Skrivnostna pota
| Skrivnostna pota. Anonimno |
| |||||||||||||
Leta 1867. meseca decembra prebival sem v
Parizu — pripoveduje misijonar Srednje Afrike jezuit
C. — da bi pri znanih, blazih dobrotnikih
nabral milodarov za sirotišča v Veroni, v Kairi in
Kartumu, kjer se zamorski otroci vzrejujejo in šolajo.
Želel sem si pa tudi v domačem kraju vtrditi
svoje omajano zdravje, kajti podnebje afrikansko je
ljudem iz Evrope zelo neugodno. Z menoj šlo je iz
Italije, Avstrije in drugih dežel sedem in trideset
misijonarjev v Afriko, a pet in trideset jih je vzela
smrt, tudi jaz sem se moral umakniti od puščave
Sahare in od nubijskega močvirja, da sem si ohranil
življenje. Dne 27. decembra imel sem prav srečen
dan, dobil sem za svojo zapuščeno, zamorsko
mladino mnogo darov in zvečer sem vtrujen od
mnoge hoje hotel iti kmalu k počitku. Okoli desete
ure, ko ravno opravljam svoje duhovne molitve, potrka
nekdo na vrata. Čudim se, kdo me želi tako
pozno, vzamem svečo ter posvetim skozi vrata. Pred
seboj zagledam tujega, lepo opravljenega človeka.
»Ne zamerite,« pravi tujec, »da vas tako pozno nadlegujem: gotovo bi ne prišel, ko bi me ne prignala sila. Prišel sem namreč Vas prosit, da bi šli k nekemu umirajočemu, ki silno želi z vami govoriti.«
»Kako to« — pravim — »da k meni pridete, jaz sem tuj v Parizu, pojdite raji k domačim duhovnom njegove fare.«
»Umirajoči,« odgovarja tujec, »želi ravno vas imeti. Seveda Vam moram prepustiti, da li hočete umirajočemu izpolniti zadnjo voljo ali ne. Vendar mnogo časa nimamo izgubiti.«
Takim besedam seveda se nisem mogel ustavljati. Precej se napravim ter hitim za tujcem na ulice. Ondi čakal je lep voz. Urno stopim vanj in zelo se začudim, ko v vozu pri svitu uličnih svetilnic zagledam tri može, ki so se mi zelo sumljivi zdeli. Zbal sem se jih in ko bi bilo mogoče, precej bi bil skočil iz kočije. Spremljevalci so menda uganili moje misli; v tem hipu me namreč eden zgrabi za prsi, nastavi mi bodalo, druge dva pa me primeta za roke ter mi grozita z revolverji. Prestrašil sem se nenavadnega napada. Priporočim se Bogu,ker menil sem, da me v trenotku usmrté. Tega niso storili; zavezali pa so mi oči ter zatrjevali, da, ako bom šel miren ž njimi, se mi ni nič hudega bati. Voz pa je hitel dalje, v vozu so vsi molčali in jaz z zavezanimi očmi, nisem vedel, kam gremo in kaj z menoj nameravajo.
Voziti smo se morali že kaki dve uri, ko voz obstoji. Pomagali so mi z voza ter me peljali v veliko poslopje, po mnogih hodnikih in sobah po stopnjicah gori in doli, sedaj na levo, sedaj zopet na desno. Slednjič me pripeljejo v veliko dvorano, odvzamejo mi zavezo od oči ter me puste samega v sobi. Gledam okrog sebe, bila je velika dvorana, slabo razsvetljena, a bogato ozaljšana. Gledam, kje je kaka bolniška postelja, a nikjer ni bilo nobene. — V tem vstane iz stola, stoječega v kotu, črno oblečen gospod ter mi pride nasproti. Bil je videti popolno zdrav, krepak in v najboljših letih; le lasje so mu že precej osiveli.
Neznani gospod me prijazno pozdravi in mi ponudi stol, naj se vsedem. Povem mu, da so me poklicali k umirajočemu, a da to mora biti pomota, ker vidim pred seboj popolno zdravega gospoda.
»Res,« pravi tujec, »sem popolno zdrav; »vendar pripomnil je z britkim nasmehom, »moram čez eno uro umreti. Prosim Vas torej, da me blagovoljno pripravite na smrt.« — »Tega ne razumem, to je meni uganjka,« odgovarjam tujcu. — »Na kratko Vam pojasnim,« nadaljuje tujec; »jaz sem ud skrivne freimaurarske družbe, imel sem v državi imenitne službe, moja beseda je velika veljala, zato so me v družbi dobro rabili za svoje namene in edino to je bil vzrok, da me niso silili, kakor silijo sicer vsacega druzega, ki pristopi v družbo, da bi bil moral priseči, da ne bom nikoli ne v življenji ne ob smrti zahteval duhovniške pomoči. Nedavno naročili so mi, izročiti najetim morilcem odličnega duhovnika, s katerim sva bila prijatelja iz mladih let. Tega nisem hotel storiti, če tudi sem vedel, da moram po ojstrih postavah freimaurarskih zato umreti. Edino mojo željo pa so mi spolnili ter mi na zahtevanje Vas pripeljali v duhovno pomoč za zadnjo uro; vas pa tujca so izbrali zato, da vse bolj skrito ostane.«
Kake pol ure pozneje zaropočejo ključi v ključavnici pri vratih in nekaj gospodov stopi v sobo. da bi obsojenca odpeljali. Ta jih prosi, naj še nekoliko potrpé, a oni ga primejo ter ga hote s silo odpeljati; še le ko se sklicuje na dano besedo, da mu bodo gledé zadnje ure dovolili prostost, odstopijo ter mu dovolijo še pol ure. Bilo je ravno polnoči. Skesan obsojenec opravi spoved. Po končanem svetem opravilu mi reče: Gospod, še nekaj imam vam naročiti. Zadnji moj pozdrav izročite moji blagi in ljubljeni ženi, kakor tudi dobrima hčerkama, katere moram nesrečnež tako zgodaj in vsled lastne krivde zapustiti. Starejša hči je v Parizu v samostanu šolskih sester v N., žena z mlajšo hčerjo stanuje tam v bližnji ulici P. št. — Zatrdite jim vzlasti, da sem se pred smrtjo pomiril z Bogom; ta novica jedina jih bo vzdrževala v grozni nepričakovani poskušnji. Danes zjutraj sem se ločil zdrav od svojih, hotel sem ubežati smrti v tujino, a moji skrivni tovariši so slutili mojo namero ter me zgrabili v trenutku, ko sem se imel odpeljati. Pripravite torej domače moje počasi na strašno novico.« — »Kako pa bodo meni verjeli Vaši domači?« — ga vprašam. »Treba, da mi izročite zato gotovih dokazov. Zapišite na to le knjiviico nekaj besed z lastnoročno pisavo, da se na njej Vaši domači prepričajo, da govorim resnico.« — Obsojenec vzame svinčnik ter zapiše na prazen list te-le vrstice:
Draga Helena! Meni je še to uro zapustiti svet. Ko prejmeš te vrstice, bom že davno prestal svoje trpljenje. Prosim te, odpusti mi, ko zveš za mojo posilno smrt. Pozdravi mi drage otroke in tolažite se z zagotovilom, da sem umrl kot kristijan spravljen z Bogom. Molite veliko za pokoj moji ubogi duši.
Tvoj Teodor.
Z zahvalo mi gospod, katerega stan in ime sem sednj poznal, izroči te vrstice ter me prosi naj ga še nikar ne zapustim. V tem pa že vstopijo ljudje v sobo ter zgrabijo obsojenca, da ga odvedó: Tedaj pa se nisem mogel premagati; s silo sem jih odganjal od obsojenca.
»Mene raj še usmrtite, njemu pa prizanesite zaradi žene in dragih otrok.« A prošnja moja je bila zastonj; porogljivo so se mi smejali ter s sile me odtrgali od obsojenca in ga tirali iz dvorane. še od daleč mi je klical obsojenec: Z Bogom! Bog Vam povrni Vašo prijaznost. Spominjajte se me v molitvah!
Ni mi mogoče povedati, koliko sem tedaj trpel v svojem srcu, gledajoč zlobo in podlost freimaurarsko. Poslušal sem tigre in leve po Etijopiji, požrešni krokodili grozili so mi s svojimi žreli, divji zamorci merili so na-me s strupenimi puščicami, a one satanske zlobe in zvijače iskal sem zastonj, kakoršne sem bil sedaj priča pri ljudeh, ki pravijo, da se boré za »prostost, enakost in bratoljubje«, v resnici pa s silo rušijo vezi družinske in državi ter cerkvi spodkopavajo temelj, da bi na tej razvalini postavili nov — Babilon! Tisoč misli mi je begalo po glavi. Gledal sem v duhu nesrečnega obsojenca, ki se zvija v smrtnih bridkostih. — Kmalu pa zaslišim stopinje. Vrata se odpró in moji prejšnji spremljevalci stojé pred menoj. Na njih rokah se pozna še kri. Zdelo se mi je, da bo zdaj umreti tudi meni. Zavežejo mi zopet oči, preiščejo mojo knjižico in me vodijo zopet skozi razne sobe po stopnjicah navzdol in me spremijo v voz, ki je čakal pred hišnimi vratmi. Zopet smo se vozili dolgo časa. Slednjič me postavijo iz voza ter me sredi ceste v temni noči pusté samega. Oddahnil sem se, ko sem potegnil zavezo z očij. Nekaj časa čakam, da se nekoliko zdani. Približam se ob 4. uri neki hiši ter vprašam ljudi, kje da sem. — »Dve uri od Pariza, so rekli. Ali morda želite v Pariz; ako drago, voz je za vas precej pripravljen.« — In ob 6. uri zjutraj bil sem srečno zopet v svoji sobi. Bila je to zame strašna noč, zdelo se mi je vse kar sem doživel, kakor grozne, težke sanje. Daroval sem isto jutro sv. mašo za nesrečnega obsojenca ter kmalu nato sporočil njegovim domačim žalostno novico. Poročilo moje jih je popolno potrlo. Nikakor se niso dali potolažiti. In ko sem jim dopovedoval, da je oče umrl kot kristjan, niso mi verjeli, ker so vedeli, da je bil oče ud skrivne družbe in še le, ko sem jim pokazal njegovo lastnoročno pisemce, tedaj so našli vsaj nekaj tolažbe neznosni poskušnji.
Kakor dragocen zaklad hrani družina to očetovo pismo; upanje namreč ima, da se združijo z očetom zopet — nad zvezdami.