Skušnjave Tomaža Krmežljavčka

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Skoči na: navigacija, iskanje
Skušnjave Tomaža Krmežljavčka: Šaljiva povest. Spisal L. Šepetavec.
Miroslav Malovrh
Spisano: SN 1911
Viri: dLib št. 59 (13. 3. 1911)–št. 166 (21. 7. 1911)
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Prvi del.[uredi]

I.[uredi]

V silvestrovi noči, ravno ko je ura na župni cerkvi udarila polnoč, se je utrnila zvezda in je v nedohitnem begu letela čez temnomodro obnebje proti zemlji, odeti z blestečim snegom in drhteči v objemu krutega mraza. Tedaj je v prostorni pritlični sobi starega gradu, stoječega na koncu trga Mračno selo, prvič spregledal novorojenček in z glasnim vekanjem pozdravil novo leto.

Novorojenčkov zakoniti oče je ob tisti uri visel na kljuki cerkvenih vrat in je delal obupne poskuse, da bi dobil svojemu telesu za nadaljno pot potrebno ravnotežje. Z eno roko se je oprijemal kljuke, z drugo je lovil okrog sebe po zraku, a navzlic vsemu vratolomnemu prekucevanju se ni mogel postaviti na noge.

Ta nesrečnik je bil zmernospoštovani občinski redar v Mračnemu selu in predsednik katoliškega izobraževalnega društva Krmežljavček, imenovan po domače »ta scagani Boltežar«. Opravljajoč svojo težavno službo od krčme do krčme, se je bil kozarec po kozarcu nalezel toliko slabosti v nogah in tolike vročine v glavi, da je le z največjim naporom pridrsal do cerkvenih vrat in se tam vjel za kljuko. Zdihuje na glas in preklinjaje na tihem je sedaj visel na kljuki, kakor svetopisemski šaher na križu.

Udarjanje ure, oznanjujoče konec starega in začetek novega leta, je vzbudilo Krmežljavčkovo vest. Spomnil se je poglavitne določbe svojih službenih predpisov, da mora ob nedeljah in praznikih, kakor tudi v silvestrovi noči, biti zmožen, pobirati od pijače na cesti onemogle občinske odbornike in če je čas, tudi druge davkoplačevalce in jih nositi na njihova stanovanja, za katero delo je občinska blagajna od pamtiveka plačevala po grošu od krščene glave, od maziljene pa staro cvancgarco. Misel na ta izdatni zaslužek je zdaj vzpodbodla Krmežljavčka, da je z ljuto silo poskusil rešiti se iz odvisnosti od cerkvene kljuke. Zapodil se je naprej in zagnal glavo kvišku s tako močjo, da mu je zletela vznak. Tedaj je zagledal sijaj čez nočno nebo bežeče zvezde.

»Eha – kaj je pa to?« je začudeno ostrmel. Če se med nebom in med zemljo gode stvari, o katerih se niti treznim filozofom nič ne sanja, kdo se more potem čuditi, če pijan občinski policaj na kmetih ne spozna izredne nebesne prikazni.

»Ha – kaj je to?« je zaklical Krmežljavček v drugič, a že s poudarkom, kakor bi se zavedal, da je njegovi obilni osebi poverjena skrb za red in mir in za javno varnost v Mračnem selu. »Kdo se drzne – hk – motiti oblastveno predpisano – hk – nočno temo z – hk – nedovoljeno razsvetljavo?«

V službi je Boltežar Krmežljavček vedno govoril nekako književno slovenščino, podobno žargonu slovenskih igralcev.

Po tajinstvenem slučaju se je Krmežljavčku pri teh besedah posrečilo vjeti ročaj svoje sablje, ki se mu je bila zapletla med noge. Potegnil je sabljo in zamahnil ž njo in mogočno je donel njegov zapovedujoči glas proti nebu:

»V imenu postave – hk! – Legitimiraj se! Ali ne slišiš? Oko postave te je že zagledalo. Stoj, čarovnica! Čez Mračno selo ne boš jahala na Klek, dokler bom jaz zastopnik gosposke – hk! V imenu postave te aretiram. Sem!«

Krmežljavček, vajen, da so ga berači, vandrovčki in cigani brezpogojno in spoštljivo slušali, je tulil v tiho noč, kakor tulijo glasom Turkovih indijaneric ranjeni bivoli na ameriških prérijah. Toda zvezda je veaelo žareč tekla svojo pot, kar je Krmežljavčka tako ogorčilo, da je najprej zagnal za njo najkrepkejše žalitve, s katerimi je na občnih zborih katoliškega izobraževalnega društva in na letnem prasjem semnju krotil klerikalno mladino in prasje prekupce, končno pa se mahajoč s sabljo zapodil po zamrzlem potu za zvezdo.

»Jaz ti pokažem, kdo da sem, jaz te naučim, kaj je postava ...«

Dlje pa Boltežar Krmežljavček ni prišel, ne z besedami, ne z nogami. Čim je izpustil kljuko, je že telebnil na tla. Ležal je na trebuhu, moleč roke in noge od sebe, kakor da je mrtev. Šele čez nekaj trenotkov je začel poskušati, da bi se dvignil s tal, a odnehal je hitro, kajti ni si mogel prav nič pomagati.

»Ah, naj pa zmrzujem,« je resignirano zaječal v spoznanju, da sam ne pride od tod. »Naj pa zmrzujem, saj sem tako že vsega sit. Le to je dobro, da nimam nič možgan, drugače bi si jih bil gotovo pretresel. Ljubi bog, tvoji milosti priporočam svojo grešno dušo. Ti, bleda smrt, pa hitro opravi, da me vsaj v smrtni uri ne bo preveč zeblo.«

Po tem vzdihljaju je Krmežljavček primaknil eno roko k sebi, položil nanjo svoj krvaveči nos in čakal na smrt. Čakal je dolgo in udano, a ko se je čakanja naveličal, je začel klicati nm pomoč. Vpil je vse glasneje in naposled je tako strahovito rjul, kakor so glasom starocerkvenih indijanaric rjuli Dijoklecijanovi levi, dokler jim niso vrgli če že ne kakega pitanega korarja, pa vsaj kako škrbasto mučenico.

Krmežljavček je rjul tako strahovito, da so začeli lajati vsi psi in peti vsi petelini, da so ženske prihitele k oknom in moški bežali iz krčem. Vse je bilo v strahu, da gori ali da se je zgodil roparski umor. Gasilci so tekli skupaj in trobili ter si delali opravke pri brizgalni, da bi ne prišli prezgodaj, ker je v Mračnem selu že go relo običajno takrat, kadar je gospodar potreboval zavarovalnino, mežnar pa je zapustil gorko posteljo prednice Marijinih devic in z dolgimi skoki divjal zvonit plat zvona. Kmalu so bili zbrani okrog Krmežljavčka skoro vsi moški Mračnega sela, stari in mladi, bolni in zdravi, vsi prestrm šeni in vsi pijani. Naglo so postavili Krmežljavčka na noge, in videč, da ima golo sabljo v rokah, obraz pa ves zamazan od krvi, so vsi vprek začeli nanj vpiti in ga izpraševati, če je še živ, kdo ga je napadel in kje je morilec.

»Oh, o pravem času ste prišli! Oh, možje krščanski, to je bilo strašno!« je vzdihoval Krmežljavček omahuje zdaj sem, zdaj tja. »Oh, moja glava! Ali je sploh še cela?«

»Kaj je bilo – govori – vendar – povej – kdo te je napadel – kje je morilec –? Ježeš Marija – ves je omamljen!« tako je vse križem vpilo.

»Kdo me je napadel? Oh, možje, čarovnica me je napadla; da, možje krščanski, prava čarovnica. Na goreči metli je jezdila in me z metlo oplazila in me podrla. In zasmrdelo je za njo in pošast se je na glas zasmejala in se vzdignila visoko v zrak.«

»Ali je res – čarovnica – ali je mogoče–vojska bo – ne, potres bo,« – tako in enako so vzdihovali ljudje v svoji preplašenosti, se prekriževali in občudovali Krmežljavčka, da je sploh še živ.

Tedaj pa je zaklical osoren glas iz višave:

»Šeme – spat pojdite! Krmežljavček je spet pijan, pa se mu blede.«

To razodetje je prišlo z okna poleg župne cerkve. Čuvši ta osorni glas, so se ljudje obrnili in se odkrili z največjem spoštovanjem, kajti na oknu je stal v vsi svoji mogočnosti gospod Matevž Štebalar, po božji nemilosti župnik v Mračnem selu, strah vseh moških in ljubljenec vsega ženstva v njegovi fari, zlasti odkar ni bilo kaplana.

V trenotku, ko je proglasil župnik Krmežljavčkovo pripovedovanje za bajko, Krmežljavčka samega pa za pijanega, je zbrana množica bila takoj župnikovega mnenja. Kajti v Mračnem selu so vsi prebivalci od prvega do zadnjega načeloma verjeli vse, kar je župnik rekel in bili so ponosni na to, da nimajo nobenega lastnega prepričanja in da svoji lastni pameti nič ne zaupajo. Toda Krmežljavček, ki je kraj vse svoje velike verske gorečnosti na dnu svoje duše gojil veliko sovraštvo do župnika, ker mu je ta svojo črnolaso kuharico, hudo Nežo, usilil za ženo, sam pa vzel plavolasko v farovž, si je bil poleg slabosti v nogah in vročine v glavi nabral to noč tudi poguma neverjetno mnogo, zakaj v treznem stanju se je odlikoval samo po svoji strahopetnosti. Očitanja, da je pijan, sploh ni rad slišal, a ker ga je vrh tega župnik Matevž Štebalar še dolžil, da se mu blede, je popolnoma pozabil, kako spoštovanje je dolžan svojemu dušnemu pastirju.

»Kdo pravi, da sem pijan?« je zakričal razkačen. »Vi ste pijani, vi vsi skupaj ste pijani! Celo leto ste pijani! Noč in dan ste pijani! Jaz pa nisem pijan. Samo od hude službe sem truden, da me je čarovnica podrla z gorečo metlo. Čisto natančno sem jo videl. A podrla me je ravno, ko sem jo hotel aretirati.«

Krmežljavčkovo razsajanje je ujezilo zbrane tržane in cela ploha psovk se je vsula na nesrečnega policaja.

»Gospod župnik so rekli, da si pijan, in če gospod župnik tako rečejo, je res,« je zaklical prvi občinski svetovalec.

Toda Krmežljavčku ni v tem trenotku imponiral niti župnik, niti prvi občinski svetovalec.

»Gospod župnik so sami pijani,« je odgovoril nesramno. »Več ga spijo na dan, kakor jaz ves teden.«

Zdaj pa je pri zbrani množici izbruhnilo ogorčenje. Takega žaljenja svojega župnika niso še doživeli. Vsi naenkrat so se zagnali v Krmežljavčka, ga vrgli v sneg in ga začeli suvati in brcati in lasati in psovati.

»Gospoda je razžalil – ta mrha – ta pijanec – –«

In tolkli so po Krmežljavčku in ga zopet suvali in zopet vlekli za lase.

Župnik Matevž Štebalar pa je stal na oknu in s čuti iskrenega zadovoljstva gledal, kako naglo in izdatno so mu njegovi pokorni in pijani verniki izvojevali zadoščenje. Ko se mu je zdelo, da je Krmežljavček za svojo predrznost dovolj kaznovan, je dvignil roko in zaklical:

»Možje krščanski, bodite usmiljeni in prizanesljivi. Zahvaljujem se vam za vašo udanost in zvestobo. Spet ste pokazali, kako vzorni kristjani da ste. Zdaj pa vas prosim, bodite usmiljeni Samaritanci in nesite Krmežljavčka ne njegov dom. To bo zapisano med vaša dobra dela in plačilo ne bo izostalo.«

Krščanski možje iz Mračnega sela so svojega župnika takoj ubogali. Malo so se med seboj pomenili, potem pa so štirje možje dvignili Krmežljavka in ga na pol nesli, na pol pehali proti njegovemu domu. Ostali so se vrnili v krčme, župnik pa je zaprl okno.

Usmiljeni Samaritanci, ki so Krmežljavčka spravljali domov, so izrabili dano priliko in so vso pot svojo žrtev prav neusmiljeno oštevali ter svoje besede podkrepljali s sunki in z bunkami, a Krmežljavček je bil tako slab, da ni mogel odgovarjati in je samo vzdihoval in bolestno ječal.

Pri gradu, v katerem so bili nastavljeni uradi in kjer je imel Krmeželjavček med župansko pisarno in zapori svoje gnezdo, so pa usmiljeni Samaritanci obstali in na mah utihnili. V gradu je bila namreč sodnija, pred katero so imeli prebivalci Mračnega sela že od nekdaj največji respekt in vrh tega v gradu je stanoval tudi mož, prav krotek in prijazen mož, ki je pa imel slabo navado, da je vsak uradni pogovor končal z besedami: »V imenu njegovega veličanstva ... štirinajst dni zapora in dva posta,« zaradi česar so ga prebivalci Mračnega sela skrivaj imenovali liberalnega Herodeša. Čim so se usmiljeni Samaritani pred gradom spomnili sodnije in liberalnega Herodeža, jim je stopil pot na čelo. Tiho stopajoč po prstih, so nesli Krmežljavčka do njegovih vrat in ga tja prislonili, pozvonili so skromno in komaj slišno in potem zbežali kakor da so zakrivili zločin ali kakor bi se bali, da se nenadoma kje prikaže Herodež in jim zagrmi že tolikrat slišane besede: »štirinajst dni zapora in dva posta.«

Krmežljavček je slonel ob vratih svojega stanovanja; vedel je, da je blizu hude Neže in to je vplivalo, da je bil zopet samo »ta scagani Boltežar«, saj je bila huda Neža zanj avtoriteta vseh avtoritet. Neža Krmežljavka je bila sicer šele trideset let stara, dočim je Krmežljavček že izpolnil petinštirideseto leto, a vzlic temu je bila v svojem kraljestvu mogočnejša kakor župnik Matevž Štebalar v svoji župniji in zlasti je vladala »ta scaganega Boltežarja« s kruto eneržijo. Neža je ukazovala in Boltežar je ubogal z mučeniško udanostjo, kajti Neža je imela hranilnično knjižico s čedno vlogo, Neži se je imel Krmežljavček zahvaliti, da je dobil službo občinskega redarja in Neža je imela v osebi župnika Matevža Štebalarja mogočnega pokrovitelja, pred katerim se Krmežljavček samo tedaj ni tresel, kadar je bil popolnoma v oblasti vinskih duhov, zlasti od tedaj, kar je župnik srdito poteptal nekaj ponižnih poskusov Krmežljavčkovih, pridobiti si v zakonu trohico ravnopravnosti.

Krmežljavček je slonel ob vratih kakor bi pričakoval svojo zadnje ure. Vajen je bil, da mu je odprla žena in ga pozdravila s kakim primernim orodjem. Na njegovo veselo začudenje pa mu zdaj ni odprla Neža, marveč občinska babica Urša in ni ga pozdravila z udarci z metlo, nego s prijaznimi besedami.

»Ali kje pa hodiš toliko časa! Kdaj smo že poslali po tebe!«

Krmežljavčku se je začelo nekaj svitati, da ga je prišla neka ženska klicat v krčmo, češ, doma je porod, a natančnega se ni mogel ničesar domisliti.

»Fanta ste kupili,« je hitela pripovedovati Urša. »Ni uro tega, kar je prišel na svet.«

»Ali je res?« je vprašal Krmežljavček. »Lej, lej, kdo bi bil to mislil! In fanta praviš? Čigav pa je?«

»Kako pa govoriš?« se je razhudila Urša. »Da te le sram ni. Take besede iz krščanskih ust! Ali mar nisi ti sam oče?«

»Ne vem – nekaj pravijo, da sta si moja žena in gospod župnik sumljivo dobra, da, in to vem tudi, da sem šele tri mesece oženjen – da, in tudi to vem ...«

Občinska babica Urša je bila sicer že davno iz let skušnjav, a vzlic temu je spadala med najvnetejše privrženke župnikove in so jo Krmežljavčkove besede hudo razkačile.

»Ti grdoba grda, muha pijana,« ga je prekinila in ga butala ob vrata. »Ti boš gospoda župnika, svojega dobrotnika, tako žalil in svojo dobro ženo boš tako zasramoval. Fej te bodi, pijanec!«

»Ti – Urša – še eno tako besedo – pa npravim ovadbo – jaz sem uradna oseba,« je grozil Krmežljavček,« in v službi sem! Pazi!«

»Jaz sem tudi uradna oseba,« je jezno odgovorila Urša, »in malo bolj važna kakor si ti. Jaz imam skušnjo, ti pa nobene, tebe sploh nimajo za drugo delo, kakor da pijance domu nosiš in beraške uši preganjaš. In kaj stojiš zdaj tu in sloniš na vratih. Pojdi notri ali pa ostani zunaj.«

Lahko je bilo Urši tako govoriti. Krmežljavček bi bil kaj rad šel v sobo, ko bi le mogel. A noge so mu bile pretežke, glava mu je omahovala in samo toliko pameti je še imel, da se ni odmaknil od zidu.

»Poglej jo, to uradno osebo, kako je pijana,« je sikala Urša videč, da se Krmežljavček ne more ganiti. »Prava sreča, da Neža leži, drugače bi že posvetila tvoji uradni osebi. Ali hočeš tak pred Nežo? Pojdi rajši v kamro.«

»Saj je res, da, v kamro, da, v kamro,« je z veselo vnemo pritrjeval Krmežljavček. »Kaj bi Nežko motil, ko je tako bolna. In fant gotovo že spi? Da, v kamro pojdem – samo malo mi pomagaj, veš, čarovnica me je potrla ...«

»Ali pa te je luna trknila,« je pripomnila zlobna Urša, a je vendar prijela Krmežljavčka okrog pasa, ga krepko podprla in ga previdno vlekla skozi kuhinjo proti kamri.

»Da, Urša, že vidim, da si dobra,« jo je hvalil Krmežljavček, »res dobrega srca si in prav krepka si in zdrava. Ti bom pa kupil ruto za novo leto. Samo Neži nič ne povej. Svileno ruto ti bom kupil! Da, pa kaj sem hotel reči? Kako je pa fantu ime?«

»Saj še ni krščen,« je podučevala Urša Krmežljavčka odpirajoč kamro. »Mislim pa, da bi ga krstili za Silvestra, ker je v Silvestrovi noči na svet prišel.«

»Ne, Silvester pa ne,« je z nenavadno odločnostjo zaklical Krmežljavček. »Naj bo fant že fajmoštrov ali moj, Silvester ne bo. Naj mu bo raje »Srečno novo leto« ime. Učitelj je nocoj rekel, da bi to bilo poetično ime.«

Zdaj pa je Uršo minila zadnja iskra prizanesljivosti. Povedala je Krmežljavčku svoje mnenje tako, da se je skoro sesedel, ga pahnila v kamro in za kazen zaklenila vrata, kličoč porogljivo:

»Zdaj je pa enkrat policaj v špehkamri. Haha! Lahko noč ti, ti – uradna oseba.«

Krmežljavček je stal sredi temne kamre in ni vedel kaj se je ž njim zgodilo. Kamra je bila polna vsakovrstne ropotije in je služila tudi za shrambo jedil, za perilnico in različne druge namene. Krmežljavček je tipal okrog sebe, a ni našel prostora, kamor bi mogel leči ali se vsaj vsesti. Klical je Uršo in ji dajal sladka imena ter obetal cele svilene obleke in toliko dela, da ga bo komaj zmagovala, a nihče se ni oglasil. Ker je bilo v kamri tudi dosti toplo, se je začel tajati sneg, ki je bil zašel Krmežljavčku pri rabuki pred župniščem za srajco in v žepe in čutil je, da je ves moker.

»Ah, kako sem nesrečen in zapuščen,« je vzdihoval Krmežljavček in tipal po svojih žepih. »Še prehladil se bom.« Našel je v žepu res škatljico vžigalic, a bile so tako mokre, da se je vnela le ena sama in še ta samo za hip. A to je za silo zadostovalo, kajti pri svitu te vžigalice je Krmežljavček zagledal prostor, kamor lahko sede in se razveselil, da so prav okrog tega prostora visela na napeti vrvi vsakovrstna ženska krila. V temi je slekel svojo obleko in obesil nase ženska krila; nekaj si jih je privezal okrog pasa, debelo batiranko pa okrog vrata. Toplota mu jo dobro dela. Sedel je potem na pripravo, ki jo je bil zagledal pri svitu vžigalice in v naslednjem trenotku že spal tako trdno spanje pijanega pravičnika, da ni nič čutil, kje da sedi. Sedel je pa na čebru, polnem namočenega perila, a dasi se je vse bolj pogrezal v čeber, tako da je naposled sedel v sami žajfnici, se vender ni prebudil do belega dne.

Klici začudenja, klici ogorčenja, klici zasmeha in poniževanja so končno prebudili Krmežljavčka. Z izbuljenimi očmi je gledal okrog sebe, a ni spoznal nikogar, videl je le množino ljudi. Zbrani so bili vsi posli iz gradu in so vlekli Krmežljavčka iz čebra ter se mu posmehovali, videč ga v ženskih krilih in vsega premočenega. Ravno ko je hotel Krmežljavček zarohneti nad razposajenimi ženskami, pa je njegov pogled obvisel na črni postavi, stoječi med vratmi, in tedaj mu je bilo pri srcu kakor obsojencu, kadar zagleda vešala. Na pragu je namreč stal sam župnik Matevž Štebalar.

»Kakšen pa si! Danes je vender novo leto, ne pustni torek,« je kričala Urša, ki je med ženstvom imela prvo besedo. »Ti nesrečnik, ti sramota cele fare ... Sam gospod župnik so prišli v tvoj dom, izkazali so ti veliko čast, ti si pa tak! Oh, ti zaslužiš, da bi se živ pogreznil v zemljo.«

Morda bi bila Urša nametala Krmežljavčku še kaj več takih besedi ob glavo, da ni župnik posegel vmes. Ukazal je, naj ženske odidejo. Vse naj gredo, je dejal, ker vidi, da je treba s Krmežljavčkom izpregovoriti resno besedo brez prič. Kaj to pomeni, kadar župnik izpregovori s kom resno besedo brez prič, to je vedelo vse prebivalstvo Mračnega sela, le o tem ni bilo edino, kaj je huje, ali župnikova resna beseda brez prič ali Herodeževa uradna beseda: štirinajst dni zapora in dva posta.

Ker so Urša in druge ženske Krmežljavčku privoščile župnikovo resno besedo brez prič, so hitro ubogale in odšle, zlasti ker so lahko pred vratmi poslušale.

Čim so ženske izginile, se je v kamri začel vihar. Najprej jo župnik Krmežljavčka premeril od nog do glave, da je revež zavzdihnil sam pri sebi, »vsak pogled ena zaušnica,« potem ga je z očmi trikrat prebodel, da se je Krmežljavček zvijal pod rdečo batiranko, kakor da ga ščipljejo z razbeljenimi kleščami.

»Sram te bodi! Izmeček vsega človeštva,« je končno bruhnil župnik s tako uničevalno srditostjo, da se je Krmežljavček zgrudil na kolena.

»Oh, gospod župnik, prosim za milost, ko bi vi vedeli, kako se kesam ...« je jokal Krmežljavček in je bil zdaj v pravem pomenu besede »ta scagani Boltežar«.

»Ti zavržena grdoba, ti posoda nehvaležnosti, ti stolp nesramnosti, ti krona opravljivosti ki plačuješ moje dobrote z brezstidnimi natolcevanji,« je vpil župnik in vihtel svojo palico nad Krmežljavčkovo glavo.

»Dobro, skrbno, pošteno, varčno ženko sem ti izbral – ali ne?«

»Da gospod župnik,« je jecljal za dobroto.

»Doto sem ji dal, prav čedno doto, tisoč goldinarjev, samo da bi tebe srečnega videl – ali ne?

»Da gospod župnik« je jecljal Krmežljavček, dasi mn je neki notranji glas dopovedoval, da je stvar bistveno drugačna.

»Kaj bi bil brez mene? Svojo doto si zapil in kot obrtnik si prišel na kant. Kaj bi bil brez mene? Za hlapca bi služil. Jaz pa sem te napravil za imenitnega človeka in ti preskrbel službo, prav dobro službo – ali ne?«

»Da, gospod župnik ...«

»Ti pa mi to plačuješ s tem, da opravljaš mene in me sumničiš in da svoji dobri in pošteni ženi čast kradeš.«

Zdaj je začelo v kamri grmeti in treskati, da se je Krmežljavček kar zvijal, jokaje prosil za odpuščanje in prisegal temeljito poboljšanje.

»Oh, gospod župnik, saj vera, da nisem vreden, da me zemlja nosi in da me solnce obseva.«

»Ali prekličeš, kar si o meni govoril?«

»Prekličem, gospod župnik, skesano prekličem.«

»Ali obljubiš, da boš svoji ženi vedno pokoren in udan.«

»Obljubim, gospod župnik.«

»Potem ti naj bo za danes odpuščeno, ali gorje ti na tem in na onem svetu, če se še enkrat tako pregrešiš.«

Župnik Matevž Štebalar pa ni znal biti samo neznansko hud, nego tudi o pravem času velikodušno milostljiv. Ko je bil Krmežljavčka moralično razsekal na drobne kose in se napasel nad njegovo obupanostjo, mu je dal dolgo vrsto dobrih naukov ter mu končno obljubil, da bo posredoval pri županu in tudi pri Neži, naj mu bo prizanešeno njegovo početje v novoletni noči.

Župnik je bil že davno zapustil kamro, ko je Krmežljavček šele prišel k popolni zavesti.

»Prokleto me je zgajžljal,« je zavzdihnil in sedel na rob čebra v katerem je prenočil. »Rajše bi bil šel za tri mesece v vice, kakor da sem moral to poslušati. Moja duša je zdaj raztrgana kakor beraška copata in moje srce je od hudih besedi in ponižanj vse sklofutano.«

Žalosten je Krmežljavček povesil glavo in se zatopil v razmišljevanja in ugibanja o svoji usodi ter šepetal polglasno:

»Pa je le res, da sem se oženil šele pred štirimi meseci in zdaj že naj bom oče!«

»In res je tudi, da se taki čudeži več ne gode.«

Zopet se je zatopil v misli in polglasno šepetal sam sebi: »Pa je zapisano: Kdor drugim jamo koplje, sam vanjo pade; pa je zapisano: danes meni, jutri tebi; pa je zapisano: oko za oko in zob za zob. Pa še marsikaj pametnega je zapisano v nebeškem protokolu, samo to ni nikjer zapisano, da bi moral biti policaj oče fajmoštrovega otroka. Ukani1 me je. In zdaj me še s trnjem krona. Pa kolo sreče se vrti, sem nekje slišal in morda pride venderle še tisti dan, ko bo župnik sedel v levovi jami, jaz bom pa lev.«

Tako je Boltežar Krmežljavček. imenovan »ta scagani Boltežar« na novega leta dan krpal svojo dušo in hladil svoje, od hudih besedi in ponižanj sklofutano srce.

II.[uredi]

Boltežarja Krmežljavčka doživljaji v novoletni noči so postali usodepolnega pomena. Župan in Neža sta Krmežljavčku na župnikovo posredovanje sicer prizanesla in se zadovoljila s kratkimi varijacijami izraza »pijanec«, a to pri Krmežljavčku že ni prišlo v poštev, kar so drugi prebivalci Mračnega sela zvalili nanj cele gore žaljenj in zasmehovanj. Poniževali in preganjali so Krmežljavčka s kanibalsko neusmiljenostjo in končno je notarjev solicitator zložil nanj celo balado, ki je niso peli samo odrasli in otroci, nego celo berači v zaporu.

Mnogo noči je krvavelo Krmečljavčkovo srce. Celo na samomor je mislil »ta scagani Boltežar«, a izvršil ga ni, kajti smrt pod železniškim vlakom mu je bil edini simpatičm način samomora, na relse pa svojega telesa ni mogel položiti, ker je bilo do najbližje železniške postaje pet ur hoda.

Trpljenje, katero je moral prenašati Krmežljavček, je bilo zanj toliko huje, ker se dolgo časa v nobeno krčmo ni več upal. Zagroženo mu je bilo, da koj izgubi službo, če se še kdaj opije in ker je Krmežljavček vedel, da ni za nobeno delo in da bi ga Neža vrgla na cesto, se ni več upal javno popivati. To je slabo vplivalo na njegov duševni mir in na njegovo telesno stanje. Sicer se je ponoči večkrat zaprl v občinski zapor in se tam nalil z vtihotapljeno pijačo, a vzlic temu se ni mogel več popolnoma popraviti. Čim dlje časa je to trajalo, toliko bolj pestmistiško je postajalo njegovo svetovno naziranje in toliko težje je prenašal svojo zakonsko nesrečo.

Eno samo bitje je bilo v Mračnem selu, kateremu se je Krmežljavček upal potožiti svoje gorje. To je bil Luka Magarac, velikan iz Like, ki je bil po mnogoletnem potovanju križem sveta prišel nekega dne laćen in žejen v Mračno selo. Luka Magarac je izgledal kakor drvar, a je bil frizer. Z veseljem je sprejel županovo ponudbo, naj ostane, da tržanom ne bo več treba samim strgati svoja lica. Luka Magarac se je rad vdal in je ob nedeljah bril tržane, med tednom pa norce. To je bil edini človek v Mračnem selu, kateremu se je Boltežar Krmežljavček smilil in ki mu je rad pomagal do pijače, če je imel Krmežljavček kaj drobiža.

Kadar je bil Krmežljavček pijan, takrat je tudi napram svoji ženi in vladarici časih izdal svoja čustva, sicer ne naravnost, a vsaj z različnimi namigovanji. Najraje je filozofiral o problemu, če bo pri obravnavi na sodni dan zaradi tajnih duhovskih grehov javnost izključena ali ne in znal se je bridko razjokati, če je pomislil, da še na sodni dan ne bo dobil zadoščenja za to, kar je na svetu moral molče prenašati.

V novoletni noči rojenega otroka so krstili za Tomaža. Neža Krmežljavka je izbrala to ime, ker je bil tako krščen župnika Štebalarja prednik v dušnem pastirstvu. Krmežljavček ni ugovarjal.

»Tomaž je prav lepo ime,« je dejal Krmežljavček, ko mu je žena naznanila svoj sklep. »In prav srečno je izbrano. Če bi dali otroku ime Matevž, bi ljudje še kaj govorili in bi fajmoštra po strani gledali; če bi mu dali ime Boltežar, bi se ljudje norca delali iz mene. Tako pa ne morejo ničesar reči. Prav ničesar. Tomaž je krščansko ime.«

»Še eden apostoljev je bil Tomaž,« je menila Neža.

»Da, eden apostoljev jo bil Tomažin rajnki župnik v Mračnem selu je bil tudi Tomaž. In med župnikom Tomažem in tvojo rojstno hišo, ljuba Neža, so bile vedno dobre zveze, prav prijateljske zveze. Kar je bilo otrok v vaši hiši rojenih, za vse je plačeval župnik Tomaž. Res, prav dober gospod je bil župnik Tomaž in prav lepo je, da ga imaš v tako prijaznem spominu.«

Neža je z ostrimi, vprašujočimi pogledi premotrila Krmežljavčka od nog do glave, a Boltežar je delal tako neumen obraz, da ni mogla uganiti, je – li ve kaj določnega, ali samo blebeče, ne da bi kaj mislil. Krmežljavček pa je bil zadovoljen, da je vsaj po ovinkih namignil, kaj mu leži na srcu. Kakor je bil namrep prepripan, da je župnik Štebalar oče njegovega sina, tako je bil tudi prepričan, da je pokojni župnik Tomaž oče njegove žene.

Frizer Luka Magarac, ki je poznal tudi Krmežljavčkove rodbinske skrivnosti, je svojega prijatelja z umstvenimi razlogi utrjeval v označenem mnenju.

»E, brate,« je govoril Luka Magarac,»znanost je že dognala, po čem je spoznati očeta in mater vsakega človeka. Da, znanost, to ti je krasna stvar. Zanjo ni nobene tajnosti. Vidiš, Boltežar, če bi bil ti znanstveno izobražen, bi lahko na malem Tomažu počasi spoznal, katere njegove lastnosti so podedovane od očeta in katere od starega očeta.«

»To sem že dognal,« je samozavestno odgovoril Krmežljavček. »Od župnika Štebalarčka ima po krompirjevo oblikovani nos, od župnika Tomaža pa ušesa, ki mu stoje od glave, kakor perotnice. Jaz sem ga dobro poznal rajnkega župnika Tomaža.«

Naravno je, da so bila Krmežljavčkova čustva do malega črviča Tomaža ne samo povsem neočetovska, nego časih uprav ljudožrska. Nekega večera je v pijanosti celo zaupal frizerju Magarcu:

»Če bi imel ta otrok vsaj telečjo glavo ali tri noge! Koj bi ga prodal za ljubljanski muzej, pa bi pobegnil v Ameriko.«

Tomaž pa je vzlic Krmežljavčkovi sovražnosti rasel in se razvijal in je delal veselje svoji materi. Čim več veselja je imela ž njim Neža, toliko manj ga je imel Boltežar, kajti vsak najmanjši napredek Tomažev je pomenil novo bridkost za Boltežarja.

Ko je znal Tomaž izpregovoriti »ata«, je bil Krmežljavček ravno pijan in žalosten.

»Glej, kako lepo se Tomažek razvija,« je rekla Neža, »zdaj zna že »ata« klicati.«

»Kaj praviš, ali misli na–me, ali na fajmoštra?« je neprevidno vprašal Krmežljavček, ki ga imenovanje »ata« ni prav nič veselilo in je seveda v tistem trenotku obžaloval svojo prenagljenost, kajti Neža mu je njegovo sumničenje takoj izdatno poplačala.

Čim se je Tomaž naučil klicati »mama, še,« so se za Krmežljavčka začeli še posebno hudi časi. Kadar je namreč Neža svojega Boltežarja strahovala, je v odmorih vedno vpraševala »ali še?« Ker je na to sama odgovorila z nadaljevanjem batin, se je Tomažek hitro naučil klicati »še«, kajti imel je veliko veselje, kadar je Krmežljavček pred Nežo poskakoval in kadar ga je Neža s kakim primernim orodjem v rokah preganjala po sobi in kuhinji.

Pri teh prilikah je Tomaž že v rosni mladosti do dobra spoznal teorijo metanja lonca in krožnikov, važnost trdne butice v zakonskih vojskah in tehniko burkelj in metle, obenem si je pa nabiral tako enostranski besedni zaklad, da je bil že kos vsakemu furmanskemu prepiru, ko mu je še izražanje otročjih misli delalo velike težave.

Za Mračno selo ni bila nobena tajnost, da se Krmežljavček in Neža pretepata, a izpodtikal se ni nihče nad njim, saj v drugih zakonih tudi niso bile dosti boljše in saj je bilo vsako leto vsaj dvakrat v »Domoljubu« čitati, da dajo Mračno selo sijajen izgled pravega krščanskega življenja.

Tomaž se je razvijal primerno miljeju, v katerem je živel in rasel. Posebno nagnenje je imel za pretepavanje, za metanje kamnov, za rabutanje sadja in streljanje s fračo v šipe. Ko je nekega dne s fračo ubil najlepše cerkveno okno, na katerem je bil naslikan sv. Florijan, se je Krmežljavček ustrašil župnikove jeze in je poskusil popraviti Tomaževo vzgojo z ubijanjem, klofutanjem in lasanjem. A opustil je to hitro, ne le ker je Neža energično vmes posegla, marveč tudi zaradi tega, ker se župnik niti od daleč ni tako razljutil, kakor je pričakoval Krmežljavček.

»Če bi bil kdo drugi okno ubil, bi fajmošter šest nedelj divjal na prižnici,« je dejal Boltežar Krmežljavček Luki Magarcu. »Tomaž pa sme vse. No, kaj pomeni to? He, ali se ti kaj sveti v butici?«

Sploh je imel Krmežljavček vsak čas priliko spoznati, da je Tomaž v posebni, uprav izredni milosti pri župniku.

Zgodilo se je neko nedeljo, da se je župnik Štebalar grozovito razkoračil in ob koncu svoje pridige dejal:

»Vi zanikrni kristjani, vi sinovi Luciferjevi, vi ste v žlahti z Belcebubom in bi še Izveličarja prodali, pa ne za trideset srebrnikov, ampak za trideset vinarjev. Leta in leta vas učim, dajte bogu kar je božjega in cesarju, kar je cesarjevega in cerkvi, kar je cerkvenega. Pa moje besede so bile bob ob steno. Celo liberalizem vas je začel okuževati. Da, liberalizem, ta strup vseh strupov! Zadnjo nedeljo sem dobil v pušici dva knofa. To je dokaz, da ste izgubili pravo vero, da so med vami nekatere ovce že garjeve. Sodoma in Gomora! Gorje vam in vašim otrokom in vašim vnukom, zakaj, nikar ne mislite, da boste dosegli večno izveličanje, če boste knofe v pušico metali!«

Tako se je hudoval župnik na prižnici. Ženske so jokale in moški so grdo gledali, vse pa je bilo strah, kaj da bo, če bo župnik še večkrat našel kak knof v pušici.

»Natančen je v denarnih stvareh, hudo je natančen,« je modroval Krmežljavček. »Čudno, da se zaradi dveh knofov tako razljuti, moji Neži pa je dal tisoč goldinarjev dote. Moram vendar Luko Magarca vprašati, kaj o tem misli.«

Župnik je med tem Krmežljavčkovim samogovorom prišel iz cerkve in je dostojanstveno korakal proti župnišču, kjer je stala ubožno oblečena stara ženska.

»Prosim jih, gospod župnik ... tako sem revna in za nobeno delo ... tako stradam ...«

»Pojdite v božjem imenu, jaz imam sam revno sestro,« je dejal župnik in hotel mimo beračice.

»Oh, gospod župnik, kaj malega bi mi morda vendar mogli dati ...« je jokala ženska.

»Kaj vendar mislite!« je zavpil župnik. »Če še lastni sestri ničesar ne dam, vendar ne bom vam dajal.«

In vstopil je v župnišče in zaloputnil vrata s tako silo za seboj, da je Krmežljavček čisto pozabil aretirati beračico in ji je še sam daroval krajcar.

»Natančen je, hudo natančen v denarnih stvareh,« je ugibal Krmežljavček. »Moji Neži je pa dal hranilnično knjižico za tisoč goldinarjev. Kar do Luke Magarca moram, da mu to razložim.«

Med potjo do Luke Magarca pa je Krmežljavčka dohitel mali Tomaž in mu veselo povedal:

»Ata, meni so pa gospod fajmošter zeksar dali.«

Boltežar Krmežljavček je strmel in ni hotel verjeti, dokler ni »zeksarja« natančno pogledal. Potem se je pa odločil, da ne pojde do Luke Magarca in izustil je nesramno besedo ter se spozabil tako daleč, da je malemu Tomažu pripeljal izdatno zaušnico. To zaušnico je Neža še tisti večer primerno maščevala.

Tako so tekla malemu Tomažu prva leta. Mati ga je razvajala, župnik je ščitil njegove slabosti, Boltežar Krmežljavček pa ga je grdo gledal in postajal vse bolj melanholičen. Naj je ugibal kolikor je hotel, vendar ni mogel izkopati tiste jame, v katero naj bi župnik padel kot žrtev, on pa bi v nji igral krvoločnega leva.

Tomaž je bil s šestimi leti že velik in močan in sneden in nesramen. Za jaslice in altarčke je imel veliko manj smisla, kakor za klobase in alkoholične pijače. Bil je sicer častilakomen in je težko čakal, kdaj doseže dostojanstvo ministranta, ali tudi ta častilakomnost je imela svoje materijalno ozadje. Tomaž bi se za ministranta samega ne bil kdo ve kako pehal, da ga ni mikal tisti »firar«, ki ga je ministrant za svoje opravilo dobil.

Največ časa je Tomaž v tej dobi prebil v družbi male Natalije, edine hčerke davčnega eksekutorja Smoleta. Natalija je bila le nekaj mesecev mlajša od Tomaža in se je ž njim kaj dobro razumela. Skupno sta uganjala vsakovrstne otročarije in razposajenosti, v lepi slogi sta delala staršem skrbi in sramoto, drugim ljudem pa škodo in nadlogo, ter se v najlepši harmoniji veselila svojih mnogostranskih, nepriporočljivih talentov. Natalijo so pobožni prebivalci Mračnega sela sploh prekrstili v Kanalijo ter je veljala za najslabši izgled vsemu ženskemu naraščaju, pač tudi zaradi tega, ker je bila jako ljubka in zgovorna, šaljiva in vesela in je nadkriljevala vse svoje vrstnice.

Tomaž in Natalija sta imela zvestega pokrovitelja v osebi frizerja Luke Magarca. Poleti ju je povabil, da sta lovila v njegovi brivnici muhe, kar je bilo sicer mučno in dolgotrajno, a vendar zabavno delo, pozimi pa sta mu iz bližnjega gozda nosila suhljad. Za njiju marljivost, jima je bil Luka Magarac prav hvaležen in jima to izkazal s tem, da jima je pripovedoval lepe storije, a ne o jari kači in o steklem polžu, marveč o lepem in veselem življenju v mestih, o slasteh razkošnega, življenja, o gledališčih in o plesih, o pojedinah in zabavah. Popisoval jima je kočijo in oblake, dirke in šetnje in vse kar je na Dunaju videl in slišal, dokler ga ni usoda poslala po svetu.

»Ali ni vse to greh?« je nekega dne vprašal Tomaž, ki je že hodil v šolo in poznal ne samo božje in cerkvene zapovedi, nego tudi poglavitne grehe, grehe zoper sv. duha in vnebovpijoče grehe. »Gospod fajmošter pravijo v šoli, da je strašno veliko grehov in da so že misli na take reči grešne skušnjave, ki jih je treba premagati.«

Luka Magarac se je zasmejal prav glasno, tako po hrvaško, kakor so rekli v Mračnem selu. Tolkel se je po kolenih in se smejal, da so mu tekle debele solze po suhem obrazu in se je bilo bati, da se strop podere.«

»O, fant,« je grgral, »kadar boš odrasel in boš znanstveno tako izobražen, kakor sem jaz, boš že spoznal sam, pri čem da si. Da, da, vse je greh, kar je na svetu dobrega in prijetnega. Dobro jesti je greh in dobro piti je greh, in sploh veseliti se je greh. Tako pravijo gospod fajmošter. Jaz ti pa pravim: nič ni greh, prav nič ni greh, kar ni po postavi prepovedano. In to ti tudi povem: Kar fajmošter pravijo, da je greh, to vse sami delajo.«

Luka Magarac je še na dolgo razpredel in znanstveno utemeljeval svoje modrovanje. Bil je tisti dan malo pijan in malo jezen in ni slutil, da si je s tem spletel vrv, na katero so ga drugi dan občinski možje obesili. Tomaža in Natalijo je frizerjevo modrovanje tako presenetilo, da sta raznesla po celi vasi, kake nauke jima je dal Luka Magarac. Izvedel je za to tudi župnik Matevž Štebalar. Poklical je pred sebe Tomaža in Natalijo, ju natančno zaslišaval in potem sklical občinsko sejo. Z važnimi obrazi so občinski možje poslušali župnikovo razlaganje, da je frizer Luka Magarac nevaren anarhist in prekucuh, kar je skoraj tako hudo, kakor da bi bil liberalec, da nima vere in da pokvarja mladino ter da bo gotovo celo Mračno selo z dinamitom v zrak pognal, če se ga občina hitro ne iznebi.

»Predlagam torej,« je zaključil župnik Štebalar svoja izvajanja, »naj občinski odbor sledeče sklene: 1. Frizerju Luki Magarcu je zaradi brezbožnosti in občne nevarnosti prepovedano nadalnje bivanje v občini Mračno selo. 2. Ker je njegov inventar, obstoječ iz ene britve, onega jermena in enega stola, glasom od Luke Magarca lastnoročno podpisanega reverza last občine, se naroča županu, da če treba z brahijalno silo odvzame frizerju te premičnine. 3. Županu se naroča, naj razpiše v »Domoljubu«, da je v Mračnem selu izpraznjeno mesto občinskega brivca.

Župan se je malo popraskal za županskimi ušesi, potem jo spoštljivo vprašal, kaj je to brahijalna sila.

»Ali še tega ne veš?« je vprašal župnik Štebalar. »To je vendar policaj.«

»E?« se je začudil župan. »Tega pa res nisem vedel, da se pravi Krmežljavčku po kancelijsko brahijalna sila. Prosim vas, gospod župnik, nikar mu tega ne povejte, sicer že celo ne bo več ž njim izhajati.«

Seveda je bil župnikov predlog glasno sprejet. Župan je poklical brahijalno silo Boltežarja Krmežljavčka in dobre pol ure pozneje je bil frizer Luka Magarac že na cesti.

Ko je stopila občinska komisija v njegov brlog, je ležal Luka Magarac na postelji in se je znanstveno izobraževal. Čital je namreč edino knjigo, ki jo je imel in ki jo je že tolikrat prečital, da jo je znal na pamet. Sprejel je komisijo sicer z začudenjem, a brez spoštovanja, čim je pa zaznal za njen namen, se je pokazala njegova graničarska duša v vsi svoji besnosti. Krmežljavček je sicer s sabljo v rokah stal poleg župana pripravljen izvršiti celo krvavo daritev svojega edinega prijatelja, toda na Luko Magarca ni to tako pomirjevalno vplivalo, kakor je mislila komisija.

Komaj je bil Luka Magarac vstal s postelje in odložil knjigo, sta že župan in brahijalna sila Boltežar Krmežljavček ležala pred vratmi brivnice in pobirala svojega rojstva kosti. Sama nista vedela, kako se je to zgodilo. Luka Magarac je med tem v brivnici sakramentiral po hrvaško in po slovensko, pozivljal peklenske pošasti, naj izvršijo zločine nečistosti nad prebivalci Mračnega sela, njih dedi in pradedi, vmes pa metal na župana in na Krmežljavčka vse svoje pohištvo in posodje, naj je bilo občinska last, ali njegova zasebna last. Stoli in miza, lavor in zrcalo, britev in jermen in pljuvalnik in deske njegove primitivne postelje, vse je zmetal Luka Magarac iz brivnice. Naposled pa je sam planil ven, da bi si privoščil župana.

Takrat pa je vstopil vmes župnik, s smrtnim strahom pred njim v ozadju. V polni zavesti svojega visokega dostojanstva in vajen, da se mu vse pokorava, je hotel Luko Magarca ukrotiti z energičnimi besedami. A naj je Luka Magarac tudi po svojih umstvenih zmožnostih delal čast svojemu imenu, junak iz Like je bil vendar. Komaj je bil župnik nekaj zinil, že ga je Luka Magarac ošteval in obdelaval, da je župan pozabil vstati s ceste, da so se Krmežljavčku ježili lasje in da je župnik, nikdar ugnani, vedno zmagoviti župnik s smrtnim strahom pred njim trepetal. On, Matevž Štebalar, ki je do tega dne obvladal še vsako celo klerikalno zverino, da je zobala iz njegovih rok, kakor krotka ovčica, je v Luki Magarcu dobil svojega mojstra.

Luka Magarac je znal biti strašen. Ni mu bilo dovolj, da je opsoval vse prebivalce Mračnega sela kot hinavce in hlinbenike, ki capljajo za vsako procesijo, ki se vedno gnetejo v cerkvi in lazijo po božjih potih, pa so zmožni vsake grdobije, vsake nepoštenosti in vsakega zločina, ki lažejo, goljufajo in po krivem prisegajo. Tudi župnika samega se je lotil. Očital mu je kuharice in druge ženske, samice in omožene, mlade in stare, Dolžil ga je, da se je pečal s Češminovo Jero in Gregoračevo Špelo, z Mačkovo Pepo in Srobotnikovo Franico, očital mu je razmerja še z različnimi drugimi ženskami in kočno še Nežo Krmežljavko in njenega sinčka Tomaža.

»Ne, ne, ni res,« je hitel zatrjevati župnik, ko ga je Luka Magarac pustil priti do besede. »To ni res, prisežem lahko, da ni res!«

Župnikov ugovor je resnicoljubnega Luko novič razkačil. Najprej je dal s ceste pobirajočemu se županu tako brco, da je odletel v jarek, obenem pa začel župniku naštevati, kdaj in kje ga je videl z imenovanimi ženami in dekleti in v kakih okolščinah. Upil je, da se je razlegalo po celem trgu in so otroci in ženske skupaj drveli in upil je toliko časa, da je izgubil glas in je mogel samo grgrati besede. A ko so bile besede že nerazumljive, so bile še vedno grde.

»Ženske, pojdite po žandarje,« je kričal župan, ki je bil ves blaten splezal iz mokrega jarka in se naglo umikal čez polje. »Boltežar, sila kancelijska, udari ga! Čemu imaš pa sabljo?«

»Ne vem čemu,« je odgovoril Krmežljavček in se plaho stiskal k zidu, da bi ga ne dosegel besni Luka Magarac, ki je bil pobral stol in je mahal ž njim okrog sebe.

Cvileč in kričeč so se umikali ljudje togotnemu frizerju, najhitreje župnik, ki se je neprestano skrival za ženskami. Magarac pa je vrgel za njim stol in še nekaj izbranih hrvaških priimkov, potem pa je pobral svoj klobuk in je pobegnil na drugo stran, v svet, zapustivši za seboj dolžitve, iz katerih jo nastalo mnogo gorja.

Luka Magarac je bil že davno kdo ve kje, ko so prebivalci Mračnega sela šele do dobra spoznali vsebino in obseg njegovih dolžitev. Tisti večer je bilo v Mračnem selu mnogo joka in v različnih hišah je pela palica po ženskik hrbtih visoko pesem o prepovedani ljubezni. In ker Gregoračeva Špela in Češminova Jera, Markova Pepa in Srobotnikova Pramca niso hotele biti same osramočene in tepene, so imenovale še mnogo drugih in jih obdolžile še ožjih ljubezenskih zvez z župnikom. Prizadeti možje in očetje so v obrambo svojih žena in hčera to seveda hitro razglasili, vsled česar je postal naposled v krčmi tako velik pretep, da so orožniki morali z bodali napraviti red.

Samo Boltežar Krmežljavček se ni upal posnemati svojih sotrpinov. Srbela ga je sicer roka in še nikoli ni imel takega poželjenja, vzeti burklje v roko, kakor ta večer, vendar je premagal in zadušil to srčno hrepenenje, zakaj med njim in Nežo je bil veljaven molče sklenjeni dogovor, po katerem se je pustila Neža pretepsti samo na sv. Treh kraljev dan, da ima Boltežar za svoj god posebno veselje, vse druge dni v letu pa je bil po tem dogovoru tepen samo Krmežljavček.

Župnik Matevž Štebalar je še tisti večer iz previdnosti obolel, da bi se polegel prvi vihar, ki so ga provzročila razkritja Luke Magarca. Poslal je tudi hitro v »Domoljuba« dolg dopis, v katerem je popisoval, kako vzorno je katoliško življenje v Mračnem selu in v kako lepem soglasju živi vse prebivalstvo s svojim pastirjem. Sicer je sovražnik krščanstva poslal v Mračno selo zavrženo dnšo, da bi napravila razdor med župnikom in med vernikom, je bilo brati v »Domoljubu«, a ljudstvo, to vrlo krščansko in krepostno ljudsivo je tega podpihovalca pregnalo sramotno in se ni dalo omajati v svoji zvestobi do Kristusa, do svete cerkve in do svojega cerkvenega učenika. Župnik je trdno računal, da bo ta dopis imel popoln uspeh in se je zato z zbranim duhom posvetil kuriranju svoje »bolezni«. Zdravil se je s cvičkom in z rebulo, s silvancem in s karminetom, z alašem in benediktincem, z ogrskim in s francoskim konjakom, zdravil se je z veliko vnemo, a ozdraviti vendar ni smel, kajti poročila o razpoloženju v Mračnem selu niso in niso postala boljša. Tudi to ni nič pomagalo, da je mežnar raznašal o Luki Magarcu strasne vesti. Pravil je, da je Luka Magarac turške vere, da ima pet žena, da je svojo mater prodal zamorcem, da je svojega očeta ubil in visel že na višalah, a ker se je vrv odtrgala, je bil pomiloščen. Pomagalo ni vse to nič, ker so v Mračnem selu itak že prej nekaj taga slutili, kar je na podlagi dolgih opazovanj potem razkril ubegli Luka Magarac.

Med tem, ko se je župnik Matevž Štebalar kuriral na popisani način, se je bil glas o njegovih ljubezenskih uspehih raznesel daleč naokrog. Celo v liberalnih listih je bilo nekaj čitati o dogodkih, dasi v Mračnem selu ni bilo ne enega liberalnega lista dobiti. Pač pa je župnik dobil doposlan izrezek z dotičnim dopisom, kar ga je tako pretreslo, da je postal recividen. Bil je pri svojih medicinah že pri »doppelbitterju«, a je moral začeti spet znova s cvičkom.

Končno je dal raznesti po trgu, da je zahteval sam strogo preiskavo, češ, naj cerkvena oblast dožene, da je res popolnoma nedolžen in da se mu godi vnebovpijoča krivica.

Nekaj dni pozneje se je že pripeljal iz bližnjega mesta dekan in začel z zasliševanjem veljavnih mož. Dekan je bil strog gospod. Strog jo bil njegov pogled in stroge so bilo njegove besede. Dopoldne je zasliševal možake, popoldne pa so prišle na vrsto ženske, vse ljubezenskega občevanja z župnikom obdolžene. Druga za drugo je morala stopiti pred strogega dekana, Mačkova Pepa in Srabotnikova Franica, Gregoračeva Špela in Češminova Jera in še ta in ona, in tudi Neža Krmežljavka. Vse so se vrnile iz sobe z objokanimi očmi, blede in preplašene ter se kar mogoče hitro spravile v kraj. Po končanem zasliševanju so bili zopet poklicani župan in občinski svetovalci pred dekana in izvedeli od njega veliko in nepričakovano novost, da je namreč župnik popolnoma nedolžen in žrtev liberalnega obrekovanja.

»Črno na belem je tu s protokola dokazano, da je župnik nedolžen,« je s povzdignjenim glasom pripovedoval dekan. »Vse zaslišane ženske so priznale, da se godi župniku krivica in so vse preklicale, kar so v zmoti, pod pritiskom svojih mož in očetov, a proti svojemu boljšemu prepričanju pripoznale.«

Župan in občinski svetovalci so se spogledali, a rekli niso ničesar. Dobili so vsak svoj polič vina in naročila, da o izidu dekanove preiskave obveste prebivalstvo Mračnega sela z dostavkom, da pride vsak v kriminal, kdor bi o župniku še kaj slabega govoril ali ga celo primerjal takim nespodobnim živalim, kakor so kozli in petelini in opice.

Mračno selo je še tisto uro razvedelo, da je župnik Matevž Štebalar tako svet, čist in kreposten, da pojde gorak v nebesa. Ta in oni je sicer še vedno dvomil, da bi bila to resnica, in je rentačil, zakaj ne zasliši dekan tudi prič, a v obče je zmagovalo mnenje, katero je ključar Motovilec trdovratno razširjal in zagovarjal, da je za vsako kristjansko žensko samo čast in odlikovanje, če se njen dušni pastir, kadar ga skušnjave premagajo, do nje poniža.

»Ta scagani Boltežar« je bil edini, ki ga izid dekanove preiskave nikakor ni zadovoljil. Po dolgem ugibanju je šel v farovž in je zahteval, naj dekan tudi njega zasliši in zapiše njegovo izpoved na protokol.

»Protokol je že sklenjen,« je dejal dekan osorno in nevoljno, in pozno je tudi že. Kaj se bom ponoči domu vozil? Tu imate deset goldinarjev in pojdite z bogom!«

»Zahvalim za denar,« je odgovoril Krmežljavček, pa se desetaka ni dotaknil. »Jaz bi bil raje zaslišan.«

»Ob, kako ste sitni,« se je hudoval tehant. »Saj sem že tako dosti slišal o vas in nič dobrega. Prav sumljiv in zloben človek ste. No, in imate še deset goldinarjev!«

»Zahvalim za dobroto,« je zopet rekel Krmežljavček, »a jaz nisem prišel prosit, ampak tožit. Pravica mora na dan!«

Srepo je dekan pogledal Krmežljavčka v oči, a »ta scagani Boltežar« ni povesil pogleda.

»A – tožit ste prišli!« je zarohnel dekan. »Svojega dušnega pastirja, ki vam je izkazal toliko dobrot, hočete tožiti? Vi ste pa čeden ptič! Koliko let ste pa bili že zaprti? Ali boste sami po krivem pričali, ali ste krivoprisežnike že kar s seboj pripeljali? Le na to pazite, da ne pojdete zopet v Gradiško zaradi krivega pričevanja.«

»Zame se nikar nič ne bojte, gospod dekan,« je ponižno, a odločno rekel Krmežljavček. »Četudi sem revež, kristjan sem vendar in morda boljši kristjan, kakor župnik Štebalar.«

»Zdaj ste se pa izdali,« je zaklical dekan ves v ognju. »Zdaj se je pa pokazalo, da ste liberalec. Zdaj vas pa imam. Zdaj ste pa že opravili. Na liberalce nič ne damo, nag liberalec reče kar hoče, vse je laž. Kar spravite se od tod. Za služabnike satanove ni prostora v hiši poštenja in molitve. Še sodniji vas bom naznanil, če hitro ne izginete!«

In s krepko roko je dekan potisnil Krmežljavčka čez prag in za njim zaloputnil vrata. Boltežar Krmežljavček je stal na hodniku in zdelo se mu je, da je ves vrtoglav in ni mogel pojmiti, ali se mu blede, ali je res vse to doživel in vse to slišal. Ko pa je prišel do zavesti in jasnosti, je vrgel velik pljunek pred vrata in je odšel in sram ga je bilo, kakšni ljudje se še imenujejo kristjane. Tisti večer se je prvič po rojstvu malega Tomaža tako napil, da ni mogel sam domov, nego je obležal na cesti. Ko so ga nesli domov, je upil, naj gredo hitro klicat luterš – duhovnika, ker hoče še to noč prestopiti k drugi veri.

III.[uredi]

Za župnika Matevža Štebalarja tako čudovito ugodni uspeh dekanove spretne preiskave, je v največji meri pospešil njegovo zdravljenje. A vzlic temu, da se je že prav dobro počutil, je moral še vendar nekaj časa biti doma, dokler namreč ni prišla od knezoškofijskega ordinarijata v Ljubljani končna odločitev. Dospela je v obliki debelega pisma. Hlastno je Matevž Štebalar odprl to pismo, s strahom je to pismo čital, a ko je čitanje končal, si je pošteno oddahnil in njegov od obilice zaužitih »medicin« vijoličasti nos je slavnostno zažarel. Matevž Štebalar je vstal in se čutil tako zdravega in čvrstega, da bi se bil takoj lotil kakega ljubezenskega turnirja.

»Velika nevarnost je sla mimo mene,« je modroval, stoječ pri oknu in motreč pri svitu zahajajočega jesenskega solnca krepke postave mračnjaških mladenk. »Če bi ne bil tako goreč duhovnik in tako vnet služabnik vojskujoče se svete cerkve, bi mi bila lahko slaba predla. Dekana moram biti res hvaležen; stari grešnik ima pač dosti izkušenj, kajti pomagal mi je izvrstno. Tako bo vse dobro, saj kazen, ki mi je prisojena, je pravzaprav nagrada.«

Natočil si je kozarček najboljega konjaka in njegovo zadovoljno cmakanje je pričalo, da se mu je vrlo prilegel. Potem je poklical mežnarja, edinega človeka v župniji, ki se svojega župnika ni bal, ker je o njem več vedel, kakor vsi drugi in ga obvestil, da bo v nedeljo zopet sam maševal in ne več kaplan iz sosednje fare, ki ga je med »boleznijo« nadomestoval in katerega je Matevž Štebalar v svojem srcu sumničil, da ga je pri ordinarijatu očrnil.

»Ta zlodej je gotovo zato toliko časa presedel v spovednici, da bi več mojih tajnosti izsledil,« je ugibal Matevž Štebalar. »Kdo drugi je mogel vse to izvedeti, celo podparagrafna spozabljenja in tako natančno sporočiti ordinarijatu? No, hvala bogu, spoved na tajnost je res nekaj izbornega. Kaj pomagajo ovadbe, ko pa fant ne sme povedati, da je vse to v spovednici izvedel in ko so ženske vse preklicale. E, dobro je šlo, dosti bolje, kakor sem mislil. Ampak dekanu moram biti res hvaležen. Prav z bratovsko ljubeznijo mi je šel na roko in da me ni dobil Herodež v kremplje, je tudi njegova zasluga.«

S takimi ugibanji je Matevž Šteblar preganjal dolgčas, med tem ko je hodil mežnar po trgu in oznanjal, da so gospod zopet zdravi in bodo v nedeljo maševali.

V Mračnem selu so eni s strahom, drugi z očitno škodoželjnostjo, vsi pa z veliko radovednostjo čakali na ta zopetni nastop župnikov, sosbno, ker so kmalu vedeli različni ljudje pripovedovati, da napravi žpnik v pridigi tako temeljit obračun s svojimi »obrekovalci«, da bo padal ogenj nanje z neba. Ko je prišel ta usodni dan – bila je Cahejeva nedelja – so ljudje od vseh strani, celo iz najoddaljenejših koč drveli v cerkev, da je bila natlačeno polna in so tako nestrpno čakali napovedanih dogodljajev, da so na običajne molitvice in vzdihljaje povsem pozabili.

Naposled je stopil Matevž Šteblar na prižnico. Čim se je prikazal, je nastala v cerkvi tihota, kakor vlada samo v grobi. Župnik se je držal milo, kakor da so ga šest tednov v jesihu kisali in debele solze so mu tekle iz očes, ki si jih je bil v zakristiji s čebulo namazal.

»Oh! – Oh! – Oh!« tako je začenši svojo pridigo zavzdihnil Matevž Štebalar in obenem kakor prevzet notranjega gorja s tako vehementno silo razprostrl roke, da mu je tobakira zletela od prižnice do cerkvenih vrat, nad zbranimi verniki pa se je razprosrtrl oblak rjavega prahu ter zibajoč se polagoma padal nizdol.

Zaradi te nezgode je župnik začel kar mogoče hitro govoriti, da bi obrnil vso pozornost. O ljuliki je govoril, ki jo je sovražnik zasejal med pšenico in ki se je razrasla in razpasla. O volkovih je govoril, ki so se v ovčji obleki pritepli med verne kristjanske ljudi, ki so udarili nanj, vedoč, da se razkropi čreda, če ubijejo pastirja.

Naenkrat se je z ženske strani zaslišal tenak zategnen »aa–cih« in kakor da je bilo to težko pričakovano znamenje, se je začelo pripogibati sto glav in v najrazličnejših glasovih je donelo proti prižnici »aa – cih« in »aa – čih« in »hehehe – cih«.

Matevž Štebalar je ves trepetal, kajti to kihanje je motilo njega in vse občinstvo. Hitel je dalje. Njegov glas je zdaj donel po cerkvi, kakor glas tiste svetopisemske trombe, ki je podrl Jeriho. Kajti moral je preupiti kihanje, da si vsega ne pokvari. Govoril je samo o sebi in se rotil, da so vse proti njemu izrečene obdolžitve izmišljene in zlagane.

»Jaz sem nedolžen,« je grmel in se tolkel po prsih. »Moja duša je čista in moja vest je čista!«

»Aa–cih – – aa–čih – a – cih–hihihi,« je donelo iz cerkve.

»Preiskava cerkvene oblasti je dokazala mojo nedolžnost, črno na belem je dokazano,« je vpil Matevž Štebalar ves divji.

»Resnica je zopet enkrat zmagala nad peklom, luč nad temo!«

»Aa–čih – hihihi–cih,« je odmevalo iz nosov vernih ovčic, tako glasno, tako nepretrgoma, da se župnika ni več slišalo. Matevž Štebalar je moral utihniti in čakati, da poneha kihanje in vsekovanje. Ker ni mogel govoriti, se je delal, kakor da so ga čustva premagala. Položil je robec pred obraz in začel jokati in zdihovati, v mislih pa je preklinjal svojo nesrečno tabakiro in bi bil v svoji onemogli jezi najraje samega sebe lasal in klofutal.

Končno je začelo kihanje in vsekavanje pojemati. Oblak šnoftabaka je bil legel na oblačila zbranega občinstva in na tla. Tedaj je župnik Matevž Štebalar zopet povzdignil glas in se lotil najtežavnejšega in najdelikatnejšega dela svoje pridige.

»Moji ljubi poslušalci,« je zavzdihnil. »Pet let sem vaš dušni pastir. V tem času ste lahko spoznali – ch – da so moje misli vedno obrnjene k Bogu in da je vse moje življenje – eh – posvečeno samo sveti veri, Kristusovi cerkvi in vaši časni in večni sreči.«

»Aaaa–čih« je zavpil mogočen kihljaj iz ozadja.

»Vse bi bil dal za vas, kri in življenje – eh – da, za vas bi kri pil in življenje pretakal – eh – sem se zmotil – za vas ...«

»Aaaa–čih« je zagrmelo iz polmraka pri cerkvenih vratih.

»A vendar jih je bilo med vami mnogo, ki so verjeli – eh – vse, kar so si slabega izmislili o meni sovražniki božji. Grdo so govorili o meni in – eh – zasramovali so me. Ali se kesajo!«

»Ne!« je dihnil Boltežar Krmežljavček, ki se je skrival pri vratih, a zinil je to tako tiho, da ga ni nihče slišal. Vendar se je že svoje misli ustrašil in se je začel novic usekavati tako, vztrajno in hrupno, da je moral Matevž Štebalar nehote za trenotek prekiniti svojo pridigo.

»Lahko bi svoje obrekovalce tožil,« je nadaljeval župnik, »lahko bi jih spravil v sramoto in v ječo in celo na vislice. Da, na vislice. A moje srce ne hrepeni po maščevanju. Gospod je odpustil – eh – svojim rabljem – eh jaz pa odpuščam svojim obrekovalcem. Tudi molil bom za – eh – molil bom za svoje sovražnike, naj jim bo prizanešeno!«

»A–cihihihi – –«

Srdito je pogledal župnik doli pod kor, kjer je Krmežljavček sam skrivajoč se za fanti kihal in se usekaval, a že davno ne več iz potrebe, nego samo še v znamenje protesta proti župnikovim besedam. Tako srdito je pogledal Matevž Štebalar, ki je bil spoznal kihalca, da je Boltežarju prirojena mu cagavost pretresla vse kosti in da je hitro spravil svoj modrobarvni robec, ki ga je med pridigo tako predrzno zlorabljal, da je pregnal vso ginjenost, ki so jo porajale župnikove besede vsaj pri najzvestejših njegovih ovčicah.

»Toda, poslušalci krščanski,« je nadaljeval župnik že ves zmešan in si otrl zadnje le z največjo težavo izprešane solze, »med vami – eh – ne maram več ostati. Eh – ne maram! Med ljudmi, kjer se mi je zgodila krivica, taka krivica – eh – ki kriči do neba, kakor ptiček v Arabje puščavi – eh sem se zmotil – kriči do Arabije – eh – ne morem več biti za dušnega pastirja. Ne morem in ne maram. Moja čast – eh – mi to brani. Odpuščam od srca vse, kar ste mi storili – eh – a pri vas ne bom več. Zaprosil sem eh – milostivega kneza in škofa, naj me prestavijo in moja prošnja je bila – eh uslišana. Prestavljen bom in – eh – tudi povišan. Nemara postanem še korar – eh – ali pa prošt.«

Župnik Matevž Štebalar je še precej časa govoril, a nihče ga ni več poslušal. Najsi je tudi s svojim skrbno priučenim govorom dobro utemeljil svoje sklepno naznanilo, da zapusti Mračno selo, vendar ni to naznanilo napravilo pričakovanega vtiska. V cerkvi je zavladalo le eno mnenje: župnik le ni tako čist, nedolžen in svet, kakor je zatrjeval in korar še dolgo ne bo, in prošt nikoli. Celo mašo so ljudje polglasno razpravljali o župnikovem odhodu, saj so vsi vedeli, da je prišlo od ordinarijata debelo pismo, po maši pa se je pred cerkvijo vnel glasan in ljut prepir, če pojde župnik prostovoljno iz Mračnega sela ali neprostovljno.

Ta srdita debata je že dolgo trajala, ko jo je prekinil tenak oster glasek. Mali Tomaž je kakor obseden poskakoval okrog ljudi, se razposajeno smejal ter kažoč na zvonik, kričal:

»Kakšne hlače pa ima Cahej? Take hlače, kakor naša mama!«

Prepir je v trenotku ponehal in vsi pogledi so se obrnili na zvonik, kjer so zjutraj še visele Cahejeve hlačice, predstavljajoče zastavice. Zdaj pa zastavic ni bilo več na zvoniku, na njih mestih pa sta visela dva para barhantastih ženskih hlač, en par rdečih in en par modrobarvnih ženskih hlač. Veter je hlače gugal in prekuceval in jih napihnil tako, da se je dobro razločevalo, da so to hlače telesno jako razvite ženske.

Ljudem je kar sapa zastala in nemo so strmeli na te Cahejeve hlače. Ravno takrat je prišel Matevž Štebalar hudo potrt zaradi svojega neuspeha iz zakristije. En sam pogled na zvonik mu je pokazal, kako sramoto so mu pripravili njegovi sovražniki. Samo zavpil je kakor bi bil obstreljen in bežal je v župnišče, kakor da so mu za petami vse peklenske pošasti. Za njim je pa donelo tuljenje zbrane množice.

Boltežar Krmežljavček je najjasneje pojmil, da dekanova preiskava in župnikova pridiga nista nič pomagali, da je župnik svojo vojsko izgubil in da zapusti Mračno selo v znamenju barhantastih ženskih hlač, obešenih na zvonik. To je v njegovo cagovito srce vlilo toliko poguma, da se je razkoračil sredi trga in si tolkel na prsi oznanjujoč:

»Pa se je izkazalo, da je v nebeškem protokolu zapisana resnica. Pa je bilo plačano oko za oko in zob za zob. Fajmošter je v levovi jami, jaz sem pa lev. Hu–hu! Fajmošter je v levovi jami, jaz sem pa lev, ali pa krokodil ali pa kamela. Hu–hu–hu!«

Tako je vpil Krmežljavček pred cerkvijo, kajti bil je že na vse zgodaj pijan, kakor ves čas in vsak dan, odkar ga dekan ni hotel zaslišati.

Na žalost vseh razposajencev so ženske hlače visele le malo časa na zvoniku. Prihiteli so orožniki in dali hlače odstraniti, ob enem pa začeli natančno izpraševati in poizvedovati, kdo da je hlače razobesil. Najbolj je bil na sumu Boltežar Krmežljavček, ki je veselja kar norel, kakor kak pesnik, ki je dobil dvajset kron predujma na svoj rokopis, a njegova nedolžnost se je sijajno izkazala še na licu mesta.

K cerkvi je namreč prisopihal davčni eksekutor in je orožnikom in množici sporočil, da se je izgnani frizer Luka Magarac zopet priklatil v Mračno selo in obesil ženske hlače na zvonik, da bi se maščeval nad župnikom.

»Sam mi je to povedal,« je hitel pripovedovati eksekuutor. »Še pet minut ni tega. V krčmi »Pri treh prestah« sem ga dobil, ko je pil žganje. Rekel mi je, naj pozdravim vse tiste može, ki so jim gospod fajmošter preskrbeli rožičke.«

»Zakaj ga pa niste prijeli?« je nevoljno vprašal orožniški postajevodja.

»Saj sem ga hotel prijeti,« je čmerikal eksekutor, »ko pa je hudič tako močan. Veste, kapo mi je vzel, uradno kapo, in na kolena me je potlačil in fige mi ja kazal pod nos, da fige, in jaz sem moral poljubljati njegove fige. Zakaj grozil mi je, da mi z britvijo odreže nos in ušesa.«

Eksekutor je bil slaboten in strarikav človek in zato se orožnika nista čudila, da ga je Luka Magarac tako ugnal v kozji rog. Pustila sta eksekutorja, da je ljudem še dalje razlagal svoje bridke doživljaje z Luko Magarcem in odšla iskat frizerja. Vrnila sta se šele proti večeru, a praznih rok; Luka Magarac je bil srečno odnesel pete. Najbolj sta se tega radovala Boltežar Krmežljavčel in mali Tomaž, ki je vzlic krepkim zaušnicam svoje matere očitno pripoznaval in izražal svoje občudovanje za Magarca in njegova junaštva.

Tako je bilo na Cahejevo nedelje konec sreče in gospodstva župnika Matevža Štebalarja v Mračnem selu. Ne samo premeščen, tudi osmešen je bil, tako osmešen, da so ga zapustil še njegovi najzvestejši pristaši. Še med ljudi se ni več upal in je čez nekaj dni tiho, brez slovesa, v mraku in dežju skrivaj zapustil ovčice in odšel na svoje novo mesto.

Njegov odhod je zadal mogočnosti in ošabnosti Neže Krmežljavke smrten udarec. Izgubila je ž župnikom tisto oporo, ki ji je omogočala izvrševati nad Krmežljavčkom kruto strahovlado. Postala je krotka in ponižna in je po nekaterih praskah naposled z Boltežarjem sklenila kompromis, vsled katerega se je odpovedala pravici Krmežljavčka pretepati, Boltežar pa je dobil pravico, de se sme po poljubuosti opiti vsak dan, izvzemši nedelje in praznike. V Krmežljavčkovem zakonu je vsled tega sčasoma zavladal nekak mir in v Boltežarjevem srcu je nastalo zadovoljstvo. Velikodušno je svoji ženi odpustil tudi njeno nezvestobo z motivacijo, da jo je Matevž Štebalar gotovo zagovoril. Ko je prišel v Mračno selo novi župnik, je bil Boltežar eden najglasnejših med krščanskimi možmi, ki so pozdravljali novega dušnega pastirja. Bil je namreč zelo veren mož, ki mu le ni šlo v glavo, da bi moral svojo zakonsko srečo deliti s svojim župnikom.

Novi župnik, gospod Janez Bradavica, je bil že prileten mož. Služil je že na različnih farah in poznal ljudi in njih slabosti. Postopal je povsem drugače kakor njegov prednik. Bil je z moškimi prijazen in z ženskami trd in najraje je govoril o tem, kak trpin je kmet, kako ga vse dere in da mu je treba gospodarsko pomagati. Tako si je pri ljudeh pridobil zaupanje, in kmalu je v fari zopet zavladalo soglasje in se je vse zgodilo, kar je hotel župnik. In zopet je »Domoljub« pisal o krščanskem življenju v Mračnem selu, dasi je bilo to življenje vse prej kakor krščansko. Notarjev solicitator pa je rekel: »Mreže so zdaj malo drugače postavljene, kakor so bile prej, v utici sedi drug cipar, to je vsa prememba, ki se je zgodila v Mračnem selu.« A ker je bil solicitator na glasu, da ni posebno trden v veri, niso ljudje nič dali na njegove besede.

IV.[uredi]

Nesreča župnika Šteblarja je povzročila v notranjosti malega Tomaža popoln preobrat. Začel je gledati svet in ljudi vse drugače,

kakor prej in začelo se mu je svitati, da ni vse tako, kakor se njemu predstavlja. Ni še prav spoznal, da v Mračnem selu le z jezikom obsojajo grehe, ne ogiba se jih pa nihče, da le z besedami priznavajo cerkvene nauke, nihče pa se ne ravna po njih. A zdelo se mu je, da ljudje prikrivajo svoje misli in svoja dejanja, da se delajo drugačne, kakor so v resnici in da cvete v Mračnem selu hinavstvo. Tomaž tega svojega spoznanja ni še znal jasno izraziti, a slutil je, da je tako in uganil je, da se mora tudi sam pretvarjati, če boče dobro izhajati in veljati za pravega kristijana, vrednega »Domoljubove« pohvale. Navadil se je pač težko, a mnogoštevilne zaušnice, ki jih je dobil namesto odgovora na svoja prenatančna vprašanja, so ga naposled le izmodrovale tako, da je premagal svojo odkritosrčnost in resnicoljubnost ter se akomodiral mračnoselskim ljudem in razmeram.

Do škandala župnika Šteblarja je Tomaž svojega uma skromne sile najraje posvečeval uganjanju vsakovrstnih pobalinstev in ugibanju o problemih, kako bi se dalo majnikove hrošče molsti, morske prašičke naučiti računanja ali gosenicam in mišim ustvariti porotnice. Škandal župnikaŠtebalarja je dal njegovim mislim popolnoma novo smer. Nič več se ni vlegel v pasjo uto poleg sultana in se vadil v lajanju, nič več ni ubijal oken, nič več ni rabutal sadja in ko je nekega dne z velikim trudom preslikal tarovškega mačka z rdečo in zeleno oljnato barvo, kar je vzbudilo v Mračnem selu primerno veliko senzacijo, mu je celo ta uspeh napravil le majhno veselje.

Zanimal ga je pravzaprav samo še misterij življenja. Vse drugo je bilo zanj postranskega pomena. Župnik Štebalar je bil položil temelj njegovemu seksuvalnemu izobraženju in nejasnosti krščanskega nauka so le podžigale njegovo radovednost, zlasti ker na svoja vprašanja glede šeste božje zapovedi in drugih takih vzgojo mladine pospešujočih naukov zopet ni dobil zadovoljivega pojasnila, nego kvečjemu zaušnice in ker mu je Neža Krmežljavkra izpulila cele pesti las in raztegnila ušesa zaradi naivnega vprašanja: »Mama ali ste že storili kmk mutasti greh?« Zdaj je vsakdan opazil kaj takega, kar se mu je prej zdelo brezpomembno. Ker ni smel vpraševati, je pogovore odraslih, zlasti kmetskih fantov pozorno poslušal in to mu je hitro razširjevalo obzorje. Čim dlje je hodil k spovedi, toliko bolj se je približeval spoznanju resnice.

Zadnja mrena mu je padla z očes, ko je nekega večera poslušal fantovski pogovor.

»Kaj boš zabavljal na Marijino družbo,« se je hudoval eden fantov. »Marijina družba je že dobra naprava. Če si prej šel klicat kako dekle, si moral trkati in moledovati in vzdihovati celo uro predno se je okno odprlo ali pa tudi ne. Kaj ni zdaj bolje? Nisi še dobro potrkal, pa ti že odpre in ti zašepeta: le hitro notri, da te kdo ne vidi. O, jaz sem prav prijatelj Marijine družbe.«

Fantom je to pojasnilo ugajalo in soglasno so pritrdili govorniku, da je Marijina družba izvrstna in vse podpore vredna naprava. Pripovedovali so si potem različne svoje doživljaje pri prenočevanju v gostoljubnih posteljah Marijinih devic in pripovedovali so si jih s tako prostodušno odkritosrčnostjo, da bi bil šel star dragonec zardel sramežljivosti. Mali Tomaž je v tej uri spoznal vse skrivnosti življenja in je naslednji dan med ovčjimi vrstniki žel posebno priznanje za svoja bijološka razlaganja. V zahvalo za ta poduk so mu tovariši darovali tri frnikole.

Nekaj mesecev po prihodu novega župnika je bila v Mračnem selu birma. Tudi Tomaž je bil določen, da prejme sv. zakrament, a pravega vesolja mu to ni delalo, zakaj za botra je bil izbran davčni eksekutor Smole, od katerega ni bilo pričakovati nič drugega, kakor kvečjemu nekaj lecta. Tomaževa žalost, da ne dobi srebrne ure, je bila velika in tako globoka, da so se v njegovi duši porajali celo rahli verski dvomi o potrebi in koristi sv. birme. Za Tomaževo veliko žalost je izvedel tudi župnik Janez Bradavica. Poklical je Tomaža k sebi in mu razodel, da mu je namenil posebno odlikovanje.

»Priden si v šoli in bistre glave,« mu je govoril važno. »Ker pa tvoj oče niso mogli dobiti zate premožnejšega botra, te bom pa jaz odškodoval. Namenil sem ti nekaj posebnega. Da, Tomaž, le poslušaj, namenil sem ti veliko čast. Jutri bodo presvetli knez in škof pri meni obedovali in z njimi vred drugi duhovniki. Zelo imenitna družba bo zbrana. Tebe, Tomaž, sem pa izvolil, da boš nosil kruh na mizo in odnašal porabljene krožnike. To je zelo častna služba in upam, da se boš vrednega izkazal tega velikega odlikovanja in da do sive starosti ne boš pozabil, kake časti si bil deležen. Kdo ve, če boš še kdaj doživel tako srečo.«

Tomaž je bil sicer nekoliko razočaran in je celo mislil, da bi bil mnogo bolj počaščen, če bi smel sodelovati pri uživanju vsega tega, kar se je v farovški kuhinji pripravljalo, cvrlo in peklo, vender se kraj vse svoje nesramnosti in snedenosti ni upal zraziti z besedami svojega mnenja. Le nekam malobesedno se je zahvalil in šel gledat, kako verni kristjani v Mračnem selu krase svoja poslopja in postavljajo slavoloke.

Za soboto popoldne je bil napovedan prihod škofov. Župnik gospod Janez Bradavica je v začetku nameraval postaviti pred slavolok belo oblečene deklice, da bi potresale cvetlice, a po daljšem premišljevanju je ta namen opustil in sicer s specijalnim ozirom na podparagrafna dejanja svojega prednika. Zaukazal je celo, da morajo okrog slavoloka stati moški v prvi vrsti in šele za njimi ženske, da bi škof koj pri svojem prihodu spoznal, kako situvacijo je ustvaril v Mračnem selu gospod Janez Bradavica.

Ob določeni uri je bilo vse zbrano pri slavoloku. Župan je bil ves razburjen, ker se je bal, da jo s svojim skrbno priučenim ogovorom venderle polomi in se je neprestano praskal za svojimi krepko razvitimi županskimi ušesi. Občinski svetovalec Motovilec je postavljal može v vrsto in podil otroke v stran, vsi pa so kar drhteli pričakovanja, da pogledajo svojemu nadpastirju iz obličja v obličje.

»Že gredo!« Ta klic je prišel z veje, na kateri je sedel Tomaž. Tik slavoloka je namreč stalo košato drevo, na katero je bil plezal Tomaž, da bi bolje videl sprejem in vse pregledal in slišal in s katerega je videl daleč po prašni cesti. »Že gredo,« je šlo od ust do ust. Župan se je hitro še enkrat odkašljal, organist je vzel čik iz ust in ga zavil v robec, Motovilec pa je sumarično klofutal in brcal vse otroke, ki so prišli v njegovo bližino ter jih podil v kraj. Vse se je postavilo v pozituro, cesta je bila zastavljena in zaprta in vse je gledalo na oblak prahu, ki se je vse hitreje bližal slavoloku.

Ker otroci niso mogli v ospredje in niso ničesar videli, so se vsi zagnali k drevesu, na katerem je čepel Tomaž. Vsi so hoteli plezati gori, vsi naenkrat, in pehali in odrivali so drug drugega in kričali in se psovali. Šele, ko so vozovi dospeli do slavoloka, je nastala tihota. Vse je pokleknilo, med tem ko je škof stopil z voza so otroci drug za drugim splezali na drevo, ki je bilo kmalu polno, tako da so se veje globoko pripogibale. Natalija je bila zadnja, ki se je trudila, splezati na drevo.

Župan je zakašljal in zastokal, mrzel pot mu je stopil na čelu in davil se je in začel pozdravljati škofa.

»Gnadlivi firšt ino škof! Ino prišel je taisti veseli dan ... ino naša srca so vesela ino vsa fara je vesela ... Mja ... Ino letina je bila slaba ... mja ... ino davki so visoki ... ampak prišel je taisti veseli dan, ko so naša srca vesela ... mja ... ino vsa fara vesela ...«

V tem slavnostnem hipu se je z drevesa slišal obupen vzklik. Natalija je bila z velikim trudom splezala na deblo tako visoko, da bi mogla stopiti na vejo. Tedaj pa se je izpodrsnila in zdrknila je z glasnim krikom nizdol. Na srečo ali nesrečo se ji je pa krilce ujelo in zataknilo ob izrastek na deblu in zdaj je visela Natalija med nebom in med zemljo ter jokajoč kazala svoje okrogle gole nožice itd. Vsi pogledi so se na njen krik obrnili k drevesu. Tudi škof je nevoljno tja pogledal, a že v naslednjem trenotku je pobesil oči in napravil tak mučeniški obraz, kakor da je zavžil požirek hudičevega olja. Ljudje so pa kakor okamneli gledali prizor, ki se jim je nudil. Prevzeti so bili strmenja tako, da se ni nihče ganil, da bi jokajočemu otroku pomagal na tla. Samo župan ni ničesar videl in ničesar slišal, nego topoglavo gledal škofa, se potil in se neprestano davil:

»ino prišel je ... mja ... taisti veseli dan, ko so davki veseli ino letina visoka ino naša srca vesela ino vsa fara ... mja ...«

Tedaj pa je eden izmed škofovih duhovskih spremljevalcev skočil k drevesu.

»Skušnjava, zakrij svoj obraz,« je zaklical z ognjem svetega ogorčenja in razprostrl je svojo vrhno suknjo ter ž njo zakril, kar je kazal na drevesu viseči otrok. Ta klic je vzbudil ljudstvo iz okamenelosti. Dvajset rok se je iztegnilo, da snamejo Natalijo. V trenotku je bila na tleh in skušnjava je imela zopet zakrit obraz.

»... ino prišel je ... mja ... taisti veseli dan ino naša fara jo visoka ino naša srca so slaba ...« se je župan še vedno davil, dasi ga ni nihče poslušal, kajti škof je obračal oči k nebu in milo zdihoval, moški so bili vsi zbegani, ženske pa so ihtele, kakor da se je zgodila strahovita nesreča.

»... ino prišel je taisti veseli dan, ko so davki našega srca veseli ...«

Takrat je pa posegel vmes oni mašnik, ki je skušnjavi zakril obraz.

»Je že dobro, oče župan, je že dobro,« je rekel jako sladko. »Kar nehajte oče župan. Saj vidite, kako so presvetli trudni in žalostni. Boste pa jutri pri kosilu končali svoj ginljivi, lepi govor.«

»Saj je res,« se je razveselil župan, »da pri kosilu, da, takrat bom laglje govoril. Zdaj me nekaj tišči v grlu.«

»Zahvalim, zahvalim,« je govoril škof, gredoč proti svojemu vozu. »Prav lepo ste me pozdravili, da, prav lepo, prav kristjansko. Vsa čast, oče župan, vsa čast vam in vsem drugim tudi. Prav zadovoljen sem.«

Škof se je vsedel na voz in se med špalirjem prebivalstva odpeljal v farovž, deleč spotoma svoj blagoslov. Ljudje so se počasi vračali na svoje domove in tarnali in se jezili.

»Že tako nismo dobro zapisani pri škofu, zaradi prejšnjega župnika, zdaj se pa se kaj takega zgodi.«

»Že deset let ni bilo škofa pri nas, zdaj, ko so prišli, pa se zgodi kaj takega. Oh, tisto kanalijo bi morali kar potopiti.«

»Oh za prvi pozdrav pa jim je skušnjava pokazala svoj obraz – oh, kaj bodo rekli, kaj si bodo mislili.«

Kdo ve, kaj bi bile razjarjene ženske storile mali Nataliji, ko bi jo bile zalotile. Toda Natalija je tedaj že bila skrita v grajščinskem golobnjaku trepetajoč strahu, kaj se bo ž njo zgodilo, kar je škofu pokazala svoje gole noga itd.

Tomaž pa se ni mogel nasmejati temu, kar je doživel in postavljal se je na glavo, kadar je pomislil, kako je Natalija visela na drevesu, škof pa se je zahvalil za krščanski pozdrav.

Naslednji dan po birmi se je Tomaž oglasil v farovški kuhinji, da nastopi dodeljeno mu častno službo. Poleg njega so bili poklicani v farovž še trije drugi dečki, a ti so bili določeni za nižje opravilo, da čistijo nože, vilice in žlice, za postrežbo v obednici je bil izbran samo Tomaž. Dečki so se pred kuhinjo vsedli na staro skrinjo in spoštljivo kakor v cerkvi čakali, kdaj jih pokliče kuharica na delo. Z željnimi pogledi so kukali v kuhinjo, iz katere je hlapel tako omamljiv vonj ter otepali svojo juhico, ki jim jo je naklonila kuharica. Tomaž pa juhe ni maral, kajti čakal je, da dobi kaj pečenega. A čakal je zaman.

»Tomaž, nesi gospodom kruh!« Ta poziv je poživil vso hišo. Kakor bi bila kuharica zaklicala »Tomaž vzemi zastavo in pelji nas v boj za sveto vero,« tak vtis je napravil ta klic na Tomaža. Planil je s skrinje in vzel veliki leseni krožnik z narezanim kruhom, ki mu ga je izročila kuharica. Ves razburjen je šel za mežnarjem, ki je nesel vino, v slavnostno okrašeno obednico, za njima pa so dekle nesle juho.

Ob dolgi mizi so sedeli duhovni gopodje in se menili o dobrih farah in hudobnih liberalcih. Na zgornjem koncu je sedel škof s čepico na glavi. V prostorni dvorani je dišalo po kadilu in šnoftabaku. Tomaž je nesel kruh od gospoda do gospoda, a pred škofa se skoro ni upal, dokler ga ni mežnar tja potisnil. Škof so si pa ravno z vilicami trebili zobe in so Tomažka popolnoma prezrli.

Tomažek ni imel s postrežbo mnogo dela. Skromno je stal pri vratih in čakal, kdaj ga kdo pokliče, naj prinese kruh in kdaj dobi ukaz, odnesti krožnike. Tako je imel priliko gledati, kaj je vse prinesla kuharica na mizo. Kurja župca z nudeljni je bila prva stvar. Potem pa so se vrstile jedi: klobase z zeljem, telečja pečenka, pečene klobase z gorčico, svinjska pečenka, klobase s hrenom, cvrte piške s salato in klobase, narezane z jesihom in oljem, puran in domača šunka in klobase, šarkelj in flancati in pehtranovi štruklji in zopet klobase. In gospodje so delali s čeljustmi, kakor bi šlo za stavo in nihče ni nič govoril, le cmakali so v zboru. Še–le, ko je začelo vplivati vino, je postalo živahneje. Fajmošter Jaka, vedno žejni in vedno lačni dušni pastir v sosednji fari, je aretiral skledo s cvrtimi piškami, ravno ko jo je hotel mežnar odnesti.

»Holt« – je v svoji vinjenosti zaklical na ves glas, »škofije pa ne izpustim.«

»Ali, Jaka,« je šepetal poleg njega sedeč gospod in ga dregnil pod rebra. »Kaj ne vidiš, presvetli so že pri črni kavi, ti pa še zmirom piške otepavaš.«

»Božji mlini meljejo počasi, pa gvišno,« je zarenčal fajmošter Jaka in popadel vjeto kurjo škofijo, kakor da je že teden dni stradal.

Tomažek pa ni mogel dalje opazovati fajmoštra Jako, kajti poklican je bil na gornji konec mize, da odnese krožnike. Takrat ga je doletela velika čast, da so ga škof milostno pogledali in odlikovali z ogovorom.

»Kako ti je pa ime?« so vprašali škof.

»Tomaž Krmežljavček,« je plaho odgovoril fantič.

»No, le priden bodi in boga se boj,« so rekli škof. »Kaj boš pa postal?«

Nagel pogled je vrgel Tomaž po mizi in potem pogumno rekel:

»Duhovnik bom – to me najbolj veseli.« V istem hipu je pa bilo Tomažu že žal, da je to izrekel, kajti zavedel se je, da je škofa nalagal in zavedal se je, da je storil s tem velik greh. Tomažek je sicer že večkrat premišljeval, kak poklic si naj izbere in je hotel že po vrsti postati vojskovodja in financar, tihotapec in orožnik, sodnik in mesar, ali gostilničar, kralj pri Indijancih in morski razbojnik, samo za duhovski stan ni imel do tega dne nobenega nagnenja. Toda pojedina v farovžu, ki mu je prvič v življenju pokazala, koliko dobrega je na svetu, je nanj napravila tak vtisk, da ni mogel premagati skušnjav svoje izredne snedenosti in je škofa nalagal. Kesal se je in rad bi bil preklical, a ni več prišel do besede.

»Oh, fant, premisli dobro, kaj govoriš,« je namreč zavzdihnil rejeni korar, ki je sedel poleg škofa. »Duhovski stan je najtežji stan na svetu. Samo trpljenje in same bridkosti so dodeljene duhovskemu stanu, veselja pa le malo. Težak, oh, težak je duhovski poklic! Vsemu se moraš odpovedati, kar nudi svet, kelih ne gre nikoli mimo tebe, kelih, poln pelina ...«

Rejeni korar je naenkrat prekinil svoje besedovanje in obrnivši se do svojega soseda, je dejal: »Primakni, primakni skledo – malo purančka in malo solatce bom še spravil pod streho.«

Škof je med tem že pozabil na Tomaža, zakaj vzdignil se je bil mračnoselski župan, prijel za čašo in začel:

»Gnadlivi firšt in škof! Ino prišel je ... mja ... taisti veseli dan. Ino naša srca so vesela ino vsa fara. Ino davki so veseli ino letina je vesela; ampak prišel je ... mja ... taisti veseli dan ...«

»Le pustite, oče župan, le pustite,« so dejali škof. »Po obedu ni zdravo, če človek možgane preveč napenja. Tu imate cigaro, prav dobra je, da, prav dobra ...«

»Oh, zahvalim lepo,« je ves ginjen vzkliknil župan in vzemši smotko, je storil slovesno prisego: »Dokler bom živ, bom to cigaro kadil.«

Ravno takrat je na spodnjem koncu mize nastal velik hrup. Fajmošter Jaka, ki je bil že popolnoma pijan, je držal puranovo bedro v eni roki, z drugo pa je tolkel po mizi, da so zveneli kozarci.

»Boj liberalcem, boj na smrt,« je kričal fajmošter Jaka. »Naj vedo, da smo pripravljeni za sveto vero Kristusovo trpeti najhujše preganjanje in vsako trpljenje. Naj nas božji sovražniki trpinčijo, naj nas s trnjem bičajo in s škorpijoni kronajo; naj nas žive vlečejo na grmado, mi bomo vse z veseljem prenašali in vriskaje pojdemo v smrt.«

»Res je,« so začeli kričati zbrani duhovniki. »Ni je grozovitosti, da bi je ne prenesli za sv. vero.«

»Tako je,« je kričal fajmošter Jaka. »Živio, na zdar, eljen.« In zamahnil je z roko, v kateri je držal puranovo bedro, in udaril po mizi, da je vse zazvenelo in da se je pevrnila velika steklenica, polna žlahtne vinske kapljice, da je bila vsa miza mokra in premočeni šarkelj in flancati.

Tomaž jo pri tem razburljivem prizoru reteriral do vrat in tamkaj spoštljivo čakal daljnih ukazov. In vroče misli so mu begale po glavi.

Nezgoda, ki jo je v svoji vinski ognjevitosti provzročil sicer jako nedolžni fajmošter Jaka, je na zbrano družbo jako pomirljivo vplivala, spravila jo je namreč do spoznanja, da že dovolj dolgo sedi za mizo in da si je privoščila že preveč dobrega. Škof je dal mežnarju znamenje in mežnar je začel pospravljati mizo in Tomaž je odnašal sklede in krožnike.

Gospodje so pobožno sklenili roke in goreče molili in vmes se jim je pehalo.

V.[uredi]

Neža Krmežljavka, ki je bila hudo melanholična, odkar je župnik Matevž Štebalar zapustil Mračno selo, je po dolgem hiranju obolela. Ker ni poklicala zdravnika, marveč babico Uršo, je mali Tomaž potom logičnega sklepanja prišel do spoznanja, da se pomnoži rod Krmežljavčkov za novega člana. To spoznanje ga pa nikakor ni razveselilo, zakaj sodil je, da zna njegovo itak ne preveč prijetno stališče v rodbini postati toliko slabejše, kolikor več bo jedcev pri hiši. V svoji brezobraznosti je izrekel celo nečloveško željo, naj mati Neža namesto otroka raje dobi konja ali osla. Sicer je Boltežar Krmežljavček na to nesramno opazko odgovoril z nogo tako krepko, da je Tomaž postal avijatik in zletel nekaj metrov daleč po zraku, vender je moral Boltežar na tihem priznati, da ima Tomaž vsaj v duševnem oziru nekaj od njega, dasi ima nos in ušesa od dveh fajmoštrov.

Babica Urša je bila v svoji stroki tako izvedena in izkušena, da je uživala občno zaupanje, a ko je obolelo Nežo Krmežljavko natančno preiskala in zaslišala, je vender jako resno zmajala z glavo. Izjavila je, da je bolezen Neže Krmežljavke tako resnega in zanjo tajinstvenegn značaja, da zdravljenja ne vzame na svojo vest ter je zahtevala konzilij. Boltežar Krmežljavček je vsled tega poklical novega mračnoselskega frizerja Miška, ki je znal izborno zobe dreti in konjederko Macahelo, na kar se je začel konzilij. Ker je pa bila dijagnoza teh treh zdravnikov bistveno različna, je vsak kuriral Nežo Krmežljavko na svoj posebni način. Konjederka Macahela je Neži prilepila na podplate velike obliže, Urša ji je pripravila kamilčni čaj z laškim oljem, frizer Miško pa je iz posušenih polžev, kislega zelja, rožmarina in smodnika na blagoslovljeni vodi skuhal življenjski eleksir. Ko je Neža Krmežljavka zavžila to medicino, je zastokala in umrla. Mrliški ogleda je konstatiral vodenico.

Pri svitu v naglici vžgane blagoslovljene sveče sta Boltežar in Tomaž opravila običajne molitve in jokala, kakor in kolikor se spodobi za krščanskega človeka, potem pa poiskala vsak tisti ključ, ki ga je najbolj zanimal. Boltežar je vzel mrtvi Neži izpod vzglavja ključ do velike skrinje, v kateri je Neža Krmežljavka hranila svoje bogastvo, Tomaž pa je izmaknil ključ do kamre. Med tem, ko so mežnar in različne ženske devali Nežo Krmežljavko na mrtvaški oder, je Tomaž v kamri s tečno klobaso tolažil svojo žalost, Boltežar pa je pobral iz skrinje cel kup pisem, knjižic in tudi precej veliko škatljo, napolnjeno z drobižem ter vse to odnesel v občinski zapor, kjer je skoro vso noč posvetil studiranju svojega plena.

Gotovega denarja pač ni bilo posebno mnogo, toliko bolj pa so veselile Boltežarja hranilnične knjižice. Našel jih je troje in vsaka se je glasila na tisoč goldinarjev.

»Tri tisoč goldinarjev – pasja dlaka, to je lepo premoženje,« je govoril Boltežar sam pri sebi in se takoj vprašal:

»Kako je neki rajnka moja Neža prišla do tega denarja? Župnik Štebalar ji je daroval knjižico za tisoč goldinarjev. Ta knjižica je Tomaževa, naj gre od očeta na sina. Še danes jo nesem notarju. Kar je prav je prav! Kar je Tomaževega naj bo Tomaževo, kar je pa Botežarjevega, naj bo Boltežarjevo.«

Tako je odločil Krmežljavček in Tomaževo knjižico položil na stran, drugi dve pa je spravil v svoj žep in takisto tudi gotovi denar in je bil prav zadovoljen.

»Kako je neki prištedila Neža ta denar?« To vprašanje je rojilo Boltežarju neprestano po glavi, kajti naj je računal kakor je hotel, vendar je moral priznati, da si Neža od njegovega zaslužka ni mogla toliko prihraniti in v farovžu kot kuharica tudi ne toliko pridobiti.

Da bi že pregnal te nadležne misli, je začel Krmežljavček iz dolgočasja prebirati pisma, ki jih je našel v skrinji svoje rajnke žene. Čim dlje je čital ta pisma, toliko bolj je raslo njegovo zanimanje in toliko bolj mu je šumelo po glavi. Kaj je vse izvedel iz teh pisem! Spoznal je iz njih, da rajnka Neža ni imela znanja samo z župnikom Matevžem Štebalarjem, nego še z različnimi drugimi duhovniki; izvedel je, da je povodom vsakoletnih romanj na Sv. Višarje uživala gostoljubnost različnih farovžev in kaplanij in se povsod tako prikupila, da so jej dotični duhovniki še čez leta pošiljali dokaze svoje hvaležnosti v obliki cesarskih bankovcev ter v pismih vpraševali, kako se godi malemu Tomažu.

»Ta je pa znala,« je skoro z občudovanjem zavzdihnil Boltežar Krmežljavček. »Ta je pa imela ves svet za norca in mene najbolj. No, zdaj je mrtva in bog naj ji grehe odpusti in sveti naj ji večna luč, a denar je moj. S svojo nezvestobo je mene oškodovala in pravično je, da dobim jaz, kar je zapustila.«

Tako je Boltežar Krmežljavček pomiril svojo krščansko vest in sam sebi dopovedoval, da ima pravico, polastiti se denarja, ki ga je našel v skrinji svoje umrle žene. Ker je pa hotel biti tudi pošten, je sam s seboj sklenil kompromis. Prepustil je Tomažu knjižico za tisoč goldinarjev in sklenil, da mu shrani najdena pisma.

»Kadar bo pameten, pa naj obračuna s svojimi dvaintridesetimi soočeti, kakor ve in zna.«

Na dan pogreba si je dal Boltežar pri frizerju Mišku sive brke in sive lase lepo in temeljito počrniti, kar ga je tako pomladilo, da ga je babica Urša komaj spoznala.

»Veš, Urša,« je opravičeval porabo kosmetičnih sredstev, »dal sem si brke in lase pobarvati samo v znak žalovanja za pokojno Nežo. Kdor ima denar, gre za pogrebom v črni obeki in nosi na rokavu črn trak; ker pa jaz tega denarja nimam, sem si dal brke in lase črno pobarvati. Veš, človek mora le gledati, da svoji umrli ženi na dostojen način izkaže zadnjo čast.«

Ne samo dostojno, nego uprav dostojanstveno je korakal Boltežar za pogrebom, vodeč Tomaža za roko. Pri grobu ga je prevzela ginjenost tako, da je kanilo nekaj solz iz njegovih oči na brke. Boltežar je pozabil, da ima brke pobarvane in si je otrisal solze ter si nekoliko počrnil in zamazal obraz, kar je Tomaža tako zanimalo, da je popolnoma pozabil, kje da je in da pokopavajo njegovo mater.

»Ata, ali greva zdaj v oštarijo?« To je bilo po končanem pogrebu prvo Tomaževo vprašanje in ker je Boltožar Krmežljavček, zvest stari krščanski tradiciji, to potrdil, je bil Tomaž popolnoma potolažen in zadovoljen.

Boltežar Krmežljavček je pridno dajal za pijačo. Modro je poslušal, kako so zbrani pogrebci hvalili njegovo ranjko ženo in njene vrline, ga zagotavljali, da je nenadomestljiva in nepozabljiva ter mu v isti sapi priporočali različne neveste. O nevestah pa Boltežar Krmežljavček ni hotel ničesar slišati, češ, da ostane svoji Neži zvest še čez grob.

Ko je bil mali Tomaž vsega sit in truden in zaspan, je začel Boltežarja nadlegovati, naj gre domov. Krmežljavček pa ni hotel uvideti potrebe, da bi že v mraku šel domov. Še nikoli se ni tako dobro imel v krčmi, kakor ta dan in še nikoli se ni tako brezskrbno veselil življenja, kakor dan pogreba hude Neže, saj pa tudi še nikoli ni videl toliko denarja, kakor ga je sedaj imel v posesti. Ni ga bilo spraviti iz krčme.

Ker Tomaž ni mogel pri Krmežljavčku ničesar opraviti, je zapustil krčmo sam. Rad bi bil šel spat, a Boltežar je imel ključe v žepu in fantič ni vedel, kam bi se dejal.

Bil je gorak poletni večer in ker se je mesec skrival za oblaki, je vladala v Mračnem selu precejšnja tema. Tomaž se je klatil po trgu, posedal po klopeh pred hišami, je prisluškoval pri oknih in zalezoval vasovalce, a Boltežarja ni in ni bilo iz krčme.

Ko se je tako Tomaž plazil po trgu, je zapazil, da gori v farovžu še luč. Mislil je, da zdaj župnik gospod Janez Bradavica opravlja večerne pobožnosti in skrbi za izveličanje svoje duše. Stoječ pri ograji farovškega vrta in motreč razsvetljena okna se je Tomažu naenkrat zazdelo, da bi bilo ne samo jako kratkočasno, marveč tndi zelo vzpodbudno, če bi si vse to na lastne oči ogledal. Tomaž je to misel takoj z njemu prirojeno resolutnostjo izvršil. Spravil se je čez ograjo na vrt in splezal na jablan, ki je stala tik farovža in od koder je bilo lahko videti v vse sobe.

Tomaž je posvetil svojo pozornost sobi župnikovi. Gospod Janez Bradavica je sedel za mizo in pred njim je stal bokal rajnega vinca. Župnik je pušil tako debelo cigaro, da jo je komaj držal med ustnicami in mešal kvarte. Družbo sta mu delala mežnar in kuharica. Tomaž si je rekel, da si gospod župnik, mežnar in kuharica niso z molitvijo preganjali časa.

Ta mični prizor ni trajal preveč dolgo. Ko je gospod Janez Bradavica izpraznil zadnjo čašo, vzdignil s stola svojega telesa izdatno obilnost in obenem sta vstala tndi mežnar in kuharica. Tomaž je videl, kako sta se mežnar in kuharica poslovila in odšla, a razumeti ni mogel ničesar, ker je bilo okno zaprto.

Zadovoljen z uspehom svojega opazovanja, dasi znatno razočaran, se je Tomaž ravno pripravljal, da spleza z jablani in gre gledat, kaj dela oče Krmežljavček, ko se je zasvetilo v kuharičini sobi. Tomaž se je vsled tega odločil, da se še nekoliko pomudi na jablani in odločil se je toliko raje, ker je bilo kuharičino okno odprto, tako da je lahko vse natančno razločil. Sedel je torej na veji in gledal, kako se je kuharica razpravljala. Tedaj so se naenkrat vrata odprla in v sobo se je priplazil držeč čevlje v rokah mežnar. Samo nasmehnil se je, pokimal v pozdrav in vrata previdno zaklenil, ne da bi mu bila kuharica branila.

Med tem, ko je Tomaž ugibal, kaj naj to pomeni in zlasti čemu je mežnar prinesel čevlje v rokah in če hoče mar pri kuharici prenočiti, ko je vrata za seboj zaprl, se je pa nekaj zgodilo, kar je ne le Tomaža silno prestrašilo, nego tudi kuharico in mežnarja. Od vrat kuharičine sobe se je namreč zaslišalo krepko trkanje. Mežnar se je strahu stresel in planil k oknu. V trenotku je bil na oknu in se je spustil na vrt, dočim je kuharica v sami srajci šla k vratom in jih počasi odklepala ozirajoč se vedno na okno, če je mežnar že izginil, in ponavljajoč: » Koj, gospod, koj.«

Tomaž je na jablani tako trepetal razburjenja, da se je komaj vzdržal na veji, na kateri je čepel, a kar mrzlica ga je stresla, ko je videl, da so pospod Janez Bradavica vstopili v sobo. A župnik ni bil resen ali jezen, marveč se je smejal in se z razprostrtimi rokami bližal svoji kuharici.

»O moja ljuba presrčkana Katrica,« so vzdihovali gospod Janez Bradavica in so objeli in pritisnili k sebi kuharico. »Tako te imam rad, moja ljuba Katrica, tako od srca rad – ah, Katrica, daj mi pojubček.«

In dasi je bila kuharica v sami srajci, se ni branila objemov gospoda Janeza Bradavice, nego je vroče vračevala cmakanje župnikovo. Gospod Janez Bradavica ji je eno roko ovil okrog vratu, drugo je položil skušnjavi na obraz in še Tomažu, ki se je bavil na veji se je zdelo, da je njegov dušni pastir neskončno srečen.

Tedaj pa je Tomaž zagledal čevlje, ki jih je bil mežnar pri begu pustil v kuharičini sobi. Ravno tedaj jih je zagledal, ko so gospod Janez Bradavica z nogo zadeli ob te čevlje. Tomaž ni vedel, kaj se je ž njim zgodilo. Zmešalo se mu je v glavi, popolnoma se mu je zmešalo.

»Ježeš – mežnar je čevlje pozabil,« je Tomaž v tej svoji zmešanosti zaklical na ves glas in je v tistem trenotku izgubil ravnovesje ter z drevesa zletel na tla in tamkaj obležal brez zavesti.

Nič ni Tomaž vedel, koliko časa je ležal pod jablanjo. Ko je prišel k sebi in odprl oči, je videl, da kleči poleg njega kuharica in ga moči z mrzlo vodo, gospod Janez Bradavica pa so hodili okrog njega, kakor razkačen lev in so oštevali ljubo Katrico.

»Sram te bodi,« so se jezili gospod Janez Bradavica. »Sram te bodi! Kolikrat sem ti že rekel: ugasni luč, kadar bolhe loviš. Pa ne, pa ne! Kdaj in kje si že videla pošteno žensko, da pri luči bolhe lovi? Oh, sram te bodi! Pri odprtem oknu in pri luči loviš bolhe, da te hodi mežnar nadlegovat in da te hodijo otroci gledat. Ti, ti – mesalina.«

»Če sem jim preveč mesena, naj pa drugo vzamejo,« je razžaljeno zaklepetala ljuba Katrica. »Saj je dosti žalostno, da imajo mežnarja, ki se ponoči vtihotaplja v mojo sobo in ga moram z okna pehati in da so otroke v šoli tako slabo vzgojili, da hodijo gledat, kako ženske bolhe love.«

Tomažu se je zdelo, da stori najpametneje, če se o tem kritičnem trenotku ne gane. Zatisnil je zopet oči in se delal nezavestnega. Tako se je ognil vsem neprijetnim vprašanjem in odgovorom, ki jih je bilo pričakovati in je lahko nemoteno poslušal, kako sta se prepirala ljuba Katrica in gospod Janez Bradavica.

Konec tega prepira je bil, da sta župnik in kuharica nesla Tomaža v farovž in ga položila na posteljo. Ker Tomaž le ni hotel priti k sebi, je začelo župnika skrbeti, da si je fant pretresel možgane in odločil se je, da gre klicat zdravnika in Boltežarja Krmežljavčka. Zdaj se je pa Tomažu zdelo umestno, da se prebudi iz svoje nezavesti. Odprl je oči in se plaho ozrl po sobi. Bilo ga je res strah, kaj se ž njim zgodi.

»Oh, da si le prišel k sebi,« je zavzdihnila ljuba Katrica: »Ali te kaj boli?«

Tomaž sicer ni občutil nobenih bolečin, a sodil je, da mu ne more škodovati, če bolestno zastoka. Njegovo stokanje je zadovoljilo kuharico in župnika.

»Daj mu malo konjaka,« je rekel župnik in ko je Tomaž izpil izborno kapljico, se je počutil tako dobro, da je potolažil župnika in Katrico z izjavo:

»Vse me boli in ves sem neumen – prosim, pustite me domov.«

»Le tu ostani, Tomaž, le miren bodi in zaspi. Saj si priden fant.« Tako je govoril gospod Bradavica in je dal Tomažu zopet čašico konjaka. »Malo mesečen si, kaj ne Tomaž, po se ti časih kaj sanja? Da, sanje so časih hude. Kaj se človeku vse ne prikazuje v sanjah. Tebi se je gotovo kaj hudega sanjalo. Pa le miren bodi in nič ne govori, sanjalo se ti je, prav hude sanje si imel, da, hude sanje, pa bo že bolje.«

Tomaž je bil z župnikovim priporočilom, naj nič ne govori, prav zadovoljen. Ko je zavžil še tretjo čašico konjaka, je bil tako omoten, da sploh ni več mogel govoriti, marveč se je stegnil na postelji in je trdno zaspal.

Župnik Janez Bradavica in ljuba Katrica sta sedela pri Tomaževi postelji in sta ugibala, kaj bi bilo storiti.

»Fant le morda ne bo pozabil, kar je videl, in si ne bo dal dopovedati, da se mu je sanjalo,« je menil gospod Janez Bradavica ves otožen in potrt. »Oh, zakaj se ni ubil ali si vsaj možgane pretresel. Lahko bi mi mnogo škodoval in nikoli ne bom imel več miru, če ga ne spravim proč.«

»Kam ga pa hočete spraviti in kako?« je vprašala Katrica, ki je tudi želela, da bi mirno in nemotena živela v mračnoselskem farovžu. »S Krmežljavčkom je težko govoriti.«

Gospod Janez Bradavica je bil ves žalosten in ni vedel, kaj bi storil. Naenkrat je pa skočil s stola.

»Krmežljavček je danes gotovo pijan,« je dejal veselo. »Danes bo najlaglje ž njim govoriti in se najceneje ž njim domeniti. Fant tako ni njegov, morda se ga bo še rad odkrižal. Kar iskat ga grem, saj je gotovo še v krčmi.«

Gospod Janez Bradavica ni čakal odgovora ljube Katrice. Napravil se je v naglici in šel iskat Boltežarja Krmežljavčka, ki je ob tisti uri še vedno sedel v krčmi in se z vinom tolažil, da ga je zapustila Neža.

»A – gospod župnik – živio – še en štefan na mizo!« Tako je pozdravil Krmežljavček gospoda Janeza Bradavico. »Naj sedejo k nam – danes ga bomo še nekaj pognali!«

»Zahvalim – zahvalim,« je odgovoril župnik. »Pozno je že, vsak čas bo polnoč – a z vami bi rad nekaj govoril, Krmežljavček, nekaj važnega, da, nekaj važnega!«

Krmežljavček se je spomnil, da je imel prejšnji župnik Matevž Štebalar jako neprijetno navado, da je časih z ljudmi izpregovoril resno besedo brez prič. Zato se je nekaj obotavljal. A domislil se je tudi, da je gospod Janez Bradavica ves drugačen in zato je sledil župnikovemu pozivu in šel iz hiše.

»Krmežljavček, vi ste spet pijani,« je začel župnik.

Krmežljavček se je takoj ustavil in slovesno protestiral, a župnik ga ni pustil govoriti.

»Le poslušajte me,« je dejal. »Saj za svoj denar ste lahko pijani, kadar hočete in kolikor hočete.«

»To je pa pametna beseda,« je zadovoljno vskliknil Krmežljavček. »Prav pametno besedo so rekli. Za svoj denar je lahko vsak pijan, kolikor hoče. Prav zadovoljen sem ž njimi, gospod župnik.«

»Ali, Krmežljavček,« je nadaljeval župnik. »Vi imate tudi sina. Tomaž je nadarjen dečko. Škoda bi bilo zanj, če bi ne prišel naprej. Ali kdaj mislite, kaj bo iz fanta?«

»Ne,« je odgovoril Krmežljavček. »Meni fant nič mar. To sploh ni moj sin! Naj skrbi zanj njegovih dvaintrideset očetov!«

»Tiho, tiho,« je zaječal gospod Janez Bradavica. »Nikar tako na glas! Kdo na svetu pa ima dvaintrideset očetov?«

»Moj fant jih ima, ki pa ni moj, marveč župnika Štebalarja in ...«

»Tiho, tiho! Saj vem, da Tomaža ne ljubite in da nečete biti njegov oče. A ker je fant tako nesrečen, da je mater izgubil in da nima očeta ...«

»Dvaintrideset jih ima,« se je oglasil Krmežljavček odločno in slovesno.

»Vidite, Tomaž je mesečen, da mesečen,« je hitel župnik Janez Bradavica.

»Kaj še! Sneden je!« je pripomnil Krmežljavček. »Požrešen je, pa ne mesečen!«

»Ne, fant je mesečen,« je nadaljeval župnik z milim glasom. »Sam sem se prepričal. Nocoj je iz same žalosti, da mu je mati umrla, zlezel na drevo in tam je postal mesečen in je padel doli in leži zdaj v farovžu. Jaz se peljem jutri v Ljubljano. Če vam je prav, vzamem fanta seboj, da ga bodo zdravniki preiskali. Da, in če vam je prav, bo v Ljubljani ostal in bo študiral za gospoda, da, za gospoda. Bistra glava je! Naj študira, seveda na moje stroške. Vas ne bo nič veljalo, čisto nič!«

Krmežljavček je bil silno presenečen. Tako, da se je skoro streznil. Dvakrat in trikrat je moral župnik ponavljati svojo ponudbo, predno jo je Krmežljavček pojmil in spoznal vse njen obseg. Potem pa je začel župnika gledati od strani in obšel ga je sum, da je tudi gospod Janez Bradavica eden tistih dvaintridesetih gospodov, ki so njegovi rajnki Neži pisali tako lepa pisma in tem pismom prilagali še lepše bankovce.

»No, kaj premišljuješ?« je vprašal župnik. »Ali ste zadovoljni ali ne?«

»Sem, seve, da sem,« je potrdil Krmežljavček in pomembno dostavil: »Tomaž ima duhovsko kri v žilah, naj še sam postane gospod.«

Tako je bila o polnoči med gospodom Janezom Bradavico in med Boltežarjem Krmežljavčkom sredi Mračnega sela sklenjena pogodba, da prevzame župnik skrb za malega Tomaža. Za pričo je bil mesec, ki se je na nebu smejal.

Naslednje jutro se je Krmežljavček na kratko poslovil od Tomaža. Še predno je fant prav pojmil, kaj se godi in kaj ga čaka, je že sedel poleg župnika na vozu in se peljal proti Ljubljani. Tako se je zgodilo, da Mračno selo ni nikdar izvedelo, kaj je mali Tomaž videl, ko je s farovške jablani gledal v spalnico »ljube Katrice«, imenovane farovške kuharice.

VI.[uredi]

Že tri dni je bil Tomaž pri branjevki Poloni v Ljubljani, kamor ga je spravil župnik Janez Bradavica, ko se je šele prav zavedel, kaj se je ž njim zgodilo. Po dolgem premišljevanju je prišel do spoznanja, da je poslan v pregnanstvo, ker je z jablane gledal v spalnico farovške kuharice. To spoznanje je s posebnim ozirom na slabo hrano njegovo dušo napolnilo z grenkimi čuvstvi in vzbudilo v njegovem srcu tako hrepenenje po domu, da se mu je tožilo celo po klofutah »ta scaganega Boltežarja,« dasi je bil že spoznal, da tudi branjevka Polona s posebno vnemo in očividno izvežbanostjo vporablja to vzgojno sredstvo.

Z roko branjevke Polone Gavtrože se je Tomaž seznanil takoj prvi večer svojega bivanja v Ljubljani. Pri večerji se je zbrala vsa družina, Polona, njen mož Matija, po poklicu postrešček, po nagnenju veterajnar, petnajstletna hčerka Helena in dvanajstletni sin Artur, ki je že dovršil drugo gimnazijo in prezirljivo gledal na Tomaža.

Ko je Tomaž prisedel k mizi, je mati Polona ravno oštevala svojega moža, ker ni nič denarja prinesel domov. »Saj bi že nič ne rekla, ko bi kupčija šla,« se je togotila mati Polona. »Ali kaj, ko so take izgube. Vsak dan izguba! Kako me je včeraj prosil fijakarjev Gustelj, naj mu dam tri žemlje na upanje; komaj jih je dobil, je pa ž njimi v Ameriko ušel.«

Postrešček Matija je s povešeno glavo sedel za mizo in spoštljivo poslušal svojo ženo. Tomaža je to spominjalo na dom in na levite, ki jih je umrla Neža Krmežljavka brala pri kosilu in pri večerji in milo se mu je storilo.

Za Matijcem je prišla na vrsto domača hči Helena.

»No, ali bo kaj z večerjo« je zarohnela mati Polona in obrnivši se k Matijcz dejala pojasnilno: »Ta froc se nekaj kuja, ker je ne pustim v gledališče.«

Tedaj pa je Helena prinesla iz kuhinje večerjo ter jo postavila na mizo. Čuvši materine besede se je razjokala.

»Nobenega veselja – mi ne privoščite. Druge punice – v moji starosti – imajo že otroka, jaz pa še v gledališče ne smem.«

Mati Polona je na to pritožbo odgovorila s krepkimi in izrazitimi besedami tako, da je Helena glasno ihteč zbežala v kuhinjo.

Zaradi večerje je mati Polona prekinila svoja očitanja in začela moliti, a komaj je izrekla »amen« se je vsula iz njenih škrbastih ust nova ploha besedi.

Tomaž je dobil na svoj krožnik porcijo repe. Ta porcija ni bila v nobenem razmerju z njegovim apetitom. Vendar se ni pritožil. Toda ko je zavžil prvo žlico, se ni mogel premagati in je očitajoče vzkliknil: »Repca je pa grenka.« Tedaj ga je pa Polona pogledala, da je Tomažu padla od samega strahu žlica iz rok. »Ti bogokletnik« je zakričala mati Polona in Tomaž je dobil zaušnico, ki mu je za več let pregnala pogum, kritikovati hrano branjevke Polone.

Vzlic tej skušnji je Tomaž postal deležen še mnogih zaušnic, da dobil jih je celo, ker se mu je nekoč sanjalo, da je v loteriji zadel pet goldinarjev a jih zajedel, namesto da bi jih bil daroval za sv. maše.

Ta strogost, ki jo je Polona imenovala »vzgajanje v strahu božjem,« je prisilila Tomaža, da je postal skrajno previden v besedah in izbirčen v izrazih. Prišel je v Ljubljano o velikih počitnicah in je porabil čas do šole, da se je seznanil z vrstniki iz soseščine in spoznal ljubljansko mesto, Grad, velike cerkve, sijajne stavbe, bogate izložbe, vse vrvenje in življenje mu je silno imponiralo, a nobena stavba ga ni presenetila tako, kakor hišica v Zvezdi.

»Ježešta,« je zavzdihnil z občudovanjem, »to morajo biti ljudje v Ljubljani bogati, ko plačajo groš, da se enkrat vsedejo.«

Ko se je Tomaž polagoma navadil ljudi in se prilagodil novim razmeram, je postal čisto zadovoljen in njegovo življensko veselje je začelo novič krepko poganjati. Sicer ga je Polona najraje zaprla v sobo ali ga silila, da čita življenje svetnikov, vender je Tomaž vedno našel pota in sredstva, da je ušel in se potepal. Samo zvečer je moral ostati doma in poslušati ropotanje in zmerjanje stare Polone ali pa modrovanja postreščeka Matijca, ki ga je danes zanimalo, kako utegne biti na cesarskem dvoru, kadar se stepejo, jutri pa zopet, zakaj so papeži in kralji numerirani in zakaj nimajo raje primkov. Matija je bil namreč z dušo in telesom veterajnar in odločno nedemokratičnega mišljenja, ker je pri vojakih tri leta služil za purša nekemu baronu.

Čas počitnic je hitro potekel in na jesen je začel Tomaž hoditi v gimnazijo. Veselilo ga to ni in ko je šel k maši klicat sv. Duha, naj ga razsvetli, je vedno prosil, naj mu sv. Duh pokaže pot, da bi postal frizer ali magari šubfirar, samo ne duhovnik ali dohtar. In sv. Duh ga je uslišal, de tudi tega Tomaž ni takoj spoznal marveč šele čez leta. Med mašo se je Tomaž vsled svoje srčne žalosti solzil in tudi usekoval in sicer se je usekoval z brezstidno hrupnostjo hribovskega pastirja ter s tem obrnil nase pozornost svojega bodočega kateheta. Že pri maši si je pridobil katehetovo nenaklonjenost, ki je postala globoka in trajna koj v prvi šolski uri.

Tomaž je bil visoke rasti in je vsled tega sedel v zadnji klopi. Med tem, ko je katehet stal pri oknu in klical dijake drugega za drugim po imenu, je prišla mimo šole vojaška godba in veselo so zveneli glasovi Radeckega koračnice. Tomaža je to kar poživilo. Pozabil je popolnoma, da je v šoli, pozabil na kateheta in začel glasno žvižgati. Jezno se je obrnil katehet in zaklical: »Kateri osel pa žvižga?«

Tomaž se je potuhnil in ni nič zinil. Toliko da ni padel pod klop. Vsa kri mu je stopila v glavo. Katehetov pogled je obstal na Tomažu, ki je čutil, da je zasačen. Katehet je dvignil prst in zagrozil Tomažu ter mu obljubil ostro kazen. Na to se je katehet zopet obrnil k oknu in gledal na cesti korakajoče vojake. Glasovi godbe so so še vedno razločno slišali. Kar noge so se vzdigovale šolarjem in naenkrat je tudi pri oknu stoječi katehet ubral ustnice in začel tiho žvižgati Radeckega koračnico.

Tomaž se je zganil, ves v strahu je dvignil roko in zaklical skoro jokaje:

»Prosim, gospod katehet – zdaj pa drug osel žvižga.«

Komaj je bil izrekel te besede, je že stal katehet poleg njega in mu ves razkačen navijal uho, kakor bi bilo iz kavčuka, da je Tomaž cvilil in jokal in v svojem srcu ponavljal vse furmanske izraze, kar si jih je bil naučil. V prepričanju, da se mu je zgodila krivica, je še tisti dan s fračo ustrelil v katehetovo okno in občutil iskreno zadoščenje, ko je zaznal, kako ogorčenje je vsled tega zavladalo na gimnaziji.

V hiši, kjer je kraljevala branjevka Polona, je stanovalo pri različnih starankah še več študentov, med njimi tudi nekaj iz višjih razredov. Navadno so Tomaža samo zaničevali in zasmehovali, a enkrat so ga vendar poklicali med sebe. Bilo je to pred Miklavžem. Tomaž, ki je vsak večer vestno inspiciral Miklavžev semenj, si je delal upanje, da mu prinese Miklavž venec fig in se je Miklavža presrčno veselil, zakaj za fige in pomaranče bi bil izdal še domovino in sveto vero. Ko so mu dijaki pojasnili, da pojdejo zvečer eden za Miklavža, drugi za parklje in angelje, je bil Tomaž takoj pripravljen sodelovati in je bil tudi popolnoma zadovoljen, ko so mu dodelili vlogo prešička sv. Antona.

Zvečer se je Miklavž odpravil s svojim spremstvom na obiske po hišah. Artur Gavtroža je bil oblečen za sv. Antona, Tomaž pa je kot njegov prešiček lazil poleg njega po vseh štirih. Naporna je bila njegova naloga, a našel je kmalu, da je jako zabavna. Med tem, ko so otroci klečali in molili in je Miklavž delil svoje darove, dočim so parklji rožljali z verigami, se je Tomaž plazil po tleh, posnemal pujska in naposled vščipnil jedrnato deklo v debelo nogo tako, da je poskočila in zakričala, kakor bi jo bil pičil gad. Seveda je potem Tomaža napodila z metlo, a uspeh, ki ga je dosegel Tomaž, je bil velik in Tomaž je bil tako vesel te zabave, da je ta manever ponovil v vsaki hiši. Njegovi tovariši so mu izkazali svoje priznanje za njegovo sodelovanje s tem, do so ga vzeli seboj v krčmo. V krčmo je Tomaž lahko prišel, domov pa so ga morali nesti.

Ko se je drugo jutro prebudil, mu je bilo slabo in glava ga je bolela tako, da se je komaj spravil iz postelje in je komaj utekel palici matere Polone. Pri kosilu je seveda dobil namenjeno mu število zaušnic in dobrih naukov ter strogi ukaz, da mora iti še ta dan k spovedi. Bil je tako potrt in bolan, da se dobljenemu povelju ni ustavljal. Sedel je pri svoji mizici in izpraševal svojo vest ter grehe zapisoval na podolgast papir. Vsak greh je imel svojo vrsto in vrste so se množile hitro. Tomaž je preiskal svojo vest, kakor mati Polona svojo srajco, kadar je bolhe lovila. In našel je, da je grešil že zoper vse mogoče zapovedi, da je grešil zoper božje in zoper cerkvene zapovedi, da ima na duši že poglavitne grehe in grehe zoper sv. Duha in celo vnebovpijoče grehe in da je sploh le še malo grehov, ki jih še ni storil.

Takega grešnika se je čutil Tomaž, da se je naposled razjokal sam nad sobej in sam nad seboj obupal.

»Oh,« je zdihoval, »kaj mi pomaga odveza pri spovedi, ko pa nimam toliko moči, da bi premagal skušnjave, kadar me popadejo. Ah, če bi bilo saj tako na svetu, kakor je pravil Luka Magarac v Mračnem selu.«

Spomin na Luko Magaraca je Tomaža potolažil in poživil. Kar je lepega in veselega na svetu, je vse greh, ga je učil Luka Magarac in učil ga je tudi, da fajmošter vse to sam dela, kar drugim kot grešno prepoveduje. Tomaž se je v duhu preselil v Mračno selo in se spominjal različnih svojih doživljajev in vsega tega, kar je vedel o župniku Štebalarju, kar je doživel pri škofovi pojedini in kar je videl, ko je sedel na farovški jablani in gledal v spalnico ljube Katrice.

»E, kaj,« je nazadnje sam pri sebi rekel, »saj ima Luka Magarac morda vendar prav, in za vsak greh tudi ne bo človek v pekel prišel.«

Opravil je sicer spoved, ker je moral branjevki Poloni pokazati listek, a na dobljeno pokoro je še tisti večer pozabil. Zakaj, ko je bila vest pomirjena in mu je tudi Polona odpustila njegovo prvo pijanost, tedaj se je šele začel jeziti, da mu ni Miklavž ničesar prinesel, niti orehov ne, kaj šele pričakovane fige. Namesto, da bi bil molil pri spovedi naloženo mu pokoro, je klel uro svojega rojstva, ker mu Miklavž ni prinesel fig.

Tako je življenje pehalo Tomaža Krmežljavčka od nezgode do nezgode in samo svojemu dobremu spominu, ki mu je omogočal zmagovati z lahkoto študiranje, se je imel zahvaliti, da ga že prvo leto niso pognali iz šole. Navadil se je polagoma zaušnic matere Polone in oštevanja katehetovega, navadil se tako, da mn je nekaj manjkalo, če je prebil kak dan brez teh vzgojnih pripomočkov.

Najprej je bilo konec katehetovega oštevanja. Zgodilo se je to o priliki, ko je katehet razlagal svetopisemsko priliko, ki pravi, da pride še velblod laglje skozi šivankino uho, kakor bogataš v nebesa. Tomaž je med tem razlaganjem v zadnji klopi igral s svojima sosedoma preferanco. Katehet je to zapazil. Predavajoč mirno naprej, se je polagoma s počasnimi koraki, kakor bi ničesar ne slutil, pomikal po sobi doli. Naenkrat je stopil k Tomažu.

»Kaj? Ti igraš?« je vzkliknil katehet.

»Saj imam vendar tri ase,« je v svoji nedolžnosti odgovoril Tomaž in je seveda v tistem trenotku že prejel tako izdatne zaušnice, da mu je šumelo po ušesih.

»Ti osel, ti tepec, ti zavrženi človek ...« je grmel katehet v skrajni ogorčenosti. »A kaj bi govoril! Pri tebi tudi najduhovitejša dijalektura nič ne zaleže. Ven k tabli, da bom videl, kaj znaš!«

Prav nerad je šel Tomaž k tabli in držal se je, kakor da mu gre svež hren v nos.

»Kaj sem prej razlagal?« je za–rohnel katehet.

Tomaž je bil med igranjem vjel nekaj besedi katehetovega razlaganja in je pogumno odgovoril:

»Razlagali ste, da pride prej velblod v nebesa, kakor bogataš skozi šivankino uho.«

»Kaj si rekel ..., da pride ...?«

»Prej pride velblod v nebesa, kakor bogataš skozi šivankino uho.«

»Oh – oh,« je zajokal katehet in se vsedel na stol za katedrom ter si z rokoma zakril obraz. »Oh – oh! Ti nesrečnik obsedeni. Zdaj se še iz svetih naukov norca dela. Duša izgubljena! Še otrok si, pa si že tako pokvarjen. Tvoja duša je črna, kakor duša kakega framazona.«

Katehet je vstal in otrši si solze, se je obrnil k dijakom:

»Moji ljubi učenci,« je rekel. »Na tem nesrečnem dečku, ki mu je ime Tomaž Krmežljavček, spoznate lahko, da hudič nikoli ne spi, in da že nedolžne otroke spravlja v zmoto in potem v pogubo.«

Obrnil se je potem zopet k Tomažu in milo zavzdihnil:

»Poslušaj! Sveto pismo pravi: Prej pride velblod skozi šivankino uho, kakor bogataš v nebesa. Kako si to razlagaš?«

Tomaž pa ni bil nič slišal katehetovega razlaganja te svetopisemske primere in ni ničesar vedel o lepih naukih, da bogastvo zapeljuje človeka v tak greh, da bi še velblod preje prišel skozi šivankino uho, kakor bogataš v nebesa.

»To si razlagam ... to si razlagam,« je jecljal Tomaž in jo debelo požiral, »... To si razlagam tako, do so bili v starih časih velblodi tako majhni, kakor mlade bolhe.«

»Izgubljen si ... izgubljen ... frdaman,« je vzkliknil katehet. »Tvoje duše ni več mogoče rešiti ... Spravi se na svoje mesto ... Jaz te sploh več ne poznam ... še tvoje ime bom izbrisal iz spomina ... uboga tvoja mati – še v grobu se bo obrnila ...«

Tedaj pa je bilo že konec Tomaževe potrpežljivosti in z vso njemu lastno nesramnostjo je odgovoril:

»Prava reč, če se mama enkrat v grobu obrnejo – kdo pa bo zmerom na hrbtu ležal.«

Katehet je napravil obraz, kakor da je dobil naenkrat raka v želodcu, potem pa je Tomaža zgrabil za lase, ga potegnil do vrat in ga iz sobe ven vrgel. Ko so bile duri zaprte, je pa obrnivši se k dijakom, rekel:

»Molimo za to izgubljeno dušo! Oče naš ...«

Med tem, ko so dijaki, molili veseleč sa naglega konca poduka, je pa Tomaž, čakajoč na konec ure, hodil po hodniku in filozofiral:

»Kako je šola neumna! Latinsko se učimo, pa grško se bomo učili, pa naravoslovje, pa algebro in kaj vem kaj še vse. Zakaj se ne učimo tudi kvartati?«

Ko je zapel šolski zvonec, je bil Tomaž prepričan, da je izvežbanost v kvartanjn veliko večjega pomena za življenje, kakor latinščina in grščina in algebra, in se je v tem smislu pripravil za svoj zagovor za slučaj, če bi ga hoteli izključiti.

Do tega pa ni prišlo, pač je pa bila mati Polona obveščena o Tomaževem početju v šoli in je s svojimi krepkimi rokami izpolnila, kar je že katehet z roko in z jezikom storil v šoli Tomažu Krmežljavčku. Vse to pa Krmežljavčka ni poboljšalo, nego ga le utrdilo v njegovi zakrknjenosti.

Katehet je od tedaj Tomaža dosledno ignoriral, a po kateohetovi zaslugi je prišel Tomaž v kratkem času tudi pri vseh učiteljih na jako slab glas in je kmalu občutil, kako je pri njih zapisan. Vsak čas je moral slišati trpka očitanja, da dela sramoto celemu razredu in da je moralično pokvarjen deček. Ta očitanja so se zajedla v njegovo srce in mu napolnila dušo z gorjupimi čuvstvi. Veselja za študiranje mu to ni povečalo, a ker se je jako dobro učil, ga navzlic vsi njegovi nesramnosti in vsem njegovim pobalinstvom niso iz šole izgnali.

Na počitnice ni šel nikoli. Zahotelo se mu je pač večkrat, da bi videl Mračno selo, svojega nominelnega očeta in svoje znance in znanke, toda mati Polona ga je vselej ostro zavrnila, kadar je izrazil take želje, češ: Dokler boš tak lump, kakor si zdaj, te oče no marajo videti. Tako je ostal vsake počitnice v Ljubljani in se pomestil, ne da bi vedel kako in kdaj.

Tudi v drugem in v tretjem razredu se mu ni v šoli in izven šole nič bolje godilo, kakor v prvem letu. Katehet mu je redno vsak teden vsaj enkrat povedal, da ne bo nikoli nič iz njega in naj nikar ne misli na duhovski stan, ker za take izpridene mladeniče ni prostora v sveti cerkvi.

»Tebe bodo šo žandarji lovili in končail boš v Gradiški med razbojniki ali pa celo na vešalih.« S temi besedami je katehet redno končal svoja, opominjevanja, ki jih je pa Tomaž vselej vzel s hladnokrvnim zaničevanjem na vednost.

Poleg kateheta je bil učitelj prirodoslovja Tomažu najbolj gorak. Učitelj je namreč nekega dne obljubil dijakom, s pogojem, če bodo pridni, da jim pove v prihodnji uri posebno zanimive stvari o človeških možganih. Tomaža je skrivnost človeških možgan posebno zanimala, kajti navzlic svoji mladosti je bil vendar že zapazil, da je velikanski razloček mod umstvenimi zmožnostmi različnih ljudi in če ga je Polona Gavtroža za kazen zaprla, je kaj rad premišljeval, kaj je vzrok tej razliki. Veselil se je torej na obljubljeno predavanje o človeških možganih in bil prav neprijetno iznenaden, ko je profesor napovedani dan vzel katalog v roke in začel izpraševati. Nihče ni bil pripravljen na to izpraševanje in vsi dijaki so s prosečimi pogledi klicali Tomaža na pomoč. Tomaž se je res dvignil.

»Prosim, gospod profesor,« je rekel pogumno, dasi je vedel, kako izzivanje pomeni njegov nastop, »v zadnji uri ste nam za danes obljubili posebno zanimivo predavanje o človeških možganih.«

»A kaj – možgani – možgani – jaz imam druge reči v glavi, pa ne človeške možgane.«

Tako je v svoji nevolji zaklical profesor prirodoslovja in je spoznal pomen svoje izjave šele tedaj, ko jo ves razred začel tuliti in rezgetati. Najglasnejši je bil Tomaž Krmežljavček, ki se je hotel same veselosti na glavo postaviti. Seveda je bil nemudoma poklican k tabli in moral prestati natančno izpraševanje. Toda ker je vse znal, je srečno utekel preteči nevarnosti. Ostala pa mu je nenaklonjenost profesorja prirodoslovja, kakor še nekaterih drugih učiteljev.

Končno je pa vendar prišlo do tega, da je postala mera prepolna in je nastala katastrofa. Zgodilo se je to vse v nekaterih dneh, ki jih je Tomaž imenoval »mojega življenja veliki teden.«

Tomaž Krmežljavček in Artur Gavtroža sta skupaj spala v mali temni kamri in sta bila domenjena, da gre ob nedeljah vedno le eden k maši, drugi pa na sprehod. Kadar je bil kateri zasačen, da ga ni bilo v cerkvi, je vedno drugi po krivem zanj pričal, da je bil doma bolan. Neko nedeljo pa sta hotela biti oba bolna in ker se nista mogla sporazumeti, kdo je bolj bolan, sta se stepla. Veliki Tomaž je slabotnega Arturja premikastil in ga prisilil, da se jo udal njegoi volji, za kar mu je Artur prisegel strašno maščevanje. Priliko za to je kmalu dobil, pri prvi uri krščanskega nauka.

Katehet je v dotični uri pripovedoval o brezbožnosti novega časa in kot znamenje te brezbožnosti navajal, da so cerkve vedno bolj prazne. Tomaž je imel o tem, kakor o marsičem drugem svoje posebne nazore, temelječe na spoznanju, da so pridige dolgočasne. Koncem ure je šel na kateder in je posnemajoč kateheta glas in katehetove kretnje ponovil razlago po svoje.

»O moji priljubi kristijani in backi,« je razlagal. »Prišli so hudi časi na zemljo. Cerkve so prazne in oštarije polne, nihče več ne posluša božje besede v cerkvi, toliko raje pa poslušajo hudičeve besede v gledališču. To mora postati drugače. Kadar bom jaz postal duhovnik, bom na prižnici harmoniko igral in prepričan sem, da cerkve ne bodo več prazne in da bo ofer vedno bogat ...«

Tako je, pačeč se ob splošni veselosti vsega razreda, govoril Tomaž, stoječ na katedru in ni zapazil, da so se vrata tiho odprla in da stoji na vratih katehet.

»O moji preljubi kristijani in koštruni,« je nadaljeval Tomaž, »sedanji svet se potaplja v grehu in brezbožniki uče, da je greh najprijetnejša zabava ...«

Naprej pa ni mogel Tomaž, kajti katehet je bil vstopil v sobo. Vstopil je slovesno in strahovita resnoba je ležala na njegovem obraza.

»Krmežljavček – takoj k gospodu ravnatelju in vzemite kar vse svoje stvari s seboj.«

Tomažu je postalo mraz in koj na to mu je vročica pretresla vse ude. Čutil je, da mu je udarila zadnja šolska ura. V šolski sobi je vladala smrtna tihota, ko je Tomaž zbiral svoje knjige in zvezke, nekaterim dijakom so stopile celo solze v oči. Spričo te ginjenosti se je Tomažu zdelo potrebno pokazati, da njegov duh tudi v nesreči ne klone. Dasi mu je bilo težko pri srcu, je vendar napravil zaničljiv obraz in odhajajoč kar inogoče ponosno je zaklical:

»Adijo tovariši – v šoli se ne vidimo več.«

V katehetovem spremstvu je molče korakal proti ravnateljevi pisarni. Katehet ga je gledal od strani in čakal, kdaj začne jokati in prositi odpuščanja, a Tomažu to niti na misel ni prišlo.

Prišedši do ravnateljeve pisarne je katehet malo obstal. Bržčas je pričakoval, da se Tomaž še v zadnji uri skesa svojega dejanja in da bo ponižno prosil za odpuščanje. Toda Tomaž se je že sprijaznil z mislijo, da zapusti šolo in še na misel mu ni prišlo, da bi se ponižal.

»Ker si tako zakrknen zločinec, da še odpuščanja nečeš prositi, naj te zadene zaslužena kazen,« je končno bruhnil katehet iz sebe. »Počakaj tu, da govorim z gospodom ravnateljem.«

Katehet je vstopil v pisarno, TomaŽ je pa ostal na hodniku ter ravnodušno čakajoč, kdaj bo poklican pred šolskega poveljnika razmišljal o svoji prihodnjosti. Končno jo bil poklican v pisarno in je oborožen z vso svojo nesramnostjo stopil pred šolsko oblast.

»Prosim, gospod ravnatelj ...« tako je začel Tomaž hoteč prehiteti ravnatelja in kateheta, a katehet mu je prestrigel besedo.

»Molči, dokler ne boš vprašan, predrznež predrzni!«

Med tem je stopil ravnatelj od svoje mize in je najprej z žalostnim pogledom premeril Tomaža od glave do nog in od nog do glave.

»Tako me gleda, kakor bi mi hotel novo obleko umeriti,« si je mislil Tomaž in s tihim vzdihom je dostavil: »Huda bo.«

»Torej vi ste Tomaž Krmežljavček, nevredni sin poštenih staršev in največji izpridenec na celem zavodu?«

»Prosim, gospod ravnatelj, dovolim si vam naznaniti ...«

»Tiho,« je zopet zakričal katehet in dostavil po nemški: Mistbub verkommener.«

»Gospodje profesorji so imeli z vami največje potrpljenje vsa ta leta, kar delate sramoto našemu zavodu,« je zopet dejal ravnatelj. »Zlasti gospod katehet so imeli prav angeljsko potrpljenje.«

Tomaž se je spomnil vseh neštevilnih zaušnic, ki jih je prejel od katehetove roke in vseh trdih besedi, ki jih je učakal in zdelo se mu je, da se tako potrpljenje pač ne more imenovati angeljsko.

»O, gospod ravnatelj,« je zavzdihnil katehet s tresočim se glasom »ni jih besedi, ki bi mogle povedati, kaj sem vse prestal s tem dečkom in koliko žalosti mi je provzročil. Koliko sem mu že odpustil! Zasačil sem ga pri kvartanju v šoli. Pomislite, gospod ravnatelj, med razlaganjem božjih naukov je ta izpridenec kvartal.«

»Zakaj ste v šoli kvartali,« je s strogim glasom vprašal ravnatelj.

»Ker mi je bilo dolgčas,« je odgovoril Tomaž.

»Vidite, gospod ravnatelj,« se je razvnel katehet. »Tak je ta pobalin! Pri krščanskem nauku mi je vedno dajal tako nesramne odgovore. A odpustil sem mu vse. O, koliko sem mu odpustil! Izostajal je od maše in zapeljeval še svojega tovariša Arturja Gavtrožo – a jaz sem mu odpustil. Pri svetih eksercicijah me je hudobno dražil in motil pobožnost. Kadar so dijaki odgovarjali »ora pro nobis« se je vedno nalašč prepozno oglasil. Drugi so že peli »no – bis«, ta pa je šele tedaj začel »ora ...« In glas vam ima. Če zapoje, je tako, kakor da je zalajal mesarski pes. Seveda je pokvaril vso slovesnost in onemogočil pravo molitev. A odpustil sem mu! Šele zdaj sem izvedel, da je hotel s tem dobiti vzrok, da bi se ne udeleževal sv. litanij. In veste–li, gospod ravnatelj, kako je porabil ta čas, ki si ga je tako prisleparil? V »Narodni kavarni,« je biljard igral! Strašno – kaj? A jaz sem mu odpustil!«

»Zakaj niste hodili k sv. maši in zakaj niste hodili k eksercicijam?« je vprašal ravnatelj in vrgel čez očala uničevalen pogled na Tomaža.

»Oh, gospod ravnatelj,« je zavzdihnil Tomaž, »ko se pa tako Boga bojim, da se še blizu ne upam.«

Katehet je naredil kisel obraz in začel stresati glavo in roke so se mu tresle.

»Ich – ich – gospod ravnatelj – ich muss ihn beuteln.«

Segel je naglo s svojo tresočo roko proti Tomaževim kodrom, a Tomaž je še hitreje skočil na stran.

»Vi ste res skoz in skoz pokvarjen dečko,« se je razhudil ravnatelj, »Vi sploh niste vredni, da vas vikam!«

»O, gospod ravnatelj, koliko sem mu še odpustil temu zločincu,« je nadaljeval katehet:

»Sam sebi je ta človek pisal zaljubljene razglednice. Taka razuzdanost! Podpisoval jih je »Kleopatra« in ž njimi navajal druge dijake na nečiste misli. Zasledoval je vojake, ko so se z malopridnimi ženskami sprehajali na Gradu in z dopadajenjem je gledal smrtni greh ... Oh, oh, vse to sem šele zdaj izvedel ...«

Tomaž je stisnil pest in v mislih je storil strašno prisego, kajti zdaj je vedel, da ga je Artur Gavtroža zatožil.

»Ali – kar je ta dečko storil pred nekaj časom in kar sem tudi šele zdaj izvedel, presega vse meje. Prosim, gospod ravnatelj, poslušajte! Ta dečko, dieser Mistbube, mi je v šoli, ko sem šel mimo njegove klopi, vtaknil v žep otroško čepico. Nič hudega sluteč sem hotel obrisati svoj nos in potegnem iz žepa otroško čepico. Lahko si mislite, gospod ravnatelj, kako so dijaki divjali, kako so se smejali in se meni rogali ...«

Katehet je v svoji razburjenosti vse to še po nemški ponovil, a Tomaž se ni menil zanj, nego le razmišljeval, kako bo svojega ovaduha Arturja Gavtrožo škalpiral, ga privezal ob kol in nanj metal tomahavk. Iz teh razmišljevanj ga je prebudil ravnatelj.

»Zakaj si gospodu katehetu vtaknil otroško čepico v žep?«

»Jaz ... jaz ... mislil sem, da jo bodo gospod katehet morda rabili.«

»Grozno ... grozno ... dieser Mistbube ...« se je ves iz sebe togotil katehet.

Ravnatelj je bil po miren in poklical Tomaža, da stopi tik pred njega.

»Kako moreš kaj tako neumnega misliti?« je vprašal ravnatelj. »Čemu naj bo gospodu katehetu otroška čepica? Saj vendar veš, da se gospodje duhovniki ne smejo ženiti in torej ne morejo imeti otrok.«

Tomažu sta prišla pri teh besedah na spomin župnika Štebalarja in župnik Bradavica, tudi je bil že sit obravnavanja in razžaljen je bil tudi, da ga je katehet vedno imenoval »Mistbube« in »zločinec«.

»Ali ne slišiš,« je z nevoljo vprašal ravnatelj. »Gospodje duhovniki se ne morejo ženiti in torej ne morejo imeti otrok.«

»Je že res,« je zdaj z vso svojo nesramnostjo odgovoril Tomaž, »a moj oče so doma dostikrat rekli, da je v sv. pismu zapisano: »ljubite se in množite se,« pa nikjer ne, »poročite se in množite se.« In zato, so moj oče rekli, se duhovniki ne ženijo, otroke imajo pa vendar.«

Učinek teh besedi je bil strašen, katehet je dvignil obe roki kvišku in je zastokal, kakor da bi se pogrezal v zemljo, ravnatelj pa je z obema rokama prijel Tomaža za ušesa in ga srdito stresel in kričal:

»Ti boš izključen, ti nisi vreden, da bi študiral, ti si rojen za hudodelca ...«

In katehet je s solznimi očmi jokal:

»Ah ... taka pokvarjenost ... dieser Mistbube ... na vešalah bo končal ...«

Zdaj je pa bilo tudi Tomaževega potrpljenja konec. Jezno se je iztrgal ravnateljevim rokam in vrgel knjige po tleh.

»Mene ni treba izključiti,« je zaklical: »Grem že sam. Te vaše znanosti sem tako že sit. Jaz demisijoniram.«

In pobegnil je iz sobe in zaloputnil vrata za seboj ter tekel po hodniku in po stopnicah, kričeč:

»Zdaj bomo pa živeli – od skušnjave do skušnjave in od greha do greha.«

VII.[uredi]

Tomažev izstop iz šole ni nikogar tako prestrašil kakor pobožno branjevko Polono Gavtrožo. Bala se je za svoj renome kot vzgojiteljica, a še bolj se je bala, da Tomaž ne ostane več pri njej na hrani in na stanovanju. Zakaj tistih petnajst goldinarjev, ki jih je župnik Janez Bradavica redno vsak mesec pošiljal, je igralo veliko vlogo v proračunu rodovine Gavtroža.

Ko se je polegel prvi strah in je Polona prišla do sape, je vsula na Tomaža cele hektolitre hudih besedi, med katerimi se je največkrat ponavljala »grda nehvaležnost«. Tomaž pa tega očitanja ni hotel prenesti, češ, da ni nikoli prosil žbpnika Bradavico, naj ga da v šolo, marveč da bi bil veliko raje ostal doma in se posvetil frizerskemu poklicu. Polona in Tomaž sta so prav grdo sporekla, a končno je vendar zmagal Tomaž, kajti razkril je Poloni, da ga je ovadil, očrnil in izdal njen sin Artur Gavtroža in storil je novič prisego, da se bo Arturju maščeval tako strašno, da tega še preživeti ne bo mogel.

Polona je bila ugnana in je kapitulirala. Eden kapitulacijskih pobojev je bil, da Tomaž ne sme pisat ne očetu Boitežarju niti župniku Bradavici, da je zapustil šolo, Polona pa je prevzela dolžnost posredovati, da dobi Tomaž primerno službo.

Za Tomaža so se zdaj začeli lepi časi. Spal je lahko kolikor časa je hotel in potepal se je lahko kolikor ga je veselilo. Bodočnost mu ni delala skrbi. Jezilo ga je le, da je moral vsak večer poslušati, kako se Artur na glas uči, dasi mu je mnogo tega ostalo v spominu. Če mu je kdaj Polona z razmeroma rahlimi besedami očitala, naj tudi sam gleda, da kaj postane, je Tomaž hladnokrvno odgovoril:

»Ah, kaj, pri komedijah v Lattermannovem drevoredu dobim vedno lahko službo ali pa se bom blizu kake oštarije naselil kot puščavnik in razglednice prodajal.«

Odkar ni več hodil v šolo, je njegova nesramnost čudovito rasla. Najraje je hodil pred gimnazijo gor in dol in demonstriral s cigareto, spominjajoč se pri tem, kolikrat je v šoli vzdignil palec, da je mogel iti ven v tih kot »na en dim.« Poznal je eno samo zadrego, ki je pa bila hujša od vseh drugih, namreč denarno zadrego. Kar je dobil od stare Polone iz naslova »šolske potrebščine«, nikakor ni zadostovalo niti za cigarete, kamoli za kavarno ali za komedije. V tej stiski se je Tomaž odločil za velik čin, samozatajevanje. Dasi mu nobeno delo ni dišalo, je vender začel stikati za zaslužkom.

Našel ga je najprej pri dveh lemenatarjih, ki sta vsak teden napravila stari Poloni obisk in bila vselej pogoščena s klobasami in z vinom. Lemenatarja sta mu preskrbela, da je s Alojzijeviščniki vred hodil v lemenat čevlje snažit. Ta opravek, honoriran samo s kruhom, Tomaža seveda ni veselil, a nosil je lemenatarjema tudi žganje in prenašal pisemca, za kar je vselej prejel nekaj denarja. Zgodilo se je nekoč celo, da je dobil srebrn goldinar, ko je lemenatarjevo pismo prinesel neki starikavi gospodični.

Tisti dan je izostal do pozne noči, in ko je prištorkljal domov, je delal tak hrup, da je Polona popolnoma pozabila na sklenjeni dogovor, je začela ropotati in razgrajati kakor včasih, ko je nad Tomažem imela neomejeno oblast. Tomaž je pa bil tako dobre volje, da se ni nič zmenil za njeno upitje. Bedel je poleg njene postelje in ji važno govoril:

»Mati, nikar se ne razburjajte. Danes sem v lemenatu izvedel, da je izdana nova cerkvena postava. Odslej bo pri nas tako, kakor je v Koreji. Le vprašajte Arturja, kje je to cesarstvo. V Koreji je molčečnost najlepša ženska krepost. Bolj goreče kot katera molči, bolj je spoštovana. Da, in korejska cesarica izpregovori samo vsakih sedem let in še takrat ne reče drugega, kakor »mhm«. O, mati Polona, če bi vi bili taka, kakor korejska cesarica, in bi nosili zlat škrnicelj na glavi in goreče molčali, pa bi bilo pri vas res angeljsko življenje.«

»Tomaž – kaj si pijan?« je že bolj tiho vprašala mati Polona. »Oh, Tomaž – kaj te ni nič sram? Davi sem ti dala pet krajcarjev, pa si jih že zakrokal in morda se s kakimi ženskami.«

Tomaž pa na to ni odgovoril, zakaj da je od starikave device dobil srebrn goldinar, tega ni hotel izdati.

Krokal je pa dotično noč res z ženskami in ko je ležal v svoji postelji ves razgret od vina in plesanja, se je sam sebi zdel, da je strašen grešnik in še strašnejši babjek.

Že v letih gimnazijskih je Tomaž posveča1 največ zanimanja ženstvu. Ni samo zalezoval ljubavnih parčkov na Gradu in na obrežju Ljubljaničinem, v Tivoliju in na Kodelevem, ni samo hodil zvečer in opoldne za študentkami in prodajalkami in pisal različnim dekletom zaljubljena pisma, nego se je tudi skrivaj učil plesati in je že tudi prestal različne skušnjave, ki mu pa niso težile vesti, ker je pri spovedi vse natančno povedal in dobil odvezo. Samo ko je v četrtem razredu prvič dobil »ta suho«, je moral prestati trd duševni boj.

Prvič so ga stresle skušnjave v gledališču. Spoznal je tam sugestivno moč ženskih hlačic. Prej je poznal samo hlače, ki jih je videl doma v Mračnem selu in pri branjevki Poloni, le solidne barhantaste hlače. V gledališču pa je videl svilene, tanke hlačice, okrašene s čipkami in pentljami in to ga je navdušilo tako, da je sklenil postati literat. Do tega dne je pač časih delal vaje na neosedlanem Pegazu, a od tedaj naprej, ga je – zaradi ženskih hlačic mikala samo dramatična literatura. Še tisti večer je, prišedši iz gledališča, napravil načrt zgodovinsko–moderni opereti v sedmih dejanjih »Galilejska kamelam«, a ni prišel dlje, kakor da je sestavil imenik osebja: ena višja kamela – duhovski vodja romaric, 20 kamel–romaric, en nadangelj – razrednik, en serafin – učiitlj petja, en karubin – šolski sluga, ena mirkovca – telovadec, tri vesele bolhe – plesalke in pevke. Zaradi tehniških težav je spisovanjn te operete odložil na ugodnejši čas.

Veliki moment v njegovem življnju je pa bil tisti dan, ko mu je srpanjska devica za lemenatarjevo pismo darovala srebrn goldinar. Pušeč svojo cigareto je ponosno korakal po Poljanah. Prišedši mimo hiše, v kateri je bila gostilna »pri Črnogorcu«, je zaslišal glasove harmonike in ropot, ki so ga delali plesalci in plesalke. Tedaj ga je spreletela velka skušnjava. Doslej je hodil v krčmo in v kavarno vedno le v družbi tovarišev in ni še nikoli samostojno nastopil. Zdaj pa ga je z nepremagljivo močjo vleklo v to gostilno. Boril se je nekaj časa sam s seboj, potem pa se je spomnil, da sta si župnika Matevž Šteblar in Janez Bradavica dovoljevala svojemu stanu prav neprimerne zadeve in tedaj ga je minila vsa sila, s katero se je ustavljal skušnjavam, ki so ga napadale ter je pogumno vstopil v krčmo.

V mali zakajeni in slabo razsvetljeni sobi se je sukala pisana družba. Tomaž se je vsedel za mizo in naročil vina, njegovi pogledi pa so šli nekako skrivaj od ženske do ženske. Zazdelo se mu je, da je imela vsaka svojega fanta.

Tedaj pa je prisedla k njemu ženska, ki je imela gotovo svojih 100 kilogramov žive vage in prijazno je položila svojo tolsto roko Tomažu na koleno.

»Tako čeden mlad gospod ... kaj nič ne plešete?«

Do tega trenotka je poznal Tomaž elektriko samo iz fizike, sedaj jo je sam občutil na svojem telesu.

»O, plešem že ...« je odgovoril »še prav rad ...«

»Pa pojdiva ...«

Zasukala sta se. To se pravi, velika močna ženska je sukala Tomaža, da se skoro ni več dotikal tal in stiskala ga je sebi, da je drhtel po vsem životu. Ko pa je bil ples končan, ga je ženska sredi sobane in pričo vseh ljudi tako vroče poljubila, da je imel Tomaž čuvstva, kakor da se nahaja v mohamedanskih nebesah.

Tedaj je pa mlad človek, ki se je temu prizoru na glas smejal, poredno zaklical:

»Fant, ti boš gotovo tandlar ker imaš staro obrabljeno blago tako rad.«

To zasmehovanje je Tomaža v dušo užalilo. Ves je zardel in zaman je iskal besedi, da bi zavrnil to razžaljenje. Toliko zgovornejša je pa bila njegova plesalka in zanetila je tak prepir, da še krčmar ni mogel napraviti miru. Tomaž si je med tem svojega žaljivca dobro ogledal in ga spoznal. Bil je to eden tistih lemenatarjev, katerim je čevlje snažil. V trenotku tega spoznanja je postal zopet pogumen. Stopil je za svojo plesalko in izza barikade njenega obširnega, gotovo že štirideset let starega telesa je zaklical:

»Kdor se je posvetil altarju, naj služi altarju in naj ne hodi poštenih deklet zapeljevat.«

Lemenatarju je zmanjkalo sape. Kar umolknil je in strah ga je bilo, Tomaž pa je stal sredi sobe, kakor zmagovalec in ponosen je bil, da ga je njegova plesalka gledala s pravim občudovanjem.

Lemenatar je hotel, prišedši k sebi, nekaj parlamentirati, a Krmežljavček se ni dal potolažiti. Zdaj, ko je vedel, s kom ima opraviti, je bil zopet nesramen in je po daljšem bsedovanju prisilil lemenatarja, da je zapustil krono.

S to zmago si je v gostilni »pri Črnogorcu« ustvaril trdno pozicijo in si pridobil naklonjenost vsega ženstva, ki je tam plesalo, tako iskreno naklonjenost, da je ženska, s katero se je bil najprej zasukal, bila ljubosumnosti vsa žalostna.

Tomaž je ta večer ponesel seboj zavest, da je rojen zapeljivec in da bo pot njegovega življenja posuta z dekliškimi venci ...

Tudi tisti dan, ko je bil od srpanske device prejel srebrni goldinar za lemenatarjevo pismo, se je zatekel v gostilno »pri Črnogorcu« in je tam prebil nekaj jako veselih uric. A ko je postal položaj kritičen, je vender še našel toliko moči in samozatajevanja, da je v zadnjem trenotku igral vlogo svetopisemskega Jožefa. Svoji štiridesetletni Putifarici sicer ni pustil suknje, pač pa neporavnani račun ...

Ko je naslednje jutro ležal v postelji in razmišljeval o doživljajih prejšnjega večera, je prišel do spoznanja, da mora venderle pretrgati zveze s svojo štiridesetletno znanko.

»Čudno,« je rekel sam pri sebi, »nobena ženska ni prestara, da bi ne mogla moškemu zmešati glave. Kadar me moja butara pritisne ob pregrešne izrastke svojega telesa, postanem ves vrtoglav in strašno mi je vroče in vender je ona že štirideset let stara, jaz pa niti šestnajst. Oj te skušnjave. Res, huda reč so skušnjave. Ampak s svojo butaro moram le končati. Še govoriti me ne pusti s kako drugo in če se stisnem h kaki drugi, postane vsa divja. Mislil sem, da je lahkomiselna in malopridna, a mrcina je zvesta in zaljubljena, da se je ne bom nikoli odkrižal, dokler bom hodil k »Črnogorcu«.

Tako je ugibal Tomaž na svoji postelji in ni nič poslušal na pogovor v sosedni sobi in ni nič slutil, kako važna prememba v njegovem življenju se pripravlja.

Pri branjevki Poloni je namreč sedel Tomažev stari znanec in birmanski boter, mračnoselski eksekutor Smola in je važno pripovedoval, da je šel v penzijo ter da ga je sam cesar odlikoval s srebrnim zaslužnim križcem.

»Zdaj sem se preselil v Ljubljano,« je pripovedoval. »Zaradi moje hčerke. Moram vender zanjo preskrbeti kaj primernega za prihodnjost. No in gospod župnik Bradavica so mi naročili, naj vzamem k sebi Tomaža, ki sem mu birmski boter in moj stari prijatelj Boltežar Krmežljiavček mi je tudi naročil, naj se pobrigam za fanta, no, pa sem prišel vprašat, kako in kaj.«

Odkar je Tomaž zapustil svoj rojstni kraj, ni še nikoli občutil tako iskrenega, tako globokega in čistega veselja, kakor o uri, ko je zagledal svojega birmskega botra, penzijoniranega, s srebrnim zaslužnim križcem odlikovanega eksekutorja. Ko je zagledal starega plesnivega možička, bi ga bil najraje objel. Pred dušno oko mu je stopilo Mračno selo z vsemi svojimi prebivalci in šele zdaj, po štiriletni odsotnosti mu je bilo prvič popolnoma jasno, kako ljub mu je ta kraj. Toliko je izpraševal eksekutorja in toliko je hotel izvedeti od njega, da bi si bil mož gotovo pokvaril pljuča ali nakopal naduho, če bi bil hotel na vse odgovoriti in vse pojasniti.

»Lej ga, lej,« je začudeno pripomnil postrešček in veterajnar Matija, ki se je oblačil že dopoldne v uniformo, ker je imel popoldne pogreb. »Kdo bi bil mislil, da imaš tako ljubezen za svoj rojstni kraj! Do danes nisi tega nikoli pokazail.«

»Ker sem vedel, da bi ne razumeli,« je sentimentalno vzdihnil Tomaž. »Dežela kranjska nima lepš'ga kraja ...«

»Oha in počasi vozite,« je protestiral Matija. »Tam, kjer sem jaz doma, v Črnem kotu, je veliko lepše, kakor v Mračnem selu.«

»To že ni res,« se je kregal Tomaž in začel na dolgo in na široko popisovati krasote Mračnega sela. Matija ni bil v stanu konkurirati Tomažu glede popisovanja narave in je vsled tega pogovor zasukal na druge imenitnosti.

»Pa je Črni kot le bolj imeniten kakor Mračno selo« se je rotil. Večji je in imenitnajši. Naša cerkev ima dva stolpa, vaša pa le enega samega.«

»Zato pa imamo sodnijo in davkarijo.«

»Ah, kaj kancelije,« je zaničljivo rekel Matija. »Koliko je v kakem kraju kancelij, je postranska reč, glavno je, koliko imajo ljudje denarja. Naša fara je boljša kot vaša!«

»Nikoli« je prisegal Tomaž. »Naša je boljša.«

»Permejš,« je zakričal Matija in udaril ob mizo, »naša fara je taka, da se fajmošter tako navečerjajo, da šele ob šestih zjutraj vstanejo s postelje.«

»Naša fara je pa taka, in se fajmošter tako navečerjajo, da šele ob šestih zjutraj čez dajejo.«

Spričo tega ljutega prepira jo penzijonirani eksekutor samo obupno vil roke in milo ječal in prosil. »Tomaž, Tomaž – bodi vender miren.« A domovinski čut je Tomažu branil, da bi se bil vdal, in ko je Matiju enkrat sapo zaprl, ga je začel s popisovanjem mračnoselskih prednosti tako podajati, da je mož v svoji onemogli togoti začel buniti steklenice in kozarce in nazadnje še svoj veterajnarski klobuk ob tla vrgel.

Ta prepir je dal povod, da je Tomaž še tisti dan zapustil stanovanje branjevke Polone Gavtrože in se je preselil k svojemu birmskemu botru.

VIII.[uredi]

V hiši, kjer je stanoval vpokojeni eksekutor Smole, so bili dani vsi pogoji, da bi se bil Tomaž lahko srečnega počutil. V celi hiši sta bila samo dva moška, vsi drugi prebivalci so bili ženskega spola. Tomaž je naštel vsega skupaj sedem mladih deklet. Poleg teh pa se je hodilo h gospodični Mariji, ki je poznala še očeta Radeckega, še več deklet šivat učit. Ko je Tomaž preštel vsa ta dekleta, si je na tihem rekel, da mu je nebeška previdnost dala na razpolaganje celo Marijino družbo in v duši je storil trden sklep, da svojih skušnjav ne bo več premagoval, naj se zgodi karkoli.

Toda pogled v jasne oči Smoletove Natalije je prevrgel vse njegove turške naklepe in užgal v njegovem srcu ogenj, kakršnega ni do tega dne še nikoli občutil. Natalija je bila v teh letih, kar se nista videla s Tomažem, zrasla in se razvila v cvetočo dekle. Sicer je bila stara komaj petnajst let, a razvita je bila že tako, kakor da jih ima osemnajst. Njena sveža lepota je Tomaža vprav omamila, tako da je kar usahnila njegova zgovornost, ko jo je prvič videl, in ga je minila njegova tudi navadno zelo razvita nesramnost.

»Oh, kanalija, kako si zrasla in kako si lepa,« je vzdihnil in z očmi je nametal celo skladišče robcev pred prijateljico.

»Tako pa se več ne pustim imenovati,« je vzkliknila Natalija in je prav ošabno pogledala Tomaža. »Če so mi tudi v Mračnem selu zarobljeni ljudje rekli kanalija – v Ljubljani tega ne maram več slišati.«

Pri teh besedah je Natalija pregledala Tomaža prav kritično od nog do glave in potem naredila tako zaničljiv obraz, da je Tomažu kar tesno postalo pri srcu. Čutil je, da je Natalijii preslabo oblečen in zavedal se je, da ni njegove preselitve v Smoletovo rodovino nič posebno vesela. To ga je bolelo, da so mu postale oči rosne in da je bolestno očitajoče mrmral.

»O Natalija – kako si se spremenila, kar se nisva videla.«

Toda zaljubljeni pogledi in goreči vzdihi Tomaževi niso položaja nič predrugačili. Boti sladak, ko je bil Tomaž, bolj ošabno in nepristopno se je kazala Natalija takoj prvi dan in ostalo je tudi naslednje dni tako. Tomaž se je premagoval, kolikor je mogel in zaduševal grenka čuvstva, ki so se mu porajala v srcu, a opravil ni ničesar.

»Ne mara me in ne mara me,« je bridko govoril v svoji kamrici pod streho, kjer mu je bilo odkazano prebivališče in ta misel ga je tako prevzela, da se še zmenil ni za dolga in modra razlaganja vpokojenega eksekutorja, naj vendar poskrbi za prihodnjost.

»Še danes pišem gospodu župniku Bradavici, da ne hodiš več v šolo, da so te hoteli izključiti in da ne bo iz tebe nikoli nič.« Tako je dan na dan, od jutra do večera pridigoval eksekutor Smole in vselej je dostavil: »Ah, tvoj ubogi oče – kaj bodo rekli, če izvedo, kakšnega sina imajo.«

Vse te pridige pa niso Tomaža čisto nič ganile. Mislil je samo na Natalijo, govoril samo o Nataliji in sanjalo se mu je tudi samo o Nataliji.

Srčne rane so ga začele s podvojeno silo skeleti, ko je spoznal, koliko častilcev ima Natalija in to častilcev, a katerimi Tomaž ni mogel tekmovati. Komaj je bil nekaj dni pri Smoletu na stanovanju, je že videl, da pozna Natalijo cela vrsta študentov. V mraku so kar paroma hodili pred hišo gori in doli in metali vroče poglede na okno, na katerem je slonela Natalija. Tudi pesmi so ji pošiljali in vsak čas je kdo prinesel kako zaljubljeno pisemce.

Študentov se Tomaž ni ustrašil. Sporočil jim je najprej, da jih pozove na dvoboj na samokrese, kar je število te vrste Natalijinih čestilcev hitro skrčilo. A pregnal je tudi ostale na jako preprost, če tudi ne ravno časten način. Pisal je namreč katehetu pismo, v katerem mu je očital, da svoijh dolžnosti ne izpolnjuje in da njegovi dijaki strežejo Nataliji Smoletovi po nedolžnosti. Uspeh tega brezimnega pisma je Tomaža popolnoma zadovoljil, kajti študentovska konkurenca je takoj prenehala.

Mnogo več težav je imel Tomaž z mladim kaplanom, ki je hodil vsak dan na obisk h gospodični Mariji, pri kateri se je Natalija šivati učila. Kaplan je bil čeden in vesel človek in dekleta so komaj čakala, kdaj da pride in so bila vanj zaljubljena. Ta konkurenca je spravila Tomaža do obupa. Vedno je ugibal, kako bi svojega srečnega tekmeca spravil iz hiše, prelistal je celo več detektivskih romanov, da bi našel kaj primernega, a nič mu ni prišlo na misel, kar bi se dalo vporabiti.

Kaplanovo tekmovanje je celo spravilo v nevarnost Tomaževo vernost. Kajti kraj vseh svojih slabosti je Tomaž vendr verjel, da je duhovnik mož izrednih zmožnosti in da je duhovski poklic nekaj vzvišenega, če tuđi ne posebno prijetnega.

To mnenje ga je zdaj popolnoma minilo in začel je duhovnike in oficirje metati v en koš kot ljudi, ki jim daje obleka krivične prednosti.

Kaplanova konkurenca pa jo stopila v ozadje, ko je Tomaž nekega večera zasačil Natalijo v družbi mladega oficirja. V senci kostanja na Cojzovi cesti sta hodila Natalija in mladi oficir držeč se za roko gor in dol in v Tomaževi duši se je porodil strašni sum, da sta se na najbolj temnem kraju poljubila. Tomaž je v duhu stresel vso svojo zalogo furmanskih izrazov na oficirja in ker mu to ni olajšalo srca, je storil strašni sklep, da posveti svoje moči protimilitaristični propagandi upajoč, da spravi oficirja ob kruh in ob uniformo.

Ta dan je bil za Tomaža kritičen dan prve vrste. Vso noč ni Tomaž zatisnil očesa in delal same črne naklepe, kako bi uničil in ugonobi vse, ki so pohodili njegovo življensko srečo. In tudi Nataliji ni hotel prizanesti. Ko je naposled zaspal, se mu je sanjalo, da je stal kot zmagovalec vrh Gradu in dal Ljubljano zažgati. Videl je oficirja in kaplana in Natalijo, kako so obupani stezali proti njemu roke in ga prosili milosti, on pa da se jim je smejal kakor Samiel v Čarostrelcu in jim zaklical: Pri bogu je milost, pri meni je ni.

Čim je bila prestana prva bolest in se je Tomažu umirila kri, je začel o svojem položaju in o svoji usodi resnejše in treznejše premišljevati. Dasi je v njegovi duši vse valovalo in gorelo, je vendar spoznal, da mora tudi gledati, da se njegove lastne razmere premene.

»Če bi kaj bil – če bi bil lepo oblečen – če bi Nataliji kupoval cvetlice in pošiljal darila, kdo ve, kako bi bilo. Saj časih, ko sva bila še otroka, me je imela rada, rajše kakor vse druge. Zdaj pa me še kmalu poznala ne bo.«

Tako je modroval Tomaž, ko je hodil po svoji kamri in se opravljal.

»Zdaj nisem nič in nimam nič, še poštene obleke ne in če bi župnik Bradavica nehal zame skrbeti – kdo ve kaj bi bilo iz mene.«

Končni resultat vsega Tomaževega ugibanja in modrovanja je bil:

»Vse mora postati drugače. Še letale bodo za mano, vse, tudi Natalija, in še vesele bodo, če bom katero pogledal.«

Novo svojo taktiko je začel Tomaž še tisti popoldan. Ko je prišel kaplan na obisk h gospodični Mariji, se je postavil Tomaž med vrata in je dejal s hinavsko ljubeznjivostjo:

»Ne zamerite gospod kaplan, da vas nekaj vprašam?«

»No, kaj pa želite?«

»Jaz in moji prijatelji smo se skregali, če naša Natalija ne goljufa družbe sv. Cirila in Metoda in bi radi vedeli vaše mnenje. Moji prijatelji pravijo, da ste vi izkušen gospod in bi najlažlje bili za razsodnika.«

Vsa dekleta so bila radovedna, Natalija pa je ogorčenja zardela in jezno zaklicala:

»Kako moreš reči, da goljufam družbo sv. Cirila in Metoda? Kaj sem pa storila takega, da mi to očitaš.«

S tem začetkom je bil Tomaž prav zadovoljen.

»Le potrpi,« je rekel nekako prezirljivo Nataliji in obrnivši se do kaplana, je dejal hudomušno:

»Poglejte, duhovni gospod, ali nima Natalija takih nog, kakor vžigalice? No in ker ni nikjer zapisano »mal položi dar domu na altar«, vas vprašam: ali se ne pravi to družbo sv. Cirila in Metoda goljufati?«

Koj pri prvih besedah je Natalija zakrila svoje še drobne noge s krilom, vsa osramočena in tako iz sebe, da so ji stopile solze na oči. Kaplan je smehljaje obrnil pogled na Natalijine noge, a ker ni ničesar videl, je rekel z nekakim obžalovanjem:

»Kakor vidite, se gospodična Natalija neče podvreči mojemu razsodništvu ...«

»To je dokaz, da ima slabo vest, to se pravi, kakor vžigalice tanke noge.«

Tomaž je ves čas delal tako prijazen obraz in dal svoji brezobraznosti tako spretno značaj nedolžne šale, da se je vsa družba smejala, celo gospodična Marija.

Punice, ki so Natalijo zavidale, ker je bila lepša od vseh drugih in ker ji je kaplan posvečeval največ pozornosti, so svoji tovarišici prav privoščile hudobijo, ki ji jo je napravil Tomaž in dražile so Natalijo tako, da je ta naposled vrgla šivanje iz rok in zbežala iz sobe. Na njeno mesto pa se je vsedel Tomaž in vesel svojega dejanja in obetajoč si še mnogo takih ur, je bil z vsemi dekleti in tudi s kaplanom tako prijazen in je vso družbo tako dobro zabaval, da je postal prvič deležen povabila, naj še pride.

Ura večerna, ko je bila zbrana Smoletova družina okrog polne sklede, je bila Tomažu najljubša. Smole je tedaj vedno pripovedoval o svojih eksekutorskih ekspedicija«, vsled česar je imel Tomaž priliko, zajeti iz sklede mnogo več, kakor pri obedu. Kadar je sedel za mizo, ni imel Tomaž za nič drugega smisla, kakor za jed. Vampi s krompirjem so spadali med največje kulinarične užitke, kar jih je poznal in čim je zagledal na mizi vampe s krompirjem, je pozabil na ves svet in pozabil je celo na objokane in sicer od njega opevane in oboževane oči svoje neprijateljice Natalije. Vampi s krompirjem so njegovo dobro voljo še povečali in zadovoljen je bil vsaj za nekaj časa s stvarstvom.

»... Enkrat sem moral rubiti kaplana v hribih,« je pripovedoval penzijonirani eksekutor, dasi ga ni nihče poslušal. »Kaplan je imel otroka in je po vsi sili hotel, da bi alimente odslužil z molitvami ...«

Ravno tedaj je Tomaž odložil žlico in se obrnil do Natalije, sedeče poleg njega, rekoč ji:

»Prav dobro večerjo si pripravila. Ti boš še lahko imela gosposki izkuh ... Za kuharico imaš res vse talente.«

»Ti – nikar me ne draži ...« se je razljutila Natalija. »Tvojega zbadanja sem že sita. Popoldne si se pri gospodični Mariji že tako obnašal, da te je lahko sram.«

»Mene ni treba sram biti,« je porogljivo odgovoril Tomaž. »Saj sem napravil samo nedolžno šalo. Zakaj pa nisi pustila, da bi gospod kaplan pogledal tvoje noge. Pravijo, da se gospod kaplan prav dobro razumejo na ženske noge.«

»Ali si neumen? Jaz vendar kaplanu ne bom svojih nog kazala!«

»Zakaj pa ne? V Mračnem selu si se obesila na drevo in si presvetlemu škofu še veliko več pokazala. A jaz sem kavalir in tega pri gospodični Mariji še nisem povedal.«

Moško je Tomaž prekrižal roke na prsih in se »štimano« držal. Natalija je bila še premlada, da bi bila imela smisel za to več kot dvomljivo kavalirstvo Tomaževo in je bila tudi tako prestrašena, da sploh ni mogla bistro misliti. Živela je v mnenju, da je Tomaž že davno pozabil njeno nezgodo pri birmi v Mračnem selu, kajti doslej je ni nikdar omenil. Zdaj pa ji je to ne samo očital, nego ji tudi pogojno obljubil, da to še pove pri gospodični Mariji. Njen strah je bil velik, zakaj domišljala si je, da bi jo ta nezgoda ponižala in osmešila, a večja, kakor strah je bila še njena jeza.

»Ti si grd in nesramen in hudoben človek,« je rekla srdito. »Nikoli več te ne pogledam.«

»Mar mi je za to!« je dejal zaničljivo Tomaž. »Manjka se meni žensk. Na Poljanah stanuje gospa, da, omožena gospa, ki je tako zaljubljena vame, da je same ljubezni že shujšala.«

Ta »gospa«, s katero se je Tomaž bahal, je bila Tomaževa butara iz gostilne pri »Črnogorcu«.

»In koliko je še drugih lepih in bogatih deklet, ki silijo za mano,« je lagal Tomaž. »Kolikor jih hočem, jih imam.«

»Zato vendar ni treba, da govoriš z mano tako grdo in da me tako preganjaš.«

»Kadar govoriš z žensko imej bič v rokah, je pisal neki nemški filozof.«

Tomaž sicer ni vedel, na katerega filozofa se sklicuje, a spomnil se je, da je nekaj podobnega čital v »Laibacherici«, ki jo je eksekutor dobival iz druge roke, ker so ga dražbeni oklici še vedno zanimali, in porabil je to tem raje, ker je že dolgo čakal na priliko, izkoristiti ta izrek. Toda Natalija takih filozofskih izrekov ni razumela in Tomaževo govorjenje se ji je zdelo samo neumno.

»Beži, beži,« je rekla, »take čenče niso vredne, da bi jih poslušala. In če misliš, da me boš z besedami bičal, se jako motiš. Mar je meni zate! Kaj pa si? Nič. Niti in nikoli nič ne boš in nikoli ne boš nič imel. Da boš vedel, nikoli.«

Natalija je čutila, da je zmagala nad Tomažem in da ga je zadela na najbolj občutljivi strani njegove duše. In ker je hotela svojo zmago popolnoma izkoristiti, mu je še zaklicala:

»Da, moj ljubi Tomaž, kdor si hoče kako dekle pridobiti, mora kaj biti, ali pa denar imeti. Jaz za svojo osebo se zahvalim za kavalirja, ki še za cigarete nima denarja.«

Ponosno je dvignila glavo in je z zaničljivim obrazom šla od mize.

Tomaž je bil popolnoma potrt in je šel v gostilno, kjer je imel do trideset krajcarjev odprtega kredita, da bi s pijačo ohladil svojo srčno bolest in omamil svoje duše hude bolečine. Vrh tega je vzel seboj star grški slovar, da ga je v trafiki zastavil in dobil zanj deset ogrskih cigaret.

»Vse mora postati drugače, vse se mora premeniti,« je zopet ugibal. Kanalijo bom iztrgal iz svojega srca, kakor se izruje plevel. Naj postane soldaška ali pa duhovska ljubica. Drugo si bom izbral in do denarjev moram priti. Mnogo denarja moram dobiti. Bogat moram postati. Za denar se vse dobi, tudi ljubezen. Še jokala bo Kanalja zaradi mene in celo življenje ji bo žal.«

Take sklepe je delal Tomaž in čutil je, kako se vzbujajo v njem različne eneržije.

V krčmi, kateri so dijaki rekli, da se imenuje »pri zgubljenem sinu«, so imeli novo natakarico. Tomaž je naročil vina, si zapalil cigareto in motreč novo natakarico je kakor Zaratustva govoril svojemu srcu:

»To si izberem – ta naj bo vsaj začasno moja – dokler ne postanem bogat.«

Poklical je dekle k sebi, jo vprašal kako ji je ime, odkod da je in če ima že fanta in kake namene da ima za bodočnost. Angela je slovesno izjavila, da nima fanta in da ga ni nikoli imela ter je prostodušno priznala, da je cilj njenega življenja postati žena in mati.

Ker se je obenem zelo natančno informirala, če imajo postreščki cesarsko službo in dobivajo penzijo, je imel Tomaž vtisk, da bo treba konkurirati pri tem dekletu s kakim postreščkom.

»Gospodična Angela,« je rekel, »čuvajte se postreščkov – to so veliki zapeljivci.«

»O meni ni mar zanje, le moja sestra ima znanje z nekim postreščkom.«

»Gospodična Angela – vi ste dražestna dama,« je dihnil Tomaž in začel tudi z rokami izražati svoja čuvstva.

»O, gospod, le pustite me,« se je branila Angela. »Jaz sem pametna ... in ostanem pametna, pa če bi mi deset kron dali.«

Tomažu se je zdelo tako govorjenje frivolno, kajti principijalno je stal na stališču, da bi morala biti ljubezen brezplačna in obligatorična in vrh tega je bilo deset kron v njegovih očeh toliko denarja, da bi ga niti za Natalijo ne žrtvoval, kaj še za drugo dekle.

»Gotovo hodi zdaj mnogo novih gostov sem,« je menil Tomaž. »Vaši čestilci so gotovo za vami prišli.«

Angela se je sladko nasmejala, to se pravi ubrala usta v kupček. Tomažu se je zdelo, da izgledajo njena usta, kakor izgleda kura od zadaj in zadušil je to opomnjo le, ker je vedel, da bi si s tem vse pokvaril.

»Nekaj gospodov hodi že zaradi mene sem,« je ponosno dejala Angela. »Eden je mesarski pomočnik, prav čeden fant in rožice mi nosi in če pridem po meso, ne da skoro nič priklade – res, rad me ima. A vzela ga ne bom. Jaz sem zdaj že dve leti natakarica in sem že jako izobražena in torej vendar ne bom jemala mesarja. Rajši bi vzela kakega frizerja ali natakarja.«

Kakor Zaratustra je novič Tomaž govoril svoji duši: Ta punica je neumna, kakor noč in še ne zna ceniti bržolic in pečenk, ledic in klobas in ljubša ji je frizerska žajfnica.

Angela pa je med tem s ponosom pripovedovala dalje, kaki čestilci še prihajajo za njo v gostilno. Bilo jih je več, nego je Tomaž mislil, a bili so sami taki ljudje, katerih se ni prav nič bal in ki se jih je upal v kratkem izpodriniti. Če bi se mu le posrečilo urediti svoje finance.

»Danes so bili pa tudi že neki duhovnik pri meni,« je končno dejala Angela. »Prav prijazen gospod so in tako zgovorni in same take so pri povedovali, da jih še razumela nisem.«

»Kaj pa so rekli? je poizvedoval Tomaž, ki je takoj uganil, kateri kaplan je že zasledil Angelo. »Ali so ti mar povedali kake zabeljene in osoljene?«

»Prav čudne stvari so govorili, meni se zdi, da same nespodobnosti. Pa ne vem natanko, ker jih nisem razumela. Meni so rekli ... hihihi ... da, rekli so ... hihihi .. da imam ... nikar ne zamerite ... hihihi... pod hrbtom ... hihihi... krasno katedralo ... Ali morda vi veste ... hihihi... kaj je to katedrala.«

»Kaj ne bom vedel, saj sem študiran človek,« je dejal Tomaž.

»Glej, punca, ves moški svet hodi za ženskimi katedralami, kakor so hodili kralji iz jutrove dežele za betlehemsko zvezdo. Ženska katedrala ...«

»Vi pa govorite ravno tako nerazumljivo, kakor gospod kaplan,« je Tomaža nevoljno prekinila Angela. »Kaj ne poznate nobenih domačih besed?«

»Poznam, a moje srce je polno nežnih čutov do tebe, ti ljubo dekle, in zato ne maram rabiti takih domačih besed,« je rekel Tomaž sentimentalno in rahlo pritisnil k sebi brhko dekle. »Veliki Manitu naj čuva nad tvojo nedolžnostjo. Dekle si zdrave kmetske barve. Ne bom ti razlagal nevarnosti, ki preže nate. Le eno si zapomnil: ozroka vseh velikih in malih dogodkov na svetu od trojanske vojske pa do današnjega kaplanovega obiska so krive ženske katedrale.«

»Prav nič vas ne razumem,« je z ljubko odkritosrčnostjo rekia Angela in zopet ubrala ustnice na kupček.

»Saj ni treba, golobica žlahtna,« je vzdihnil Tomaž in se vse bolj stiskal k Angeli. »Glas mojega srca ti pravi, da te ljubim. Moja duša koprni po tebi. O, ko bi se smel dotakniti tvojih cvetočih ustnic ...«

»Ježeš, kako znajo oni lepo govoriti,« je z občudovanjem vzdihnila Angela in se ni nič branila, ko jo je Tomaž poljubil.

»Vitka si kakor mlada jelka, kakar ljubka srna imaš oči in kakor makov cvet so tvoja ličica. O, ko bi ti postala moja družica za celo življenje ...« tako je Tomaž stresal svoj repertoar ljubezenskih fraz in omamljal je s takimi besedami neizkušeno dekle, da še zapazilo ni, kaj govore Tomaževe roke.

Lice ob licu sta sedela drug tik ob drugega in se objemala in poljubljala, vmes pa je klatil Tomaž vedno nove fraze, da je Angela bila že vsa razvneta in tako zaljubljena, da bi bil lahko storil Tomaž kar bi bil hotel, če bi bil le utegnil.

Toda prišla je gostilničarka iz sobe in to je napravilo konec ljubezenskemu šepetanju in objemanju in vsemu drugemu manevriranju Tomaževemu.

Ker je poznal Tomaž prav natančno razmere v hiši, je naglo obljubil Angeli, da pride drugi dan dopoldne, ob času, ko ni nikogar v krčmi in je potem posvetil gostilničarki sami svojo pozornost, a ne morda iz kakih ljubezenskih nagibov nego edinole zaradi tega, da si ohrani odprti kredit.

Šele pozno je zapustil gostilno in je imel ponosno zavest, da je en del svojega načrta jako srečno izvedel.

»Ta Angela je sicer velika uprav pitana goska, a pri njej bom vendar Kanalijo pozabil in Kanalija se bo silno jezila, da sem se tako hitro potolažil.«

Ker je imel v žepu dvajset krajcarjev gotovega denarja, v srcu pa trdni sklep, da začne z naslednjim dnem delati na to, da hitro obogati, se mu še ni hotelo iti domov, marveč je šel v kavarno, kjer je bilo še polno ljudi in živahno vrvenje. Ko se je oziral, kam bi sedel oziroma če je navzočnih kaj znancev, je stopil k njemu prileten gospod in ga potipal za ramo.

»Gospod Tomaž – izkažite mi majhno prijaznost.«

»Z veseljem gospod Železnik,« je z največjo prijaznostjo dejal Tomaž, ki je visoko spoštoval priletnega gospoda, ker mu je časih dal kake desetice zaslužiti.

»Prosim vas – vsedite se k moji ženi – tam v kotu – glejte tam sedi in slabe volje je. Ona bi rada šla domu, jaz bi pa rad še malo kvartal. In seveda naročite na moj račun kar hočete.«

»Z veseljem, res z veseljem,« je izjavljal Tomaž in je izjemoma govoril golo in čisto resnico.

»In malo zaljubljeno jo glejte in kake komplimente ji naredite,« je zaupno šepetal gospod Železnik. »Ni treba dosti izbirati, veste; ni ga komplimenta, da bi ga ženska ne prenesla in če jo človek zaljubljeno gleda, si lahko vse dovoli.«

Opremljen s tem filozofskim navodilom je stopil Tomaž pred gospo Železnikovo.

»Dovoli, ljuba žena, da ti predstavim našega nadarjenega pesnika in pisatelja gospoda Krmežljavčka.«

Med tem, ko se je Tomaž na videz že znani mu gospe globoko priklonil in ji poljubil njeno tolsto roko, jo je Železnik hitro odkuril h kvartam.

»Posebna čast mi je, milostiva, da, posebno odlikovanje ... če mi dovolite, da prisedem ...«

»O prosim, gospod Krmežljavček, prosim, me prav veseli, da sem vas spoznala.«

Tomažu je bilo pri srcu, kakor da je naenkrat zrasel za pol metra. »Pesnik in pisatelj.« Da mu to ni že prej prišlo na misel. Kako figuro bi lahko igral v družbi, kako bi lahko nastopal pri dekletih. Pomnožil je hitro zalogo svojih sklepov z novim sklepom, da se posveti literaturi in se vsedel poleg gospe Železnikove ter naročil črno kavo s konjakom in smotke.

Gospa Železnikova je bila že čez trideset let stara. Imela je obrvi, ki so spominjale Tomaža na veterajnarske brke in usta kakor poštna tružica. Veliki kamni v uhanih, dragi prstani, debela verižica okrog vratu in blesteča broša – vse to je pričalo, da je gospod Janez Železnik z načelom, »če boš dajal, ne boš nikoli nič imel, če boš pa jemal, ne boš ubožal«, prav srečno operiral.

Pokoren dobljenemu naročilu, je Tomaž gospo Železnikovo z zaljubljenimi pogledi kar bombardiral in kadar ni srebal kave ali konjaka je razodetja svojih pogledov podpiral z vročimi vzdihljaji ter z dopadajenjem opazoval, kako je gospa Železnikova postajala vse živahnejša in ljubeznjivejša ž njim. Pri peti čašici konjaka je gospe Železnikovi stisnil skrivaj roko in rekel: »Milostiva, užgali ste v mojem srcu plamen hreponenja ...«

»Ah, gospod pesnik ...« je v odgovor dihnila gospa Železnikova in pogledala kvišku, kakor bi ji se odpirala nebesa.

Pri osmi čašici konjaka se je Tomaž osokolil in vprašal gospo Železnikovo za »čestito krstno ime«.

»Ines mi je ime, gospod pesnik. To je špansko ime.« Gospa Železnikova je bila krščena za Nežo in dokler je bila hišina, so jo tudi tako klicali, kot soproga trikratnega hišnega posestnika, izposojevalca denarja in špekulanta pa si je štela v socijalno dolžnost, izbrati si špansko obliko svojega imena.

»O, milostiva gospa Ines,« je govoril Tomaž držeč gospo Železnikovo za roko. »Moja duša kliče vriskajo vaše sladko ime; o Ines, bodi kraljica v mojem srcu.«

Že pijan od zavžitega konjaka je Tomaž izgubil še zadnje ostanke sramežljivosti in spodobnosti. S kolenom se je približal obilnosti gospe Železnikove, začutil njeno toplo okroglo nogo. Kar vroče mu je postalo, kakor bi se ogrenj pretakal po njegovih žilah, gospe Ines pa so se burno dvigala nedrija, oči so ji žarele in polglasno je govorila nerazumljive besede. Šele čez nekaj časa je prišla zopet k sebi.

»Domu bi šla rada ...« je rekla. »Prosim, pokličite mojega moža.«

Tomaž je stopil k mizi pri kateri je kvartal gospod Železnik in mu sporočil željo njegove žene.

»Veste, kaj, prijatelj,« je dejal gospod Železnik, »jaz bi rad nocoj malo krokal. Ali hočete biti tako prijazni in mojo ženo domu spremili? Če ste dobro koketirali, pojde rada z vami, jaz se vam bom za to uslugo že revanžiral.«

Tomaž je z veseljem prevzel to »častno nalogo« in slovesno obljubil, da se bo »vrednega izkazal tega zaupanja«, ter potem kakor triumfator odpeljal gospo.

Ulice so bile prazne in temne. V prvem pripravnem kotičku je Tomaž poljubil gospo Ines na poštno tružico in ji zagrozil, da ustreli sebe in njo, če ga ne bo ljubila. Gospa Ines mu je na mestu prisegla večno ljubezen in pogojno tudi zvestobo, za kar je dobila več ognjevitih poljubov. Pri cerkvi sv. Florjana se je Tomaž osmelil položiti svojo roko gospe Ines okrog pasa.

»Rešena si, kakor vila in nebeška milost te je obdarila s čudovitimi krasotami,« je lagal Tomaž tiho stiskajoč se k svoji spremljevalki. »Podobna si nebško lepi Sulamitnji Abisag, ki jo je ljubil rajnki kralj Salamon.«

»Ah, sladki moj Tomaž,« je donelo iz poštne tružice.

Med tem vzdihovanjem pa gospe Ines okrog pasa položena roka tudi ni mirovala in ob istem času, ko je Tomaž tako govoril, je na tihem priznaval, da sta izraza »obraz skušnjave« in »katedrala« prav poetična.

Končno sta Tomaž in Ines prišla do Železnikove hiše. Treba je bilo slovo vzeti. To se je zgodilo v temni veži. Čulo se je samo pritajeno ihtenje in šumljanje, a trajalo je dolgo in ko je bilo naposled končano, je bila izvršena zakonska sramota gospoda Železnika.

IX.[uredi]

Vsa hiša je strmela in vse se je čudilo Tomažu, ki je že tri dni sedel v svoji kamrici za mizo in neprestano pisal. Tri dni se ni nikamor maknil in ni z nikomer govoril in celo jedel je tako malo, da je bil stari eksekutor zanj v skrbeh. Naposled se je vsa hiša zedinila na mnenje, da ga je pamet srečala in da se hoče poboljšati in vsi so bili tega veseli.

Tomaž pa ni mislil niti na študiranje in še manj na poboljšanje, kajti imel je druge skrbi, delal je za bodočnost, pripravljal si je pot do bogastva in imenitnosti.

Ko je bil prespal svojo s konjakom pridobljeno pijanost in se natančno domislil vseh svojih doživljajev z gospo Ines ter posamičnosti tistih trenutkov, ko je izgubil v Železnikovi veži svojo nedolžnost, je skrbno izpraševal svojo vest in potem razsodil:

»Sram te bodi, Tomaž! Pa ti je le priletna Putifarica vzela plašč.«

A ker ga vest ni prav nič pekla in mu ni prav nič očitala, se tudi ni kesal svojega greha, marveč je bil v svoji izpridenosti še vesel, da je podlegel skušnjavi vseh skušnjav–

Kot praktičen človek je posvetil razmišljevanju o svojih ljubezenskih doživljajih le malo časa. Odločil je, da bo svoje tako nenadoma začeto razmerje nadaljeval, ker mu zna biti še koristno, sicer pa da se takoj loti dela za prihodnjost.

»Najprej je treba, da si pridobim pravico do imena »pesnik in pisatelj«. To ne bo težko, saj se mnogo ne zahteva, a nekaj to le koristi. »Pesnik in pisatelj« – to je nekaj, kar ima svojo veljavo.«

Sedel je torej za mizo in je tri dni neprestano pisal in pilil in popravljal, da se mu je čudila vsa hiša. Četrti dan je nesel svoj rokopis v uredništvo v trdnem zaupanja, da dobi zanj lepo nagrado. Spremljal ga je njegov znanec literat Kozoglav, ki si je izgovoril od pričakovanega honorarja en goldinar ter zato podučil Tomaža, kako naj v uredništvu nastopi.

»Veš, ljuba duda,« ga je učil Kozoglav, »z uradniki ni tako lahko izhajati, kakor misliš. Konkurenca je velikanska, pisateljev je kakor listja in trave in zato so redakterji grobi kakor koci. A ne daj se odgnati. Naj urednik kolne, prosi in joka in grozi kolikor hoče, ne umakni se prej, dokler ne dobiš denarja.«

Tomaž je pazljivo poslušal literata Kozoglava, ki je poznal uredništva vseh literarnih, političnih, otročjih in gospodarskih časopisov ter bil tako izvežban, da je znal en in isti spis trem listom prodati. In Tomaž je sklenil ravnati se po Kozoglavovem nasvetu.

Resno in dostojanstveno je stopil pred urednika in se mu predstavil s tako samozavestnostjo, kakor da slovi njegovo ime že po celi slovenski domovini.

»Me nič ne veseli,« je zarenčal urednik »in sploh nimam nič časa in črne koze imam, ki so nalezljive in smrtonosne.«

»Dovoljujem si vam predložiti moje najnovejše delo,« je deklamiral Tomaž. »Upam, da bo občinstvu jako ugajalo in da se bo število naročnikov vašega lista hitro in znatno pomnožilo.«

Urednik je premeril Tomaža od nog do glave.

»Spoštovani delomožni nadmladenič,« je rekel. »Ker vidim, da utegnete biti že kakih šestnajst let stari in ste torej petošolski pisatelj, sem pripravljen odlikovati vaš rokopis in ga lastnoročno vreči v svoj častitljivi uredniški koš, a s pogojem, da hitro izginete in se vsaj pet let več ne prikažete.«

Urednik sn jo zopet vsedel k svoji mizi in začel metati cele skladnice popisanega papirja v koš. »Same rokopise,« je mislil Tomaž in milo se mu je storilo, a umaknil se ni z mesta, nego začel točno po Kozoglavovih navodilih bitko.

Huda je bila ta bitka, hujša kakor jc Tomaž mislil.

Urednik je klel kakor konjski mešetar, a Tomaž se ni dal omehčati.

Urednik jo prosil, lepo, ponižno, ginljivo, da je imel Tomaž že vse solzne oči, a opravil ni ničesar.

Urednik je prisegal, da ima cele vagone takih rokopisov, da ne ve kam ž njimi in ponujal Tomažu goldinar, če se obesi, a Tomaž se ni omajal.

Urednik je jokal in obupanja vil roke, a Tomaževo srce se ni dalo omehčati.

Urednik je grozil, da pokliče policijo, da bo dal Tomaža z brahijalno silo odstraniti in da ga spravi zaradi izsilovanja v ječo, a Tomaž je ostal trd in neizprosen mož jeklen ...

In končno je Tomaž le zmagal in je prisilil urednika, da mu je odštel deset goldinarjev. Hladnokrvno jih je Tomaž spravil, a odšel ni.

»Ali naj vas ustrelim?« je ves besen kričal urednik. »Izginite!«

»Prosim samo dovoljenja, da smem zopet priti,« je dejal Tomaž. »Ker pa imate povesti dovolj v zalogi, povejte mi, s kakim spisom bi vam lahko ustregel.«

Urednik se je ves bled in prepaden zgrudil na svoj stol.

»Strašno! Vi ste hujši kakor vsi drugi. Pravi Goljat nesramnosti ste! Vi boste lahko še daleč prišli ali pa končali na vešalih.«

Tako je govoril urednik in težko sopel, in Tomažu se je zdelo, da ga morda zadene kap.

»Gospod urednik – če imate kako dobro misel, povejte,« je rekel Tomaž, »jaz jo izvršim.«

Urednik je zopet vstal in prijel Tomaža za roko.

»Da, prijatelj,« je govoril. »Več nujnih stvari imam na srcu. Pojdite hitro intervjuvat postreščka, ki stoji pri Prešernovem spomeniku, kako mnenje ima o simbolistični drami, potem kako perico o budhizmu in končno hudičevo taščo o razporoki.«

Pri teh besedah je urednik zagrabil svoj klobuk in je, pustivši Tomaža sredi sebe, zbežal pred njim iz hiše.

»Tega sem pa ugnal,« je s ponosom zaklical Tomaž, ko ga je minilo prvo presenečenje, zaradi urednikovega bega. »Ne vem, če je že kak literat dosegel tak uspeh.«

Z žarečimi lici je stopil Tomaž pred svojega prijatelja Kozoglava. Ko mu je povedal, kako in kaj je bilo in mu pokazal deset srebrnih goldinarjev, se je Kozoglav ustavil sredi ceste, se odkril in z iskrenim občudovanjem in brezmejno spoštljivostjo zaklical.

»O, Tomaž – ti si vse prekosil in dosegel si uspeh, kakor še noben literat. Zdaj ti je pisateljska karijera zagotovljena in prosim te, vzemi me v svojo zaščito.«

Kozoglavovi slavospevi so mu dobro deli in poslušal jih je z velikim zadoščenjem. In lahko bi jih še dolgo poslušal, ko bi se bil prilagodil navadi Kozoglavove literarne družbe, da je dolžnost vsakega literata prejete honorarje s tovariši zakrokati. Toda Tomaž ni imel smisla za ta običaj, nego je Kozoglavu odrinil obljubljeni goldinar, vse drugo pa zase pridržal, dasi ga je Kozoglav zaradi tega proglasil za materijalista in sebičneža, ki ni vreden biti slovenski pisatelj.

»Pametno gospodarstvo z denarjem je prvi pogoj bogastvu,« tako je samega sebe učil Tomaž, ko je razmišljal o porabi svojega prvega honorarja. Sklenil je kupiti si nov kavčukast ovratnik, nove enake manšete in kravato. Dalje je spoznal za potrebno, da si pri bazarju v neki veži na Starem trgu kupi za šest krajcarjev parfuma in zelen cviker, prepričan, da dobi s tem njegova oseba za modernega pisatelja potrebno zunanjo eleganco.

Po daljšem razmišljevanju se je pa tudi odločil še za nekaj drugih izdatkov. Smatral jih je za žrtve, ki pa mu utegnejo še mnogo koristiti. Kupil je dva šopka vijolic in en šopek poslal gospe Ines, drugega pa gospodični Mariji, za Angelo pa je kupil košček torte.

Tomaž je imel kmalu priliko spoznati, da je svoj denar jako dobro naložil. Gospodična Marija je Tomaža proglasila za najfinejšega in najbolj izobraženega mladeniča v celi fari, mu postregla s kavo in se namenoma ni obrnila, ko je Natalija zacvilila »ajej«, ker jo je bil Tomaž vščipnil. To je Tomažu pokazalo, da je že v taki milosti pri gospodični Mariji, kakor njegov doslej srečnejši tekmec kaplan Miško. Angela, natakarica »pri zgubljenem sinu« je dala Tomažu v zahvalo za torto vroč poljub in mu obljubila, da pojde ž njim zjutraj na Zgornji Rožnik, seveda s pogojem, da jo vzame, če bi se primerila kaka nesreča. Najhvaležnejšo pa se je izkazala gospa Ines Železnik, kajti na poslane vijolice je odgovorila s pismom, s katerim je Tomaža povabila za prihodnjo nedeljo na obed.

»To je ženska! Kaj ženska – to je dama! Piše sicer slabo, a njene misli so plemenite. Še nikoli nisem bil povabljen na kak obed. Moram vendar Kozoglava vprašati, kako se človek pri takih prilikah obnaša.

Tako je modroval Tomaž, ko je dobil povabilo gospe Ines in razglasil je to novico po celi hiši in se veselil, videč, kako je to povabilo povzdignilo njegov ugled, saj je bil gospod Železnik bogat mož in odbornik različnih neškodljivih klerikalnih društev ter je vžival veliko veljavo v fari. S posebnim zadoščenjem je Tomaž opazil, da je Natalija gledala nanj z velikim začudenjem in skoro z zavistjo, ko ji je dal čitati povabilo gospe Ines.

»Kaj se čudiš?« je rekel Tomaž porogljivo. »To si vendar lahko vedela, da bom jaz še naprej prišel. Jaz nisem ustvarjen za nižavo; jaz hočem kviško. Bogat in imeniten hočem postati in povabilo v tako odlično hišo, kakor je Železnikova, to pač kaže, da sem na pravi poti. In kaj bo iz tebe, kanalija? Nič!«

»Mogoče, da še veliko več, kakor iz tebe,« je pikro in zajedljivo odgovorila Natalija.«

»Ali misiš, da se boš bogato omožila? Če imaš take načrte, ne smeš koketirati s kaplani in ljubimkovati z oficirji.«

»Vsak se zabava, kakor ve in zna; jaz s kaplani in oficirji, ti pa s starimi babami, ki jim vijolice pošiljaš.«

»Kanalija – ali si ljubosumna?«

»Kaj še! Mar mi je zaté. A da boš vedel, prihodnjo sezono pojdem h gledališču in postanem umetnica.«

»Hahaha!« se je smejal Tomaž. »Umetnica! Ti siliš h gledališču samo, ker sem postal jaz pesnik in pisatelj. Zaostati nočeš za menoj, prehitela bi me rada, jezi te, da sem se jaz povzdignil nad tebe. O kanalija, kaj bi tajila, ti si vame zaljubljena.«

»Norec, domišljavi,« je razljučeno zaklicala Natalija. »Kolikrat sem ti že rekla, da te ne maram.«

A bila je vsa rdeča v obrazu in vsa zbegana in je zbežala iz sobe, da bi prikrila svojo zadrego. Tomaž je ni zadrževal, kajti imel je preveč drugih misli in resnih skrbi.

Literat Kozoglav je namreč Tomažu pojasnil, da si mora poskrbeti salonsko suknjo in cilinder, črno kravato in rokavice.

»Mi pisatelji smo nositelji slovenske kulture,« je deklamoval Kozoglav, »torej se spodobi, da se temu primerno oblačimo.«

Tomaž se je s tem popolnoma strinjal, samo da ni vedel, kje naj dobi potrebnih sredstev, kakor tega tudi ni vedel literat Kozoglav.

A Tomaž si je pomagal. Imel je že dlje časa kupčijske zveze s starinarjem za vodo, prodajal mu je namreč polagoma svoja oblačila, zatekel se je tudi zdaj k njemu in res dosegel, da mu je dal na posodo salonsko suknjo in cilinder.

»Tako ste lepi, da bi vas kar poljubila,« je zavzdihnila sramežljivo gospodična Marija, ko se ji je Tomaž predstavil, in pogledala ga je tako goreče, da se je Tomaž resnično prestrašil in si na tihem rekel: »Pa vendar ne, da bi tudi ta – saj je že šestdeset let stara – zlodej vedi, kdaj se ženske ljubezni naveličajo.«

Končno je prišla tako težko pričakovana nedelja. Tomaž je dopoldne napravil v salonski suknji in v cilindru promenado po mestu in se nastavljal pri vseh cerkvah, da bi ga ljudje videli, opoldne pa je vstopil v hišo gospoda Antona Železnika.

Sprejel ga je hišni gospodar in mu prijateljsko stisnil roko.

»Moja žena pravi, da ste jako galanten mlad gospod in jako duhovit družabnik,« je nekam raztreseno govoril gospod Železnik. »To me jako veseli. Jaz sem vedno rad podpiral mlade talente. Literatura je jako potrebna stvar. In sploh kultura – pesmi – gipsfigure – slike – posebno povesti. Kaj bi pa ženske počele, če bi ne bilo romanov. Vedno bi jih imeli na vratu. Še v kavarno bi človek sam ne mogel. Da, kaj sem hotel reči ...«

Gospod Železnik je vzel Tomaža prijateljsko pod roko, ga peljal k oknu in mu šepetajo rekel:

»Veste, ljubi prijatelj, jaz imam danes po obedu nujen opravek. Prosim vas, ostanite po obedu še nekaj časa pri moji ženi. Govorite ž njo o literaturi. Stari žakelj to rad posluša. No in za izgubo časa mi morate že dovoliti da vam dam malo odškodnino.«

Pri teh besedah je gospod Železnik stisnil Tomažu desetak v roke. Tomaž je bil tako presenečen, da je samo z odprtimi ustmi zijal v gospoda Železnika, odgovoriti pa ni mogel ničesar.

Tedaj je vstopila gospa Ines. Tomaž ji je poljubil roko in se ji s poetičnimi besedami zahvalil za povabilo, češ, da pomeni veliko odlikovanje njegove osebe in je dokaz, da je gospa oduševljena pokroviteljica lepe literature.

Sedli so za mizo. Gospod Železnik je bil iz prepričanja krščanski mož in je spoštoval vse krščanske navade. V njegovi hiši so pred obedom vedno molili.

Ko je bila razdeljena juha, je gospod Anton Železnik sklenil roke in začel naglas moliti, gospa Ines in Tomaž pa sta polglasno molila za njim.

»Oče naš, kateeri si v nebeesih – posvečeeno ... in ne peelji nas v preiskavo ...«

Gospod Železnik ni nič zapazil, kako neprijetno se je zagovoril, pač pa sta to zapazila gospa Ines in Tomaž. Gospa Ines je hitro stopila Tomažu na nogo, da bi odvrnila Tomaževo pozornost od Železnikove čudne molitve, zakaj četudi se je njeno srce izneverilo možu, solidarnost interesov ni na tem nič trpela. Tomaž je približanje gospe Ines cenil po zasluženju, a vendar ga to ni zmotilo v njegovih mislih in ko je bila molitev končana, je imel Tomaž že ustanovljeno mnenje, da utegne pobožni gospod Anton Železnik imeti precej težke stvari na svoji vesti, ker mu še pri molitvi strah pred preiskavo ne da miru.

Obed je bil imeniten. Opominjajoč se škofovega obeda v Mračnem selu si je Tomaž rekel, da živi gosppd Anton Železnik ob navadnih nedeljah dokaj bolje, kakor škof na dan birme in to je njegovo spoštovanje do gospoda Železnika znatno povzdignilo.

Med obedom je vladal pri mizi molk. Sicer je bil Kozoglav Tomažu ostro zabičil, naj je počasi in naj med obedom vedno kaj zabavnega pripoveduje, toda Tomaž je na to pozabil že v tistem trenotku, ko se je vsedel za mizo. Prirojena mu snedenost je premagala vse druge njegove čute. Molčal je kakor trapist in jedel kakor prežganke in polenovke naveličan kapucin na veliko soboto, kadar plane na žegeu. V presledkih pa se je s kolenom dotikal kolena gospe Ines, kakor bi jo hotel potolažiti, da so vsaj njegove misli pri njej, če že svojih pogledov ne more odvrniti od polnih skled. Vender je bilo tudi to dotikanje kolen jako površno in samo formalno, kajti Tomaž ni ves čas zapazil, da gospa Ines nima spodnjega krila.

Po končanem obedu je postal gospod Železnik siten, ker se mu je mudilo v kavarno.

»Da, da,« je govoril gospod Železnik in si trebil zobe z vžigalico, »težki časi so in težko je kaj zaslužiti. Kako je pa kaj z literaturo? Ali je to samo špas, ali tudi kaj nese?«

Tomaža, ki je bil tako sit, da so se mu trgali gumbi, ni pogovor o literaturi prav nič mikal.

»Ah čast je veliko večja, kakor plačilo,« je dejal zvijačno. »Nas pesnike in pisatelje časte zelo, plačajo nas pa slabo.«

»No, potem je pa pravično razdeljeno,« je menil gospod Železnik. »Vidite, nas mokarjev pa nič ne časte, ampak zato nas plačajo.«

»To vendar ni pravično,« je zavzdihnila gospa Ines.

»O, pač« je ugovarjal gospod Železnik. »Poglej, pesnikom in pisateljem postavljajo po smrti spomenike – ali si že kdaj videla, da so kakemu mokarju postavili spomenik. Še nikoli! Torej: vsakemu svoje, kdor nič časti ne uživa, naj ima saj denar.«

»Ti si skozinskoz prozaičen človek,« je ogorčeno rekla gospa Ines. »Ti nimaš nič smisla za vzvišene stvari.«

»Ti pa ga imaš, ti pa« se je rogal gospod Železnik.

»Jaz ga imam, da, ali ti me ne razumeš,« se je razljutila gospa Ines. »Ti bi bil moral vzeti vrdnar ženo, neomikano, umazano ...«

»Saj sem storil, kar sem mogel« je zavpil gospod Železnik, pomežikal Tomažu za slovo in pobegnil iz sobe.

Gospa Ines si je z roko otirala solze, ki jih ni nikjer bilo in je bolestno zaječala.

»Zdaj ste sami spoznali mojo zakonsko nesrečo,« je vzdihovala. »Moje srce gori za vse, kar je lepega in plemenitega na svetu, a moj mož zaničuje to in me ponižuje. Kdo mi more zameriti, če iščem tolažbe pri enako čutečem srcu.«

»Uboga milostiva,« je ljubeznivo dihnil Tomaž in hotel gospo Ines poljubiti na še mastna usta, a gospa se ga je ubranila.

»Pozneje Tomaž, pozneje,« je rekla jako potolažena. »Dekla bo zdaj mizo pospravljala.«

Gospa Ines je poklicala deklo in se med pospravljanjem menila s Tomažem o literaturi. Ko je bila soba v redu, je dala dekli dovoljenje, da gre v cerkev, a s pogojem, da mora do osme ure zvečer doma biti.

A tudi zdaj še ni dovolila Tomažu več, kakor da ji je poljuboval roko, vmes je deklamiral »Ubežnege kralja«.

Ko je dekla končno odšla, je vstala gospa Ines izza mize in vzela iz zaklenjene omare oficirsko čepico, ki jo je imela zavito v svilen papir. Položila jo je sredi mize in videč začudene vprašajoče poglede Tomaževe se je zasmejala na glas.

»Vidiš, moj sladki Tomaž,« je rekla gospa Ines in se vsedla Tomažu na kolena ter ga objela, »ta čepica bo naju varovala presenečenja. Vrat ne smem zakleniti, kajti če bi prišel moj mož domu, bi takoj kaj sumil; a če zagleda to čepico, si ne bo upal v salon, kajti konj in oficirjev se boji.«

Tomaž bi bil sedaj silno rad imel nekaj trenotkov časa, da bi bil razmišljeval o nekaterih pojavih današnjega dne. Zanimalo ga je, zakaj mu je dal gospod Železnik desetak, saj je bilo jasno, da bi bil tudi brez te žrtve lahko šel v kavarno. Zanimalo ga je dalje, če je gospod Železnik sploh šel v kavarno ali če morda ni šel po prepovedanih potih in je žrtvoval desetak, da bi bila žena s konverzacijo o literaturi zadržana doma. Nad vse pa ga je zanimal problem, kako je prišla gospa Ines do oficirske čepice in kako, kolikrat in s kom se je že prepričala, da jo ta čepica varuje neprijetnega presenečenja.

Toda gospa Ines Železnik mu ni dala časa, da bi se poglobil v razmišljevanje o teh zanimivih vprašanjih. Njeni poljubi so bili vroči in so omamljali Tomaža in ko je spoznal, da gospa Ines ne nosi spodnjega krila, pač pa da ima okrog vrata na zlati verižici škapulir, se je v njegovem srcu vnel velik plamen, ki je bil pogašen šele čez več ur.

Mrak je že legal na ulice, ko je Tomaž zapustil gostoljubno hišo Železnikovo. V kolenih je bil siecr nekam slab, ali srce njegovo je bilo srečno in veselo. Ne toliko, zaradi intenzivne ljubezni gospe Ines, kakor zaradi spominov, ki mu jih je dala njegova tolsta ljubica. Poleg zavitka najboljših delov ocvrtih piščancev, ki so ostali od obeda, je Tomaž nesel seboj tudi škapulir gospe Ines, ki ga je cenil na svojih petindvajset goldinarjev, ker je visel na zlati verižici in vrh tega je ponesel seboj še gotovega denarja celih petdeset goldinarjev, ki mu jih je bila v duhtečem zavitku stisnila v roke gospa Ines, da mu olajša literarno delovanje.

»Srečo mora imeti človek,« se je smejal Tomaž, ogleduje svoje zaklade. »Kateri slovenski literat je že na en dan poleg izvrstnega obeda zaslužil še petdeset plus deset goldinarjev in umazan škapulir na zlati verižici ? Še nobeden. Srečo je treba imeti. Sreča, to je bajno bitje, ki daje od sebe cekine. Človek hodi vse življenje za tem bitjem in drži klobuk tja, kjer cekini ven padajo. Blagor mu, kdor kaj vjame. Meni je boginja sreče danes prav prijazno moj klobuk napolnila. Da bi bilo še mnogokrat tako.«

X.[uredi]

Tomaž Krmežljavček se je čutil kapitalista. Cele ure je presedel za svojo mizico in štel ter ogledoval svoj zaklad, ki je obudil v njem uprav strastno žejo po bogastvu.

Lačen cekinov je prisegal, da mora postati bogat, naj velja kar hoče. Železnikovo načelo »če boš jemal, ne boš u božal, če boš dajal, ne boš nikoli bogat,« mu je postalo šele sedaj popolnoma jasno v vsem svojem obsegu in utisnil si je to načelo za vse življenje v spomin.

Cilj in smoter Tomaževega življenja je bil s tem končno odločen, a Tomaž še ni vedel, po kateri poti se da ta cilj doseči. Le v enem oziru je bil sam s seboj na čistem, da namreč z delom samim ne more priti naprej in da je mogoče kaj poštenega zaslužiti le, če se mu posreči vloviti druge, da bodo zanj delali.

Za sedaj je ostal pri literaturi, vendar z namenom, da takoj presedla, če najde dobičkanosnejše delo.

»Produkcija se mora povečati, delo se mora razdeliti in ustvariti se mora monopol,« je razlagal literatu Kozoglavu, ki ga je bil povabil na prijateljsko posvetovanje v krčmo pri »Izgubljenem sinu«. »Glej, Kozoglav, ti si danes lačen, žejen in nimaš prav nič denarja. Ko bi se midva združila, bi pa gotovo izhajala. Ti imaš pesniško žilo, jaz pa kupčijsko, ti imaš čeden slog, jaz pa imam nastop, ti imaš potrpežljivost, jaz imam ideje, midva bi lahko izborno izhajala.«

Literat Kozoglav je bil samega stradanja ves uvel in upadel in ni bil zmožen slediti Tomaževim razlaganjem, nego je v enomer stokal, da so mu delajo pajčevine v trebuhu.

Tomaž se je odločil po daljšem duševnem boju, da posodi Kozoglavu goldinar, ki se bo odtegnil od prvega skupnega honorarja z obrestmi po pet od sto. Ko se je Kozoglav napasel, je sklenil s Tomažem pogodbo na skupno pisateljevanje.

»Pesmi bodo izhajale pod tvojim imenom,« je dejal Tomaž, »povesti in drugi spisi pa pod mojim imenom. Kar bo izšlo pod mojim imenom, boš ti hvalil pod svojim imenom in nasprotno. Jaz ti bom dajal misli, ti boš pisal, jaz pa bom prodajal. Povrh bom stopil v zvezo z gledališkim vodstvom, da prevzameva prevajanje iger.«

Tako je bil sklenjen kontrakt in skupno delo se je začelo še tisti večer s spisovanjem burke »Srajca korarjeve ljubice, ali valčkov čar ločene žene pri jesenskih manevrih barona Trenka v dolini šentflorijanski.«

Tomaž je vzel kupčijsko stran literarne firme Krmežljavček & Kozoglav z veliko eneržijo v roke. Gledališki dramaturg ga je sicer ven vrgel, ko mu je ponudil prvo dejanje nove igre v čitanje, a Tomaž je dramaturga na cesti napadel in ga je toliko časa pestil in rotil in obdelaval, da mu je izročil nekaj iger za prevajanje in mu dal predujem.

Kozoglav je bil vesel, da je imel vsak dan jesti in je pisal od zore do pozne noči, pisal, da so mu otekali prsti in da je postajal bebast, a vendar je bilo njegovo delo še vedno laglje in prijetnejše, kakor Tomaževo. Z uredniki in založniki je Tomaž bojeval uprav strašne vojske, tako da se je sam sebi zdel kakor krotitelj levov, a naj so ga tudi podili ven, klicali hlapce in mu grozili s policijo, Tomaž se ni udal.

Naposled je prišel do spoznanja, da literatura vendar ni prav poklic za človeka, ki hoče postati bogat. Ker sta bila s svojim kompanjonom nekaj denarja prihranila, je pisateljevanje vse bolj prepustil Kozoglavu in se omejil na razpečavanje njegovih umotvorov. Celo ljubezenska pisma za gospo Ines mu je moral koncipirati Kozoglav. Tomaž je bil samo še literarni podjetnik, Kozoglav pa njegov peresni tlačan. Obenem je Tomaž razširil svoj delokrog. Agentiral je s štampilijami in prodajal srečke in nesramne razglednice ter se resno zanimal za poklic liferanta deklet za nesrečne fajmoštre.

Med tem se je približal začetek sezone. Tomaž si je hotel utrditi stališče pri gledališču in se je ponudil, da bo iz golega rodoljubja in ljubezni do umetnosti brezplačno pel v zboru. Njegova ponudba je bila sprejeta z oduševljenjem in Tomaž je bil slovesno proglašen za zadnjega brezplačno za narod delujočega rodoljuba.

Za gledališče se je zanimala tudi Natalija. Postala je prav prijazna s Tomažem, se posvetovala ž njim o gledališču in ga končno prosila, naj ji gre na roko, da bo sprejeta v zbor.

Tomaž je naredil važen obraz. Bilo mu je v veliko zadoščenje, da se mu je Natalija približala, če tudi ne iz simpatije do njegove osebe, nego ker ga je potrebovala. A obljubil ji je vendar svojo pomoč in svoje pokroviteljstvo in popolnoma iz lastnega nagiba dostavil, da je nikoli ne zapusti, četudi ga ni marala.

»Saj ti mene tudi ne maraš,« je odgovorila Natalija »in sploh imaš toliko deklet rad, da ti ne morem nič verjeti.«

Tomaž bi bil Nataliji pri ti priliki lahko povedal, da ima samo njo rad in nobene druge, a premagal se je, kajti zdelo se mu je, da njegova ura še ni prišla.

Na dan, določen za sprejemanje koristovk, je prišel in Tomaž je spremil Natalijo v »Narodni dom«, češ, da napravi gotovo bolji vtis, če jo on predstavi, kakor če bi sama prišla. Iz sobe dramatičnega društva se je slišalo cvilenje starega klavirja in zdaj in zdaj je zapel kak glas.

»Kapelnik že poskuša ... drži so dobro, Natalija!«

Vstopila sta v sobo. Okrog klavirja je stala cela vrsta deklet. Kapelnik je ravno prenehal igrati na klavir ter eni bodočih umetnic zaklical:

»Nehajtee – vi imate glas, kakor sraka.«

Natalija se je tako vstrašila, da je kar odstopila in bi bila najraje pobegnila iz sobe. A Tomaž jo je zadržal in jo predstavil kapelniku.

»No joo – bomo poskusilii,« je dejal kapelnik in zopet sedel za klavir. »Vi saj niste škrbastaa.«

Začelo se je poskušanje. Natalija je bila zbegana, ženiralo jo je, da so druge punice vse nanjo gledale in delale polglasne opazke in v tej zadregi ni mogla z glasom prav ven.

Naenkrat je kapelnik nehal igrati in obrnivši se do Natalije rekel porogljivo:

»Gospodičnaa – ali nečete raje iti v cigarfabrikoo? Tam je cesarskaa službaa! Joo – cesarskaa službaa in penzijoon.«

Kri je zalila Nataliji obraz. Tako je bila užaljena in tako se je čutila osramočeno, da so ji solze stopile v oči. Zaihtela je in se razjokala.

»Noo – kaj pa se jokatee?« se je čudil kapelnik. »Saj vam nisem nič rekeel!«

Zdaj se je čutil Tomaž poklicanega da intervenira.

»Dovolite, gospod kapelnik,« je rekel, »da vas na nekaj opozorim. Gospodična Natalija je iz dobre rodovine. Njen oče je cesarski uradnik, odlikovan z visokim redom. Gospodična se mora šele navaditi gledaliških običajev. In peti zna izvrstno. Že tri leta se uči v »Glasbeni Matici« in vsi ji prorokujejo sijajno prihodnjost, samo če bi jej vi, velezaslužni gospod kapelnik, šli na roke.«

»Takoo – takoo?« je vprašal kapelnik. »V Glasbeni Matici? Sijajno prihodnjost?«

»Velezaslužni gospod kapelnik – vi ste izkušen umetnik – vi gotvo veste, da ima človek pri prvem nastopu strah.«

»Noo – joo – to je že rees. Bomo pa poznejee še enkrat poskusilii.«

Tomaž je bil pomirjen. Tolažil je Natalijo, kakor je vedel in znal, med tem ko je kapelnik nadaljeval poskušanje s priglašenimi pevkami. Natalijo je najbolje tolažilo to, da je kapelnik tudi z drugimi dekleti občeval po domače.

»Gospodičnaa – vi ima to posluuh, kakor stara kastrolaa.«

»Gospodična – to se ne pravi peeti ampak lajaati.«

»Gospodična – vi imate morda talent za babicoo, pa ne za umetnicoo.«

Take in enake kritike je izrekal kapelnik, a Natalija je hitro zapazila, da jih izreka čisto dobrohotno in to ji je dalo novega poguma.

Tomažu je bila resnično hvaležna za njegovo pomoč.

»Ah Tomaž, ti si res dober,« je rekla. »A kaj če bo kapelnik izvedel, da si sa zlagal? Saj bo spoznal, da nisem bila nikoli v Glasbeni Matici.«

»Nič se ne boj,« ji je prigovarjal Tomaž. »Saj si se štirinajst dni z ongavim študentom, ki zna na kitaro brenkati, peti učila. Celo nekaj not poznaš in takih umetnic je pri slovenskem gledališču malo.«

Tomaž se ni motil. Ko so bile odpravljene vse druge kandidatinje za zbor, je kapelnik novič poskusil z Natalijo in to pot je šlo tako dobro, da je bil kapelnik zadovoljen.

»Hura, zmaga je naša,« je zaklical Tomaž, ko je pripeljal Natalijo domov. »Naša umetnica jc angažirana.«

Vsa hiša je bila vesela tega uspeha in je hvalila Tomaža, da se je take vrlo zavzel za svojo prijateljico izza mladih dni. Najlepše plačilo za svojo pomoč pa je dobil Tomaž v mraku, ko je dobil Natalijo samo v sobi.

Položil ji je roko okrog pasa in jo poljubil in ona se ni branila, nego samo rekla:

»A to ti koj povem Tomaž, na kako ljubezensko razmerje ni treba nič misliti. Prijatelja sva pa lahko.«

Tomaž pa se je prešerno in zmagovito zasmejal in zaklical:

»Ljuba duša – mod moškim in med žensko sploh ni prijateljstva; ali se imata rada ali pa se ne marata. Vse drugo je protinatorno. Bodeva videla, kaj bo z nama.«

In žvižgaje je odšel z doma poln samozavesti in veselih upov. Oči so se mu svetile in lica so mu žarela in z dopadajenjem je gledala Natalija za njim ter si na tihem rekla, da ima morda vendar prav.

Tomaževa samozavest je nekaj tednov močno rasla in njegove nade so postajale vse večje. Cele ure je hvalil samega sebe, da je imel izborno misel, vstopiti kot brezplačno delujoč rodoljub v gledališki zbor. Imel je svoje izjemno stališče med gledališkim osobjem in vžival skoraj take pravice, kakor solisti. Na tem mu sicer ni bilo dosti, ker se je čutil vzvišenega nad vsemi gledališkimi umetniki, a služilo mu je to dobro, da je čuval nad Natalijo. To njegovo čuvanje ni bilo lahko in tudi ni bilo hvaležno. Z začudenjem je zapazil, da se je Natalija izredno hitro aklimatizirala na odru in za odrom. Prve dni ji je postalo še malo vroče, če je slišala presrčno preprostost gledaliških pogovorov in šal, a že čez nekaj dni jih je lahko mirno poslušala in se jim celo smejala, kar je v Tomažu vzbujalo doslej popolnoma neznani mu čut nravnega ogorčenja.

Pa je prišlo še huje. Natalija je bila lepa in Tomaž je hitro spoznal, da ima med igralskim osobjem vse polno tekmovalcev. S strahom je gledal njih početje, kako so se Nataliji laskali in jo skušali pridobiti in z jezo je opazoval, da so ji nosili cvetlice in slaščice in vsakovrstne druge stvari. Tomaž je opetovano pregledal svoj zaklad, ki se je bil tekom časa precej pomnožil in stresale so ga velike skušnjave, da bi svoj zaklad načel in vsaj en del žrtvoval za Natalijo, a vselej je te skušnjave premagal.

»Čudno sem vstvarjen,« je filozofiral pri takih prilikah. »Kar sem doslej še imel skušnjav, nobene še nisem premagal, vsaki sem podlegel in še prav rad. Samo skušnjavo, izdati kaj denarja, lahko zmerom premagam. Škoda, da to premagovanje ne spada med krščanska zasluženja.«

Pomirjen s to filozofijo je zopet skril svoj zaklad in se odločil, da se raje odpove Nataliji, kakor da bi se dotaknil svojega premoženja.

»Kupljena ljubezen tako ni nič prida,« si je rekel in se spomnil gospe Ines in natakarice Angele, ki sta ga ljubili vroče in brezplačno.

Nekaj dni se je Tomaž dobro držal. Pustil je Natalijo popolnoma v miru. Komaj da je ž njo govoril par besedi. A če mu je postajalo vroče in če se je začela porajati ljubosumnost v njegovem srcu, tedaj se je zatekel ali h gospe Ines ali k natakarici Angeli, in če mu še to ni olajšalo gorja, je pil in pil, dokler je mogel čašo vzdigovati.

Natalija pa se ni zanj zmenila in ne za njegovo početje. Veselila se je svoje mladosti in svojih čestilcev in vsak dan novič dokazala, da so v njej bogato razvite vse tiste lastnosti, zaradi katerih so jo že v Mračnem selu prekrstili v Kanalijo.

Čez nekaj časa je prišel Tomaž do spoznanja, da mu njegova tolažilna sredstva, namreč pijača, gospa Ines in Angela ne zadostujejo več in uvidel je potrebo, začeti prav pred Natalijimi očmi še novo ljubezensko razmerje.

»Natalija misli, da sem tako zaljubljen vanjo, da je sploh ne morem pustiti. Pokazati ji moram, da ni tako. Tu pri gledališču moram dobiti ljubico. Če bo Natalija videla, da mi zanjo nič ni, bo postala krotka in ljubosumna in potem ... no potem se že kako sporazumeva.«

Gledališko osebje ženskega spola je bilo precej številno. Tomaž jo posvetil cele tri dni študiranju, katero naj si izbere. Preštudiral je natanko vse, od čokate in špehaste primadone do garderoberke, a sad tega opazovanja in študiranja je bil docela nezadovoljiv.

»Grda ženska zapelje še največjega grešnika v krepost. Če bi bile na svetu same grde ženske, bi jaz prav lahko izpolnjeval vse kapucinske obljube.«

To je bil rezultat Tomaževega tridnevnega študiranja in opazovanja gledališkega ženskega osebja.

Zdaj je začel Tomaž z novimi taktičnimi potezami, da bi od Natalije pregnal svoje tekmovalce. Najnevarnejši se mu je zdel drugi tenorist, imenovan »Petelinček«, ker je znosil Nataliji toliko cvetlic in slaščic, da bi lahko začela z njimi kupčevati. Tomaž ga je poklical na stran in mu zaupno rekel:

»Ljubi gospod, dajte si svetovati. Nikar ne tratite časa in denarja. Jas poznam Natalijo kar je na svetu. Doma ji pravimo Kanalija in lahko mi verjamete, da to ime zasluži.«

»To je zame še bolje,« je menil tenorist Petelinček prav vzradoščen po Tomaževih informacijah, »jaz imam najboljše namene ...«

»Že verjamem, ljubi gospod,« je dejal Tomaž. »Najboljše namene sem imel tudi jaz, a Kanalija ni hotela nič slišati. Pravi da je poštena.«

»Že verjamem, ljubi gospod,« je Petelinček posnemal Tomaža, »a saj to nič ne dene, da je Natalija poštena, vprašanje je le, če bo ostala. Sicer pa, ljubi gospod, se mi zdi, da imam jaz ravno tako malo upanja na uspeh, kakor vi, kajti za Natalijo so zanima tudi naš režiser ...«

»Ta?« se je začudil Tomaž. »Saj ta škili na obe očesi ...«

»In če bi škilil še na kurja očesa ... nevaren je vender, skrajno nevaren, kajti režiser je pri gledališču tako mogočen mož, kakor škof v cerkvi.«

Petelinčkovo razkritje je Tomaža silno potrlo, zakaj režiserja ni imel nikoli na sumu, da se zanima za Natalijo, četudi jo je časih odlikoval s kako osoljeno in opoprano opazko. Od te ure je kakor lovski pes divjačino zasledoval režiserja in Natalijo in je postal ljubosumen kakor tiger. Kmalu je zapazil, da se med Natalijo in med škilastim in plesnivim režiserjem res nekaj plete in od tega trenotka ni imel več miru. Ljubosumnost ga je prevzela z vso in s tako močjo, da je zanemaril celo svoje kupčije ter pozabil na gospo Ines in na Angelo in na literaturo.

V Tomaževem, gorjupa polnem srcu se je porodilo novo upanje, ko je zagledal Natalijo vso razburjeno, ker ji je režiser njeno prvo samostojno vlogico tako skrajšal in zmrcvaril, da so se ji rogali vse tovarišice.

»Vse mi je črtal! Peti nimam nič, govoriti nimam nič – kar na odru bomo stala in zijala prodajala.« Tako se je hudovala Natalija in mečkala svojo vlogico in jo zaničljivo metala po tleh.

»Lepo ti je naredil, ta tvoj čestilec « se je posmehoval Tomaž. »Meni se zdi, da te je hotel blamirati.«

»Misliš? No, naj le pride, jaz mu že povem svoje mnenje. Če mi vloge ne pusti take, kakor je bila, pa sploh ne nastopim.«

Natalija je bila resnično slabe volje. Naglih korakov je begala po hodniku pred gledališko pisarno gor in dol in je bila neprijazna z vsakim, kdor se ji je približal. Tomažu pa je bilo toplo pri srcu in srčno se je veselil, da se bo Natalija z režiserjem skregala in da bo morda celo konec njeni umetniški karijeri.

Končno je prišel režiser in jo je mahnil v pisarno. Takoj je hitela Natalija za njim. Komaj je vrata za seboj zaprla se je že priplazil Tomaž in začel gledati skozi ključavnico in prisluškovati. In kar je videl in slišal je zamorilo vse sladke upe, kar jih je nosil v srcu.

Tomaž je bil že presenečen, da ni Natalija nastopila tako, kakor je obetala, ne kot razžaljena furija, marveč kot krotka ovčica.

»Ah gospod režiser – tega pač nisem zaslužila,« je mijavkala Natalija. »Vso vlogo ste mi črtali. Saj ne bom imela nič peti in nič govoriti.«

»Na besede nič ne damo,« je zapel režiser s svojim, organu nahodnega fajmoštra podobnim glasovom in obesil svoj površnik na klin.

»Ali – če nimam nič peti in nič govoriti tudi ne morem igrati.«

»Sladka devojka – boš pa lahko toliko več pokazala.«

»Ne delajte takih nespodobnih dovtipov,« je skoro jokaje rekla Natalija. »Sploh pa vidim, da ste vi človek, ki nima nič srca.«

»Kaj – jaz da nimam nič srca?« je vzkliknil režiser in naglo pristopil k Nataliji. »O golobica sladka – prepričaj se.«

Pri teh besedah je režiser naglo z obema rokama objel Natalijo in jo pritisnil na svoje prsi.

Tomaž je to videl skozi ključavnico in trepetal je radovednosti, kdaj dvigne Natalija roko in da režiserju za uho, kar mu gre. A Natalija ni dvignila ene same roke nego obe, a ni jih z zamahljajem položila režiserju za ušesi, nego jih nežno ovila okrog njegovega žirafskega vratu ter mirno trpela, da je režiser svoje uvele ustne pritisnil na njena rdeča cvetoča usta.

»Natalija – ali me boš ljubila.«

»Bom!«

»Ali mi boš zvesta?«

»Tebi tudi.«

»O Natalija, kako sem srečen!«

»Tudi jaz bi bila srečna, če bi mi pustil vlogo neskrajšano in če bi mi kupil primerno obleko. Saj veš: ženska brez obleke je kakor vojak brez uniforme!«

»A pri gledališču so prva stvar forme,« je šepetal razburjeni režiser in poskusil dekle novič poljubiti, toda Natalija se mu je izvila iz rok in je postavila pred sebe stol.

»Torej – moja vloga bo neskrajšana.«

»Da, srček.«

»In toaleto si lahko naročim – da?«

»Da, srček.«

»Potem stopi sem – ne tako, sem pred stol – tako – in nastavi gobček – tako –«

Natalija je poljubila režiserja in potem stekla iz sobe, tako hitro, da se prisluškujoči Tomaž ni mogel pravočasno umakniti. Kljuka ga je zadela v čelo in ga podrla, da se je vsedel na tla.

»Tomaž – kaj pa delaš tu?« je v skrajnem presenečenju zaklicala Natalija. »O Tomaž ...«

»O kanalija, o kanalija vseh kanalij, o kača strupena, o kraljica nesramnosti, o, o Sodoma in Gomora o – o –«

»Tomaž – ti si znorel,« je smejoč se na glas zaklicala Natalija in skočila mimo Tomaža ter zmage svoje neskončno vesela odšla k skušnji.

Tomaž je pobral svojega rojstva kosti in stokajoč kakor bi bil smrtno ranjen in držeč se za bulo na čelu je zapustil gledališče in pri srcu mu je bilo tako, da bi se bil najraje obesil na železno ograjo okrog gledališča. Spoznanje, da je Natalija zanj izgubljena, ga je popolnoma potrlo in ni si znal drugače pomagati, kakor da je v krčmi »pri zgubljenem sinu,« toliko časa pil, da je nezavesten obležal na klopi in ga še z mrzlo vodo in z jesihom niso mogli prebuditi.

Šele pozno ponoči je prišel zopet k sebi tako, da je s podporo domačega hlapca mogel iti na svoje stanovanje, a rabil je tri dni, predno je svojo pijanost prespal.

Njegova duša je sedaj kričala po maščevanju. Maščevati se je hotel Nataliji in režiserju, maščevati tako, da bodeta mislila nanj vse življenje. Ni mu bilo zdaj mar ne za zaslužek, ne za svoj zaklad, ne za gospo Ines, ne za Angelo, samo za maščevanje. Ves dan se je potikal okrog gledališča in iskal in razmišljeval, kako bi izvršil svoje maščevanje. A ničesar ni našel, kar bi bil mogel porabiti, vsak dan mu je prinesel le novih dokazov, da je Natalija rojena koketa in da ima vse več in več uspehov.

»Kar se suče okrog gledališča mladih gospodov v starosti 16 do 75 let, vsi nore za Natalijo. Oženjeni in samci, razni študenti in petični gospodje, vse je vanjo zaljubljeno. Slaščic dobiva toliko, da so si že vsi mački v naši ulici želodce pokvarili in daril in oblek ji kupujejo toliko, da bo lahko kmalu imela svojo vilo vsaj v Rožni dolini.«

Tako je zdihoval Tomaž, ko je spoznal, koliko častilcev ima Natalija, resnih in nevarnih častilcev, in strašna mu je bila misel, da bi se Natalija naposled vendar dala vjeti v nastavljene ji mreže.

»Pnevmatiki moje duše bodo pokali samega gorja,« je jokal Tomaž v svoji borni sobici, »če bi kateri teh zapeljivcev dosegel svoj cilj.«

Od dne do dne je rasla Tomaževa žalost in prikipela do viška na dan predstave, ko je Natalija prvič nastopila v sicer neznatni, a vendar samostojni vlogi. Tomažu je drhtelo srce v pričakovanju, da doseže Natalija uspeh, zakaj rekel si je, da bo zanj za vedno izgubljena, če si ustvari trdno pozicijo pri gledališču.

Kapelnik in režiser sta se ravno srdito prepirala, rekviziter se je kregal z delavci, ker so mu polomili steklenico, v kateri je imel pripravljen »šampanjec« za oder in suflerka se je pritoževala, da ima naduho, ko je prišla lepa kakor jutranja zora, cvetoča in vesela Natalija iz garderobe in je stopila na oder. Imela je novo krasno obleko in nov klobuk, lepša je bila od vseh drugih in smehljaje je poslušala komplimente, s katero so jo obsipali vsi pričujoči umetniki. Še večje veselje pa je imela, ko je videla, kako jo zavidajo njene tovarišice. Metale so nanjo strupene poglede in sušljale med seboj tako, da je Natalija lahko vjela marsikatero besedo; kritikovale so njeno obleko in njene čevlje, njeno frizuro in njene rokavice, se norčevale iz njenih uhanov, češ »tako ponarejene briljante ima, da lahko ž njimi balinca« in v nič devale njene zapestnice, rekši, da so na njih visele preproge. Vsaka beseda je bila hudobna in vsaka je navdajala Natalijo z novim zadoščenjem. Bila je srečna kakor še nikoli.

Tudi Tomaž se je približal Nataliji. Bil je že štirinajst dni nepretrgoma pijan. Oči je imel vse izbuljene in krvave in dišal je po pijači, v njegovem srcu pa je divjal obup. Tudi Tomaž je hotel napraviti Nataliji nekaj komplimentov, a njegova ljubosumnost je bila tako velika, da je popolnoma pozabil na svoj namen, ko je videl, kako je Natalija dekoltirana.

»Kakšna pa si!« je vzkliknil in polglasno pristavil: »Ali te ni sram?«

Natalijo je ta napad razburil in zavrnila je Tomaža z veliko neprijaznostjo, češ, da nima ž njim nič opraviti in da jo naj pri miru pusti.

»Pa te je vender lahko sram,« se je razhudil Tomaž. »Kakšna je ta obleka! Saj se ti vse vidi do popka.«

»Kolikokrat si sam rekel, da pošten človek v družbi nič ne skriva,« je zakričala Natalija porogljivo in prešerno čivkajoč svojo pesmico je zaničevala Tomaža s pogledi in obrazi tako, da bi si bil najraje lase izruval.

»Oh, škoda, da ima hudič že sto let trganje v rokah in nogah, da je samo še za strašilo otrokom – takoj bi mu svojo dušo zapisal.«

To je bila prva misel Tomaževa, tako ga je bolelo Natalijino preziranje. Ves potrt se je naslonil ob kuliso in iz te polteme gledal, kako so delavci pripravljali oder. Režiser je skakal kakor obseden po odru in sakramentiral, rekviziter je tulil, kje da je tisti od boga zavrženi zločinec, ki mu je skrivaj izpil »šampanjca« ter mu napravil za šest krajcarjev škode, gledališki mojster je zmerjal delavce, gledališki blagajnik pa je vil roke in klical na pomoč nebeške sile in peklenske pošasti, zakaj drugi tenorist Petelinček je zahteval dva goldinarja predujma, grozeč, da sicer spoh ne nastopi, prva subreta pa je zahtevala izjemno povišanje igralskega honorarja, ker so mora dati na odru poljubiti od komika, ki mu iz ust smrdi.

»To se imenuje hram umetnosti in poezije,« je sam pri sebi govoril Tomaž, ki ga je trl neznanski svetobol. »Hram umetnosti – bolje bi bilo, če bi se reklo blaznica.«

Ozrl se je in iskal Natalijo. Videl jo je za drugo kuliso ravno ko se je režiser k njej nagnil in jo poljubil na vrat. Tomaž je stisnil pesti, kri mu je stopila v glavo in ravno je hotel planiti na odhajajočega režiserja, ko je od druge strani pristopil eden gledaliških mogočnikov in ves rdeč v obrazu ustavil Natalijo.

»Tako torej,« je govoril polglasno. »Jaz žrtvujem zate vse kar morem, ti pa se pustiš od režiserja poljubovati. O, sramuj se. Mene goljufaš, mene, ki sem cesarski uradnik, ki sem oženjen mož in oče štirih nepreskrbljenih hčera. Moja najmlajša hči bi bila lahko tvoja mati in ti me goljufaš. Obljubila si mi zvestobo in ljubezen, a zdaj se pustiš od drugega poljubovati.«

Prijel je Natalijo za roko in jo hotel k sebi potegniti, a Natalija se mu je iztrgala.

»A, veste kaj,« je vzkliknila jezno, »to je pa že preveč. Vi ste me vprašali, če mi smete kupiti čevlje in klobuk in jaz sem to dovolila; vi ste me vprašali, če mi smete dati briljantne uhane in jaz sem vam to dovolila. Zdaj pa hočete, da naj vas še ljubim in naj vam bom zvesta? Vi pa malo preveč zahtevate. Kdaj sem vam pa to obljubila? Nikoli! Pojdite k svojim štirim nepreskrbljenim hčeram.«

Odhitela je od gledališkega mogočneža. Tomaž, ki ga je ta prizor hudo razburil, ker do tega trenotka ni vedel, da je tudi častitljivi gledališki mogočnik njegov tekmec, je hitel za Natalijo in jo je ustavil. Z votlim glasom je zaklical:

»Ooo – sram te bodi.«

»Pojdi se solit ali pa se obesi,« je zaklicala razjarjena Natalija. »Ves dan naj me bo sram. Kaj misliš, da res nimam nič drugega opraviti.«

»Natalija – tri ljubimce imaš – ooo –«

»Kjer je za enega dovolj, tudi druga dva ne bosta stradala,« je siknila Natalija v največji ljutosti in pahnila Tomaža od sebe.

S smrtno žalostjo v srcu je šel Tomaž po hodniku, da bi stopil na oder, kjer je bil že postavljen ves zbor. Rekviziter je nosil ravno zadnje potrebščine na oder.

»Prosim vas, držite mi no ti dve steklenici,« jo dejal rekviziter Tomažu, »drugače mi zopet eden teh zločincev izpije vino.«

Tomaž je vzel steklenici. V eni je bil »šampanjec« v drugi je bila tinta. Obe steklenici sta bili temni. Ko je Tomaž ogledoval ti steklenici, mu je šinila v glavo satanska misel. En korak v temo in maščevanje je bilo pripravljeno.

»Fertik!« je vpil režiser. Ali so vsi na svojih mestih.«

»Natalije še ni – je zunaj.«

Iz režiserjevih ust se je vsula ploha besedi in hitel je na hodnik.

»Fertik – he – boginja ljubezni – fertik –«

»Še ne,« je začivkala Natalija izza zaprtih vrat, na kar je režiser začel zopet divjati, kakor bi bil obseden.

Naposled je bilo vse pripravljeno in zastor se je dvignil. Tomažu se ni nič ljubilo. Stal je v zadnji vrsti zbora, držal roke v žepu in namesto da bi pel, je le neprestano zabavljal: »To naj bo hram umetnosti? To je klinika za umobolne ali pa hudičeva past.«

V zadnjem prizoru prvega dejanja je imela Natalija svoj samostojni nastop. Tresla se je po vsem životu in mraz ji je bilo in vroče in ves čas na tihem molila, da bi svojo vlogo srečno izvršila. Končno ji je kapelnik mignil. Vzela je, kakor je bilo v vlogi predpisano, šampanjsko steklenico v roke, privzdignila krilce, da se je videl rob svilenih hlačic, ki jih je plačal cesarski uradnik in oče treh nepreskrbljenih hčera, ter začela peti.

Glas se ji je v začetku nekoliko tresel in zdelo se ji je, da ničesar ne vidi in ne sliši, toda kapelnik in suflerka sta jo dobro držala in tako je srečno dovršila prvo kitico. Ker so nekateri njenih čestilcev dijaškega stanu vsaj rahlo zaploskali, je to povečalo njen pogum. Drugo kitico je že dokaj bolje pela, z večjim temperamentom in z živahnimi kretnjami ter dosegla popoln aplavz.

Občinstvo je bilo res nanjo pozorno. Vsa kukala so bila nanjo obrnjena in vsestransko se je priznavalo, da je simpatična, da čedno poje in dosti dobro igra in da je jako lepo oblečena. Natalija je instinktivno čutila, da je napravila za začetnico jako dober vtis in s čuvstvom presrčne radosti se je lotila zadnje kitice svoje pesmice. Igrala in pela je z vsem ognjem in končujoč svojo pesmico z veselim vriskom je hrabro dvignila krilce nastavila kakor ji je bilo v vlogi predpisano šampanjsko steklenico na usta ter napravila krepek požirek.

V istem hipu ji je pa že padla steklenica iz rok in bruhnila je iz ust požirek »šampanjca«. Ta šampanjec pa je bil črn in je imel ostudni ukus tinte. Nataliji je skoro slabo postalo. Pozabila je popolnoma, da je na odru in pljuvala tinto in si z robcem brisala usta in obraz in razmazala s tinto pomešani šampanjec, da je bila vsa lisasta. Samo jokala je in se brisala in ni nič slišala, da so vsi umetniki in vse umetnice ji šepetali, naj vendar izgine z odra.

Med občinstvom je nastal smeh, ki se je hitro spremenil v huronsko vpitje in med tulenjem vsega občinstva je padla zavesa.

Zdaj se je začelo tulenje na odru. Režiser je vrgel vlasuljo ob tla, je divjal kakor blazen in zmerjal Natalijo in rekviziterja. Ta je zopet prisegel pri repu, pri konjskem kopitu in pri rogovih peklenskega poglavarja, da je bilo v steklenici pravo vino. Vse je kričalo in se togotilo. Natalija je jokala in zmešnjava je bila splošna.

Edini Tomaž je bil miren in zadovoljen. Ker je rekviziter dolžil delavce in zboriste, da so izpili vino in vlili v šampanjsko steklenico tinto, se je iz previdnosti umaknil v najtemnejši kot, da bi ga ne videl rekviziter in je tam filozofiral, da je škodoželjnost vendarle najčistejše veselje, ki je zamore človek občutiti in da je »Laibacherica« v kateri je bral ta Schopenhanerjev izrek najimenitnejši izobraževalni časopis.

Natalijo so odpravili v garderobo, kjer je zopet pretakala grenke solze, videč grde lise, ki jih je napravila tinta na njeni novi lepi obleki. Začelo se je novo dejanje. Rekviziter je porabil ta čas, da je preiskoval, kdo da je utegnil v šampanjsko steklenico vliti tinto. Nič zlega sluteč je stal Tomaž na odru in krepko pel v zboru. Tedaj ga je zagledal rekviziter in se je takoj spomnil, da je pred začetkom prvega dejanja prosil Tomaža, naj mu trenotek drži šampansko steklenico in steklenico s tinto.

»Ta je zločinec,« je zaklical rekviziter, »ta in nihče drugi.«

Tekel je na stran, kjer je stal režiser in mu to povedal in potem sta oba hitela v garderobo in sta Nataliji povedala svojo slutnjo. Ko je Natalija slišala Tomaževo ime, je skočila s stola.

»On – on je to storil – nihče drugi kot on,« je zaklicala. »Malo prej sva se prav ostro skregala – ker ga ne maram – in iz jeze in sovraštva mi je to napravil.«

Razljučena, kakor furija je Natalija z režiserjem in z rekviziterjem šla iz garderobe.

»Pokličite ga z odra,« je zahtevala »takoj ga pokličite – tu na mestu napravim obračun ž njim.«

Režiser se je primaknil do skrajnega roba kulise in poklical Tomaža. Ta je pač pogledal na dotično stran, a ko je videl skupino, ki ga je tam čakala, se mu je zdelo previdneje, da ostane na odru.

»Zasačen sem,« – si je rekel »in huda ura se bliža. A če zlodej vse vzame – Natalija je vendar tinto pila in vsa Ljubljana se ji bo smejala.«

Manevriral je po odru seemintja in ugibal, kako bi jo popihal iz gledališča.

»Ko bi imel svojo obleko na sebi, bi kar ušel,« je dejal sam pri sebi, »a kot maškara vendar no morem uiti.«

Naposled je prosil dobrega tovariša izmed zboristov, naj mu pomaga in ker je obljubil celih pet goldinarjev nagrade, mu je tovariš ustregel.

»Steci v garderobo vzemi mojo obleko in nesi jo na dvorišče,« mu je velel Tomaž in mu izročil obljubljenih pet goldinarjev.

Zborist se je kmalu vrnil in povedal Tomažu da je naročilo izvršil.

Tomaž je zdaj novič začel manevrirati po odru in naenkrat izginil za kulisami. Z dolgimi skoki je zbežal na dvorišče in se kar mogoče hitro začel slačiti. Ravno ko je bil gledališki kostum spravil s sebe in segel po svoji obleki pa je prihrumela iz gledališča divja četa. Bilo je že konec dejanja. Za Natalijo, režiserjem in rekviziterjem je drl ves zbor in vse je vpilo. Tomaž je stal v sami srajci in spodnjih hlačah na dvorišču in poskušal ugovarjati in se braniti, a ni prišel do besede. Natalija, režiser, rekviziter vsi so nanj vpili in ga zmerjali in naposled si Tomaž ni znal drugače pomagati, kakor da je držeč svojo obleko pod pazduho v sami srajci in v spodnjih hlačah pobegnil proti muzeju.

V muzejskem nasadu se je skril za grm in se je oblekel in pri tem razmišljeval, kako jo je pravzaprav polomil.

»Zdaj je že celo vse izgubljeno. Vse! Vsega je konec. Vsa Ljubljana bo izvedela kaj se je zgodilo in vsi me bodo zasmehovali in zaničevali. Blamiran sem, nesmrtno blamiran. Nataliji sploh ne smem več pred oči stopiti. Iz stanovanja me bodo vrgli in morda še tožili pri sodniji. Zavozil sem jo, zavozil.«

Bila je jasna in mrzla zimska noč. Tomaž je najprej hitel na svoje stanovanje, ker se je hotel preseliti še predno se vrne Natalija iz gledališča. Vpokojeni in s srebrnim zaslužnim križcem odlikovani eksekutor Smole je dremal za mizo čakajoč na Natalijo, ko je prihrumel Tomaž v sobo.

»Veste, boter, pri vas ne maram več stanovati,« je dejal Tomaž, ki je imel že vse svoje stvari spravljene. »Še nocoj se preselim.«

»Kaj ti pa je? Ali se ti je zmešalo? Zakaj pa nečeš več tu biti?«

»Zato, ker imam pri vas vsako jutro, kadar se zbudim takega mačka, da mi ni obstanka. Zbogom stric in Natalijo vprašajte, če rada tinto pije.«

In zbežal je iz hiše s svojim kovčegom. Smole pa je v silnem strmenju gledal za njim in s strahom v srcu šepetal: »Znorel je, gotovo je znorel.«

XI.[uredi]

Izpod zvonika šentflorjanskega se je Tomaž preselil na spodnje Poljane. Tam se je najprej prespal do dobrega in potem izprašal svoj vest.

Resultat tega izpraševanja je bilo spoznanje, da je v Natalijo še dosti bolj zaljubljen, kakor je doslej sam vedel.

»Saj sem vendar v obče prav pameten fant, ki se ne dam ugnati,« je govoril sam sebi, »a ljubosumnost mi je premetala možgane. Polomil sem jo in osmešil sem se in se pri Nataliji tako zameril, da mi tega ne bo nikoli odpustila. Nemesto da bi bil v gledališču tajil sem bežal in s tem priznal svojo krivdo. Namesto da bi bil ostal pri Smoletu, sem zopet bežal. Zakaj? Ker me je pred Natalijo sram. To je vedar dakaz a) da sem še velik tepec in b) da sem hudo zaljubljen. In zdaj bom nesrečen in tisti kajoni, ki se sučejo okrog Natalije, mi jo bodo navsezadnje le še speljali.«

Ležal je na postelji, pihal cigaretni dim proti zraku in zdaj in zdaj sam sebe sunil v rebra.

»Tomaž – ti si tepec! Tomaž – ti si osel! Talent za goljufijo imaš, ampak učiti se moraš še mnogo. Kaj bo zdaj z denarjem? Smole bo gotovo pisal župniku, da sem ušel. Oh, temna je bodočnost!«

Tomaž se je bil v Šiški nastanil v hiši, kjer je stanovalo več železničarjev – samcev in povabil Kozoglava, naj se tudi preseli tja, da bodeta laglje nadaljevala skupno literarno delovanje. Literat Kozoglav se je rad odzval in je pobegnil s svojega stanovanja v Hrenovih ulicah zapustivši precej umazanih dolgov in eno umazano srajco. A literarno delovanje ni v Šiški nič bolj napredovalo, kakor zadnji čas v mestu. Tomažu ni bilo mogoče jasno misliti, Kozoglav pa je znal samo pisati, idej pa ni imel nobenih. Tomaževe misli so bile vedno pri Nataliji, edinole pri Nataliji in naj se je trudil kolikor je hotel, uhajale so mu vedno k Nataliji. Grizlo ga je in peklo ga je, da bi se ji moral odpovedati in vse v njem se je z uprav besno silo upiralo temu, da bi bila Natalija zanj izgubljena.

Za denar je postala kmalu trda. Kozoglav ni znal svojih izdelkov tako razpečavati, kakor Tomaž. Ta pa ni bil za nobeno rabo. Samo na postelji je ležal in kadil in klel in če je prišel Kozoglav domu, ga ni Tomaž nikoli vprašal, kako je opravil in koliko denarja je prinesel, marveč je vselej le poizvedoval, če je videl Natalijo in če je kaj slišal o njej.

»Pozabi jo že vendar,« mu je večkrat prigovarjal Kozoglav. »Saj vendar lahko dobiš drugo. Manjka se deklet.«

»Pa nobene ni take, kakor je Natalija,« je stokal Tomaž.

»Kaj še! Natalija je prava kanalija. Polno ljubimcev ima!«

»Samo da jih skubi – dosegel pa ne bo nobeden nič.«

»Ne bodi smešen! Če se mlado dekle s tolikimi vlači, ne more biti nič prida.«

To mnenje je pa Kozoglav enkrat samkrat izrekel, kajti Tomaž mu je za odgovor vrgel čevelj ob glavo in mu grozil s smrtjo, če še kdaj izreče tako besedo.

Kozoglava je Tomaževa zaljubljenost in melanholija spravila v obup, ko so bili porabljeni zadnji Tomaževi prihranki. Samo zlato verižico s škapulirjem je še imel Tomaž, a trdil je, da jo hrani za Natalijo, ko se bodeta pobotala in sprijaznila in zahteval je, naj zdaj Kozoglav skrbi za vsakdanje potrebščine.

Ko se je končno pripetilo, da nista imela ne obeda ne večerja in ne cigaret, se je Kozoglav zatekel k stari v soseščini stanujoči ženici, ki je znala na kvarte prorokovati in je skrivaj zdravila ljudi. Razložil ji je, da je Tomaž bolan na nesrečni ljubezni, bolan v taki meri, da neče nič delati, da leži že štirinajst dni na postelji in ne gre nikoli iz hiše, da je raje lačen in žejen, kakor da bi skrbel za vsakdanji kruh ter jo vprašal za svet.

Po natančnem izpraševanju vseh Tomaževih in Natalijinih razmer je ženica razpoložila karte po mizi, jih prestavljala sem in tja in vse bolj stresala svojo majhno uvelo glavo.

»Izreden slučaj – vašemu gospodo prijatelju se bodo še čudne stvari pripetile – z mašniki bo imel opraviti – in s policajem – in neka omožena ženska ga bo preganjala – in veliko bo trpel vsled nesrečne ljubezni – pa bo ozdravljen ... in glejte – tu stoji srčna dama poleg srečnega življenja in zraven nezvestobe – res izreden slučaj.«

»Slišite mati – ali ne veste nobenega zdravila zoper nesrečno ljubezen?« je vprašal Kozoglav. »Moj prijatelj bo še umrl, če se tako sredstvo ne dobi.«

»Hm – hm – hm! –« Starka je povesila glavo in dolgo razmišljevala.

»Veste – eno samo sredstvo je zoper nesrečno ljubezen,« je končno rekla in nagnivši se h Kozoglavu mu je šepetala na uho: »Ena čista devica mora iz tavžentrože, žafrana in kebrovih možgan zmesiti mazilo in bolnika s tem namazati okrog srca. To pa se mora zgoditi o polnoči kadar je nova luna in bolnik mora takrat enega črnega mačka trikrat pod repom poljubiti in imenovati ime tistega dekleta, ki ga ljubi. Če se to stori, bo bolnik zdrav in bo popolnoma pozabil na dekle.«

Kozoglav je bil sicer liričen pesnik in je imel jako romantična nagnenja, a toliko pameti je vendar še premogel, da je spoznal kako komplicirana je ta zdravilna metoda in težko izvedljiva. Toda štel si je v dolžnost, da Tomažu vsaj pove, kako zdravilo mu priporoča izkušena ženica iz soseščine in bil je mnenja, da bi mu moral biti Tomaž vsaj za njegov trud in za njegovo dobro voljo ter prijateljsko skrb vsaj hvaležen.

Toda Tomaž se je za Kozoglavovo brigo zahvalil le s tem, da je zmetal prijatelju ob glavo najrazličnejša živalska imena in jim dodal še toliko slovenskih in nemških, hrvaških in madžarskih in italijanskih žaljivk, da se je celo krotki, stradanja vajeni literat Kozoglav razvnel ter začel vračati milo za drago. In ker je bil Kozoglav lačen in žejen in torej ne pri popolni razsodnosti, se je tekom burne debate spozabil tako daleč, da je izrekel o Nataliji svoje jako slabo mnenje. Tedaj pa je Tomaž planil iz postelje in je dejanjski napadel svojega tovariša in vnel se je pretep, v katerem je bilo razbito in uničeno v mnogih bojih preskušeno staro in iskreno prijateljstvo. Kozoglav in Tomaž sta se ta večer razšla v sovraštvu zagotavljajoč drug drugemu najpopolnejše zaničevanje in želeč drug drugemu, naj ga vzame hudič.

Tomaž, že ves sestradan in oslabel, je bil sedaj prisiljen iti po zaslužku. Kruljenje njegovega želodca je prevpilo ljubezensko ječanje njegovega srca. Zastavil je pri hišni gospodinji zlato verižico, na kateri je gospa Ines nosila od škofa blagoslovljeni škapulir in se posvetil okrepčalnju svojega telesa. Med tem, ko je jedel in pil, je bežal njegov duh v bodočnost in delal nove načrte.

»Literatura ni nič, absolutno nič.« To je bil prvi sklep Tomažev. »Agent postanem, agent za vse, kar se bo dobilo.«

Njegov pogled je obvisel na lepaku, ki je visel na gostilniških vratih. V hipu je bil Tomaž na nogah.

»Kaj – Anton Železnik – moj dobrotnik – samostojni obrtniški kandidat za občinski svet – je–li mogoče?«

Pazljivo je prečital lepak od prve do zadnje črke in se ni mogel načuditi.

»Res je – kandidat je – Anton Železnik kandidat – to se mu bodo smejali. In shod priredi – danes – ob petih popoldne na Virantovem vrtu. Pa če bi preklje padale z neba – ta shod moram videti.«

Sedel je zopet za mizo in jedel in pil dalje. Oslabel od stradanja ni nič zapazil, kako ga je vino vse bolj prevzemalo. Le nestrpno je gledal na veliko uro na steni in pil in pil.

Popoldne se je odpravil na Virantov vrt. Hodil je z negotovimi koraki in vroče mu je bilo in ves vrtoglav je bil in neverjetno pogumen.

»Kaj bi onegavil,« je govoril polglasno. »Po shodu pojde Železnik s svojimi pristaši gotovo v krčmo – kar k njegovi ženi pojdem. Naj se zgodi kar hoče. Kaj pa je, če me ven vrže? Prava reč! Mene bodo najbrž še mnogokrat ven vrgli tod in tod, naj se torej navadim.«

Virantov vrt je bil poln občinstva. Tomaž se je oziral po ljudeh, če je kje kak znanec, a je videl samo Kozoglava, ki je otepaval volilni golaž in pil, kakor bi imel gobo v trebuhu.

Tudi gospod Anton Železnik je bil že na bojišču, a ni bil ne tako rdečeličen, ne tako vesel, kakor po navadi. Tomaž je vzlic svoji pijanosti spoznal, da utegne imeti gospod Železnik velike skrbi.

»Bog vedi ali se zopet boji kake preiskave ali pa ga je strah pred volilci.«

Tudi gospod Železnik je zapazil Tomaža in je prišel k njemu.

»Kod pa se skrivate?« je vprašal gospod Železnik. »Vaš boter vas išče po celem mestu, Natalija se joka, da ste zaradi nje v vodo skočili in moja žena tudi izprašuje po vas.«

»Bil sem bolan, da, in nesrečo sem imel,« se je izgovarjal Tomaž. »Sicer pa je gotovo literat Kozoglav pravil, kaj je bilo z menoj.«

»Nič ni pravil,« je dejal Železnik. »Ni pol ure tega, kar sem ga izpraševal. Rekel je, da ste se Evrope naveličali. A to je postranska stvar. Nekaj bi vas rad prosil in če mi izkažete to uslugo, vam bom jako hvaležen.«

Ker je gospod Anton Železnik obenem pokazal svojo denarnico, je Tomaž umel, kako obliko zadobi Železnikova hvaležnost in je bil takoj pripravljen izkazati posestniku te obilne denarnice vsako uslugo.

Gospod Železnik je peljal Tomaža na kegljišče. Ker so zbrani volilci že postali nemirni in začeli klicati: »Začnite – shod se mora vršiti,« je bil gospod Železnik hndo zbegan.

»Ljubi gospod Krmežljavček,« je rekel in stisnil Tomažu nekaj bankovcev v roke, »pomagajte mi iz zadrege. Vi ste pogumen človek. Glejte, naša stranka, veste, katoliška stranka, me je prisilila, da kandidiram. A na shod so prišli sami liberalci. Kamor pogledate, same liberalce vidite. Kozoglav mi je sicer spisal prav lep govor – a liberalci me ne bodo poslušali. Smejali se mi bodo in norca se bodo iz mene delali in še ven me bodo vrgli. Prosim vas, pomagajte mi.«

»Ko bi le vedel kako,« je dejal Tomaž. »Povejte, kaj naj storim.«

»Storite kar hočete, samo da bo shod razgnan,« je prosil Tomaž. »Samo da nastane kraval in da meni ne bo treba govoriti. Jaz sem hvaležen človek, gospod Krmežljavček, boste videli, da sem res hvaležen.«

Zopet je gospod Anton Železnik pokazal svojo denarnico in prosil tako nujno, da je Krmežljavček vse obljubil, dasi se mu je nekaj sanjalo, da se podaja v veliko nevarnost.

Zbrani volilci so med tem vse glasneje zahtevali, naj se shod začne. Tomaž je šel k Železnikovi mizi in je v največji naglici izpraznil nekaj kozarcev vina med tem, ko je neki možiček z nožem trkal ob čašo in začel zahtevati mir.

»Otvarjam današnji shod,« je zaklical možiček s tankim ostrim glasom: »Vsi veste, čemu smo se danes zbrali ...«

»Zahtevamo, da se voli predsednik,« je zaorilo po vrtu. »Vsak shod mora imeti predsednika.«

Gospod Železnik je bil ves bled in se je tresel kakor bilka. Držal je klobuk in dežnik v rokah in samo čakal, kdaj mu bo mogče »častno pobegniti«.

»Gospod Krmežljavček prosim vas ... zdaj je čas.«

Tomaž je splezal na svoj stol in je zavihtel svoj klobuk.

»Posluuuh,« je tulil tako glasno, da je vse preupil. »Posluuuh – mene volite za predsednika ali pa za poslanca. Boste videli, ves svet se vam bo čudil. Jaz imam po očetu žejo in po materi katoliško prepričanje in sam nisem nič prida človek. Mene volite.«

»Ven ž njim,« je zaoril mogočen bas. »Taki pobalini sploh nimajo nič iskati na shodih.«

»Ven ž njim,« se je oglasil mogočen zbor.

»Jaz kandidiram,« je vpil Tomaž, ki vsled pijanosti in razburjenosti sploh ni vedel kaj govori. »Če bom izvoljen, bom predlagal, naj se v špehkamro postavi električen klavir, da zaprtim ne bo dolgčas. Da, in telefon bomo napeljali v spovednice ...«

»Ven ž njim, dol ga vrzite – nesramni pobalin – še volilec ni – še moker je za ušesi.« Tako je vpilo razljučeno občinstvo, a Tomaž je bil ves iz uma in je tulil, kakor bi mu zobe drli.

Tedaj pa so razjarjeni volilci začeli dvigati palice. Med liberalci in med klerikalci je nastal prepir. Hude besede so letele sem in tja in stoli so se začeli prikazovati v zraku. Tomaž pa je tulil in tulil in tulil.

Tedaj pa je prihitela policija in začela miriti ljudi. Krepak redar je segel Tomažu v lase in ga potegnil s stola, med tem, ko je gospod Anton Železnik dostojanstveno odhajal in zabavljal, da pošteni katoliški davkoplačevalci vsled liberalne nasilnosti še mirno ne morejo zborovati, da je treba mestno policijo podržaviti in sploh zatreti veri, narodu in državi nevarni liberalizem.

Med tem ko je Tomaž letel z vrta na cesto, je prejel od zborovalcev toliko sunkov, brc in udarcev s palicami, da je postal skoro popolnoma trezen. Zunaj pa ga je čakalo razočaranje. Nadejal se je, da bo zopet videl Železnikovo denarnico, a predno je dohitel Železnika, je začutil za vratom krepko polno roko in osoren glas mu je velel:

»V imenu postave – z menoj; in če ne greste z lepa, vas oklenem.«

Tomaž je skoro okamnel. Niti besedice ni mogel ziniti in samo proseče in plaho gledal redarja.

»Marš hitro« je velel redar in še vedno razburjeni zborovalci so začeli porogljivo klicati: »Le zaprite ga; bo vsaj videl, v kateri kot v špehkamri bo postavil električni klavir.«

Ves potrt je korakal Tomaž poleg redarja in sram ga je bilo in v duhu je računal, koliko petakov bi bilo treba, da bi bil za bolečine in za sramoto primerno odšodovan in strah ga je pretresal pri misli, da ga bodo morda kdo ve kako dolgo zaprli.

Ko je prišel na policijsko stražnico, pa se je vse na bolje obrnilo. Prisopihal je namreč gospod Anton Železnik in prosil s sklicateljem shoda vred, naj Tomaža izpuste, češ, da je napravil samo šalo. Gospod Anton Železnik se je z veliko vnemo zavzel za Tomaža, ne toliko, ker se mu je smilil, marveč ker se je bal, da bi Tomaž povedal, kdo ga je prosil, naj shod razbije.

Tomaž je bil izpuščen, ne da bi bil špehkamro od znotraj videl in je v družbi gospoda Antona Železnika zapustil policijsko stražo.

»To mi pa morate obljubiti, gospod Krmežljavček,« ga je spotoma rotil Železnik, »da ne boste nikomur povedali, zakaj ste shod razbili. Recite, da ste ga na svojo roko razbili, ker ste videli, da imajo liberalci večino. Še hvalili vas bodo, da ste političen talent.«

»Saj to sem res,« je samozavestno rekel Tomaž »in kadar bom imel volilno pravico, bom tudi kandidiral. In to se samo po sebi razume, da si ne dam vzeti zasluge, da sem bil za našo katoliško stvar lasan in obrcan in tepen in aretiran.«

»Tako je prav,« je dejal Železnik. »Za prestane bolečine vas bom jaz oškodoval. Vi boste dober agitator. Če hočete zame agitirati, vam bom plačal na dan po pet goldinarjev.«

Kakor lačen volk na kost je Tomaž planil na Železnikov predlog in predno se je ta dan stemnil, je imel za prestane bolečine še tri petake v žepu in je bil nastavljen kot agitator za samostojnega kandidata Antona Železnika.

Tomaž si je kupil pri starinarju »nove« hlače, ker so stare na Virantovem vrtu vsled dotikanja z različnimi podplati preveč trpele in je potem začel svoje agitatorsko delo s tem, da je šel v krčmo »pri zgubljenem sinu«.

Natakarica Angela je ravno likala perilo. Ko je zagledala Tomaža ji je padlo likalo iz rok in strahoma se je stisnila k zidu.

»Ježeš – Tomaž – ali si res ti?« je vprašala vsa preplašena. »Kozoglav je pa rekel, da si se naveličal Evrope.«

»Sem si premislil in se vrnil na tvoje zvesto srce,« je odgovoril Tomaž in je objel Angelo, ki je sreče trepetala in se stiskala k njemu in mu verjela, da je bil že na potu v Ameriko, a se je vrnil samo zaradi nje.

Tomažev povratek je obudil veselje med vsem ženstvom, službujočim v gostilni »pri zgubljenem sinu« in to veselje je dobilo toliko laglje hrupnega izraza, ker je gostilničarka zaradi protina ležala in je bila na milost in nemilost izročena svojim poslom. Tomaž je dajal za vino in ko so se zbrali večerni gostje, je začel agitirati in je stal na mizi in govoril in govoril, dasi ni bilo nobenega volilca v sobi.

Pijanost je postajala vse večja. Tomaževi prijatelji so tulili, naj je govoril Tomaž, kar je hotel, in razsajali so tako, da se je slišalo na cesto. Priplazil se je tudi literat Kozoglav, a je samo pogledal v sobo pa hitro zbežal, ko je ozrl Tomaža.

Končno se je Tomaž polastil ženskih hlač, ki jih je bila Angela zlikala. Oblekel je par ženskih hlač na noge, par drugih pa na roke in se zopet postavil na mizo. Najprej je imitiral vrvolazca, ker je bil pa že tako vinjen, da se je komaj vzdrževal na nogah, je premenil vlogo in je začel prednašati kuplete.

Naenkrat so zaškripala vrata in pri odprtini se je pokazal tolst obrit obraz. Tomaž je ravno pel:


»Kaplani, kaplani
ti nosijo škrice na suknjah dolge.
Kaplani, kaplani
oj to so prefrigan' ljudje.«


Za njim je tulila vsa družba, med tem je Tomaž na mizi poskušal zaplesati. Tedaj pa so se vrata na stežaj odprla in v sobo sta stopila poleg lastnika tolstega obritega obraza še dva moža, med tem ko se je za vratmi skrivala drobna stvarica v ženskih krilih.


»... Kaplani, kaplani
Oj to so prefrigan' ljudje!«


Tako je tulila Tomaževa družba, Tomaž pa se je v ženskih hlačah kazal od vseh strani. Soba je bila skromno razsvetljena in polna dima in Tomaž je bil tako pijan, da sploh ni nič več razločil.

»Oh – Tomaž – Tomaž – oh – kakšen pa si.«

Ta klic je obudil Tomaževo pozornost. Pogledal je novodošlece ostreje. Samo trenotek jih je gledal, potem je kakor iz uma skočil z mize, pograbil sifonko in začel sam sebi brizgati sifon v obraz.

»Znorel je – oče nebeški – znorel je – Tomaž, kaj si znorel! Tako je klical Tomaža birmski boter, penzijonirani eksekutor Smole in obrnivši se do svojih dveh spremljevalk jo bolestno zavzdihnil: »Saj sem vama pisal, da se mu meša, da ni pri zdravi pameti. Oh, prijatelj, ti se mi res smiliš, da imaš takega sina.«

Tedaj je pa Boltežar Krmežljavček zaničljivo odmahnil z roko in je ravnodušno rekel:

»Kaj meni mar ta fant, saj nisem jaz njegov oče, jaz sem mu le posodil svoje ime.«

Ko je Tomaž slišal te besede, je izpustil sifonko iz rok.

»Kaj pravite oče – da niste moj oče?«

»Tiho,« je takrat zaklical župnik gospod Janez Bradavica. »Ti si spoznan za norca in nimaš nič vprašati, ampak samo ubogati. Spravi se in pojdi z nami in sram te bodi.«

In s trdo roko je prijel župnik Tomaža za ramo in ga stresel, da bi se bil skoraj zvrnil, med tem ko je oče Krmežljavček eksekutorju Smoletu zaupno rekel:

»Če bi imel jaz kaj govoriti, bi mu jih zdaj pripeljal okrog ušes take, da bi luna mrknila.«

V sobi je vladal silen šum. Vse je vpilo in tulilo in razsajalo. Eni so se iz Tomaža norca delali, drugi so ga hoteli osvoboditi. Samo Tomaž se ni ganil, nič zinil, nič se ni branil in ko je oča Boltežar končno s hudimi besedami in izdatnimi udarci napravil malo prostora, sta župnik Bradavica in eksekutor Smole zagrabila Tomaža vsak za eno roko in ga vlekla iz hiše. In nihče ni zapazil, da ima na nogah in na rokah ženske hlače. Cela drhal iz gostilne je sledila Tomažu in na ulici so se ji pridružili še novi ljudje. In vsi so tulili. Ljudje so odpirali okna in gledali kaj da je in tudi gospa Ines je prihitela na okno in se je silno prestrašila, ko je zagledala Tomaža, ko je v ženskih hlačah omahoval med župnikom in med eksekutorjem. In ko so bili Tomaža že spravili v Smoletovo stanovanje in hišna vrata zaprli, je množica še vedno vztrajala pred hišo in pela pesmico o prefriganih kaplanih, dokler niso čuvaji nočnega miru začeli sakramentirati.

XII.[uredi]

Tomaž je potreboval mnogo časa predno je prespal svojo kanibalsko pijanost. A tudi ko je bil že davno vzbujen, se ni upal iz postelje in je vselej zamižal in smrčal na glas, kadar je eksekutor Smole prišel pogledat v njegovo kamrico.

Do popoldneva so pustili Tomaža spati, saj je imel župnik Bradavica dovolj opravka z izpraševanjem eksekutorja Smoleta, ki je moral natančno pripovedovati kako je Tomaž živel in kaj je počenjal. Boltežar Krmežljivček je sedel pri mizi in zeval, kajti ni ga čisto nič zanimalo to poročevanje in izpraševanje in veliko raje bi bil šel v mesto, saj je poteklo že mnogo let, kar ni videl Ljubljane. Tudi sedaj bi ne bil prišel v Ljubljano, da ni župnik prevzel vseh stroškov.

Eksekutor Smole je ljubil pravico in resnico in je odkritosrčno povedal vse, kar mu je bilo znano. Župnik Bradavica si je segal v lase in vzdihoval zaradi Tomaževe pokvarjenosti ter vmes ošteval eksekutorja, zakaj mu ni že prej poročal, da Tomaž ne hodi v šolo in da je postal izpridenec.

»Vi ga imate na vesti,« se je hudoval župnik. »Vam je bil zaupan in vi ste krivi, da je postal. Povem vam, Smole, pazite, da ne bodo na Dunaju izvedeli, kako ste zanemarili svojo krščansko dolžnost. Če izve presvitli cesar, vam še vzame penzijo in srebrni zaslužni križec.«

»Pa ja ne,« je bridko ječal Smole. »Oh, ta malopridnež: zakaj sem ga vzel v hišo. Lump je vseh lumpov. Ne zameri Boltežar! Sicer je tvoj sin –«

»Ni res,« je hladnokrvno izjavil Boltežar. »Moj ni ...«

»Tiho,« je zagrmel župnik Janez Bradavica. »Za fanta skrbim jaz ... to se pravi moj tovariš, župnik Štebalar, ki je zdaj v Ameriki in ki se iz same človekoljubnosti za Tomaža zanima. Samo ker ve, da je talentiran.«

Smole je nekaj vedel o razmerju župnika Štebalarja z rajnko Nežo Krmežljavko in ni nič vprašal, Boltežar Krmežljavček pa se je porogljivo smehljal.

»E, kaj bi govorili,« je dejal. »Fant pravzaprav ni napačen.«

»Pokvarjen je! Nič vreden ni! Lump je! Lumparija mu tiči že v krvi.« Tako se je ljutil župnik in udaril po mizi, da je eksekutor skoraj znak padel, med tem ko se je Boltežar zopet samo smejal in pri tem mislil na župnika Matevža Štebalarja in njegovih edenintrideset tovarišev.

Pri obedu je morala tudi Natalija povedati, kar je vedela o Tomažu. Pripovedovala je pač mnogo, a povedala je same take stvari, da se je Boltežar Krmežljavček vse bolj smejal in končno ves navdušen zaklical:

»Raca na vodi – pravzaprav, je pa fant tak, da so ga njegovi očetje lahko veseli. Res, škoda, da Tomaž ni moj sin!«

»Tiho,« je zagrmel župnik Bradavica in jasno pogledal Boltežarja. »Tomaž je malopridnež; a jaz poznam nekega Boltežarja, ki mu je prav sumljivo podoben. Prav enake lastnosti imata.«

»Pa med njegovimi dvaintridesetimi očeti vendarle ni tistega Boltežarja, ki ga imate vi v mislih,« se je odrezal stari policaj mračnoselski, ki mu je že vse skupaj presedalo, ker mu je rekel njegov notranji glas, da se župnik prav po nepotrebnem huduje na Tomaža.

Boltežarjeva predrznost je spravila župnika v zadrego. Bal se je, da bi Boltežar še pričo Natalije povedal, na katere Tomaževe očete misli in zato je pogovor hitro prekinil.

Popoldne je prišel Tomaž na sodbo. Glava ga je bolela in oči je imel zatekle in potrt je bil tako, da si ni znal nič pomagati in da ga je minila vsa nesramnost, ko ga je začel župnik Janez Bradavica s hudimi besedami bičati in mu očitati vse njegove pregrehe ter ga stigmatiziral kot zavrženo bitje, ki bo končalo na vešalah.

»Samo iz posebnega usmiljenja, samo iz ozirov na tvojega v časti osivelega očeta sem pripravljen ti pomagati na pravo pot,« je končal župnik svoje oštevanje. »Če prisežeš, daj se boš poboljšal, da boš dober, marljiv in ponižen, pojdem do presvitlega gospoda knezoškofa prosit, naj te vzamejo v Alojzijevišče, da boš lahko študiral in postal mašnik. Ali prisežeš?«

»Prisežem,« je zaječal Tomaž. »Prosim oče, odpustite mi tudi vi.«

»O, meni to nič mar,« je dejal Boltežar. »Meni se sploh smiliš. Ko bi bil moj ...«

»Tiho,« je zatulil župnik Janez Bradavica in hitro velel Tomažu naj se pripravi, da gre ž njim do škofa in drugih gospodov.

Župnik Janez Bradavica je bil resnično slabovoljen in razburjen. Komaj je bil Tomaž zapri vrata za seboj, se je župnik lotil Boltežarja.

»Kaj vraga ponavljate pri vsaki priliki, da Tomaž ni vaš sin? Ali mislite, da sem vas zato vzel v Ljubljano seboj, da boste to stvar raztrobentali? Ali vas Tomaž kaj velja? Nič! Še krajcarja niste zanj izdali. Zato, da nosi vaše ime, ste že dovolj dobili. Sploh je pa zelo dvomljivo, če niste vi sami njegov oče. Podoben vam je, če ne po obrazu, pa po lastnostih.«

»Le nikar se ne jezite tako,« je menil Boltežar. »In da boste vedeli, jaz nisem prišel v Ljubljano, da bi poslušal vaše pridige. Teh sem že doma sit. Naredite s fantom kar hočete – jaz grem.«

Tako je izjavil Boltežar Krmežljavček in je vzel svoj klobuk ter jo odkuril z hiše.

»Hvala bogu, da je šel,« je zavzdihnil župnik. »Ta človek je strašen. Ta zlodej je še v stanu, da Tomažu pokaže pisma tistih dvaintridesetih duhovnikov, ki so njegovi materi pisarili. Fant je ves pasji – vrag vedi, kaj bi še napravil ž njimi. Na vsak način ga moram spraviti za zdaj vsaj v Alojzijevišče. S tistimi pismi bi lahko provzročil velikanski škandal in storil sveti veri in sveti cerkvi neizmerno škodo. O, v Alojzijevišču ga že uženo in ukrote in če ne, ga pa spravim h kapucinom ali pa k trapistom. Oh, škoda, da je tako zdrav. Bolje bi bilo, če bi umrl.«

Take krščanske misli je pletel gospod župnik Janez Bradavica, dokler se ni s Tomažem odpravil na pot.

Tomaž je bil prav dobre volje, ds se je tako poceni zmazal in tudi malo pijan je bil še vedno od prejšnjega večera. Sitno mu je bilo samo, dokler je bil v obližju šentflorjanske cerkve, kjer so se vsi za njim ozirali in so otroci za njim vpili, kje da ima ženske hlače. Župnik Bradavica ga je vlačil sem in tja po mestu, v škofiji se je oglasil in pri raznih korarjih in končno ga je spravil v Alojzijevišče.

Ves čas je bil župnik Bradavica jako prijazen s Tomažem in ga je z obljubami vsake vrste premotil tako, da je Tomaž prostovoljno ostal v Alojzijevišču in je župniku obljubil, da se temeljito poboljša, da se bo pridno učil in mnogo molil ter se vrednega izkazal stopiti pred altar.

Tri dni je ostal Tomaž mož–beseda, toliko časa je namreč potreboval, da se je popolnoma streznil od svoje prve agitatorske pijanosti. Četrti dan mu je postalo dolgčas. Drugi gojenci so bili v šoli, Tomaž pa je sam sedel v alojzijeviški učilnici pri knjigah, zakaj obljubljeno je bilo, da bo šele z drugim semestrom smel zopet v gimnazijo in še to le s pogojem, da napravi skušnjo.

Naveličan učenja je pahnil Tomaž knjige od sebe.

»Kdo je bil tisti modrijan,« je govoril sam pri sebi, »ki je rekel: Če kdo veliko bere jo to ravno tako, kakor če veliko pije! Ali je bil to frizer Luka Magarac ali kak cerkveni očak ali kak nemški filozof? Resnico je pa pogodil. Vrag vzemi vse knjige in učenje!«

Tomaž je naslonil glavo ob roki in se je zamislil in hudo mu je postalo pri srcu. Osmošolec Cukale mu je bil po kosilu pripovedoval, da je za nedeljo napovedana maskerada pevskega društva »Ubiti lonec«.

Ta masekerada je vzbudila v Tomaževem srcu neskončno hrepenenje po svobodi in po veselem življenju in postal je ves žalosten.

Takrat je vstopil prefekt, imenovan Katastrofa, ker je hodil od sobe do sobe in bljuval ogenj in žveplo, ter upil tako, da bi ga lahko slišali gluhi in razgrajal tako, kakor bi hotel mrtve obuditi.

»Zakaj se ne učiš?« je zagrmel prefekt, ki je bil sicer še mlad človek, a je izgledal, kakor da je od rojstra star in grd. »Ali že zopet razmišljuješ o kakih lumparijah?«

»Ne gospod prefekt,« je melanholično rekel Tomaž, »razmišljeval sem, kakšen smisel ima življenje.«

»Kaj praviš? Kako si rekel? Smisel življenja iščeš. Fant meni se zdi, da si ti jako nevaren človek. Nazadnje boš začel še razmišljevati o sveti trojici? Zapomni si enkrat za vselej: smisel življenja je razložen v katekizmu in v kazenskem zakonu. Ali me razumeš? Kdor preveč misli, nima prave vere in ni za duhovski stan – zapomni si to tudi!«

Prefekt je gledal tako grdo, da je Tomaž postal ves malodušen. Na tihem si je rekel: »Petak bi dal, če bi mu smel reči, da je šema,« a izpregovoriti se ni upal nobene besedice.

Ker ni smel sam nikoli iz zavoda je prosil edinega normalnega tovariša osmošolca Cukaleta, da je dal na literata Kozoglava naslovljeno pismo na pošto. Čez tri dni je Cukale prinesel Kozoglavov odgovor. Tomaž je pismo hlastno popadel in je prečital. Kozoglav mu je vse odpustil in mu sporočil, da mu ohrani prijateljstvo. Dalje mu je pisal, da je župnik Janez Bradavica zopet odpotoval v Mračno selo, oče Boltežar Krmežljavček pa da neče in neče iti nazaj.

»Tvoj oče je prav prijazen in vesel mož. Vsak dan kroka. Sodim, da mora biti precej petičen, ker daje rad za pijačo. Našel je tu prijatelja, ki se imenuje Luka Magarac in s tem krokata neprestano. Tvoj oče pravi, da je demisijoniral kot policaj in da se hoče naseliti v Ljubljani.«

Tomažu ta novica ni delala veselja. Očeta ni poznal tako, da bi si mogel napraviti jasno sliko o njem. Predolgo ga ni videl. A vedel je, da ga je mogel župnik Bradavica samo z očetovim privoljenjem spraviti v Alojzijevišče in bal se je, da bi se mu godilo še slabše, če bi utekel iz zavoda. V duhu je hudo zabavljal na vse postave, ki dajejo staršem oblast nad otroci in proglašal je nn veliko krivico, da postane človek polnoleten šele kadar je štiriindvajset let star. A vse to ni zadušilo njegovega hrepenenja po svobodi, ki je raslo od ure do ure in je Tomaža prevzelo z uprav elementarno silo, ko je prišla nedelja, za katero je bila napovedana maskerada pevskega društva »Ubiti lonec«.

Tomaž se je po obedu oglasil pri prefektu in milo prosil, naj ga z drugimi gojenci vred pusti na sprehod. Prefekt ga je dolgo časa nezaupno gledal, a končno se je vender dal preprositi.

Lepo sparoma so šli gojenci iz zavoda in zadaj je korakal prefekt. Tomaž je šel s Cukaletom v paru.

»Danes je veter,« je dejal Cukale, »danes nas pelje za vodo, kjer se suši perilo.«

»Kako pa to veš?« je vprašal Tomaž.

»Vem, kar vem. Katastrofa nas vodi take dni vedno po krajih, kjer se suši perilo in gleda, kako veter vzdiguje ženske hlače. Menda računa v duhu, kakega obsega mora biti lastnica takih hlač.«

Res so prišli gojenci kmalu na kraj, kjer se je sušilo perilo. Tomaž se je pTevidno ozrl. Videl je, kako nepremično gleda prefekt žensko perilo, videl je, da se vsi gojenci ozirajo na prefekta in se mu skrivoma posmehujejo in v tistem trenotku je skočil iz vrste in je bežal po stranski ulici kar so ga nesle noge, bežal kakor bi mu bile za petami vse peklenske pošasti, bežal, dokler ni bil na varnem.

»Rešen sem,« je zavzdihnil, ko je zopet prišel do sape »in raje skočim v Ljubljanico ali pa se obesim, kakor da bi se dal spraviti nazaj. V Alojzijevišču je tako, kakor bi zdravega človeka zaprli v norišnico.«

Hodil je po Gradu, gledal na Ljubljano in čakal, da se zmrači.

»Zlodej vedi, če nimajo morda pravice me prijeti s policijo. Kaj neki imata oče in župnik Bradavica, da me hočeta posili napraviti za duhovnika. Nekaj tiči tu vmes. Neka skrivnost mora biti, zaradi katere me podajata. Če bi to izvedel, bi si že pomagal.«

Ko je nastala tema, je šel Tomaž v mesto in naravnost na stanovanje literata Kozoglava. Objela sta se vsa ginjena in se poljubila in s celim štefanom dobrega cvička blagoslovila obnovljeno prijateljstvo ter si prisegala zvestobo. In Tomaž je prisegal, da ga ne spravijo več v »fižol« pa če bi ga vlekli s štirimi pari volov.

»Toliko mi pomagaj, da me oče in župnik Bradavica ne bosta dala po policiji prijeti,« je tekel Tomaž. »Ti Kozoglav se moraš seznaniti z mojim očetom in ga pridobit, da me bo pustil v miru. Drugega nečem nič in videl boš, da sem hvaležen, ves hvaležen.«

Kozoglav je obljubil vse, kar je Tomaž hotel, saj je vedel, da bo ob Tomaževi strani laglje in bolje živel, kakor če hodi sam svojo pot. In ko mu je vino šlo v glavo, je prosil Tomaža odpuščanja, da ga je izdal Smoletu in da je razžalil Natalijo z grdimi besedami. Nato sta zopet trkala in pila in se končno odpravila na maskerado. Kozoglav sicer ni imel kostumov, a pripravil je bil več mask, in s krinkami na obrazu sta šla roko pod roko na veselo rajanje.

»Jutri začneva z delom,« je deklamiral Tomaž, »danes pa bodiva vesela, saj me na maskeradi ne bo nihče iskal in pod to krinko me ne bo nihče spoznal.«

Stopila sta v natlačeno polno dvorano in njiju življenjsko veselje je kar prekipelo, ko sta videla pestro množico maskiranih in nemaskiranih ljudi. Godba je svirala zapeljiv, sentimentalen in vender prešeren valček, sredi dvorane so se sukali plesalci in plesalke in šumela so in se dvigala krila, naokrog pa so se podili razposajeni ljudje in se šalili in se smejali. Kar toplo je postalo Tomažu in Kozoglavu pri srcu iu pozdravila sta množico s tako rezkim »juhuhu«, da se je vse nanju oziralo.

»Oj ljubo veselje, kje si doma?« je zaklical Tomaž in vihteč svoj klobuk je sam sebi odgovoril: »Na maskeradi si doma.«

Kozoglav se je spomnil, da je literat in zdelo se mu je primerno, da pokaže svojo izobraženost. Z veliko gesto, kakor Danilo v »Fužinarju« se je razkoračil in zatrobental.

»Že Goethe je rekel, da sme na maskeradi vsakdo noreti in davno pred njim je oznanjal Horac: sladko je, biti neumen na pravem mestu. Ljudje krščanski in brezverski, smejajte se vender, drugače boste umrli, ne da bi se smejali.«

In zasukal se je Kozoglav kakor stara balerina, a ker je bil precej vinjen se mu njegov poskok ni posebno posrečil in zadel je ob čokatega klovna, ki je stal kraj njega, in ga je skoraj podrl.

»Gospod – ali ste znoreli?« je vprašal klovn nejevoljno.

»Seveda sem znorel,« se je smejal Kozoglav. »Saj sem zato sem prišel, da norim. A vi, častiti klovn, če niste prišli sem noret – čemu ste pa prišlif«

Čokati klovn je Kozoglava samo debelo gledal in ni odgovoril ničesar.

»Ali poznate Goetheja? Ne? Ali poznate Horaca? Tudi ne? Če ne veste, da hodijo ljudje na maskerade, da nore, potem niste klovn. Pojdite v lemenat, pa ne na maskerado.«

Zasmehujoč žalostnega klovna sta Tomaž in Kozoglav šla dalje in brila norce tod in tam. Njiju pozornost je obudil za Don Juana oblečen dolgin, ki je slonel ob zidu in zeval.

»Ah, kako je tu dolgočasno,« je dejal ravno tedaj don Juan poleg njega stoječemu Črnogorcu. »Že dve uri čakam, da bi se kaj posebnega zgodilo, pa se nič ne zgodi.«

Tomaž se je takoj ustavil pred dolginom.

»Spoštovani naslednik velikega lahkoživca,« je rekel modro, »tako je pač življenje. Človek vedno čaka, da bi se kaj posebnega zgodilo, pa se nikoli nič posebnega ne zgodi.«

»Jaz sem vender prišel semkaj, da bi se zabaval,« je menil don Juan.

»Če hočete zabavo, si jo morate sami ustvariti,« je rekel Tomaž. Kaj mislite, da smo mi drugi prišli na maskerado, da bi vas zabavali?«

Dolgin je postal slabovoljen in je Tomažu in Kozoglavu priporočal, naj gresta naprej.

»Že greva,« je zaklical Tomaž. »Želim vam, da bi se izvrstno dolgočasili.« In obrnivši se do Kozoglava je rekel: »Vidiš – to hoče posnemati največjega lahkoživca. Tak don Juan – kakor če bi telička zašil v levovo kožo.«

Zapodila sta se dalje. Norela sta po dvorani, se prekucevala po tleh in skakala čez stole, se predstavljala kot dvojčka Prismoda in Budalost in plesala kakor da sta prišla iz uma.

Tomaž je zagledal pri stranskih vratih krepko razvito in fantastična oblečeno masko in se ustavil.

»Kozoglav – poglej jo,« je rekel svojemu prijatelju. »Poglej in razsodi: ali je to sfinga ali gos?«

Kozoglav, ki je bil eno leto v lemenatu in je poznal jezuvitsko metodo debatiranja, ni potrdil ne prvega, ne drugega dela Tomaževega vprašanja, nego rekel:

»Okrogla je kakor bi bila pitana.«

»Tako je,« je potrdil Tomaž »in njen pogled kaže, da je lačna in žejna in ker še ni natrkana, bi bila dobra za družbo. Ali jo prevzameš ti ali jo prepustiš meni?«

»Naj bo tvoja,« je odločil Kozoglav, »jaz sem že domenjen z dvema cigankama in eno Poljakinjo ter pridem kmalu za teboj.«

Tomaž je stopil k fantastično oblečeni maski.

»Dovoli da te vprašam, kdo da si.«

»Boginja plesa sem,« je odgovorila maska prijazno, »a tvoje ime sem pozabila – se tako težko zapomni. In kdo si ti?«

»Jaz sem Zen ali Jupiter,« je odgovoril Tomaž. »Oblekel sem se pa po ljubljansko, da bi norci ne spoznali mojega olimpskega dostojanstva.«

»Zen ali Jupiter si?« se je smejala maska. »Ali se mi hočeš pokazati kot zlat dež ali tako, kakor se je Zen pokazal Evropi?«

»To boš videla pozneje,« je menil Tomaž važno in previdno in ponudil maski roko. A maska se mu je smejala v obraz.

»Dragi gromovnik,« je izjavila boginja plesa, »na obljube ne dam nič. Ko je Evropa objela bika ni vedela, da ima na svojem srcu boga; dandanes pa se zgodi, da objame ženska moža v mnenju, da stiska k sebi vsaj polboga, a potem spozna, da je objela – vola.«

»Boginja plesa – ti me resnično zanimaš,« je rekel Tomaž. »Povabim te na okrepčilo, da se kaj nespametnega pomeniva.«

Ponudil je maski roko in jo gravitetično peljal v stransko sobo, kjer je bilo pogrnjeno. Boginja plesa se ni nič obotavljala nego sedla za mizo in snela krinko ter obrnivši se k Tomažu koketno vprašala.

»Ali se ti dopadem – ti nebeški gromovnik?«

»No – tako – tako,« je dejal Tomaž nekam razočaran in naročil jed in pijačo.

Boginja plesa pa je bila razžaljena. Ušla sicer ni, a sunila je Tomaža v rebra in ogorčeno rekla:

»Moški ste vsi enaki! Vsak bi za en golaž imel rad kako kraljico lepote.«

»Ne huduj se, Evropa,« jo je miril Tomaž »in pokrepčaj se – noč je še dolga in kdo ve, kaj se se zgodi.«

Med tem, ko sta Tomaž in boginja otepavala golaž in se zalivala s pivom, je Kozoglav pripeljal kar tri punce in ž njim vred je prišel tudi »Neapolitanski pevec« s svojo mandolino.

Zdaj se je pri Tomaževi mizi začel dirindaj. Razposajena družba je prepevala in razgrajala, da so jo ljudje kar gledat hodili in se ji niso mogli nasmejati. Po pivu je Tomaž poklical vino in ko je to začelo učinkovati, je prišel Tomaž ob vso pamet. Okrog Tomaževe mize je stalo polno radovednih ljudi, ki so Tomaža še z različnimi medklici izzivali. Tomaž se je sicer najprej močno zanimal, če ima boginja plesa na svojem spodnjem krilu bruseljske ali idrijske čipke, a klicanje in draženje gledalcev ga je spravilo pokonci.

»Ljudje krščanski,« je začel vpiti. »Kaj prodajate zijala? Pojdite domov in gasite svojo žejo z mlekom pobožnosti.«

»Da bo tebi več vina ostalo, kajne,« je zaklical rdečenos gospod iz množice.

»Jaz pokončujem ta strup, da bi kranjsko deželo rešil pijančevanja,« je deklamiral Tomaž. »Kranjska dežela je sploh slabo ustvarjena. Gore ima, jezera ima, človeške ribice ima, podzemske jame ima, pa nobenega vulkana. Če bi vsaj Šmarna gora vsako nedeljo bljuvala. Kako bi se povzdignil tujski promet. Zato pa imamo trt preveč, veliko preveč. Pijančevanja mora hiti konec. Kristijani, posnemajte svojo fajmostre, ki so sami abstinenti! Učenjaki, premišljujte, kako bi se dalo napraviti, da bi na trtah rasla samo tista žlahtna kapljica, ki se ji pravi Hunyadi Janos. Jaz se bom za vas žrtvoval in popil vse vino, vi pa pijte Hunyadi Janos. Resnično, resnično vam povem: Purgirajte se! Purgirajte se izdatno! Purgirajte se, da boste imeli opraviti noč in dan. Purgirajte se, s tem si pridobite srčni mir in notranjo zadovoljnost in mnogo časa za brumna razmišljevanja v tihi celici. Pustite vino, jaz je sam uničim, in pijte izvrstno pijačo imenovano Huyvadi Janos in purgirajte se! ...«

Kdo ve kake zabeljene bi bil Tomaž še povedal svojim poslušalcem, da se ni naenkrat pokazal med množico, ki ga je poslušala, visok mož v zelenem z zlatom obšitim kostumu. Na čepici je imel belo dolgo pero, ob strani dragoceno sabljo in bele svilene čevlje na nogah. Ob njegovi roki je stopala vitka dama s temnimi lasmi, kostumirana kot lilija. Komaj je zaslišala Tomaževo besedovanje se je zasmejala na ves glas in s tem obudila Tomaževo pozornost.

Tomaž je takoj utihnil, ko je slišal ta smeh. Nagnil se je čez mizo, kakor bi hotel glas vitke lilije še enkrat slišati, potem pa zaklical:

»Lilija – jaz te poznam. Lilija, jaz sem te takoj spoznal. Pojdi k meni, na moje srce ...«

Začel je siliti izza mize, a družba njegova ga je zadrževala.

»Kam pa hočeš?« je vpraševala boginja plesa. »Ali je to tvoja zvestoba?«

»Pusti me,« se je drl Tomaž. »Kozoglav – prevzemi mojo Evropo – jaz ti jo prodam za dvajset krajcarjev. A kaj, jaz ti še plačam dvajset krajcarjev.«

»Nesramnost! To je že preveč! Ven ga vrzite!«

Taki in enaki izrazi so udarjali Tomažu na uho, toda Tomaž se ni zmenil za to ogorčenje, nego se prerinil izza mize in planil proti liliji.

»O lilija, o Kanalija, kako je veselo moje srce, da te vidim ...«

»Pustite naju pri miru,« je ostro in zapovedujoče dejal Natalijin spremljevalec. »Spravite se v kraj.«

»Ha – tako pa ne bodete z menoj govorili,« je vzkipel Tomaž. »Tu smo na maskeradi in sme vsak noreti kolikor hoče. Sploh pa vas nič ne poznam. Kdo pa ste?«

»Španski grand – konte di Monte Porco.«

»Me jako veseli – velika čast,« je ironično rekel Tomaž in naredil španskemu grandu velikansko reverenco. »Jaz sem pa Jupiter ...«

»Hahaha« ga je prekinila Natalija. »Ti si Tomaž Krmežljavček, ki so ga danes zvečer iskali pri nas, ker si pobegnil iz fižola.«

Tomaž je postal ves trd, ne le ker je smatral Natalijino razkritje za veliko hudobijo in ponižanje, saj so se mu ljudje smejali, kakor bi bili vsi naenkrat znoreli, ampak tudi vsled strahu, da ga iščejo, da ga bodo prijeli in ga peljali nazaj v Alojzijevišče. Pri tej misli ga je stresla groza.

»Ni res,« je zaklical in hotel reterirati, a španski grand ga je prijel za roko.

»Stoj!«

»Pustite me! Meni se mudi! Teta umira v spitalu, božjast imam, policija me lovi ...«

Španski grand pa ni izpustil Tomaža. Z eno roko ga je držal za roko in ko se je Tomaž najbolj trudil, da bi se mu izvil, mu je s hitrim prijemom strgal krinko z obraza.

»Tomaž Krmežljavček – ali boš še tajil, kdo da si?« je zaklical španski grand.

Sedaj pa je Tomaža spreletela silna jeza. Misleč da je izgubljen in ker se ni mogel nikamor umakniti, se je besno zapodil v svojega premagalca.

»Saj jaz sem tebe tudi že videl,« je zaklical, »samo ne spomnim se, kdo da si.«

Pri teh besedah je stegnil roko in je španskemu grandu strgal krinko ter zopet odskočil.

Ko pa je pogledal v obraz španskemu grandu, ki je stal med občinstvom kakor bi bil okamnel, tedaj so se mu začela tresti kolena, zijal je, kakor da je zagledal največje čudo ter se sesedel na tla.

»Ježeš – katastrofa«. To je bilo vse, kar je vsled silnega presenečenja spravil iz sebe.

Razsajanje številnega občinstva je spravilo Tomaža še prej k zavesti, kakor njegovega nasprotnika.

»Gospod konte di Monte Porco – jaz vas tudi poznam,« je zaklical Tomaž. »Prej ste se vi smejali, zdaj se bom na jaz.«

Tomaž se je začel pobirati s tal. Španeki grand je bil tako zelen, kakor njegov trikot, proseče je gledal Natalijo, a ker ga ta ni poznala in ni vedela kaj naj to pomeni, mu ni mogla pomagati.

Ravno ko se je Tomaž razkoračil, da bi se maščeval, se je španski grand nagnil k njemu.

»Lepo vas prosim – nikar me ne uničite,« je šepetal. »Dovolite mi kratek pogovor zunaj – dam vam svojo častno besedo, da vam ne bo žal.«

»Tako? Hm – ne vem – nimam pravega zaupanja.«

»Lahko mi zaupate,« je dejal španski grand. »Saj me imate vender v rokah.«

»To je pa res,« se je razveselil Tomaž. »V rokah vas pa imam. Pred par urami ste bili še vi maček in jaz miš, zdaj je pa narobe. Idimo torej, ali – Natalijo bom jaz peljal.«

Španski grand se je brez vsega obotavljanja vdal in je med vpitjem vsega občinstva odjadral iz dvorane, natikajoč si svojo krinko, Tomaž pa je podal Nataliji roko.

»Na svidenje« – je zaklical veselo in vihteč svoj klobuk je odpeljal Natalijo.

XIII.[uredi]

Zaupni pogovor med Tomažem in med alojzijeviškim prefektom Katastrofo ni bil dolg, ali jako resen.

Najprej je Katastrofa želel, naj bi se pogovor vršil pod štirimi očmi, kar je pa Tomaž energično odklonil z motivacijo, da bi ne bil vreden imena kavalir, če bi pustil Natalijo le za trenotek samo, ne glede na to, da bi mu je lahko kak zapeljivec odpeljal.

Natalijina navzočnost je Katastrofo močno ženirala, kajti šlo se je za to, da nihče ne izve, kdo da je. Doslej ga Tomaž ni izdal in prefekt je mislil le na to, kako bi utekel z maskerade, ne da bi bila njegova identiteta dognana, zakaj rekel si je, da pozneje lahko vse utaji. Slučajno pa je imel enake misli tudi Tomaž.

»Tomaž – jaz sem prepričan, da znate molčati,« je rekel Katastrofa. »Če mi obljubite, da bodete molčali, vam storim vse, kar hočete. Pridite jutri k meni, da se pomeniva.«

Pri teh besedah je prefekt vzel iz žepa nekaj bankovcev in jih je Tomažu stisnil v roko. Tomaž je najprej skrbno spravil bankovce.

»Kakor vidim, znate z ljudmi govoriti,« je rekel zadovoljno. »Upam, da se domeniva še dalje.«

»Jutri – pri meni – pridite brez skrbi.«

»K vam me pa ne bo – za ves svet ne,« je izjavil Tomaž energično. »Domeniva se kar tu.«

»A ta gospodična – kaj me hočete izdati?« je zavzdihnil prefekt in je bil ves klavrn in potrt.

»Nič vas ne bom izdal! Domeniva se ! Jaz bom molčal kakor mrlič in tudi ta gospodična ne izve nikoli, kdo da ste, a vse to pod dvema pogojema: da mi preskrbite dobro službo in prepričate mojega očeta, da nisem za duhovski stan. Ali mi to obljubite?«

»Obljubim,« je zavzdihnil prefekt. »Častno besedo vam dam. Še jutri se to zgodi.«

»Potem je vse v redu,« je z velikim zadovoljstvom in veselega srca rekel Tomaž. »Potem ste lahko brez skrbi – rajši si dam jezik odrezati, kakor da bi vas izdal.«

»A ta gospodična?« je bojazljivo vprašal prefekt.

»Saj me nič ne interesirate, je zaničljivo rekla Natalija. »Tak dolgčas! Jaz sem sploh šla z vami samo, da bi Tomaža ne peljali nazaj v fižol.«

»Ali res?« se je razveselil Tomaž. »O sladka moja Natalija, daj da te poljubim ...«

»Pusti me,« je zaklicala Natalija. »Tako daleč še nisva ... in ne bodeva nikoli ... Ti si časih meni pomagal, jaz pa danes tebi ...«

»Rada me imaš pa vender,« je prešerno zaklical Tomaž.

»Torej, zdaj je vse v redu,« je silil prefekt. »Mož–beseda, Tomaž!«

»Da ... da ... in počakajte še malo ...« Obrnil se je k Nataliji in rekel važno:

»Natalija ... ali veš, kdo je ta gospod?«

»Šema ... kako naj pa to vem ...«

»Ali ste slišali ... vas ne pozna ... meni pa je rekla šema ... nov dokaz, da me ima rada ...«

»Pojdiva že, gospodu se mudi ...« je rekla nestrpno Natalija. »Sploh sem pa prišla na maskerado plesat in se zabavat ...«

»Koj ... koj, Natalija,« je hitel Tomaž. »Le to povej, če bi ti tega gospoda po obrazu in po glasu spoznala, če bi ga videla na pr. v generalski obleki.«

»Seveda bi ga spoznala.«

»Potem je vse v redu ... tudi za slučaj, če bi gospod hotel pozabiti na najin dogovor.

»Nikar ne mislite, da bom pozabil na ta dogovor – še jutri vam sporočim kako in kaj,« je dejal prefekt.

Ločili so se. »Z bogom ...« je dejal prefekt. »Klanjam se,« je rekel Tomaž, Natalija pa je zaklicala: »Dobro zabavo gospod Konte di Monte Porco.«

Prefekt je hitel v garderobo, kakor bi se mu mudilo na tihi prostor, čigar vrata so zaznamenovana z ničlo, med tem ko sta se Natalija in Tomaž vrnila v dvorano.

»Kdo je ta gospod?« je spotoma tiho vprašala Natalija in se stisnila k Tomažu hoteč spoznati, kako moč ima nad njim.

»Ah tebi res ne morem ničesar zamolčati,« je zavzdihnil Tomaž »preveč te imam rad ... še besedolomen postanem zaradi tebe ...«

»Kdo je ta gospod?« je novič vprašala Natalija in se ustavila v tihem temnem kotu.

»Če mi daš poljub ...« je šepetal Tomaž in v istem trenotku že poljubil Natalijo.

»Torej – kdo je ta gospod?«

»To sploh ni noben gospod ... ampak predstojnica usmiljenih sester,« je zaupno zašepetal Tomaž in naglo potegnil presenečeno Natalijo seboj v dvorano ter se ž njo zapodil med plesalce ter se ž njo sukal veselo in brezskrbno, kakor da je ves svet njegov.

Natalija je sicer še nekajkrat zasukala pogovor na skrivnostno predstojnico usmiljenih sester in je izpraševala od kod jo Tomaž pozna in kaj da je z njo, a Tomaž jo je vselej premotil.

»Kaj nisi videla, da je stara in grda?« je dejal Tomaž. »Tako je stara in grda, da se mora briti. In boji se me, saj bi jo odstavili, če bi izvedeli, da je bila v moški obleki na maskeradi.«

»Tomaž – ti lažeš.«

»Ne golobica – prisegam ti pri prorokovi bradi ...«

»Beži – beži ... govori vendar pametno.«

»Dobro ... poslušaj torej pametno besedo ... povabim te na večerjo ... zdaj je pavza.«

»To je vse?«

»No, če ostaneš z mano čez noč, ti plačam tudi zajtrk.«

»Tomaž – ne bodi nesramen. Čez noč bom s tistim, s katerim se bom poročila.«

»Ah, saj sem vedel, da si še nedolžna.«

»Skoro čisto nedolžna,« je s ponosom rekla Natalija in se pri tem ozirala po dvorani, iz katere so se plesalci in plesalke odpravljali v restavracijske prostore.

Tomaž je ujel te poglede in je postal ljubosumen.

»Kaj se tako oziraš? Ali koga iščeš? Kaj sem ti dober le tedaj, če nimaš nikogar drugega.«

»Ne bodi ljubosumen – tega ne prenesem.«

»Kako naj ne bom ljubosumen, ko te pa imam rad.«

»S tem mi ni nič pomagano; jaz bi se rada dobro omožila.«

»Potrpi malo Natalija. Saj si šele nekaj nad šestnajst let stara in jaz nekaj nad sedemnajst. Za sedaj, ko te še ne morem poročiti, te snubim na levo roko. To je sicer duhovski privilegij ...«

»Nehaj ... nehaj ... to so čenče,« se je smejala Natalija. »Pelji me raje na dobro večerjo.«

»Z veseljem ... pojdiva gledat, kje sta Kozoglav in njegova tovaršija.«

»Ah ne, pojdiva raje dol v restavracijo. Tam so moj oče in tvoj oče ...«

Tomaž je bliskoma odskočil, kakor akrobat in vzel klobuk pod pazduho, da bi mogel bežati.

»Kaj praviš ...? Moj oče ... tvoj oče ... nemara še župnik Bradavica...! Ne, Natalija! Tja ne grem! Naposled bi me še danes gnali v Alojzijevišče.«

»Ne bodi tako neumen,« ga je mirila Natalija. »Še danes zvečer so tvoj oče rekli, prav je imel Tomaž, da je ušel iz Alojzijevišča. In sploh so rekli tvoj oče, da niso tvoj oče in da ne vedo natančno kdo je tvoj oče.«

Tomaž se je polagoma zopet približal Nataliji.

»A tako so govorili moj oče? Namreč tisti oče, ki pravijo, da niso moj oče? Šment – to je skoraj uganka! Kako naj to razumem?«

»Ti bodo sami povedali – pojdiva že vendar.«

Natalija je prijela Tomaža pod roko in ga vlekla seboj in Tomaž ji je sledil, če tudi nerad, in je s potoma modroval:

»Moj oče so, pa niso moj oče! Hm, navsezadnje ... kdo je mati kakega človeka, se lahko natančno ve. To stoji. A kdo je oče ... navsezaduje je tako, da popolnoma zanesljivo tega nihče ne more reči. Hm! Naposled je lahko mogoče, da moj oče res niso moj oče. Hm! Brez očeta pa tudi nisem. Hm. Kaj bom zdaj novega očeta iskal, ko so mati mrtvi?«

Med takimi modrovanji sta prišla Tomaž in Natalija v krčmo, kjer so v kotu za polnimi litri sedali Boltežar Krmežljavček in eksekutor Smole in Luka Magarac nekdanji frizer mračnoselski in drugi imenitniki. S kričanjem so sprejeli Tomaža in Natalijo in jima napijali, kajti bili so že vsi nadelani. In Boltažar Krmežljavček je svoje dolge z vinom premočene brke obrisal ob Tomaževo lice in ginjen zdihoval:

»Oh, kako sem te vesel ... tak fant ... to je prav, da si jim ušel ... oh škoda da sem jaz tvoj oče ti pa nisi moj sin ...«

Tudi boter Smole, upokojeni, s srebrnim zaslužnim križcem odlikovani eksekutor, je stisnil Tomaža k sebi in ječal:

»Ti ne veš, kako mi je bilo hudo po tebi ...«

Pri teh hesedah je nahodni boter Smole kihnil, da bi bil s tako silo lahko električni voz s tira pahnil in dva natakarja sta se tako prestrašila, da sta prevernila ob Kozoglavovi roki prihajajočo boginjo plesa in ji dala priliko cepetati z nogami v zraku.

»Oh, boter ... ljubi boter,« je vpil Tomaž objemajoč Smoleta »če ste me tako veseli ... dajte mi roko svoje hčere za ženo.«

Tudi Luka Magarac je razprostiral roke, a je bil že tako trd, da ni mogel izza mize, nego je kričal:

»Hodi amo brate ... da te zagrlim ...«

Radosti izven sebe je Tomaž prisedel in trkal in kričal in se veselil in ni nič zapazil, da mu je Natalija ušla z mladim oficirjem in samo pil in pil in stresal zabavljice in norčavosti dokler ga ni pijača prevzela, da še kozarca ni mogel več dvigniti.

Tedaj je prišla zopet Natalija. Videvži Tomaževo pijanost je indignirano zaklicala:

»Sram te bodi, Tomaž – še krava ve kdaj ima dosti ...«

Tomaž je svoj stekleni pogled uprl v Natalijo in z blaženim usmevom je dihnil.

»To jaz – tudi vem – kadar vodo pijem –.«

Drugi del.[uredi]

I.[uredi]

Spomlad se je smejala v prostorno pisarno klerikalnega gospodarskega zavoda, kjer je za veliko, s knjigami in računi obloženo mizo sedel Tomaž Krmežljavček in pušeč debelo cigaro občudoval v žepnem zrcalu razvoj in lego svojih mladih, mnogo obetajočih brk. V pisarni je vladala tišina, kakor po neurju. Nezmotljivi pontifeks edino izveličevalne katoliške gospodarske organizacije in avtor debelega socijalnoidijotskega dela je bil ta dan zaradi različnih prav hudih »zmot«, ki so se zgodile pri vagi in meri vprizoril v zavodu tako velik vihar, da je bilo vse uradništvo razen Tomaža Krmežljavčka še popoldne povsem zbegano in obupano. Tomaž je bil edini, ki je vihar srečno prestal.

Služboval je zdaj že četrto leto v zavodu in je bil tako vsestransko izvežban, da mu tudi najnatančnejši revizor ni mogel ničesar – dokazati.

Razen Tomaža so sedeli v pisarni še trije uradniki in tipkarica gospodična Filipina, trikrat premirana Marijina devica, kateri je bilo s posebnim dekretom zaukazano, da med uradnimi urami ne sme nikdar vstati s svojega trdno ograjenega sedeža, ker se je bilo izkazalo pohujšljivo dejstvo, da ima njena telesna obilnost čudovito privlačno silo na roke vseh štirih uradnikov.

Ko se je Tomaž do najpopolnejšega zadovoljstva nagledal svojih brk je spravil zrcalce in se je ozrl po pisarni. Klavrni obrazi uradnikov in tipkarice Filipine so mu naredili veliko veselje, zakaj smatral je škodoželjnost bolj kakor kdaj poprej za najpristnejše vseh čuvstev in prepričan je bil, da je njegova škodoželjnost opravičena in utemeljena. Zdaj, ko se je ravnatelj držal kakor maček kadar grmi, ko je delal blagajnik take obraze, kakor da ga bole vsi zobje, gospodična Filipina pa take, kakor da je bilo njeno devištvo smrtno razžaljeno, se je Tomaž spominjal vseh težav in bridkosti, ki jih je moral prestati v svoji službi.

Ko je alojzijeviški prefekt imenovan Katastrofa Tomažu preskrbel to službo, mu je posebno toplo priporočal naj bo ponižen, češ, da je ponižnost prva krščanska čednost in v klerikalni službi bolj potrebna, kakor vsaka druga lastnost. Tomaž si je ta nauk zapisal v spomin in je kot ponižen in ukaželjen mladenič stopil v zavod. Takoj prve ure je spoznal, da ga vse uradništvo po strani gleda in ga smatra za vsiljenca in nevarnega protežiranca. Uradniki so v pričo njega govorili le najpotrebnejše, vse važnejše in zanimivejše stvari pa so se pomenili med sabo ter skrivali pred Tomažem vse knjige in vse papirje in mu zabranjevali vsak vpogled v poslovanje.

Čim se je bil predstavil ravnatelju in drugim uradnikom, mu je sluga nanesel celo gomilo starih zaprašenih pisem na mizo, ravnatelj pa je s porogljivim usmevom na ustnicah ukazal Tomažu:

»Uredite ta pisma najprej po mesecih in potem posebej pisma vsakega meseca po abecedi. To je jako nujno in važno delo.«

Tomažu je legla žalost na srce, ko je pogledal ogromno množino zaprašenega in preperelega papirja, kajti rekel si je, da s tem delom celo večnost ne bo gotov. Toda misel, da mora pokazati dobro voljo, če si hoče službico ohraniti, in spomin na nauk prefekta Katastrofe, mu je dal moč, da se je molče vdal svoji usodi.

»Pristuditi mi hočejo službo in me izpodriniti,« je zvečer potožil svojemu »očetu« Boltežarju. »Za vsiljenca me imajo in morda celo za vohuna. Vsi me pisano gledajo, nihče mi ne zaupa in nobeden mi ne privošči prijazne besede. Potlačiti me hočejo.«

»Pa se ne boš dal,« je menil Boltežar. »Kakor te poznamo, se ne boš dal.«

»Ne bom se ne,« se je zarotil Tomaž in grozilno dvignil pest. »In pride že ura, ko jim vse poplačam.«

Tudi prefektu Katastrofi je Tomaž zaupno potožil svoje gorje, češ, kako naj se kaj naučim, če mi dajo tako nepotrebno delo.

»Bodi miren in pameten,« ga je učil Katastrofa. »Glej, kaj drugi delajo in misli na prihodnjost. Če se boš dobro držal, postaneš še velik in imeniten gospod. Jaz sem ti namenil nekaj izrednega. Ali veš, kdo je bil Wittgenstein in kdo je Kestranek?«

»Ne,« je s popolno odkritosrčnostjo izjavil Tomaž.

»Glej, Tomaž,« je dejal Katastrofa, »Wittgenstein je bil priprost človek pa je postal milijonar in centralni direktor železarskega kartela in Kestranek je ravno to. Tudi ti Tomaž postaneš nekaj podobnega: slovenski Wittgenstein ali Kestranek boš in centralni direktor vseh konsumov.«

Kakor prorok je stal Katastrofa pred TomaŽem in mu slikal važnost in pomen konsumov in velikanski promet, ki ga bodo imeli. Govoril je tako prepričevalno in s tako vnemo, da je Tomaža popolnoma prepričal in vsadil v njegovo srce najslajše nade.

Potrpežljivo se je lotil Tomaž urejevanja starih pisem. Videl je jasno, da nimajo ta pisma prav nobenega pomena, a vendar je to delo vestno in kar mogoče hitro opravljal, požiral prah, vmes pa s hladnimi očmi študiral, kaj se godi okrog njega. Nikdar ni nič vprašal, nikdar se ni oglasil in celo melanholičnih pogledov tipkarice gospodične Filipine ni hotel zapaziti, dasi je bil mnenja, da bi se že izplačalo poskusiti, kako trdna in zanesljiva je krepost te Marijine device.

Pet mesecev je Tomaž urejeval zaprašena pisma in prenašal različne šikane. Ko je bilo končno delo dovršeno, je bil tudi Tomaž odločen, da ubere druge strune.

»S ponižnostjo ni nič,« je govoril sam pri sebi. »Bom raje zopet nesramen. Vsi bodo mislili, da že kaj vem in se me bodo bali.«

Moško je zapustil svojo mizo in je stopil pred ravnatelja.

»Ravno zdaj me motite, ko imam največ dela,« je zakričal ravnatelj, ki je ravno zavijal cigareto. »Kaj pa hočete?«

»Naznanjam, da sem delo končal; pisma so urejena najprej po mesecih in potem v abecednem redu.« 

Ravnatelj je oslinil papir svoje cigarete in se porogljivo smehljal.

»Ali so pisma natančno in zanesljivo urejena?«

»Da, gospod ravnatelj.«

»Potem jih izročite slugi, da bo ž njimi peč kuril.«

Tomaž je postal kar trd. Celih pet mesecev je torej urejal pisma, ki niso za drugo rabo, kakor za peč. Tomažu je bilo, kakor da mu je ravnatelj ukradel pet mesecev njegovega življenja. To spoznanje je obudilo v njegovem srcu silno silno jezo in na tihem je prisegal, da bo to ravnatelju in vsem uradnikom z obrestmi vrnil. Ravnatelj je z zadovoljstvom opazoval Tomaža in ga naposled odslovil.

»Upam, da ste se pri urejevanju teh pisem kaj naučili,« je dejal ravnatelj in se zopet tako zlobno nasmehnil, da se Tomaž ni mogel več premagovati.

»O, da, gospod ravnatelj,« je rekel sarkastično. »Spoznal sem iz teh pisem, kako je treba delati, da levica nič ne izve, kaj desnica v žep dene.«

Kakor da je sredi pisarne eksplodirala bomba, tako so Tomaževe besede učinkovale na zbrano uradništvo. Vsi so prebledeli in se plaho ozrli na ravnatelja, kateremu je bila cigareta padla iz rok in ki je stal pri svoji mizi, kakor da je okamenel. Nekaj sekund je vladala v sobi taka tihota, da je gospodična Filipina celo slišala, kako je na njeno bluzo pribegla rejena bolha kihnila. Čim pa je ravnatelj prišel zopet k sebi, je nakremžil obraz in se prisiljeno zasmejal.

»Glejte ga no,« je za klical »tako mlad je še, pa že dela take dobre dovtipe. No, no, Krmežljavček, me prav veseli, da znate take šale zbijati. Vesele in šaljive ljudi imam jaz rad. Življenje je tako težko, kaj bi bilo, če bi ga ne sladil humor.«

Tako je govoril ravnatelj s prisiljeno prijaznostjo, pri tem pa Tomaža gledal, kakor popadljiv pes. A Tomaž ni povesil pogleda, zakaj čutil je, da je zadel ravnatelja v srce. Zadovoljen sam s seboj se je vrnil k svoji mizi in si užgal cigareto. To je bila prva cigareta, ki jo je užgal v pisarni. Zavedal se je dobro, da je to novo izzivanje ravnatelja, ki ni prenašal dima, a zavedajoč se izvojevane zmage, si je hotel enkrat za vselej zagotoviti ugodnejšo pozicijo v pisarni.

Komaj je bil puhnil prve dime proti gospodični Filipini, je ravnatelj dvignil glavo, malo povohal in potem ogorčen planil k Tomaževi mizi.

»Kaj vidim,« je zakričal »vi kadite pri delu?«

»Kdo pa pravi, da delam?« je z ravnodušno impertinenco odgovoril Tomaž in pognal ravnatelju gost oblak dima v obraz.

»Slišite – vi ste nesramen človek,« je začel vpiti ravnatelj. »Namesto da bi delali, pa kadite. Če hočete kaditi, ugasnite cigareto in pojdite na hodnik, v pisarni ne dovolim kaditi. Vzemite to na znanje.«

»Hvala,« je odgovoril Tomaž mirno in vzemši svoj klobuk je odšel iz pisarne.

Vrnil se je šele čez dobro uro. Čim je vstopil v pisarno, je vedel, da je vse osobje razburjeno. Držeč roke na hrbtu je hodil ravnatelj ves bled po sobi in grizel rožiče, siguren znak, da je razkačen do skrajnosti. Komaj je zagledal Tomaža, je skočil pred njega.

»Kje ste bili? Sam sem vas iskal na hodniku in na dvorišču, a vas ni bilo.«

»Lase sem si dal striči,« je ljubeznivo odgovoril Tomaž.

»Nesramnost! Vi si daste med uradnimi urami lase striči?«

»Zakaj pa ne – saj so mi tudi med uradnimi urami zrasli.«

Ravnatelj je vrgel rožiče ob tla in zagrabil na bližnji mizi stoječi tintnik.

»Vi – vi – vi – liberalec, nesramnež, predrznež – vi – vi vi –«

Ves iz sebe je ravnatelj zamahnil s tintnikom in črnilo je plusknilo iz posode ter pomazalo ravnatelju roko in rokav in telovnik in hlače. To ga je tako presenetilo, da ni spravil nobene besede več iz sebe, nego samo še stokal »he – he – he – he« in se končno razjokal od jeze.

Tomaž pa je hitro prinesel umivalnik in brisalko.

»Zakaj ste pa tako hudi, gospod ravnatelj?« je z razžaljivo spoštljivostjo vpraševal Tomaž med tem, ko si je ravnatelj umival roko. »Saj sem si vendar dovolil le malo šalo ...«

»Vi – vi – vi ste –« – – –

»Majhen uradnik sem, ki ima svoje predpostavljene prav rad in jih spoštuje in le časih kako neumno besedo blekne.«

»A – tako?« Ravnatelj je bil kar vesel Tomaževih hinavskih besedi in si je z rokavom obrisal potno čelo. »A torej niste tako hudoben, kakor sem mislil? Zakaj pa niste tega koj povedali.«

»Saj nisem imel nobene prilike,« se je hlinil Tomaž. »Zdelo se mi je, da me nihče ne mara in to me je tako bolelo, da sem hotel že službo pustiti. Ves nesrečen sem bil. Pa so mi gospodje odborniki rekli, naj le potrpim, da, in rekli so mi, da me na noben način ne puste proč, da, in veliko so me izpraševali pa nisem hotel nič povedati; nazadnje so me pohvalili, da res vestno izpolnjujem dolžnosti kolegijalnosti ...«

Tomažu se je zdelo, da delajo ravnatelj in drugi uradniki obraze, kakor bi jim kdo z britvijo narezaval goltance. Kar potuhnili so se in hiteli delati, kakor da imajo najnujnejše posle, med tem ko je gospodična Filipina začela nervozno tipkati na pisalnem stroju, dasi ni imela nič prepisati. To popoldne ni nihče več izpregovoril besede, a ko je šel Tomaž zvečer iz pisarne, je nesel seboj zavest, da si je priboril trdno stališče v zavodu.

»Nesramnost je vendar odlična lastnost,« je modroval Tomaž, ko se je pred večerjo sprehajal po drevoredu. »Kako sem jih vse ugnal! Kakor da bi bil vsekal z bičem, tako so za cvilili. E, če hoče človek naprej priti, mora biti nesramen in mora kaj vedeti o tistih, ki so mu na potu.«

Od tega dne se je uradno življenje Tomaževo bistveno predrugačilo. Starejši uradniki so ž njim prav kolegijalno občevali in ga uljudno podučevali v različnih uradnih poslih. Kar bi bil Tomaž najraje videl in preštudiral, tega mu pa tudi zdaj niso pokazali. Nezaupnost proti njemu je bila še vedno velika, a Tomaž se je znal delati tako nedolžnega, da je sčasoma začela pojemati tudi ta nezaupnost. Uradniki sicer Tomaža še vedno niso marali, a ker so se ga bali, ni nobeden tega izrazil. Tomaža pa vedenje njegovih kolegov ni premotilo. Vedei je, pri čem da je in se po tem ravnal, dasi so postajali pogledi gospodične Filipine vse bolj vroči in so jih vse bolj pogostoma spremljali pritajeni vzdihljaji. Zdaj in zdaj se je sicer Tomažu zazdelo, da bi bil čas, izpregovoriti z gospodično Filipino prijateljsko besedo, a premagal se je vedno.

»Najprej moram vse vedeti in znati,« si je rekel »in šele kadar jih bom imel vse v rokah, da se ne bodo upali ziniti, potem bom videl kaj in kako.«

Svojemu sklepu se Tomaž ni izneveril, naj ga je gospodična Filipina tudi bombardirala s pogledi in vzdihovala tako, kakor bi se je prijemala jetika. Tomaž je samo prežal na početje svojih souradnikov, posvečal vsaki malenkosti intenzivno zanimanje in zasledoval vse poslovanje s šerlokholmsko pozornostjo. V teku nekaterih mesecev je zadobil popoln vpogled v vse uradne zadeve, tekom nekaterih dalnjih mesecev je spoznal vse sisteme napačnega vknjiževanja, se izvežbal v falsificiranju bilance in v ponarejanju menic ravnokar umrlih članov ter se sploh izuril v najrazličnejših prepovedanih manipulacijah do take popolnosti, da je samo še s pomilovanjem gledal na različne revizorje, za svojega ravnatelja se pa skoro ni več resno menil, nego ga smatral le še formelno za svojega predstojnika.

Ravnatelj je čutil, da mu rase Tomaž čez glavo. Časih je še poskusil uveljaviti svojo avtoriteto in je delal v resni ali v šaljivi obliki Tomažu očitke, a ker je navadno slabo naletel, so postajali taki slučaji vse redkejši in so končno popolnoma ponehali. Tomaž je bil pripoznan kot ravnopraven član uradniškega zbora in postal deležen vseh pravic, ki so jih uživali uradniki samo še ne pravice, dobivati delež od skrivaj prejetih provizij. Lahko bi bil Tomaž tudi to dosegel; samo če bi bil izgovoril primerno besedo, bi ga bili radi sprejeli v družbo; še namigovali so mu, naj vendar izreče tako željo. A Tomaž ni odprl ust.

»Mene ne boste ujeli,« se je pri takih poskusih na tihem rogal. »Če bom kdaj kaj napačnega storil, ne bo tega nihče vedel in se to ne bo dalo dokazati. Sokrivec pri grehih drugih ljudi ne maram biti, najmanj pri tako malenkostnih grehih. Ta bi bila lepa, da bi me imeli potem drugi v rokah.«

Svoje znanje o manipulacijah drugih uradnikov je Tomaž izkoriščal, na ta način, da si je službovanje kolikor mogoče olajšal. Kakor so prej drugi na njega radi odvalili svoja opravila, tako je zdaj delal on. Ljubil je lenobo in veselilo ga je gledati, kako drugi delajo, on pa počiva.

Tedaj se je končno usmilil tudi tipkarice gospodične Filipine. Ko sta bila enkrat slučajno sama v pisarni in je gospodična Filipina prelomila s posebnim dekretom ji dano zapoved, da med uradnimi urami ne sme vstati, tedaj je Tomaž dovolil svoji roki, da se je udala privlačni sili telesne obilnosti gospodične Filipine.

»Oh, kako ste vi žleht,« je sladkoginjena zavzdihnila gospodična Filipina in pogledala Tomaža tako ljubo in tako vabljivo in ga tako mehko krenila po roki, da jo je Tomaž hitro objel in jo vroče poljubil.

Gospodična Filipina je zadrhtela, kakor da je ta poljub podrl vse ograje, s katerimi je bila zavarovana njena krepost. Nekaj sekund je uživala slast tega razkošnega poljuba, potem se je naglo izvila Tomažu iz rok in zbežala na svoj zavarovani sedež za pisalnim strojem. Tam je skrila obraz v roke in začela na Tomaževo veliko začudenje ihteti.

»Babnica joka, kakor da sem ji z enim poljubom vzel deviški venec,« je sam pri sebi rekel Tomaž in ko se mu je zdelo, da je stokanja že dovolj je sladko vprašal: »Gospodična Filipina – ljuba gospodična – zakaj pa jokate?«

»Sem – tako nesrečna,« je jokala gospodična Filipina. »Prosim – pozabite, kar je bilo – oh, srce – me je premagalo – in zdaj sem nesrečna.«

»Fant bodi previden,« je Tomaž samega sebe svaril. »Tale je nevarna; že piska na tisti fagot, ki naj moškega zvabi pred altar.«

Obenem je šel Tomaž k pisalnemu stroju in se sklonil čez ograjo ter gospodično Filipino poljubil na lase.

»Jaz te ljubim, Filipina, že dolgo te ljubim ...« je šepetal in se stiskal k tipkarici.

»Ah, kako naj to verjamem – saj ve vsak, da ste zaljubljeni v tisto koristinjo, v tisto Smoletovo Natalijo, ki jo vedno spremljate.«

»Nikar ne verjemi, Filipina,« je lagal Tomaž. »Z Natalijo sva prijatelja iz otročjih let, njen oče je moj krstni boter, a sicer nimam nič ž njo.«

»Kdo naj to verjame?« je ihteč vprašala Filipina.

»Prisegam ti, da je tako,« je govoril Tomaž. »Sploh pa, kako moreš misliti, da se zanimam za dekle, ki ima toliko ljubimcev, kakor Smoletova Natalija. Kaj mar ne veš, da ima kar naenkrat po tri in celo po štiri ljubimce? No, in meni pač ni trebaj da bi sam sebe zametaval!«

Tomaž je pri teh besedah primaknil glavo gospodične Filipine k sebi, odstranil njene roke izpred obraza in jo zopet poljubil. In Filipina mu je vrnila poljub in je bila vsa srečna, ko ji je Tomaž prisegel večno ljubezen in zvestobo.

Od tega dne dalje je bil Tomaž šele popolnoma zadovoljen s svojo službo. Dohodki njegovi so zadostovali za skromno življenje, ljubezen gospodične Filipine je bila brezplačna in zdaj in zdaj se je tudi primerilo, da je prišel Tomaž do kakega »postranskega zaslužka,« ki ga pa nihče ni zasledil, niti vrhovni poveljnik klerikalne gospodarske organizacije.

Zato je bil pa Tomaž tisti dan tako ponosen in zadovoljen, ko je bil v uradu zaradi »zmot« pri meri in vagi velikanski vihar in v duhu že videl, kako zlete iz pisarne ravnatelj in blagajnik in knjigovodja in v duhu je videl, kako njega, Tomaža Krmežljavčka, slovesno instalirajo kot centralnega ravnatelja združenih katoliških konsumov.

II.[uredi]

Tomaž Krmežljavček je nestrpno čakal, da bi postal polnoleten. Sicer je vžival popolno svobodo, omejeno samo z oziri na duhovnike in vžival pri svojem nominelnem očetu tako spoštovanje, da ga je Boltežar, kadar je bil pijan, celo onikal, vender je komaj čakal, da bi postal štiriindvajset let star. To hrepenenje po polnoletnosti je bila posledica dolgega in resnega pogovora, ki ga je Tomaž imel z Boltežarjem že koj prvo leto, ko je začel službovati v katoliškem zavodu.

»Oče, zdaj je pa že čas, da enkrat izvem, kdo je pravzaprav moj oče.«

Tako je začel Tomaž tisti pomembni razgovor. Boltežar je bil sicer vedno nekoliko natrkan, ali na to vprašanje si je bil že pred leti pripravil tako dober odgovor, da ga Tomaž ni spravil v zadrego.

»Pred bogom in pred ljudmi sem jaz tvoj oče,« je odgovoril Boltežar »in dokler ne boš star štiriindvajset let, sem jaz po cerkvenih in cesarskih postavah zate odgovoren in imam nad teboj očetovsko oblast.«

Tomaža ta odgovor nikakor ni zadovoljil.

»Kadar ste pijani, pa zmerom pravite, da niste moj oče.«

»Kaj to! Kdaj je pa pijan človek še kaj pametnega povedal!«

»Nič se ne umikajte. Kolikokrat ste že rekli, da imam dvaintrideset očetov.«

»Ne bodi siten, Tomaž,« se je razvnel Boltežar. »Župnik Bradavica so me pred velikim altarjem zaprisegli, da bom molčal dokler ne boš štiriindvajset let star. Če bi pa jaz prej umrl – pa poglej v mojo škrinjo; tam boš dobil vsa pisanja in rečem ti, nekaj so vredna.«

Tomaž se je vsedel na Boltežarjevo vedno zaklenjeno skrinjo in se jezil na svojega nominelnega očeta in na župnika Bradavico. O stvari sami je bil že nekoliko bolje podučen, kakor je mislil Boltežar. Kadar ni bil z Natalijo skregan, je ta na njegovo željo Boltežarja in svojega lastnega očeta previdno izpraševala glede Tomaževe rodbinske skrivnosti. Od nje je Tomaž izvedel, da velja v Ameriki bivajoči župnik Štebalar za njegovega pravega očeta, da pa so tudi različni drugi duhovniki pošiljali njegovi materi pisma in denar.

Tomažu pa to ni zadostovalo. Ljubil je jasnost v vseh razmerah in zlasti se mu je mudilo, dobiti pisma, ki jih hrani njegov nominelni oče, zakaj domneval je, da bi se dala s temi pismi napraviti prav čedna kupčija.

»Kadar ste pijani, niste tako zapeti, ampak še tujim ljudem pripovedujete mojo skrivnost,« je zopet začel Tomaž. »Kar kdo v pijanosti reče, nič ne velja,« se je odrezal Boltežar. »Če pa misliš, da v pijanosti ne znam molčati, pa takrat vprašuj in poslušaj.«

Po tej izjavi je Boltežar Krmežljavček vzel svoj klobuk in je šel v krčmo svojega prijatelja Luke Magarca, misleč, da mu bo Tomaž sledil in dal za pijačo.

Toda ta dan se Boltežarjeva spekulacijani obnesla. Tomaž je bil preveč slabovoljen. Jezilo ga je, da mu Boltežar ne da pisem, dobljenih v zapuščini njegove matere in še bolj ga je jezilo, da mu je Natalija zopet enkrat postala nezvesta.

»Dober sem ji le takrat, če nima nobenega drugega,« se je jezil sam nad seboj. »Sam zlodej vedi, kako je to, da ima tako oblast nad menoj. Naj še tolikrat sklenem, da je več ne pogledam – pa mi le s prstom pomiga in sem že spet pri njej. Punic imam kolikor jih hočem, a Natalije ne morem pozabiti. In nič mi ne dovoli; še poljubiti se ne da rada. Ali pa pravi: vse ti dovolim, pa vsega ne.«

Kadar je bil Tomaž z Natalijo skregan, tedaj se je najraje tolažil pri gospe Ines Železnikovi, ki mu je vse dovolila, kar je želel, ki ni od njega ničesar drugega zahtevala, kakor malo ljubezni in mu to vračala s prav lepimi darili. Tomaž je pa gospo Ines tudi zaradi tega kultiviral, ker mu je vse povedala, kar je o dogodkih v katoliški stranki izvedela od svojega moža. Dobre informacije je znal Tomaž ceniti po zasluženju in jih s pridom izrabljati. Z njimi si je gradil svojo prihodnjost zlasti odkar mu je tipkarica gospodična Filipina razodela še vse tiste skrivnosti katoliškega gospodarskega zavoda, ki jih Tomaž sam ni mogel izslediti.

Tudi na dan svojega pomembnega razgovora z Boltežarjem se je šel Tomaž popoldne tolažit k gospe Ines, kajti nedelja je bila posvečena njej. Sprejela ga je z odprtimi rokami in ga potolažila tako, da je postal prav potreben nekaj čašic konjaka. Med tem, ko je šla gospa Ines po konjak, pa so se čuli na hodniku trdi koraki in zaslišal se je globoki in bobneči bas gospoda Antona Železnika.

Tomažu je zastala kri. Železnik je prišel dosti prej domov, kakor je bila sicer njegova navada in ni prišel sam. Tomaž ni mogel iz sobe. Dogovorjeno je pa bilo že davno z gospo Ines, da se v slučaju presenečenja skrije v omari, ki je bila nalašč zaradi tega slučaja popolnoma prazna in se je dala od znotraj zakleniti. Tomaž je imel toliko prisotnosti duha, da je vzel svoj klobuk in je skočil v omaro. Trenotek pozneje sta vstopila gospod Železnik in njegov spremljevalec.

»Sedite, prijatelj, sedite,« je dejal Železnik, »moja žena je najbrže v drugi sobi; dovolite, da jo pokličem.«

»Ali – prosim – zaradi mene ni treba milostive nadlegovati.«

Ko je Tomaž zaslišal ta glas, se je stresel; spoznal je glas svojega ravnatelja.

V tem je prišla gospa Ines s konjakom. Izvrstno kapljico, namenjeno Tomažu, je srkal ravnatelj in cmakal zadovoljno.

»Gospoda se imata gotovo v kupčijskih zadevah pogovoriti,« je menila gospa Ines in se plašno ozirala na omaro, v kateri je bil skrit Tomaž. »Nečem motiti ...«

Čez trenotek sta bila ravnatelj in Železnik sama. Pila sta konjak in se menila na dolgo in na široko o kupčijah, kako se spravi pokvarjena moka pri konsumih v denar in o provizijah. Tomaža je to močno zanimalo in poslušal je z veliko pozornostjo.

»Zdaj pa še nekaj jako zaupnega in diskretnega,« je dejal Železnik, ko je bil pogovor o kupčiji in proviziji končan. »Obračam se do Vas kot do starega prijatelja.«

»Če Vam morem kako uslugo izkazati, sem Vam z veseljem na razpolaganje.«

»Hvala, gospod ravnatelj! Torej poslušajte! V zadnjih tednih sem dobil več brezimnih pisem, ki mi naznanjajo, da me moja žena goljufa.«

»O – o – o,« se je začudil ravnatelj.

»Nič hudega,« je menil Železnik ravnodušno. »Veste, gospod ravnatelj – med nama povedano – jaz vem to že davno. Glejte, prijatelj, jaz sem človek, ki je mnogo videl in je mnogo doživel. Poznam svet in poznam ljudi. Po pravici Vam povem: jaz sem postal v zakonu še–le tisti dan popolnoma srečen, ko me je žena prvič goljfala. Prej so bili vedno kaki prepiri v hiši, vedno kake sitnosti in neprestane ljubosumnosti. Kar življenja sem bil že sit. Zdaj je pa žena napram meni jako pozorna in vedno prijazna, zdaj skrbi, da je hrana vedno izborna in da je v hiši vse tako, kakor jaz želim. Seveda je zdaj tudi konec vsake njene ljubosumnosti in sem jaz deležen popolne svobode. Res, prav zadovoljen in srečen sem.«

Ravnatelj je naglo izpraznil čašico konjaka. Poznalo se mu je na obrazu, da ga je Železnikova filozofija presenetila in da ni vstanii dosti naglo zbrati svoje misli.

»Hm – da – veste – hm – ne vem – meni se vaši nazori zde malo čudni,« je končno zjecljal. » Hm – ne zamerite, gospod Železnik, ampak jaz sem nekoliko drugačnega mnenja. Vidite, če bi mene moja žena goljufala, jaz bi to drugače sodil kakor vi. Hm, vidite, če žena mene goljufa, me velja to čast in ugled, da, če pa jaz njo goljufam, me velja to kvečjemu pet ali deset kron.«

»Jaz sem popolnoma Vašega mnenja,« je izjavil Železnik. »Ravno zaradi tega se obračam do Vas. Dokler ni nihče vedel, da me moja žena goljufa, se nisem nič zmenil za to. Nasprotno! Se všeč mi je bilo. A zdaj mi pričajo brezimna pisma, da vedo to že tudi drugi ljudje, zdaj je v nevarnosti moja čast in moj ugled. Načeloma sem zadovoljen, da me žena goljufa, a goditi se mora to skrivaj. Saj sem to dolžan svoji časti.«

Pokrepčala sta se zopet s konjakom in ker ravnatelj ni imel ničesar pripomniti, je začel zopet Železnik.

»Vam kot staremu prijatelju in somišljeniku zaupam popolnoma in zato se obračam do Vas za pomoč. Moja žena me namreč goljufa z Tomažem Krmežljavčkom.«

»Ni mogoče,« je vzkliknil ravnatelj v skrajnem začudenju. »Saj je gospa dosti starejša kakor Tomaž.«

»Ej, dragi prijatelj, ženske niso nič drugače od nas moških; čim bolj hodimo v leta, toliko mlajše morajo biti punce, ki se nam dopadejo. Pa to je postranska stvar. Vaš Krmežljavček ima torej razmerje z mojo ženo. Ker bi pa jaz rad ohranil svoj zakonski mir, obenem pa zavaroval svojo čast in svoj ugled, bi rad kako izlepa Tomaža proč spravil. Ali mi ne morete kako pomagati. Prav hvaležen bi vam bil.«

Ravnatelj je šele po dolgem razmišljevanju odgovoril na Železnikovo vprašanje.

»Težko pojde,« je menil in jo zmajeval z glavo. »Med nama povedano: Krmežljavček je nevaren človek. Ta mrcina vidi vse, zasledi vse in zna vse. V pisarni se ga vsi bojimo, posebno ker ima neko posebno protekcijo. Vrag vedi, kaj imajo duhovni gospodje, da ga tako drže. Jaz sem ga že večkrat poskusil izpodriniti, pa ni šlo. Mislil sem nekaj časa, da je vohun, pa sem se prepričal, da ni še ničesar izdal. Res ne vem, kako bi vam vstregel.«

»Morda se le dobi kaka pot,« je silil Železnik. »Glejte, meni, meni je stvar jako neprijetna. Namreč samo zaradi tega, ker ni več tajna. Kdo jo je neki raznesel? Pisava brezimnih pisem je ženska. To se vidi na prvi pogled.«

Železnik je vzel iz svoje listnice nekaj pisem in jih izročil ravnatelju. Komaj je ta pisma pogledal, je skočil s stola.

»To je pisava moje žene,« je vzkliknil in postal ves bled. »Seveda – to je pisava moje žene.«

Zdaj je bil Anton Železnik na vrsti, da je vzkliknil: »Ni mogoče,« potem pa je hitro dostavil: »Torej je tudi vam žena nezvesta in vas goljufa z ravno tistim človekom, kakor moja žena mene. Dragi sotrpin – vdajte se v svojo usodo in veseli bodite, da za početje vaše žene ljudje še nič ne vedo.«

Moža sta si prijateljsko segla v roke in se zopet pokrepčala s konjakom.

»Strašno,« je zavzdihnil ravnatelj. »Ta Krmežljavček! Vedno sem mislil, da je zaljubljen v tisto koristovko, v tisto Smoletovo Natalijo ...«

»Poznam, poznam,« je menil Železnik. »To vam je šele Kanalija. Enkrat samkrat sem ž njo govoril nekaj besed, pa mi je že poslala račun za klobuk, naj ga plačam in zraven mi je pisala, da me ljubi. Pri tej pa mislim, da še Tomaž nič ne doseže, čeprav je ves pasji.«

»Da, ves pasji je,« je pritrdil ravnatelj z izrazom očitnega občudovanja. »Mislil sem, da lovi Natalijo, pozneje pa sem izvedel, da ima razmerje z neko natakarico; potem se je lotil naše tipkarice Filipine, ki je bila tako pobožna, da so se ji od same pobožnosti turi delali. Zdaj pa ...«

»Zdaj pa vidite, da ima poleg moje žene tudi še vašo ženo. Prijatelj – prokleto bi se nama ljudje smejali, če bi izvedeli za najino nesrečo.«

»Res je, res,« je žalosten pritrjeval ravnatelj. »Ah, petnajst let sem poročen – zdaj pa kaj takega. Ah, kar ustrelil bi ga.«

»Pomiri se, prijatelj!« je tolažil Železnik. »Raje premišljujva, kako bi ga vsaj za nekaj časa spravila proč. Če pojde Tomaž iz Ljubljane, si bo moja žena drugega izbrala in vaša žena tudi.«

»A jaz tega ne trpim, da bi moja žena imela ljubezensko razmerja. Na noben način.«

Ravnatelj je bil tako hud, da je s pestjo ob mizo udaril in prevrnil čašico polno konjaka.

»Ne trpim in ne trpim,« se je rotil in polizal s krožnika razliti konjak.

»Ali – lepo vas prosim,« je menil z največjo resnobo Anton Železnik, »če tega nečete trpeti – kako pa hočete potem srečni biti in imeti mir v zakonu?«

In ravnatelj ni vedel na to opomnjo ničesar odgovoriti.

Ravnatelj se nikakor ni mogel sprijazniti z nazori svojega prijatelj Železnika glede pogoja zakonski sreči. Spoznanje, da mu je žena nezvsta, ga je potrlo.

»Strašno, strašno,« je stokal in si otiral pot s čela. »Kdo bi bil kaj takega mislil. Moja žena me goljufa, pa še s takim pobalinom. Jaz še vedel nisem, da je ta Tomaž z mojo ženo znan. Vrag vedi, kje se je ž njo seznanil. Najbrž ima Filipina to na vesti.«

»Jaz pa le vprašujem, kje je vaša žena izvedela, da ima moja žena razmerje s Tomažem. Sam tega Tomaž ni izdal; je preveč prefrigan. Meni se zdi, da je Tomaž med moškimi ravno to, kar je Smoletova Natalija med ženskami. Samo za denar mu je in peča se s starejšimi babnicami, le da jih izkorišča. Verjemite meni, tako je in nič drugače.«

»Grozno – grozno,« je jokal ravnatelj. »Moja zakonska sreča je uničena ...«

»Ne bodite sentimentalni,« je nekako nevoljno rekel Železnik. »Vaša zakonska sreča se bo že dala še kako poflikati ... mislite raje, kako bi Tomaža spravili iz Ljubljane. To je za naju oba najvažneje.«

»Da, proč mora! Ko bi se ga ne bal, bi ga dal kot zakonolomca zapreti. Oh, najraje bi ga ustrelil. Kaj pravite, ko bi ga na skupne stroške poslala v Ameriko, pa v tak kraj, da bi ga zamorci snedli?«

»Saj ne pojde; fant je preveč navihan, da bi zdaj zapustil domovino, ko si je ustanovil eksistenco.«

»In ko že gotovo veliko ve,« je vzdihujé pritrdil ravnatelj. »Ampak proč mora, proč na vsak način.«

»Čim prej, tem bolje,« je izjavil Železnik. »Se bo že dobila kaka pot.«

Železnik in ravnatelj sta še dolgo časa ugibala, kako bi se odkrižala Tomaža, ki je med tem nepremično čepel v prostorni omari in se jezil sam nase in na usodo, ki mu je pretila pokvariti njegovo dobičkanosno in zabavno razmerje z gospo Ines in z ravnateljevo ženo. Večkrat ga je obšla skušnjava, da bi tiho odprl vrata in stopil med ravnatelja in med Železnika. Živo si je predstavljal, kake obraze bi delala, kako bi razburjeno skakala okrog njega in kako bi jih on podajal. Toda njegov praktični um je to veliko in zapeljivo skušnjavo z lahkoto premagal.

»Šala bi to bila in zabava, a koristila mi ne bi nič,« je modroval. »Oba bi bila ponižana in jezna in nastalo bi sovraštvo, ki bi se ne dalo več ugasniti. In vrag vedi, če bi jaz v takem boju zmagal. Bolje bo, da se delam, kakor bi nič ne vedel in da počakam, kaj ukreneta.«

Ostal je v omari in je potrpežljivo čakal, da sta Železnik in ravnatelj odšla. Čakal je dolgo in vse ga je bolelo, ko je končno prihitela gospa Ines in mu dala znamenje, da lahko zapusti omaro.

»Vsi udje me bole – ves polomljen sem,« je vzdihoval Tomaž in se pustil poljubljati. »Kar domov se spravim.«

»Ostani še,« je čivkala gospa Ines. »Mojega tirana ne bo k večerji. Odpočij se tu. Kar na zofo se vleži.«

»A ne – na zofo pa ne, danes ne več,« je hitro izjavil Tomaž. »O ti moja ljubljena Ines, o kraljica mojega srca, ti ne veš, kako je hudo, čepeti dve uri v omari, ne da bi se človek smel ganiti.«

»Moj ljubi Tomaž,« je zakokodajskala gospa Ines in Tomaž jo je hinavsko poljubil na ustnice, ki jih je sicer v svoji nesramnosti imenoval samo »fajmošterske žnable« ter potem skrbel, da je čim prej prišel iz obližja prostorne zofe in iz hiše. O zaroti, ki sta jo ravnatelj in Železnik sklenila proti njemu, pa ni gospe Ines ničesar povedal, četudi se mu je zdelo, da bi jo moral vsaj posvariti.

Tomaž je sedaj osredotočil vse svoje misli samo na boj, ki ga je moral pričakovati z ravnateljem. Da bi bil kos vsaki eventualnosti, je šel to nedeljo celo zgodaj spat ter je naslednje jutro vstal čil in krepak in razpoložen za vsako vojskovanje.

»Tak sem, kakor bi imel jeklene živce,« je govoril sam sebi. »Ravnatelj se je gotovo snoči s svojo ženo hudo prepiral, se je iz jeze napil in slabo spal in bo danes ves razburjen in slab in bolan. Mislim, da ga bom hitro ugnal.«

S to zavestjo je šel v pisarno in se z veselim brezskrbnim obrazom vsedel na svoje mesto. Zapazil je dobro, da ga je ravnatelj ošvignil s srditim pogledom, a delal se je, kakor bi tega ne zapazil.

Ravnatelj je nekaj časa nemirno hodil po sobi in od strani pogledoval na Tomaža, ki je ravnodušno zvijal cigarete, kolikor jih je običajno potreboval vsako dopoldne. Naenkrat je ravnatelj stal pri Tomaževi mizi.

»Slišite, Krmežljavček, ali se vam je že kdaj pri delu kaka nesreča primerila,« je sarkastično vprašal ravnatelj.

»Ne! Zakaj pa vprašate?«

»Ker vidim kako se dela bojite! Vse polno je dela, vi pa si pripravljate cigarete.«

»Ne zamerite, gospod ravnatelj,« je sladko rekel Tomaž in pogledal kakor nedolžno jagnje svojega sovražnika. »Jaz sem obenem tudi premišljeval, zakaj je konjunktura z lurško vodo tako padla in če bi se izpadek pri lurški vodi ne dal nadomestiti, če bi ceno škapulirjev malo kvišku pognali.«

Kakor lačen pes na najdeno kost je planil ravnatelj na te Tomaževe besede.

»Slišite – gospod Krmežljavček,« se je patetično razkoračil ravnatelj, »nikar ne pozabite, da služite v katoliškem zavodu! Kdor je katoliški kruh, mora tudi spoštovati verske svetinje slovenskega ljudstva.«

»Mijau,« je Tomaž zategnjeno posnemal mačka, hoteč razdražiti ravnatelja, ker je vedel, da se ravnatelj v razburjenju rad zaleti.

A ta dan se je ravnatelj premagal. Sicer bi bil Tomažu z veseljem pripeljal krepko zaušnico in še raje bi ga bil lastnoročno iz pisarne ven vrgel, a strah, da ga Tomaž lahko spravi vsaj ob dobro službo, če že ne v še večjo nesrečo, je krotil njegove strasti.

»Gospod Krmežljavček,« je dejal kolikor mogoče mirno, »vi ste še otročji človek, a lahkomiseln in malopriden ste tako, da vas bodo gospodje še iz službe spodili. Slaba tovaršija vas je pokvarila! Med same liberalce hodite. Neki Kozoglav, ki se izdaja za pesnika, je vaš najboljši prijatelj, za igralkami lazite in celo iz verskih svetinj se norca delate! Krmežljavček – kako bo to končalo?«

»Upam, da prav dobro,« je odgovoril Tomaž z iskrenim prepričanjem. »Tu pri vas sem se toliko koristnega naučil, da se mi menda ne bo nikoli več slabo godilo.«

Ravnatelj se je zganil, kakor da se mu je šivanka zabodla v živo meso.

»Vidim, da vas je slaba tovaršija popolnoma pokvarila,« je rekel ravnatelj potem pa je zajel sapo, zložil obraz v gube užaloščenega pogrebca in z očetovsko dobrohotnostjo dostavil: »Slaba tovaršija! Kozoglav je vaša nesreča, Tomaž! Vedno sta skupaj, prav kakor Kastor in Poluks ...«

»Ajej,« je zacvilil Tomaž, da se je zasmejala še tipkarica Filipina, ki je s krvavečim srcem poslušala ravnateljeva očitanja.

»Pustite take šale,« se je razhudil ravnatelj, ki ga je Tomaževa nesramnost že tako jezila, da se je le še komaj krotil. »Ker nečem, da bi se mi kdaj očitalo, da nisem na vas pazil in ker ste nadarjen, četudi slabo vzgojen človek ter bi vas bilo škoda če bi se pogubili, bom napravil še en poskus, da vas spravim na pravo pot. Da se odvadite slabe tovaršije, vas bom odslej porabljal kot revizorja.«

Tomažu se je kar lice zjasnilo. Že nekaj časa je želel, da bi postal revizor, kajti vedel je, da služi revizor lepe dijete in dobiva še lepše nagrade, zlasti če o pravem času pokaže svoje zmožnosti.

»Gospod ravnatelj, vi ste res dobri z menoj, kakor bi bili moj oče,« je vzkliknil Tomaž. »Vse življenje vam bom hvaležen.«

Ravnatelj je stegnil roko, kakor bi hotel Tomažu prisoliti zasluženo zaušnico. Ves zelen je bil, tako ga je Tomaževa hinavščina jezila. A vender je rekel:

»Poboljšajte se, to bo najlepša zahvala za mojo dobroto. In pred vsem glejte, da začnete enkrat že krščansko živeti. Pa meni se zdi, da še deset božjih zapovedi ne poznate več.«

»O – o, gospod ravnatelj,« je zavzdihnil Tomaž.

»Nič: o – o« je za vpil ravnatelj, ki ga je že minila vsa potrpežljivost. »Pa povejte, kaj pravi deveta božja zapoved?«

»Ne kradi, gospod ravnatelj,« je z lisjaškim pogledom, a s takim povdarkom rekel Tomaž, da je ravnatelj kar odletel od mize in težko sopeč z blaznim strahom gledal na Tomaža.

Samo trenotek sta si Tomaž in ravnatelj pogledala v oči in sta se razumela.

Tipkarica Filipina je priskočila ravnatelju na pomoč s tem, da se je hitro na glas zasmejala.

»Oh, Tomaž, kaj še deset božjih zapovedi več ne poznaš. Jutri ti prinesem katekizem.«

»Prav, prav,« je menil Tomaž, »če bom na deželi revidiral konsume, bom moral mnogo občevati z duhovniki in bo res treba, da se zopet naučim katekizma.«

Ravnatelj pa ni imel toliko moči, da bi bil mogel še kaj reči. Kakor da ima vse razbite ude, tako se je opotekaje splazil k svoji mizi in samo z roko zaničljivo zamahnil, kakor bi hotel reči, da smatra Tomaža za izgubljenega.

V pisarni se je ta dan malo delalo. Edini Tomaž je nekaj pisal, drugi so pa povešali glave in vsem je bilo težko pri srcu in vsi so imeli eno misel: vsi so obžalovali, da ne morejo Tomažu prav ničesar očitati. Sicer so vsi sodili, da tudi Tomaž nase ne pozablja in se sam drži načela, naj levica ne ve, kaj desnica v žep dene, a dokazati se mu ni dalo prav nič in podtakniti tudi ne.

»Pri revizijah ga bomo dali vjeti,« si je mislil ravnatelj »in tedaj ga bom jaz imel v rokah.«

»Pri revizijah bo enkrat vender stopil v kako zanjko, sta mislila blagajnik in knjigovodja.

Tipkarica Filipina pa se je zmuznila v skladišče in spravljajoč kavo v svoji nogavici, da so postale noge debele kakor slonove, je sama pri sebi govorila:

»To je dobro, da se je v mene zaljubil; če pride kdaj do poloma, vsaj mene ne bo izdal in drug me tudi nihče ne bo izdal.«

Tomaž pa je ponosno sedel za svojo mizo in zadovoljno je razmišljeval, kako dobro se je vse izteklo.

»Revizor sem! Kmalu bom blagajnik, potem knjigovodja in potem ravnatelj! Pravzaprav bi moral biti Železniku hvaležen in ravnatelju tudi, a Železnika bom vseeno napumpal, češ, da drugače ne morem nastopiti revizorske službe.«

Šele opoldne je prišel ravnatelj toliko k sebi, da se je mogel zopet obrniti do Tomaža.

»Pripravite se, da pojdete jutri zjutraj revidirat konsum pri Sv. Janezu. Glejte, da bo delo izvršeno v osmih dneh.«

»Sem pripravljen, gospod ravnatelj,« je s staro hinavščino odgovoril Tomaž in se globoko priklonil. Sicer je vedel, da je konsum pri Sv. Janezu hudo zavožen in da bo moral noč in dan delati, če naj izvrši revizijo v osmih dneh, a ni ga bilo strah.

»Jaz jim že pokažem, kak ptič da sem,« si je mislil in gledal porogljivo za odhajajočim ravnateljem.

Še tisti večer si je Tomaž izposodil pri Železniku »za potne stroške« sto kron, češ, da spričo nepričakovanega povišanja vender ne more v uradu priznati, da še za potovanje potrebnega denarja nima.

»Ta človek je ženij,« je s tihim občudovanjem vzkliknil Železnik, ko je gledal za Tomažem in svojim stotakom. »Z mojo ženo ima razmerje in jaz moram to še plačevati.«

Tomaž se je ta večer še pismeno poslovil od gospe Ines in od ravnateljeve soproge, peljal gospodično Filipino na sprehod v mestni log, od koder se je vrnil s spoznanjem, da so ženske nogavice porabljive tudi za shranjevanje raznega zrnja in je končno, ko je potolažil Angelo, poveril Kozoglavu nadzorstvo nad Natalijo.

»Pazi mi nanjo in če kaj sumljivega zapaziš, mi takoj piši. Starci niso nevarni, oficirji tudi ne – kajti Natalija je pametna – ali na druge mi glej. Natalija bi se rada omožila – če jo le enkrat vidiš s takim človekom – me moraš obvestiti.«

Ker je svoje naročilo podprl s petkronskim tolarjem, mu je Kozoglav obljubil, da bo vestno gledal na Natalijo, a ni s mogel kaj, da ne bi rekel:

»Oh, Tomaž – tak prebrisanec in lahkoživec kakor si ti – pa se tako loviš za Natalijo. Jaz te ne razumem!«

»Saj se jaz sam ne razumem,« je menil Tomaž, »ali kaj hočeš, vsak človek je malo udarjen.«

III.[uredi]

Poštni voz je zapustil glavno cesto in zavil v prijazno dolino, kjer je pod zelenim gričem stalo veliko ponosno poslopje, šentjanški farovž. Cerkev je bila stara in v slabem stanju, farovž pa je bil nov in se kakor graščina dvigal nad ubožnimi kočami.

Tomaž se je vsedel na kozla poleg kočijaža in z zanimanjem motril kraj in hiše in mimo idoče ljudi in vmes izpraševal postiljona po razmerah pri Sv. Janezu. Kar je izvedel, ni bilo veselo, in postal je skoro žalosten.

Končno se je voz ustavil. Tomaž je pustil svojo prtljago na pošti, kajti rečeno mu je bilo, da bo lahko stanoval v župnišču in tam dobival hrano. Iz žepa je vzel župniku namenjeno pismo ravnateljevo in je lahkih korakov krenil proti farovžu.

»Čudno, čudno,« je spotoma govoril sam sebi, »farovž tako velik in sijajen, kmečke hiše pa tako revne in nesnažne. Se pač vidi, da stanuje v farovžu mogočen in trd gospod, v kmečkih kočah pa suženj, ki že nima nobene lastne volje več.«

Na farovškem pragu je stala čvrsta ženska in opirajoč roki v boke z nezaupnimi pogledi motrila Tomaža.

Tomaž se je bil v Ljubljani tako pomeščanil, da niti slutil ni, kako je treba občevati s farovškimi kuharicami. Dotaknil se je z enim prstom klobuka in vprašal, če je župnik doma.

Kuharica ni odzdravila in se ni ganila s praga. Od nog do glave je premerila Tomaža in ošabno rekla:

»Gospod ne bodo nič kupili – kar naprej pojdite.«

Tomaž ni vedel v prvem hipu – ali bi se smejal ali bi se jezil, in na misel mu je prišlo, kako mora ta ženska nastopati proti župnikovim podložnikom in podložnicam, če se proti civilnemu tujcu tako obnaša.

»Izročite to pismo gospodu župniku«, je rekel Tomaž s polno samozavestjo. »Jaz sem poslan iz Ljubljane, da revidiram konsum.«

Kuharica je vzela pismo, a se ni ganila s praga.

»Bom že izročila,« je rekla. »Konsum je pa doli v vasi zraven gostilne.«

»Meni tudi prav, častita gospodinja,« se je norčeval Tomaž. »Pojdem pa najprej v konsum. Adijo, priznana farovška čuvarica.«

Tomaž se je obrnil in je šel nazaj v vas. Bil je pa resnično nevoljen in je takoj začel premišljevati, kako bi farovško kuharico izplačal. Še predno pa je prišel v vas, ga je dohitel farovški hlapec in ga poklical nazaj.

»Če bi ne bilo rečeno, da bom pri župniku stanoval in kosil ter kaj prihranil od dijet, bi zdaj gotovo ne šel nazaj,« si je mislil Tomaž, ko se je vračal k farovžu, med tem ko je njegov pogled iskal kuharico, da bi se vsaj nekoliko maščeval.

A kuharice ni bilo videti. Hlapec je odprl vezna vrata in koj na to vrata v klet.

»Kaj so gospod v kleti?« je začuden vprašal Tomaž.

»Da, ves dan, že dva meseca so ves dan v kleti, od maše do večerje. Zdravnik je tako ukazal.«

»Je–li mogoče?« Tomaž je pogledal hlapcu v obraz, kakor bi se hotel prepričati, če se ne dela norca, a hlapec je izgledal kakor vsi farovški hlapci in ni nič več vprašal, nego šel naravnost v klet.

Sredi kleti je na prostornem naslonjaču sedel župnik Joško Mrcina. Mogočno je sedel kakor kak kralj in namesto žezla je držal klobaso v rokah, poleg njega je na sodu stal krožnik, napolnjen s klobasami in sirom, a čez jedi je bila pogrnjena brisalka.

»Klanjam se, gospod župnik; dovolite, da se vam predstavim ...«

»Hvaljen bodi Jezus Kristus, se reče,« se je zadri župnik.

»Oprostite ...« je jecljal presenečeni Tomaž, »oprostite ... saj navadno rabim ta pozdrav ...« V tem trenotku, ko je župnik ravno vnovič odgriznil velik konec klobase, pa je Tomažu prišla dobra misel.

»Dovolite, gospod župnik,« je rekel hitro, »da v svoje opravičenje omenim, kar so mi prevzvišeni knez in škof sami šele pred kratkim rekli. Dejali so, da pozdrav »Hvaljen bodi Jezus Kristus« ni umesten v krčmah in v prostorih posvetnega uživanja. In ker vidim tukaj toliko sodov, šunk in klobas in ker tako diši po posvetnem uživanju ...«

»Že dobro, že dobro,« ga je prekinil župnik in izpraznil kupico vina. Povabiti Tomaža, naj se vsede, mu niti na misel ni prišlo. »Torej vi ste revizor! No, je prav, da ste prišli in ne zamerite, da sem vas tukaj sprejel.«

»Hlapec mi je povedal, da ste gospod župnik od maše do večerje v kleti – zaradi zdravja.«

»Da, da,« je zajecljal župnik Joško Mrcina. »Jaz sem bolan, hudo bolan ... Oh tako bolan ... zdravnik je rekel, da je pri nas preoster zrak; da, zdravnik mi je ukazal, da moram na vsak način zrak premeniti – pa sem se preselil v klet ...«

Tomaž se je komaj zadrževal, da se ni župniku v obraz zasmejal in težko mu je bilo, se delati resnega, ko mu je župnik pripovedoval o svojih bolečinah in posebnostih svojega telesa. Joško Mrcina je govoril o delovanju svojega črevesa, kakor pesnik o svojih najnežnejših čuvstvih, popisoval je lastnosti in prebavljanje svojega želodca, kakor potnik, ki je razkril bajno pokrajino in je slavil o občutljivosti svojih kurjih očes za vremenske spremembe kakor domišljav pevec svoj muzikalični posluh. Tomaž je poslušal s povešeno glavo in se izpraševal, če je to špehasto bitje še človek ali že žival in prvič mu je postalo jasno, da njegova služba le ni tako prijetna in lahka, kakor je doslej mislil.

Težko je Tomaž pripravil župnika do tega, da je nehal govoriti o svojih telesnih lastnostih in bolestih, ter ga vprašal, če bo mogel stanovati v farovžu.

»Ni mogoče, ni mogoče,« je zavzdihnil župnik. »Sob imam dosti, pa so vse prazne, oh, tak revež sem, nobene postelje nimam ... slaba fara ... ljudje so revni, pa tudi skopi in lakomni ... Oh, vera res peša ..., še kolin mi več ne nosijo ... Cesarju še dajo, kar je cesarjevega, meni pa kolin več ne dajo ... Oh, tak revež sem ... Komaj izhajam ..., a na pošti že dobite posteljo, da, na pošti, jaz sem pa revež ...«

»Bom pa na pošti vprašal, je dejal Tomaž.

»Kar na pošti ostanite,« mu je hitro pritrdil župnik. »Saj je konsum koj za pošto ..., da, in le natančno revidirajte ... veste, meni se zdi, da naš prodajalec goljufa.«

»Je že mogoče,« je dejal Tomaž, »jaz bom na vsak način svojo dolžnost izpolnil.«

Tomažu se ni zdelo potrebon, da bi se še dalje mudil pri župniku. Odpravil se je v vas. Zagotovil si je prenočišče na pošti in se oglasil potem v konsumu.

Sprejel ga je suh človek, še mlad, a ves polomljen in bolehen, nekdanji trgovski sotrudnik, ki se je zatekel v konsum, ker drugod ni mogel dobiti službe.

Komaj je izvedel, da je Tomaž revizor, je hvaležno obrnil oči k nebu in je zavzdihnil:

»Hvala bogu, da ste prišli. Že celo leto prosim, naj pride revizor, pa ga niso poslali.«

»Vi ste sami zahtevali revizijo?« se je začudil Tomaž. »To je nekaj posebnega.«

Prodajalec je predložil knjige in je dejal:

»Predno začnete, vam bom povedal, kako stojimo. Prepričali se bodete, da imam knjige v redu in tudi pri blagu je vse v redu. Kupčija gre dosti dobro, a vendar stojimo pred konkurzom.«

»Kako je to mogoče, pojasnite stvar?« je strogo rekel Tomaž. »Pomislite, da pridete lahke v nesrečo.«

»Stvar je popolnoma enostavna,« je pojasnjeval prodajalec. »Župnik in odborniki jemljejo v konsumu kar kdo rabi, ne plača pa nobeden nič; vsi stoje na stališču, da smejo vse zastonj dobivati. Kar so ti vzeli, to manjka, drugo je vse v redu; vzeli so pa v treh letili toliko, da stojimo zdaj pred polomom.«

»Ali morete to dokazati?« je vprašal Tomaž.

»Vse do pičice,« je odgovoril prodajalec in odprl knjige ter razgrnil pred Tomažem vsakovrstna potrdila. Tomaž je pri pregledovanju in primerjanju hitro prišel do spoznanja, da je prodajalec govoril resnico.

»Jutri zjutraj začnem z natančno revizijo,« je dejal Tomaž, ko je končal pregledovanje. »Zdaj pojdiva obiskat odbornike.«

Opravila sta hitro. Odborniki so bili malobesedni in malo prijazni, ampak vsi navdušeni za zazdružno misel so vsi naročali Tomažu, naj vse tako naredi, da bo konsum še dalje deloval.

Večer je Tomaž prebil v gostilni na pošti in bilo mu je tako dolgčas, da je klel svoj revizijski poklic in obžaloval, da nima take službe v Ljubljani, da bi mu ne bilo treba na kmete hoditi.

Osem dni naj prebijem tu brez vsake zabave in brez vsakega razvedrila?« se je Tomaž izpraševal. »To je vendar prehudo. Vsaj kako punico moram iztakniti, da bo družica moje sramote, kakor pravi Lohengrin.«

Vrgel je svoj pogled na domačo deklo, ki je ob enem opravljala posel natakarice. Krepka ženska je to bila in njeni koraki so bili tako trdi, da so zazvenele vse steklenice in čaše v omari, kadar je šla skozi sobo.

»Gospa Venera, odpusti mi, če se v svojem pregnanstvu zadovoljim s tem dromedarjem,« je mislil Tomaž in je z najbolj domačo gesto izrazil dekli, da se mu dopade.

»Ah – pustite me no,« je rekla nekoliko nevoljno. »Me tako zob boli.«

Ob enem je pa Tomaža kaj prijazno pogledala. Očividno ji je ugajal in primaknila se je nekoliko bližje k njemu.

»Ali je zob votel?« je vprašal Tomaž in obenem nadaljeval s poljudnim razodevanjem svojega nagnjeja.

»Da, votel.«

»Potem je eno samo sredstvo: plombirati.«

Tedaj pa se je oglasila krčmarica, ki je ravno tedaj stopila v sobo: »Sram vas bodi,« je zavpila. »Packa grda! Komaj je en dan tukaj, pa že take klati. Pa ne bo nič! Naša hiša je poštena hiša in tu ne boste nič plombirali. Če hočete plombirati, pojdite nazaj v Ljubljano.«

Tomaž se je zasmejal na ves glas. Prav nesramno in porogljivo se je smejal in s tem kremarico še bolj razdražil. Vsa rdeča v obraz je stopila k njemu in ga začela oštevali in mu groziti, da ga bo zatočila župniku in da bo še službo izgubil in zaman se je trudil Tomaž, da bi prišel do besede in ji razložil pravi pomen nesrečne besede: plombirati. Vihar je šele ponehal, ko je prišel na večerjo konsumski prodajalec.

Krčmarica je bila stara kakih petinštirideset let in konsumski prodajalec je Tomažu zaupno povedal, da velja za prvo katoliško ženo v vasi.

»Odlikuje se po radodarnosti za cerkvene namene in posebni verski gorečnosti,« je pripovedoval prodajalec. »Odkar je vdova, se je takorekoč posvetila cerkvi. Eno samo hčerko ima, ki je zdaj v škofjeloškem samostanu; samo zaradi nje vodi krčmo še dalje.«

Tomaž je prodajalca še natančno izpraševal o vseh razmerah in ga naposled presenetil z vprašanjem:

»Slišite – koliko provizje plačate, če pripravim krčmarico do tega, da vas vzame?«

»Ta se ne omoži,« je dejal prodajalec. »Če bi jo mogel poročiti kak mlajši župnik, bi ga seveda vzela, a mene ne bo.«

»Prijatelj – vi ste slepec,« je menil Tomaž. »Vi žensk ne poznate. Ko bi imeli pri vas čednega župnika ali mladega kaplana, bi vi seveda ne mogli konkurirati, a tako pa že lahko poskusite svojo srečo. Storite tako, kakor vam bom jaz povedal, o pravi uri, pa bo vse dobro.«

»Pa poskusiva,« se je smejal suhi prodajalec. »Če me vzame krčmarica, vam bom prav hvaležen ..., saj je še čedna in prav petična.«

»Dobro ..., narediva jutri provizijsko pismo ..., zdaj pa pojdiva na izprehod, da se še pomeniva o drugih stvareh.«

Večerni sprehod je Tomaž posvetil rekognosciranju. Najbolj ga je zanimal farovž in čudom se je začudil izvedši, da ima kuharica svojo sobo pri tleh, župnik pa na nasprotnem koncu v prvem nadstropju. S prodajalcem sta bila že toliko znana, da ga je brez skrbi vprašal za razmerje med župnikom in med kuharico.

»Mislim, da ni nič ljubezenskega med njima, mislim pa, da mora kuharica imeti prav poseben vpliv, ker se je župnik kar boji. Kuharica ukazuje, župnik pa uboga.«

»Če nimata ljubezenskega razmerja,« je odločno rekel Tomaž, »potem mora kuharica kaj posebnega vedeti o župniku, drugače bi se ne dal komandirati.«

»Kaj komandirati,« je šepetal prodajalec, »to še ni najhuje. Kuharica mu še ves denar pobere. Fajmošter je sirov in zapit, z ljudstvom dela grdo in oblasten je kar se da, ampak revež je res. Kuharica mu vse vzame.«

»Veste kaj – ta fajmošter mora imeti velik greh na vesti, da se da tako strahovati. Vi ste pri ljudeh dobro znani; poizvedujte malo, če kdo kaj več ve o tej stvari; verjemite mi: Kdor ve kako duhovsko skrivnost, ta si lahko veliko dovoli.«

Prodajalcu se je zdelo, kakor da je slišal posebno razodetje.

»Hm – hm – to zna biti res,« je menil. »Ko bi bil prej prišel na to misel – kdo ve, kako bi bilo zdaj z menoj. Gotovo bi pa ne imel takih skrbi, kakor sem jih imel zdaj toliko mesecev zaradi konsuma.«

Tomaž je že davno mirno počival, ko je konsumski prodajalec v svoji sobici še vedno razmišljal o Tomaževih naukih in občudoval spretnost in pretkanost Tomaževo.

Naslednje dni se je Tomaž popolnoma posvetil delu v konsumu. Komaj se je zdanilo, je bil že na nogah in je v konsumu tehtal blago, pregledoval račune in spravljal knjige v red. Konsumski odborniki so ga gledali nezaupno in njegova pridnost se jim je zdela sumljiva, a ker se je Tomaž delal, kakor bi nič ne vedel o njihovem početju, so ga pustili v miru in ga pred ljudmi hvalili, kar se je dalo.

Tej hvali se je s posebno vnemo pridružila krčmarica na pošti. Tomažje namreč prosil župnika, naj ji pojasni, kaj v resnici pomeni beseda »plombirati«. Ko je krčmarica spoznala, da je Tomažu storila krivico, je postala jako prijazna in je bila Tomažu za pozornost, katero ji je posvečal tako hvaležna, da je dekla postala očividno ljubosumna.

Ko je Tomaž tretji dan svojega bivanja pri Sv. Janezu čakal na obed je izvedel, da mu ga krčmarica sama prinese.

»Gospodinja je rekla, da bo vam sama stregla,« je nevoljno povedala dekla in porogljivo dostavila: »Ste se menda zelo prikupili.«

»Ko bi se le tebi mogel malo prikupiti,« je šepetal Tomaž in je deklo stisnil k sebi. »Gospodinja je tako pobožna in goreča in misli samo na nebesa.«

»Ne bo tako hudo,« je ujedljivo odgovorila dekla, »drugače ne bi tako za vami silila.«

»Naj sili ... jaz sem zanjo premlad in sploh se mi samo ti dopadeš.«

»Nič ne verjamem,« je rekla dekla, a pogledala je Tomaža posebno prijazno in potem odhitela iz sobe, rekši: »Moram ven – gospodinja me še govoriti ne pusti z vami.«

Tomaž je bil zadovoljen sam s seboj.

»Obe sta se vneli ... zdaj je treba še zadnje manevre izvršiti, pa pojde vse gladko.«

Tisti dan je dobil Tomaž iz Ljubljane pošiljatev. Kozoglav mu je sporočil, da je zalotil Natalijo, ko se je pri muzeju pogovarjala z Železnikom.

»Ta ni nevaren,« je dejal Tomaž pomirjen, »ampak sto kron ga mora to veljati.«

In zapisal je Kozoglavovo poročilo v svojo beležnico na »konto Železnik,« kajti ljubil je red in natančnost v denarnih stvareh.

Tomaž je bil z revizijo konsuma tako napredoval, da mu ni bilo nič več treba hiteti, zlasti ker je zgodaj vstajal.

»Popoldne si bom privoščil nekaj počitka,« si je rekel Tomaž pregledujoč škatljo, ki jo je dobil od Kozoglava. »Vse je poslal, kar sem naročil – zdaj lahko začnem.«

V mraku je zapustil konsum in se je napotil najprej v farovž, kajti župnik je zahteval, da mu pride vsak dan poročat o uspehu revizije.

»No, ali se še vedno niste prepričali, da nas prodajalec goljufa?« je za renčal župnik, ko se je prikazal Tomaž v njegovi kleti. »Ali je naš prodajalec tako spreten goljuf, da mu še revizor ne more priti na sled?«

»Zdaj še vedno iščem, za koliko je konsum oškodovan,« je previdno odgovoril Tomaž. »Kadar bo to enkrat natančno dognano, potem pojdem dalje. O, jaz bom prodajalca trdo prijel, tako trdo, da mi ne bo mogel nič utajiti.«

»Le dajte ga, le dajte ga,« je pritrjeval župnik, »Meni se je zdel vedno sumljiv.«

»Zanesite se name, gospod župnik,« je slovesno rekel Tomaž, »škoda v konsumu bo do zadnjega vinarja poravnana.«

Odhajajoč od župnika je Tomaž naletel na farovško kuharico. Od njegovega prihoda je ni ne enkrat več videl. Tudi zdaj se mu je hotela umakniti, a Tomaž ji je hitro zastavil pot.

»Kaj ste tako zamišljeni, častita gospodinja?« je vprašal Tomaž s posebno prijaznostjo. »Kakor bi imeli kako skrb.«

»Ni nič posebnega,« je dejala kuharica. »Prešička imam, pa neče žreti ... menda je bolan ...«

»Veste kaj, poskusite s spremembo zraka,« je z vso resnobo menil Tomaž. »Prememba zraka je zdrava za ljudi in za živali. Gospodu župniku stori dobro zrak v kleti, kaj ko bi bolnega prešička poslali na Gorenjsko.«

Kuharica je Tomaža pogledala izpod čela, potem je stopila tik pred njega.

»Slišite, gospod,« je dejala polglasno, »nikar ne mislite, da sem jaz tako neumna, kakor so navadno farovške kuharice.«

»To vam prav rad verjamem,« je odgovoril Tomaž. »Jaz celo mislim, da ste jako pametna ženska. Jako pametna! Mislim, da bi bilo dobro, če bi se midva enkrat malo zaupno pomenila, kajti jaz sem tudi pameten.«

»O čem bi se pomenila ... si nimava kaj povedati.«

»Pač, pač, ljuba Frančiška Omahen iz Račjega sela pri Mračnem selu stara 34 let,« je važno šepetal Tomaž, ki je bil mimogrede pri orožnikih in pri občinskem tajniku nekoliko poizvedoval o osebnih razmerah farovške kuharice. »Glejte, ljuba Francika Omahen – jaz sem sam iz Mračnega sela doma.«

Zgodilo se je ravno nasprotje tega, kar je Tomaž pričakoval. Francika Omahen je Tomaža sovražno pogledala in mu jezno rekla:

»Saj se mi je koj zdelo, da ste iz Mračnega sela, kakor sem slišala vaše ime. Sicer pa meni nič mar od kod da ste in vam nič od kod sem jaz.«

Še en jezen pogled je Francika Omahen vrgla na Tomaža, potem se je ošabno okrenila in šla v kuhinjo.

»Pasja dlaka – kaj je s to žensko?« se je vprašal presenečeni Tomaž. »Naravno bi vendar bilo, da se razveseli človeka iz domačega kraja – ta pa sika name kakor gad. Hm, hm – kaj mora biti vzrok!«

Počasi je krožil Tomaž okrog farovža in po bližnjih senožetih in žal mu je bilo, da ne stanuje v farovžu, kajti sodil je, da bi potem prišel veliko hitreje na sled skrivnosti Francike Omahen.

Na pošti je posvetil nekaj časa dekli in nekaj pozornosti gospodinji in z zadovoljstvom je konstatiral, da pri obeh hitro napreduje in da je druga na drugo vse bolj ljubosumna.

»Našo deklo ste že popolnoma zmešali,« je dejala krčmarica, ko se je po večerji vsedla posebno blizu Tomaža. »Postiljonovi ženi je že povedala, da bi vas koj vzela, če bi jo vprašali.«

Tomažu se jo zdelo potrebno, da pomiri krčmarico in povišal jo je hitro v milostivo.

»Nikar ne mislite nič slabega o meni,« je rekel. »Moja služba mi nalaga dolžnost, da vedno kažem pravo demokratično življenje. Kdor ljudstvu služi, mora biti z ljudstvom prijazen.«

»To je že prav,« je dejala krčmarica in potem sramežljivo dostavila, »a če je tako čeden mlad gospod ... z deklo prijazen, si takoj kaj domišljuje ...«

»O, milostiva ... preveč ste ljubeznivi,« je sladko vzdihnil Tomaž. »Ko bi smel govoriti ...«

Pogledal je krčmarici zapeljivo v oči.

»Ko bi smel govoriti milostiva, ko bi smel razodeti, kaj čuti moje srce ... ali jaz sem še premlad za zakon ...«

Krčmarica je drhtela poleg Tomaža, vsa srečna, da jo imenuje milostivo in nedrija so se ji dvigala od samega razburjenja. Tomaž je povesil glavo, kakor da je zaradi svoje mladosti ves obupan, med tem ko je, kakor da je zatopljen v posebne misli položil svojo roko krčmarici okrog pasa.

»Oh ... kako je meni vroče ...« je zavzdihnila krčmarica vsa rdeča v obrazu in je pihala kakor nov meh.

»Tudi jaz sem ves razgret ... ta notranji ogenj ...« je Šepetal Tomaž. »Ah in samo še pet dni bom imel srečo gledati v vaše globoke oči ...«

Stisnil je krčmarico k sebi in se z ustnicami bližal njenim ustam in ona je nagnila glavo na njegovo stran in koprneče čakala.

»Rajtengo,« je takrat zagrmel surov glas iz prve sobe in kakor da je treščilo med nju, tako sta se krčmarica in Tomaž odmaknila drug od drugega.

S težkimi koraki je šla krčmarica v prvo sobo. Tomaž je gledal za njo, kakor maček, ki za trenotek izpusti ujeto miško.

»Ta moja milostiva brenta se je pa pošteno unela. Če bo količkaj mogoče, jo ujamem še nocoj.«

Nadaljeval bi bil rad takoj, svoje manevre, a ker so prišli drugi gostje, ni bilo to mogoče.

Po večerji je šel Tomaž zopet v konsum in je tamkaj dolgo delal ter spravil v red večji del računov. Hitel je, da bi zadnje dni imel popolnoma zase.

»Pojdite kar spat,« je rekel prodajalcu, ko sta zaprla konsum. »Ker sem toliko delal, se hočem še malo izprehoditi.«

»Saj vas rad spremim,« je menil prodajalec, a Tomaž je njegovo ponudbo odklonil, češ: »Moji živci se morajo umiriti – in najbolje bo, da nič ne govorim in ne slišim.«

Zapustivši prodajalca je krenil čez senožeti. Mehka lepa noč je bila in šetnja je Tomažu dobro dela. Iz daljave se je tod in tam oglasil kak vrisk, od vasi se je zdaj in zdaj zaslišalo pritajeno fantovsko petje, sicer pa je vladal mir. Tomažu je prišla v tej pokojni noči na misel Natalija in pri tej misli mu je postalo nekam toplo pri srcu.

»Pamet – fant,« si je prigovarjal. »Kaj boš še sentimentalen ... če boš poslušal svoja čuvstva, ne boš nikoli nič dosegel. Reva izgubljen si ... samo s krepko voljo se spraviš naprej.«

Šel je z dolgimi koraki v hrib in se od zadaj približal farovžu.

»Vse že spi – nobena luč več ne gori – lahko pojde.«

S to mislijo se je plazil Tomaž proti farovžu in sicer naravnost proti oknu Francike Omahen. Stisnil se je k zidu in potresel na okno in okrog okna dobro polovico tistega zelišča, ki mu ga je poslal Kozoglav iz Ljubljane.

»Če je res, kar se govori, morajo na to zelišče priti vsi mački iz treh fara,« se je smejal Tomaž, ko se je umikal od farovža proti hribu. »Tam v senci pod prvim drevesom bom le malo počakal, da vidim, kak učinek bo imelo zelišče.«

Tomaž je čakal komaj pol ure in že je slišal mijavkanje najrazličnejših mačjih glasov.

Mačje orgije okrog okna farovške kuharice so bile živahne in glasne, da so prebudile Franciko Omahen in vzbudile pozornost celo po vasi. Francika Omahen je razganjala mačjo tolpo z besedami, z metlo in z vodo, a pomagalo ni nič. Mačja družba se je vse bolj množila in mijavkanje je bilo tako glasno in neprestano, da so začeli lajati psi po vasi in peti petelini in je nastal dirindaj, ki je spravil na noge polno ljudi. In vse je vpraševalo, kaj se je moralo zgoditi v farovžu, da so se zbrale tamkaj vse mačke in vsi mački in da počenjajo tako, kakor bi bili znoreli.

Kakor različnim drugim ljudem po vasi, tako je Tomaž na to vprašanje tudi krčmarici na pošti zaupno zašepetal na uho:

»Farovška kuharica ima danes gotovo take skušnjave, da se kar poti. Mačke so to zavohale in zdaj se pode okrog njenega okna. Mačje rajanje je zanesljivo znamenje, da ima kaka ženska največje skušnjave.«

»Ježeš – kaj je res?« je strahoma vprašala krčmarica. »Oh, jaz bi umrla, če bi se meni kaj takega zgodilo. Taka sramota! Kako se bodo ljudje iz Francike norca delali.«

»Meni se tudi smili,« se je hlinil Tomaž. »Naj se raje omoži, kakor da trpi tako silne skušnjave.«

Tomaž in krčmarica sta bila sama v veži. Posli so že vsi spali in Tomaž ni dvomil, da je krčmarica poslala natakarico nalašč spat, da bi mogla sama nanj počakati. Krčmarica je zaklenila vrata in je svetila Tomažu v prvo nadstropje, kjer je bila njegova spalnica. Vrh stopnic je Tomaž vpihnil svečo in stisnil krčmarico k sebi ter jo poljubil.

»Oh ... gospod ... pustite me ...« je sopla krčmarica. »Pustite me ... Ježeš . . . če bi imela take skušnjave, da bi mačke ... Ježeš ...«

Tomaž pa se ni zmenil za to zdihovanje. Vse krepkeje je stiskal krčmarico k sebi in jo poljubljal.

»Nič se ne boj ...« ji je dejal, »jaz ti skušnjave že preženem.«

In speljal jo je med poljubovanjem in objemanjem v svojo sobo in vrata za seboj zaklenil.

Naslednji dan je vsa vas govorila o mačji orgiji pred oknom farovške kuharice in vsa vas se je smejala, da je nad vse krepostna sicer, pa zaradi svoje ošabnosti in mogočnosti jako malo priljubljena Francika Omahen imela tako silne skušnjave, da so vse mačke prišle na njeno okno in pustile tam spomine na svoj obisk.

Krčmarica na pošti je pa bila srečna, da ni nobena mačka imela vzroka obiskati njenega okna in da je glas o njeni kreposti ostal ohranjen.

Francika Omahen pa je postala vsa divja, ko je izvedela, kaj govore po vasi. Tako se je togotila, da se je razjokala in vrgla velik lonec farovškemu hlapcu ob glavo, ker jo je vprašal, če ima zaradi njega skušnjave. Fajmoštra Joška Mrcino pa je tako oštevala, da je za ta dan opustil svojo kuro in je zbežal iz farovža ter se odpeljal na obisk k sosednemu župniku.

»Danes se ž njo pomenim,« je dejal Tomaž sam pri sebi, ko je izvedel, kako farovška kuharica divja. »Župnika ni doma – torej bo najlepša prilika. Saj vraga vendar nisem prišel sem, da bi račune v red deval, ampak da bi kaj zaslužil.«

Francika Omahen je slonela na kuhinjskem oknu, ko je stopil Tomaž in kratko pozdravil.

»Kaj pa hočete?« je zarentačila kuharica. »Gospoda ni doma.«

»Ne iščem gospoda ampak vas,« je osorno odgovoril Tomaž. »Prihajam zaradi konsuma.«

»Kaj meni konsum mar, jaz imam druge skrbi.«

»Verjamem, da imate skrbi,« se je rogal Tomaž. »Cela vas ve, da jih imate; ljudje to vedo in mački tudi ...«

Francika Omahen je prevrnila dva stola in zagrabila železen lonec.

»Slišite ... še enkrat recite kaj takega ... Sploh bo najbolje, če kar greste.«

»Za vas bo slabo, če pojdem,« je dejal Tomaž. »Če se namreč nečete z menoj iz lepa pogovoriti, se boste pa pogovorili pričo žandarjev.«

»Kaj ...?« Kuharica je bila naenkrat vsa prepadena.

»Pomeniva se, ljuba Francika Omahen,« je rekel Tomaž prijazneje in se vsedel. »Glejte, vi jemljete zdaj tri leta blago iz konsuma, vse, kar potrebujete ...«

»To je vse za gospoda,« je hitro izjavila kuharica.

»Nikar tako, ljuba Francika Omahen,« se je zasmejal Tomaž. »Jaz sem vse natančno preiskal in vse dognal, vi jemljete blago ...«

»Za gospoda, vse za gospoda.«

»Tudi gospod morajo plačati, kar vzemo. Vi pa ste vzeli stokrat več, kakor je treba za hišo. Vi ste jemali in pošiljali svoji sestri, ki ima prodajalno v Ljubljani. Da, ljuba Francika Omahen, tako ste delali.«

»Ni res ... to ni res ... vi lažete ... vi ste slepar ...«

»Francika Omahen, bodite pametna, drugače pojdem na žandarmerijsko postajo.«

»Vi ... vi ... Oh, saj sem koj vedela, da ne bo nič dobrega, ko sem slišala vaše ime. Tak ste, kakor je bila vaša mati, ki je našemu gospodu vedno pisarila, da pojde k sodniji in k škofu ... oh ... vi ... vi ...«

Francika Omahen je bila zaradi jeze vsa iz uma, Tomaž pa je postal pri njenih besedah ves krotak in se držal kakor lovski pes, kadar izsledi divjačino.

»Vem ... vem,« je rekel počasi in previdno in naredil žalosten obraz. »Moja mati je večkrat pisala vašemu gospodu in vaš gospod je večkrat pisal moji materi ... Bila sta dobra prijatelja ...«

»Kaj prijatelja,« se je zasmejala Francika Omahen, ki svojih strasti ni znala brzdati. »Vaša mati je bila prava tica ... jaz sem brala njena pisma ... o, jaz vem veliko.«

»Upam, da mi boste vse povedali,« je dejal Tomaž. »Saj tudi upam, da se bodeva zaradi konsuma zmenila.«

»Kaj pa vendar hočete s tem konsumom?«

»Obvarovati vas hočem, da ne boste zaprti, ljuba Francika Omahen. Konsum stoji pred polomom. Odborniki bodo morali plačati, kar so vzeli in vi tudi. In prišlo bo na dan, da ste pošiljali svoji sestri blago, ki ste ga vzeli na župnikovo ime in župnik in vi bosta morala plačati in vi boste zaprti. Nikar ne mislite, da se šalim. Prišel sem vam to povedat danes, ko župnika ni doma; če se izlepa ne pomeniva, bom moral to jutri povedati odbornikom in orožnikom in sodniji in župnik bo v sramoti, vi pa v sramoti in v ječi.«

Tomaž je to povedal s tako resnobo in s tako svarilnim poudarkom, da je Francika Omahen skoro omahnila.

Tomaž je vzel iz žepa natančne zapiske, ki jih je napravil pri reviziji in jih razgrnil na mizi.

»Poglejte, ljuba Francika, tukaj je izkaz o primanjkljaju v konsumu. Vi ste v treh letih vzeli za 1872 kron blaga, odborniki pa skupaj za 1430 kron. Če se to ne poravna, pridete vsi skupaj v ječo.«

»Koliko ste rekli? To vendar ni mogoče!«

»1872 kron ste dolžni,« je smehljaje ponovil Tomaž. »Ali hočete, da to na tihem poravnava, da živa duša ne bo nič vedela, ali naj pride to pred župniki in odborniki in člani na dan. Odločite se zdaj, zakaj jutri bo prepozno.«

Francika Omahen ni več dvomila, da je postal položaj zanjo jako resen in nevaren. To spoznanje ji je dalo moč, da je premagala svojo togoto. Sedla je poleg Tomaža in resolutno rekla:

»Ne vem, ali bi vam zaupala ali ne.«

»Kakor hočete,« je rekel Tomaž ravnodušno. »Meni je pač vseeno, kako se stvar uredi, ali izlepa ali s sodnijo; jaz sem revizor in storim svojo dolžnost.«

»To je pa res ...« je menila Francika Omahen. »Vam je lahko vseeno ... Kaj mi svetujete?«

»Poravnajte dolg, pa bo dobro.«

»Ali jaz sem revna ... saj nič nimam ..., gospod so tudi revni ...«

Tomaž je pospravil svoje papirje in je vzel klobuk.

»Naj gre pa stvar svojo pot,« je izjavil Tomaž. »Jaz sem vas svaril ...«

»Počakajte,« je zaklicala kuharica, ko je bil Tomaž že pri vratih. »Da ne bo prepirov in potov in pa zaradi gospoda bom pa jaz poravnala tisti dolg. Saj jaz nič nimam, ampak vzela bom na posodo; pri krčmarici na poti bom vzela.«

»Prav, prav,« je dejal Tomaž. In pristopivši bližje je zašepetal kuharici na uho: »Saj kadar mene ne bo več tu, lahko zopet delate kar hočete ...«

Tomaž in Francika Omahen sta se še nekaj časa pomenkovala o stvari, potem je Tomaž odhitel v konsum.

»Dobro je šlo,« je rekel prodajalcu. »500 kron bo več plačala, kakor je dolžna. Vsak dobiva polovico, kaj ne.«

»Izvrstno,« se je razveselil prodajalec. »Vi ste talent. Kaj ni nič spoznala, da je toliko njenih potrdil o prejetem blagu ponarejenih?«

»Nič ni spoznala – tako je bila zbegana, da jih je komaj pregledala. Plačala bo še danes ... z odborniki se bomo jutri pomenili. Nekaj kronic bo tudi to neslo.«

Res je Francika Omahen prinesla še tisti dan denar. 1872 kron je s težkim srcem položila na mizo in Tomaž je pred njenimi očmi raztrgal njena pristna in ponarejena potrdila o prejetem blagu in prodajalec je pred njenimi očmi prečrtal njen račun v knjigi ter zapisal: »Popolnoma poravnan v gotovini dne ...« da ni zapisal zraven, koliko gotovine je prejel, tega Francika Omahen ni zapazila, saj je imela vse solzne oči od žalosti, da se je morala ločiti od svojih kronic.

Tomažu je ta dan večerja posebno dobro dišala.

»Dobro je šlo – izvrstno je šlo,« je dejal razmišljujoč o doživljajih tega dne. »Babnico sem izplačal, osmešil sem jo pred celo faro in zaslužil 250 kron ter še povrh izvedel veliko novico, da utegne Joško Mrcina biti eden mojih dvaintridesetih očetov. Če se mi še posreči pripraviti krčmarico do tega, da vzame konsumskega prodajalca, zaslužim še lepo provizijo. Morda bom še rekel: revizija v Mračnem selu se mi je dobro izplačala.«

Tomaž je nameraval iti ta večer kmalu spat, kajti čutil je potrebo izdatnega počitka. Od tega namena ga niso odvrnili niti prijazni pogledi natakarice, niti ljubezensko približevanje krčmarice. Zadržal je konsumskega prodajalca v krčmi do pozne ure in porabil ugodni trenotek, ko ni bilo ne krčmarice ne natakarice v bližini, da je skrivaj ušel v svojo sobo.

A komaj je bil odprl vrata, je že prihitela za njim krčmarica.

»Oh Tomaž – lepo te prosim ... « je vzdihovala krčmarica in se stiskala k Tomažu, »na mojem oknu je že en maček ... Ježeš ... če bi se mi zgodilo, kakor kuharici Franciki ... umrla bi ... v vodo bi morala iti ... En maček je že na oknu ... kaj bo, če me obidejo take skušnjave, da bi jih prišlo še več ... Ježeš ... če bi tako rajali, kakor snoči pred farovžem ...«

Tomaž je naredil nekoliko kisel obraz, a po kratkem premišljevanju se je vender odločil, da pomaga krčmarici pregnati skušnjave.

»Kadar boš hišo zaprla, pa malo potrkaj na vrata,« je dejal Tomaž in krčmarico poljubil. »Jaz bom počakal.«

Poljubila sta se in krčmarica je zopet odhitela v gostilniško sobo, da odpravi zadnje goste. Tomaž si je vžgal cigareto in je počasi korakal po sobi gor in dol.

Naenkrat je zaslišal rahlo trkanje in v sobo je stopila natakarica.

»Sem prišla pogledat ... če sem vodo ... pripravila ...« je cmerikala natakarica. »Morda sem ... pozabila ...«

Tomaž je položil natakarici roko okrog pasa in sočutno vprašal:

»Zakaj jokaš? Kaj se ti je zgodilo?«

»Oh ... sem ... tako nesrečna,« je ihtela natakarica. »Še umrla bom ... taka sramota ...«

»Kaj ti je? Govori vender.«

»Ah ... na mojem oknu ... sta že dva mačka ... tako sta mijavkala ... pa na moje okno sta sama prišla ... gospodinja pa je nalila mleka na okno ... pa je en sam prišel ... oh ... če bo tako, kakor snoči ... v farovžu ...«

»Ne bo tako ... « je odločno rekel Tomaž. »Le vrata pusti odprta ... in pregnala bodeva mačke pa če bi jih še toliko bilo.«

IV.[uredi]

Celih šest ur je trajala bitka med Tomažom in med odborniki konsumnega društva. Ko je Tomaž naznanil možem, da morajo vse plačati, kar so tekom treh let vzeli v konsumu blaga in zavžili vina in žganja, se je začelo prav nekrščansko sakramentiranje, ki pa sc je premenilo v strahovit vihar, ko je Tomaž začel razlagati posledice konkurza.

»Vi ste pa lep revizor,« se je drl župan, »vas je bilo pa treba sem! Samo na vas smo čakali. Kaj smo za to pri katoliški stranki, da nam boste škodo delali?«

»Pa nam grozili z žandarji in s sodnijo,« je vpil mežnar. »Še danes pišem v Ljubljano naj vas odstavijo.«

»Ta bi bila lepa!« se je jezno rogal župan. »Tako zna vsak revidirati, da najde v knjigah dolžnike. Čemu smo pa delali za konsum. Mar zato, da bomo zdaj plačevali? Vsak večer smo tu sedeli in se posvetovali po tri in štiri ure in včasih še čez polnoč.«

»In pili, kolikor ste mogli,« je dostavil Tomaž.

»Kaj tiste kapljice! S temi še zamuda časa ni plačana.«

»Sploh pa,« se je oglasil togotni mežnar, »če bi bili vi pravi revizor, bi bili knjige tako v red spravili, da bi mi še kaj ven dobili, ne pa da moramo plačati.«

Tomaž je pustil može razsajati in se ni zmenil za njih grobosti. Le zdaj in zdaj je zinil kako zbadljivo besedo, da bi može Še bolj razdražil.

»Bolj ko se bodo jezili, manj pozorno bodo pregledali račune in laglje jih vjamem za tistih par sto kronic, za katere sem jim račun zvišal.«

Tako je ugibal Tomaž in mirno čakal, da preneha vpitje.

»Če od konsuma nič nimamo, je najbolje, da ga zapremo,« je menil župan. »Ampak tega prodajalca si bom zapomnil.«

»Zakaj niste bili bolj previdni?« je dejal Tomaž. »Prodajalec vas ima vse v rokah – zato morate plačati; če bi pa vi prodajalca imeli v rokah, bi pa moral on plačati.«

»To je pa res,« se je oglasil mežnar. »Škoda, da smo mu dajali potrdila ... prav škoda ... prihodnjič bom bolj pameten.«

»Saj nismo samo mi jemali,« je rekel čez nekaj časa župan. »Gospod so tudi jemali. Kaj pa pravijo gospod?«

»A, kaj gospod,« je zaklical mežnar in zaničljivo zamahnil z roko. »Gospodu se že možgani kisajo, ker so vedno pijani. Kaj pa pravi farovška kuharica?«

Tomaž je odprl knjigo in pokazal možem račun Francike Omahen.

»Farovška kuharica je vse do zadnjega vinarja plačala,« je slovesno izjavil Tomaž. Vsi veste, da je farovška kuharica pametna ženska. Ko sem ji vso stvar razložil, je takoj plačala. Vse je plačala do zadnjega vinarja in nič se ni obotavljala, samo to je rekla, da bo v prihodnje pametnejša.« In s povzdignjenim glasom je dostavil Tomaž: »In farovška kuharica, ki je jako pametna ženska, je rekla, da si bo že pomagala, da bo ta denar tako ali tako nazaj dobila.«

Možje so se spogledali in nekaj zamrmrali in na to je župan v imenu vseh mož naznanil:

»Naj pa bo – bomo pa za zdaj plačali. Ampak to vam povem, gospod Tomaž Krmežljavček, vi ne boste našega kousuma nič več reševali.«

Celih šest ur je trajala bitka, potem si je župan iz občinsko blagajne izposodil toliko denarja, da je pokril ves dolg odbornikov, za kar so mu odborniki podpisali dolžno pismo.

»Štiristo kron so več plačali, kakor so dolžni,« je dejal Tomaž sam pri sebi. »Dvesto jih dobim jaz, dvesto prodajalec. Za tako nagrado že zaslužijo možje, da jih podučim o praktični goljufiji pri konsumih.«

In med tem, ko je župan prešteval denar, je Tomaž dajal možem navodila, kako morajo odborniki poslovati, da bodo imeli za svoj »trud« tudi kaj plačila, ne da bi konsum prišel v zadrego. Možje so Tomaža poslušali veliko pozorneje, kakor katerokoli pridigo in si vzeli njegova navodila k srcu.

»Saj je tako čisto pošteno in pravično,« je izjavil mežnar. »Mi delamo za druge, torej je pravično, da ti plačajo kar mi za svoj trud vzamemo. Ej, škoda, da se nismo že prej spoznali v teh kupčijah.«

Odborniki so bili popolnoma mežnarjevega mnenja in Tomaž jim je moral ponovno natančno razložiti, kako se moko in zmleto kavo umetno pomnoži, kako je treba računati obresti in kako se pameten človek pri zamudnih obrestih v svojo korist zaračuna in kar je bilo še drugih manipulacij, za katere so zadostovale umstvene zmožnosti konsumskih odbornikov.

Tomaž je žel za svoj poduk mnogo priznanja in možje so se mu ginjeno zahvaljevali.

Delala se je že noč, ko sta Tomaž in kunsumski prodajalec kot zadnja zapustila štacuno in šla večerjat. Krčmarica je za Tomaževo odhodnico pripravljala cvrte piščance in debele solze so kapale z njenih lic, zakaj bilo ji je hudo pri srcu da mora Tomaž drugi dan v Ljubljano.

»Oh tako čeden fant je ...« je vzdihovala krčmarica. »Tako zabaven in čeden fant in tako sem se ga navadila ... Oh, če bodo mački hodili na moje okno ... saj ne bo prestati ... In tak zdrav fant ... zdaj šele vem, kaka podrtija je bil moj rajnki – bog mu daj dobro in sveti naj mu večna luč – in kaj je zdrav moški. Oh, saj je čednost lepa in zaslužna stvar in bogu dopadljiva ... ampak če bodo mački hodili na okno ne bo prestati ... Škoda, da je Tomaž tako mlad ... ko bi bil vsaj polnoleten, da bi mu oče ne mogel braniti ... koj bi ga vzela ... Ali pa vzamem koga drugega ... mački ne bodo hodili na moje okno.«

Tako je razmišljevala krčmarica, ko je stala pri ognjišču in cvrla piščance.

Podobne misli je imela tudi natakarica, ko je pripravljala mizo za Tomaževo zadnjo večerjo. Tudi njena duša je bila polna žalosti in morila jo je povrh skrb, kaj da bo, če bi njeni ljubezenski doživljaji ne ostali brez posledic.

»Vzeti me mora ... mora in mora ... ali on ali pa kdo drugi,« tako je ponavljala venomer in njene misli so neprestano begale od Tomaža do postiljona in od postiljona do Tomaža.

Kajti postiljon je že dolgo časa zaljubljeno gledal natakarico in govorilo se je, da je tudi že večkrat in ne brezuspešno trkal na njeno okno.

A tudi misli farovške kuharice Francike Omahen so se mudile pri Tomažu. Odkar so mački rajali na njenem oknu in jo spravili na tako slab glas, da nihče več v fari ni verjel v njeno krepost, od tedaj je bilo Franciki Omahen prav žal, da je Tomaža tako slabo sprejela in čedalje bolj je uvidevala, da vender ne more biti edini smoter njenega življenja, skubiti bebastega fajmoštra Joška Mrcino.

»Lep fant je Tomaž in prav vesele urice bi bila preživela ž njim,« je modrovala Francika Omahen v svoji kuhinji. »Kako sem bila neumna ... Ali sem mar zato na svetu, da bom vedno le stregla staremu fajmoštru ... če bi se dobil pripraven moški, koj bi ga vzela ... in tale Tomaž ... še misliti ne smem nanj, sicer se bodo zopet zbrali mački na mojem oknu ...«

Tomaževe misli pa niso bile ne pri krčmarici, ne pri natakarici in ne pri farovški kuharici. Prišedši na večerjo je namreč dobil pismo iz Ljubljane. Med drugim mu je pisal Kozoglav:

»... velika nevarnost! Natalija ima sestanke z nekim računskim podčastnikom, ki postane kmalu kancelist pri vladi. Včeraj ga je predstavila staremu Smoletu. To je prvi ljubimec, ki ga je seznanila s svojim očetom, Smole ga ne more prehvaliti. Sam mi je povedal, da hoče ta računski podčastnik Natalijo vzeti ...«

Tomaž je postal ves žalosten, ko je prečital to pismo.

»Takega sem se vedno bal ...« je govoril sam pri sebi. »Ta je res nevaren ... Kako ga bom izpodrinil? In kdo ve, če ne bo že prepozno, ko pridem domov.«

Kozoglavovo pismo ga je pripravilo ob vso dobro voljo. Melanholično je s prodajalcem sedel za mizo in nič se ni menil ne za natakarico, ne za krčmarico, ki sta švigali okrog njega.

»Hudo mu je, da mora od mene,« je mislila krčmarica in je bila vsa srečna.

»Ves je potrt, ker ne more pri meni ostati,« si je domišljevala natakarica in tudi ona je bila vsa srečna.

Ko sta bila Tomaž in prodajalec nekaj časa sama v sobi, je prodajalec prekinil mučni molk.

»Slišite ... gospod Tomaž ... kako bo pa zdaj zaradi najinega dogovora. Saj veste ... zaradi krčmarice. Zaradi provizije sva se domenila in provizijsko pismo sem vam dal ...«

Beseda »provizija« je imela na Tomaža prav čaroven vpliv. Zanj je bila to beseda vseh besedi in kadar je zaslišal to besedo, izražujočo njegov ideal, tedaj so zaigrala vsa njegova čustva in vsaj za trenotek je bilo pozabljeno celo njegovo ljubezensko gorje.

»Saj je res ... kar pozabil sem,« je zaklical in se z dlanjo udaril po čelu. »Dva odstotka od premoženja ... da ... tako je domenjeno.«

»Če me namreč krčmarica vzame,« je hitel dostaviti prodajalec. »A ne vem, če me bo hotela ... Prav zadnje dni je tako malo prijazna z menoj.«

»Slišal sem, da skoro nič ne spi,« je smehljaje rekel Tomaž. »Toda nič se ne bojte ... mislim, da pojde vse gladko.«

Po večerji je peljal Tomaž prodajalca v svojo sobo in mu tam od svojega načrta povedal toliko, kolikor se mu je zdelo neizogibno potrebno.

»Zaradi vaše lepote vas krčmarica ne bo vzela,« je rekel Tomaž »in zaradi denarja tudi ne, ker ga nič nimate. Treba jo je ujeti z zvijačo.«

»Ko bi le vedel, kako ...« je skoro cmerikavo menil prodajalec. »Kar bojim se, da ne bo nič in vendar ima ta ženska tako lepo premoženje ... in je tudi sicer prav čedna.«

»Ostanite tu v sobi in ne ganite se, dokler se ne vrnem,« je velel Tomaž. »In to vam povem – nobene besede ne smete izpregovoriti ... samo »oh – oh – oh« vzdihujte. A ne z grozo, nego z izrazom blaženstva. Ali me razumete?«

»Na denar bom mislil, pa bo že šlo,« je s prepričanjem rekel prodajalec in uspešno poskusil vzdihovati »oh – oh – oh.«

»Izvrstno – in še to vam povem – pogumni bodite.«

Tomaž je previdno smuknil iz sobe in videč, da ni nikogar ne na stopnicah, ne v veži se je splazil iz hiše. Šel je po vasi in videč, da so že vsi ljudje šli spat, je naglo prinesel lestev od hleva pred pošto in natresel na krčmaričino okno in na natakaričino okno vse kar je še imel onega zelišča, ki ga mu je poslal Kozoglav.

»Če se odzove le nekaj mačkov, pa se mora moj načrt obnesti,« je mislil in odnesel lestev ter se hitro vrnil v hišo.

»Slecite se in vlezile se v mojo posteljo,« je ukazal prodajalcu. »In naj se zgodi, karkoli, da mi ne zinite nič drugega kot oh – oh – oh.«

»Ali – prosim vas – kaj naj to pomeni,« se je obotavljal prodajalec.

»Molčite in storite kakor sem vam rekel. In hitite, natakarica že zaklepa hišna vrata.«

Prodajalec je naglo izpolnil Tomažev ukaz in se spravil v posteljo.

»In zdaj smrčite glasno in neprestano in sicer toliko časa, da čutite poleg sebe kaj živega,« je še velel Tomaž, potem pa upihnil svečo in jo vzel seboj. Neslišno je zaprl vrata in se vsedel na stopnice, vodeče v podstrešje.

»Malo dolgočasno bo tu čakati – a če je božja volja, bo čez uro vse prestano.«

Krčmarica je prišla prva po stopnicah. Z lučjo v roki je obstala pred vratmi Tomaževe sobe in poslušala nekaj trenotkov.

»Že spi,« je šepetala. »Naj počiva malo – čez kako uro, ko bo dekla zaspala, ga prebudim.«

Krčmarica je odšla v svojo sobo. Koj za njo je prišla natakarica. Tudi ta je obstala za trenotek pred Tomaževo sobo in prisluškovala.

»Trdo spi,« je zavzdihnila. »Ko bo začela gospodinja žagati, ga že prebudim.« In odšla je tudi ona v svojo sobo.

»Obe se veselita, da bo poslovilna noč posebno lepa,« se je rogal Tomaž. »To bo zabava, če se mi vse posreči.«

Užgal si je cigareto in se zleknil na stopnicah. In njegove misli so zbežale v Ljubljano in postalo mu je zopet tesno pri srcu.

»Vrag vedi kaj je to, da Natalije ne morem pozabiti. V vsem imam srečo, samo pri njej je nimam in vendar jo imam rad.«

Take in enake misli je predel in ugibal kako bi si ali Natalijo pridobil ali jo pozabil. Mislil in ugibal je toliko časa, da je zaslišal mačje mijavkanje.

»Se že začenja!« To ga je zopet poživilo.

Mijavkanje je postajalo vse glasneje in živahneje. Obenem se je najprej iz krčmaričine in potem tudi iz natakaričine spalnice slišal šum.

»Obe preganjata mačke,« se je smejal Tomaž. »Kar skozi temo vidim, kako sta prestrašeni in kako se bojita, da bi se razvedelo po vasi, kake skušnjave imata. O, eksempelj s farovško kuharico je izvrstno učinkoval.«

Vlekel je na ušesa, kar se je slišalo. Razločil je dosti dobro, da krčmarica poliva mačke z vodo in jih odganja s cunjo.

»Nazadnje mi pomeče vse zelišče z okna – pa naj bo, prišla bo vender,« je menil Tomaž in v tistem hipu tudi zaslišal, da je krčmarica odprla vrata in bosonoga stopicala proti sobi, iz katere se je slišalo mogočno žaganje konsumskega prodajalca. Malo je prisluškovala, potem je rahlo odprla in vstopila v sobo.

Tomaž je zdaj zapustil svoje skrivališče. Užgal je svečo, ki jo je bil prinesel s seboj in šel po stopnicah doli.

Iz svoje spalnice je zaslišal prodajalčevo stokanje »oh – oh – oh« in koj na to glasen krik.

»Hudič – da ni natakarice,« je zaklel Tomaž, ki je bil napravil načrt tako, da bi morala natakarica zasačiti krčmarico pri prodajalcu. »Zdaj moram sam stopiti v akcijo, drugače se mi vse pokvari.«

Stopil je k vratom in jih odprl ter posvetil v sobo. Prodajalec je sedel na postelji, krčmarica pa je stala poleg postelje in se tresla od strahu in presenečenja in zakričala je na ves glas, ko je na pragu zagledala Tomaža.

»Ježeš ... kaj se je zgodilo ... oh – ... ta sramota ... ta sramota ...«

Takrat se je prikradla iz svoje sobe tudi natakarica. Plazila se je ob zidu, da je Tomaž ni zapazil dokler ni stala za njim in zavrisnila kakor obsedena, videvši krčmarico skrajno pomanjkljivo oblečeno poleg postelje, na kateri je konsumski prodajalec sedel.

»Kaj kričiš,« je zavpil Tomaž na natakarico. »Gospa je iz strahu zbežala iz svoje sobe in poiskala zavetja pri svojem ženinu. Ali si me razumela? Pri svojem ženinu. Kaj ne gospa, da je naš prodajalec vaš ženin?«

Krčmarica še vedno ni bila pri popolni zavesti, nego vsa prepadena trepetala kraj postelje. Kar mehanično in ne da bi kaj mislila je potrdila Tomaževo vprašanje.

»Da ... da ... moj ženin ... da ... od strahu ...«

»Torej si zdaj sama slišala,« je dejal Tomaž natakarici in naglo zopet zaprl vrata, pustivši krčmarico in prodajalca sama v temni sobi. »Da ne boš kaj slabega govorila. Mački so na tvojem oknu rajali.«

»Pri gospodinji tudi ...« je ugovarjala natakarica. »Oh, saj nisem tako neumna ... Kako je pa prišel prodajalec v vašo posteljo?«

»Ključ je doma pozabil,« je lagal Tomaž. »Zvečer se je z gospodinjo domenil, da se bodeta vzela, a ko je hotel oditi, je videl, da nima ključa. Pa je ostal pri meni.«

»Slišite ... to so pa čudne reči,« je menila natakarica. »Oh, kakšna burklja sem, da tega nisem prej zapazila, ko je vender prodajalec vedno vzdihoval kakor bolno tele, če je gospodinja zraven njega sedela.«

Tomaž je hitel buksirati natakarico proti njeni na koncu hodnika ležeči sobi, hoteč preskrbeti krčmarici priliko, da bi se vrnila v svojo sobo.

»Pojdi, duša zlata,« je šepetal natakarici, »pusti gospodinjo ... kaj nama mar ... saj morava midva vzeti slovo.«

»Slovo ... da ... je že prav,« je menila natakarica in se sramežljivo branila Tomaževih agresivnosti. »Ali me boš pa tudi vzel?«

»Bom,« je slovesno prisegel Tomaž.

»Ti – če me ne boš vzel, bom šla k fajmoštru.«

»Ali misliš, da te bo ta vzel?« se je smejal Tomaž in potisnil natakarico v njeno sobo ter ji s poljubom onemogočil vsaj za hip odgovor ...

Resna sta bila pogovora, ki sta se vršila ta večer v dveh spalnicah gostilne na pošti. Tomaž je moral napeti vse svoje umstvene zmožnosti, da je natakarico prepričal o neizpolnjivosti njene zahteve. Kar ni ji šlo v glavo da bi je Tomaž ne mogel vzeti. Vedno znova je začela te litanije in odnehala je šele, ko ji je Tomaž obljubil, da ji preskrbi od krčmarice malo doto, če bo pametna in molčeča. Pričakovanega slovesnega veselja pa Tomaž ni bil deležen. Čim je namreč natakarica spoznala, da se njena upanja ne uresničijo, ni hotela »nič več slišati« in je le silila, da Tomaž zapusti njeno sobo.

»Za eno izkušnjo sem bogatejši« je sam pri sebi govoril Tomaž, ko je zopet sedel na podstrešnih stopnicah in diskretno čakal, da krčmarica zapusti njegovo spalnico. »Časih sem mislil, da bog in ženske vse odpuste, zdaj pa vidim, da ni tako; ženska ti nikoli ne odpusti, če je nečeš vzeti.«

Kaj bi bil Tomaž šele rekel, ko bi bil vedel, da je kmalu po njegovem odhodu krepka moška roka pregnala mačke z natakaričinega okna in potrkala na šipe in kaj bi bil šele rekel, ko bi bil vedel, da je natakarica hitro odprla okno in spustila v svojo sobo širokoplečega postiljona.

Dosti resnejšega značaja je bil pogovor, ki sta ga imela krčmarica in konsumski prodajalec v temni Tomaževi spalnici; končal se je ta pogovor na obojestransko zadovoljstvo. Ko se je krčmarica vrnila v svojo spalnico in zaslišala pod oknom mačje rajanje, je zamišljeno rekla: »Le mijavkajte, mrcine, jutri bo vsa vas vedela, da sem nevesta – samo nekaj bo veljalo, da bom natakarici zamašila usta.«

Tomaž je moral to noč doprinesti še malo žrtev; prenočiti je moral na svoji postelji konsumskega prodajalca, ki se je silno bal, da bi krčmarica uganila s kako zvijačo jo je Tomaž ujel in naposled še razdrla sklenjeni dogovor.

Prodajalec kar ni mogel razumeti, kako se je zgodilo, da je prišla krčmarica prostovoljno v Tomaževo sobo in nadlegoval je Tomaža neprestano z vsakovrstnimi vprašanji. Toda Tomaž ni dal nobenega pojasnila, nego samo odgovarjal z »a – hm«. Ko se je vprašanja naposled naveličal, je jezno zaklical:

»Zlodej – kaj ne vidiš, da spim. Če te pa skušnjave razganjajo, pojdi v klet in lezi na led.«

Obrnil se je na drugo stran in končno navzlic nemirnemu sosedu vender trdo zaspal.

Ko se je Tomaž prebudil, ni bilo prodajalca več v njegovi postelji, marveč je sedel že v kuhinji in mlel kavo ter krčmarici pripovedoval, koliko časa jo že ljubi, koliko ima že denarja prihranjenega in kako srečen bo njiju zakon. Krčmarica je to poslušala z velikim zadoščenjem in je bila posebno zadovoljna, da ni prodajalec nič vpraševal, čemu je prišla ponoči v Tomaževo sobo.

»Tomaž je le pošten fant, da ni ničesar izdal,« je mislila krčmarica in njeno srce je bilo tako polno hvaležnosti, da je vse ostanke ocvrtega piščanca in dva para klobas zavila v papir ter vse namenila Tomažu za popotni prigrizek.

Ko je prišel Tomaž mimo kuhinje, se je delal, kakor bi ne zapazil prodajalca in je naglo stopil v gostilniško sobo. Krčmarica mu je prinesla kavo in se vsedla poleg njega. Po dolgem, zaupnem pogovoru je prišla krčmarica do popolnega prepričanja, da je samo slučaj kriv, da je našla v Tomaževi postelji konsumskega prodajalca in da se ima samo Tomaževi izredni prisotnosti duha zahvaliti, da se bo stvar tako srečno končala.

»Oh ... saj omožiti bi se morala tako ...« je menila z zaljubljenim pogledom na Tomaža. »Kako naj bi pa živela, če bi mački hodili na moje okno oznanjat moje skušnjave.«

Natakarica ni bila tako prijazna s Tomažem. Z razžaljenim obrazom je šla mimo njega, kajti jezilo jo je, da se njeno upanje ne izpolni in da namesto Tomaža dobi za moža preprostega postiljona.

Po zajtrku se je Tomaž odpravil v farovž, da se poslovi od župnika, a najprej se je oglasil v kuhinji, da vzame slovo od Francike Omahen. Prilizoval se ji je tako spretno, da se ji je resnično prikupil in ji končno razodel svojo željo, naj porabi svoj vpliv pri župniku, da bi zanj kaj storil.

»Mati so mi zgodaj umrli,« je pripovedoval Tomaž »in sam sem si moral naprej pomagati. Tisti, ki je po postavi moj oče, se ni zame nikoli zmenil. Oh – koliko sem pretrpel in prestradal – vi si tega misliti ne morete. Prestal sem mnogo hudega, a vender nisem vašega gospoda nikoli nič nadlegoval, čeprav sem vedel, da so moj pravi oče. Dokler so mati živeli, so jim gospod župnik vedno kaj pošiljali, od materine smrti pa nič več.«

Tako je lagal Tomaž in se milo držal, kakor svetopisemski berač, ki so ga pod stopnicami garji jedli.

»Pa res ni prav, da so vas gospod tako zapustili,« je dejala Francika Omahen in hitro dostavila: »A kaj hočete, ko pa so tako revni ... še najpotrebnejšega nimajo.«

»Seveda nima nič, ker mu ti vse pobereš,« si je Tomaž mislil, na glas pa je vzdihuje rekel:

»Vem, da so gospod revni ... fara je slaba ... ljudje so trdi in vera peša ... Ampak nekaj bi morda vendar lahko zame storili ... Kaj pa če bi umrli? Jaz se bi seveda oglasil in začelo bi se veliko preiskovanje in če bi vi imeli pota in sitnosti in bi morali prisegati ...«

Kuharica se je zganila, kakor da ji je Tomaž zadrl šivanko v meso.

»Kakšna pota? In kakšne sitnoti? In čemu prisegati?«

»Postave so take! Prav hude so postave in sodnijski gospodje so tudi hudi, da se bog usmili. Posebno če umrje kak duhovnik, preiščejo vse, kakor da bi bil vsak duhovnik bogat in bi vsaka farovška kuharica vse pobrala, kadar gospod umrje. No, pa če se še kdo drugi oglasi, potem so še največje sitnosti. Boljše bi bilo, da se prej pomenimo. Ko bi mi gospod nekaj dali, bi se jaz vsemu odpovedal in še pričal bi, kako ste vi lepo za gospoda skrbeli in vse zanj žrtvovali.«

Tako se je kremžil Tomaž in zavijal je oči tem bolj, ker je videl, kako nezaupno ga gleda farovška kuharica. A ker Francika Omahen njegovih namigavanj ni hotela razumeti, je Tomaž previdno opustil vsako nadaljnje prigovarjanje.

»Naj malo premišljuje,« si je rekel, »morda se le premisli.«

Župnik je po svojem običaju zaradi premembe zraka zopet sedel v kleti. A ta dan se ni dotaknil klobas, ki so bile zanj pripravljene, in tudi vina ni pil, marveč praznil medicinsko steklenico in delal mučeniške obraze ter vmes ječal, kakor bi imel porodne bolečine.

»Hvalje ...« je pozdravil Tomaž z mežnarsko ponižnostjo. »Ali za boga, kaj pa vam je gospod župnik?«

»Oh – bolan – tako bolan – da – bolan,« je zaječal župnik. »Bode me – in v glavi tako čudno – oh bolan – «

»Bode vas, gospod župnik? Na kateri strani pa?«

»Oh, na znotranji, da, na znotranji.«

Tomaž se je komaj premagal, da se ni na glas zasmejal.

»Ali vam smem nekaj svetovati, gospod župnik? Poznam zdravilo, ki izvrstno pomaga, če človeka na notranji strani bode. Če vam je prav, bom kuharici vse razložil in pokazal, da vam bo vse prav naredila.«

»Bog vam bo povrnil, bog vam bo plačal,« je zdihoval župnik. »Jaz sem tako reven, da, reven, in pa bolan, oh, tako bolan.«

»Pomirite se, gospod župnik! Zdravilo vam bo zanesljivo pomagalo. Poznam to zdravilo. Pomagalo je tudi moji ranjki materi Neži Krmežljavki, saj ste jo poznali, gospod župnik, kajneda, Nežo Krmežljavko iz Mračnega sela?«

Tomaž je potuhnjeno pogledal župnika in študiral, kakšen vtisk so napravile njegove besede. A župnik je samo vzdihoval in se je delal, kakor da je Tomaževo vprašanje preslišal.

»Gospod župnik – ali se še kaj spominjate Neže Krmežljavke? Saj ste jo poznali!«

»Nič poznal – nikoli poznal ... ah, tako bolan ... ne maram nič slišati ... oh, sem tako reven in bolan ...«

»Le spomnite se gospod župnik,« je silil Tomaž. »Saj ste moji materi večkrat pisali in tudi nekaj denarja ste ji pošiljali za njenega sina. Ta sin sem jaz, gospod župnik.«

»Ah, kaj to meni mar ... sem tako bolan ... oh, bolan ...«

Tomaža je minevala potrpežljivost. Uganil je, da je župnikovo ječanje le v najmanji meri upravičeno in da se župnik dela bolnega samo, da bi se ognil pogovoru s Tomažem.

»Neče me poznati! In vender je oče ene dvaintridesetinke mojega života; na srečo ni ta klada nič dodala moji pameti, sicer bi jaz najbrže po vseh štirih lazil po svetu.«

»Pojdite z bogom ... oh, sem tako bolan ... srečen pot vam želim – sem tako slab ... še govoriti ne morem ... z bogom, z bogom.«

Tako je govoril in ječal župnik in mahal z rokama okrog sebe in se delal, kakor da ga začenja zvijati božjast. Tomaža pa je prevzela jeza in široko se je postavil pred župnika.

»Jaz sem Tomaž Krmežljavček,« je rekel tako glasno, da ga je slišala kuharica, ki je prisluškovala na vrhu stopnic. »Vaš sin sem, vaš in Neže Krmežljavke, ki ste jo vi zapeljali in v nesrečo spravili.«

»Ni res!« je zakričal župnik. »Jaz vas nič ne poznam.«

»Vaš sin sem, ki ste ga pustili stradati in trpeti med tem ko ste vi živeli v izobilju.«

»Oh ... sem tak revež ... in tako bolan.«

»To je kazen za vaše grehe,« je zavpil Tomaž. »Dolgo tako ne boste več živeli, ker vas bo zalila mast. In zdravila vam tudi ne dam. Pač pa pojdem jutri na sodnijo in vas bom tožil. Vse stroške do mojega štirinajstega leta boste plačali. Jaz imam vsa pisma, ki ste jih pisali moji materi in jih bom sodniji predložil.«

Tomaž se je obrnil in je moško odkorakal iz kleti ne meneč se za župnikovo prestrašeno ječanje.

Zunaj ga je ustavila kuharica in ga prijela za rokav.

»Gospod Tomaž – saj se bodo dali gospod še pogovoriti.«

»Naj gre stvar svojo pot,« je vzkliknil Tomaž. »Tako komisijo bom vzdignil, da je še nikoli ne bilo in vse bo prišlo na dan in potem bo gorje in škripanje z zobmi.«

»Gospod Tomaž!«

»V tej hiši se sploh več ne menim! Z bogom! Če mi imate pa kaj povedati, zglasite se v treh dneh v Ljubljani pri meni.«

In ošabno je zapustil šentjanški farovž.

V.[uredi]

Zopet jo sedel Tomaž za svojo mizo v katoliškem gospodarskem zavodu. A držal se je jezno in metal je sovražne poglede na ravnatelja.

»Vi me hočete telesno in duševno uničiti,« je govoril Tomaž ravnatelju. »V sedmih dneh sem izvršil revizijo, za katero bi vsak drugi rabil tri tedne. Ne samo, da sem vse v red spravil, tudi iztirjal sem vse. Konsum je rešen. In zdaj, ko se niti prespal nisem, naj grem že zopet in kar na drugi konec dežele?«

»Kar vam ukažem, morate izpolniti,« je velel ravnatelj z nenavadno energijo, kajti bal se je, da bi se Tomaž zopet začel bližati njegovi ženi. »Jutri morate odpotovati.«

»Še tisti, ki je na smrt obsojen, sme apelirati na višjo instanco, jaz naj bom pa popolnoma brezpraven?« Tomaž se je dvignil izza mize in je segel po svojem klobuku. »Dovolite, da si preskrbim zdravniško spričevalo in ga predložim načelstvu. Kadar bo zdravnik dovolil, da grem na potovanje, se pa zopet oglasim v pisarni. Vzemite na znanje gospod ravnatelj, da sem bolan.«

In Tomaž je z roko pozdravil ravnatelja in svoje tovariše, pomežikal tipkarici Filipini in je odšel iz pisarne.

»Če me zatoži, pa razkrijem vse,« se je sam pri sebi rotil Tomaž. »In da mu povrnem njegovo nesramnost, bom še danes poslal njegovi ženi nekaj cvetlic. Pa se naj od jeze in ljubosumnosti razleti.«

Tomaž je bil pač v resnici potreben počitka, a privoščiti si ga ni mogel, kajti čakalo ga je mnogo opravil.

Najprej je bil novič prosil svojega nominelnega očeta Boltežarja Krmežljavčka, naj mu izroči pisma, ki jih je našel v zapuščini svoje žene.

»Sem prisegel – pred velikim altarjem sem prisegel – prej ne, da boš polnoleten,« se je branil Boltežar in ker ga je Tomaž hudo prijemal in pestil, mu je ušel iz hiše.

Tomaž pa ni mislil odnehati in hotel je za vsako ceno dobiti pisma.

»Ko bi bil imel jaz pri Sv. Janezu tista pisma v rokah, bi bil fajmoštru Jošku Mrcini in njegovi kuharici Franciki Omahen že posvetil. A kaj, ko nisem imel ne enega teh pisem, ko sploh še nobenga teh pisem nisem videl. Moral sem vse riskirati in nisem ničesar opravil. To ni nič! To mora postati drugače. Prej moram vedeti, kaj so moji očetje pisarili moji materi, potem bom lahko vsakega primerno prijel in ne tako, kakor sem Joška Mrcino pri Sv. Janezu.«

Tomaž je poznal prav preprosto sredstvo, da pride do pisem. Zvečer je šel v krčmo Luke Magarca, kjer sta se Boltežar in tudi vpokojeni eksekutor Smole najraje mudila in je »v proslavo svojega srečnega povratka z dežele« naročil štefan močnega vina. Pri drugem štefanu je bila družba že tako glasna in vesela, da se je prislinilo k mizi še nekaj tujih, vedno žejnih ljudi, ki so povečali hrup in veselost in pili kakor gobe. Pri četrtem štefanu je Luka Magarac začel peti »polag navade stare, društvo se sastalo je – eee,« Boltežar pa je poskušal »čez jemati« in ker z glasom ni izhajal, je zlezel na mizo in se drl kolikor je mogel. Pri desetem štefanu je stari Smole že tako norel, da je hotel natakarico zarubiti in jo eksekutivno prodati. A možje so mnogo prenesli in Tomaž je moral še več bankovcev položiti na mizo, predno jih je spravil v tisto stanje, v katerem jih je hotel imeti, namreč do popolne pijanosti in nezavesti. Ko je bilo čas, gostilno zapreti, so bili vsi udeležniki tega popivanja, razen Tomaža, tako pijani, da se ni mogel nobeden ganiti.

Tomaž je poklical natakarico »na pametno besedo« k sebi.

»Poglejte jih – tako so pijani, da ne more nobeden domov. Kaj mislite, ko bi jih pustili tu?«

»Vseh že ne,« je odločila natakarica. »Gospodarja spravim v njegovo posteljo, vaš oče in Smole lahko na klopi prespita svojo pijanost, druge pa nesiva na cesto – naj jim policaji naprej pomagajo.«

Tomaž je bil tudi s tem zadovoljen in je natakarici pomagal znesti pet pijanih mož pred hišo. Posadil jih je tako, da so sloneli ob zidu. Pomagal je tudi Luki Magarcu v posteljo in položil Boltežarja in Smoleta z veliko nežnostjo na klop. Pri ti priliki je vzel Boltežarju ključe do skrinje, v kateri je bila spravljena zapuščina Neže Krmežljavke.

»Če bi se moj oče in Smole ponoči prebudila – hm, pustite luč goreti in postavite jima na mizo štefan vode in štefan vina.«

Tako je ob slovesu naročil Tomaž natakarici in ko je bil poravnan še ostanek računa, je veselega srca odšel iz Magarčeve krčme in žvenketal z Boltežarjevimi ključi, kakor bi bili sami tolarji.

Ob zidu so sedeč na tleh sloneli pijanci in smrčali. Tomaž je ravno razmišljeval, ali bi jim zamenjal klobuke ali jim sezul in skril čevlje, ko je zaslišal izza vogala enakomerne korake. Trenotek pozneje se je prikazal redar.

»Kaj pa to pomeni?« je vprašal, videč pijane jogre ob zidu.

»Domu ne morejo,« mu je pojasnil Tomaž. »Ravnokar so jih znosili iz Magarčeve gostilne.«

Redar je stopil k zidu, je prvega pijanca začel stresati in ko je videl, da se je prebudil, je nanj zavpil:

»Kaj pa delate tukaj?«

Pijancu se je zakolcalo, pogledal je redarja debelo in zaklical:

»Nesramnost! Ali vas kaj briga, kaj tu delam? Saj jaz tudi vas ne vprašam, kaj tu delate.«

»Slišite – ali hočete morda v špehkamro?«

»Zakaj ne – če se dobi tam črna kava.«

Redar je poskušal svojo srečo tudi pri drugih pijancih. Prebudil jih je pač, a naprej niso mogli; eni so kar popadli, dva pa sta začela kričati in peti in naenkrat se je iz gostilniške sobe Luke Magarca slišalo tuljenje in je začel na okno razbijati Boltežar in klicati na pomoč, češ, da ga hočejo bele miši snesti.

Tedaj je pa Tomaž izdajalsko zapustil ubogega redarja in je pobegnil domov. Vzel je iz očetove skrinje škatljo, polno vsakovrstnih pisanj, ter jo nesel v svojo skromno podstrešno sobico.

»Nekaj ur imam le časa, da vse to pregledam – predno se oče strezni, bo delo že davno končano.«

Tomaž se je takoj lotil dela. Razvrstil je pisma po podpisih in jih potem čital, ter si obenem zabeleževal glavne podatke. Mnogo je bilo teh pisem in vmes so bila tudi prav zanimiva in vsa so bila očividno pisana od duhovskih rok. Samo razločnega podpisa ni bilo nikjer. Vsa pisma so bila le podpisana »Tvoj Janez« – »Tvoj stari prijatelj Anton« – »Pozdravlja te Matevž« – pravega imena ali celo naslova ni bilo nikjer.

»Na srečo so ohranjeni zavitki s poštnimi pečati,« je govoril Tomaž. »Moji očetje so bili previdni. Nobeden se ni podpisal in nobeden ni zapisal ne kraja, ne datuma. A po zavitkih in poštnih pečatih bom dognal čas in kraj – po pisavi in krstnem imenu pa osebo piščevo. Ne boste mi ušli, moji ljubljeni očetje!«

Tomaž je neutrudno delal vso noč. Preštudiral je vsa pisma in vse kar je smatral za potrebno, zabeležil. Bil je že dan, ko je pisma nesel nazaj v Boltežarjevo skrinjo in legel k počitku, mrmrajoč:

»Kataster svojih očetov bom napravil – na podlagi teh pisem bom dognal osebe – in potem jih bom oskubil – le škoda, da nisem našel ne enega pisma Joška Mrcine, fajmoštra šentjanškega.«

Skoro ves dan je Tomaž prespal in spal bi bil še dalje, da ga ni prebudilo energično trkanje na vratih.

»Tomaž, vstani, – neka ženska bi rada govorila s teboj.«

»Oče je torej že doma,« je mislil Tomaž, čuvši Boltežarjev glas in potem zaklical: »Naj počaka, – pridem koj.«

Ženska, ki je Tomaža čakala, je bila farovška kuharica Francika Omahen. Tomaž se je resnično vstrašil, ko jo je zagledal, kajti pregledovanje pismene zapuščine njegove matere mu je pokazalo, da se je s svojim nastopom proti župnikn Jošku Mrcini vsaj zelo prenaglil. Čmerno je pozdravil Franciko Omahen in jezilo ga je, da je moral žrtvovati celo krono, da je očeta Boltežarja odpravil z doma.

Francika Omahen je bila v vidni zadregi in je pripovedovala vse mogoče, da se krčmarica omoži s konsumskim prodajalcem, da bo natakarica vzela postiljona, da so se mački pri Sv. Janezu čudovito pomnožili in da fajmoštra že celo v možganih trga.

»Prišla je točno, kakor sem rekel – v treh dneh,« je med tem razmišljeval Tomaž. »Nekaj slabe vesti ima Joško Mrcina vendar, drugače bi je ne bil poslal.«

Kuharica je pripovedovala, pokašljevala in se davila in ni vedela, kako bi začela izpolnjevati svojo misijo, Tomaž je pa trdovratno molčal in samo razmišljeval, kako bi se rešil iz zadrege.

Naposled je Franciki Omahen zmanjkalo novic in ko je še razjasnila rodbinske razmere svoje sestre in njenih otrok, je pogumno pljunila v svoj robec.

»Da ... seveda ... da ... hudo je na svetu ... in kaj sem hotela še reči? Ah, da, zaradi vaše matere sem hotela z vami govoriti. Zadnjič ste bili tako hudi in razburjeni, ko ste govorili z našim gospodom. Pa sem rekla gospodu: Bom pa jaz to stvar v red spravila.«

Tomaž je naredil resen obraz in je zaničljivo odmahnil z roko.

»Je že vse v redu,« je rekel hladno. »Če me župnik neče poznati kot svojega sina, naj pa pusti. Jaz od njega ničesar ne zahtevam. Kar pa gre po postavi, to bom že dobil. In nič ne bom prizanašal in nobenih obzirov ne bom imel.«

Francika Omahen je z lisjaškim pogledom premerila Tomaža in potem sladko rekla:

»Gospod župnik pravijo, da vaši materi niso nikoli nobenega pisma pisali. Da, in posvetovali so se z nekim učenim gospodom in so izvedeli, da vi ne morete nič zahtevati.«

»Čemu so pa potem vas k meni poslali?« je vprašal Tomaž. »Kar na sodnijo naj me naznanijo.«

»E, kaj bodo na sodnijo naznanjali!« je menila Francika Omahen. »Še nikoli se niso tožarili. In dobrega srca so in vsakemu pomagajo kolikor morejo, čeprav so revni.«

»Samo svojega sina nočejo poznati,« se je rogal Tomaž. »Res, dober gospod – pa naj bo kakor hoče. Le recite gospodu župniku, da jih lepo pozdravljam in jim želim vse dobro.«

»E, kaj bi se tako jezili,« je prigovarjala Francika Omahen. »Saj veste, kako je z gospodi. Pod kožo so krvavi, kakor smo mi in zgodi se že, da se kateri spozabi. Pa vi nimate nobenega pisma in sploh nobene pravice – a gospod so vender rekli, da bi radi za vas kaj storili.«

Tomaža so te besede kar poživile in vzbudile vso njegovo nesramnost. Že ves je bil obupan, da se mu je prvi naskok na enega svojih dvaintrideset očetov ponesrečil, a zdaj je spoznal, da igra vender še ni izgubljena.

»Ljuba Francika Omahen,« je dejal Tomaž slovesno. »Vi ste mi sami priznali, da ste brali pisma, ki jih je moja mati pisala gospodu župniku. In župnik Joško Mrcina je na taka pisma vselej poslal nekaj denarja. Ali ni res?«

»Ne vem – jaz nič ne vem,« je rekla kuharica, a poznalo se ji je, da jo je Tomaževa sigurnost spravila iz ravnovesja.

»Pa jaz vem – in dokazal bom to – in na pošti se bo to dognalo,« je lagal Tomaž. »O, jaz sem se že sam prepričal na pošti – natančne podatke imam in vse bom dokazal , vse.«

Kuharica Francika Omahen je bila prepričana.

»Ne more biti,« je jecljala, »pa če že je ... naj bo kakor hoče ... gospod so revež ...«

»Vem, vem, velik revež – slaba fara ... lakonmi ljudje ... vera peša in bolni so, tako bolni, oh tako bolni ... no, in Francika Omahen mora tudi skrbeti za svojo prihodnjost.«

Francika Omahen je pri teh besedah postala nemirna.

»Oh, kako pa govorite,« je zavzdihnila. »Kaj pa hočete meni, ki sem se tako za vas potegnila.«

»Kako ste se pa potegnili zame?« je vprašal Tomaž in položil svojo roko Franciki Omahen na okroglo koleno.

»Gospod so rekli, da ne dajo nič in da ne dajo nič,« je hitela pripovedovati Francika Omahen. »Rekla sem jim: gospod, sitnosti bodo. Pa so rekli: meni ne more nič škodovati, saj sem že star. Pa sem rekla: Pa dajte Tomažu, kar morete že, da pokažete dobro srce. Pa sem morala dolgo govoriti in sem jih nazadnje pripravila do tega, da so dali petsto kron ...«

»Se nič ne menim,« je vzkliknil Tomaž. »Tisoč kron ali pa nič.«

»Kje naj jih pa vzamejo,« je vsa prestrašena zaklicala Francika Omahen. »Še teh petsto kron sem jim jaz posodila.«

Kuharica je s kolenima krepko stisnila Tomaževo roko in zaupno šepetala.

»Glejte Tomaž, saj ste na naši pošti poizvedovali in dobro veste, da imajo gospod samo nekaj malega v hranilnici.

»Francika Omahen pa tri tisoč kron,« je hitro dostavil Tomaž. »In, glejte, Francika, pobotajva se prijateljsko. Meni dajte tisoč kron ... pa bo vse v redu in še na roke vam pojdem pri prodajalni vaše sestre. Meni tisoč kron, pa se vsemu odpovem.«

»Oh, tisoč kron,« je zajokala Francika. »Tisoč kron ...«

A Tomaž je obstal trdosrčen. Razložil je kuharici, da ji ostane le še dovolj, če župnik umrje, jo poučil, kako naj vse na stran spravi in se končno venderle ž njo pomenil.

»Gospod so rekli, da morate dati pismeno potrdilo, da ste odpravljeni in da nimate nič več zahtevati.«

»Z veseljem,« je dejal Tomaž in je hitel spisati izjavo in pobotnico, med tem ko je vzela Francika Omahen iz nedrij hranilnično knjižico, na katero je že dvignila večjo vsoto ter naštela na mizo tisoč kron in na vsak bankovec je padla vsaj ena solza iz njenih oči.

Tomaž je z nepopisno radostjo pospravil denar in se izkazal resnično hvaležnega. Spremljal je Franciko Omahen po mestu, obiskal njeno sestro, jo peljal na sprehod in na izborno večerjo, ji kupil za spomin zlat medaljon in zvečer užival ž njo razgled z Grada, ki je Franciki Omahen tako ugajal, da bi bila najraje ostala v Ljubljani.

Tomaž je dobljeni denar naložil v hranilnici in s ponosom si je rekel, da je prva stopnica do bogastva položena. Gledal je svojo hranilnično knjižico z zaljubljenimi pogledi in vedno računal, koliko znašajo že obresti in kako se bo kapitalček množil, a čim se je spomnil na Natalijo, ga je minilo vse veselje.

»Premalo je še, mnogo premalo. Smejala se mi bo, če ji povem, koliko imam. In čakati tudi neče več. Ta računski podčastnik, cesarski uradnik bo, penzijon bo imela po njem in čeden človek je tudi. Saj sem vedel, da se tako zgodi. Ko bi bil vsaj že kakih 25 let star, da bi se mogel oženiti, potem bi bilo še kaj upanja, da tega podčastuika izpodrinem. A tako? Nič, nič!«

Tako je modroval Tomaž ponoči v svoji sobici pod streho in je bil žalosten na smrt. Odkar se je povrnil z revizije, je samo enkrat govoril z Natalijo in še takrat mu ni rekla nič drugega, kakor da je zaročena.

»In da boš vedel,« je dostavila, »kar je bilo med nama, naj bo pozabljeno.«

A Tomaž se ni mogel vdati v svojo usodo. Navzlic spoznanju, da je Natalija zanj izgubljena, je le neprestano mislil, kako bi podčastnika izpodrinil.

»Morda se vendar nekaj dobi ... in Kozoglav mora pomagati ... pa Angela ... in vsi znanci ... morda se le kaj dobi.«

Položil je glavo na roke, ki so držale njegovo hranilnično knjižico in je mislil in mislil toliko časa, da je zaspal.

Ravno tisti dan je tudi Natalija mnogo več mislila na Tomaža, kakor je bila sicer njena navada. Očitala si je, da je preveč neprijazno ž njim govorila.

»Tako žalostno me je pogledal ...« si je rekla. »Rad me ima še vedno in tudi jaz ga imam pravzaprav rada. To se pravi: ljubši mi je, kakor vsi drugi, a nič več. Toda – kaj naj ž njim? Zdaj sem že dvajset let stara in čas je, da se omožim. Na Tomaža ne morem čakati.«

Natalija je bila prav hladnokrvna ženska. V tem času, kar je bila pri gledališču, je spoznala moški svet do dobra. Ljubila je edinole sebe in skubila moške, kolikor se je dalo. A le prezgodaj je prišla do spoznanja, da žive v ljubljanskem ozidju sami golaš–kavalirji, od katerih ni ničesar pričakovati. Zaradi tega spoznanja je nastavljala vse svoje mreže, da bi ujela zakonskega moža in je bila naposled še prav vesela, da se je v te mreže ujel računski podčastnik, ki je imel upanje postati kancelist in sčasoma avanzirati še višje.

Tomaž je natančno poznal življenje, mišljenje in čustvovanje Smoletove Natalije in natančno je vedel, kaj veže Natalijo in računskega podčastnika. Prav zato pa se mu je zdelo tako težko, da bi ju spravil narazen.

Najpoprej je upregel vse svoje znance, da poizvedujejo v kakih razmerah živi podčastnik. A slišal je same dobre vesti.

»Hudič je na tako dobrem glasu, da bi se človek zjokal,« je govoril Tomaž svojemu prijatelju Kozoglavu. »Sicer imam še pol leta časa, ker se poprej ta podčastnik ne more poročiti, ali zgodi se lahko kaj drugega. Zapelje mi jo lahko! Natalija je zdaj v nevarni starosti ... in jaz moram zopet na deželo.«

»Kaj bi so dalo storiti?« je vpraševal Kozoglav. »Jaz nimam nobene pametne misli.«

»Verjamem, da je nimaš,« je s 0prepričanjem izjavil Tomaž. »Kot pesnik imaš pravico do tega. A meni že zadostuje, če izpolniš, kar ti naročim in hvaležen ti bom ne do smrti, ampak dejansko.«

Tomaž je pokazal svojo denarnico in Kozoglavu se je razjasnil obraz, kakor da ga je poljubila boginja pesništva.

»Vse storim, kar želiš,« je izjavil Kozoglav. »Vse ... vse ...«

»Dobro, prijatelj,« je rekel Tomaž. »Poslušaj! Jaz nastopim jutri svojo službo in pojdem zopet za nekaj časa na deželo. Ne vem, kdaj se bom vrnil. Ta čas mi pazi na Natalijo. Podčastnik ne sme dobiti prilike, da bi jo zapeljal.«

»A kako naj to storim – saj ji ne morem biti vedno za petami.«

»Vse se da urediti,« je velel Tomaž. »Napravil sem si načrt – če se obnese pač ne vem – ali vsaj toliko upam, da mi podčastnik ne zapelje dekleta, dokler se ne vrnem v Ljubljano.«

Tomaž je peljal Kozoglava v krčmo, mu natančno razložil svoj načrt in mu dal tudi na račun honorarja primeren predujem.

»Čim odidem – začneš takoj delati,« je pri slovesu rekel Tomaž »in če boš rabil še kaj denarja pa piši.«

»Bo vse tako, kakor si naročil,« je dejal Kozoglav in v mislih je dostavil: »Kako jo mora rad imeti, da toliko denarja žrtvuje.«

Lahkega srca Tomaž pač ni izdal tega denarja, a tolažil se je, da bo na novi reviziji že zaslužil toliko, da bo ta izredni izdatek pokrit.

Naslednji dan je nastopil svojo službo. Tipkarica Filipina ga je sprejela z očitajočimi pogledi, ravnatelj pa a trdimi besedami.

»Pritožil sem se pri načelstvu zaradi vašega ravnanja,« je dejal ravnatelj »in dobil sem pooblastilo, da vas takoj odslovim. Samo moji dobroti se imate zahvaliti, da imate še službo. Ukazujem vam, da greste še danes v Petelinje revidirat posojilnico. Ondotni župnik so bolehni in vsled tega je nastal nered.«

Tomaž je vzel ravnateljevo očitanje z vidno zaničljivostjo na znanje, a pokoril se je molče danemu povelju in se že popoldne odpeljal v Petelinje.

Vas je ležala na griču, precej daleč od ceste. Tomaž je moral skoro dve uri hoditi peš, da je dospel na cilj.

Sredi vasi je stala stara cerkev in poleg nje skromno župnišče. Tam se je oglasil Tomaž.

»Gospod so šli obhajat,« mu je odgovorila resolutna ženska, ki jo je našel v kuhinji. »Vi ste najbrže revizor iz Ljubljane? Gospod so povedali, da pridete.«

»Da, jaz sem revizor,« je dejal Tomaž. »Ali so gospod kaj ukazali, kje da bom stanoval?«

»Pri nas,« je odgovorila ženska. »Moj mož je mežnar in organist. Gospod nimajo ne kuharice, ne hlapca – kar je treba, oskrbim jaz.«

Mežnarica je peljala Tomaža v svojo hišo, kjer je bila zanj že pripravljena sobica. Spotoma je izvedel, da je mežnarica že petindvajset let omožena, da ima troje otrok, da bo njena osemnajstletna hčerka imela dvatisoč kron dote, da hoče njen sin postati finančni paznik in da je župnik čuden, pa še jako čuden gospod.

Tekom ene ure se je Tomaž vdomačil na svojem stanovanju in se seznanil s celo mežnarjevo rodovino. Osemnajstletna Marička mu je pomagala spraviti prtljago v omaro. Dasi to ni dolgo trajalo, je Tomaž vendar imel priliko spoznati, da bi si prebivanje v Petelinjah prav primerno olepšal, če bi mežnarjevi hčeri pomagal, da dobi nekoliko preteklosti.

Po večerji je šel Tomaž v župnišče, da se predstavi župniku, o katerem so vsi govorili, da je čuden, pa še jako čuden gospod.

Župnik je bil visok, bledoličen mož. Tomaž je vedel, da je župnik šele nekaj nad štirideset let star in se je čudil, da je že ves siv in polomljen.

»Kakor opran mrtvaški prt, tako barvo ima,« si je mislil Tomaž, pozdravljajoč župnika z izbrano pobožnimi besedami, »oči pa ima upadle in svetijo se mu, kakor da bi v njih gorel ogenj.«

Tomaž se je obenem oziral po sobi in se skoro prestrašil, videč poleg župnikove pisalne mize viseti popolno z žico zvezano človeško okostje.

»Zunaj na vratih ima zapisano memento mori, tu pa visi celo človeško okostje, ta človek je res čuden, pa še prav čuden mož.«

Tako si je mislil Tomaž, med tem ko je s hlinjeno ponižnostjo deklamiral svoj govor o važnosti gospodarske organizacije za naše dobro, verno ljudstvo in za zmago svete katoliške cerkve.

Župniku se je videlo na obrazu, da ne posluša, kaj govori Tomaž, nego da so njegove misli drugje.

»Lepo, lepo,« je dejal župnik, ko je Tomaž končal. »Mora že tako biti, saj so gospodje v škofiji tako odločili. A veste, jaz nimam pravega smisla za take organizacije. Človek vender živi za to, da se pripravlja za večnost, ne pa, da bi na tem svetu kar mogoče dobro živel.«

»Da, za večnost živimo, za nebeško kraljestvo bi se morali pripravljati, za sodni dan,« je vzdihoval Tomaž, na tihem pa si je rekel: »Ta človek je neumen.«

Župnik je peljal Tomaža v pritlično sobo in mu izročil več ključev.

»Tu imate ključ od sobe in tu ključe od blagajne,« je govoril župnik. »Kar sem prejel, je vse v blagajni, samo zmešano je vse – jaz se ne razumem na take stvari. – Tu je posojilnični denar, cerkveni denar in moj denar. Oznanil sem že v nedeljo, naj pridejo ljudje z vložnimi knjižicami. Torej vam ne bo težko vse knjige v red spraviti in mežnarja izvežbati v poslovanju tako, da bo lahko sam vodil posojilnico.«

»Vse se zgodi vestno in natančno,« je slovesno izjavil Tomaž in popadel blagajniške ključe, kakor pes klobaso. »Jutri začnem in vam spravim vse v najlepši red.«

Župnik je bil zadovoljen in je pomirjen prepustil Tomažu vse ključe.

Tomaž je porabil prvi večer, da se je kolikor mogoče seznanil s člani mežnarjeve rodovine in z bližnjimi sosedi. Spoznal je, da vsi župniku popolnoma zaupajo, da ga smatrajo za gorečega duhovnika in nesebičnega, a že prav čudnega moža.

»Kar je pri nas, uživa same postne jedi,« je pripovedovala mežnarica. »Že sedem let ni užil nič mesa.«

»Da, in z ženskami govori samo pred pričami,« je sramežljivo pripomnila Marička. »Samo take ženske smejo same v farovž, ki imajo – kako se že pravi? – a, da, kanonično starost. Zato imenujejo take ženske pri nas star kanon.«

Iz vsega, kar je izvedel, si je Tomaž napravil sodbo, da mora biti župnik nekoliko zmešan. V tem ga je posebno potrdilo dejstvo, da mu je župnik kar izročil blagajniške ključe.

Naslednje jutro je začel Tomaž z delom. Spoznal je kmalu, da je posojilnica v največjem neredu, da so vpisi v knjige napačni ali pomanjkljivi in da bo treba vse iznova začeti. A oprijel se je dela z veseljem, kajti blagajna je bila polna in Tomaž ni dvomil, da se mu posreči spraviti vse v tak red, da bo zanj kaj dobička ostalo. Lijudje so mu prinašali vložne knjižice in videl je zopet, da je mnogokaj napačno vpisano, a da ljudje tega še zapazili niso, kakor tudi dolžniki niso zapazili, da je marsikdo veliko več plačali na obrestih, kakor je bil dolžan.

»To ljudstvo je res verno in pošteno,« je sam pri sebi rekel Tomaž. »Sam zlodej bi bil, če bi si tu ne pomagal do lepih kronic.«

Delal je marljivo od jutra do večera. Zjutraj je šel vsak dan k maši, zvečer po delu pa je zopet vstopil v cerkev, kar mu je pridobilo zaupanje in spoštovanje faranov.

»Pobožen je in marljiv, kakor čebela,« so govorili možje. »Priden in prijazen je in bogaboječ,« so govorile ženske. »In lep fant je, da malo takih, četudi ima čuden nos,« so govorila dekleta in najraje mežnarjeva Marička.

Čez nekaj dni je dobil Tomaž prvo Kozoglavovo pismo.

»... Začetek je dober. Najprej sem povedal Magarcu in Boltežarju, da po občem mnenju podčastnik sploh ne misli Natalije vzeti, ampak da jo bo samo zapeljal, potem pa jo na cedilu pustil. Zdaj svari že cela hiša Natalijo, naj bo previdna. Tudi stari Smole že govori, da vojakom ni zaupati. Snoči sem poslal Železnikovega hlapca, da je Nataliji zapel pod oknom: „Fantič bo v zibki spal, jaz bom na vahti stal, ti se boš jokala, jaz pa smejal.“ Natalija se je tako razjezila, da je vrgla na hlapca posodo z vsebino vred. Moral sem mu plačati dve kroni.«

»Izvrstno gre,« se je smejal Tomaž. »Sicer me je Kozoglav gotovo za eno krono ogoljufal, a naj mu bo prizanešeno.«

Tomaž je takoj spisal Kozoglavu obširno informacijo za nadalnje delovanje in se potem zopet posvetil svojemu delu.

Življenje v vasi je bilo enolično in dolgočasno. Ljudje so ves dan delali in molili in hodili zgodaj spat in Tomaž ni vedel, kaj bi zvečer počenjal. Pri mežnarjevih ni našel kratkočasja. Po večerji je vzela mežnarica rožni venec v roke in je molila in drugi so dremaje odgovarjali in potem šli v posteljo. Čez teden dni je bil Tomaž tega dolgočasja do grla sit.

»Nekaj zabave si moram vendar zagotoviti,« je modroval, ko je zvečer spravljal mizo v posojilnici v red. »Mežnarjeva Marička se bi dala morda pregovoriti, ali oče in brat se mi zdita nevarna in mežnarica je iz rodu furij. Vsekako bom začel danes rekognoscirati.«

Po večerji je Tomaž zapustil mežnarjeve hišo, češ, da mora v sosedni vasi govoriti z nekim posojilničnim dolžnikom, ki se še ni oglasil, dasi je bil že večkrat klican. Tomaž je šel res iskat dotičnega moža, se pomudil nekoliko v ondotni krčmi in se potem počasi vračal proti domu.

»Res, verno in pošteno ljudstvo prebiva tod,« je razmišljeval Tomaž. »Tu se spozna, kako vpliva vera na nravnost. Ponočevanja menda sploh ne poznajo. Nisem še slišal, da bi kdo ponoči zaukal. In vasovanje jim mora biti popolnoma tuja navada.«

Prisedši do vasi je Tomaž zavil v stran in šel proti župnišču, kjer je videl razsvetljeno okno.

»Čuden mož, ta župnik,« je ugibal Tomaž. »Že dober teden sem tu, pa sem ga le trikrat videl. Ves dan tiči doma, dasi nima skoro nič opraviti. A ponoči tudi ne spi. Moram vendar pogledati, kaj dela.«

Tomaž se je splazil po senci do župnišča in splezal na vrtu na drevo.

»Tu pač ne bom nič takega videl, kakor nekdaj v Mračnem selu, ko je prišel župnik Bradavica v sobo svoje ljube Katrice.«

Tomaž je razločno videl v župnikovo sobo in kar je videl, ga je pretreslo.

Župnik je klečal pred razpelom, je vzdihoval in jokal in se bičal, da je imel ves krvav in razbit hrbet.

»Strašno,« je zavzdihnil Tomaž. »Kaj se mora goditi v možganih tega nesrečnega človeka. Nemara je versko blazen.«

Na Tomaža je prizor, ki ga je videl, napravil tak vtisk, da je ves potrt zapustil drevo in se napotil naravnost proti domu. Nič več ga ni mikalo, da bi šel po vasi rekognoscirat. A ko je zavil okrog cerkve in je zagledal pred sabo mežnarjevo hišo, je obstal in se hitro stisnil v senco. Od mežnarjeve hiše se je namreč plazil človek ob zidu in je krenil po cesti do županove hiše, kjer je naenkrat izginil.

»Če se ne motim, je bil to mežnarjev fant – pri županu pa imajo zelo brhko deklo. Na koru poje in molitvenik ima kakor mašne bukve.«

Tomaž je sklenil, da bo mežnarjevega fanta drugi dan prijel tako, da mu ne bo ušel in se je odpravil domov s tolažilno zavestjo, da se bo morda vendar dalo kaj dobiti za kratkočasje.

Naslednji dan je bila nedelja. Tomaž je poslušal župnikovo pridigo z največjo pozornostjo in si napravil o njej kratko sodbo: »ta človek pridiga o verski novosti po lastnih skušnjah.«

Po maši je Tomaž šel z mežnarjevim fantom v krčmo in ga na potu nenadoma trdo prijel.

»Ti se pa dobro pripravljaš za financarja,« mu je rekel. »Ti boš vsakega tihotapca vzel.«

Fant je zardel in plaho vprašal, kaj mu Tomaž hoče.

»Nič ti nočem,« je dejal Tomaž. »Saj sva vendar prijatelja. Le opozoriti te hočem, da bodi previdnejši. Snoči sem te videl, ko si se splazil k županovi dekli.«

Fant je bil ves prestrašen in je Tomaža hitro potegnil na stran.

»Lepo vas prosim – nikar nič ne povejte – če bi to župnik izvedeli – raztrgali bi me in pregnali iz vasi.«

»Kaj so župnik tako hudi? Meni se zdi, da so dobri.«

»Saj so dobri, ampak človek bi moral biti brez greha; če pa izvedo za kak greh, pa zdivjajo in na prižnici osramote človeka, da mu ni več obstanka.«

»A pri spovedi vendar vse izvedo in kakor sem spoznal, hodite tu vsak mesec k spovedi.«

»Hodimo že – pa kdo bo tako neumen, da bi kaj takega povedal, kar župniku ni všeč. Župnik so trdno prepričani, da ni pri nas nič greha.«

Tomažu se je zdelo potrebno, da izpraša mežnarjevega fanta natančnejše in izvedel je toliko mičnih stvari, da je bil nad vse pričakovanje zadovoljen.

»Tempelj kreposti ta vas pač ni – a hinavščina je razvita do redke popolnosti.« To je bil sklep, ki si ga je napravil Tomaž na podlagi informacij mežnarjevega fanta in ki mu je dal pogum, da poskusi svojo srečo pri mežnarjevi Marički. Takoj pri prvem približanju se je izkazalo, da je Marička jako dovzetna za tople in laskave besede in ker se tudi ni preveč branila na kmetih običajnim izrazom dopadajenja, je Tomaž zaključil nedeljo z zadovoljivo nado, da nadaljnje njegovo prebivanje v tem kraju ne bo tako dolgočasno, kakor je bil začetek.

Vsled prijateljskega občevanja z mežnarjevim fantom je Tomaž tekom prihodnjih dni izvedel še mnogo skrivnosti te fare in ker je spretno vse vporabil, je imel kmalu popoln vpogled v vse razmere.

Naslednjo nedeljo je bil domenjen z mežnarjevim fantom, da pojdeta v sosedno faro na žegnanje, z mežnarjevo Maričko pa je bil domenjen, da pojdeta skupaj domu. Zjutraj po maši je dobil na pošti že več dni težko pričakovano poročilo iz Ljubljane. Kozoglav mu je pisal!

»... Bomba je počila. Vsled vednih svaril je Natalija svojega ženina ostro prijela, če jo hoče res samo zapeljati in jo potem na cedilu pustiti, ali če ima poštene namene. Podčastnik je bil zelo ogorčen in dal je Nataliji svojo častno besedo, da jo vzame. Povedal mi je to sam v krčmi »Pri zgubljenem sinu«. Rekel mi je, da Natalijo presrčno in resnično ljubi in da se ž njo poroči, čim postane kancelist. Z ozirom na to sem storil po tvojem naročilu še nadalnje korake. Iztaknil sem tri pripravne ženske, ki sem jim plačal vsaki po 20 K ...«

Dasi je pismo Tomaža silno zanimalo, je vendar prekinil čitanje. »Kje se je Kozoglav tako izvežbal v goljufiji,« se je vprašal Tomaž »Po 20 kron pravi, da je ženskam dal ... a jaz bi prisegel, da jim še po 10 K ni plačal.«

»... plačal vsaki po 20 kron,« je čital Tomaž dalje. »Prvo sem poslal zjutraj k Nataliji na dom. Ženska je pripeljala triletnega otroka seboj. Zdihovati zna izvrstno. Stopila je pred Natalijo in kakor sem jo naučil je rekla: Gospodična! Ta otrok je sinko vašega ženina. Jaz, nesrečna zapuščena zapeljanka, vas prosim, vzemite še otroka, če ste mi prevzeli že ženina. – Natalija se je prestrašila in je bridko jokala in je mnogo izpraševala. Babnica je izborno lagala; Natalija ji je vse verjela. Tisti večer je bil velik dirindaj. Podčastnik je prisegal, da nima nobenega nezakonskega otroka in hotel je vedeti, kdo je tista ženska, ki je bila pri Nataliji in kje stanuje, da jo bo tožil. A Natalija je v svoji razburjenosti ono žensko vprašala za vse mogoče stvari, samo ne za ime in za stanovanje. Ker pa se je dala Natalija zopet pomiriti, sem čez tri dni poslal drugo žensko z dveletnim otrokom. Poslal sem jo nalašč ob času, ko je bila samo stara šivilja gospodična Marija doma. Ženska je vprašala za Natalijo in ko je izvedela, da je ni doma, je začela psovati, da naj jo bo sram, ker je ubogi zapeljanki prevzela ženina in njenemu otroku očeta. Razsajala je tako, da je ni mogel nihče nič vprašati in je potem preklinjajoč vso hišo ubežala. Natalija se je silno togotila, toliko bolj, ker se ji vsa ulica smeje. Ta večer je rekla podčastniku, da na njegovo častno besedo nič več ne da. Zaljubljeni podčastnik je novič prisegal, da nima nobenega otroka in je zdaj dolžil svoje stanovske tovariše, da so poslali ti dve ženski z otrokoma do Natalije samo da bi ga spravili na slab glas. Natalija mu sicer ni več verjela, a dala se je vendar pregovoriti. Mika jo pač zakon. Naročila pa je, da naj nobene take ženske več ne puste v hišo in če bi se katera prikazala, naj takoj pokličejo redarja. Z ozirom na to sem poslal še tretjo žensko v boj. Ravno opoldne, ko je Natalija slonela na oknu in so ljudje hiteli domov, da jih je bila ulica polna, je prišla ta ženska mimo hiše in je svojemu otroku pokazala Natalijo in začela kričati: „Glej, otrok moj, to je tista ženska, ki hoče tebi vzeti očeta in meni ženina. Z vsemi mogočimi ljudmi se je že vlačila, a ker je nobeden drug ni hotel vzeti, pa lovi zdaj ubogega podčastnika. Fej, sramota, fej, jaz ti bom še pokazala. Vse življenje te bom preganjala!“ Ljudje so drveli skupaj; ženska je še nekaj časa razsajala, potem pa je hitro odkurila, še predno je prišel redar. Ko je ta dan prišel podčastnik na obisk, ga je sprejel stari Smole in ga izpovedal temeljito ter ga nagnal s takimi besedami, da mi moj estetski čut brani, jih zapisati. Beseda je dala besedo, končno je podčastnik zagrabil za sabljo, da bi z eksekutorjevo krvjo opral svojo užaljeno čast, a ker je Smole izkazal sablji naravni respekt s tem, da ji je pokazal hrbet in hotel pred njo zbežati, se je podčastnik zadovoljil s tem, da je dvignil svojo nogo in Smoleta pozdravil s podplatom. To je Smoletu zaprlo sapo in ga pripravilo ob dva zoba, s katerima se je dotaknil stopnic. Zaroka je razveljavljena. Pri iskanju omenjenih žensk sem imel znatne stroške, ki znašajo, glasom priloženega detajliranega računa 118 K ...«

»Likvidirano!« je veselo zaklical Tomaž. »Hura – zmaga je naša.«

V naglici je spisal Kozoglavu primeren odgovor, kateremu je dodal bankovec za sto kron, ki ga je vzel iz posojilnične blagajne, in se potem odpravil z mežnarjevim fantom na žegnanje v sosedno faro. Tam je preživel vesel dan, kateremu je sledil jako vesel večer, kajti Tomaž je šel z mežnarjevo Maričko sam domov in sicer po bližnjici. Na meji domače fare se je Marička ustavila in ni hotela naprej. Šele z velikim trudom je Tomaž dosegel, da mu je razodela vzrok tega obotavljanja.

»Veš, to je tako,« je rekla Marička in sramežljivo povesila oči, »kar se grešnega stori v tuji fari, tega se v domači fari ni treba izpovedati.«

Tomaž je temu načelu z navdušenjem pritrdil in je poleg večne ljubezni in večne zvestobe Marički tudi prisegel, da se ji zaradi njega v domači fari ne bo treba izpovedati nobenega greha.

Četudi je Tomaž vse bolj hrepenel, da bi se že vrnil v Ljubljano, vendar je bil sedaj v obče zadovoljen s svojimi razmerami. Čez dan je delal, zvečer je kvartal z mežnarjem, ponoči pa je šel na mejo fare, kjer ga je čakala Marička, ali pa je šel z mežnarjevim fantom v sosedno faro popivat. Spoznal je s kako strogo doslednostjo izvršujejo župljani načelo, da se na ozemlju domače fare ne sme zgoditi noben greh, v tujih farah storjenih grehov pa se ni treba doma izpovedati. Tomažu je resnično imponiralo, kako so znali ljudje napraviti kompromis med svojo vernostjo in med župnikovo versko blaznostjo.

Zakaj da je bil župnik resnično versko blazen, popolnoma blazen, to je spoznal Tomaž nekega večera, ko se je vsled opravkov zamudil v posojilnici. Odpravljaje se domov je slišal iz farovške kleti lajanje in tleskanje. Vedoč, da pri hiši ni psa in ker so bila vrata le priprta je Tomaž prižgal svečo in je šel v klet. Komaj je vstopil, je pa že prestrašen odskočil. Župnik je na pol gol ležal na tleh, priklenjen ob težko verigo, vzidano v zid, in lajal in se bičal in vmes jokal. Tomaž je bil nekaj trenotkov ves trd od presenečenja in groze, potem pa je planil k župniku.

»Za boga – kaj vendar delate – saj to je grozno.«

»Pokoro delam, pokoro za svoje grehe.«

»Gospod župnik, to ni pokora, to je blaznost,« je zaklical Tomaž. »Saj živite kakor svetnik, ali kakor mučenik – kake grehe morete imeti.«

»O, strašen greh sem storil, danes sem ga storil,« je jokal župnik. »Sveto pismo sem čital in prišla mi je misel, o strašna misel, da je imel Kristus brate, in sicer brate po očetu in po materi; strašna misel, da so bili. Jakob in Jozej, Juda in Simeon Kristusovi krvni bratje. Taka misel je trikrat smrtni greh ...«

»Bežite, bežite,« je zaklical Tomaž. »Saj je vseeno, kako je resnično bilo ...«

»Ni vseeno ... greh je ... strašen greh sem storil ... o, zaslužil sem smrt ... o križajte me ...«

Tomaž je postavil luč na tla in je poskusil dvigniti župnika s tal. Toda ni ga mogel dvigniti, ker je bil priklenjen za vrat na verigo, a v ključavnici ni bilo ključa.

»Kje imate ključ?« je vprašal Tomaž. »Kdo vas je priklenil?«

»Sam,« je odgovoril župnik. »Ključ sem vrgel od sebe – ne vem kje leži. Ga bo že jutri mežnarica poiskala.«

Tomaža je spreletelo veliko usmiljenje z blaznim duhovnikom. Očitno je hotel za pokoro ostati celo noč priklenjen v kleti in čakati, da ga šele drugi dan mežnarica najde.

»Mežnarjevi torej vedo, kako je s tem revežem, pa so mi to prikrivali,« je mislil Tomaž in svetil po tleh, da bi našel ključ do verige. »Zdaj šele razumem, zakaj bi mežnar tako rad postal posojilnični blagajnik!«

Poslednjič je Tomaž našel ključ in je rešil župnika, čeprav se je ta branil na vso moč, ter ga nesel v njegovo posteljo in ga zaradi previdnosti zaklenil v njegovo sobo.

»Ta človek spada v blaznico,« si je rekel Tomaž. »Zdaj moram s svojim delom hiteti kolikor mogoče – zaradi postranskega zaslužka. Ta revež mi ni v stanu kaj dokazati, če spravim malo denarja na stran.«

Tomaž ni nikomur nič povedal, kar je doživel z župnikom, marveč je naslednje dni delal z največjo naglico, da bi uredil vse knjige. Zvečer pa je kvartal z mežnarjem in se kratkočasil z Maričko, kadar je nanesla prilika.

Ko je tekom nekaterih dni vse končal in naredil zaključek, je imel v blagajni prav izdaten prebitek.

»Čegav je ta denar? Morda je župnikov, morda je cerkveni denar, morda je kmečki, saj ljudje ne vedo, koliko so vložili. Naj bo že kakorkoli – jaz sem ga bolj potreben kakor cerkev, župnik in kmetje. A ker sem dobrega srca, si pridržim samo polovico.«

Tomaž je pravično odštel polovico denarja in ga spravil. Potem je spisal na dekana obširno pismo, v katerem mu je sporočil, kako je z župnikom in šele potem je poklical mežnarja, da ga poduči v posojilničnem poslovanju.

Mežnarja poduk ni posebno veselil, zanimal se je samo za blagajno, a Tomaž mu ni hotel dati ključev, dokler ne pride dekan. Mežnarju se je to zelo zamerilo in mežnarica je bila dva dni skrajno slabovoljna, a Tomaž se ni dal omehčati, čeprav mu je župnik sam rekel, da lahko mežnarju ključe izroči.

Tretji dan se je pripeljal dekan. Tomaž je imel ž njim v posojilnici dolg pogovor in mu je vse povedal, kar je vedel o župniku.

Dekan je bil tako rejen, da se je komaj premikal. Poznalo se mu je, da mora imeti mastne grehe na vesti in da še ni zanje nikoli pokore delal, a vendar je Tomaževo mnenje, da je župnik versko blazen, odločno zavrnil.

»Takih izrazov ne rabi krščanski človek,« je robantil dekan. »Gospod župnik so le goreč duhovnik, veren kristijan, resnično pobožen gospod, ki se kesajo tudi najmanjšega greha in store zanj pokoro, ne pa norec. Meni se zdi, da ste vi zelo okuženi liberalnega duha.«

Tomaž je najprej slovesno izjavil, da je vseskoz krščanskega mišljenja sicer pa, da se rad pokori mnenju velečastnega gospoda dekana. Obenem pa si je rekel, da mora biti previden.

»Vrag vedi, kaj ta mož namerava – zaupati mu ni nič.«

Tomaževa slutnja se je hitro izkazala kot resnična. Dekan ga je popoldne zopet poklical v posojilnico in ga vprašal, kdaj bo urejevanje posojilnice končano.

»Jaz sem že gotov,« je izjavil Tomaž. »Knjige so vse spravljene v red in tudi vse druge posojilnične zadeve.«

»Tako ... tako ... naja ... kako je pa z denarjem?«

»V blagajni je precej več denarja, kakor bi ga moralo biti glasom knjig – a je–li ta denar župnikova zasebna last ali cerkveni denar, tega ni dognati.«

»To bom že jaz v red spravil,« je hitro rekel dekan. »Kar ključe mi dajte.«

»Prosim ... z veseljem velečastni gospod dekan ... samo prosim za potrdilo ...«

»Kaj?« je zavpil dekan. »Ali mislite, da bom kaj izmaknil?«

»Nikakor ne, velečastni gospod dekan ... ali jaz imam službeno zaukazano, da smem samo proti potrdilu izročiti knjige in denar ... Jaz izgubim služho, če tega ne storim.«

Dekan je grdo gledal in debelo požiral in se jezil, a ni si upal ugovarjati.

»No, daleč smo prišli v dobi liberalizma,« je končno bruhnil iz sebe. »Še katoliški dekan ni več vreden zaupanja ... No pa izročite knjige in blagajno gospodu župniku samemu.«

Tako se je tudi zgodilo. Župnik niti pogledal ni v knjige in ko je Tomaž pred njim našteval denar, je tiho molil in gledal kvišku, med tem ko si je dal dekan vse pokazati in je natančno pazil na vsak vinar.

»Zdaj pa spoštljivo prosim za potrdilo,« je rekel Tomaž, ko je bilo vse končano.

»Kako se pa to napravi?« je vprašal župnik.

»Navedlo se bo, da sem jaz Tomaž Krmežljavček ...«

»Kako se pišete?« je naglo vprašal dekan.

»Krmežljavček, Tomaž Krmežljavček.«

»Ne vem ... tako znano se mi zdi to ime ...« je menil dekan in mišljeno izpod čela pogledal. »Ne vem, kje sem to ime že slišal ...«

Tomaž je vrgel bister pogled na dekana. »E, pa vendar ne ...« si je rekel v mislih in na to hitro dostvil: »Iz Mračnega sela sem doma ... moja mati je bila Neža, moj oče je Boltežar ...«

Dekan je vrgel dolg vprašujoč pogled na Tomaža in je šele čez nekaj časa rekel: »Ne poznam ... nič ne poznam ...«

Tomaža pa to ni prepričalo; mirno je sicer narekoval župniku potrdilo in se potem z največjo spoštljivostjo poslovil od dekana in od župnika, a ponesel je seboj sum, da je tudi dekan Anton Ovek eden izmed tistih dvaintridesetih mož, ki so bili znani z njegovo materjo.

»Te bom že ujel ... « je govoril Tomaž odhajaje iz farovža. »Po pisavi te bom spoznal ... le počakaj par dni ...«

Tomaž je pospravil svoje stvari in je svoje misli obrnil na mežnarjevo rodovino, ki je bila jako neprijazna ž njim, odkar ni hotel mežnarju izročiti blagajniških ključev. Najbolj ga je skrbelo, kako se poslovi od Maričke.

E, kaj ... z obljubami se pri ženskah najbolje izhaja,« si je rekel in je previdno stopil iz svoje sobice, da poišče Maričko, ki je bila mnenja, da odpotuje Tomaž šele drugi dan. V kuhinji pa ni bilo Maričke, marveč samo njena mati.

»Kaj bi radi?« je zaupila mežnarica.

»E – e – malo gorke vode prosim – da bi se obril ...« je v svoji zadregi izjecljal Tomaž.

»Kajpada,« je zagrmela mežnarka. »Šest tednov ste na župnikove stroške pri nas stanovali, naše klobase jedli, naše vino ste pili, fanta ste mi izpridili, moža ste pri kvartah obrali, punico ste mi zapeljali ... da, da, zapeljali ste jo ... Vi ste že tretji lump, ki jo je zapeljal ... a blagajniških ključev niste dali mojemu možu ... in zdaj naj vam dam še gorko vodo? Spravite se proč! V naši krščanski hiši ni prostora za take ljudi.«

In vsa besna se je mežmarica zapodila za Tomažem, zagrabila njegov ročni kovček in ga treščila skozi okno na cesto.

Tomaž je moral oditi brez slovesa in spremljali so ga zaničljivi pogledi.

»Škoda, res škoda,« je menil Tomaž. »Ali naj bo kakor hoče, po vrsti jih primem, naj že da kar kdo hoče, nekaj se bo vender nabralo.«

Tomaž je nesel materina pisma zopet v Boltežarjevo skrinjo in je šel pri belem dnevu spat, želeč sam sebi junačko srečo pri lovu na svoje očete.

Paralelno z večmesečnim zasledovanjem domnevanih očetov je tekla še druga akcija, kateri se je Tomaž posvečal vsaj z enako, če morda ne še z večjo vnemo. Njegovo hrepenenje, pridobiti si Natalijino ljubezen, ni bilo še nikdar tako veliko, kakor sedaj. Natalija se je bila razvila v zrelo lepoto, a postala je še hladnejša in nepristopnejša, kakor je bila poprej. Nesreča, ki jo je imela s podčastnikom, jo je potrla tako, da nekaj tednov sploh ni šla z doma, dokler namreč ljudje niso na stvar pozabili. A od tedaj se ni dala več spremljati od moških, s katerimi se je seznanila na ulici, nič več ni koketirala in nič več se ni nastavljala na promenadah in po obljudenih ulicah. Pač pa je čitala gledališke igre, kar jih je dobila v roke, se zanimala za gledališko rubriko v nemških časopisih in cele večere presedela pri stari šivilji gospodični Mariji, ki se je spominjala za celih petdeset let nazaj vseh nemških igralcev, kar jih je bilo v Ljubljani in vedela vse polno slučajev, da je preprosta gledališka igralka dobila barona ali grofa in celo princa za moža.

Tomaž je nekaj časa opazoval Natalijino početje in dasi mu prijateljica njegovih otročjih let ni ničesar zaupala o svojih načelih in namenih je vendar kmalu uganil pri čem da je.

»K nemškemu gledališču hoče,« je razlagal Tomaž eksekutorju Smoletu, ki je bil vedno v skrbeh, kaj da bo z Natalijo in je vedno tožil, da ni za nobeno delo. »Vse tiste punice, ki nimajo nič talenta in ne pridejo naprej, se smatrajo za preganjane in zatirane in hočejo presedlati in mislijo, da bodo pri nemškem gledališču napravile svojo srečo. Pa jaz vam povem, boter, da za Natalijo ni nič pri gledališču, ne pri slovenskem in pri nemškem. Ženska, ki misli na možitev, sploh ni za gledališče.«

»Prosim te, Tomaž, povej to Nataliji,« je dejal Smole. »Meni nič ne verjame. Zdaj je že toliko stara da bi lahko pametna postala. A kaj zasluži? Komaj toliko, kolikor rabi za svoja oblačila, živiti pa jo moram jaz. Oblači se kakor kaka princezinja, doma pa otepamo repnato kašo.«

Tomaž je ustregel Smoletovi želji in je pri prvi priliki na previden in obziren način dal Nataliji razumeti, kaj sodi o njeni umetniški prihodnjosti. In zaljubljeno je dostavil:

»Glej, Natalija, ali bi ne bilo bolje, če bi se midva sporazumela?«

Toda Natalija je bila hudo užaljena in je ošabno odklonila vsako sporazumljenje s Tomažem.

»Kaj pa razumeš ti o umetnosti?« ga je vprašala. »Nič ne razumeš! Pred par leti si nekajkrat pogledal za gledališke kulise in sem in tja hodiš gledat kake nogavice imajo igralke na odru, pa hočeš govoriti o umetnosti! Jaz pa čutim v sebi poklic za umetnost in hočem postati umetnica.«

»In boš seveda nehvaležni domovini pokazala hrbet,« se je rogal Tomaž, »in slava tvoja bo šla po svetu in prišel bo najmanj kak baron, ki te bo popeljal na svoj grad ...«

»Nič se ne ve,« je hitro rekla Natalija »gotovo pa je, da se ne bom zaljubila v človeka, ki za konsume cuker tehta in račune v red spravlja.«

»Tudi tedaj ne, če bi ti tak človek položil na mizo lepo hranilnično knjižico?« je vprašal Tomaž in vzel iz žepa svojo vložno knjižico ter jo izzivajoče pomolil Nataliji pod nos.

»Tudi tedaj ne,« je ošabno izjavila Natalija.

Tomaž je zopet spravil svojo vložno knjižico, a Natalijina kategorična izjava ga je tako potrla, da je melanholično zavzdihnil:

»Čudno, da se midva kar ne moreva sporazumeti. Kadar sva skupaj, pa se skregava. A glej, Natalija, jaz te imam vender rad in prepričan sem, da se ne bom oženil z drugo. Tebe bi pa vzel, če bi le še malo počakala.«

»Saj čakam,« je hudomušno dejala Natalija. »Le pridno nosi kronice v hranilnico; kadar boš sto let star, boš morda le toliko prihranil, da se boš lahko pošteno oblačil.«

Tomaž je pogledal po svoji obleki in se je nasmehnil. Oblečen je bil skromno, ne samo, ker se mu je zdelo škoda denarja, marveč tudi zato, ker je hotel v svoji službi že z obleko posvedočiti, da živi samo od svoje plače in ni hotel izdati, da je že nekaj denarja na stran spravil.

Od tega večera sta z Natalijo zopet govorila samo vsakdanje stvari in živela drug poleg drugega kakor dva tuja človeka. A Tomaž je imel vedno odprte oči in je dobro vedel za vsak korak, ki ga je Natalija storila. Vender pa je imel trenotke, ko ga je obšla velika žalost zaradi njegove ljubezni do Natalije.

»Treba bi bilo napraviti posebno društvo zoper ljubezen, kakor imamo društvo zoper alkoholizem. In če imamo društvo v varstvo živali pred trpinčenjem, zakaj bi ne imeli društva v varstvo moških pred ljubeznijo.«

Navzlic svoji nesreči v ljubezni in navzlic obilnemu delu s poizvedbami za svoj očetovski kataster, je Tomaž vender še našel dovolj časa ne samo za sprehode s tipkarico Filipino, nego tudi od časa do časa za sestanke z ravnateljevo soprogo in za obiske pri gospe Ines in celo za pripravljanje svoje prihodnjosti.

»Vedno naprej, vedno višje,« si je prigovarjal Tomaž, »če moji gospodarji zaslužijo pri špekulacijah in če so deležni velikih časti, zakaj bi se meni kaj takega ne posrečilo. Korak za korakom – zrno do zrna pogača – nemara postanem še velik gospod.«

VI.[uredi]

O Božiču je bila v Rokodelskem domu napovedana božičnica. Tomaž je izvedel, da se je udeleži tudi škof. Želel je že dolgo časa, da bi bil predstavljen najvišjemu poglavarju katoliške stranke in v nadi, da se to zgodi v Rokodelskem domu, se je udeležil božičnice. Toda škof je ogovoril le nekaj duhovnikov in nekaj odbornikov in se za ponižno sključenega Tomaža ni zmenil.

»Midva prideva že Še skupaj,« je rotil Tomaž, ko je Škof gredoč mimo njega zapustil Rokodelski dom. »Najpametnejših eden pač nisi, to pravijo vsi, in menda ti bom vender kos.«

Nekaj dni po božičnici je poslal Tomaž škofu dvajset kron s preudarnim pismom, naj jih škof milostno sprejme za nameravane svoje zavode. V pismu je bilo rečeno: »... Prvikrat sem iz bližine videl mili obraz Vaše Prevzvišenosti in ves ginjen od te sreče polagam pred Vaš prestol malenkostno vsotico, ki sem si jo mogel utrgati od svoje skromne plače.«

Čez teden dni je ravnatelj z nezaupnim obrazom stopil pred Tomaža.

»Ste–li vi osebno znani s prevzvišenim?«

»Ne, te sreče nisem bil še deležen,« je odgovoril Tomaž, ki se je bil sploh navadil govoriti oficijalno s tistim svetohlinstvom, kakor ga je opazoval pri duhovnikih.«

»Hm – čudno! Prevzvišeni se za vas nekaj zanimajo. Bržčas so kaj izvedeli.«

»Upam, da nič slabega,« je dejal Tomaž. »Čas, ko sem se spozabljal in zabredel v kak greh je že minul. Redno hodim k sv. maši, redno k spovedi in k sv. obhajilu in to me je popolnoma predrugačilo.«

»O, ti hinavec – ko bi ti smel eno pripeljati okrog ušes – s kakim veseljem bi to storil.« Tako si je mislil ravnatelj, a ziniti se ni upal nobene besedice, kajti bal se je zdaj Tomaža še bolj, kakor kdaj poprej.

Malo časa po tem dogodku je prišla Francika Omahen zopet na obisk v Ljubljano. Tomaž ji je posvetil popolnih štiriindvajset ur, toliko raje, ker je vse plačala Francika. Končno jo je pregovoril, da je poslala škofu petdeset kron za njegove zavode in v pismu opomnila, da jo je pripravil do tega »vzorni in za sveto katoliško stvar vneti revizor katoliške gospodarske centrale Tomaž Krmežljavček.«

Tomaž sicer sedaj ni nič slišal, kak vtisk je napravilo to darilo na škofa, a pamet mu je rekla, da je na pravi poti in da se mu bo ta vnema za škofove zavode prej ali slej gotovo dobro izplačala.

»Glavna stvar je, da mene to nič ne velja,« je govoril sam pri sebi. »Drugi bodo sejali, jaz bom pa žel. Tako delajo vsi, kar jih je v katoliški stranki pametnih.«

Delal je res vztrajno za škofove zavode. Celo v zavodu je naveliko jezo ravnateljevo agitiral pri različnih odjemalcih, naj kaj darujejo za škofove zavode in vsak tak dar je bil poslan škofu tako, da je vedel, komu prav za prav mora biti hvaležen za ta darila in kdo se z vnemo trudi za njegove zavode.

Tomaževa agitacija za škofove zavode je začela vznemirjati vse uradništvo in po dolgem posvetovanju so ravnatelj, blagajnik in knjigovodja sklenili, da je treba Tomaža zopet odstraniti iz Ljubljane in sicer za dlje časa.

»Vsaj nekaj mesecev mora ostati zunaj,« je menil blagaijnik. »Med tem časom bomo mi pobirali za škofove zavode in škof bo pozabil na Tomaža, kajti na deželi ne bo nič dobiti za zavode.«

»Pa še sami kaj zložimo – kako okroglo vsoto,« je svetoval knjigovodja. »In če Tomaževega imena ne bo vmes, bo to škof gotovo zapazil.«

Tega pogovora je bilo konec, ko je Tomaž stopil v pisarno. Bil je ta dan skrajno slabe volje. Slučaj je namreč nanesel, da je ob istem času šel od doma, kakor Natalija. Šla sta skupaj do konca stranske ulice v kateri sta stanovala, a prišedši na glavno ulico, je Natalija Tomaža odslovila.

»Ne maram, da bi me kak moški spremljal,« je rekla Natalija, ko se je ustavila . »Sicer sva stara prijatelja, a ljudje bi znali vendar jezike brusiti ...«

»Oj kanalija, čemu lažeš,« je zaklical Tomaž do skrajnosti užaljen. »Jaz sem ti pač preslabo oblečen in tudi preveč neznaten. Ti si vsaj oblečena kot gledališka princezinja, čeprav čivkaš le v zboru, jaz sem pa ubog pisarček v revnem zavodu in tega se seveda sramuješ. Ej, kanalija, jaz te poznam. Pa le pojdi svojo pot ...«

Tomaž se je obrnil na drugo stran in je odšel. Njegove trpke besede so napravile na Natalijo vender nekaj vtiska.

»Tomaž ...« je zaklicala za njim. »Slišiš, Tomaž ...«

A Tomaž ni hotel ničesar slišati. Moško se je držal in je šel naprej, zakaj zadet je bil na najobčutnejšem delu svojega značaja: na svojem ponosu.

»Naj me le zaničuje in naj se me le sramuje,« je govoril sam s seboj. »Kdo ve, kako bo čez nekaj let. Morda bi bil jaz že davno utonil v blatu in uboštvu, da me ni njeno zaničevanje podžigalo k delu. Kolikrat mi je zaničljivo rekla, „kaj bom s teboj – ti nisi nič in nimaš nič,“ – kolikrat me je bičala s takimi očitanji in me tolažila, naj se oglasim, kadar bom kaj imel. Ne vem, kako bi se bilo z mano zgodilo, da ni bilo nje. A da še po cesti ne mara več z menoj hoditi ... to je prehudo. Kaj velja že za sramoto, hoditi po javnih potih z menoj? Čakaj, kanalija, to ti poplačam.«

Take misli je imel Tomaž, ko je hodil po velikem ovinku proti svoji pisarni in delal je strašne naklepe, kako se Nataliji maščuje. Ko je šel skozi Zvezdo, je slučajno obrnil pogled proti Radeckega spomeniku in presenečen obstal. Za spomenikom je sedela na klopi Natalija in poleg nje je sedel mlad mož, v salonski suknji, ki je bila že pred leti izgubila svojo barvo.

»Ah – tako!« Tomaža je pogled na Natalijo in na njenega tovariša tako pretresel, da je šele čez nekaj trenotkov bil v stanu napraviti si sodbo o tem, kar je videl. »Torej zaradi tega muzikanta je nisem smel spremiti. Lej, lej! Jaz sem ji preslab – ta pa ji je dober v svoji povaljani salonski suknji in v svojih pošvedranih čevljih.«

Tomaž se je postavil pred Radeckega spomenik in je od tam opazoval Natalijo in njenega muzikanta.

»V tega je pa zaljubljena! Če bi ga ne imela zelo rada, ne bi ž njim tukaj sedela. Razen podčastnika je doslej imela samo take častilce, ki so se dali skubiti in se zadovoljili z besedami in poljubi. Ta muzikant pa še toliko nima, da bi si kupil pošteno suknjo. Ta ji ne more ničesar dati ... torej ... brez dvoma ga ljubi in kadar je ljubezen nesebična, tedaj je nevarna.«

Tomaž si je izbral klop poleg sifonskega paviljona za opazovališče. Tam je srkala sveži zrak oskrbnica sosedne javne vile in izza njenega hrbta je Tomaž lahko opazoval Natalijo in muzikanta. Da bi ženska ne opazila njegovih manevrov, je začel Tomaž z njo pogovor.

»No, mamica, kako pa kaj kupčija ... dobro, kaj ne!«

»O – kaj pa mislite. Slabo, slabo! Vedno slabše. Ne vem kaj je to ... časih sem že mislila, da so se ljudje že vsega odvadili. In skopi so ljudje. Kmalu bodo zahtevali toliko časopisov, kakor v kavarni. Ko bi se ne dobil semtertja kak boljši gospod, bi ne bilo izhajati. Posebno neki duhovni gospod ... oh, ko bi bili ta v Ljubljani ... Kadar pridejo, vselej dobim goldinar. Da, srebrn goldinar. No, pa saj so tudi po dve uri pri meni in navadno jim moram dajati malo ruma in jih močiti z jesihom ... Mislim, da jih bo kap zadela ...«

Ženica je bila zgovorna in ker je bil Tomaž prijazen in je mnogo vpraševal, sta se prav dobro spoznala. Za slovo je dal Tomaž zaslužiti ženici celo krono in si s tem zagotovil njeno vdanost.

»Kdo ve, če babnice ne bom še kdaj rabil,« si je mislil Tomaž in je krenil proti svoji pisarni, kajti Natalija in muzikant sta se že razšla.

»Gospod Krmežljavček – čas počivanja je potekel!«

S temi besedami in z resnim obrazom je stopil ravnatelj pred Tomaževo mizo.

»Počivali ste štiri mesece. Ves ta čas niste skoro ničesar delali. Prepričali ste me, da imate velik talent za lenobo.«

»Me veseli,« je odgovoril Tomaž lakonično. »Sicer je pa rekel znamenit mož, da je vzlic vsem plemenskim razlikam vsem narodom na svetu ena lastnost skupna, namreč nepremagljivo nagnenje do lenobe.«

»Pustite te neslanosti,« je zaklical ravnatelj. »Tu smo v uradu. In poslušajte: v Drenovem je obolel posojilnični tajnik in ker mora za nekaj časa na jug, ga pojdete vi nadomestovat.«

»Kdaj moram odpotovati?« je vprašal Tomaž, ki se na začudenje vsega uradništva ni čisto nič branil te naloge. »Če hočete, grem že jutri.«

»Zadostuje, da odpotnjete v nedeljo zvečer – torej imate še tri dni časa.«

»Pa pojdem v nedeljo,« je kratko dejal Tomaž in se lotil svojega dela.

Ravnatelj, blagajnik in knjigovodja so se spogledali, kajti nobeden si ni znal razlagati Tomaževe pripravljenosti za odhod, saj se je sicer branil takih poslov, kolikor je mogel.

Tomaž je pa šel to pot jako rad na deželo. Šel je z veseljem, kajti v obližju Drenovega so stanovali trije fajmoštri, ki so bili zapisani v katastru njegovih očetov in med njimi je bil eden, ki je veljal za bogatega, in vrh tega je hotel dobiti Tomaž nekaj časa, da res pozabi Natalijo.

Storil je namreč trdni sklep, da se za Natalijo ne bo nič več zmenil.

»Tri dni imam časa, da ji splačam – potem pa bo konec za vselej. In če iztaknem kje kako bogato vdovo – jo vzamem, naj bo potem kakor hoče.«

Zvečer je šel Tomaž v gledališče. Preskrbel si je sedež v prvi vrsti na desni in si na Pogačarjevem trgu kupil tri limone, ki jih je nesel seboj k predstavi. Poleg Tomaža je sedel Kozoglav in se je čudil, da mu je Tomaž popolnoma prostovoljno plačal vstopnico v prvi parterni vrsti.

Tomaž se ni nič zanimal ne za občinstvo in tudi ne za predstavo. Čimm je zavzel svoj sedež, se je nagnil čez ograjo in je videl in gledal samo muzikanta Piskačka, ki je sedel tik pod njim. Pan Piskaček je piskal na flavto in je užival mnogo simpatij med ženskim svetom, ker je lepo in ginljivo piskal. Ravno ko se je pan Piskaček pripravljal, da poskusi svoj instrument je zapazil, da ga Tomaž gleda, neprestano in nepremično in tudi jako neprijazno. Pan Piskaček je postal nemiren. Tomaževo nepremično zijanje ga je ženiralo, a ni si mogel pomagati. Kakor hipnotiziran je vsak čas dvignil pogled, da vidi, če zija Tomaž še vedno nanj, in ga zopet povesil.

Tedaj se je dvignila zavesa in zbor je stopil na oder.

»Tomaž, poglej Natalijo,« je šepetal Kozoglav. »Danes je pa že taka, da jo je veselje pogledati.«

»Nimam časa,« je odgovoril Tomaž in segel v žep ter spravil v rokav debelo, sočnato limono.

Zbor je začel peti. V tistem hipu, ko je pan Piskaček dvignil flavto in zopet nehote in proti svoji volji pogledal kvišku, je Tomaž ugriznil v limono in napravil vsled limonine kislobe tak obraz, da je moral pan Piskaček flavto odmakniti od ust in je sam začel delati obraze, kakor bi sam jedel limono. In Tomaž je žvečil in delal obraze, čeprav mu je bilo skoro slabo in pan Piskaček se je držal že na jok in je vendar moral delati obraze in si ni znal pomagati.

»Pan Piskaček – co pak je to?« se je razljutil kapelnik in dajal muzikantu nujna znamenja, naj piska.

Piskaček je hitro zopet dvignil flavto in jo primaknil k ustom, Tomaž pa je vzel iz žepa drugo limono in ugriznil vanjo, da mu je sok tekel od ust. In pan Piskaček si pri najboljši volji ni mogel pomagati in je zopet pogledal Tomaža in ko je videl kako grize limono, je zopet začel delati obraze. Jokal se je od obupanja, a obraze je vender delal in ni mogel piskati na flavto, dasi ga je kapelnik med takti ran jem zmerjal v treh jezikih. Zaman je bil vsak poskus. Kolikorkrat je nesrečni pan Piskaček nastavil flavto vselej je Tomaž ugriznil v limono in če se je Piskačku že posrečilo izvabiti svojemu instrumentu nekaj glasov in gledati nekaj trenotkov na note, misel sama, da nad njim eden limone je, ga ni zapustila in moral je zopet pogledati Tomaža in potem zopet delati obraze.

Koncem dejanja je kapelnik kakor tiger planil na pana Piskačka in ga začel po češko zmerjati, da je vse pokvaril in ga pošiljal k vragu. Sicer se je pan Piskaček izgovarjal na Tomaža in na njegovo limono, a to mu ni nič pomagalo. Kapelnik je razsajal dalje, češ, naj Piakaček gleda na note in ne drugam, in razsajal je toliko časa, da je začel drugo dejanje naznanjajoči zvonček.

Pan Piskaček je zavzel svoje mesto in je gledal v note. Krčevito je držal flavto in se ni premaknil in je v srcu prisegal, da za ves svet ne pogleda kvišku, kajti v drugem dejanju je imel kratek, a važen solo. V začetku je šlo vse dobro. Pan Piskaček je neprestano gledal samo v note in je piskal pravilno.

Zdaj je nastopil zbor. Pan Piskaček se je pripravil za svoj solo. Tomaž je igro poznal in je vedel, da je zdaj prišel odločilni trenotek. Držal je limono v roki in čakal z nervozno nestrpnostjo, kdaj da se ozre nanj pan Piskaček. Toda muzikant se ni ganil. Ko je dvignil flavto, se je Tomažu zdelo, da je bitka izgubljena.

»Pa če me sredi predstave aretirajo ... moram mu pokvariti solo.«

Tako si je rekel Tomaž in je obenem začel cmakati polglasno, tako da ga je muzikant moral slišati. Pripravil si je pa tudi nekaj limonovih lupinic, da bi jih metal Piskačku na note.

A pomagalo je že cmakanje. Komaj je pan Piskaček zaslišal cmakanje je začel nemirno drsati po svojem sedežu in kremžil se je in se zvijal, kakor bi ga šegetalo. A premagal se je in nastavil flavto in začel piskati svoj solo. Zdaj je bilo v gledališču vse tiho, razločno se je slišalo Tomaževo cmakanje in zdaj je Piskaček kakor premagan dvignil svoj pogled. V tem trenotku je ugriznil Tomaž v limono in pan Piakaček je naredil tak obraz, da ni mogel dalje piskati.

»Sakramenski ...« je siknil kapelnik ves divji in zapodil orkester naprej, da prikrije Piskačkovo polomijo. Piskaček pa je kakor okamenelo obupanje sedel v orkestru in delal obraze, ko je bil Tomaž že nehal cmakati in grizti limono.

Čim je padla zavesa, se je Tomažu zdelo umestno, da izgine iz gledališča, a po predstavi mu je povedal Kozoglav, da Piskačka pri tretjem dejanju ni bilo več v orkestru in da se je glasom zanesljive informacije dveh biljeterjev tako skregal s kapelnikom, da ga je s flavto v trebuh dregnil in se zarotil, da pod njegovim vodstvom sploh ne bo več piskal.

Zadovoljstvo Tomaževo je bilo veliko. Tolikega uspeha ni pričakoval. Nameraval je muzikanta samo blamirati, a dosegel je dosti več: spravil ga je ob zaslužek. Ravno v nedeljo, ko se je Tomaž pripravljal za potovanje v Drenovo, je prisopihal Kozoglav na njegovo stanovanje.

»Veš kaj sem izvedel? Piskaček je ušel! Noč ga je vzela. Napravil je še dolga, kolikor je mogel in je pobegnil. Zapustil je dva kavčukasta ovratnika in pismo na kapelnika.«

»Naj potuje srečno in spremlja naj ga božja milost,« je dejal Tomaž, ki se je že pripravljal na občevanja z duhovniki na kmetih.

»Kaj pa pravi Natalija?« je vprašal Kozoglav. »Ali naj jo zopet nadziram?«

»Hvala! Tvoje prijateljsko nadziranje mi je predrago. Sploh pa ne maram o Nataliji nič več slišati, kajti prepričan sem, da njeno razmerje s Piskačkom ni bilo tako nedolžno, kakor njena druga znanja. Kadar postane ženska nesebična, tedaj je resnično zaljubljena – in zaradi tega je med Natalijo in med menoj pri kraji.«

Kozoglav pa ni nič dal na ta zagotavljanja Tomaževa.

»A, beži – kaj bi tako govoril! Saj te poznam. Kolikokrat si se že z Natalijo sprl. Saj se sploh kregata, odkar vaju poznam. A če bi ti zdaj pomigala ali te prijazno pogledala, pa bi te zopet imela v oblasti.«

»Ne, ne in ne!« Tomaž je dvignil tri prste desne roke in je slovesno prisegel: »Vse je ven – in oženim se s prvo bogato žensko, ki jo iztaknem, pa naj bo stara kakor zemlja in grda kakor pošast.«

Kozoglav pa se je samo smejal in se prekuceval po Tomaževi postelji.

»Oj Tomaž, pa če bi imel ti cel harem žena, pred Natalijo bi pa vender ne bil zavarovan.«

VII.[uredi]

Več mesecev je prebil Tomaž v Drenovem. V tem času ga je prevzelo prepričanje, da mu je sreča postala popolnoma nezvesta. Česar koli se je polotil, vse se mu je izjalovilo.

Župnik v Drenovem je bil star in siten in je ves dan zmerjal ljudi. Tomaž mu je bil preveč mesten človek in preveč samostojen. Župnik je bil vajen delati s posojilnico kakor se mu je zljubilo in ker se Tomaž ni udal, ga je šikaniral kolikor je mogel.

Farovška kuharica je Tomaža sovražila, ker je občeval z učiteljem in z orožniškim postajevodjo in ker se je pregrešno glasno smejal ter z dekleti šale zbijal, namesto da bi z njo v kuhinji rožni venec molil in poslušal njena modrovanja o čudežnih ozdravljenjih z lurško vodo.

Še huje je Tomaža bolelo in jezilo, da se ni mogel dokopati do nobenega postranskega »zaslužka«. V posojilnici je bilo vse v redu in zaman si je Tomaž mnogo tednov belil glavo, na kak način bi si pridobil kaj denarja. V odboru je bil namreč tudi trgovec, ki je vse posojilniške zadeve dobro poznal in še vse poslovanje natančno nadzoroval, tako da se ni dalo nič napraviti.

Najhuje pa je Tomaža zadelo, da tudi pri svojih treh očetih, prebivajočih v okolici Drenovega, ni ničesar opravil. Komaj je bil prišel v Drenovo, se je informiral o njih razmerah in je na tej podlagi delal načrte, kako jih prime, pa so mu ti očetje vse pokvarili.

Nekega dne je namreč prišel v drenovsko posojilnico okrogloličen in rdeč duhovnik. Sopihal je kakor lokomotiva in potreboval precej časa, predno je k sebi prišel.

»Kaj ne, vi ste gospod Krmežljavček iz Ljubljane?« je debeli duhovnik ogovoril Tomaža. »So mi že gospod župnik povedali. No, me veseli, da, me prav veseli. Kaj ne, vi ste iz Mračnega sela? No, me veseli, me prav veseli. Da, in kaj sem hotel že reči? Kajneda, vaša mati je bila Neža Krmežljavka? Sem jo poznal, da, sem jo poznal. Reva je bila, a vrla krščanska žena. No, me veseli, me prav veseli. Jaz sem župnik Melhijor Ocvirk.«

»Velika čast, klanjam se gospod župnik,« je govoril do skrajnosti presenečeni Tomaž in se globoko priklanjal župniku. »Dovolite, da hvaležno poljubim roko, ki je moji ljubi rajnki mamici izkazala toliko dobrot.«

»Me veseli, me prav veseli, me res veseli,« je sopihal Melhijor Ocvirk in je svojo tolsto rdečo, potno roko pomolil Tomažu pod nos. In Tomaž je spoštljivo poljubil to tolsto, rdečo in potno roko, okrašeno z večletnim črnim robom na nohtih, kajti takrat je še mislil, da bo povišan, kdor se ponižuje, in da nese hinavščina vedno lepe obresti.

A učakal je veliko razočaranje. Ko se je bil z Melhijorjem Ocvirkom tekom nekaterih tednov bližje seznanil, da je vedel, kako je treba z njim občevati in govoriti, se je neko nedeljo popoldne odpravil k njemu na obisk. Seboj je nesel točne prepise tistih pisem, ki jih je Melhijor Ocvirk pred mnogimi leti pisal rajnki Neži Krmežljavki in upal je, da se vrne po isti poti z dobro napolnjeno denarnico.

Melhijor Ocvirk je bil prijazen in gostoljuben gospod. Tomaž mu je poljubil roko in župnik ga je odlikoval s tem, da je postavil pred njega pol litra vina, pol klobase, pol hleba kruha in na poljubno porabo svojo polno tobakero.

»No, me veseli, da ste prišli, da, me veseli res, prav veseli me da ste prišli. Da ... res, me veseli,« tako je s presledki sopihal Melhijor Ocvirk in gledal ter cmakal med tem, ko je Tomaž zaužival ponudeno mu okrepčilo.

»No, me veseli, me res veseli,« je zopet ponavljal župnik, ko je končal Tomaž z južnico in nekaj prahu iz tabakere potlačil v svoj nos. »Me res veseli, da, in kaj sem hotel reči, da, kaj ste pa lepega prinesli?«

»Hvaležnost me je prepeljala, da vas obiščem.« je zavzdihnil Tomaž. »Pisma, ki ste jih pisali moji ranjki materi, so tako lepa. Napravil sem si prepise in jih nosim vedno seboj, in kadar sem žalosten in če nimam opravila, pa jih čitam, ker so tako lepa in ganljiva.«

»No, me veseli, me res veseli, da me veseli,« je hitel sopihati Melhijor Ocvirk in vprašujoč motril Tomaža. »A tista pisma imate še. A tako. No, me veseli, me prav veseli, me prav veseli. Kar imejte jih, da, kar imejte jih. Da, kaj sem hotel reči, da, Neža Krmežljavka je bila dobra krščanska žena. Ali vaš oče še živi?«

Tomaž je naredil žalosten obraz in je obrnil oči k nebu.

»Oče še živi, pa neče biti moj oče,« je zavzdihnil kakor bi bil ves obupan. »Neče me poznati in neče me pripoznati. Ko sem postal dvajset let star, mi je vrgel pred noge pisma, ki ste jih vi velečastni gospod župnik pisali moji materi in je zaklical: Jaz sploh nisem tvoj oče, ampak tvoj oče je župnik Melhijor Ocvirk!«

»A tako je rekel?« je zaklical župnik. »Ha ... me prav veseli, da me prav veseli ..., pa ni res. Jaz nisem vaš oče. Oh, kam bi revež prišel, če bi vse res bilo, kar ljudje govore. Vsak teden pride kaka ženska, pa pravi, da sem jaz oče njenega otroka. Nič ... nič ... nič ...!«

»Oprostite, velečastni gospod župnik ..., jaz sem le povedal, kar pravi moj oče, ki neče biti moj oče ... in vaša pisma so res tako prijazna, da sem že to in ono mislil.«

»Nič ... nič ... nič ...« je vpil župnik Melhijor Ocvirk. »Kaj tista pisma ..., moja soseda, župnik Luka in župnik Simon sta bila tudi znana z vašo materjo Nežo Krmežljavko in sta jih časih pisala in ji poslala kako podporo. Ali sta morda ta dva gospoda zaradi tega že tudi vaša očeta? No, in kaj sem hotel reči. .., da, me veseli, me prav veseli ... da župnik Luka in župnik Simon sta mi to sama povedala ... O, kolikokrat smo se pomenkovali o vaši materi ... da – in kaj sem hotel reči ..., le vprašajte moja soseda, da ...«

Župnik Melhijor Ocvirk je še nekaj zagodrnjal, potem mu je zmanjkalo vsled dolgega govora sape in je utihnil in samo pregibal debele ustnice in se lizal.

Tomaž pa je sedel pred njim kakor da je ravnokar priletel z zvonika. V glavi mu je kar brenčalo, da ni mogel nič misliti in nič reči. Šele čez nekaj časa so začeli njegovi možgani zopet delovati in porodila se je v njih misel:

»O, hudiča, na to pa nisem računal, da so ti trije ptiči drug drugemu svoje skrivnosti povedali. Lepo sem v tinti. Zdaj sem prijel enega ..., drugih dveh ne morem več ... o nesreča ...«

Tako je šumelo Tomažu po glavi in jezilo ga je, da mu je iz rok ušla »zlata ribica«, kakor je imenoval župnika Melhijorja Ocvirka, in da sta s to »zlato ribico« vred rešena tudi dva navadna krapa, župnika Luka in Simon.

Tako togoten je bil Tomaž, da se je spomnil vseh hrvaških in madžarskih nespodobnih besed, kar se jih je bil v mladih letih naučil od Luke Magaraca, kajti slovenske besede mu niso dovolj krepko označevale njegovih čustev.

»No, pa me vendar veseli, da, res, me prav veseli, da ... Kaj sem hotel reči ..., da sem vas spoznal,« je zopet po dolgem molku začel župnik Melhijor Ocvirk. »Veste, jaz se prav rad spominjam vaše matere, da, ker je bila res krščanska žena, da, in tudi vi se mi dopadate, prav res, dopadete ... In, kaj sem hotel reči! Če vam bom mogel kdaj kaj koristiti ... veste, tako, s kakim priporočilom ... kar name se obrnite ..., bom prav rad storil ..., da, prav rad ...«

»Zahvaljujem se od srca,« je rekel Tomaž na glas, v mislih pa je dostavil po hrvaško, naj vrag nad župnikom izpolni svoj poklic.

Slabovoljen in potrt se je vrnil Tomaž v Drenovo. Vso pot se je jezil, da pri svojem načrtu za zasledovanjem petnajstih svojih očetov ni upošteval te okolnosti, da si časih duhovniki medsebojno tudi kaj zaupajo in da se o različnih svojih doživljajih med seboj ravno tako pomenkujejo kakor drugi ljudje.

Tomaž je sam sebe zmerjal s tepcem in bedakom, da ni prej na to prišel.

»Ti moji očetje so že vsi stari možje; grehi njihove mladosti leže že daleč za njimi in če so prijatelji, je prav lahko mogoče, da si to in ono iz svojih srečnih dni povedo.«

Zgodilo se je bilo res tako, kakor je Tomaž kombiniral. Čim je prišel v Drenovo, so župniki Melhijor, Simon in Luka, praznujoč neko slavlje, menili se tudi o njem in o njegovem nenavadnem in neumnem imenu, in pri ti priliki je prišlo na dan, da so vsi trije poznali Nežo Krmežljavko nedopustno dobro in da je od vseh treh terjala in dobivala denar za svojega sina Tomaža. In vsi trije so bili mnenja, da jih je Neža Krmežljavka grdo izkoriščala in za nos vodila.

»Roke imam zvezane – nič in nič ne morem storiti,« se je togotil Tomaž še mnogo dni po svojem pogovoru z Melhijorjem Ocvirkom in je bil še vesel, da je nastopil jako skromno in da ni bil nič silovit in predrzen.

»Sam sv. Duh me je razsvetlil, da nisem postal nesramen,« se je hvalil in tolažil. »Tako si vsaj za prihodnjost nisem nič pokvaril. Te tri svoje očete bom za zdaj pri miru pustil.«

Od tega časa je živel v Drenovem uprav samotarsko življenje. Ker je bilo v posojilnici le malo opraviti, si je v uradnih urah preganjal dolgčas z vsakovrstnimi vajami. S posebno ljubeznijo se je vežbal v posnemanju pisave župnika Melhijorja Ocvirka. Študiral je po nekaterih pismih vsako črko Ocvirkove pisave, potem vsako besedo, in vadil se je toliko časa, da je znal spisati celo pismo z Ocvirkovo pisavo.

»Ta moj oče Melhijor ima denar ..., v drenovski posojilnici ga ima – in v Ljubljani ga ima ... In v Gradcu tudi ... kakor vedo na pošti. Kdo ve, če mi danes ali jutri ne bo koristilo, da znam posnemati njegovo pisavo. Kaj, ko bi število tistih njegovih pisem, ki jih ima oče Boltežar, umetno pomnožil? Že to bi utegnilo kaj nesti ... par prav mastnih pisem ..., morda bi jih le odkupil ..., bom videl ... bom videl, za zdaj bo posnemanje Ocvirkove pisave moj šport.«

To vežbanje ni bilo samo kratkočasno, nego tudi tolažilno, kajti Tomažu se ni še nikoli tako godilo, kakor v Drenovem. Farovška hrana je bila kmečka in mu ni dišala, zabel ni bilo nobenih in v celi vasi ni bilo dekleta, s katerim bi se bil mogel porazumeti. Ta je imela fanta, ona je bila tercijalka, tretja je bila škrbasta. Končno se je Tomaž seznanil v sosedni vasi z mlado ženo, ki je imela moža v Ameriki, in je pri njej skušal pozabiti Natalijo, na katero je sploh samo takrat mislil, kadar mu je o njej poročal Kozoglav.

Ta poročila so delala Tomažu veselje in so bila zanj pravo razvedrilo, kajti iz vsakega je izvedel, da ima Natalija smolo s svojimi čestilci ravno tako, kakor jo ima Tomaž Krmežljavček s svojimi očeti. Vedno je pisal Kozoglav: »... približal se ji je seveda z »najlepšimi« nameni, a ko je spoznal, da hoče ona, naj jo vzame, se je zopet umaknil ...« Nikoli se ni Tomaž v Drenovem tako zabaval, kakor tiste dni, ko mu je pošta prinesla Kozoglavova poročila. Bili so to edini svetli trenotki v času njegovega pregnanstva v Drenovem.

Naposled se je pa vendar oboleli posojilnični tajnik vrnil z juga in zopet nastopil svojo službo. Tomaž je pospravil svoje stvari in rabil tri dni za poslovilne obiske. Najpresrčneje se je poslovil od župnikov Melhijorja, Luke in Simona, katerim je poklical v spomin njihovo dobro znanstvo z njegovo rajnko materjo Nežo Krmežljavko in ker je vedel, da od njih ne dobi nič denarja, se jim je priporočal, naj ga podpirajo, da bo vsaj v svoji službi naprej prišel. Vsi trije so mu obljubili najizdatnejšo podporo in župnik Simon je bil pri slovesu tako ginjen, da je Tomažu daroval tri portorike in celo škatljico vžigalic.

Zadnje dopoldne se je Tomaž še poslovil pri drenovskem župniku in njegovi kuharici, in ker mu je preostalo še nekaj časa, je stopil še v stanovanje posojilničnega odbornika, tistega trgovca, ki mu je ves čas tako na prste gledal, da mu je onemogočil vsak najmanjši postranski zaslužek.

Trgovca ni bilo doma, pač pa je Tomaža sprejela trgovčeva mlada žena, edina prebivalka Drenovega, ki je nosila klobuk in ki je soglašala s Tomažem, da v vicah tudi ne more biti bolj dolgočasno, kakor na deželi.

»Ah, kako vas zavidam, gospod Krmežljavček, da greste v Ljubljano,« je vzdihuje rekla mlada gospa. »In jaz vas bom tudi pogrešala. Zdaj smo vsaj ob nedeljah popoldne kegljali in sem se razvedrila, a zdaj bo še dolgočasneje v tem dolgočasnem Drenovem.«

»Sčasoma se bodete že navadili, milostljiva,« jo je tolažil Tomaž. »V Ljubljani je seveda prijetneje ...«

»Oh, kaj pa da! V Ljubljani imajo ljudje gledališče, koncerte, oficirje, veselice, plese, promenade – a tu nimamo ničesar. Že dve leti sem tu, a kar ne morem se navaditi. In moj mož – saj dober je, a preprost človek, ki me ne razume in nima zame nič časa.«

»Uboga milostiva, in jaz sem mislil, da ste najsrečnejša žena.«

»No, saj pritoževati se prav za prav ne smem, ali srečna pač nisem. Oh, ko bi imela vsaj otroka ...«

Tomaž je planil s svojega sedeža, kakor da ga je kaj pičilo.

»Ali – milostiva – zakaj pa niste tega prej povedali?«

Naglo je vzel uro iz žepa, en pogled na njo vrgel in že je zaklical:

»No, milostiva ... dvajset minut imam še časa ...«

Takrat pa se je zaslišal na hodniku osoren glas, ki se ga je trgovčeva žena tako ustrašila, da je skoro omedlela, Tomaž pa je popolnoma pozabil na svoje katoliško prepričanje in je začel kleti, kakor zasačen cigan, da v Drenovem nima pa že prav nobene sreče.

In klel je zdaj tako, zdaj glasno, vso pot do pošte, in še potem, ko se je zibal v poštnem vozu, in še potem, ko se je vozil z železnico in ves čas, dokler ni prišel domov in ga je Boltežar vprašal, kako se je imel v Drenovem.

»Oh, nebeško sem se imel. Bog je poslal nad Sodomo in Gomoro ogenj in žveplo, jaz pa želim, da bi Belcebub nad Drenovo prinesel tristo požrešnih fajmoštrov, da bi spustili na ta kraj, kar je pri njih še največ vredno. Tako sem vesel, oče, da sem spet doma, da ga bomo danes pili, dokler bomo mogli usta odpirati!«

Morda ni Tomaž še nikoli tako rad dajal za pijačo, kakor na večer svojega povrata v Ljubljano, saj so mu pa tudi Boltežar, Luka Magarac in Kozoglav vedeli povedati mnogo novic, zlasti o Nataliji in o njenih čestilcih, in ga končno presenetili z naznanilom, da se pri gospodarski centrali pripravljajo važne osebne premembe.

»Tipkarica Filipina se omoži,« je pravil Kozoglav. »Precej premožnega trgovca vzame ... nekje na deželi je ..., velik klerikalec...«

»Aha ..., mu je že pomagala, da je centralo dobro ogoljufal,« si je mislil Tomaž in je bil prav zadovoljen, da se iznebi ljubosumne Marijine device.

»Za blagajnika pride kot ravnatelj neki bankir,« je dalje pripovedoval Kozoglav, »in nastopi svojo službo z novim letom.«

»Pasja dlaka ..., če je pa to res, Kozoglav, potem dobiš od mene dva para starih čevljev, saj vidim, da je na tvojih čevljih samo še ventilacija dobra. Strela božja, kakor pravijo Drenovci, ki jih naj tristo fajmoštrov zasuje, če je to res, potem postanem jaz blagajnik.«

Tomaž je dajal za vino toliko časa, da nobeden njegovih gostov ni mogel več ust odpreti.

»Pijte,« je vpil, »le pijte, saj ga morda zadnjikrat letos pijemo, zakaj če naj postanem blagajnik, moram biti previden.«

Kozoglavovo poročilo je bilo resnično. Ko se je Tomaž naslednji dan oglasil v uradu, so mu resničnost potrdili in čestital je tipkarici Filipini in blagajniku s tako presrčnimi besedami, da sta oba ginjena kar jokala.

»Če me sreča ni popolnoma zapustila, postanem blagajnik in odškodovan bom za svoje šestmesečno pregnanstvo v Drenovem. Tomaž – bodi krotak kakor golob in zvit kakor kača in priden kakor mravlja. Niti minute ni odlašal Tomaž z izvršitvijo storjenega sklepa. Delal je marljivo, bil krotak in postrežljiv z vsemi, hodil k maši, k spovedi in k obhajilu in vstajal zvečer doma. Posledica tega se je pokazala v prvi načelstveni seji: Tomaž je bil imenovan za blagajnika, katero službo je imel nastopiti z novim letom.

VIII.[uredi]

Na jesen je šel Tomaž na svojo zadnjo revizijo. Pred odhodom je še praznoval svoj rojstni dan s tako slovesnostjo, da je njegov nominelni oče Boltežar Krmežljavček rabil celih oseminštirideset ur, predno se je streznil. Vzrok slovesnosti tega praznovanja je bil, da je Tomaž dosegel svojo polnoletnost in mu je Boltežar izročil originale vseh pisem, kar jih je zapustila Neža Krmežljavka ter ob enem razodel Tomažu, da leži pri sodniji zanj hranilnična knjižica s prvotno vlogo tisoč goldinarjev in z vsemi,tekom let naraslimi obrestmi. Boltežar je pri ti priliki Tomažu tudi vse povedal, kar je vedel o razmerju svoje ranjke žene z različnimi duhovniki in zlasti z župnikom Štebalarjem, in Tomaž je v zahvalo obljubil, da bo pošteno skrbel za moža, ki mu je dal ime in mu bil prav za prav čisto dober oče.

Po izvršenem slavju je Tomaž odpotoval v Blatno Ligojno, kamor je bil poslan na revizijo posojilnice in konsuma. Blatna Ligojna je slovela daleč naokoli kot prava klerikalna trdnjava, v kateri je z močno roko in s podporo dveh kaplanov vladal duhovski svetnik in tehant Valentin Čefuta.

Tomaž je potreboval dober teden, predno se je orijentiral v Blatni Ligojni toliko, da je vedel, kako se mu je obnašati in s kakimi ljudmi ima opraviti. Uspeh tega opazovanja in študiranja je sporočil Kozoglavu z naslednjim pismom:

»Blatna Ligojna je premožen klerikalen kraj, kjer lahko spoznaš, da je novodobno krščanstvo steklenica, na kateri je mnogo obetajoča etiketa, v kateri pa nič ni. Krščanstvo velja tu za plašč, pod katerim lahko počenjaš kar hočeš.

Tehant Valentin Čefuta je potujoč vulkan, pred katerim se vse trese, skrivaj pa šušljajo, da se najbolj drži svetopisemskega nauka: »pusti male k meni«, ki ga pa seveda tolmači popolnoma samostojno.

Župan nima nič govoriti, orožniki pa se vedno menjavajo, ker jih župnik neprestano ovaja. Menda neče, da bi kateri toliko časa ostal tu, da bi mogel kaj izvedeti.

Prvi kaplan, gopod Fronc, je melanholik. Vsake družbe se izogiba. Ženske ga ne marajo, ker pri spovedi nič pikantnega ne izprašuje, tehant ga ne mara, ker nič ne agitira in moški ga tudi ne marajo, ker so njegove pridige aktuvalne. V Blatni Ligojni se tožarijo zaradi vsake malenkosti, ta kaplan pa pravi, da je slab kristjan, kdo toži zaradi žaljenja časti, kajti Kristus je učil, da je razžaljivcem z veseljem odpuščati. Nekateri pravijo že, da je kaplan Fronc liberalec.

Drugi kaplan, gospod Matjok, je ves drugačen. Pravijo, da je jako inteligenten, menda, ker je bil že enkrat dva meseca na Studencu; tudi je že videl nekaj sveta, bil je namreč že na Dunaju, v Trstu in v Lipsku. Mož je jako temperameten – ni čuda, saj ima živo srebro v sebi – in sem se z njim že dobro pobratil.

Nadučitelj, ki je ob enem občinski in posojilnični tajnik, je vnet klerikalec, njegova polcivilna žena pa bi rada bila velika dama. Meni je stanovanje odkazano v šoli in zadovoljen sem, ker je v hiši tudi prav čedno in okroglo delke, sestra gospe nadučiteljice.

Dalje sta tu še dva imenitnika: prodajalec v konsumu, ki je precej gluh, kar je zanj jako koristno, ker vsaj svoje čiste in odkrite vesti ne sliši, in pa organist, ki ga je tehant pred kratkim spodil iz službe zaradi trajne pijanosti, s katerim iz previdnosti nič ne občujem.«

Kak teden po tem pismu je prejel Kozoglav od Tomaža novo poročilo:

»Kaplan Matjok je tič, da malo takih. Prebrisanec je prve vrste. Zdaj skrbi, da bi deželo obljudil z nezakonskimi otroci – a bavi se samo z dekleti iz sosednih fara – a kadar bo umrl, ga bodo v koledarju Mohorjeve družbe popisali kot svetnika. Pila sva že bratovščino v konsumu in si preganjala dolgčas s pijačo. Prodajalec je bahač. Ko je bil malo natrkan, se je začel hvaliti: Če bi bil jaz šel k vojakom, bi gotovo postal general, če bi bil stopil v duhovski stan, bi bil postal škof; če bi bil postal drevo, bi zrasel čez vsa druga drevesa ... Tedaj pa mi je bilo tega dovolj in rekel sem mu: Če bi pa bili postali sekret, bi pa smrdeli do oblakov. Tedaj pa se je začel kaplan Matjok tako smejati, da se je komaj vzdržal na stolu, in objel me je in mi ponudil bratovščino. Pila sva ga potem kar se je dalo in kaplan se ga je tako nalezel, da je neprestano vpil: Živio posilstvo in samomor. Nadučitelj je imel tisti dan različne opravke v mestu, in ker je pozabil vzeti hišni ključ seboj, so pustili zvečer hišna vrata nezaklenjena. Kaplan me je spremil do doma. Na hodniku sem jaz naletel na gospodično Jerico, sestro nadučiteljeve milostive, in začel z njo razpravljati vprašanje o ljubezni. Sicer ni hotela slediti mojemu vabilu, češ, »dokler nisem ennožena, je tak greh preveč nevaren,« a poslušala je vendar in šušljala z menoj tudi še potem, ko sem upihnil svečo. Naenkrat čujeva moške korake na stopnicah in na hodniku. Potegnil sem Jerico v svojo sobo. Koraki so šli mimo naju in naravnost proti sobi naše milostljive, ki je še v postelji brala. Komaj pa so se odprla vrata njene spalnice, zaslišiva glas kaplana Matjoka:

»Oh – milostljiva – prosim tisočkrat – odpustite – ne zamerite – nisem mislil k vam, ampak h gospodični Jerici.«

Ne moreš si predstavljati, kako se je naša milostljiva razburila. Strahovito je podajala Matjoka, a spoznal sem vendar iz njenil besed, da je bila razžaljena, ker je hotel kaplan k Jerici in ne k njej. Matjoka je tako zdelala, da ni mogel nič drugega jecljati, kakor svoj »živio posilstvo in samomor« in je moral osramočen odkuriti. Hvaležen sem mu pa vendar, da je prišel, zakaj prav za prav se imam njemu zahvaliti, da se gospodični Jerici ljubezen več ne zdi preveč nevarna.«

Zadnje poročilo, katero je dobil Kozoglav iz Blatne Ligojne, je bilo kratko:

»... Kaplan Matjok se bo sčasoma popolnoma zapil, ker se bližajo deželnozborske volitve, agitira noč in dan in pije noč in dan. Današnjo nedeljo je po maši prišel v konzum in se je jokal kakor otrok. Ko sem ga vprašal, kaj mu je, mi je odgovoril: „Oh, tako mi je hudo, da ne morem nič tega verjeti, kar pridigujem.“ Pil je potem ves dan, razlagal, da je najboljše vino za kmeta voda, zmešana s špiritom in fuksinom in mi je končno začel razkrivati velezanimivo tajnost tehanta Valentina Čefute.«

Kozoglav ni nikoli izvedel za tajnost tehanta Valentina Čefute, a ta tajnost je provzročila popoln preobrat v Tomaževem in v Kozoglavovem življenju.

Na samotnem že na po razpadlem gradiču blizu Blatne Ligojne je živela stara gospa, o kateri so ljudje govorili, da je nekoliko prismuknjena, ki pa so jo duhovniki proglašali za pravi vzor krščanske žene. Stara Kosovka je živela popolnoma samotarsko s svojo služkinjo in že mnogo let ni zapustila svojega stanovanja. Edini človek, s katerim je občevala, je bil tehant Valentin Čefuta in kaplan Matjok je Tomažu razodel, da lovi tehant lepe hranilnične knjižice, ki jih ima stara Kosovka.

Tomaža je stvar zanimala. Za nobeno stvar ni bil tako vnet, kakor za hranilnične knjižice in pa za gotov denar i n prva njegova misel je bila, kako bi se mogel okoristiti tega slučaja.

V nedeljo popoldne jo je med krščanskim naukom popihal iz cerkve in je šel v sosedno vas, nad katero je ob robu mogočnega gozda stal gradič stare Kosovke. V gradu in v okolici je vladal nedeljski mir. Še kokoši na grajskem dvorišču so dremale. Tomaž je videl, da je samo en del gradu še vporaben, drugi del pa da že razpada. Pogumno je šel v grad in je začel rekogniscirati, previdno pazeč, da bi ga kdo ne zalotil.

Nikogar ni srečal in nikogar ni videl. Ko se je do dobra orijentiral, kje leži stanovanje stare Kosovke, je preiskal še podstrešje in si napravil varno pot iz podstrešja v zaprašeni in razpadajoči del gradu in od tamkaj v gozd.

Vedel je, da hodi tehant staro Kosovko pogostoma in najraje v večernih urah obiskovat in namen njegov je bil opazovati in prisluškovati pri teh obiskih. V konsumu si je napravil iz vrvi lestev in jo nesel na podstrešje starega gradiča. Po tej lestvi je hotel priti pred okno in tamkaj poslušati, kako lovi tehant hranilnične knjižice.

Ko je Tomaž videl tehanta, da se je po večerji odpeljal proti gradiču stare Kosovke, jo je hitro mahnil za njim. Prepričal se je kmalu, da je ravnal jako previdno, ko si je pripravil skrivno pot iz zapuščenega dela gradiča v podstrešje, kajti grajska vrata so bila zaklenjena.

»Moj tehant mora imeti tehtne vzroke, da se boji vsakega presenečenja,« si je mislil Tomaž, ko je plezal v podstrešje in privezoval lestev iz vrvi na tram. »Morda se mi moja vratolomna telovadba vender izplača.«

Tomaž se je spravil na streho in začel po lestvi plezati navzdol. Lestev je visela blizu razsvetljenega okna in če se je Tomaž le malo prijel zidu in se nagnil na stran, je videl v sobo.

Ta soba je bila prostorna. Na enem koncu je bil napravljen cel altar na drugem pa je visela velika oljnata slika, predstavljajoča mladega polnokrvnega duhovnika.

»Kje sem že videl ta obraz?« Tako se je vpraševal Tomaž in je z največjo pozornostjo ogledoval to sliko. »Videl sem že ta obraz, hudič naj me lasa, a spomniti se ne morem.«

Premotril je potem sobo in zagledal tehanta, ki je klečal pred altarjem kakor zatopljen v gorečo molitev, a drugega človeka ni bilo v sobi.

»Hm – to mora že nekaj posebnega pomeniti,« si je mislil Tomaž. »Moj tehant se rad skloni nad ocvrte piščance, a pred altarjem ne moli, če ni potreba.«

Končno je tehant vstal. Še enkrat se je priklonil pred altarjem in potem šel do vrat ter jih odprl.

»Gospa – vstopite,« je rekel tehant z veliko svečanostjo.

V sobo je stopila vsa siva in sključena gospa. Komaj se je premikala. Tehant jo je prijel za roko in jo peljal pred altar. Tomaž je riskiral življenje: primaknil se je k oknu tako, da je mogel vse videti in slišati.

»Gospa,« je začel govoriti tehant. »Povejte mi danes, kako si hočete zaslužiti odpuščenje svojih grehov. Strašni so grehi, ki jih imate na vesti, in večna kazen bo toliko strašnejša, ker vas na tem svetu ni zadela nobena kazen.«

Stara gospa je bridko zaihtela in si z rokama zakrila obraz.

»Gospa! V starosti ste, ko mora človek biti vsak hip pripravljen, stopiti pred večnega sodnika. Smrt stoji pred vratmi, pa pride pogubljenje na vekomaj veke. Kaj ste storili, da bi zadobili odpuščenje grehov?«

»Vse sem storila, kar sem mogla,« je jokala stara gospa. »Postim se, ubogajme dajem, molim, tudi na žebljih sedim vsak teden eno popoldne in bičam se, in za pokoro že dolgo let nisem šla iz hiše ...«

»In s takimi malenkostmi si hočete pridobiti odpuščenje vaših smrtnih grehov in večno izveličanje,« je s strašno slovesnostjo zaupil tehant, da se je stara gospa kar stresla. »Ali veste, kaj ste vse storili? Zakonolomnica ste in zapeljivka. Kot omožena žena ste zapeljali v greh božjega namestnika in ga izneverili našemu Izveličarju. Svojega moža ste zastrupili, svojega ljubimca, nevrednega a nesrečnega mašnika Matevža Štebalarja ste pognali v nesrečo in s svojim sinom, s sadom vašega greha ste tako ravnali, da je pobegnil od vas in se utopil.«

»Ne – ne – moj sin živi – moj sin se ni utopil,« je zavpila starka. »Moj sin živi in se bo vrnil.«

»Vaš sin je mrtev,« je zagrmel tehant. »Mrtev in pokopan in po krivdi svoje matere morda tudi pogubljen.«

»Ne – ne – ne,« je zaklicala stara gospa in tako zajokala, da je moral tehant umolkniti za nekaj časa.

Ko je Tomaž zaslišal ime »Matevž Štebalar« se je tako zganil, da bi bil skoro z lestve padel. V tem trenotku se je tudi spomnil, da predstavlja velika oljnata slika, ki ga je tako zanimala, župnika Matevža Štebalarja. Ves trd je bil od samega presenečenja in z napeto pozornostjo je čakal, kaj bo še videl in slišal.

Stara Kosovka je prišla šele čez nekaj časa zopet k sebi. Tehant jo je dvignil izpred altarja in jo posadil na stol ter se vsedel poleg nje.

»Gospa – vi ste v zmoti, v veliki nesrečni zmoti, ki vas zna spraviti v večno pogubljenje. Koliko let vam že dopovedujem in dokazujem, da je vaš sin mrtev, a vi nečete verjeti. Samo zaradi tega mrtvega sina nečete storiti, kar vas more edino obvarovati groznih peklenskih muk. Poglejte gospa! Kdor hoče postati deležen božje milosti, mora za svoje grehe storiti pravo pokoro. To se pravi, doprinesti mora žrtve, ki pričajo, da se res kesa, žrtvovati more to, od česar se najtežje loči. Abraham je bil pripravljen žrtvovati in zaklati svojega sina Izaka, da bi si pridobil večno milost, vi pa, zapeljivka, prešestnica in morilka niti par hranilničnih knjižic nečete v dobre namene zaupati sveti cerkvi. In vi hočete doseči odpuščenje grehov in hočete postati deležni večnega izveličanja. Ali ste blazni?«

»O, saj bi rada – pa ne smem – moj sin živi – njegovo je vse –« je zopet ihtela stara gospa in začela novič jokati in jokala je tako bridko, da se je Tomažu kar milo storilo.

Tehant Valentin Čefuta je še dolgo obdeloval staro gospo in ji dopovedoval, da je njen sin mrtev in da mora zaradi izveličanja svoje duše darovati sveti cerkvi v dobre namene svoje hranilne knjižice, a vse to prigovarjanje, prepleteno z obširnimi popisovanji peklenskih muk in nebeških sladkosti ni nič pomagalo. Stara gospa je trdovratno izjavljala, da njen sin živi in da se vrne in da mora njeno premoženje preiti v njegove roke. Vsako pokoro, vse najhujše je hotela stara gospa prevzeti nase, da dobi odvezo in sme po dolgih letih zopet prejeti sveto obhajilo, samo hranilničnih knjižic je rekla, da ne da in jih ne da.

Ne da bi bil kaj opravil je tehant Valentin Čefuta zapustil staro gospo in se odpeljal domov.

Tomaž ni mogel to noč zaspati. Kar mrzlica ga je tresla od samega razburjenja. Stara Kosovka se mu je neskončno smilila in v njegovem srcu se je porajalo veliko sovraštvo proti tehantu Čefuti.

»Če bi jo iz lepa, tako s prijaznostjo in prepričevanjem obrnažil za kake tisočake, bi že nič ne rekel,« je razmišljal Tomaž, »ali da jo tako kruto obdelava in da hoče njenega sina ob vse pripraviti, to je res od sile.«

Tomaž je po dolgem ugibanju ukrenil, da tehantu Čefuti pokvari te njegove naklepe in zavest, da stori s tem dobro in pošteno delo, ga je toliko bolj veselila, ker si ni mogel očitati, da bi bil že kaj preveč dobrega in poštenega storil.

Najprej je hotel vedeti, kako je v resnici z razmerami stare Kosovke, kaj je z njenim možem in z njenim sinom in z župnikom Štebalarjem. Toda liudje niso vedeli nič gotovega povedati, vsi so le pripovedovali, da je stara gospa malo prismuknjena in da že dolgo dolgo let ni zapustila svoje hiše.

Naposled se je Tomaž zatekel k staremu organistu, ki se je štel za velikega umetnika, a je bil umetnik le pri glažu ne v glasbi. Tehant je bil pred nekaj časom organista iz službe spodil, ker je v svoji pijanosti med povzdigovanjem vedno zaorgljal sokolsko koračnico in na tehantove avtoritativne opomine nesramno in razžaljivo izjavljal, da cerkvena glasba s svojo dolgočasnostjo ubija verski čut. Vedoč, da tehant organista črti, se je Tomaž doslej izogibal vsake prilike se s starim vinskim bratcem seznaniti. Zdaj pa ga je šel iskat celo na njegov dom. Ali izvedel je tudi pri njem le malo.

»Se več ne spominjam ... se več ne spominjam,« je ponavljal organist. »Da, stara Kosovka je bila omožena ... pa je že dolgo tega ... oh dolgo ... ne vem kaj je že bilo ... njen mož je umrl ... ali utonil ... se ne spominjam ... Pa Štebalar ... da, ta je bil kaplan pri nas ... je tudi že dolgo tega ... dober pridigar ... hud je bil, hud ... pa ženske je imel rad. Da, zdaj se spominjam ... menda sta se s Kosovko rada imela ... Tehant bi že vedel kaj več ... pa ne bo povedal ...«

Spomnivši se tehanta, ki ga je pripravil ob službo, se je organist kar poživel.

»Oh ... slišite, veste kaj ... povejte mi ... svetujte mi, kaj bi tehantu napravil, da bi ga jezilo in mu škodovalo. Ob kruh me je spravil ... saj mi ni za službo, ampak za čast. Kdaj bi bil že sam pustil orglje, pa sem mislil na svetinjo za štiridesetletno službovanje. A zdaj, ko mi manjka še devet mesecev, me je zlodej iz službe spodil.«

Tomaž je vrgel na starega organista dolg pomemben pogled.

»Hm – hm – hm,« je rekel, pogledal novič organistovo monsignorsko barvano kumaro sredi obširnega korarskozdravega obraza in potem važno rekel: »Oče organist – roka roko umije – vi pojdite meni na roko, jaz pa pojdem vam, vi imate svoj račun s tehantom, jaz pa svojega. Ali je prav tako?«

»Menda je prav,« je potrdil organist. »Kaj mi torej svetujete?«

»Pustite mi časa, da malo premislim.«

»Pa morate si kaj dobrega izmisliti; drugi teden pride škof na vizitacijo.«

»Do tedaj bo vse v redu,« je obljubil Tomaž. »Vi pa mi pomagajte izvedeti, kaj je bilo z možem in s sinom stare Kosovke in kaj s Štebalarjem.«

Dogovor je obveljal in je bil potrjen z dobro kapljico vina.

Tomaž se ni dosti zanesel na organista. Že naslednji dan je poslal organist po Tomaža in mu je skrivnostno rekel:

»Vse sem izvedel; tehant hodi k stari Kosovki, da bi jo podedoval.«

»Tega mnenja so vsi,« je menil Tomaž razočaran. »Jaz bi le rad kaj vedel o njenem možu in o njenem sinu in o Štebalarju.«

»Veste kaj – pojdite v mesto; tam je pri notarju v kanceliji upokojen orožniški stražmojster, ki je bil pred leti pri nas. Ta vam bo vse povedal ... ta ima spomin ... pred tridesetimi leti sva enkrat rebulo pila, pa še danes vam ve, koliko kozarcev sem ga jaz zvrnil in koliko on.«

Tomaž se je peljal še tisto popoldne v mesto in je izvedel veliko več, kakor je pričakoval.

»Kosovka je bila lepa ženska,« je povedal upokojeni stražmojster. »Njen oče je bil poštar, pa je menda nekaj poneveril in je starega bogatina Kosa prosil pomoči. Kos mu je pomagal in ga je rešil, za plačilo je pa zahteval, da ga mora poštarjeva Marica vzeti. Ko sem jaz prišel v Blatno Ligojno, sta bila že nekaj let poročena. Razumela sta se prav slabo. Kos je bil star, siten in ljubosumen, Marica pa je bila razposajena in zmerom nekoliko prismuknjena. Kmalu za menoj je prišel tja nov kaplan Štebalar. Pravijo, da je zdaj v Ameriki. Lep človek vam je bil ta Štebalar in ponosen. S kmeti je precej grdo ravnal, a z gospodo je bil prijazen in se ji je zelo prikupil. Posebno Kosovi ženi. Prav norela je zanj. Neprestano mu je pošiljala darila, ga zalezovala in se mu usiljevala. Kaplan je bil mlad in kaj hočete, pod kožo smo vsi krvavi, zaljubil se je v Marico. Stari Kos je divjal. Pretepal je ženo, jo zapiral po cele tedne, a pomagalo ni nič. Marica in kaplan sta svoje razmerje le bolje skrivala. Zgodilo se je pa, da je stari Kos nekega dne na lovu zasačil svojo ženo s kaplanom. Mož je bil hude jeze in je na kaplana ustrelil. Ranil ga je sicer samo lako na rami, a ta strel je imel strašne posledice. Marica, Kosova žena, se je tako ustrašila, da je obležala brez zavesti. Kaplan je moral pred Kosovo puško bežati, a poslal je ljudi, da bi Marici pomagali. Nesli so jo na grad, a reva je dobila tako živčno bolezen, da se ji je zmešalo. Bila je s kaplanom v drugem stanu – vsaj tako je trdil stari Kos – a med boleznijo je pred časom rodila mrtvega otroka. Jaz sem izvedel za celo stvar od ljudi, ki so Marico nesli v grad in sem jo naznanil sodniji. Stari Kos se je strahovito jezil in v svoji jezi se je vsak dan opijanil. In ko je nekega večera šel pijan domov, je padel v potok in je utonil. Marica je bila dolgo bolna, a tudi ko je okrevala, je bila še nekaj časa zmešana. Menda si je domišljevala, da je moža zastrupila, da je moža zastrupila, da ima sina, ki ji je bil vzet zaradi njenih grehov in vrag vedi, kaj še vse. Tehant Čefuta ima velike zasluge, da je Kosovka zopet prišla k sebi. Malo čudna je menda še vedno, ampak vsaj pri zdravi pameti. Tehant Čefuta je res njen dobrotnik. Dal ji je svojo sorodnico za služkinjo, uredil njene razmere in jo redno obiskuje. Res, prav vrl in častit gospod je tehant Čefuta. Ko bi bilo le mnogo takih gospodov.«

Tako je s prepričanjem govoril upokojeni stražmojster, med tem, ko je Tomaž v mislih proglašal tehanta Čefuto za hudiča vseh hudičev, kar jih je pekel poslal nad ljudi.

Zopet je imel Tomaž nemirno noč zaradi stare Kosovke.

»Žena je blazna, popolnoma blazna in tehant bi njeno blaznost zase izkoristil,« tako je ugibal Tomaž, ko se je premetaval po postelji. »Kosovka si domišljuje, da je moža zastrupila in da so ji sina vzeli, ali da je pobegnil ali kaj že. Hm, če bi bil jaz postavljen za čuvarja pravice, bi Kosovko spravil pod skrbstvo ali pa celo v blaznico; ker pa imam jaz na svetu samo nalogo, da čuvam sebe in svoje koristi, se v to ne bom nič vtikal. Prav nič. Mar mi je za pravico; saj nisem postal klerikalec, da bi se za pravico pehal.«

Po dolgem in temeljitem razmišljevanju je Tomaž ukrenil, da obišče staro Kosovko.

»Župnik Štebalar, ki je prvi med mojimi očeti, je tudi oče tistega sina, ki ga je prismojena Kosovka mrtvega rodila. To je vendar prav dober povod, da Kosovko obiščem. Če je imela mojega očeta rada, bo mojega obiska kolikor toliko vesela, no in potem bom že videl, kaj se da storiti.«

Ker je prišla služkinja stare Kosovke vsak dan v trg in se oglašala pri tehantu, se je Tomaž odločil, da obišče Kosovko, ko bo sama doma. Tehanta se mu sedaj ni bilo bati, ker je imel zaradi napovedane škofove vizitacije čez glavo skrbi in dela. Čim je zagledal služkinjo v trgu, je Tomaž hitel kar je mogel na gradič stare Kosovke.

»Najmanj dve uri imam časa – to je dovolj za danes.«

Tomaž se ni nič začudil, ko je našel vse vhode v grad zaklenjene, saj je slutil, da je tehant svojo sorodnico spravil kot služkinjo v grad, da bi čuvala staro Kosovko in ne pustila nikogar do nje. Splazil se je torej v grad po tajnem vhodu, ki si ga je bil sam napravil in se srečno vtihotapil v stanovanje blazne gospe.

Najprej je prišel v veliko dvorano, ki je očividno služila za obednico. Po občem vtisku je kombiniral, da mora poleg obednice biti za kapelo prirejena soba, v kateri je videl altar in podobo župnika Štebalarja. Odprl je vrata in zagledal staro Kosovko, ko je klečala pred altarjem in polglasno molila. Zaslišala je njegove korake in se obrnila, kdo da je. Videč tujega človeka je vstala in je šla mirno proti Tomažu ter povsem ravnodušno vprašala:

»Kaj želite, gospod?«

»Milostiva gospa, ne zamerite, da vas nadlegujem in dovolite ...«

Tomaž ni prišel dlje s svojim odgovorom. Čuvši njegov glas, je stara gospa zadrhtela, uprla svoje oči vprašujoče na njega in trenotek na to zakričala:

»Jezus ... kaj slišim ... njegov glas je to ... ta obraz ... njegov obraz ... njegov obraz ... ves tak ... kdo ste, prosim vas, kdo ste ...?«

»Sin Matevža Štebalarja sem, nekdanjega tukajšnjega kaplana ...«

»Sin – Matevža – Štebalarja –« je zaklicala blazna gospa, pol s strahom pol z radostjo »sin – Matevža – Šte – ba – larja –«

»Da, milostiva,« je hitel Tomaž zatrjevati in je naglo potegnil iz žepa staro fotografijo Štebalarjevo in nekaj previdno izbranih pisem, ki jih je Štebalar pisal rajnki Neži Krmežljavki. »Tu je slika mojega očeta. Ko sem se ločil od njega mi je naročil, naj vas ob iščem in dal mi je tudi nekaj pisem, ki jih je nekdaj vam pisal, ki pa jih je vaš pokojni mož izročil sodniji ...«

Tomaž je lagal z vso njemu prirojeno predrznostjo in nesramnostjo in pripravljen je bil še na smelejše laži, a stara gospa mu jih je prihranila. Hlastno mu je iztrgala fotografijo in pismo iz rok, le površno je pregledala pisma in naenkrat je razprostrla roke in z izrazom neskončne radosti zaklicala:

»Moj sin – moj ljubljeni sin.«

Tomaž je bil tako neznansko presenečen, da nekaj hipov sploh ni mogel nič misliti.«

»Saperment, to se je pa čudno obrnilo pa tudi hudo nevarno.« To je bila prva misel, ki je spreletela Tomaža, ko je bil zopet zmožen misliti. Njegov, namen ni bil, izdati se za sina blazne gospe, nego si le kot sin Štebalarjev s pomočjo njegove fotografije in njegovih pisem pridobiti njeno naklonjenost in zaupanje ter si »izposoditi« od nje kaj denarja. Zdaj pa se je vse tako obrnilo, da si Tomaž – prvič v svojem življenju – ni znal nič pomagati in si ni znal svetovati. Mehanično je blazni gospe gladil sive lase, jo stiskal k sebi in se pustil od nje poljubovati.

»Prava sreča, da me nič ne izprašuje,« je sam pri sebi govoril Tomaž in je kar obupaval, kako se izmota iz svojega položaja. Kajti začelo se mu je dozdevati, da bo tehant Čefuta tekel kar nad sodnijo, če bi mu stara gospa kaj zaupala. In rekel si je, da Kosovka pač ne bo skrivala, da se je vrnil njen sin, zaradi katerega je imela s Čefuto tako hude boje.

»Ah moj sin – moj ljubi sin – moj edinec – moj Stanko – kje si se toliko časa mudil – zakaj si me pustil samo – ti ne veš, kaj sem trpela – oh, strašno trpela – zaradi tebe.«

»Moja ljuba uboga mati,« je stokal Tomaž v srcu pa vzdihoval »oh Lucifer, daj mi le eno dobro misel, pa ti darujem tako svečo, da jo bo dvajset vragov komaj neslo.« 

»Zaradi tebe sem trpela, zaradi premoženja, ki je tvoje, pa ti ga hoče tehant ugrabiti. Kadar pride, vselej zahteva, da naj dam cerkvi kar je tvoje, moj sin, in vselej mi pripoveduje, da si mrtev. A jaz sem vedela, da si živ in da se vrneš. In četudi mi neče dati odveze za moje strašne grehe in me trpinči z večnim pogubljenjem, premoženja mu nisem dala.«

Tomaž se je spomnil prizora med staro gospo in med tehantom in prvič v življenju ga je obšla blaga skušnjava.

»Še nobene skušnjave se nisem ubranil pa se te tudi ne bom,« si je mislil in prijemši staro gospo za roko jo je popeljal pred altar.

»Moja mati – poslušaj me. Župnik Matevž Štebalar je služabnik Gospodov. Njegovi grehi so mu bili odpuščeni, njegove roke so maziljene in oblast mu je dana odpuščati grehe. Očistil si je vest s trdo pokoro in me poslal k tebi. In naročil mi je, da ti izročim njegov blagoslov in ti sporočim, da so ti tvoji grehi vsi odpuščeni. S pokoro in z molitvijo je očistil tvojo vest.«

In s slovesno gesto je Tomaž še dostavil:

»Žena, tvoji grehi so ti odpuščeni.«

Kakor klas v vetru, tako se je blazna gospa od same razburjenosti zibala pred altarjem in končno z vzklikom neizmerne sreče padla na kolena in se od blaženosti razjokala.

»Ah, kako sem zdaj srečna – tako lahko mi je zdaj pri srcu – ah, moj sin, moj ljubi sin.« Tako je jokala in govorila stara gospa in vmes začenjala tudi moliti, a besede so se ji zapletale in zopet je jokala.

Tomaž pa je stal poleg nje, ves napihnjen in ponosen in je samega sebe v mislih tako hvalil in častil, da je od same prevzetnosti postal ves rdeč v obrazu.

»Fant – to si pa kolosalno imenitno izpeljal,« je sam sebi pripovedoval. »To ubogo blazno ženo sem naredil srečno, rešil sem jo grozne skrbi in vse to sem storil zastonj, popolnoma brezplačno, in niti najmanjše provizije ne dobim tudi če ženi obvarujem njeno premoženje in preprečim vse tehantove račune. Plemenito sem ravnal in brezplačna plemenitost je dandanes tako redka stvar, da lahko rečem vsakemu: Klobuk doli, jaz sem gospod Tomaž Krmežljavček, ki je storil veliko in plemenito delo čisto brezplačno, med tem ko tehant še duš iz vic ne rešuje brezplačno.«

Tomaž je bil prepričan, da zasluži najlepše slavospeve in gotovo bi se bil še dolgo časa hvalil z izbranimi besedami, da mu ni prišla na misel tehantova sorodnica, ki je bila pri blazni gospe za ječarico. Tomaž je Kosovko zopet posadil na stol in se začel od nje poslavljati.

»Ljuba mati – tvoja služkinja se mora vsak čas vrniti. In če me ta zagleda bo to sporočila tehantu in potem kdo ve, kaj se zgodi.«

Stara gospa se je hudo prestrašila in se z vsemi močmi oklenila Tomaža.

»Sin moj, reši me; prosim te, reši me. Ti ne veš, kako me služkinja in tehant trpinčita. Pelji me od tod, pelji me, kamor hočeš, samo proč od tod.«

Tomaž je bil v veliki zadregi. Prišel je bil v hišo, da bi na kakšen način kaj denarja dobil. Nameraval je prositi za posojilo zase ali za Štebalarja, kakor bi pač kazalo, a vse se je tako zasukalo, da je pač blazni gospe dal veliko tolažilo, a brezplačno ter samega sebe spravil v nevarnost.

»Pelji me proč od tod, le proč,« je prosila gospa. »Beživa, sin moj, tehant je strašen.«

»Ljuba mati,« je jecljal Tomaž »zdaj to ni mogoče. Saj moram vendar vse za vas pripraviti in preskrbeti.«

Sam pri sebi je Tomaž drugače mislil. Rekel si je:

»Organista pošljem jutri na sodnijo ovadit tehanta in njegovo sorodnico; to bo imenitno maščevanje in žena bo rešena.«

»Ah, moj sin, reši me,« je jokala Kosovka. »Če že danes ni mogoče, pa pripravi kar treba in pridi jutri.«

Tedaj se je Tomaž zganil, kakor da ga je prišinila izvrstna misel.

»Moja ljuba mamica,« je rekel žalostno, »ne vem, kako bo, jaz sem reven, ničesar nimam.«

»Pa vzemi, kar je tvojega,« je rekla Kosovka. »Le hitro, le hitro.«

Ves vrtoglav je sledil Tomaž blazni gospe v spalnico, kjer je stala železna blagajna. Gospa je vzela ključ, ki ga je nosila na verižici, viseči okrog vratu, in je blagajno odprla.

»Vzemi, moj sin, vzemi kolikor hočeš – saj je vse tvoje, moj sin.«

Tomaž se ni mogel ganiti. V blagajni je bilo mnogo hranilničnih knjižic in tudi velik kup bankovcev.

»Vzemi hitro kar rabiš,« je prigovarjala stara gospa. »Služkinja ne ve, kje imam ključ od blagajne. Vzemi hitro in reši me.«

Tomaž se je stresel po vsem životu, kakor da je dobil mrzlico, potem je stopil k blagajni in je izbral nekaj hranilničnih knjižic in vzel nekaj bankovcev.

»Mati, zapri blagajno,« je potem rekel z odločnim glasom »jutri te pridem rešit in potem vzameva vse seboj.«

Blazna žena se je zopet oklenila Tomaža in poljubljajoč ga je jokala in prosila, naj jo reši. Tomaž je vse obljubil. Mudilo se mu je, a blazna žena se kar ni mogla ločiti od njega in ga ni izpustila, dokler ni na cesti pred gradom zagledala vračajoče se služkinje.

Tedaj pa je sama prosila Tomaža naj gre. Še en poljub in Tomaž je pobegnil.

Iz hiše je bežal v gozd. Srce mu je od razburjenosti tako utripalo, da se je komaj vzdržal na nogah. Stiskajoč svoj plen k sebi je bežal, kakor da so mu sovražniki za petami, bežal toliko časa, da vsled utrujenosti ni mogel naprej.

Tedaj se je zartl v grmovje in ko se je odpočil in ga je minila razburjenost, si je ogledal svoj plen. Troje hranilničnih knjižic je ležalo pred njim in precej bankovcev. Naglo je pogledal številke in je videl, da je v hranilnici naloženih nad dvajsettisoč kron. Kar strah ga je bilo tako, da je šele čez nekaj časa mogel šteti bankovce, ki jih je bilo tudi za več kot tisoč kron.

Postalo mu je tesno pri srcu in vsa njegova hladna nesramnost ga je minila in bojazen mu je prevzela dušo, bojazen, da pride morda vse na dan, in divja jeza se ga je polastila, da je pri pogledu na denar izgubil pamet in ni znal premagati svoje skušnjave.

Ves bolan te bojazni in tega kesa je obležal v grmovju. Nič ni čutil, kako beži čas. Minula je ura za uro, a Tomaž se je še vedno nemirno premetaval v grmovju in samo mislil, kaj naj stori.

»Če Kosovko prepustim njeni usodi, bo povedala, da je našla sina in popisala me bo in po Štebalarjevi podobi bodo spoznali, da sem bil jaz ta sin in izvedeli bodo, da mi je dala denar. In če pošljem organista na sodnijo, pride zopet na dan, da je nora babnica našla sina in zopet mi bodo prišli na sled.

Ves dan je ležal Tomaž v gozdu in si mučil možgane, kaj bi storil in kako bi se rešil. A nobene pametne misli ni našel in na smrt potrt in zbegan se je v mraku odpravil proti domu, gredoč vedno po gozdu.

Prišedši iz gozda na cesto je tik pred trgom ves začuden obstal. Kakih sto korakov pred njim je namreč hitela v trg tehantova sorodnica in ječarica blazne Kosovke. Hitela je kar je mogla in ljudem, ki so jo srečavali in obstajali nekaj mimogrede zaklicala ter bežala naprej.

Tomaž se je stresel in bilo mu je kakor da mu je vsa kri odtekla od srca.

»Me že imajo,« je zavzdihnil in se ozrl, kakor bi iskal, na katero stran naj pobegne. A ker so prihajali proti njemu različni ljudje, je zbral svoje zadnje moči in je nadaljeval svojo pot.

»Dober večer gospod Krmežljavček!«

»Bog daj, oča! Kaj pa novega?«

»Stara Kosovka je umrla,« je odgovoril možakar. »Ravno je njena kuharica tekla k tehantu.«

»Ni mogoče,« je zajecljal Tomaž z največjim naporom.

»Kuharica pravi, da je mrtva,« je menil mož in je šel svojo pot.

Ravno isto novico je izvedel Tomaž od drugih ljudi, ki jih je srečaval, tako da ni več dvomil. Rad bi bil govoril s kuharico samo, a njegove moči so bile tako izčrpane, da ni bil v stanu kaj govoriti. Kar domu je šel in se vrgel na posteljo. Pozneje so mu drugi ljudje povedali, kar je pravila kuharica, da je bila namreč stara gospa brez vzroka zelo srečna in se zdaj jokala, zdaj neskončno veselila, naenkrat pa se je zgrudila na tla in začela klicati »moj sin ... moj sin ...« Ko jo je služkinja spravila na posteljo, jo je služkinja spravila na posteljo, je še enkrat zavzdihnila in umrla.

IX.[uredi]

Pogreb »prismojene Kosovke« je bil imeniten, kakor so na kmetih imenitni vsi pogrebi bogatih ljudi. Pogrebci so največ govorili o tem, da je bila pokojnica prismojena – a v čem se je to kazalo, to so vedeli samo tehant, njegova sorodnica in Tomaž – in govorili in ugibali so, koliko je neki zapustila in kdo postane dedič njenega premoženja. Med pogrebci je bil tudi Tomaž. Držal se je imenitno, kakor mož, ki ima v žepu 30.000 kron in govoril je s svojim spremljevalcem, kakor visok dostojanstvenik z malim pisarjem.

Tik za Tomažem je korakal organist. Ta se je držal, kakor da je zadel v loteriji. Ves iz sebe je bil od same zadovoljnosti in neprestano je pripovedoval, kako ga veseli, da je Kosova nagloma umrla.

»Tehant je mislil, da mu bo vse zapustila, pa jo je smrt prehitela in nič testamenta ni zapustila. Notar je ves dan iskal, pa ni dobil nič testamenta, in tehant se tako jezi, da ga je moral mežnar že dvakrat z jesihom drgniti. Oh, kako me veseli, da je Kosovka nagloma umrla in ni utegnila napraviti testamenta.«

Tako je organist ves čas govoril, pri grobu bi se bil pa skoro na glas smejal, ko je videl, kako jezno se drži tehant Valentin Čefuta. Tomaž je bil pa resen in je prav želel umrli ženi, da bi ji bila zemljica lahka, saj je imel v žepu 30.000 kron.

Komaj je bila stara Kosovka pokopana, je bila že tudi pozabljena, tem laglje, ker je skoro nihče ni poznal. Vse zanimanje Blatne Ligojne in v bližini tega trga ležečih vasi se je osredotočilo na napovedani škofov prihod. Škof je imel priti zadnje dni naslednjega tedna, v petek ali v soboto. Bilo je torej še dosti časa za pripravljanje vsega, kar je bilo treba za slovesni sprejem, a vender so se ljudje takoj lotili dela. Ženske so šivale zastave in pletle kite iz zelenja, možje in fantje so pripravljali mlaje, matere so skrbele za nove obleke otrokom, kaplan Matjok pa je pil in pil, kajti vedel je, da hoče škof ž njim temeljito obračunati.

Marijina družba je bila posebno vneta za slovesen sprejem škofa. Tik trga je bil majhen gozdiček. Tam so Marijine device v spomin na škofov obisk postavile na lastne stroške malo kapelico in so naročile zanjo lepo podobo sv. Boštjana, češ, ta je trpel za sveto vero ravno tako, kakor trpe prevzvišeni škof, torej je njegova podoba najprimernejša za spominsko kapelo.

Seveda je bilo sklenjeno, da se priredi pri ti kapeli posebna slovesnost Marijinih devic in odbornica se je obrnila najprej do tehanta z vprašanjem, kaj bi bilo najprimerneje. Tehant pa je ravno obiral mrzlo piško in je obupan zaklical: »Toliko dela imam, da ne vem, kje mi glava stoji, pa mi hodite s takimi stvarmi! Obrnite se do kaplana.«

Kaplan Matjok je bil pijan in je ležal na zofi in še razumel ni, kaj hočejo odbornice Marijinih devic. »Živio posilnost in samomor,« je zaklical in se je obrnil k zidu.

Marijine device so se obrnile do melanholičnega kaplana gospoda Fronca in njega vprašale za svet. Kaplan Fronc jim je sestavil program: pozdravna pesem – skupna molitev pri kapelici – škofov blagoslov Marijinim devicam – poslovilna pesem.«

»To bi bilo najprimernejše,« je menil kaplan Fronc, »ampak gospod nadučitelj vam mora iti na roke, on je pesnik, pa organista morate tudi pridobiti, da vam zloži napev. Seveda, nekaj je skregan z gospodom dekanom, pa se bo morda že udal.«

Marijine device so bile jako zadovoljne, zlasti da bodo škofu dvakrat pele in da bodo deležne specijalnega blagoslova. Navdušene so odšle in poiskale nadučitelja, naj jim zloži primerno pesem. Nadučitelj se je pač nekaj časa branil, a naposled se je kot katoliški mož vender udal. V potu svojega obraza je koval pozdravno in poslovilno pesem, pri katerem delu so mu pomagali žena, svakinja in Tomaž in je čez dva dni svoje zmašilo izročil odboru Marijine družbe. Gospod Fronc je odobril besedilo z lakoničnimi besedami, »no, bo že, bo že,« in zdaj so šle Marijine device nad organista. Pripravljene so bile na hudo vojsko, a odločene so bile tudi, da ne odnehajo za nobeno ceno.

Organist pa se je z veseljem odzval prošnji Marijinih devic.

»Prav rad, prav rad,« je izjavil organist. »Že zaradi tehanta. Kaj prav lepega vam bom zložil. In sam vas bom naučil peti, da bo večje presenečenje.«

Marijine device v svoji nedolžnosti niso slutile, da je bil malo pred njimi Tomaž pri organistu in imel ž njim dolg pogovor.

»Roka roko umije, oče organist,« mu je rekel. »Sicer je najin dogovor glede stare Kosovke postal brezpredmeten, a jaz hočem vender biti možbeseda. Jaz vem, kako bi lahko tehanta v silno neprijetnost spravili, pa tako, da bi vam nič ne mogel.«

»Povejte, povejte,« je ves vesel vzkliknil organist.

Tedaj je pa Tomaž pokazal organistu pesmi, ki jih je skoval nadučitelj, mu povedal, da ga bodo prosile Marijine device, naj zloži napev in mu končno povedal, kako bi lahko škofa in tehanta izplačal, da bi pomnila.

Organist je bil tako zadovoljen, da je kar tleskal v roke in tolkel ob mizo.

Priprave za »škofov dan« so se vršile s posebno živahnostjo od tedaj, ko je bilo določeno, da pride škof v petek v Blatno Ligojno. Najbolj se je pehal organist; delal je s tako vnemo, da je postal tehant Valentin Čefuta nevoljen in je naročil kaplanu Matjoku, naj poizve, kaj ta organistova sumljiva vnema pomeni.

»Ko sem organista spodil iz službe,« je dejal tehant, »se je pritožil proti meni pri škofu, pa ni nič opravil. Zabavljal je na škofa ravno tako, kakor name – zdaj je pa tako vnet.«

Kaplan Matjok je izvedel samo to, da je organist vnet le zaradi tega, ker ima priliko pokazati svoj skladateljski dar.

»Iznašal je nov glasbeni slog,« je pripovedoval kaplan Matjok pijan, kakor vedno. »Sam mi je povedal, da je združil načela moderne glasbe z načeli cecilijanske glasbe ...«

»Osel,« je rekel tehant Čefuta, ki je ljubil lapidarne izreke in se ni več menil za organista.

Naposled je prišel slavnostni dan. Blatna Ligojna je bila okrašena, kakor mlada nevesta. Postavljeni so bili mlaji, vse hiše so bile na novo pobeljene in olepšane z zelenjem in z zastavami, ljudje so bili praznično oblečeni, otroci so bili umiti, prešiči so bili vsi zaprti v svinjaku, kuretnina je bila shranjena, župan in mežnar sta bila obrita in v farovški kuhinji je bilo vse polno ženstva.

Sprejem je bil res sijajen in škof je ves ginjen migal z brado in deleč svoj blagoslov po običajnih govorih odšel v farovž.

Ves dopoldan so bili duhovniki sami med sabo v farovžu, a vendar se je po ženskah razvedelo, da je škof kaplana Matjoka hudo pestil in ga tako ošteval, da je Matjok ves objokan prišel iz sobe. In v kuhinji je izpil pet kozarčkov slivovke, da se je pokrepčal in jokaje je povedal, da mora iti prostovoljno za štiri mesece v blaznico, sicer ga pošlje škof v zavod za duhovske alkoholike. Resničnost te vesti je potrdil sam kaplan Matjok, ko je prišel iz farovške kuhinje v konsum, da s konjakom nadaljuje, s slivovko začeto okrepčevanje svojega telesa.

Na obed v farovž je bil poleg domačih in sosednih duhovnikov in vaških dostojanstvenikov, župana, občinskih odbornikov, nadučitelja in ključarja povabljen tudi Tomaž. Seveda ni slutil, kakšen namen je imel pri tem tehant Valentin Čefuta, da naj namreč Tomaževa pohvala posojilničnega in konsumskega delovanja povzdigne tehantovo veljavo v škofovih očeh.

Tomaž je bil povabila zelo vesel, kajti naposled se mu je le izpolnila vroča želja, da bi bil predstavljen škofu in bi slišal iz njegovih ust, kakšen vtisk so nanj napravile Tomaževe pošiljatve za škofove zavode. Še tisti dan, ko je dobil povabilo, si je v sosednem mestecu naročil črno salonsko obleko in ko se je v tej obleki udeležil škofovega sprejema, so ga dekleta skoro še bolj občudovala, kakor svojega višjega dušnega pastirja.

Tomaž je bil poleg nadučitelja edini civilni človek, ki se je udeležil slavnostnega obeda v farovžu in je bil edini povabljenec, ki je škofu poljubil roko.

»Vas poznam, vas dobro poznam, gospod Krmežljavček,« je prijazno rekel škof. »Že dolgo gledam na vas. Velike skušnjave so se vam približevale, da, velike skušnjave. Neka igralka, da. A vi ste vse skušnjave premagali, da. Molitev, sveta spoved, sveto obhajilo vam je dalo moč, da. In pregnali ste vse skušnjave, da ...«

»O, prevzvišeni, kako sem srečen ...« je zdihoval Tomaž in se kremžil, kakor bi bil do solz ginjen.

»In za moje zavode ste žrtvovali in ste nabirali in dajali dober vzgled in s prepričevalno besedo vnemali mlačne. Vrl mlad gospod ste, da.«

»O – o – pre – vzvišeni,« je ječal Tomaž, kakor bi bil od blaženosti ves iz sebe, in poskušal zbrati v očeh nekaj mokrote, da bi vsaj eno solzo imel za vse slučaje na razpolaganje.

»Vrl mlad mož ste, da,« je nadaljeval škof. »Takih mož je treba naši sveti stvari, da. In kadar vas bo sveta cerkev potrebovala, vas bom poklical, da!«

»O – o – prevzvišeni! Kri in življenje dam za sveto cerkev, kri in življenje za vas.«

Tako je zaklical Tomaž in je zopet poljubil škofu roko in ker ni mogel izprešati nobene solze, je med zobmi brizgnil malo sline na roko. Škof je pa mislil, da je padla Tomažu solza ginjenosti iz oči in poslovil se je od njega tako prijazno, da so ga župan in nadučitelj, občinski odborniki in ključarja kar zavidali in začeli gledati v njem bodočega imenitnika katoliške stranke.

Po molitvi so duhovniki in povabljenci sedli za mizo. Tomaž je sedel poleg župana in nasproti nadučitelju.

Najprej je prišla na mizo šildkrotna juha s cmokci iz šildkrotne krvi.

»Vas imajo pa škof zelo radi,« je menil župan in gledal, kako je Tomaž. »Vi boste še lahko poslanec.«

»Kakor odloči božja volja in spoznanje prevzvišenega,« je odgovoril Tomaž.

Mežnar je potem prinesel na mizo štokš s kislim zeljem.

»Postno bomo jedli,« je menil župan, »ampak moja punica, ki pomaga v kuhinji, je rekla, da bo veliko in dobro.«

Župan je povedal resnico; prišlo je na mizo mnogo in same dobre stvari.

Po šildkrotni juhici in štokšu je prišla na mizo ribja salama, potem marinirana tunin–riba, potem ocvrte domače ribe, potem na olju pečene morske ribe, potem postna raca, o kateri je pojasnil župan, da je same ribe in končno sirovi štruklji.

Med obedom se je le malo govorilo. Slišalo se je največ samo cmakanje in žvenketanje krožnikov in vilic ter nožev. Živahneje pa je postalo pri črni kavi. Govoril je tehant, govoril je župan in govoril je nadučitelj in vsi so z vnemo slavili škofa in kar puhteli od same verske gorečnosti, kakor bi se hoteli škofu vsaj toliko prikupiti, kakor se mu je prikupil Tomaž.

Pojedina je trajala dobre tri ure in končala se je z molitvijo. Kaplan Matjok je pri molitvi tako vpil, da ga je škof z veliko nevoljo gledal in vsi so vzdihovali: »popolnoma je pijan.« Samo župan ni nič rekel, ker je bil sam pijan in je le Tomaža za rokav cukal in ga tituliral z »gospod poslanec«.

Po obedu se je odpravila vsa družba iz farovža v bližnji gozdič, kjer je stala kapelica Marijine družbe in kjer je bilo zbrano že vse prebivalstvo Blatne Ligojne.

Gozdiček, v katerem so postavile Marijine device kapelico, je bil okrašen kakor božično drevo. Vse veje dreves so bile prepletene z girlandami iz raznobojnega papirja in posute z drobnimi kosci belega papirja, kakor da leže na njih snežni kosmi. Največ skrbi so posvetile Marijine device okrašenju kapelice in okrog nje stoječim drevesom, vrh tega pa so poleg vhoda postavile dva mlaja, na katerih so viseli pozlačeni orehi, jabolka in pomaranče.

Ko je prišla iz farovža pomikajoča se družba do vhoda, je prevzvišeni obstal in je z občudovanjem rekel:

»Oh, kako je to lepo! Prekrasno! Ta dva mlaja – kakor dve butari.«

Pijani kaplan Matjok se je tej poetični primeri na glas zasmejal, a je hitro vtihnil, kajti prevzvišeni ga je očitajoče pogledal, tehant Čefuta pa mu je pokazal svoje črne zobe in svojo težko pest.

Pri vhodu so bile v polkrogu razpostavljene Marijine device. Nekatere so imele celo bele obleke, vse pa na modrem traku svetinjice. Korak pred njimi pa je stala županova najmlajša hčerka, za katero si je bil župan izgovoril, da bo naprej pela in je vsled tega plačal skoro dve tretjini vseh stroškov za kapelico.

Z dopadajenjem je pogledal prevzvišeni številni zbor Marijinih devic, privoščil tej in oni nekaj besed ter potem odstopil nekaj korakov, tako da je stal med duhovniki. In začela se je pozdravna pesem.

Županova hčerka, vsa zbegana in rdeča v obrazu je povzdignila svoj tanki glasek:


Bodi pozdravljen
oj presvitli trallalala
oj presvitli trallalala


In zdaj je ves zbor Marijinih devic zahreščal:

Bodi pozdravljen
oj presvitli trallalala
oj presvitli trallalala
ti naš knez in ško–ško–škof!


Petje je bilo strašno in Tomaž bi si bil gotovo zamašil ušesa, da je utegnil. A pozabil je na to, ko je videl kako stresa škof glavo, kakor da ga je komar pičil.

»Kdo je – trallalala? Kakšen trallalala? Jaz sem škof, knezoškof, da knezoškof, pa ne trallalala. Tudi ne presvetli trallalala, sploh noben trallalala, ampak škof.«

Marijine device so se drle kar so mogle in niso nič razumele, kaj se prevzvišeni huduje na tehanta Čefuto. Tomaž pa se je bil hitro prerinil v ospredje in je stal poleg kaplana Matjoka ter z zadovoljstvom poslušal škofovo hudovanje.

Županova hčerka je zakašljala in je zopet začela:


Pojdi presvitli
z mano v tihi trallalala
z mano v tihi trallalala


»Že spet ta trallalala,« se je razhudil škof in obrnivši se do tehanta je jezno dostavil: »Pri vas mislite menda samo na trallalala, pa nič na smrt in na pogubljenje.« A škofovo rentačenje se je izgubilo v tuljenju zbora:


Pojdi presvitli
z nami v tihi trallalala
z nami v tihi trallalala
v tihi gozd zele – ni – ni


Županova hčerka se je naglo useknila in koketno prizdignivši na eni strani svoj predpasnik je zapela:


Tamkaj boš videl
mojo malo trallalala
mojo malo trallalala


»Ne maram, ne maram, za ves svet ne maram,« je vpil škof in se z obema rokama prijel za glavo. »Ježeš – škandal, sramota! Trallalala!«

»Ali prevzvišeni, prosim ...« je skoro jokaje jecljal tehant Čefuta in prijel škofa za roko.

»Ne maram nič videti,« je vpil škof. »Ali sem jaz prišel sem trallala gledat?«

A zbor je med tem navdušeno odpel:


Tamkaj boš videl
našo malo trallalala
našo malo trallalala
oj kapelico – co – co


Zopet je zapela županova hčerka in je za njo zaoril zbor:


Tamkaj v altarčku
Svet' Boštjan je trallalala
Svet' Boštjan je trallalala

Tamkaj v altarčku
Svet' Boštjan je trallalala
Svet' Boštjan je trallalala
ves razficefajlan – lan – lan


Toda škof ni več poslušal petja, nego se je le hudoval nad tehantom, katerega je obsipal z najhujšimi očitanji in dajal izraza svojemu ogorčenju. Tedaj pa se je kaplan Matjok naenkrat postavil na prste in je čez široka pleča pred njim stoječega kmetskega župnika stegnil svojo roko proti škofu.

»Kaj hočete?« je vprašal Tomaž in je zagrabil Matjoka za roko. »Ali ste znoreli?«

»Seveda! Saj so škof rekli, da moram v norišnico. In zdaj se bom poslovil.«

In zopet je stegnil roko in je hotel svoj palec zasvedrati škofu pod uho. Tomaž je pijanega kaplana potegnil nazaj.

»Prevzvišeni so že dovolj razžaljeni – taka sramota,« je zavpil Tomaž glasno in z ogorčenjem.

»Res je – res je,« je naglo zaklical škof. »Ravno prav, da ste me spomnili – razžaljen sem, hudo sem razžaljen, na smrt sem razžaljen. In kapele ne bom blagoslovil, ne, in še pogledal je ne bom, in sploh se bom koj odpeljal, odpeljal da, odpeljal.«

Zaman so duhovniki prigovarjali škofu, naj ostane, zaman so poskušali mu raztolmačiti njegovo zmoto. Škof se je hudoval, da se Marijine device niso upali več peti in plahe so stale pred vhodom, kakor mlade piške v viharju. Končno se je škof obrnil in je šel v farovž in vsa družba je šla za njim. In vsi duhovniki so se trudili, da bi škofa pomirili, pa niso nič opravili. Škof je ukazal upreči in se je še tisto uro odpeljal. Ljudstvo se je bilo strahoma zaradi škofove nemilosti poskrilo. Samo Tomažu je dal škof pri odhodu roko, duhovnikom pa je obljubil, da bodo že pismeno izvedeli, kar jim ima za povedati.

Ko se je Tomaž ravno najgloblje priklanjal in je kočijaž pognal konje, tedaj se je prikazal na vrat h sosedne gostilne kaplan Matjok. Liter vina je držal v rokah in s klobukom je mahnil in je s svojim medvedjim glasom pel:


Bodi pozdravljen
oj presvitli trallalala
oj presvitli trallalala


V Blatni Ligojni je bil teden dni strahovit vihar. A ljudje niso bili jezni na organista, nego na škofa in so končno slovesno podrli kapelico sv. Boštjana, organista pa izvolili za župana.

X.[uredi]

Na starega leta dan je bil Tomaž slovesno instaliran kot blagajnik gospodarske centrale. Svojo svečano obljubo, da bo delaven, zvest in pošten je koj na novega leta začel izpolnjevati na način, da je kar pod roko sam sebi zvišal mesečno plačo za sto kron.

Z ozirom na svoje novo službeno dostojanstvo se je odločil za večjo denarno žrtev in si je kupil nekaj novih oblek, novega perila in novih čevljev. Ko se je prvič s cilindrom in v elegantni zimski obleki prikazal v okolišu šentflorjanske ulice, so ljudje kar skupaj drli in ga občudovali, gospa Ines pa je gledala za njim s solzami v očeh, kajti slutila je, da bo zdaj kmalu konec že itak precej redkih obiskov Tomaževih. Tudi Natalija je dolgo in zamišljeno gledala za Tomažem in je bila zopet enkrat ves dan slabe volje.

Naposled je Tomaž naročil svojemu nominelnemn očetu naj poišče kje v bližini Magarčeve gostilne primerno stanovanje. Tomaž in Boltežar sta vsa ta leta prebivala kot podnajemnika pri upokojenem eksekutorju Smoletu.

»Jaz spim v podstrešni kamri in vi, ki ste takorekoč moj oče, pa spite v nekdanji jedilni shrambi,« je Tomaž govoril Boltežarju. »To za naju ni več primerno in, treba je dobiti boljše stanovanje.«

Boltežar je bil zadovoljen, a stari Smole se je tega naznanila sila vstrašil, zakaj vedel je, da tako zanesljivih podnajemnikov za svoja dva brloga ne dobi iz lahka. Smole je bil res žalosten, kajti vajen je bil Boltežarja in je imel rad Tomaža in kar ni se mogel sprijazniti z mislijo, da bi se ločil od njiju.

»Kaj bo, kaj bo,« je tožil. »Glej Boltežar, nikar me ne zapusti. Saj bom tako kmalu umrl. Ko bi bila Natalija preskrbljena, bi že nič ne rekel; a zdaj je že 24 let stara in še vedno ne vem, kako se bo preživljala, ko bom zatisnil oči.«

»Bo pa vendar pri gledališču kaj naprej prišla,« je menil Boltežar, ki se mu je Smole smilil.

»Nič ne bo, nič ne bo,« je zdihoval Smole. »Zadnjič sem šel sam nad režiserja, pa sem ga prosil, naj ji da kako vlogo. Samo da bo pokazala svoje zmožnosti. Z najmanjšo vlogo bo zadovoljna, sem rekel režiserju. Pa kaj mi je rekel. Tako majhnih vlog sploh ni, da bi jih ona mogla igrati, je dejal režiser, in prisegel je, da bo Natalija vedno izvrstna koristovka, pa nič drugega. In pri nemškem gledališču je tudi niso hoteli.«

»Hudo je, hudo,« je menil Boltežar. Natalijina usoda ni prav nič vplivala na hladnokrvnega Boltežarja. »Naj pa gledališče pusti.«

»Bom ž njo govoril,« je resignirano izjavil Smole. »Vsak dan ji pridigujem, naj pusti gledališče in naj gre šivat, pa me neče poslušati. Ali pa pravi, da je umetnica, ne šivilja. Ali pa deklamira, da igralka brez gledališča je kakor zvezda brez neba.«

Eksekutor Smole je s svojimi lamentacijami vsaj toliko dosegel, da Boltežar ni šel iskat stanovanja, kakor mu je naročil Tomaž. Lagal je, da ne more nič najti, in delal to pasivno rezistenco toliko vztrajneje, ker je bil Smoleta tako vajen, da se ni hotel od njega ločiti.

Nekega takega dne v mraku sta sedela Smole in Boltežar za mizo in se pomenkovala, Natalija pa je sedela pri njiju in je šivala kostum, ki je imel namen, kar najmanj pokriti. Naenkrat je prilomastil v sobo Luka Magarac. Vsi so se začudili, kajti Smole in Boltežar sta bila sicer vsak dan v Magarčevi krčmi, a na svojem stanovanju nista Magarca že dolgo videla.

»Glej ga, Luko! Saj je res Luka! Poglej no! I kaj te je pa prineslo. Sedi vender!« Tako sta obenem govorila Boltežar in Smole in sta bila res radovedna, kaj pomeni Magarčev obisk.

»A gde je kućegazda? Ovaj vražji dečko! Gdje je?« Tako je stoječ sredi sobe vpraševal Luka Magarac.

»Koga pa iščeš?« je vprašal Smole.

»Kućegazdu, novoga gospodara. Vrag ga stvorio! A gdje je?«

»Kakšen gospodar? Ali se ti blede?«

»Kućegazdu tražim, novoga gospodara, Tomaža Krmežljavčka. Zar ga ne poznaš više, sveca ti tvoga pijanoga? Tomaža tražim.«

»Čegav kučegazda pa je Tomaž?« je porogljivo vprašal Boltežar in gledal svojega starega prijatelja, kakor bi hotel uganiti, če je pijan ali če je znorel.

Luka Magarac je vrgel klobuk na mizo, uprl obe roki ob boki in je zmetal Boltežarju vso svojo bogato zbirko izbranih hrvaških in madžarskih žalitev ob sivo glavo. In ko si je tako olajšal dušo, se je na novo razkoračil.

»Dakle slušaj,« je dejal. »Tomaž Krmežljavček je kupio kuću, u kojoj imam gostionicu, kupio i platio. Petnajst hiljada kruna je platio te je sad moj kućegazda, moj gospodar. Je–li razumiješ?«

»Ne,« je odkritosrčno izjavil Boltežar. »Ali sem jaz znorel, ali pa ti.«

Luka Magarac je vsel svoj klobuk z mize in ga vrgel ob tla, obsul Boltežarja z romunskimi, italijanskimi in nemškimi psovkami in mu potem v daljšem govoru pojasnil, kaj se je zgodilo. Bistvo njegovega pripovedovanja je bilo, da je Tomaž že dlje časa hodil ogledovat hišo, kjer je imel Magarac gostilno in da je imel z gospodarjem dolge pogovore. Ta dan je pa gospodar naznanil Magarcu, da je svojo hišo prodal Tomažu in da mu je Tomaž izplačal 15.000 kron v gotovini, 15.000 pa jih ima na hiši hranilnica. In povedal je gospodar, da se izseli iz hiše, ker misli Tomaž sam priti v njegovo stanovanje in da se naj Magarac hitro s Tomažem domeni zaradi gostilne, ker je več krčmarjev, ki bi jo radi prevzeli.

»Dakle, gdje je kućegazda, dobri moj prijatelj Tomaž?« tako je končal Magarac, a odgovora ni dobil, kajti njegovo poročilo je vsem sapo zaprlo.

Poročilo Luke Magarca je bilo resnično. Tomaž je bil res ta dan postal hišni posestnik. Boltežar in Smole sta samo strmela in kar pojmiti nista mogla, da je Tomaž v kratkih letih prištedil in prišpekuliral toliko denarja. Vesela pa sta bila oba in radevolje sta šla v Magarčevo gostilno, da bi tamkaj Tomaža pričakala in mu čestitala in na njegove stroške in na njegovo zdravje izpraznila nekaj literčkov.

Natalija je ostala sama doma. Magarčevo naznanilo, da je Tomaž kupil hišo, jo je tako potrlo, da je komaj nadaljevala svoje delo.

»Torej so se vender uresničila njegova upanja,« je rekla sama pri sebi »in moja upanja so šla vsa po vodi. Kar je on želel, je vse dosegel, jaz pa ničesar. Moje prorokovanje, da ne bo iz njega nikoli nič, se ni uresničilo, pač pa se je uresničilo njegovo prorokovanje, da iz mene ne bo nič. Kaj sem? Uboga koristka, ki še toliko ne zasluži, da bi človeško izhajala.«

Zdaj je bilo Nataliji žal, da je Tomaža vedno zaničevala in ga od sebe pehala, dasi ga je pravzaprav rada imela; žal ji je bilo toliko bolj, ker se Tomaž zanjo ni več menil. Govoril je ž njo samo o vsakdanjih rečeh ali pa sploh nič in videla sta se le malokdaj, pač pa so vsi v hiši vedeli, da se namerava Tomaž oženiti, a samo s kako petično žensko.

Ko je nastala popolna tema, je Natalija užgala svetilko in je nadaljevala s šivanjem gledališkega kostuma. Kadar je bila zvečer doma, je šla navadno v vas h gospodični Mariji, a ta dan je hotela biti sama. Med tem ko so njene roke šivale kostum, so bile njene misli pri Tomažu in se je iz njenih prsi izvil marsikak vzdih in se je na njene oči prikradla tudi kaka solza, kajti zavedala se je, da se bodo njena in Tomaževa pota zdaj ločila in strah jo je bilo, kakšen bo konec.

Kostum je bil končan. Natalija je užgala nekaj sveč in ko je bila skromna soba kolikor toliko sijajno razsvetljena, je Natalija oblekla novi kostum in se ogledovala v zrcalu.

Bila je zadovoljna. Kostum se ji je odlično prilegal. Potem je Natalija začela ogledovati samo sebe in bila je zopet zadovoljna. Bila je zdaj v cvetu svoje mladosti; pravkar je dopolnila štiriindvajseto leto svoje starosti. Vitka in vender polna, je imela bogate temne lase, mala rdeča usta in goreče oči, obetajoče neznanska razkošja.

»Vsi pravijo, da sem lepa. Vsi me štejejo med najlepša ljubljanska dekleta! Vsi pravijo, da imam okus, da sem zabavna, da sem elegantna. A moža vender nisem še mogla dobiti. Brez števila sem že imela čestilcev, iz vseh krogov in iz vseh stanov, cela grmada pesmi opeva mojo lepoto, a vzeti me vender nihče neče, ker ničesar nimam.«

Tako je dolgo ugibala Natalija in se je ogledovala v zrcalu in kakor da jo je njena lastna lepota opijanila, tako je zopet začela delati lepe načrte za prihodnjost. Toda bila je že v starosti, ko se dekleta ne udajajo več dolgo iluzijam in sanjam.

S porogljivim posmehom je končala Natalija svoje studije pred zrcalom in je slekla kostum. V sami srajci je stopila k omari in začela kostum obešati, ko so se na lahko trkanje odprla vrata.

»Dober večer,« je zaklical Tomaž in pomolil glavo v sobo. »Ali mojega starega ni doma?«

»Ne hodi notri,« je hitro zaklicala Natalija. »Nisem oblečena.«

Tomaž pa se za to povelje ni zmenil, nego predrzno vstopil v sobo.

»E, kaj bi se ženirala,« je rekel ravnodušno. » V gledališču si dostikrat še manj oblečena. Prava igralka sleče na odru še kožo, če dobi poseben igralski honorar.«

Natalija je vzela iz omare veliko črno ruto in se vanjo zavila. Kakor vselej so ji tudi to pot porogljive besede Tomaževe razvnele kri. Navadno je dajala tudi razburjenosti izraza z ostrimi besedami, a ta dan je bila že tako potrta, da jo je Tomaževa zbadljivost le užalostila.

»Zakaj me tako krvavo preganjaš in zaničuješ?« je vprašala ihte. »Če me ne moreš trpeti, pusti me vsaj v miru in hodi svojo pot. Nikoli ti nisem nič žalega storila, vedno sem te imela rada ...«

Tomaž je bil povodom nakupa hiše malo preveč »likofa« pil in je bil nekoliko natrkan, vender ne toliko, da bi ne bil zapazil, kako lepa je Natalija. Vrgel se je na stol in utaknil roke v žep.

»Ne govori tako!« je dejal Nataliji. »Jaz te nič ne preganjam in nič ne zaničujem. Jaz te puščam v miru. In rada me nisi nikoli imela, samo jaz sem tebe rad imel. Prav neumno sem te rad imel. Kdo ve, kaj bi bilo iz mene postalo, da nisem zaradi tebe, samo vsled tvojega zaničevanja in preziranja začel delati in sem delal i delal. Vse iz ljubezni do tebe, samo iz blazne ljubezni do tebe. Ti pa si me zametovala in mi še prijazne besede nisi privoščila.«

Natalija je stopila tik pred Tomaža. Vzela mu je klobuk z glave in ga vrgla na mizo. In ne meneč se, da ji je začela velika črna ruta padati izza vratu, je Tomažu položila obe roki na rami.

»Tako?« je rekla. »Niti prijazne besede ti nisem privoščila? Zaničevala sem te? Zdaj vidim kako si me rad imel in kako lažnjive so bile tvoje besede. Čisto si torej pozabil, kolikrat sem sedela na tvojih kolenih in kako si pil ljubezenske poljube z mojih ust! Mene si poljubljal in objemal in mi prisegal, da me ljubiš, potem si šel pa k debeli Železnikovi ženi in k tisti natakarici Angeli in k drugim ženskam ...«

Natalija je stala tako blizu Tomaža, da je čutil toploto njenega telesa. Ni se zavedal, kdaj je položil roko okrog njenega pasa.

»To je bilo vse drugače, da, čisto drugače,« se je poskušal opravičevati. »A rad sem imel zmerom le tebe, vedno le tebe, od srca sem te rad imel ...«

Natalija je sedela Tomažu na kolenih. Ni vedela, kdaj in kako je tja prišla in Tomaž tega tudi ni vedel, čutil pa je njeno telo in drhtel je po vsem životu in zaljubljeno je mijavkal:

»... od srca sem te rad imel, da, od srca ...«

Naenkrat je Natalija položila glavo na njegovo ramo in je zaklicala:

»Ti, Tomaž – če me zdaj koj ne poljubiš, bom začela tako vpiti, da bodo vse babe skup letele.«

In Tomaž jo je poljubil vroče in hrepeneče in ona mu je vračala te poljube tako, da je Tomaž postal ves vrtoglav in kar ni mogel nehati.

Ob primernem trenotku se je Natalija izvila Tomažu iz rok.

»Ah, če bi kdo prišel – strašno,« je zaklicala vsa prestrašena. »Vsa vrata nezaklenjena, v sobi polno luči – jaz pa taka – –«

Začela je naglo vpihovati sveče. Tomaž je z razprostrtimi rokami begal za njo in ji pomagal in je v naglici vpihnil še petrolejko.

Naslednje jutro se je Tomaž prebudil v svoji kamrici z velikim moraličnim in fizičnim mačkom, a še med tem, ko si je mel oči in razmišljeval, kaj se je pravzaprav ž njim zgodilo, je že tihih korakov prihitela v sobico Natalija. Z objemi in poljubi mu je pregnala vse pomisleke in ga zopet omamila.

»Ti Tomaž – ali nič ne misliš na zakon?«

»Mislim že,« je dejal Tomaž, »ampak, veš, s strahom, z velikim strahom.«

»Česa se bojiš, Tomaž? Kaj ne vidiš, kako te ljubim?«

»Da, da, je že res – ampak veš – temne slutnje imam, vidiš, osel zna eno samo besedo izgovoriti in ravno tisto besedo mora človek izreči pri poroki in ravno ta beseda ga veže potem za celo življenje.«

»Ne zbijaj takih šal, Tomaž,« je proseče rekla Natalija in Tomaža tako poljubila, da mu je kar vroče postalo. »Zakon je sveta stvar.«

»Pravijo, da pravijo, « je menil Tomaž, »in kot klerikalec moram to seveda verjeti. Ampak veš, so še drugi pomisleki. Meni se zdi, da si ti marsikaj doživela.«

»Ali ti mar ne še veliko več? V katerem katekizmu pa je rečeno, da je kako dejanje samo greh, če ga stori ženska, pa ne greh, če ga stori moški. Nikjer ni to zapisano. Sicer pa nisem jaz razen par poljubčkov ničesar doživela, ti pa vse mogoče stvari.«

»Ah, to nič ne šteje,« je zatrjeval Tomaž. »Če sem imel tudi mimogrede kako ljubezensko razmerje, moje srce je bilo vedno pri tebi. Bil sem z dekleti kakor človek, ki gre po cesti in utrga tu hruško, tam jabolko in ne vpraša, čegavo je in je užije ne da bi se le zahvalil. Rad sem imel le tebe.«

»In tudi jaz vedno in edino le tebe.«

»Da, da moja ljuba Natalija – vrag vedi, Kozoglav je le imel prav, ko je rekel, da mi boš le pomigala in zopet me boš imela v oblasti.«

Kar je Natalija želela, se je uresničilo. Tomaž ni bil v stanu zatreti stare ljubezni v svojem srcu in se je čez nekaj mesecev na veliko žalost različnih svojih znank z Natalijo poročil. Tudi zadnje skušnjave, ki ga je napadla, da bi namreč prelomil dano besedo in pustil Natalijo na cedilu, ni mogel premagati. Dolgo se je boril sam s seboj, a naposled je podlegel. Njegova ljubezen do Natalije je imela preveč globoke korenine, da bi jo bil mogel izruvati iz svojega srca, Natalija je bila preveč lepa in je znala tako goreče poljubovati, da bi bil mogel Tomaž poslušati glas svojega razuma.

Skušnjava, dobiti Natalijo za ženo, je zmagala nad skušnjavo, pustiti Natalijo na cedilu. Prepozno je že bilo, ko je prišel Tomaž do spoznanja, da človek, ki se poroči, da bi imel lepo ženo, proda očetovo dedščino, samsko prostost, za skledo leče. Prepozno je tudi že bilo, ko je prišel Tomaž do spoznanja, da je ljubezen res slepa, zakon pa najboljši zdravnik za oči in davno je že bilo prepozno, ko je spoznal, da so ženske prisege o večni zvestobi zapisati samo v veter ali v deročo vodo.

Iz svoje izkušnje je Tomaž s svarilnim glasom rekel Kozoglavu, ko se mu je ta predstavil kot ženin:

»Ne zanašaj se nikoli na žensko zvestobo. Daj mački vsak dan pečenega kapuna na srebrnem krožniku, pa ti bo vender umazane miši lovila in bodi najboljši mož, na ženo se ne zanašaj.«

»Beži, beži,« je menil Kozoglav, »vsak mož je sam kriv, če ni v zakonu našel tega, kar je iskal. Mož si mora ženo vzgojiti.«

»Ah to vem že sam, da je treba ženo vzgojiti in kako je to storiti.«

»Zakaj pa svoje lastne žene nisi vzgojil?«

»Osel – ker se ne pusti!«

Natalija se res ni pustila vzgojiti in kadar ji je Tomaž kaj očital, mu je hladnokrvno rekla:

»Zakaj si me pa vzel! Ali sem mar za tabo letala?«

»Nisi, nisi,« je po takih prilikah zavzdihnil Tomaž. »Ampak mišnica tudi ne leti za mišjo, pa jo vender ujame.«

»Jaz te nisem ne iskala, ne lovila! Čakala sem nate, in ti si sam prišel.«

»Čakala si, da, je že res, pa čakala si tako, kakor pajk na muho.«

Tomaž je bil v zakonu postal kmalu filozof in se je tolažil z načelom svojega prijatelja Železnika, da je oženjen človek šele takrat popolnoma srečen, kadar ga žena goljufa in mu da s tem pravico, da tudi on njo goljufa.

Tolažil se je toliko laglje, ker mu je bila sicer sreča izredno mila. Njegova veljava je rasla od leta do leta in njegovo premoženje se je množilo. Ko je umrl bogati župnik Melhijor Ocvirk, je Tomaž predložil celo vrsto izvrstno narejenih, od Melhijorja Ocvirka »lastnoročno pisanih« dokumentov in velik delež župnikovega premoženja mu je bil priznan in prisojen.

Tedaj je zapustil službo in je postal član katoliške družbe za spekulacije na debelo, čislan in vpliven član, in je bil udeležen pri različnih velikih kupčijah in je spravljal v svojo blagajno velike, četudi navadno krivične dobičke in je bil v posebni milosti pri cerkveni gospodi.

In ko so prišle deželnozborske volitve, je Tomaž sklical vse svoje duhovske očete in jim je prečital pisma, ki so jih pisarili njegovi rajnki materi ter jih je z energičnimi gestami in lepimi besedami prosil, naj ga priporočajo za kandidata. Postavljen je bil za kandidata in izvoljen je bil z navdušenjem in njegovo srce je bilo polno ponosa, da si je s spretnimi goljufijami tako daleč pomagal, da so ga proglašali za diko katoliške stranke.

»Škoda, da imam tako neumno ime,« je modroval Tomaž tisti večer, ko je bil izvoljen za poslanca. »Rafael, Leonardo da Vinci, Alma Tadema, Kamilo Cavour – vsak Hotentot sliši iz teh imen imenitnost dotičnih oseb, ampak Šusteršič ali Matjašič ali Krmežljavček, to so res preveč neumna imena. No, na srečo je naše dobro in verno ljudstvo z vsem zadovoljno.


______________________


Pa so zopet minula leta, Tomaž Krmežljavček je bil katoliški imenitnik, petičen mož, debel in ošaben, a življenje mu je izčrpalo vso svežost duha, ves mozeg iz kosti, in pustilo mu je samo spoznanje, da je vsak človek deležen le ene same žličice prave in resnične sreče.

Časih so pač prišli trenotki, ko so se Tomažu prikazovale sence izza mladih dni, izza časov, ko je trgal cvetlice, ko je veselo praznil čaše polne kipečega vinca, ko je bil pripravljen na vsako burko in razposajenost in ko je s sladkim razkošjem poljubljal dekliške ustne, a takih trenotkov ni bil nikoli vesel, naredili so ga vedno melanholičnega.

»Skušnjave so minile,« je navadno rekel o takih prilikah, »in ž njimi vse, kar dela življenje lepo. Ljudje pač govore: velik je Alah, in Šusteršič je njegov prorok in Krmežljavček je prorokov namestnik, a vse to mi ne da ne enega trenotka sreče in zadovoljstva. Nažrta klerikalna kanalja sem in ostanem. Fej in naprej!«

Tudi Natalija se je časih spominjala svoje mladosti, a še redkeje, kakor Tomaž. Povsakdanjila se je hitro. »Naj kopriva še tako hrepeni, da bi postala roža, ne doseže tega nikoli,« tako ji je nekoč rekel Tomaž. Nekajkrat je poskusila postati roža, nekajkrat je pokazala, da je kopriva, potem se je povsakdanjila in je postala dolgočasna.

S Tomažem sta hodila po poti življenja, a vender s popolno hladnostjo v srcu. Natalija je govorila o deklah, ki so nemarne in uhajajo, o otrokih, ki ne ubogajo, o učiteljih, ki so krivični, o pericah, ki vse strgajo in o prikladah, ki jih dajejo mesarji, Tomaž pa je govoril o svojih kupčijah in o politiki. Tako sta živela drug poleg drugega. Vsega sta imela v izobilju, a skušnjav nista več poznala, vse njiju strasti so ugasnile, nič solnca in nič cvetlic ni bilo več v njiju življenja, nič lepih sanj in nič sladkih iluzij, nič luči in nič upanj. In če še nista umrla, se dolgočasita še danes.