Skrivnostni romar (DiS)

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Skrivnostni romar
(Nezbrane pesmi)
Miran Jarc
Izdano: Dom in svet 32/9–12 (1919), 248–249
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Naj le za hip postojim na gorski gozdni poti
in se zamaknem v divno nočno prostranstvo:
mesečina ... mesečina …
vsa divja pokrajina bajno žari,
še gore se v tem blestenju topijo;
zdi se, da poje
vsa valujoča srebrnina
tiho melodijo …
Kam si prisluhnilo, srce moje?
Ali čuj: spet ta šumeči prepad:
pojoča voda, ki me nenehoma spremlja
v preteče gorovje …

Naj le za hip prisluhnem nebeškim harfam:
luna je strune zveneče pripela drevesom
na gosto ko pajčevino,
čuješ, kak drhtijo,
zemlje pesem plove k nebesom …
A spet ta večno padajoča voda globoko pod mano,
o kedaj dosežem njen skriti gorski vir …

Naj le za hip zasanjam v gozdni tišini:
vse je brezčasje
ovito v grozotno mrakovje.
Lunin žarek je siknil skozi vejevje …
Vse nekoga tesno čaka, čaka, čaka,
nad vsem: petnajstega stoletja dih.
Ali, o: spet ono bobneče vodovje
in jaz sam, sam ...

Goščava se mi razklenila je
ko kraljeviču, iščočemu Trnjulčico:
smrečevje, jase, golice,
zadaj snežni vrhovi.
Vse oblito z mesecem,
nad vsem nebo z belimi zvezdami
in molk … brezmejen molk …
(Ali sem zašel v fantastično Poejevo pokrajino?)
Izza ovinka navpično pod mano je spet zašumelo, zabučalo. —
— — — — — — — — — — —

V nejasno, temno valovje se zlivajo
za mano oni gozdovi in gore
in nova stvarstva strmečim očem se odkrivajo,
le gorski potok zvestó mi popotnico poje
(nenehoma se oglaša kakor srce,
ki me spremlja verno skoz gozde misli, željâ in sanj).
A tudi njegovemu zagonetnemu viru se že bližam
počasi … boječe …
Kaj vem, kaj šepeče
vejevje krog mene …
vsemirje molčeče, prežeče trepeče,
ko stopam skozi pragozde — skrivnosti
drzen iskavec.