Skromni junak

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Skromni junak.
C. bar. V. N.
Izdano: Ilustrirani glasnik 28/1 (1915)
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Svoj živ dan je bil tih in molčeč, vzor in podoba pravega pisarja. Pisal je zjutraj, opoldne in zvečer. Če se je prikazal na ulici, je hitel med množico in se ni ozrl ne na desno, ne na levo; zanj ni bilo pomladi, ne lepega poletja, nič ni vedel za dež ali burjo, življenje je hodilo mimo njega popolnoma neopaženo. On je poznal samo svoje akte in to je bila edina njegova zveza s svetom.

On je že pisal, ko ni bilo nikogar drugega v uradu, in je še vedno pisal, ko so vsi drugi že zdavnaj odšli iz urada. Vsak dan je imel napisati velik kup aktov; zvečer je bila naloga končana, zjutraj se je pa znova začela. Kar je drugim bila topla svetloba solnca, spev ptic in vse lepo življenje, vse to je on našel v svojih aktih. Brez njih mu ni bilo obstanka. V njih je spoznaval življenje — laž in hinavstvo — nikjer iskrenosti, nikjer ljubezni. Tako mu je mineval dan za dnem, tako je živel svoje življenje. Kljub razmeroma mladim letom se je tovarišem popolnoma odtujil.

Kadar se je dogodil kak velik zločin, tedaj je on mislil samo na ta in ta paragraf, na odloke, na kup papirja, ki ga bo zopet treba popisati, in na nič drugega.

Medtem je prišla splošna mobilizacija. Nastalo je vrvenje — navdušenje, radost, da je vendar do tega prišlo. Ni bilo človeka pod božjim solncem, ki bi mogel vztrajati med svojimi štirimi stenami, vsakdo je bil zunaj, vsakdo se je smatral za junaka. Vsakdo je vedel več nego drugi, ena radostna beseda je priklicala drugo; na ulicah so se zbirale množice bogatinov in siromakov, nobenih razlik ni bilo več, nobenih strank, vse je prevevala ena sama misel: za cesarja in dom!

Srce navadnega življenja je kakor zastalo, nihče se ni brigal za svoje vsakdanje dolžnosti. V vsakomur je vzplamtela vzvišena zavest, da je prišel veliki čas in da ga je njemu usojeno preživeti.

Ali je mogoče, da je izbruhnila velika vojska?

Potem so se začela velika postavljanja. Vsak dan, vsaka ura nam je odnesla kaj dragega, znanega in ljubega. Naše misli so hitele za tistimi, ki so nas zapuščali. Oglašale so se junaške pesmi, obnavljaje so se prisege, nastalo je veliko navdušenje, Solz ni bilo. Čemu? Saj se je šlo za obrambo domovine — in zanjo vse!

Bučno navdušenje je prišlo tudi do našega pisarja Bobka. Skozi njegova okna so se vsipali sijajni solnčni žarki ter se igrali z milijardami drobnih praškov, danes veseleje kot kdaj poprej. Ljudje so neprestano prihajali in odhajali. Nihče ni mogel dolgo ostati na svojem mestu v uradu. Samo eden je bil, kakor bi vsega tega ne videl in ne slišal; on je tudi danes nemoteno pisal dalje.

»Človek božji, ali Vi nimate krvi v žilah? Ali ne morete vsaj danes pretrgati svojega enoličnega življenja? Da je kaj takega mogoče ?« mu je rekel njegov šef, gospod svetnik. »Vsa čast Vam sicer, toda tak čudak se rodi komaj na vsakih sto let. Mož sedi tukaj, kakor bi bil gluh! Vi ste mi pravi branilec domovine! Vi boste torej še dalje tukaj čepeli in pisali ... zunaj bodo grmeli topovi — Vi pa boste pisali ... In vse to Vas nič ne briga, kajne? Sramota je, da ravno v moji pisarni leži nad akti tak zaprašen črv! Nas poglejte! Mi pojdemo vsi pod orožje, če bo treba!«

»Morda pojdem tudi jaz, gospod svetnik,« je dejal pisar le nerad.

»Morda, morda! Tukaj ne velja noben morda, tukaj je le ali — ali. Še mene, ki sem že star mož, ne boste videli doma, to dobro vem ...«

Uradne ure so zopet minule, minula je noč, prišlo je naslednje jutro. Gospodje so se počasi zopet zbrali v uradu. Eden je pravil, da pojde jutri, drugi, da pojde čez nekaj dni pod orožje. Samo enega ni bilo med njimi. Manjkalo je pisarja.

»Na, kaj pa se je zgodilo z našim Bobkom? Kaj je tudi njega zmotilo splošno navdušenje, da ga danes ni tukaj? Najbrže se sramuje pri naših pogovorih in bo prišel šele pozneje. Strahopetnik!«

Tako so vsi govorili, dasi se sicer niso veliko menili zanj, saj je bil zanje mrtva stvar, kakor stol ali miza, prikazen, ki je živela samo za svoj poklic. Tepec!

»No, Jožko, kakšne novice nam Vi prinašate? Kaj? Bobek da je že davi odmarširal? On da je odkorakal pod puško? Kdo bi si kaj takega bil mislil — ali ni to pravi čudak? Pa kako, da je odšel? Kaj se je mari prostovoljno oglasil? — Kaj bodo neki z njim! Gotovo ga bodo pridelili, da straži kje kak most ali kaj podobnega. Kaj bi sicer z njim! Res, pravi čudak!«

Tako so se menili v uradu, ko je pisar Bobek sporočil svojemu predstojniku, da je »odkorakal z bataljonom«.

* * *

Minulo je več tednov. Na bojnem polju besni besen boj — bojni klic odmeva preko hribov in dolin, na daleč in na široko. Ozračje je polno navdušenja. Zopet odhajajo čete. Topovi, tren, vlaki. Prevoz ujetnikov. Ranjenci. Bledi, upadli in porasli obrazi, toda v očeh žar bojevnikov; pripovedujejo svoje doživljaje, srečne in nesrečne — mnogo, mnogo so doživeli.

Ravnokar so težko ranjenega vojaka prenesli iz vagona. Lica so mu tako bleda, popolnoma brezčutno strmi v svet. Siromak nima nikogar, ki bi ga povprašal, kako mu je. Stal je vedno pri strani ob cesti življenja ... Pa glej, tam je vendar nekdo, ki ga pozna. Zakaj ne pride sedaj k njemu?

»Gospa,« pravi ranjenec bolniški strežnici, »ali bi mi mogli poklicati gospoda nadporočnika tega kolodvorskega nadzorništva — tistega, ki stoji tam na koncu?« Gospod nadporočnik je prišel, pa ga ni spoznal.

»Gospod svetnik — jaz sem vendarle bil v bitki — v boju!« reče ranjenec ponosno.

»Ah, to ste Vi, Bobek! To ste Vi! Tudi Vi ste bili na fronti! O srečni človek! Vi ste bili tam — jaz pa, kakor toliko drugih — vedno doma. O, in zlato hrabrostno svetinjo imate!«

Nadporočnik se je vzravnal in krepko salutiral pred svojim pisarjem. Preko obraza težko ranjenega vojaka je švignil blažen nasmeh. O, on sedaj ni več sramota urada — sramota nikdar bil ni! S svojo drhtečo roko je pokazal na odejo, pod katero ni bilo leve noge. Ostala je nekje daleč v sovražni zemlji. To je njegov davek, ki ga je dal domovini. In sedaj ne bo nič več sam s svojimi akti, kajti z njim bo vse, kar je preživel, vse trpljenje, vsi spomini, vse njegove velike žrtve.

To so njegovi solnčni žarki ...