Skrivnostno pismo

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Skrivnostno pismo
Milan Dekleva
Spisano: Pretipkala iz Skrivnostno pismo 2004, Polonca Repovž.
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Logotip Wikipedije
Glej tudi članek v Wikipediji:
Skrivnostno pismo

Skrivnostno pismo[uredi]

Živa je sedela pred zaslonom računalnika in pregledovala spletno stran, s katere se ji je smehljal Harry Potter, ko je zaslišala, da je v nabiralnih zdrsnilo pismo. Rada je imela ta zvok, všeč ji je bilo v rokah držati ovojnico (včasih je dišala po vrtnicah, drugič samo po neznanih krajih) in razmišljati o skrivnostnem pismu, ki ga skriva. Že res, večina pisem je bila tiskanih in precej neosebnih, za vrsticami je težko ugledala obraz pošiljatelja, to pa ne, bilo je napisano s črnilom in na roko. Na kuverti je bilo napisano njeno ime, zato je stekla v svojo sobo in ga hlastno odprla. Draga Živa, je brala deklica, ker vem, da se rada ukvarjaš z razčlenjevanjem ugank in skušaš, tako kot Agatha Christie, povezati oddaljene stvari, ti pošiljam trd oreh. Mi lahko poveš, kaj imajo skupnega besede rog, jantar, kurir, telegraf, romar, zlato runo, konj, diližansa, znamka, sel, železnica, maratonec, radio, par in postiljon? Upam, da nekaj tisoč let človeške preteklosti ne boš vrgla v koš, in te lepo pozdravljam. Tvoj Hercule Poirot. Živa se je zasmejala: takoj je uganila, da se za imenom slavnega detektiva skriva njen stric Ljubo Novičan, profesor zgodovine, molj, zabubljen med knjige in starine. Še enkrat je počasi, zelo natančno prebrala besede, ki so sestavljale sričevo uganko. Kaj naj bi . . . ? Nagubala je čelo. Na kup so bile nametane staroveške in nove besede, ampak prave sorodnosti . . . Čakaj, čakaj, večina besed je bila povezanih z gibanjem! Živa je skočila k polici, na kateri je ležal njen prenosni telefon in živčno odtipkala stričevo številko. »Prosim,« je zaslišala miren profesorjev glas, ki jo je vedno znova spominjal na valovanje morja. »Tukaj Živa,« je rekla deklica, »našla sem prvi ključ!« »Prvi ključ?« se je začudil stric. »Ključ, ki odpira vrata do skrivnosti. O tvojem pismu govorim!« »Aha,« je rekel Ljubo. »Se lahko oglasiš pri meni?« »Ne morem, čez eno uro imam trening.« »Pozabil sem,« je rekel stric. »Bom pa jaz prišel na stadion in te spremil domov.«

Prenašalci novic[uredi]

Ko je Živa na tribuni zagledala strica, mu je veselo pomahala. Deklica je trenirala atletiko, najbolj ji je bil pri srcu kros, tek po naravi. Vadba se je pravkar končala, Živa se je odšla preobleč, stric Ljubo jo je počakal pred garderobo. Z roko v roki sta odšla proti domu. »Torej si rešila prvi del skrivnosti?« jo je z nasmehom pogledal profesor. »Ja,« je prikimala Živa. »Večina besed je povezanih s premikanjem. S potovanjem.« »Odlično sklepaš,« jo je pohvalil stric. »Katere so te besede?« »Na primer sel, železnica, maratonec, romar.« »Tako je,« je dejal stric. Za hip je pomolčal, potem pa je vprašal nekaj, kar je Živo presenetilo. »Ali boš postala poklicna tekačica?« »Ne,« se je nasmehnila Živa, »kdo pa lahko živi od teka?« »Danes bolj malo ljudi,« se je strinjal profesor. »Včasih pa ni bilo tako. Hiter tek je bil cenjen. Veš zakaj?« Deklica je odkimala. »Ker so sli pešci in na konjih prenašali pomembna sporočila. Saj poznaš zgodbo o maratonskem teku?« »Mislim, da izvira iz stare Grčije,« ga je zvedavo pogledala Živa. »Seveda,« je rekl stric. »Stara je skoraj dva tisoč petsto let, iz časa, ko so se Grki vojskovali s Perzijci. Po eni od legend naj bi atenskega tekača Filipida pred bitko pri Maratonu poslali po pomoč v Sparto. Tja je prispel dan po svojem odhodu iz Aten, torej je pretekel več kot 200 kilometrov.« »Tega pa ne morem verjeti,« je rekla deklica. »Ja, moral bi imeti nadčloveško moč in kondicijo,« se je strinjal stric. »O Filipidu se je ohranila še druga pripoved, po kateri naj bi brez postanka pretekel radaljo med Maratonskim poljem in Atenami in se potem, ko je z zadnjimi močmi sporočil, da so Grki premagali Perzijce, mrtev zgrudil. Ta razdalja je približno 42 kilometrov in jo morajo še danes preteči tekmovalci v maratonu.« »Ampak pomisli, Filipid se je izmučil do smrti!« je Živa zmajevala z glavo. »Ker so bila vojaška sporočila tako pomembna. Pomebne pa so bile tudi drugačne novice, ki so govorile o rojstvih in smrtih, naravnih nesrečah, velikih odkritjih in so jih še stoletja kasneje prenašali sli peš in na konjih. Na slovenskem ozemlju so državno službo za prenos pisem, listin in sporočil odlično organizirali Rimlajni, v srednjem veku so prenašalce novic vzdrževali razni dvori, samostani, univerze, posamezni obrtni in trgovski cehi. Zelo pomembni so sli postali proti koncu petnajstega stoletja, ob truških roparskih vpadih v naše kraje.« Pogovor je bil zanimiv, kar naenkrat sta se znašla pred Živino hišo. »Prideš za trenutek k nam?« je vprašala deklica. »Ne morem,« je odvrnil stric, »mudi se mi domov. Ne pozabi na najino uganko.« Dvignil je klobuk in odšel po pločniku. »Ej, stric,« je Živa zaklicala za njim. »Kaj pa jantar in zlato runo? Saj se ne premikata!« »Pa še kako!« se je zasmejal stric in primahal nazaj. »V prazgodovini je prek današnje Slovenije vodila jantarna pot. Dragoceno smolo, iz katere so izdelovali nakit, so tvorili od Baltiškega morja proti Jadranskemu morju in Ogleju. Kar pa se tiče zlatega runa – najbrž poznaš pripovedko o Argonavtih? Jazon ga je s pogumnimi prijatelji prinesel iz Kolhide ob Črnem morju. Z ladjo so potovali po Donavi, Savi in po Ljubljanici do Vrhnike. Tam so ladjo razstavili in jo prenesli do Jadranskega morja.Povej mi, ljubljanska srajca, kako se je v antiki imenovalo naše glavno mesto?«  »Emona!« je kot iz topa izstrelila Živa. »Točno,« je prikimal stric. »Ozemlje, na katerem živimo, je bilo od nekdaj pomembno križišče poti, ki so vodile iz Panonije na zahod proti Italiji in iz Balkana na sever proti Avstriji in Nemčiji. Zaradi burne zgodovine in mešanja različnih kultur so po naših tleh kar najprej pešačili in jezdili sli in drdrale poštne kočije.« Stric je umolknil in se spet začel poslavlajti. »Ne smem povedati preveč,« si je s prsti zakril usta.

Vitezi, ravbarji, postiljoni[uredi]

Zjutraj je Živa sedla za računalnik in pregledala elektronsko pošto. Zgodba o zlatem runu se nadaljuje in je povezana s turnirskim vitezom. Oglasi se po šoli. Lp L Sporočilo je bilo stričevo, jasno, vsebina pa razburljiva. Živa je nekaj časa gubala čelo, potem pa natipkala odgovor, v katerem je obljubila, da bo prišla, ugasnila računalnik in na hitro pripravila torbo. Mudilo se ji je, Živa ni nikoli zamudila šole. Po pouku je poklicala mamo v službo in ji povedala, da gre k stricu. »Ne bodi pozna,« je rekla mama, ko sta se pomenili. »Ne bom,« je obljubila Živa, »samo uganko moram rešiti!« Hitro je šla po pločniku proti staremu delu mesta, kjer je stanoval stric. Ko je prišla pred vhodna vrata, je že skoraj tekla. Pozvonila je, vrata so se odklenila, odrinila jih je in stekla po stopnicah. Stric jo je čakal na hodniku in odpeljal v delovno sobo, kjer je imel na mizi veliko knjigo. Na naslovni strani je bil natisnjen zlat grb dvoglavega orla. Profesor jo je odprl in ji pokazal imenitnega viteza na konju, v oklupu, oboroženega z dolgim težkim kopjem. »Kdo je to?« je vprašala Živa. »Maksimilijan. Mogočni hasburški vladar, ki je razširil oblast na gospodarko najbolj razvite predele Evrope in po propadu Celjskih in Goriških grofov združil dežele v Vzhodnih Alpah.« »Kakšno zvezo ima to, kar pripoveduješ, z zlatim runom?« »Maksimilijan je bil zadnji vitez Reda zlatega runa, ki so ga konec 15. stoletja ustanovili Habsburžani. Bil je radodaren, včasih celo zapravljiv, rad se je šalil, zaljubljen je bil v umetnost, pozoren do dam, strasten lovec. Maksimilijan je bil eden zadnjih drznih zmagovalcev viteških turnirjev, ki so ob prehodu v novi vek postajali del preteklosti.« Živa je gledala slike, ki so kazale Maksimilijana na vojnih pohodih na Nizozemskem. »Zanimiv vladar,« je prikimala, »a še vedno ne vidim prave povezave s tvojo uganko.« »Ne bodi nestrpna,« se je zasmejal stric. »Veliko cesarstvo je terjalo učinkovito in hitro posredovanje sporočil. Maksililjan je skrb za pošto poveril družini Taxis, ki je izvirala iz okolice Bergama v Italiji. Taxisi so ustanovili vrsto poštnih postaj – postojank, na katerih so bili zaposleni kurirji. Ti so s konji prenašali pisma, a le od svoje do obeh sosednjih postaj. Takrat je nekaj poštnih zvez vodilo tudi po slovenskem ozemlju.« »Aha,« je vzkliknila Živa, »v ta čas sodita besedi konj in kurir v tvoji uganki.« Nekaj časa je razmišljala. »Kaj pa pomeni beseda par?« »Takoj bova pri njej,« je razigrano rekel profesor. »Besedica par pomeni v slovenščini isto kot v nemščini, dvojico, le da se v nemščini piše z dvema ajema, kot Paar. Paar je priimek še druge znamenite družine, ki je, prav tako kot Taxisi izvirala iz Bergama.« »Znamenite družine?« se je začudila Živa. »Še nikdar nisem slišala zanjo.« »Ko se je habsburška rodbina razdelila na špansko in avstrijsko vejo, je Maksimilijanov vnuk, deželni knez Karel, za glavno mesto Štajrske, Koroške, Kranjske, Goriške in Trsta izbral Gradec. Pravijo, da je bil Karel nespreten pri govorjenju in plašen v osebnih stikih.« »In?« je skomignila deklica. »In zato je veliko pisal,« je pojasnil stric. »Da bi uspešno vladal, je moral organizirati hitro in učinkovito poštno službo. Zanjo so poskrbeli člani družine Paar. Leta 1573 je že tekla prva trajna redna zveza med Gradcem, Mariborom in Ljubljano. Za Notranjo Avstirjo pa je bila dobra poštna služa zelo pomembna zaradi obrambe pred Turki. Pred koncem 16. stoletja so pisma prenašali s konji, ki so jih na vsaki postaji zamenjali. Poštja je prenašala tudi pakete, škatle, skrinje, tudi denar. Za nujne pošiljke so poskrbeli hitri sli in štafete.« »Tudi jaz tečem v štafeti,« se je razveselila Živa. »Zato veš, kako hitre so štafete,« je prikimal stric. »V tistem času je bilo prenašanje pošte nevarno. Včasih so sli tekli in jezdili hitreje od smrti.« »Hitreje od smrti?« Živa je z dvomom v očeh pogledala strica. »Točno tako,« se profesor ni dal motiti. »Ceste so bile slabe, vodile so preko divjih gorskih prelazov . . .« »In v zasedi so prežali Turki.« »Ne,« se je zasmejal stric, »ampak cestni roparji in razbojniki. Sli so bili pogumni in telesno izurjeni možje. Velik ugled so uživali tudi postiljoni, ki so kasneje, v drugi polovici 18. stoletja, vodili poštne kočije.« »Rekel si postiljoni,« je kriknila Živa. »Še ena beseda, ki se pojavlja v najini uganki. Kakšni so bili postiljoni?« »Imeli so imenitne suknje, visoke škornje, na glavi kape z dolgimi peresi. In okrog vratu obešeno glasbilo, na katerega so morali igrati.« »Katero gasbilo?« je zanimalo Živo. Stric je že odprl usta, takrat pa je zazvonil Živin prenosni telefon. Mamo je skrbelo, ker se še ni vrnila domov. »Oprosti, mama,« je rekla Živa, »stric mi je govoril o cesarjih, vitezih, knezih, roparjih, Turkih in postiljonih, pozabila sem gledati na uro. Takoj pridem!« Stric je vstal in odprl vrata. »Kar se tiče glasbila, ki so ga imeli postiljoni obešeega okrog vratu – mislim, da je narisan na vašem poštnem nabiralniku. In na avtomobilih, s katerimi danes prevažajo hitro pošto.« »Bom preverila,« je zaklicala Živa in stekla po stopnicah.

Potniki, vstopite![uredi]

Preden je odklenila domača vrata, si je ogledala poštni nabiralnik. Presenečena je bila, da je šele zdaj opazila rog, ki ga je krasil. »Po svetu hodim zaprtih oči,« si je rekla sama pri sebi, »takoj moram poklicati strica.« »Hej, ustavi se,« je zaklicala mama, ko je Živa drvela proti svoji sobi. »Kaj se dogaja s tabo?« »Stric mi je poslal zanimivo uganko, ki jo moram rešiti. Povezujem besede različnih časovnih obdobij, vse pa se sučejo okrog potovanja ljudi in sporočil,« je zasopla drdrala Živa. »Pravkar sem ugotovila, da so imeli postiljoni okrog vratov obešene rogove.« Še preden jo je mama lahko zadržala, je že bila v svoji sobi in v telefon tipkala stričevo številko. »Halo,« je zaslišala mirni profesorjev glas. »Jaz sem, Živa,« je rekla deklica. »S seboj so nosili rogove.« »Točno,« jo je pohvalil stric. »Ampak ne vem, zakaj,« je vzkliknila Živa. »In ne vem, kaj pomeni diližansa.« »Počasi, počasi,« jo je smeje miril stric. »Ljudje so se stoletja trudili, da bi uredili pretok novic in znanja. Se vidiva jutri po šoli, ti bom razložil. Za najino uganko je bila zelo pomembna mati habsburžanskih dežel.« »Kakšna mati?« je začudeno vprašala Živa. »Tak vzdevek se je prijel cesarice Marije Terezije. Že njen oče Karl VI. je podržavil pošto, Marija Terezija pa je uredila urade, upravo, šolstvo, zdravstvo. Deželni vladar mora skrbeti za dvig in razbremenitev svojih podložnikov, je govorila cesarica, pobranega denara ne sme zapravljati za zabave in razkazovanje veličastnosti.« »Pametne besede,« je menila Živa. Stric je nenadoma umolknil. »Rekla sva jutri popoldne, zdaj pa lepo spat!« Naslednji dan je minil kot blisk. »Zakaj so postiljoni uporabljali rogove?« je Živa vprašala strica že na vratih. »Z njimi so opozarjali ljudi, da se pošta približuje naselju. Prevozu pisem in paketov so se v tistem času pridružili tudi popotniki. Od sredine 18. stoletja so po glavnih cestah vozile poštne kočije diližanse in prevažale potnike. Tudi za kočije je bila zaslužna Marija Terezija.« »Aha, diližanse so predhodnice avtobusov,« je vzkliknila Živa. »Je bilo potovanje v kočijah udobno?« »Po današnjih merilih bi rekli da ne, v primerjvi s prejšnimi stoletji pa kar precej,« je rekel profesor. »Čeprav so na potnike prežale nove nevarnosti. Včasih so se mednje pomešali begunci, tihotapci in zlikovci, ki so hoteli uiti roki pravice. Zato so morali imeti vsi potniki posebne overjene dovolilnice.« »Kaj pa cestni razbojniki? Jih ni bilo več?« »Bili so, bili, še v devetnajstem stoletju. Posebej nevarni sta bili reška in tržaška cesta. Roparji so najpogosteje napadali poštne postaje v Zagorju na Krasu, pri Razdrtem in Planini. Si slišala za Ravbarkomando?« Živa je pokimala »Poleg roparjev je bilo potovanje nevarno zaradi poplav, hudih zim, divjih živali, ki so plašile konje. Z rogovi so posiljoni lahko priklicali pomoč.« Živa si je ogledovala knjige, v katerih so bile naslikane prelepe poštne kočije in vozovi, ki so imeli zanimiva imena: koleselj, lojtrnik, zapravljivček, bagerle, kripa, peruča. Na Tolminskem so pokritim kočijam pravili karoce, najpremožnejše družine so se vozile z laudauerji. »Vse mi je jasno.« je nenadoma rekla. »Vse?« se je zasmejal stric. »Ja. Tvoja uganka, tiste nametane besede je bilo treba urediti po časovnem zaporedju.« »In rešitev uganke je?« »Zgodovina pošte na naših tleh.« »Zaslužiš si nagrado,« je občudujoče rekel profesor. »Torej sva z najino zgodbo pri koncu?« »To pa ne!« je vzkliknila Živa. »Nič mi še nisi povedal o železnici. In telegrafu.«

Železniške piščali in avtomobilske troblje namesto poštnih rogov[uredi]

»Devetnajsto stoletje je bilo obdobje industrijske revolucije in mnogih izumov,« je začel profesor. »A še prej, v začetku stoletja, so se naši kraji povezovali z novimi poštnimi potmi. Slovensko ozemlje so zasedli Francozi. Ljubljana je dobila generalno direkcijo pošt, redne zveze so potekala z Avstrijo, Italijo, Bavarsko, Francijo, Turčijo. Tudi po letu 1813, ko je oblast znova prevzela Avstrija, so se poštne poti množile, postajale hitrejše in pogostejše.« »Kako hitri so bili poštni vozovi?« je zanimalo Živo. »Z Dunaja do Ljubljanje so prispeli v treh dneh, od Ljubljanje do Trsta so potovali dobrih dvanajst ur.« »Mislila sem, da so bile kočije počasnejše,« je rekla Živa. »Urednik graškega časopisa, ki je leta 1826 potoval z diližanso, je z navdušenjem opisal potovanje iz Gradca v Trst. Kočija je bila odlična, je zapisal, tresenje ublaženo, vrtenje koles pa komaj zaznavno. Zamejava vprege na poštnih postajah je trajala le tri do štiri minute. Pred mitnicami in mostovi ni bilo nobenega čakanja, saj so postiljoni z določenimi piski poštnega roga naznanili prihod hitre poštje.« Stric se je zasmejal in pogledal Živo. »Vidiš, kako pomembno je bilo, da so bili postiljoni muzikalični in so dobro obvladali svoja glasbila. Svet ljudi, ki so se ukvarjali s pošto, pa se je predvsem spremenil, ko so namesto rogov začele oiskati piščali parnih lokomotiv.« »Kako to misliš?« je vprašala Živa. »Razvoj železniških prog je pomenil propad prevoznikov, postiljoni in poštni mojstni, ki so vodili poštne postaje, so ostali brez služb, zapreti so morali obcestne gostilne, hlevi za izmenavo in izprego konj on kovacčje so opusteli.« »Kdaj se je to dogajalo?« je zanimalo Živo. »V Angliji so prve proge nastale v dvajsetih letih 19. stoletja, k nam so vlaki iz Gradca do Maribora in Celja pripuhali leta 1846, do Ljubljane 1849 in do Trsta 1857. Ko so leta 1870 zgradili še progo Ljubljana - Jesenice in jo povezali z Beljakom, so poštni vozovi preko Ljubelja nehali voziti.« »Precej žalsotno,« je zamišljeno rekla Živa. »Kar je bilo za posamezni ljudi katastrofa, je drugim prineslo blagostanje. Poštni uradi so zamenjali stare poštne postaje. Posledica tehnološkega razvoja in izumov so bili prej neznani, novi poklici.« »Kateri?« »Recimo poklic telegrafista in kasneje, po izumu telefona, telefonista. Veliko novost je pomenil tudi izum poštnih znamk. Čeprav imajo nekateri strokovnjaki za izumitelja znamke Slovenca Lovrenca Koširja, so se v Avstrije znamke na poštnih pošiljkah uveljavile v sredini 19. stoletja, v Angliji pa že deset let prej. Res pa je, da je Dunajska poštna uprava izdala 1869 prvo uradno dopisnico na svetu.« »So takrat prevoz pošte po cestah povsem opustili?« je zanimalo Živo. »Ne,« je odkimal profesor. »Čeprav so že v začetku prejšnega stoletja tudi na Slovenskem ponekod prevažali poštne pošiljek z avtobusi, so še v drugi polovici stoletja pošto od železniških postaj do poštnih uradov prevažali z vozovi s konjsko vprego.«

Slovenske znamke, Slovenski radio[uredi]

»Samo še eno besedo morava vpisati v najino zgodovinsko križanko,« je rekla Živa. »Katero že?« je raztreseno vprašal stric. »Radio. Mislim, da si se zmotil. Radio ne spada k poštni preteklosti.« Stric je vstal izza mize, šel k oknu in ga odprl. Iz delovne sobe je bil lep razgled na stari del mesta. Pomignil je Živi, naj se mu pridruži. »Poglej,« je rekel in pokazal z roko na strehe, ovešene z antenami. »Naš svet je preprežen z električnimi valovanji in signali. Na gore smo postavili velike oddajnike, sporočila prenašamo preko satelitov in optičnih kablov. Začetek te poti je bil izum radia, prenosa zvoka na daljavo. Pošte so imele pri razvoju radijskih postaj in prenosu zvočnih signalov pionirsko vlogo, zato so brezžične telefonske zveze in oddajniki sodili v njihovo prisotnost. Ali veš, da so iz dvorane ljubljanske poštne direkcije pred približno osemdesetimi leti prenašali prvi koncert pri nas preko radia?« Živa je odkimala. »Ko so meščani, ki so imeli doma radijski sprejemnik, zaslišali napovedovalčev glas in zvoke godal, so obsedeli kot bi bili začarani. Prva desetletja prejšnjega stoletja so bila zelo zanimiva in razgibana. Po koncu prve svetovne vojne in razpadu avstro-ogrske monarhije je med drugimi državami nastala tudi Država Slovencev, Hrvatov in Srbov. Že po enem mesecu se je morala združiti s kraljevino Srbijo v Kraljestvo Srbov, Hrvatov in Slovencev in se čez dobro desetletje preimenovala v Jugoslavijo.« Stric je zaprl okno, z Živo sta se vrnila k mizi in se usedla. »Zgodovina je zapletena stvar,« je rekel stric. »Včasih se v mesecu dni zgodijo neverjetni preobrati, na plodna tla padejo semena, ki obrodijo sadove za številne generacije potomcev. Tako je bilo tudi ob koncu prve svetovne vojne. Narodna vlada v Ljubljani je ustanovila prvo slovensko poštno upravo, uredila telegrafski in telefonski promet, pričela z izdajanjem znamk.« »Prve znamke!« je vzkliknila Živa. »Kakšne so pa bile?« Stric je odšel k omari, s police potegnil knjigo, se vrnil k Živi in jo odprl. »Poglej,« ji je rekel, »to so prve znamke, ki jih je narisal znani slikar Ivan Vavpotič. Tale goli deček je podoba malega Merkurja in simbolizira svobodno pošto. Tegale moža, ki trga verige suženjstva, se je prijelo ime Verigar.« Stric je zaprl knjigo in pogledal Živo. »Še nečesa ne smeva pozabiti. V letih po prvi svetovni vojni je iz poštnih uradov in obrazcev izginila nemščina, uradni jezik pa je postala slovenščina. Tako je ostalo do danes, čeprav so se v Beogradu trudili, da bi prevzeli vse pomembne odločitve in kot uradni jezik vpeljali srbohrvaščino.« Živa se je zdrznila in pogledala na uro. »Morala bom domov,« je rekla stricu, »včeraj sem bila pozna in mamo je skrbelo.« »Pospremil te bom,« je rekel stric, odšel v predsobo, nataknil suknjič in se obul. Z roko v roki sta odšla skozi mesto. Ko sta stopala mimo poštne palače, je Živa z zanimanjem gledala imenitne grbe, s katerimi je bilo okrašeno pročelje. Stric ji je pojasnil, da so palačo prenovili leta 1996, ko je imel sto let. »Takrat sem se jaz komaj rodila,« je vzkliknila Živa. »Pet let pred teboj pa se je rodila država Slovenija,« je rekel stric, »in od takrat so bile prenovljene mnoge poštne palače po Sloveniji, zgrajena nova poslopja, opremljena s sodobno elektroniko, ob pomoči računalnikov vzpostavljena moderna telekomunikacijska mreža, poštna banka, hitra dostava pošiljk z avtomobili in furgoni. Sem ti rekel, da je zgodovina čudna zver. So obdobja, ko miruje kot otrpla kača, potem plane in začne divjati kakor divji žrebec, da bi nadoknadila zamujeno.« Čeprav nista divjala kot žrebca, sta med prijetnim kramljanjem hitro prišla do Živine hiše in se poslovila. Gospod Novičar je čez nekaj dni v nabiralniku našel prelepo pergamentno ovojnico. Ko jo je odprl, je s kaligrafskimi črkami pisalo: Dragi stric, zdaj moram ŠOPAT na trening. Ko boš v štirih besedah našel eno, se oglasi! Lep pozdrav, Živa. Stric je nekaj časa strmel v papir in v mislih premetaval črke, potem pa se je začel smejati, odprl predal mize, iz njega vzel darilo in odhitel skozi vrata.

Večerna uganka[uredi]

Na stadionu je napovedovalec pravkar pozval tekmovalke, naj se pripravijo na tek na štiristo metrov. Preden je Živa počepnila na štartu, je pomagala stricu, ki ji je pokimal in stisnil pesti. »Čestitam zmagovalka. Obljubil sem ti nagrado,« je rekel profesor, ko se mu je Živa pridružila na tribuni. Darilo je bilo zavito v lep papir in prevezano s pentljo. »Si rešil mojo uganko?« je vprašala deklica. »Sem. Beseda, ki se štirikrat ponovi, je POŠTA. Zdaj pa odvij darilo.« Živa je odmotala papir in zagledala prekrasen album z znamkami. Na prvi strani so bile zataknjene serije z motivom sužnja, ki trga verige, natisnjene v različnih barvah. Živa je objela strica okrog vratu. »Tu so prav Vse najstarejše znamke, ki jih je izdala slovenska poštna uprava. Že dolgo jih hranim zate,« se je nasmehnil profesor. Deklica je gledala znamke in jih nežno gladila s prsti. »Zakaj so stare stvari tako lepe?« »Ker se v njih lesketa skrivnostna uganka časa. Podajamo si jo iz roke v roko, jo rešujemo in dedujemo. Vidiš, to je najdaljši štafetni tek, v katerem sodeljujemo vsi ljudje.«