Skrivnostni preganjalec gospoda Žulaja

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Skoči na: navigacija, iskanje
Skrivnostni preganjalec gospoda Žulaja
Josip Fr. Knafljič
Ureja S. Š.
Izdano: Jutro 12/9 12/15 12/21 12/27 12/32 12/38 12/? 12/? 12/? 12/? 12/? 12/? 12/? 12/? 12/? 12/? 12/? 12/? 12/? 12/? 12/? 12/? (1931)
Viri: Jutro 1931, letnik 12, št. 9, 15, 21, 27, 32, 38, 7, 8, 9, 10, 11, 12, 13, 14, 15, 16, 17, 18, 19, 20, 21, 22,
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 25%.svg V tem besedilu je še veliko napak in ga je potrebno pregledati ali pa še ni v celoti prepisano.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Številka 9[uredi]

Zgodba, ki se v tem tretjem poglavju že hudo zapleta.

— Drugače si pa nimam nič takih grehov očitati, kakor ste mi jih pravkar po fajmoštersko našteli. Prekleto, da še pater ne zna tako govoriti! je pripomnil gospod Žulaj in požvenkljaval v hlačnih žepih z zdravo dinarsko valuto.

— Blagor vam, gospod Žulaj! sem dejal. — Ampak veste, so včasi takole malenkosti, ki sitnarijo okoli človeka ... Malenkosti, ki nanje niti ne mislimo. Na primer: si lahko storil komu kako krivico, morda čisto nevedé in nehoté; ti si že zdavnaj na to pozabil, ampak oni, oni ni pozabii in ne more pozabiti. Vprašam vas, gospod Žulaj, ali ni mogoče, da ste komu kdaj storili kako krivico?

To pa je priznal gospod Žulaj, obračaje oči, da je prav lahko mogoče.

— No vidite. Ampak nekaj drugega mi je zdajle prišlo na misel, gospod Žulaj, baš ker ste prejle nekaj rekli o judih. Saj ste bili že kdaj v Trstu, gospod Žulaj?

— Poznam Trst ko Ljubljano. Kaj pa je?

— Tedaj se gotovo tudi spominjate tistega malega starega krošnjarčka.

(SLIKA)

Lazil je po kavarnah mali stari židek. Kakor miška šušljaje je ponujal svojo krošnjo in se klanjal, klanjal, klanjal ...

Ah, saj ga je vsak poznal, zmeraj je lazil po vseh kavarnah in gostilnah: takle pritlikav, reven star židek s Kristusovo bradico. Kaj vam res nikoli ni prišel pod noge? Takole šušljaje kakor miška se ti je približaj s svojo krošnjo in se klanjal, klanjal, klanjal, naprej in nazaj, prej in potlej, ali si kaj kupil ali ne, klanjal in priklanjal, kar ni zlezel v tla od same ponižnosti in hvaležnosti. Stari mož je bil gluh in ves brljav in težko se je bilo sporazumeti z njim, roba njegova pa, — ah, če je kdo kupil, je kupil iz usmiljenja. Zdaj pa pomislite, gospod Žulaj; tega ubogega starega juda je neki gospod opeharil za kos mila. Da, pomislite. Je imel svojo zabavo, da je kupil kos za pet novčičev, vzel pa finejše milo za deset novčičev. In se je smejal, ko se je ubogi možicelj toliko hvaležno priklanjal ... Dobro, minula so leta, stari krošnjar je med tem že zdavnaj umrl, tisti gospod pa je v vojni silno obogatel. Dobil je tudi ženo iz imenitne hiše, presneto lepo in dobro žensko, gospod Žulaj, in sploh ga je sreča kar zasipala s svojimi darovi. Potlej pa je naenkrat prišlo tisto in pahnilo moža iz paradiža naravost v pekel takorekoč. Neke noči namreč — imel je baš veliko gostijo v svoji palači, prejel je bil visoko odlikovanje in sama imenitna družba je bila zbrana, slaveč in časteč ga, — takrat, pravim, se je tisto zgodilo: da se mu je naenkrat prikazala senca starega juda krošnjarja ... No, kaj me pa tako gledate, gospod žulaj? Gospod Žulaj je z enim očesom mižal, z drugim pa lokavo mežikal, dočim se mu je po obrazu sprehajal hudoben posmeh.

SLIKA

Bliskoma se je pripognil in sezul čevelj. Ko ga je obrnil, je pljusnilo ven kakor iz žleba ...


Bogme, prav tako me je gledal gospod Žulaj, kot bi hotel reči: Nemara si bil pa ti sam tisti kujon, ki je ofrnažil starega juda za kos mila! Potem me je pa, namuznivši se še bolj zvito-porogljivo, presenetil z vprašanjem: — Kdo vam je pa pravil to reč? Pa menda ne senca tistega starega juda, haa?

— Vaš dovtip je sijajen, gospod žulaj! sem odgovoril. — Ampak če vas že tako zanima: Pravila mi je to njegova žena, tista tako lepa in dobra, a tako nesrečna gospa.

— No, pa kaj je bilo potlej? Kako se je končalo?

— To pa vam bom povedal drugikrat, gospod Žulaj. Kadar bo pravi čas za to. Toliko pa vam že lahko danes povem: Končalo je strašno, gospod Žulaj!

— Kaj pa je potlej sploh bilo treba mi to praviti, kaj naj to pomeni? se je razhudil, ves rdeč v obraz.

Vstal sem s stola in rekel mirno:

— Ne razburjajte se vendar, gospod Žulaj. To ni zdravo. Lahko vas zadene kap. Zakaj sem vam to pravil? No, da pokažem primer, kako baš kakšna majhna pregreha lahko postane za človeka usodepolna. In je sploh čudno, a resnično, da z velikimi lumparijami laže prideš skoz, nego z malimi. Kakor tudi falot prej pride na vrh nego poštenjak. In je po drugi plati resničen stari pregovor, da tatiče obešajo, tatove pa izpuščajo. Da, čudno je to na svetu, kajne, gospod Žulaj? Ampak zdaj pa končajva to debato, meni se že mudi ...

— Dajva no. Saj sem že kar bolan od tega, je zastokal gospod Žulaj.

— Torej, sem zaključil, — vaša zadeva, gospod Žulaj, je zdaj za mene popolnoma jasna. Tisti človek ima nekaj zoper vas, a se ne upa z besedo ven. Da se on vas boji, to ni nič čudnega, ampak da imate vi nekakšen strah pred njim, to ... Ali baš veliki in močni možje imajo včasi čudne slabosti. Saj jaz jih imam tudi ... Torej bom pa jaz govoril s tem človekom; jaz mu že razvežem jezik, nič se bati. Evo, tu je moja vizitka. Napišem mu še: Cenjeni gospod, imam Vam sporočiti nekaj zelo važnega ... Dvakrat podčrtano ... tako ... in prosim, obiščite me, čim prej Vam je to mogoče ... še enkrat: Zelo važno za Vas! ... Tako.

— Torej, gospod Žulaj, kadar pride tisti možic spet kaj mimo, pa naj mu Marina ponese tole mojo vizitko. Če ga pa sami kje srečate, mu jo pa sami izročite. In če vam je hudo od njegovih oči, pa zamižite, gospod Žulaj. Drugega vam zaenkrat ne vem svetovati.

— No, kaj pa je, gospod Žulaj, za božjo voljo ... kaj pa je spet? Pa sem vzkliknil zdaj, videč, kako bulji gospod Žulaj v okno, trd ko solnat steber, obraz ves spačen od groze.

— On! Tamle ... je zdaj sunil iz sebe, in čeljusti sta mu slišno šklopotali. V večerni mrak, ki se je že zgrinjal na ulico, so zažarele prve luči. Tam onstran ob kandelabru je stal mož s pelerino in se oziral sem gor. Očitno se je nalašč postavil tja pod svetiljko, da je bil tako bolje viden.

— Nikar ga no ne glejte! sem dregnil gospoda Žulaja. Toda kakor z magnetom je vleklo njegove oči tjakaj, kar lezle so mu iz glave kakor polžu.

Tedaj pa sem ga kratkomalo odrinil proč od okna, kar ni bila posebna težava, saj je imel njegov naslanjač kolesca. In sem rekel zdaj:

— Gospod Žulaj, vi se motite. To je drug človek, to ni oni od prej. Oni je bil manjši, in je imel daljšo pelerino, dobro sem si ga bil pogledal.

— Je, je ... on je ... pa je zamolklo grgral gospod Žulaj; njegova glava je nihala semintja kakor v omedlevici, in na čelu so se mu nabirale debele srage.

Tedaj sem pograbil klobuk in tekel dol na ulico.

»On« je stal še vedno tam pod svetiljko in si je zdaj prižigal cigareto.

— Halo, prijatelj! mu zakličem čez cesto in pomignem.

Razveseljivo naglo se je pelerina spustila na to stran, vendar ne dovolj naglo, da bi je ne bil mimodrveč avto oškropil z blatom od vrha do tal.

— Sluga pokoren! Iz dobrodušno razkuštrane brade je mežikalo vame dvoje dobrodušno prebrisanih oči. In pelerina je naredila še en dobrodušen pokion: — Sluga pokoren!

— Malo ognja bi prosil, sem dejal, cigareto med ustnicami.

— Holali! se je zarežala brada in pokazala nekaj simpatičnih zobnih škrbin.

— Zato smo morali mi čez luže? To so pa nobel gospod! Respekt, Herr Hauptmann!

— No, da, saj ste sluga pokoren! sem se priljudno smehljal. — Mar naj gre gospod k slugi? Pa vaši podplati so nemara tudi boljši kakor moji, prijatelj.

Nakar — bliskoma se je zgodilo, kar je zdajle napravil prijatelj: pripognil se je in sezul levi čevelj. Ko ga je obrnil, je pljusnilo ven ko iz žleba.

— Jaz sem tudi nobel človek! je dejal. Pa menjajva s čevlji. Moji vam bodo prav komodni. Samo za frakl grenkega še dajte, pa sva kvit.

Okoli naju so postajali ljudje in se smejali. Pa sem prijatelja brž potegnil noter v vežo. Tam sem mu rekel:

— Imam nekaj boljšega za ves nego frakl grenkega. Ampak nekaj vas moram prej vprašati. Povejte mi: Zakaj ste stali prejle tam pod svetiljko?

— Zakaj? No, da sem si videl narediti cigareto. Iz starih čikov sem jo skonstruiral ...

— A sem videl, kako ste željno gledali v okna tu gori. Zakaj?

— Ná, tako vprašanje! Kolikokrat sem že takole željno gledal gor in si mislil, holali, ko bi me tam hoteli enkrat povabiti na večerjo. To bi se nas eden napapcal in napupcal, kaj pravite, prijatelj, ha? Tedaj sem prijatelju položil roko na ramo in rekel s svečanim glasom:

— Človek božji, tvoja želja se bo izpolnila: še nocoj boš gost v tej hiši!

V poltemi sem videl pelerino presenečeno odskočiti, potlej se pa do tal priklanjati. In izpod nje je zasviral čisto drug, nekak blažen glas:

— O gosli nebeške! Ali je to resnica? Ali ste vi —

— Pst! sem siknil ostro. — Samo nič vpraševati! Prav nič vpraševati. Vse se vam bo samo razodelo. Stopite zdaj brž h kakemu brivcu, najboljše če si daste kar odbriti brado, da boste laže jedli in bolj z apetitom ...

— Ampak ga nimam cempera v žepu, je zajavkal. — Prosim, posodite mi štiri dinarje za brivca. Pa še za svež ovratnik , bi prosil.

— Toliko pa jaz nimam v žepu, sem odvrnil. — Če počakate do prvega, saj bo že čez tri tedne ...

Nakar se je umazani ovratnik zadovoljil s trdnim upanjem, da ne bo nikomur v spotiko.

— Nikakor, sem pritrdil. — Na take reči v tej hiši ne gledajo. Le brž pojdite in se čez pol ure vrnite. In potrkajte in se vam bo odprlo.

— Že letim, že letim. Gaudeamus igitur ... In je šinila pelerina ven na cesto.

A sem jo še ustavil:

— Za ime bi prosil. Da vas bom približno vedel predstaviti. Doktor?

— Ne čisto. Samo štirje semestri filozofije ... Moje ime pa ... holali, jaz sem tisti, ki je obogatil ljubljanščino za imenitno besedo »Kunde«. Zato mi pravijo Kunde, po domače dohtar Kunde.

In še enkrat sem poklical nazaj pelerino:

— Halo, važno vprašanje bi bil kmalu pozabil: Prijatelj: ali niste vi danes že enkrat prišli tod mimo? Takole pred kako uro?

— Jaz? Danes? Holali, na to se pa ne spominjam, res se ne spominjam ...

Dohtar Kunde je s svojo pelerino skakal tja čez luže kakor kaka vrana, jaz pa sem zamišljeno gledal za njim. Ali je lagal ali ne? To je bilo zdaj vprašanje, holali!

(Nadaljevanje prihodnjo nedeljo.)

Številka 15[uredi]

Zgodba, ki bo v četrtem poglavju čitatelje presenetila, v prihodnjem pa še bolj.


Stari gospod Žulaj se je malo krepčal s konjakom, ko sem se vrnil k njemu v sobo. Uprl je vame pogled poln nestrpnega pričakovanja, a tudi plahe skrbi.

— Hitro ste prišli nazaj ... Ne bo nič, ha? je vpraševal z negotovim glasom.

Jaz pa sem se vrgel na svoj stol in se kakor globoko oddahnil. In šele čez čas sem spregovoril:

— Opravljeno je, gospod Žulaj, sem dejal, zadovoljno se mu smehljaje v začudeni obraz. — Ali veste, kaj je hotel tisti človek? Enkrat vsaj sedeti pri vaši mizi! Samo to in nič več. Lačen je tako!

— Lačen? se je zavzel gospod Žulaj.

— Da. In pa žejen! sem potrdil. — Zato sem ga, na podlagi vašega pooblastila, da opravim za vas to zadevo ... sem ga povabil nocoj k vam na večerjo. Upam, da vam je tako prav, gospod Žulaj!

— Prav mi je že, kaj pa čem, samo da se ga odkrižam, promojduš, je dejal gospod Žulaj in je bil tako vesel, da ni pozabil poriniti zamorčku v usta 10 para.

— Ampak hudiča, to je: ne mislim nocoj večerjati doma. V Zvezdi imamo majhno slavnost.

— Nič zato. Naj pa mož večerja sam. Se bo lahko še bolj po mili volji najedel in napil.

Glave stisnjene med pleča, komolce ob rebrih, pesti naprej kakor dva odbijača, — tako je pogumno šel naproti neznanemu, skrivnostnemu sovražniku ...

Treba pač govoriti z Marino, gospod Žulaj. Pa brž prosim. Vaš gost bo vsak čas tukaj.

— Ta je prava, je zadovoljno prikimal gospod Žulaj in pozvonil Marini. Potlej me je pa dobrohotno pogledal; kar videlo se je, da res dobrohotno, in ... pomislite, kaj mi je rekel gospod Žulaj! Rekel mi je, da sem mu všeč, da sem brihtna glavica, da imam nekako pravi »grif« in da bi bil še nemara dober za agenta. In da je škoda, da je že prodal svoja podjetja. Preckaj bi me angažiral. Primojduš da res!

Kako mi je laskalo to priznanje iz tako strokovnjaških ust, ko si lahko predstavljate. Kar napihnil sem se tam na stolu. In bi se bil nemara še razpočil, da se ni pojavila Marina:

— Gospod želijo?

— Gosta dobiš, Marina. Ali imaš kaj pripravljenega?

— Za mrzlo večerjo je vsega dosti, je javila Marina, — gnjat, pečena račka, postrvi so tudi še ... jih je treba kar pojesti, jutri že ne bodo več dobre. — Pa daj najprej postrvi, Marina, je velel gospod Žulaj. — Potlej pa drugo, kakor mu bo dišalo. Na desert tudi ne pozabi: holandski sir, banane, kar imaš pri roki. In pijače kakopak. Piva je še kaj v hiši? Vino pa ... Daj mu tistega imenitnega semičana, ki smo ga zadnjič dobiii, da bo mož imel še več apetita in da ne bo kaj bolan jutri. Pa na turško kavo ne pozabi, Marina, in na cigare. Naj ima nobel večerjo, primojduš.

— Bravo, gospod Žulaj, sem pohvalil. — To bo kraljevska večerja. Saj se še meni sline cedijo ...

Ta moja opazka je kar privzdignila gospoda Žulaja in po vsi sili je hotel zdaj pogostiti tudi mene. Komaj sem se ubranil z izgovorom, da mi je predpisana najstrožja dijeta, ker imam zajamčenega raka na želodcu.

— O hudiča! se je prestrašeno odmaknil gospod Žulaj.

— Prava reč! sem rekel malomarno. — Saj ga imam celo na duši. Več ko polovico mi je že požrl.

Na to se je gospod Žulaj silno smejal. Silno se je smejal. Sploh je bil zdaj izborne volje. Čisto drug človek.

— Prosim, kje pa naj pogrnem? Je vprašala Marina, ki se je tudi diskretno smehljala.

— Tam v mali sobi mu pogrni, Marina, da bo lepo sam zase. In se mu ne bo treba kaj sramovati svoje revščine. Ali ne? se je obrnil k meni gospod Žulaj.

— Prav je tako, gospod Žulaj, sem pritrdil, — da se mu ne bo treba sramovati svoje revščine.

— Pa ga kar tja pelji, Marina, kadar pride. In glej, da na kaj ne pozabiä. Tudi kako buteljko mu lahko prineseš, če bo še žejen ... Tako je še enkrat zabičil služabnici gostoljubni gospodar, široko-grudno gostoljubni gospodar.

Preden je Marina odšla, je vprašujoče pogledala mene. Skrivaj sem ji pokimal in položil prst na usta. Razume se, da sem bil že prej, ko se se vrnial s ceste v hišo, napovedal Marini prihod gosta in ji dal neka navodila. Na Marino sem se lahko zanesel.

— Veste, kaj bi se spodobilo, gospod Žulaj, sem dejal zdaj. — Par stotakov takole v kuverti pod servijeto. V imenitnih hišah je to navada. V takih primerih, se reče. Zelo nobel bi bilo to od vas, gospod Žulaj, res. Videl sem, mož ima hudo slabe čevlje ...

Ta moj predlog pa je gospod Žulaj kar nekako preslišal in me je opozoril, da nisem še nič povedal, kdo in kaj je prav za prav ta človek ...

— Vam bo že sam vse povedal. Glavno je, da je lačen, sem kratko odvrnil in sem vstal.

— Tak mu je le lakota gledala iz oči! Se je grohotal gospod Žulaj. — Jaz sem pa mislil, bogve kakšnega hudiča ima, in sem se ga še bal. Primojduš, da je človek včasi prekleto čudno udarjen.

— Ni tako, gospod Žulaj, sem dejal — Pravijo, da najbolj presunljiv je pogled lačnega. A kdaj ga vidi oko sitega? Siti lačnemu ne verjame, bogatin siromaka ne razume. Zato pa stoji zapisano: da pojde prej kamela skoz uho šivanke kot pa bogatin v nebesa. In kaj ti pomagajo milijoni, če te pa nazadnje le vzame hudič ... Ker vas, gospod Žulaj, pogled lačnega še gane, je to znamenje, da še niste povsem izgubljeni in pogubljeni ... Samo se morate dobro paziti!

— Pa zbogom, gospod Žulaj! sem pomignil z roko v slovo. — Veseli me, da se je vse tako hitro in srečno izteklo. Pa dobro se imejte in pridno se pridušajte, da bo čimprej tam doli v afriških puščavah ...

V tem hipa se je oglasil hišni zvonec. Krepko, odločno, kakor zapovedujoče je zadrdral trikrat: Dohtar Kunde se je najavil v goste.

— Ostanite še malo, prosim vas! je zastokalo tam iz naslanjača, in videl sem gospoda Žulaja napeto in z nekakim strahom prisluškovati glasovom zunaj.

A ni bilo slišati nobenega glasu več. Nobenih vrat, nobenega koraka. Skrivnostna, tesnobna tišina je naenkrat zavladala po hiši ...

Pa ko je gospod Žulaj slednjič ves nestrpen hotel pozvoniti Marini, sem mu ubranil: — Pustite jo zdaj. Naj postreže gostu.

Nekaj minut je preteklo v togem, težkem molku, potem je spregovoril gospod Žulaj, in glas se mu je zdaj tresel:

— Rad bi ga pogledal ... Moram ga videti enkrat od blizu, da me mine tisto ... A me ga je kar strah, kar strah ... Pomagajte mi! Obupno me je pogledal.

— Mirno, mirno, gospod Žulaj, sem mu prigovarjal. — Seveda si ga morate pogledati. Temeljito! Samo potrpite, da se mož nasiti. Da mu izgine tisto iz oči. Da ne bo spet presunilo vašega mehkega srca ...

A v gospodu Žulaju je čedalje bolj naraščal nemir. In strah. Takšen strah, da se niti pridušiti ni več mogel. Pa me je spet zaprosil, naj pozvonim Marini; sam ni več mogel, tako se mu je tresla roka ...

Tiho ko duh se je pojavila Marina.

— Tako je z gostom? sem vprašal potihem. — Vse v redu? Ali ima apetit?

— Postrvi je že pospravil, zdaj obira račko ... in liter semičana je tudi že udušil. Je šepetaje javila Marina in hipček je hotel blisniti čez njen obraz šegav nasmešek, a ga je strog moj pogled takoj utrnil. Pomignil sem Marini in spet je izginila ko duh.

— Kaj je to? je vprašal gospod Žulaj.

— Zakaj sta samo šepetala? Zakaj je vse tako tiho?

— Saj vi tudi šepetate, gospod Žulaj, sem odgovoril. — Zakaj je vse tiho? Čudež se godi, berač sedi za mizo bogatinovo ...

Čez čas mi je pošepetal gospod Žulaj:

— Pa če je že pojedel postrvi ... šest jih je bilo, lepih ... in če je že pri raci, bo zdaj nemara že malo sit ... toliko, da ga lahko pogledam, aa? Ne morem več zdržati ...

SLIKA

Jaz sem veliki maharadža Panevrope! Slavna gospoda ... mesdames et messieurs ...

— Dobro, gospod Žulaj, grem pa ponj.

— Ne tukaj, ne tukaj, pa se je spet branil gospod Žulaj. — Samo oddaleč ... pa da on ne bo videl mene. Tjale v salon ga peljite, Marina naj prižge vse luči, jaz bom pa pogledal iz temne sobe zraven ... za zagrinjalo se bom skril.

Nato me je poprosil gospod Žulaj, naj mu pomagam na noge.

— Takole me vselej krtoviči ob takem vremenu, je potožil. — Zdaj mi je pa menda še ta reč stopila v ude ... uh!

Pa sem mu rad pomagal, spodbujaje ga oddaleč:

— Bo že šlo, gospod Žulaj, bo že šlo ... Kako ste se pa takrat vzdignili, ko ste šli s palico nadme? Le korajžo: Zobe stisniti, pa krepko se upreti ... tako! Bravo.

Ko je stal gospod Žulaj spet na nogah, so se mu nekako povrnile tudi moralne sile. In glavo stisnjeno med pleča, komolce ob rebrih, pesti naprej kakor dvoje odbijačev — tako je pogumno šel naproti neznanemu, skrivnostnemu sovražniku ...

Tiho sem stopil v kabinet, kjer se je gostil dohtar Kunde. In tako je bil zaposlen v mastno raco, da me niti ni takoj zapazil.

— Dober tek! sem se ogiasil.

In veseli holali mi je potrdil, da je to res dohtar Kunde — saj ga skoro ni bilo več prepoznati zdaj, ko je bil obrit.

— Pozdravljen, amice, holali! se je vzdignil od mize in me hotel objeti, v eni roki račje bedro, v drugi vinsko čašo.

— Strašansko sem vesel, da ste mi prišli delat druščino. Saj mi je bilo že kar malo čudno takole samemu. Povejte no, holali: kje pa smo pravzaprav? Ali smo v zakleti palači? Tako je vse tiho tukaj kakor na luni. Tale bela avbica, ki mi tako lepo streže, je menda mutasta. Na vse, kar jo vprašam, se samo rajsko smehlja in tišči ročice na prsca ... Princesa interesantissima!

— Filozof, sem dejal in ga posadil nazaj na stol, — pravi modrijan in četudi ima samo štiri semestre, nič ne vprašuje, odkod mu je priletela v usta pečena račka, ampak jo veselo použije in jo tudi spodobno zalije ... Nalil sem čaše. — Na zdravje, dohtar Kunde!

— Na zdravje, prijatelj rajski, živio! Bliskoma je zlil v grlo, nato pa je enako bliskoma slekel suknjič in ga z elegantno kretnjo vrgel tja na otomano. — Tako je; prav imaš, prijatelj rajski, je dejal.

— Alah je velik. Če smo v raju, pa ne gremo več ven, holali!

— Saj ni neumen dohtar Kunde, da bi šel iz raja! sem se smejal in mu pomenljivo pomežiknil.

To ga je spravilo še bolj v ekstazo.

Zasukal se je na peti in si zavihal rokave srajce; to se pravi: kolikor se je pač daio zavihati tisto, kar mu je v capah viselo z ramen. Nato si je ovil servijeto okrog glave in dvignil čašo:

— Holali, jaz sem maharadža Panevrope. Slavna gospoda ... mesdames et messieurs ... Meine Hin- und Herschaften ... Sire!

— Stop, visočanstvo! sem ga ustavil.

— Napitnice boste govorili potem. Lahko vso noč, če vas bo veselilo. Zdaj pa imava majhen opravek. Prosim, nataknite spet svoj frak in stopite malo z menoj. Greva tjakaj v salon. Gospodar te hiše, vaš gostitelj, vas želi fotografirati. Ima to navado, da fotografira vsakega svojega gosta. Se pravi: kolikor jih je pogostil siromakov. Debel album jih že ima ubogih Lazarjev. Potreboval bo to na sodni dan za izkaznico ... Prosim torej!

Tu pa se ni niti hip obotavljal dohtar Kunde.

— Holali! je dejal — To pa to. Saj bi ga rad videl, da se mu poklonim in zahvalim. Noblesse oblige. Jaz že vem, kaj se spodobi. Jaz sem kulturen delavec.

Pojasnil sem mu nato, da velikodušni gostitelj ne mara nobene zahvale in da se zato svojemu gostu tudi nikoli ne pokaže.

To je bilo dohtarju Kundetu pa še bolj všeč. Se izobraženemu človeku vsaj ni treba poniževati, je dejal.

Šla sva. Držal sem ga pod pazduho, ker ni bil več trden v nogah. Pri garderobi mu je Marina na moj migljaj ogrnila še pelerino in posadila čepico.

— O rajska deklica! je vzkliknil in razprostrl roke.

Pa sem ga stresel in mu šepetaje zagrozil, če zine le še besedico, da bo pri tej priči zletel ven iz raja. — šele tam v svoji sobi smete spet govoriti, in magari na plunko brenkati in psalme prepevati, sem mu siknil v uho.

Nakar je dohtar Kunde pokorno zamižal in se sključil v dve gube.

Po prstih sva vstopila v salon. Marina je tiho odprla in zaprla za nama.

(Nadaljevanje prihodnjo nedeljo.)

Številka 21[uredi]

Peto poglavje zgodbe, pred katero sam avtor svari čitatelje.


Veliki salonski lestenec je razsipal tako svetlobo, da si je dohtar Kunde moral mencati pijane oči, ko sem ga postavil na mesto in mu pošepetal v uho:

— Tako ... Zdaj pa le mirno ... glejte tjale v zagrinjalo ... tako ... Prijazno, prosim, prav prijazno!

Tam za težko baržunasto portijero se nič mi zganilo, toda izza ozke špranje so pobliskavala očala gospoda Žulaja kakor velike pošastne zenice sove uharice.

Dohtar Kunde je zbiral na svojem obrazu vso blaženost, ki jo more razviti v človeku lepo hrustavo pečena račka, zalita z rajnim semičanom, a še sem ga naganjal: — Še bolj prijazno, še bolj ... In sem štel potihem: — ena, dve, tri, štiri, pet ... Gotovo! Pa sem rekel zdaj na glas in ga naglo potegnil iz salona.

Ker me je lomil smeh od te rajske miline, ki jo je pričaral na svoje obličje dohtar Kunde, in katero popisati je moje pero preslabo.

SLIKA

Tam izza zagrinjala so pobliskavala očala gospoda Žulaja kakor velike pošastne zenice sove uharice ...

— Holali, se je režal, ko sem ga odpravil nazaj v njegov separé, — mislim, da bo prav čedna sličica! Saj sem se kar zamaknil.

— Vi boste dika njegovega albuma! sem dejal ta ga potrepljal po rami. — Če drugo ne, bo to izrezalo moža na sodni dan ...

Za te lepe besede mi je dohtar Kunde pokroviteljsko podaril eno tistih debelih cigar, ki mu jih je na srebrnem pladnju, da, na srebrnem pladnju, servirala Marina, rajska deklica.

In ponosno s cigaro v ustih, ponosno vesel, pravim, in zelo zadovoljen sam s seboj, da sem svojo naloge tudi v najtežavnejši ta najbolj kočljivi točki tako spretno izvršil, sem se podal nazaj h gospodu Žulaju.

Rekel sem si: Če zdaj ni ozdravljen od urokov, potlej mu ni pomagati. In sem bil prepričan, da najdem gospoda Žulaja spet v naslanjaču, veselo se smehljajočega in vrtečega palca nad trebuhom.

A naslanjač je bil prazen. Kje je bil gospod Žulaj?

Kje! Skrit je bil za vrati — ta nič hudega sluteč sem mu jaz siromak šel v past.

Dragi čitatefji, ali ste bili že kdaj pod kakim cestnim valjarjem, takim na paro, recimo? Tudi jaz še nisem bil, vendar si mislim, da mora imeti človek pod cestnim valjarjem enak občutek v svojem prsnem košu, kakor sem ga imel jaz, ko me je zgrabil gospod Žulaj: ... bolečina ojej, ojoj ... mahoma vse črno pred očmi ... sape, sapice pa niti za lešnik več.

In samo dvoje me je rešilo: to, da je moja goreča cigara, ko sem okrenil glavo, poljubila gospoda Žulaja baš na nos, in pa da je hkratu moja peta, ko sem z vso silo brcnil nazaj, pogodila tako srečno njegovo piščal.

Prej sem tulil jaz, zdaj je tulil on. A ne dolgo, pa se je spet pognal proti meni, ves višnjev v obraz od besnosti.

— Prokleti smrkavec. Jaz ti že pokažem!

— Gospod Žulaj, kaj vam je? Ali ste zblazneli, gospod Žulaj? sem vpil v grozi in skakal sem in tja kakor kozel v goščavi pred medvedom.

On pa je kar naprej škripal z zobmi in vihtel pesti.

— Ti prekleti kujon ti. Z mano take norce briti! Mi privleče kar enega cigana v hišo, da ga prav napasem, primojduš ...

Zdaj se mi je posvetilo v glavi kaj da je gospoda Žulaja naenkrat naredilo steklega!

— Bog pravični, kaj govorite gospod Žulaj! sem se branil. — Mar vas nisem takoj opozoril, da se motite v osebi, da tisti človek tam pod cestno svetiljko ni bil pravi, vi pa ste trdili, da je. Pa sem šel ponj, na vašo zahtevo.

— Oni je že bil pravi, tega pa še nikoli nisem videl. Kje pa ima brado kakor oni, ha? je pihal gospod Žulaj.

— Brado! Saj vendar ne gre za brado, ampak za oči. Brado mu je vzel brivec, oči mu pa ni zamenjal. Oči so tiste iste, ki so vas preganjale, po vašem dozdevanju vsaj ... Samo da niso zdaj več lačne, ampak site ... Imejte no pamet, gospod Žulaj! Tako sem mu prigovarjal, a hkratu uvidel, kako veliko napako sem naredil, poslavši holalija k brivcu. To se je zdaj maščevalo.

— Pamet, haa, ti prekleti pobalin! Si me imel za norca, haa? je divjal gospod Žulaj — Pa še denar je hotel imeti, kar nekaj stotakov, primojduš! Sta se zmenila, da bosta delila, vsak na pol, haa?

Ogorčeno sem dvignil roke:

— Gospod Žulaj, to je grdo natolcevanje! Zakaj pa si niste moža takoj pogledali, preden je dobil večerjo? Kaj sem jaz kriv?

Vse zastonj. Kar sem reked, je gospoda Žulaja še bolj razbesnilo. In po vsi sili me je hotel dobiti v roke in mi polomiti kosti. Pa kako je bil zdaj naenkrat gibčen in uren! Vsi moji obupni napori, da bi prišel kako do vrat, so se izjalovili; vsakikrat mi je zastavil pot.

Tako sva jo trikrat orala po sobi gor in dol. In ko me ni mogel ujeti, je njegov bes prikipel do vrhunca: pograbil je z vsako roko stol in ju zavihtel proti meni. Ubiti me je misli stari gospod Žulaj!

V smrtnem strahu sem že hotel tvegati skok kar skozi zaprto okno, takrat pa sta gospodu Žulaju omahnili roki; prav milo je zajavkal ta se zvil kakor ustreljen v hrbet, se izkušal vzravnati, pa je že še bolj zajavkal in je z vso težo padel na bližnji stol. Tako da je čudež, da se stol ni sesul. Kaj je gospoda Žulaja naenkrat tako pritisnilo, ne vem povedati; sem pa za svojo osebo trdno prepričan, da je bil moj angel varuh, ki je napadalca v pravem času uščipnil v pravi kraj, uščipnil tako, kakor je bilo treba. In ga je kratko malo napravil »knock out« kakor se reče po boksarsko.

SLIKA

In ko me ni mogel ujeti, je njegova besnost prikipela do vrhunca: zavihtel je dva stola ...

Da moj angel varuh, kdo pa drugi! Imam jaz, bratje, zvestega in čuječega angela varuha, da mu ga ni kmalu para. Iz koliko nevarnih položajev mi je že pomagal, o tem bi jaz lahko napisal knjigo. Pa jo tudi še bom, ako Bog da.

Torej stari gospod Žulaj je bil zdaj na tleh, takorekoč. In zdaj —. Prvo, kar sem storil, je bil nagel skok k vratom, da sem si zasigural časten umik. In zdaj — zdaj sem pobesnel jaz. Jaz sem zdaj pobesnel, ha!

— Škandal! To je bila prva beseda, s katero sem si dal duška, brisaje si z robcem potno čelo. Potlej pa so treskale v stokajočo, brezmočno gmoto tam na stolu moje gromske strele, neusmiljeno, neizprosno, druga na drugo.

— Gospod Žulaj, vi ste očitno navaden razbojnik! Tako sem otvoril strašni ogenj. — In jaz vas grem tožit. Z mesta letim na policijo, na sodnijo. Ne bo pol ure, pa boste aretirani ... dvignil bom proti vam obtožbo: zaradi nasilja, zaradi omejevanja osebne svobode, zaradi nevarne grožnje, zaradi težke telesne poškodbe, zaradi nameravanega zavratnega umora, zaradi klevete in podtikanja nepoštenih dejanj, da, celo zaradi razžaljenja časti vas bom tožil, ho, le čakajte!

In ko sem tako zmetal gospodu Žulaju na glavo celo kopo kazenskih paragrafov, ki so ga vsi zadeli v mozeg; ker ni niti mrdnil, sem nadaljeval po kratkem oddihu:

— In za odškodnino vas bom tudi tožil, gospod Žulaj, za prestani strah in za bolečine ... pa za te tri ure, ki sem jih tukaj pri vas zamudil. To je najmanj 3000 dinarjev izgubljenega zaslužka. Kaj veste vi, koliko zaslužimo mi novinarji na uro! Pa za tiste štiri dinarje vas bom tudi tožil, ki sem jih dal onemu za brivca. Jaz sem ga poslal k brivcu, zato da bi vam njegova mršava brada ne kvarila apetita, ker sem mislil, da bo z vami večerjal. Vidite, tako fin, tako obziren, za blagor bližnjika tako brižen človek sem jaz. Gentleman sem od pete do temena, če sploh veste, kaj je to gentleman. In ko vam je tako hudo za to večerjo, da je padla nepravemu v lačni želodec, dobro, gospod Žulaj, pa prevzamem jaz to na svoj žep. Ker sem gentleman, vidite. Kar pošljite mi račun, kolekovan seveda. Pa ga bom plačal, kadar boste plačali vi meni zahtevano odškodnino, ki bo znašala vsega skupaj komaj dvajset tisoč dinarjev. In pa tiste štiri dinarje za brivca.

Znova sem zajel sapo in povzel zdaj s povzdignjenim glasom in mogočnimi kretnjami:

— Kar pa tisto zadeva ... tistega vašega preganjalca, gospod Žulaj, vam rečem samo tole: Kakor ste ga nocoj zamenjali, tako ga boste zamenjali še mnogokrat. Ker vi ga še vedno dobro ne poznate in ga ne boste nikoli. Ampak jaz ga poznam, gospod Žulaj! Jaz vem, kdo je ta, ki vas preganja in zakaj vas preganja. In resnično vam povem: Tega preganjalca se ne boste nikoli odkrižali. Nikoli. Ta vas bo preganjal do konca vaših dni in bo vaš konec prav tako strašen, kakor je bil konec onega, ki je opeharil starega Žida krošnjarja za kos mila. Ni vam pomoči in ni vam rešitve, gospod Žulaj!

(Nadaljevanje prihodnjo nedeljo.)

Številka 27[uredi]

Nadaljuje se zgodba, pred katero sam avtor svari čitatelje.


Tako sem besnel tam pri vratih, oddaljen komaj dobre tri korake od gospoda Žulaja, ki se ni mogel vzdigniti in me vreči ven.

Pa kaj je dejal na vse to gospod Žulaj? Kaj je dejal! Stokal je in izpreminjal vse barve, nekajkrat se je pridušil, nekajkrat je zarjovel, naj se že za hudiča enkrat poberem iz hiše, naposled se je pa vdal: roki sta mu padli čez stol, glava pa na prsi — vdal se je stari gospod Žulaj, kaj pa je hotel, ko me ni mogel doseči in mi polomiti reber.

Jaz pa sem kar še naprej besnel. O, jaz ne besnim tako brž, ampak kadar besnim, takrat — o!

A ko sem bil še v najlepšem besnenju, je v sobo prišumela dama; stara gospa v črni svili in klobučku, pod bradico ljubko privezanem z baržunasto pentljo. Preko moje rame pa je pokukalo noter prijazno obličje patra misijonarja.

— Za božjo voljo, kaj pa imata? je kliknila dama z zgroženim pogledom na razmetane stole, na moj mračni in na gospoda Žulaja zmučeni obraz. — Ali sta se pretepala? Za božjo voljo! Privzdignila mu je glavo. — Nace, kaj pa ti je? Kakšen pa imaš nos! Ali ti je slabo. Nace?

— Gomilic mu dajte piti, gospa! sem rekel. — Kar cel škaf kakor bolnemu volu. Pa mrzel obkladek na glavo, celo rjuho. A najbolje, da mu obesite mlinski kamen na vrat in ga utopite v žlici vode! Lahko noč.

Zunaj v predsobi sem pošepetal patru:

— Mož tu notri, ta bi pa rad malo ... Pazite! Triintrideset primojdušov je danes premalo v zamorčku. Kolikor sem mogel jaz prekontrolirati. A jih bo manjkalo še več. Nabijte mu vsakikrat vsaj 100 %! Da bo pošteno. Ne maram, da bi nas Slovence še zamorci opravljali, saj nas že drugi zadosti.

Pater ni rekel ničesar, samo z očmi je trepal, in kakor sem videl v ogledalu pri garderobi, je naredil za menoj križ. (Hvala mu za to.)

Šel sem. S trdim korakom, železnim obrazom, besom v srcu. Marina me je spremila do vrat. In ko sem bil že na stopnicah, sem jo slišal vzdihniti.

Ah, Marina! Saj ona mi ničesar žalega ni storila! Pa sem se okrenil na stopnicah, položil roko na srce in nagnil glavo.

In gori je stala Marina, roko na srcu, na obrazu blažen smehljaj ...

*

Moje mile čitateljice, moji cenjeni čitatelji! Žal mi je, a sporočiti vam moram bridko vest, da te zgodbe ni še konec, kakor ste pričakovali, ampak se zdaj šele prav začne.

In bo to še dolga zgodba. In bo to katerikrat huda reč za vaše živce, opozarjam vas na to že danes. In vam priporočam, moje dame. Imejte za vsak primer pripravljeno kolonjsko vodo, da vas ne obide omedlevica, vi gospodje pa najbolje, če napravite požirek brinjevčka, — to je dobro pokrepčilo, pravijo.

In ne dajte se premotiti, če ta zgodba izgleda kakor šaljiva. Za smehom stojé solze, pazite se, gospoda moja!

In sploh se pazite, ker se bo ta reč zelo gugala. Gor in dol in sem in tja ... In pojdemo skoz žje dvorce in beraške bajte, skoz ače in beznice ... in pojdemo v dan in v noč, v radost in v grozo ... in bomo srečavali svetnike in svetnice in pa satana, ki hodi okoli in žre človeška srca, žre, žre ... Pazite se, gospoda moja! Vsekakor, moje mile čitateljice in moji cenjeni čitatelji, bojim se, da bodo ob tej zgodbi trpeli vaši živci in da vam utegne celo odgnati spanec. Pa vam priporočam: berite vmes mojo knjigo »Tri rože«. Sigurno učinkujoče pomirjevalno in uspavalno sredstvo je ta knjiga. Ali je še nimate?

Ta knjiga je kakor mamljivi vonj naslikanih treh rož; je kakor srebrn lunin žarek ob mlaju; je kakor če v pasjih dneh na solncu sreblješ vrelo juho ali pa če te pri 40° mraza ponoči na samotnem kraju do nagega slečejo roparji; je kakor prazen žep na pustno nedeljo in kakor poljub, ki ga je tvoje dekle dalo drugemu; je kakor gosli na eno samo struno iz konjske žime. Zumazamazum ... in kakor neprestano brenčanje muhe, ki je zašla med okno, zumazumazum... In je tako dalje in tako dalje.

Pa vam te moje knjige niti ni treba brati: zadostuje, če si jo denete pod zglavje — pa boste gotovo dobro spali in sladko sanjali.

SLIKA

Pod oknom detektiva Klopa je ob večernih urah promenirala mlada dama ...

Ker dolgočasnejše knjige še nihče ni napisal in je nikoli ne bo.

Zato si takoj kupite mojo knjigo »Tri rože«. Dobite jo v vsaki knjigarni. Če že ni razprodana. Ker sem dal natisniti samo nekaj stotisoč izvodov.

Tako. Zdaj pa nadaljujmo to čudno, a vseskoz resnično zgodbo o starem gospodu Žulaju in njegovem skrivnostnem preganjalcu.

*

Nekaj dni za tem, v večernih urah je bilo; detektiv Klop je baš nekaj tipkal na pisalnem stroju, ko je nenadoma potrkalo na njegova vrata. kakor od koščene roke smrti. A neustrašeno kakor vsi detektivi je detektiv Klop zaklical: »Noter!« in meni nič tebi nič tipkal dalje.

Na pragu pa je stala mrka prikazen, klobuk potisnjen na čelo, in je spregovorila z votlim grobnim glasom:

— Doktor Pankracij Klop! Jaz sem duh nesrečnega novinarja, ki ste ga vi poslali k nekemu »prav prijetnemu in zabavnemu« staremu gospodu Žulaju. A je bila to jama razbojnikov. Zahtevam zadoščenja, doktor Pankracij Klop!

Tako je hu! govorila prikazen, detektiv pa ji je s tistim vljudnim smehljajem, kakor ga imajo vsi detektivi v takih trenutkih, odgovoril, hej, takole:

— Spoštovani gospod duh, jako mi je žal, toda jaz sem bil vašega novinarja poprej izrecno posvaril. Ako se ni pazil, ni moja krivda, oprostite.

— To je pa res. Posvarili ste ga izrecno. Torej si je sam vsega kriv. Pa brez zamere, no, gospod doktor! se je opravičila prikazen in detektivu podala roko (Da sem bil ta prikazen jaz sam, je bistroumni čitatelj gotovo že uganil).

— Prišel sem vam poročat ... Spodobi se. Saj se vam imam spet zahvaliti za zanimiv doživljaj, sem dejal in sem nehote vzdihnil. — Ste že radovedni, kako je bilo, a?

— Seveda sem radoveden, je pokimal detektiv. — Vendar bi bilo škoda, da bi vi zdaj tratili svoj dragoceni čas s pripovedovanjem. Bom rajši počakal, da boste to napisali. Veseli me le, da je vaša beležnica nekaj pridobila. Da ni bila pot zastonj. Sicer sem pa že zadostno informiran od gospoda Žulaja samega ...

— Kaj? sem se zavzel. — On vam je že pravil? Vi ste bili pri njem?

— To ne, se je smehljal detektiv. — Ampak pisal mi je, včeraj. Evo, berite!

Bilo je zelo kratko pismo. Gospod Žulaj je pisal:

»Poslali ste mi norca v hišo. Opravil je tako, da imam mesto enega zdaj dva na vratu. Če mislite, vzemite vi to reč sami v roke, ali si bom pa drugega poiskal«.

Dolgo sem štrlel v pismo gospoda Žulaja. Točka »norec« je zlasti privlačila moje oči. Potem sem pripomnil:

— Jako krepek slog ima ta gospod Žulaj, prav jedrnat slog. Kar zavidam ga zanj. Če bi imel jaz tako pero, bi bil prvi novinar v deželi.

— Dobro piše, da, je pritrdil detektiv. — In me spominja na nekega mojega strica. Kadar je ta pisal svojim upnikom, so takoj vsi leteli na sodnijo. Tožit zaradi razžaljenja časti. In se mož potem ni mogel dovolj načuditi, kako to da so užaljeni, ko jim je vendar pisal tako ljubeznivo ... Imel je pač tako krepko pero, kaj pa je mogel zato!

— Vi ste seveda odgovorili gospodu Žulaju? sem vprašal detektiva.

— Seveda sem mu odgovoril. Na mostu. In še bolj kratko in jedrnato. Odgovoril sem mu, naj si le kar poišče drugega.

Dvignil sem se in sem detektiva zadovoljno potrepljal po rami. — Bravo! In tako je torej gospod Žulaj pri nama enkrat za vselej opravil, sem dejal.

— Kakopak. In me prav veseli, da se vam je posrečilo naprtiti mu še drugega preganjalca. Škoda, da mu jih niste še več. Da bi mu bilo manj dolgčas.

— Ampak kaj pomaga, sem pripomnil k temu, z nekoliko kislim obrazom. — ko sem pa tudi sebi naprtil preganjalca. Da. Njega, gospoda Žulaja! Vsako noč se mi zdaj sanja, kako me lovi ... Snoči sem od strahu padel s postelje. Saj se boni moral še privezati!

Detektiv se je smejal. Potlej pa je izpremenil obraz in me je pogledal nekako postrani, rekoč:

— Pa saj ste tudi meni naprtili preganjalca. Se reče: preganjalko! Sodim, da so tudi tu vaši prsti vmes ...

Razprl sem oči in se skrivil v vprašaj.

— No, da ... V zadnjem času promenira vsak večer po naši ulici neka mlada dama in se očividno zelo interesirano ozira v moje okno. Jaz ... Detektiv je naenkrat umolknil in je bil videti ves v zadregi. Pa se je hitro usedel nazaj k pisalnemu stroju.

No, da, nasproti dražestnemu spolu je prijatelj Klop vedno nekoliko plašen. Pa se menda baš zato ženske tako močno zanj zanimajo Bogme, potrudil se bom biti malo bolj plašen ...

Spotoma sem premišljeval: Šel je človek, da bi preganjanca rešil njegovega preganjalca ... pa mu je naprtil še drugega in sebi enega in prijatelju tudi enega. Torej namesto enega štirje preganjalci!

Saj pravim; Kdor zna, pa zna ...

*

Minuli so tedni. Na gospoda Žulaja so me skraja vsaj vsako jutro pri umivanju še spominjale pisane maroge po mojih rebrih. Ko pa so izginile maroge, so me nehale preganjati tudi tiste hude sanje. In tako je bil že docela pozabljen stari gospod Žulaj, ko —

Ko me lepega dne spet pokliče k sebi detektiv Klop »v nujni zadevi« in mi razodene, da želi govoriti z menoj gospa Brežanova, sestra gospoda Žulaja. Da me prosi, naj jo obiščem. Trikrat je že bila tu zastran tega.

To pa sem najodločneje odbil. Z Žulajevimi — ne, niti s kom iz devetega kolena tega tako nevarnega rodu ne maram imeti več opravka. Rajši grem k babici samega bognasvaruja na obiske kakor pa ...

— Saj mi je zelo neljubo, da vas spet spravljam v to noter... res, zelo mi je neljubo, se je opravičeval detektiv. — Ampak nisem mogel prav odreči dobri stari gospé, ki sem ji dolžan zahvalo. Ona je zelo zavzeta za našo stvar, zelo požrtvovalna ... Saj razumete? Resnično mi storite uslugo, dragi prijatelj, če ...

(Nadaljevanje prihodnjo nedeljo.)

Številka 32[uredi]

Poglavje te zgodbe, ki bi zanimalo tudi pse, če bi znali brati.


— Pa kaj hoče imeti od mene ta gospa Brežanova? Kaj?

— No, samo posvetovala bi se rada malo z vami. Se je namreč med tem v hiši gospoda Žulaja marsikaj dogodilo in izpremenilo. Tam je zdaj diktator neki dohtar Kunde, ki ste ga menda vi privedli v hišo ...

Ta novica me je kar vrgla pokoncu.

— Česa ne poveste! sem vzkliknil — Ali je to mogoče?

Da, baje ima starega gospoda popolnoma v svoji oblasti. To se pravi: Ima ga v oblasti tista drobna ptička, ki je baje kar skoz okno prifrčala in se staremu gospodu usedla na kolena ... Tako je zdaj tam. Samson in Dalila! je pripomnil detektiv in smehljal svoj tenki smehljaj.

Zamišljeno sem hodil po sobi gor in dol. Potem sem se ustavil pred detektivom in mu žalostno pogledal v obraz.

— Ah, dragi doktor, sem dejal. — Kaka šušmarja sva midva! Ta dohtar Kunde, glejte, to je mojster! Takole je treba napraviti takšno reč, vidile: ptičko — rajsko ptičko, haha! — poslati k takemule staremu gospodu, da mu zažvrgoli in prežene dolgčas in s tem razne mevlje, ki ga koljejo ...

Takšno je življenje, vidite! Midva pa — ah, dva zapoznela romantika sva midva, dragi doktor, jaz s svojim sentimentalnim švadronerstvom, vi pa s tisto svojo smešno bratovščino »V znamenju srca« ... Kaj pa upate opraviti z znamenjem srca, dandanes, v znamenju pesti in zlatega teleta! Kvečjemu da vas zapro ali pa vtaknejo v norišnico. Čas naju je prehitel, prijatelj. Dohtarji Kundeti so junaki dneva. Zato pa se usediva rajši tja na zapeček in si pustiva rasti dolgo belo brado, dobra, modra očanca ...

— No, no, počakajva še malo. Midva sva pač prišla malo prezgodaj na svet. Se reče: malo prekasno in malo prezgodaj. Pa že še pride najin čas. Saj se svet hitro suče ... Tako je mene in sebe tolažil prijatelj Klop. On je pač nepoboljšljiv optimist. Zato pa naj bi šel za peč z menoj vred. Začasno vsaj!

— A Marina? sem se spomnil zdaj.

— Kaj pa Marina? Gotovo je že zapustila hišo gospoda Žulaja?

— O ne! Nasprotno: tudi ona se prav dobro počuti pod okriljem rajske ptičke, vsaj kakor mi je pravila gospa Brežanova ...

Ostro sem pogledal detektiva in rekel:

— Dovolite indiskretno vprašanje, gospod doktor; Tista mlada dama, ki vas je osrečevala z večernimi promenadami pod vašim oknom, ali še ...

— O, ne več, ne več. Že dolgo, kar je izginila. Bojim se, da je tudi ona padla v oblast moža, ki se mu pravi dohtar Kunde, je povedal detektiv in se zelo tenko smehljal.

SLIKA

Skoz okno je prifrčala drobna ptička in sedla staremu gospodu Žulaju na koleno.

— Zelo zanimivo, zelo zanimivo, sem mrmral. — Povejte, dragi doktor; Kdaj me more sprejeti gospa Brežanova?

— Vsak čas. Najljubše pa ji bo, če pridete na čaj. Tako je naročila.

— Prosim, najavite ji moj obisk za jutri popoldne.

Naglo sem se poslovil od detektiva in stavim, da si je za menoj zadovoljno mencal roke.

*

Kdor me pozna, kako gizdav in ničemuren človek sem, se ne bo čudil, če povem, da sem si zelo prizadeval napraviti kar najbolj ugoden vtis na gospo Brežanovo — že zato, da po možnosti zabrišem prvotni, brezdvomno neugodni vtis, ki ga je zadobila o meni tisti večer v Žulajevi hiši, ko sem bil (povsem slučajno in izjemoma) baš malo razburjen ...

V ta namen sem se opremil z vsem, kar je potrebno za simpatičen nastop, celo s šopkom belih in rdečih nageljnov, da si tako mahoma osvojim srce dobre stare dame in pridobim njeno popolno zaupanje. Da, močno sem se potrudil v ta namen. Toda kaj pomaga, ko me je pa tudi tam, v hiši gospe Brežanove, že čakal sovražnik, ki ga niti slutil nisem. To je bil njen pes, tisti neznansko grdi in še bolj neznansko debeli mops.

Vi mislite, da se mi je zakadil pod noge, mi raztrgal hlače, jaz pa — togoten kakor sem že — da sem ga brcnil, nakar mi je gospa Brežanova kratkomalo razpraskala obraz, in je bil velik škandal ... tako in enako mislite? Ah, kaj še! Me popasti za hlače, tega sploh ni mogel, ker ga je gospa imela pod pazduho, ko mi je prišla odpret. Ampak ko sem se priklonil in ji galantno poljubil roko, je zarenčal in mi malone odgriznil uho. Tako je to bilo.

In ni bilo to samo meni neprijetno, ampak tudi ljubeznivi gospe Brežanovi. Pa je ukazala psu, da me mora takoj prositi za odpuščanje.

— No, Pusi, daj tačko gospodu. Lepo tačko dati. Pusili, no, priden Pusili.

A pridni Pusi-Pusili mi nikakor ni hotel dati tačke, za kar mu bom večno hvaležen.

— Ne razumem, kaj mu je naenkrat, je tarnala gospa. — Saj je drugače tako pohleven in prijazen dečko. Nobenemu dobremu človeku nič noče ...

— Hm, sem pripomnil, vljudno se smehljaje. — Je pač takoj pogodil, da sem jaz slab človek. Brihten dečko!

Dobra gospa Brežanova, videvši, da se je zarekla, je vsa zardela. Pa sem ji brž pomagal iz zadrege:

— Nič zato, milostiva. Saj se še človek kdaj zmoti, pa bi se pes ne? Glejte, moja psica Biba, tako je zvesta in zanesljiva, raztrgala bi se zame, pa je vendarle mirno dopustila, da mi je ponoči prišel v hišo tat in mi vzel puško in še marsikaj. Tolovaja je imel moj pes za dobrega človeka, pomislite!

— Oh, seveda, zmotil se je moj Pusi, kaj pa drugega! Veste, kaj je najbrže mislil? Mislil je, ko ste mi poljubili roko, da me hočete ugrizniti! Oh, ti norček moj mali! je zažgolela gospa Brežanova in pritisnila Pusija na prsi, vsa srečna, da je našla opravičbo za njegovo pomoto.

Jaz sem pa vljudno potrdil:

— To bo, to. Menda Pusi kaj takega še nikoli ni videl.

— Da bi mi kdo poljubil roko? Oh, saj nemara res ne ... Saj so dandanes gospodje tako malo kavalirski! je vzdihnila in milo zasukala oči.

Tako je bil ta sitni pripetljaj, ki ga je bilo izzvalo Pusijevo sicer temeljito, a vendar nekoliko površno poznavanje ljudi, srečno poravnan, nakar je ljubezniva domačica povedla gosta v svoj budoar (kam pa ste mislili?), kjer je bilo že vse lepo pripravljeno za čaj s prigrizki. Prigrizkov se ni manjkalo, saj je bilo o velikonočnem času.

Medtem ko je ona skočila še malo v kuhinjo, kakor je rekla, da popari čaj, sva bila s Pusijem sama. Zakaj je ostal pri meni, mi je bila uganka, ki pa jo je on kaj kmalu rešil.

Jedva sem si namreč vzel na krožnik malo gnjati, se je tam na staromodni plišasti zofi že oglasilo togotno renčanje. Pogledam: Pusijeve krvavo zalite oči so zapičene v mene hudobno in lakomno.

Pa sem vpričo položil vilice in nož in sem mu naredil takole pridigo:

— O ti črna pasja duša, o ti čez oblastveno dovoljeno mero napihnjeni vamp, ki se boš vsak čas razpočil in porušil to lepo hišo z dvanajstimi strankami, ki tvoji gospodarici točno plačujejo stanarino, o ti in tako dalje, ali te res nič ni sram? Glej, ne dovolj, da si v srce te dobre stare gospe zasejal seme nezaupanja nasproti meni — vedno bo zdaj mislila, da sem malovreden človek, in to samo, ker si ti izprijeni mačji sin mene sodil po sebi ... torej, ne dovolj tega, mi zdaj še grižljaja gnjati ne privoščiš? Vidiš, tako si nažrt, da komaj dihaš, — o, saj sem videl tvojo skledo tam pri kuhinjskih vratih, še polno okusne telečje rižote, izstradan berač bi se še dolgo nasitil od tega, kar tebi preostaja, pa gledaš zdaj mene tukaj s tako požrešnostjo in zavistjo? Ná, pa žri, žri, in naj te le kar raznese. Razpoči, razprši, razblini se v vsemir, ti predrto dno!

Nabodel sek na vilice največji in najmastnejši kos gnjati in mu ga prijazno pomolil. — Izvolite, mister Pusi!

On pa je samo renčal, brusil zobe in razburjeno sopel, a ni se ganil z zofe. Razumel sem: Hotel je, da mu tja prinesem, na posteljo, ta leni, razvajeni baron!

— Nak, tega pa ne, sem dejal. — Stregel ti pa ne bom, ti ošabni mogotec. Če ti je sužnja ta dobra stara gospa, — jaz, ekscelenca, jaz sem svoboden gospod! Der Gott, der Eisen wachsen liess, der wollte keine Knechte ... In visoko sem vihtel na vilicah kos velikonočne gnjati kakor kako rdečo zastavo. Tedaj se je uklonil. Požrešnost in nevoščljivost sta bili močnejši od njegovega častičutja. Tresoč in peneč se od jeze, vendar prav ponižno je prišel k mojim nogam, popadel kos, ga nesel na zofo in ga tam pogoltnil.

In sem nasadil na vilice drugi kos. In spet je moral Pusi sam priti ponj. Pa je hotel pri tretjem kosu kar ostati lepo pod mizo, si prihraniti tako pota in trud. A sem ga zapodil nazaj na zofo. In je moral za vsak kos posebej skočiti dol in spet gor, čeprav je bil to zanj čedalje hujši napor in ga je že kar metalo. Naj le tudi on izkusi, sem si rekel, kako težko je prislužiti si kruha, kaj šele mesa!

Pri zadnjem kosu gnjati je bil tudi Pusi na kraju svojih moči, komaj da se je še zvlekel gor na zofo in požrl, pa se je prevalil na hrbet, pa stegnil vse štiri od sebe in še jezik iz gobca. Ampač počil pa le še ni, pomislite: še ni počil!

Gospa Brežanova se je vrnila s čajem. Njen pogled je takoj padel na prazni krožnik in sem videl, kako ji je smuknil čez obraz tenak, a hkratu zadovoljen smehljaj. No, ta je bil pa lačen! si je rekla. (O novinarji in detektivi, ti vidijo in uganejo vse, zato je najbolje, teh ljudi ne vabiti v hišo.)

— Dolgo je trajalo, kajne? Oprostite! je rekla. — Ali se mi je nekaj tako nerodnega primerilo. Oh! Postrežnica mi je zamenjala škatlice, pa sem mesto čaja skuhala pelina. Zapazila sem šele, ko sem precejala. Pa sem morala vdrugič zavreti vode.

— Pelina! sem zdihnil. — Kar prinesli bi mi ga bili, milostiva! Toliko sem že grenkega okusil v svojem življenju, da je v primeri s tem pelin za mene pravcata slaščica ... Največ grenkobe pa sem moral okusiti iz ženskih rok, sem pristavil sentimentalno.

Zapomni si, mladi prijatelj, da je vedno dobro, ako se ženski malo potožiš na druge ženske. To vedno zbuja njeno sočutje in bo takoj pripravljena ublažiti, kar ti je druga prizadela hudega. Tako blagega srca so ženske na to plat, stare kakor mlade.

Tudi gospa Brežanova je bila takoj ganjena. In je spregovorila z mehkim glasom: — Oh, vi ubožec! A ne smete zato obupati. Se bo že še našla katera, ki bo vse tisto stokrat popravila ... Pri tem me je toplo pogledala, zakar sem ji vrnil hvaležen pogled, takole od spodaj gor, kakor je treba vračati take poglede.

In bi se bil najin razgovor mogoče še dalje razpletel v tem zame vsekakor ugodnem pravcu, da ni njeno oko zdaj padlo na nekaj klavrnega tam na zofi.

— Pusi! je kriknila vsa prestrašena. — Za božjo voljo, kaj pa mu je? Ali si bolan, Pusili moj? Hotela ga je vzeti v naročje, a je le nejevoljno zarenčal nanjo. Vendar se je spravil spet v malo pravilnejšo in tudi spodobnejšo lego.

— Razburjen je, milostiva, sem opomnil. — Mislim, da ga tista blamažica od prejle tako enervira. Z mojo psico Bibo je ista: kadar se kaj blamira, dobi vselej živčni napad. Žlahtni psi so pač zelo rahločutni. Nekaj pa stori tudi kultura ... Sploh se mi zdi vaš Pusi nekoliko nervozen in je tudi malo predebel, oprostite. Svetoval bi vam, milostiva, da greste z njim v kake toplice ...

— Mislite? Oh, saj sem tudi jaz sama tako nervozna? Pa kaj ne bom? Ta škandal zdaj tam pri mojem bratu, oh, to mi bo uničilo živce, čisto vsa sem že iz sebe ...

— Mi je že nekaj omenil o tem doktor Klop. Kaj pa se prav za prav godi v hiši vašega gospoda brata?

— Sami škandali, saj vam pravim! Mene je kar groza, kaj še bo. Saj jaz o tem še nič vedela nisem. A pater mi je prišel povedat. Pater se je namreč ondan — to je bilo nekaj dni po tistem, ko ste vi bili tam, — spet oglasil v hiši, pa veste, kaj so naredili z njim? Še noter ga niso pustili, tiste barabe, tisti dohtar Kunde, kakor mu pravijo in ki ima zdaj vso Vomando v hiši, in pa tiste razuzdane dekline ... Saj me je kar sram, to praviti. Zasramovali so prečastitega in ga napodili kakor divjaki pogani, pomislite. In so vrgli za njim po stopnicah tistega zamorčka, da se je razbil. In pomislite: Čisto prazen je bil zamorček, niti beliča notri! Tako daleč so že pripravili mojega nesrečnega brata, da niti tiste slovesne obljube več ne izpolnjuje, ki jo je dal patru ...

(Nadaljevanje prihodnjo nedeljo.)

Številka 38[uredi]

Za potek te zgodbe važno poglavje, ki naj ga čitatelji pazljivo prečitajo.


Gospa Brežanova se je vsa tresla od ogorčenja, jaz sem jo pa miril.

— No, milostiva. Tega pa ne smemo kar tako trditi. Morda se pa vaš gospod brat več ne priduša, morda ga je pa tista rajska ptička, ki mu zdaj dela kratek čas, naučila celo moliti! Kaj se vé ...

Stara gospa pa je bila tako razburjena, da je to mojo vsekakor pomirjevalno opazko povsem preslišala. In se je še bolj razburjala, pripovedujoč dalje:

— Potlej sem šla pa jaz tja. Hočem videti, sem rekla, ali se bodo tudi proti meni kaj takega predrznili. Jaz jim že pokažem, sem rekla. In sem na srečo dobila v roke Marino: ravno se je prav neumno prismejala iz salona, kjer so imeli cel tingel-tangel. »Marina!« sem jo okregala. »Ali si se tako izpridila? Kakšna razvlaka je tu po hiši? Kdo so ti cigani? Kje je gospod? A še nisem dobro ust odprla, je že bil tukaj tisti komedijant; kar prisukal se je od nekod, pa se mi je prav norčavo priklanjal in vpil: 'Cici, brž, brž,madam Bombadur je prišla!' Pa je priletela ven tista ... ne vem kako bi rekla ... tista frkla, za njo pa druga, saj jih je menda polna hiša ... Pa so vsi skakali okoli mene kakor maškare — povem vam, gospod, da se čudim, da nisem omedlela, tako škandalozno so se vedli ti ljudje proti meni dami. In samo toliko, da sem še spravila iz Marine, ki je menda že tudi čisto prismojena, — saj dosti ji nikoli ni manjkalo, — da mi je povedala, da gospoda ni doma, da je šel kupit avtomobil »za gospodično«. To je rekla prav tako meni nič tebi nič, kakor da ji je šel kupit malo čokolade ... Pa sem se obrnila in sem šla. In ne bo njegovega praga več prestopila moja noga, dokler ... Uboga gospa Brežanova je napravila požirek čaja in se je skoro polila, tako so ji drhtele roke.

— Škandal, škandal ... je vzdihovala. — Pa veste, kaj mi je tisti človek še rekel? Ko sem bila že zunaj, je zaklical za menoj: 'Pojdi v klošter, Ofelija!' Dobro sem slišala, da je rekel »Ofelija«. In je zaloputnil za menoj vrata.

— Ne, milostiva, sem se smehljal, — saj to vendar ni nič žaljivega. Tako pravi Hamlet, nesrečni danski kraljevič, svoji še bolj nesrečni ljubici Ofeliji. Poglejte si, milostiva, kdaj to v gledališču; zelo vas bo ganilo in gotovo ne boste več hudi na dohtarja Kundeta zavoljo teh besed.

— A madam Bombadur? Ali mislite, da ne vem, kdo in kaj je bila ta madama! Škandal, meni reči kaj takega.

— Pardon, milostiva, sem dejal z zelo blagim glasom. — Priznam, da je bila ta primerjava dohtarja Kundeta nekoliko neumestna. Ni pa to nikakršno razžaljenje za vas, milostiva. V mojih očeh že ne. Kdo je bila madame Pompadour? Bila je prijateljica najimenitnejšega vladarja Francije, solnčnega kralja Louisa XIV., in bo njeno ime poleg njegovega vedno blestelo v zgodovini narodov. Naj jo svet tudi obrekuje — katere lepe ženske pa ne obrekuje svet? — resnica je, da je ona storila veliko dobrega za kulturo človeštva. Podpirala je vse lepe umetnosti in je bila zelo naklonjena pesnikom in novinarjem. Zato so jo tako slavili. Jaz sem novinar in le obžalujem, da nisem živel za časa madame Pompadour. Navdušene članke bi pisal o njenih čeveljčkih in nogavičkah.

Posrkal sem svoj čaj in sem pri tem čez rob skodelice gospo Brežanovo prav lepo pogledal.

— O, vi ste pa poredni! je rekla in povesila oči. In že ni bila več tako ogorčena. In sem videl: to je dobrodušna ženska, s katero se dá govoriti. Pa sem takoj založil dobro besedo tudi za rajsko ptičko.

— Vi, milostiva, tako sem govoril, ubiraje svoj glas v najnežnejše strune. — vi vsekakor, oprostite, malo preveč strogo sodite tisto tam v hiši vašega gospoda brata. Jaz pa mislim tako, da je to prava sreča za starega gospoda, da mu je prišel v hišo ta dohtar Kunde. Da, pravo zdravilo zanj je ta tako zabavni, tako kratkočasni in šaljivi človek. Saj vendar veste, da so vašega gospoda brata v zadnjem času obhajale nekakšne dušne težave. Je sicer čudno, da bi mogel imeti čiovek tako sila krepke narave kot je on tudi kake dušne težave, ampak imel jih je pa le ...

A kaj mu je treba drugega ko malo razvedrila in kratkočasja? Ta dohtar Kunde, jaz ga bliže ne poznam, vendar kolikor sem tisti večer imel prilike ga spoznati, moram reči, da je zelo fin, visoko izobražen in vseskoz spodoben mož.

— In pijanec! Je pikro pripomnila gospa Brežanova. — Saj se je komaj držal na nogah tisti večer ...

— Ah, ne, ne, milostiva! Nikar ne zamerite siromaka, če se je od veselja malo napil, ko se je po dolgem spet enkrat do sitega najedel. Pa ko ga je gospod Žulaj sam tako velikodušno — čast in slava mu! — pogostil tudi s pijačo, no, kdo bi se tu ne napil? Ne, milosti va, mož je samo žrtev nemile usode, ki zasluži naše sočutje. Saj veste, kako je naredila vojna: fine, izobražene ljudi je potlačila na dno, surovinam in drugim živinam je pa daia priti na vrh ... Z blagorodnimi izjemami seveda.

— Saj bi zastran njega navsezadnje nič ne rekla, ampak da je privlekel v hišo tisto deklino, in da se moj brat, ta stari norec, nič ne sramuje ... Oh, saj mi manjka besede ... Ta škandal, ta škandal!

Spet se je dobre stare gospe polaščalo ogorčenje, ki sem ga izkušal zajeziti s primernim protiogorčenjem.

— Ali, milostiva! sem vzkliknil. — Zakaj pa takoj kaj slabega misliti? Jaz te mlade dame nič ne poznam, domnevam pa, da je ta njegova lastna hčerka, mislim Kundetova. In kakor moža poznam, ni zame nobenega dvoma, da je dal svoji hčerki najboljšo vzgojo. Vsekakor bi si jaz ne upal niti malo ne podvomiti o časti in poštenju mlade dame, dokler ni dokaza. —

— Dokaza? Ne poznate mojega brata!

— Kaj, ali je takšen? sem se začudil. — Ta stari gospod?

— Ne mislim tako, je odvrnila. — Ampak to, da je naenkrat začel razsipati denar. To je dokaz, da ga je že čisto zmešala. Še avtomobil ji je šel kupit!

— Prava reč! Kolikor mi je znano, znašajo dohodki gospoda Žulaja samo iz kuponov nad stotisoč dinarjev mesečno. Torej denarci, ki jih tudi rajska ptička ne more tako zlahka pozobati. Če ji je kupil avto, je to zanj milijonarja dejansko prav toliko, kakor da ji je kupil tablico čokolade. Sicer pa tudi sam potrebuje avto; hodi tako težko, ali bo zmeraj doma čepel? In kaj bi stiskal svoje milijone, ko jih ne bo mogel vzeti s seboj na oni svet! Naj se rajši še malo navžije življenja, ki je tako lepo za tiste, ki imajo denar. Jaz moram samo častitati gospodu Žulaju, da je še za časa spoznal tisto edino modrost, ki velja na tem svetu za bogatine: Živi in daj tudi drugim živeti. Le privoščimo staremu mladeniču še malo veselja, milostiva. In privoščimo tudi revni deklici, da se ji je malo nasmehnila sreča in ji dala tako plemenitega prijatelja - dobrotnika. Saj je vse božja volja, milostiva. In gotovo punčka to zasluži. Gotovo je dobro, pridno dete ... Cici, to ljubko ime! Že zaradi imena jo mora imeti človek rad. Cici, rajska ptička!

— Oh, nehajte no! pa je nejevoljno zaustavila mojo liriko gospa Brežanova. — Treba samo videti njen razuzdani smeh, pa že veš, kaka ptička je to! Tudi Marina se je že čisto navzela tega tako antipatičnega smejanja. Tako vam rečem, da bo Marino ta vaša rajska ptička vso pokvarila.

Pa sem se krepko postavil za Marino:

— Kako ste krivični, milostiva! Povejte mi no: kaj pa je ta uboga Marina imela poprej prijetnega v hiši? Vaš gospod brat, oprostite, ves ljubi dan se je samo pridušal in rjovel, sam sem to videl. Katera druga bi pa to prenašala?

Marina je pravi zgled potrpežljive in požrtvovalne služabnice. No, in ko je zdaj malo bolj veselo v hiši, je pa tudi ona vesela, kdo bi ji zameril? Mlada je, vesela življenja. A da bi se pokvarila, tega me pa prav nič ni skrb za Marino, zakaj ona nosi v svojem srcu veliko ljubezen ... o, tako lepo, čisto, idealno ljubezen!

Seveda je bila gospa Brežanova zelo začudena in zelo radovedna, v koga da je Marina tako zaljubljena. In seveda sem ji zaupal Marinino tajno pod pečatom molčečnosti.

— Detektiv Klop je njen plamen. Sama se mi je razodela ...

— Pa on to vé?

— Nekaj menda že sluti. Ampak on žal nima bogvekaj zanimanja za take reči. On živi samo za svojo idejo. On je veliki duhoven bratovščine »V znamenju srca«.

— Pa saj bi Marina ne bila zanj nobena partija! je pripomnila gospa Brežanova.

Vedel sem, da bo to rekla. (Vsaka bi to rekla.) In sem odgovoril:

— Oh, na kaj takega uboga Marina niti ne misli! Njena ljubezen je popolnoma nesebična. Ona je že srečna v tem, da ga more ljubiti. In bosa bi šla za njim, samo da bi gledala njegovo obličje in da bi mu smela služiti, služiti ... Tako plemenita duša je v tem revnem, preprostem dekletu ... Blagor mu, ki ga ljubi takšno bitje! sem zdihnil in si z dlanjo zasenčil oči.

(Dalje prihodnjo nedeljo.)

Številka 44[uredi]

Poglavje te zgodbe, ki kaže avtorja v čudni luči.

Dobra gospa Brežanova je bila ganjena. Skoz prste sem videl, kako so ji v očeh zalesketale solze. Pa sem takoj porabil to priliko za še en naskok na njeno srce v prid rajske ptičke:

— Žlahtno, nepokvarjeno srce ima Marina, sem povzel z globokim občutkom in visokim zanosom. — In jaz si morem njene simpatije in njeno vdanost do male Cici razlagati samo tako, da se je našlo tu dvoje enakih src. In tema dvema srcema manjka samo zaščitnice, dobre roke, ki bi ju vodila mimo nevarnosti in izkušinjav mladosti. To pa jima morete biti samo vi, milostiva. Ah, ne recite ničesar! Jaz vem vse. Dosti mi je že pravil prijatelj Klop o vas, on ne more prehvaliti vaše dobrosrčnosti in plemenitosti. Vi ste dika in ponos njegove bratovščine ,V znamenju srca'. Ah, da, v znamenju srca ... kako vzvišeno poslanstvo! Srce srcu ... Vse razumeti in vse odpuščati ... Vsakega ljubiti, vsakemu pomagati ... In vem, da so bile vaše besede samo na jeziku, vaše srce pa govori drugače. Zato dovolite, blaga sestra v znamenju srca, da se vam poklonim z največjim spoštovanjem. Položil sem roko na srce in nagnil glavo.

Zdaj je bila dobra stara dama docela razorožena. Ničesar ni mogla več reči zoper rajsko ptičko. Vsa prevzeta od mojih besed je ždela sirotica tiho na svojem stolu, glavo sklonjeno, levico na srcu, z desnico pa gladeč franže namiznega prta.

A je bilo to zdaj prav za prav malo sitno za oba, zanjo kakor zame. Dolgo vendar nisva mogla ždeti takole v molčanju, glavo povešeno, roko na srcu ...

Tedaj nama je pa pomagal iz zadrege Pusi, vrli, pametni Pusili, ki mu je naenkrat prišlo slabo tam na zofi. Tako slabo, da ga je morala gospa naglo nesti ven.

Medtem sem si malo pogledal gospe Brežanove album s fotografijami. Prva slika mi je predstavila Brežanova, ženina in nevesto. Prav čeden par sta bila. Pa saj ona je še zdaj čedna ženska, niti ne preveč zajetna ... ne, ravno pravšna ... In gospod Brežan je bil videti tudi sicer simpatičen človek; kaj je bil po stanu, pa še danes ne vem in tudi ni važno za našo zgodbo. Ona mi svojega rajnkega nič ni omenila, mene pa ni zanimalo. Vsekakor je bil gospod Brežan vrl mož, da je zapustil vdovi dobro se obrestujočo hišo in tudi drugače udobne razmere, tako da ga je lahko pogrešala.

Več slik mi je pokazalo gospoda Žulaja, iz mlajše in starejše dobe; pa sem tiste liste vse hitro obrnil, boječ se, da ne bi skočil vame in me zgrabil. Tako mi je strah pred njim še vedno tičal v kosteh.

Potlej sem pa prišel do slike, ki me je takoj vsega priklenila — slika mlade, silno dražestne in interesantne mlade dame. Kdo je to? Sorodnica? Ni bil to tip ne Žulajevih ne Brežanovih. Ta lepa, plemenita glavica, ta fini obrazek in te sijajne, te sijajne oči!

Aba! me je za hip prešinilo vroče — moj spomin iz časov, ko sem hodil za sledovi gospe Tije.

Ah, ne, ne — to je drug obraz, drug tip.

Nestrpno sem čakal vrnitve gospe Brežanove.


SLIKA

Tedaj nama je pomagal iz zadrege vrli, pametni Pusi ...


A je dolgo ni bilo. Pusiju je moralo biti zelo slabo.

A kdo popiše mojo radost, ko je spet stopila v sobo gospa Brežanova, in sem mesto Pusija zagledal v njenih rokah simpatično buteljko likerja. Tako sem bil veselo presenečen, da sem nabral obraz v skrbne gube in sem z glasom, v katerem je drhtelo sočutje, vprašal, kako je kaj ubogemu Pusiju ... — O, nič hudega, se je nasmehnila. — Izpustila sem ga na dvorišče, da se malo sprehodi. Vi ste mu dali gnjati, kakor sem videla, a to je bilo pretežko za njegov želodček.

— Samo majhen košček sem mu dal, milostiva! sem se opravičeval. — Komaj za enkrat v usta, res.

— O, je bilo malo več. Ampak veste, kaj se čudim: da je sploh vzel. On vzame samo iz moje roke.

— Saj se je zelo branil. Zelo se je branil. In je vzel samo iz vljudnosti. Da se mi prikupi. Da bi mu več ne zameril tiste neljube pomote. Dober dečko je Pusi, moram reči. In upam, da bova še velika prijatelja.

Za to pohvalo njenega ljubljenca sem prejel od gospe Brežanove zelo naklonjen pogled. In je bila sploh videti bolje razpoložena, zdaj ko jo je malo minila nejevolja na brata in njegovo rajsko ptičko. Pa sem si prizadeval to dobro razpoloženje moje ljubeznive gostiteljice še bolj dvigniti, kar mi je uspelo s pomočjo njenega likerja, odličnega starega višnjevca, ki je podelil mojemu jeziku zgovornosti in poleta moji fantaziji.

— Milostiva, sem dejal, — že ves čas občudujem tole srčkano sliko. Če ne bi bila to moderno ostrižena glavica, bogme, pa bi mislil ...

Kaj bi mislil, tega iz previdnosti nisem rekel, samo sem zaljubljeno pogledaval na sliko v albumu. A ženske znajo čudovito uganiti moške misli, in tako je gospa Brežanova takoj rekla:

— Bi mislili, da sem bila to jaz v mladih letih? O, vi ste laskač! Ampak s to si pa res nisva čisto nič podobni, čeprav je moja nečakinja. To je njegova hči Vida, mojega brata mislim.

Moje presenečenje je bilo veliko, a nisem pokazal tega. Pa še nekaj drugega me je presenetilo: na glasu kakor na obrazu gospe Brežanove je bilo spoznati, da ji ni ljubo govoriti o tej sorodnici. Samo toliko sem spravil iz nje, da je ta Vida Žulajeva omožena z nekim slikarjem (ki sem ga poznal po imenu), da živita nekje na Štajerskem in da imata menda dva otroka. Ta »menda« je še posebej poudaril, kako docela nezanimana da je gospa Brežanova na tej svoji sorodnici.

To je bilo vsekakor čudno. Tu z rodom Žulajevih nekaj ni bilo v redu ...

Gospa Brežanova je bila vzela album k sebi, pa mi je zdaj pokazala drugo sliko.

— Tole boste pa še manj uganili. Noben ne ugane, komur jo pokažem. Le dobro si jo oglejte.

Bila je že stara, obledela slika. Bradat hrust s širokrajnim klobukom, sedeč na stolu, ob sebi majhno dekletce v kratkem krilcu, izpod katerega so gledale čipkaste hlačke. Eno roko je imel položeno na otrokovo ramico, druga mu je plosko ležala na kolenu.

Gledal sem sliko samo par trenutkov in sem izjavil:

— To ste vi in vaš brat, gospod Žulaj.

Gospa Brežanova je od začudenja sklenila roke.

— Povejte no človek božji, kako pa ste ga vendar mogli spoznati, ko ga nihče ne spozna v tej bradi?

— Po njegovih rokah milostiva! Izmed milijonov bi takoj spoznal te nežne tačice, sem se smejal.

— A kako ste uganili mene?

— No, saj vas vendar vidim, da ste veliko mlajši od njega!

— Oh, da, celih sedemnajst let sva vsaksebi. Tu na sliki je bilo njemu 23 let, meni pa 6. Veste, on mi je pravzaprav samo polbrat. Najin oče se je dvakrat oženil.

— Zato tudi tolika razlika med vama, ne le na zunaj ampak tudi na znotraj. Ko noč in dan. Dan ste vi, milostiva. Samo eno imata skupno, znak dobrega plemena: mladostnost. Saj izgleda gospod Žulaj še danes kakor kakšen petdesetletnik. Stavil bi, da učaka ta človek še sto let.

— O, prav trden je še naš Nace. Kolikokrat mi takole pravi: Lena, varčuj, da mi boš kaj zapustila ... To pravi seveda samo v šali.

— Kakopak da samo v šali, milostiva, kakopak, sem prikimaval in izpil čašico.

A ker je šla zdaj gospa Brežanova odpirat Pusiju, ki je bevskal zunaj pred vrati, sem mogel dati malo duška svojim občutkom do gospoda Žulaja v polglasnem mrmranju: Glej ga, glej starega krokodila, še ni sit. Še bi rad pogoltnil tudi tole hišo, ha, s temle imenitnim višnjevcem vred, ki ga ima ta dobra gospa gotovo še nekaj steklenic v shrambi. Ne boš, bratec. Stali bomo na straži ...

Vse to je dalo mojim mislim novih pobud, in ko je gospa Brežanova spet prisedla, sem ji napil, in moje oči so se svetile:

— Na vaše zdravje, milostiva! In dovolite, da vam izrazim svoje občudovanje. Da, milostiva, vi ste si znali obvarovati vso vedrino in svežino. In to je, vidite, tista prava življenska umetnost. Iz vaših oči gleda še vedno dvajsetletno dekle. To ni nikakršno laskanje, dognal sem le golo dejstvo. Vi boste vedno mladostna. Ker je vaše srce mladostno. Večina ljudi, ah, saj ne znajo prav živeti. Komaj pridejo takole malo v leta, pa se že čutijo stare; izgubijo tisto, kar imenuje neki modrijan ,živo voljo', in premišljujejo o smrti. To je seveda povsem napačno. In mnogi umrjejo zgodaj, ker so se zgodaj postarali, po duši namreč. Tista živa življenska volja je najboljša zaščita proti smrti. In le mladostna duša ohranja telo mladostno. Dokler se čutiš mladega, nisi star. Tako je: srce si mora človek ohraniti vedno mlado, vedro, življenja veselo. Seveda je to tudi nekakšen dar božji, ki ni dan vsakomur. Sara Bernardova na primer, slavna francoska gledališka umetnica, ta je bila tudi taka velika življenska umetnica: sedemdeset let je že štela, pa je še zmeraj očarala svet s svojo mladostnostjo; moški so kar noreli za njo ... Ah, da, blagor ženski, ki se zna ohraniti mlado, mladostno! A glejte, gospa Vršanova, moja prijateljica, z njo je bilo pa že tako ... A to vas morda ne zanima, milostiva? — O, zelo me zanima! Le pripovedujte, prosim. Prav rada vas poslušam. Gospa Brežanova je vnovič napolnila čašice. Tudi ona je pila, in lica so ji polagoma počela rdeti.

— Torej ... Kaj sem že hotel povedati? Da, da, o tej gospe Vršanovi. Ali je ne poznate, milostiva? Sila simpatična dama. In skoro bi si upal trditi, da vam je močno podobna. Pa ... ah, to je pa res zanimivo: Tudi njej je ime Magdalena ... lepo ime!... in tudi ona ima takole srčkanega psička, samo da ni mopsl, ampak foksl, in ni pes, ampak psica; Frufru ji je pa ime. Ampak bo nemara nekaj starejša od vas, pardon, ta gospa Vršanova namreč. O njej govorim. Kakor rečeno: sila simpatična dama, ampak glejte, milostiva, baš ona je bila že docela na tem, da se živo pokoplje. Kar strlo se je nekaj v njej, in obšla jo je melanholija, češ nisem več za drugam kakor med staro šaro ...

— Meni jo je bilo strašno žal. Taka fina, pametna, še lepa, krepka in zdrava ženska ... in tudi bogata, pomislite, bogata, pa hoče po vsej sili splesniti in veljati v očeh ljudi za neumno staro skopuljo, ki si ničesar ne privošči. Pa sem ji pridigoval dan na dan: Gospa Magda, sem ji prigovarjal, vzdramite se vendar. Ali ne izprevidite, da grešite proti sebi in proti Bogu? Da, tudi proti Bogu, ki vam je dal vse, da uživate življenje, vi ga pa zametujete! Povejte mi no, gospa Magda, za koga pa tako štedite denar? Za ljubo žlahto, ki komaj čaka, da vas pokoplje? Ha, kakšen blagodejen občutek, če veš, da se bodo drugi veselili tvoje smrti! Ne, gospa Magda, nikar se ne zavrzite. Življenje vas še vabi, hej, veselo pojadrajte vanj! Modernizirajte se, gospa Magda, zunaj in znotraj; ali pa, pri moji veri, še nocoj vam priredim z mojimi pajdaši mačjo godbo. Slamnatega moža vam posadimo na streho, ki bo pel: O dona Klara, kako si stara.

— Oprostite milostiva, moral sem jo malo oplašiti, je vsaj pomagalo. Pa je tarnala: ,Če se zdaj naenkrat moderniziram, se mi bodo ljudje smejali.'

(Nadaljevanje prihodnjo nedeljo.)

Številka 50[uredi]

Poglavje te zgodbe, ki bo čitatelje začudilo.


,Prepozno je, prijatelj. Novi čas je šel preko mene, zamudila sem priključek ...« Tako je govorila vsa potrta. Pa sem jo spomnil:

,Kaj pa tista gospodična Tončka, komična stara devica? Ko strašilo iz srednjega veka je hodila po ljubljanskih ulicah, ko pa se je vrnila iz Pariza, mademoiselle Antoinette in tako dalje, nad vse elegantna, šarmantna in pikantna, — prosim vas, gospa Magda, povejte, ali se ji je kdo smejal? Pa vam da bi se ljudje smejali, vam! Gospa Magda, oprostite, toda vaše duševno stanje me pričenja resno skrbeti ...' Pa dobro, sem ji rekel potem, pa pojdite za nekaj časa kam ven, da vas ljudje tukaj malo izgubijo iz oči. Ni treba, da greste v Pariz. Pojdite v Zagreb. To je lepo, veselo mesto.

Reči moram, da je gospa Brežanova z veliko pozornostjo in tudi z vidnim sočutjem poslušala mojo povest o gospe Magdi. In me je izpraševala o vseh podrobnostih, tako jo je to zanimalo.

Pa sem ji pripovedoval, kako sem gospo Magdo končno le pripravil do tega, da se je podala malo ven v svet. Šla je v Zagreb in potlej je šla v toplice. V Šmarjeto je šla. Do jeseni je ostala tam zunaj. Bila je seveda tudi malo na Dunaju, kakor mi je pozneje zaupala. Ej, Dunaj je le Dunaj, kar zadeva modo. Dasi pravijo, da je v Beogradu danes še večja eleganca. No, in ko se je gospa Magda povrnila in po dolgih letih spet dala čajanko, je bila pravcata senzacija. Eden naših najodličnejših novinarjev je napisal o tem podlistek, pod privlačnim naslovom »Triumf moderne dame«. Bil je najboljši podlistek, ki ga je kdaj napisal. Sedemsto besed, vmes nad dve tretjini samih tujk, vse drago pa slovensko. In je porabil okoli trideset tiskanih vrst zgolj za opis toalete gospe Magde, ki je bila pravljično-vijoličast umotvor iz najfinejšega krepsatena. Njena obleka se pravi. In kar je zraven še fantaziral o svilnatem koloritu njenih las, intimni iluziji njenega parfuma in aristokratskih nogah boginje Junone ... — Oprostite, milostiva, ampak tale vaš višnjevec, to je res pristen umotvor. Cesar Neron ni pil boljšega ... Ni čuda, da je bil mož tako navdušen za gospo Magdo. Tisti moj kolega novinar, se pravi. Saj je gojil nade ... seveda jih je gojil. Ampak mi novinarji imamo že takšno smolo. Mi sejemo, drugi pa žanjejo. In tako je požel tudi gospo Magdo, — oprostite milostiva, da se tako izrazim, toda silno všeč mi je ta primera, — požel jo je neki izobražen veleposestnik iz Savinjske doline, ki je bral tisti podlistek, in se vanjo vpričo do ušes zaljubil ...

— Da, predpustom Je bila poroka gospe Vršanove. In zadnjič mi je pisala, kako da je zdaj srečna. Presrečna, da ... No, milostiva, kaj pravite k temu?

Gospa Brežanova je zamišljeno gladila franže namiznega prta. In je šele čez čas spregovorila:

— Jaz mislim, da vam mora biti ena zdaj zelo hvaležna. Saj ste bili vi tisti, ki ji je prav za prav pokazal pot ... Pot do sreče, je pristavila z rahlim vzdihom in povešenimi očmi.


SLIKA

Po vratih je razbijal divjak s svojim kijem ...


— To je malo preveč rečeno, sem skromno odvrnil. — Dober svet sem ji že dal, to je res; poglavitno je pa tisto, milostiva: Razsvetljenje! Razsvetljenje mora priti človeku, brez tega ni nič. In gospe Vršanovi je prišlo še o pravem času, to je njena sreča ...

Ostal sem še dolgo pri gospe Brežanovi. Pusiju seveda to nikakor ni bilo prav. Grdo me je gledal tam iz zofe, in kadar sem rekel kaj takega, da se je gospa zasmejala, je vselej nejevoljno zarenčal, češ, kako se more kdo smejati tako neumnemu dovtipu!

A jaz sem se malo zmenil za Pusijevo sovražnost. Višnjevec gospe Brežanove je bil sijajen in ona me je rada poslušala. To je bilo poglavitno.

In sem ji pravil še čudovite stvari. Pravil sem ji lahko, ker mi je verjela vse.

In je bila na koncu od vsega tega tako zmedena, da je, ko sem odhajal, docela pozabila reči Pusiju, naj mi dá tačko. Da, sama, brez Pusija na roki, me je šla spremit ven k vratom ...

Zakar sem ji bil tako hvaležen, da sem ji poljubil obe roki. Najrajši bi jo bil poljubil še na usta. A sem se premagal. O, jaz se znam premagovati!


*

Malokdaj sem tako zadovoljen sam s seboj, kakor sem bil zadovoljen takrat, po obisku pri gospe Brežanovi. Zavedal sem se, da sem to reč imenitno napravil, in sem se imel za velikega diplomata. Da, prosim lepo, saj sem vendar napravil dve izborni, občudovanja vredni potezi. Prvič: Sem pomagal rajski ptički; sem utrdil njen položaj, kakor se to pravi po diplomatsko. To je bilo zelo važno. Rajski ptički je pretila resna nevarnost od strani gospe Brežanove; ta nevarnost pa je bila zdaj, hvala moji diplomatski spretnosti, srečno odstranjena. Saj mi je bila gospa Brežanova nazadnje izrecno izjavila, da se v bratove zadeve sploh ne bo več vtikala; naj počne, kar hoče, je rekla. In je še pristavila: »Vsak po svoje ...« To je bila posebno važna, nad vse pomirljiva izjava. In tako bo torej zdaj rajska ptička lahko po mili volji frčala, žvrgolela in zobala tam po hiši gospoda Žulaja. In kakor kažejo njeni začetki, bo kmalu pozobala njegove milijone ... To pa je bilo tisto, kar sem gospodu Žulaju od srca privoščil. Zato da ga malo mine napuh.

A to še ni bilo vse. Hotel sem podreči gospodu Žulaju povrh pa tudi tisto rožnato upanje na dedščino po sestri, in to je bila druga moja izborna diplomatska poteza, da sem se znal dobri gospe Brežanovi tako hitro in tako spretno vtihotapiti v srce ... Hej, ptiček si, rad te imam, tako sem se dobrikal samemu sebi tisto noč, ko sem v postelji vse to premišljeval. In potem sem rekel na glas, tako da so me lahko slišale vse štiri stene moje sobe: ,Ha, Žulaj; praviš, da imaš nekega preganjalca, — vedi, Žulaj, jaz sem tisti tvoj preganjalec!'

Da, da, preljubi moj Žulaj, ti bomo že pomagali, da ti bo gospa Brežanova zapustila nagačenega Pusija. Da ti bo za družbo, ko boš ti sam na psu ...

In sem koval načrte, kako bi dobil to dobro gospo Brežanovo čim prej in kar najbolj v svojo oblast. Vsakovrstne drzne in vprav pustolovske načrte sem koval tisto noč tam v svoji postelji, dokler nisem zaspal.

Potlej pa se mi je sanjalo, da sem se oženil z gospo Brežanovo in sva v čolnu bežala čez morje, ker je plaval za nama velik krokodil. In je bil to gospod Žulaj. Venomer so ropotale njegove čeljusti, klop-klop ... čoln se je pa strašno gugal. Na vso moč sem veslal, da sem se kuhal od vročine, in sem v spanju zbrcal s sebe vse odeje. In tako sem nekako srečno priveslal tja na avstralske otoke. Tam pa sem gospo Brežanovo prodal ljudožrcem, ki so veselo plesali okoli nje. Dobil sem zanjo vrečo biserov in povrh še mlado zamorko. Tej je bilo ime Kvikviplipligrrrcicicuj. To se pravi po naše: rajska ptička. V nosu je imela dva zlat obroča in samo okoli nedrij nekaj perja. Zelo srčkana je bila. Ko sem jo pa hotel poljubiti, je zalajala, ker se je sproti spremenila v Pusija, ki je skočil skoz okno, z mojim ušesom v gobcu. Po vratih je pa razbijal divjak s svojim kijem, pumpum-pum ...

A je bil pismonoša, ki mi je prinesel priporočeno pismo. S firmo advokata.

To pa niso bile več sanje, ampak je bila že resničnost. Namreč pismo od advokata.

No, ni me preveč vznemirilo. Človek, ki ima dolgove, je vajen takih pisem. In šele ko sem se napravil in pozajtrkoval, sem ga odprl.

In sem nemalo osupnil. Pisal mi je — pravni zastopnik gospoda Žulaja. Pa kaj je hotel? O, nič hudega. Samo kratko, a vljudno me je — po nalogu svojega klijenta g. Ignacija Žulaja — opomnil na meni dobro znano zadevo in me je, v svrho mirne poravnave te zadeve, vljudno povabil, naj se, v mojem lastnem interesu, v najkasneje treh dneh oglasim v njegovi pisarni, v izogib neljubih posledic ... Evo, samo to je želel od mene pravni zastopnik gospoda Žulaja.

Nisem strahopetec, a bi lagal, če bi tajil, da mi je ob tem pismu vendarle malo zagomazelo po hrbtu. Čutil, sem, kako spet segajo po meni roke gospoda Žulaja. Štirje tedni so že minuli od tistega dne, ko sem jim srečno ušel, in sem upal, da sem jih rešen za vedno — zdaj naenkrat pa so spet segale po meni ...

Gospod Žulaj mi je grozil. Nobenega dvoma: tu iz tega pisma je zvenela njegova grožnja, kakor daleč tam v puščavi zarjove lev ... A čakaj, bratec. Ali si že pozabil? Ni še tega deset ur, ko si pa ti grozil njemu! Aj, bratec, hitro je prišla nadte kazen ... Za tvoj napuh, vidiš. In za tvojo škodoželjnost. Prav ti je.

Strmel sem v pismo in obhajala me je melanholija. ,V vašem lastnem interesu ...' je pisal advokat. Moj Bog, ali imam jaz sploh še kakšen lasten interes? Ali nisem že gola lutka interesov tega gospoda Žulaja?

(Nadaljevanje prihodnjo nedeljo.)

Številka 3?[uredi]

Številka 3?[uredi]