Slaba vzgoja
| Slaba vzgoja |
| |||||||||||||
Živel je svoje dni precej premožen kmet, ime mu ja bilo Jože, s svojo ženo Nežo v prijaznej vasi blizu velikega mesta. Zakonska sta imela vsega za potrebo – samo nečesa sta pogrešala, kar pa je glavna reč, ako hoče človek tukaj na zemlji in po smrti srečen biti – nista imela žive vere in ljubezni do Boga. Vse, kar je bilo božjega, jima je nekako mrzelo in izogibala sta se vsake reči, ki bi jih na Boga spominjala. Ko sta uže 5 let tako skup živela, rodi se jima hčerka. Tedaj je nastal hud boj; zakaj sorodniki so zahtevali, da se dete krsti, roditeljema pa ni šlo to nikakor v glavo, češ, človek ne potrebuje krsta, saj tudi brez njega lahko srečno živi. Dolgo je trajal prepir, pa slednjič so vendar zmagali sorodniki, katerim je tudi ondotni gospod župnik na pomoč prihitel. Dete je bilo krščeno in dobilo materino ime Neža. Z neko, bi rekli, strastno ljubeznijo sta vzgojevala zakonska svojo hčerko. Učila sta jo različnih rečij, samo tega, kar je pri otrocih najbolj potrebno, Boga spoznavati in ljubiti, tega jo nista učila. Vzrastla je iz deteta zala deklica, ne da bi kedaj slišala božje ime iz ust svojih staršev. Kakor je pa vsako delo brez božjega blagoslova le prazen trud, tako je bilo tudi tukaj.
Vkljub marljivej vzgoji roditeljev se je mlada Nežika, ko je dorastla, navzela pregreh, ki prepletajo širni svet. Slovela je deklica radi lepote, pa tudi zaradi svoje razuzdanosti daleč okrog.
Tisti čas se je naselil v vas mladi trgovec Fran P. Vse ga je bilo sprva veselo, zakaj bil je jelo prijazen in postrežljiv človek. In ko so prihajale v nedeljo vaške deklice navadnih reči kupovati v novo prodajalnico, se niso mogle potem domu grede dovolj nagovoriti. Tej se je zdel mladi trgovec tako prijazen, drugej zopet tako lep, in tako je vedela vsaka kaj povedati. Ko je pa za nedeljo prišel ponedeljek, so pa bile stare žene o trgovcu čisto drugih misli; da ne zahaja nič v cerkev, da se ne zmeni za Boga, ne za službo božjo, da daje pohujšanje z grdim i besedami itd. Tako so se hudovale stare ženice nad trgovcem. In se niso motile. Res je bil mladi trgovec brezbožen človek zato pa tudi ni čuda, da je bil v enem tednu najboljši prijatelj Jožetov.
Zopet je preteklo nekaj tednov. Novi trgovec se je bil svojih sovaščanov že do dobrega privadil, da še preveč privadil, posebno Jožeta, še bolj pa mlade Nežike. S to sta si bila kmalu najboljša prijatelja, iz tega pa se razvila pregrešna ljubezen. Osramotena in žalostna sta morala roditelja hčeri v zakon privoliti. Povedati pa moramo, da mladi trgovec ni bil nikakor pri volji, Nežiko vzeti za ženo.
Branil se je, pa ker m u Nežika ni dala miru, udal se je. Pa kakor prisiljena reč nikjer nič dobrega ne prinese, tako tudi tukaj ne.
Slovesno se je vršila poroka, mnogo je bilo povabljenih in gostija je bila takšna, kakoršne se niso spominjali najstareji možje in žene v vasi. Od vseh krajev so privreli ljudje, da bi videli svate. Po poroki se vrnejo svatje z ženinom in nevesto na nevestin dom. Veselje se prične, vsi so dobre volje, le ženin ni nič kaj zadovoljen; pobit je in otožen ter ne mara z nobenim govoriti; kmalu pa skrivaj zapusti veselo družbo ter izgine.
»Kje je ženin?« povprašujejo svatje jeden druzega, ko zapazijo, da ga ni med njimi – »kam je šel Fran?« vpraša Nežika; a nikdo ne ve, kam je tako naglo izginil. Iščejo ga po hišnih sobah in drugih krajih, misleč, da mu je prišlo morda slabo, pa zastonj, ženina ni. Gredo v vas ter vprašajo ljudi, ako ga je kdo videl, tu zvedo, da so ga pač videli urno iti doli po vasi, a kje da je, nihče ne ve. Na pojedino že nikdo več ne misli, vse hiti le ženina iskat. Nekateri prijatelji gredo tudi v bližnji gozdič pogledat in res ga najdejo tam ležati za debelo smreko – mrtvega z razstreljeno glavo, v roki pa drži še smrtno orožje samokres, s katerim si je trgovec sam vpihnil luč življenja v dan svoje poroke.
Ko izve Nežika to prežalostno novico, zgrudi se nezavestna v naročje svoji materi; prenesejo jo hitro na posteljo, pokličejo zdravnika in poskusijo vse, kar so znali, da bi se zopet zavedla. Zavedla se je res, pa huda bolezen se je je lotila, ki je ni več zapustila; vsa umetnost zdravnikova in izvrstna postrežba njene matere jej nista mogli rešiti življenja. Z Bogom spravljena se je preselila Nežika tri tedne po svoji poroki v neznano večnost.
Po vsej vasi in daleč po okolici se je mnogo govorilo o teh žalostnih dogodkih, o tej nesrečnej poroki, katero je zakrivila slaba brezverska uzgoja. Dekleta so bile zadovoljne, da nobene njih ni zadela taka nesreča, razumne matere pa so jih svarile, rekoč: »Glejte, kam pripelje človeka življenje brez vere, brez Boga!«
Pa dobrotljivi Bog, ki tudi slabo obrne v dobro, je tudi to nesrečo obrnil v dobro zakonskima Jožetu in Neži. Nesrečna smrt zeta Franca in nagla smrt preljube hčere ju je spametovala, da sta počela misliti na Boga. Spoznala sta, da sta bila največ sama kriva te nesreče svoje hčere, ker je nista izredila v strahu božjem, sedaj jima ni ostalo druzega, kakor moliti za njeno dušo, k temu ju je gnala ljubezen do rajne Nežike. Začela sta zopet moliti, zahajati v cerkev k službi božji, prejemati sv. zakramente, kmalu sta bila dobra kristjana in v božjo voljo vdana sta mirno živela do poznih let, ko jima je bleda smrt zatisnila oči, ter sta se po milosti božji preselila v srečno večnost.