil toliko, ampak ga je mučilo, kje bo odslej jemal denarjev, in trpel je tudi od sumnje, če bo hotela ostati Ana pri njem, ko bo videla, kako stoji. Ni se je naveličal, ampak še bolj se zaljubil v njo, čeravno mu je ona naravnost pokazovala, da ji je on lanski sneg.

A začudil se je šele, ko ni pravzaprav nikjer ničesar več videl; vse je bilo opustošeno in mesto preoranih njiv je našel puščavo. Pa še bolj se je začudil, ko je prišel v sobo. Vse prazno. Tekel je k Stružcu. Vrata so bila zaprta, ali ko je dolgo ropotal, so se odprla in pokazal se je zaspani obraz.

»Kakšnega hudiča si pa počenjal?« ga je vprašal tresoč se jeze.

Stružec se mu je globoko poklonil in odgovoril: »Vse zapili, monsieur Košir.«

Jeza ga je zgrabila nad takšno flegmatičnostjo, zgrabil ga je za vrat in začel daviti. »A sem te, hudič, zato pustil tukaj, da zapijaš?« je vpil, ali ne dolgo, ker v roki Stružcovi se je že zasvetil nož in oči so mu divje sijale. – Košir je odskočil, da se umakne nožu. –

»Bedak, a si nisi mogel misliti, da ti bom zapil!« se je zarežal Stružec in zaloputnil vrata. Košir je ostal okamenjen. Ni vedel, kam bi se namestil in kaj bi začel. Mislil je že, da si da v svoje prostore soprogino pohištvo; že je bil sklenil, ali nekaj ga je bilo odvrnilo in spomnilo, da sta še dve sobi na desnem kritu. Odšel je, da vidi, če sta tudi prazni. Sobi sta bili zaklenjeni, a ker jih je hotel videti, je moral prašati soprogo za ključe. Ni šel rad, ali se je vendar odvažil. Gospa je sedela poleg okna in brala. Ko so se odprla vrata in notri stopil Košir, jo je nekaj zbodlo v srce. Rada bi bila zavpila in sploh nekaj rekla, ali beseda ji je zastala. On se še ogledal ni na njo, samo s suhim in zapovedujočim glasom zahteval ključe. Pokazala mu je z glavo na mizo, kjer so ležali.

Sobi sta bili v redu in sem je dal zanesti Košir vse stvari. Vsedel se je nazadnje na fotelj in glava mu je pala na prsi. Žalosten je bil, ker ni mogel Ane nikakor zadovoljiti. Največje žrtve, katere je storil za njo, so ji bile ničla. Najdražje darove je prezirno vrgla v kot, kot malovredno reč. Čudno in sumljivo se mu je zdelo njeno obnašanje in bal se je, da je naenkrat ne bo ...

Medtem je bila Ana pri Stružcu, kateremu so se oči čudno zasvetile, ko jo je zagledal pred sabo. Ona se je vsedla na oguljeni kanape in začela: »Prišla sem, da te malo podražim, ker mi je strašno dolgčas. Rada bi se malo kregala, pretepala, ali kaj takšnega, samo da bi minil čas.«

»Ti se še norčuješ, ali jaz mislim čisto resno,« je začel s surovim tonom in nož se mu je spet zasvetil v roki. Ona se je nasmehnila, a on je zarjovel: »Torej ali misliš iti z mano?«

»Hoho! Kaj te je spet prijelo danes?« se je norčevala, a on je stal pred njo in jo srpo gledal.

»Kaj si mutast, ali imaš tako silne občutke?«

»Z mano pojdi, če ne te ubijem,« je zadonelo.

»Hoho! Občutkov imaš! – Da mi se ljubi, bi te še dražila malo, ali z nožem se ne morem pretepati.«

»Ana!« jo je prosil.

»Misliš, da sem neumna! Kaj bi pa imela pri tebi; poln žep lakote; rajša sem še zmerom pri Koširju, čeravno je še bolj dolgočasen kot ti.«

»Ana! Jaz bi kradel, jaz bi ubijal, samo da bi bilo za te.« Te besede je izgovoril z groznim tonom.

»O revež, kako te drži! Potem bi pa prišel v luknjo, in še jaz zaradi tebe. – Sicer pa prišel boš vseeno v tisto dolgočasje, kjer ne boš dobil za vse Kristusove rane kapljice žganja ... Prišel boš v tisto dolgočasje in tja pridemo mi vsi, ker zato smo rojeni ... Tam je izvoljeno mesto za nas. Vrata se nam na široko odprejo, ob kateri uri čemo ... Pazniki z zarjavelimi sabljami nas sprejmejo s šalo, vrata težko okovana nas pozdravijo s čudnim škripanjem, smrad in tema nas objameta prijazno ... Tam se vržemo na blato, gnijemo in imamo spomin, da smo nekdaj živeli ...«

Ana se je zamislila, a Stružec je nadaljeval še z groznejšim tonom: »Ana, z mano greš!«

»Ne bodi neumen!«

»Torej se ti je Košir toliko vcepil v srce?«

»A! Še bolj neumno! Košir in ti sta oba enaka in nobenega ne maram.«

Molčala sta oba. Ana se je sanjavo zagledala in vzdihnila.

»Čudne volje sem in nekaj čudnega se v meni dogaja,« je izrekla, vstala in odšla.

Kmalu za njo je odšel tudi Stružec s hitrimi koraki iz grada in mrmraje nekaj stiskal v pesti.

VI.[uredi]

Tri dni in tri noči ni imel Košir miru. Ni vedel, kam bi se djal in kaj bi storil. Ana ga je kar podila od sebe, čeprav jo je lepo prosil, naj mu pove, kakšno žrtev hoče od njega. On ni vedel, da za takšno žensko ni resna ljubezen in je ona tudi ceniti ne zna. Ni vedel, da bi se ji bolj dopadel, ko bi se podal z njo v parminutno pijano ljubezen in na konec ji dal surovo brco ... Tega ni on vedel. Zraven je še videl propast vsega svojega imetja in ni mogel več obstajati med temi stenami. Cele noči ni zatisnil očesa. Spomnil se je pač, kdo je kriv vsemu, in neko sovraštvo se mu je vzbujalo, ali glavni vzrok njegovega propada je lepo in mirno spal poleg njega, a Košir se je začutil srečnega in pozabil vse, ko jo je objel ...

Da se reši popolnega propada, je odpotoval v Ljubljano, dogovoril se s svojim upnikom, ki mu je dal še dvajset tisoč za ostatek in prejel kupno pismo.

Zdaj je razmišljeval, kam bi odpotoval. Gnalo ga je daleč v Ameriko, Francijo ali Afriko. Tja nekam se je odločil.

Z veselim srcem je spet prišel pred svojo Ano, pokazal ji denar, ali ona se je tako naredila, kakor bi hotela pljuniti.

»Glej, Ana, zdaj bomo odšli nekam daleč in nikoli se več ne vrneva. – Kam bi šla rajši? Ali na Francosko ali v Afriko ali v Ameriko?«

»Pojdi, kamor hočeš,« je odgovorila malomarno.

»Kakšne so to besede?« se je začudil.

»Sita sem te,« se je odrezala.

»A ne veš, da me žali slišati od tebe takšne besede?«

»Ah! Sploh, s tabo nočem več nič imeti in ne trpim te.«

»Ana!« je izustil bolestno. »Zdaj, ko vidiš, da je vse pri koncu, me ne trpiš, a poprej sem bil dober.«

»Saj te tudi prej nisem trpela; to si dostikrat slišal. – Odšla bi bila na lep in miren način že zdavnej od tebe, pa si mi branil.«

»Seveda, ker te imam rad.«

»To je neumnost. Bolj bi se mi dopadel, ko bi bil recimo tak: Jaz rečem »zbogom, Košir, grem,« a ti bi na kratko odgovoril: »Zbogom!« pa se obrnil od mene.«

Odšla je ven, a Koširju je bilo tako grenko pri srcu, da bi se razjokal ... Odšel je k oknu in gledal po ravni planjavi in najrajši bi zavpil in dal od sebe bolestne glasove.

Ana je bila razdražena nad vsem. Predolgo je živela mirno, a to ni bilo za njeno naturo.

Nemirno je hodila semintja po hodniku, a naenkrat stopila v sobo gospe Elvire.

»No, kako se vam dopadem?« je začela in se vsedla k nji. – Gospa je vztrepetala in skočila od nje.

»Kaj se me bojite,« je dejala jezno. »Vsedite se k meni!«

»Ali sem vas klicala?« jo je vprašala gospa skrajno razburjena.

»O! Vi ste jezni, ker sem vam otela Koširja; kaj ne?« jo je ironično dražila.

»Jaz Vam pravim, da se poberite odtod!« Gospa se je tresla po celem telesu.

»No, pa zaradi tega ostaneva prijateljici; kaj ne?«

Gospa je hotela pozvoniti, ali Ana je skočila in ji pridržala roko.

»Povejte mi, če me zelo sovražite?«

Gospa je molčala in gledala, če pride odkod Janez.

»Pa se ne jeziti, saj zdaj ga spet lahko dobite; ker jaz grem, odkoder sem prišla.«

Gospo je zabolelo to »zdaj« in zajokala je.

»Hoho! Čemu se jočete? – Dajte mi roko, da sva prijateljici!«

Gospa se je odmikala, a Ana je vzbesnela in klofutnila gospo.

»Ali mi hočete dati roko?!«

Gospa je zavpila, a ona jo je zgrabila za roko. Toda močne roke Janezove so jo zgrabile in vrgle tako, da se je prav trdo zadela ob steno. Oči so ji zasijale, zobje zašklepetali in zagnala se je v Janeza s skrčenimi prsti kakor mačka. A Janez jo je zgrabil s koščenimi prsti, da se ni mogla ganiti, vrgel čez prag kakor mačko, in ko se je pobrala, ji je dal brco.

»Le ne jokajte, milostna; je že vse dobro,« je tolažil gospo, ki je brisala solze.

»Kje ste pa bili?« mu je očitala.

»Vete gospa, jaz sem že zvit človek. – V Koširjevi sobi sem bil. On je gledal skozi okno, a na mizi je ležal kup denarjev. Zgrabil sem, kolikor sem mogel, pa vam prinesel; da vam bo za poboljšek na starost. Vsega skupaj je deset tisoč.«

»Odnesi mu nazaj! Ne rabim nič njegovega.«

»Zakaj? On jih bo takointako zapil, pa ne bo nihče nič imel.«

»Vseeno. Odnesi mu ga nazaj, naj dela, kar če.«

Janez se je obotavljal, ali vseeno odšel. Na hodniku se je ustavil, spravil je denar v žep in si mislil: »Res je greh jemati denar, pa saj mu jih je ostalo še dosti, če hoče začeti pošteno živeti. – Gospa je pa kakor gospa, ne ve, kaj še vse lahko pride in potem bodo ti tisočaki prav prišli.«

In vstopil je spet v sobo.

»Ste mu jih dali?«

»Kaj pa. Prav lepo se je zahvalil.«

»Zdaj pa zberite, kar imava, in greva, ker ne minute ne morem več obstajati tukaj.«

»Saj sem vam rekel že prej, da pojdiva, ko sem slišal, da je prodal grad, pa ste se zmerom branili. – Morali bi biti veseli, da vas sestra in oni gospod Jakše tako lepo vabita.

»Kar nerada sem zapuščala to sobico, a zdaj vidim, da moram iti.«

Ana je izginila iz gradu. Odšla je takoj, ko je bila vržena iz gospejine sobe. Vijoleta je odšla za njo tako kakor je bila, in parkrat globoko vzdihnila.

»Ti si res še neumna,« je rekla, ko jo je dohitela.

»Zakaj?« je vprašala Ana.

»Vidiš, kako bi lahko imela imenitno življenje za zmerom.«

»Mene vleče preveč nazaj. – Sicer pa tudi ti ne bi delala boljše.«

Tiho sta korakali po poti v vas. Pri gostilnici je Ana zavila na desno in Vijoleta tudi za njo. Notri je bil Stružec že pijan in cela soba je smrdela po špiritu.

»Tako!« je dejala Ana, ko sta prestopili prag, zdaj sem spet srečna.«

»O Ana! Vendar si spoznala, da sem jaz boljši,« je vzkliknil Stružec.

Košir se je zbudil iz zamišljenja, in ko je videl ženski na potu, se je zbal in stekel za njima ne meneč se za nič. – Na sredi hodnika ga je vstavil Janez; pridržal ga je z obema rokama in mu ni dal naprej.

»Zbogom, gospod; mi gremo in vi pojdete tudi kmalu. Imenitno ste jo zaklobasali in lahko se kesate. – Morda se vidimo še kedaj, ali tedaj bodete popolnoma drugačna prikazen. Vaša obleka bo raztrgana kakor Stružčeva, telo se vam bo treslo od slabosti in prevelikega delovanja različnih strasti. Obraz vam bo surov in na njemu bodo se tresle nemirne poteze. Iz vaših ust ne bo prišla poštena beseda, a iz oči vam bo govoril sam hudič. – Dobro ste jo zaklobasali in nazadnje bodete poginili na gnojišču. To vam povem.« In izpustil ga je.

Košir je te besede poslušal ali delovale niso nanj. – Spomnil se je, da je pozabil denar, skočil nazaj v sobo in ga zmašil v žep, a potem bežal, kar so ga nesle noge proti vasi. Vedel je, da bo Ana v gostilni.

»Kaj si pa prišel?« se je zarežal Stružec na Koširja in tudi Ana ga je malomarno vprašala: »Kaj si prišel? Da imaš milijone, te nočem.«

»Ana, kamor ti, tja jaz.«

»Potem boš tak, kakor ta le,« je dejala in pokazala s prstom na Stružca. »Na potem pij, če hočeš iti z mano; pijan moraš biti, da se boš valjal iz kota v kot in meril cesto od plota do plota.«

Košir je zgrabil polno čašo špirita in govoril Ani, ki ga še poslušala ni: »Zdaj sem prišel k sebi, da vem, kaj se z mano dogaja. Poprej je šlo vse mimo mene nevidno. Vidim, da sem norec, ali priznam, da sem preslab, da bi bil pameten. Moja ljubezen je neumna; na to si me opomnila ti, ali nočem misliti o tem. Da sem gospodar svojih občutkov, vse bi bilo drugače. Tako ti pa povem: Lazil bom za tabo in s tabo, kakor sem dozdaj, če manj ti bo ljubo, bolj te bom nadlegoval. Moje imetje si zapravila, iz mene si norce brila in prav si delala. Zato bi te zdaj iz posebne ljubezni davil ... Sovražim te kot hudiča, ali obenem ljubim. Sledil ti bom; pelji me kamor hočeš, ker navadil sem se tvojega vodstva in strah bi me, bilo brez njega. Vidim, da se res ne bom mogel vzdržati in menda se zgodi, kakor je rekel tisti neumni Janez, iz katerega govori prebrisan hudič. Brez tebe ne morem živeti; ti si mi nož, ki me reže v srce in zadaja sladke rane ... pa zato če se bo tebi slabo godilo, se bo meni tudi, in če poginem jaz na gnoju, tudi ti ne boš na blazini ...«

»Pij; kaj te skrbi!« je zavpila Ana in zvrnila polno kupico. Tudi Košir je izpil.

Med tem se je naredil mrak. Mimo gostilnice je pridrdrala kočija z gospo Elviro in Janezom, ki jo je venomer tolažil: »Le ne jokajte, gospa, saj v Ljubljani bo lepo.« Ali ona se ni mogla potolažiti. Debele solze so ji padale po bledem licu in krčevito je ječala. Videla je, da je vse minilo, da je izgubila moža, katerega več videla ne bo in dom, ki je hranil njeno žalost in ji dal tolažbe. Jokala je nad svojo usodo, ki ji ni privoščila še nobene prave sreče v življenju in srce ji je pokalo od žalosti. – Zdelo se ji je, kakor da se vozi k pogrebu ...