Skrivnosten kovčeg

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Skrivnosten kovčeg.
Lea Fatur
Izdano: Slovenec, 201–208 1908.
Viri: dLib 201, 202, 208
Dovoljenje: Copyright.svg Besedilo še ni v javni lasti, a je dostopno na portalu Digitalne knjižnice Slovenije (dLib.si)
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Rosno jesensko jutro je vstajalo nad Zagrebom. Svetilnice po Ilici so ugašale. Tu in tam je kolovratil mladi ali stari ponočnjak proti domu, poskušal zapeti s hripavim glasom vinskopesem.

Še je bil mrak. Še se je prikazal le redko kak voz. Kočija, ki je peljala rane potnike na kolodvor, ali lojtrnice, naložene s kurniki in jerbasi, ki so hitele proti Jelačičevemu trgu. Čudno je zvenel ropot koles v tišini jutra.

Na Ilici se pokaže ličen koleselj. Konjič, isker turopoljec, udarja tako na lahko z naglim kopitom po tleh, kolesa se obračajo tako tiho, kot bi se bala prebuditi speče prebivalce Ilice. Pognan od nepotrpežljive roke, hiti konjič, gre voziček, kot da se hoče skriti v mestu, predno osvetli solnce svet. V mraku se razločujeta dve postavi na sedežu koleseljna. Moški in ženska. Pred njima črn kovčeg. Velik, z usnjem prevlečen z močnimi železnimi vezmi.

Moški, ki drži vajeti v nemirni roki, je mladega obraza. Skozi mrak bega njegov žareči pogled preko črnega kovčega. Skozi mrak se vidijo črte lica, ponosne lepe črte. Mladostna lahkomiselnost, strast, se zrcalita sicer v takih mladih obrazih, a ta je bled, prepaden. Od nočne rose ovlaženi lasje vise v gostih kodrih neredno po tilniku, po čelu. Črne brčice so se razpustile, zavratnica ni zavozljana, še krivec na zelenem klobuku se je povesil. Vse kaže, da je mladi človek pobit, da se je vozil morda vso noč skozi roso in tmino, da uide — Bog ve komu. Saj mu išče pogled tako željno cilja, bega skozi mrak, se izogiblje pogledu zraven njega sedeče ženske.

Ona je mlada, belega, nežnega lica, podolgate oblike, finih potez. Gotovo je bogata kmetica iz okolice, iz bližnje Štajerske, ki se pelje na zabavo ali po opravku v mesto. Njeno sivo oko zre obupno v vstajajoče jutro, nosnice in ustne trepečejo, plavi lasje so zmršeni, dragocena svilena ruta je nerodno povezana, visi, težka od vlage, otožno po ramah.

Na desni strani Ilice se zarmeni v mraku tablica nad vratmi. Ne razloči se še podobe na eni nogi stoječega možička s kupico v roki, ne napisa »Pri veselem Kranjcu«, vendar zamrmra voznik: »Tu smo,« okrene proti velikim vratim in zavozi na dvorišče.

Tam je stalo pod prostorno lopo že nekaj voz. Njih lastniki so spali v krmi ali v gostilniških sobah. Morda so tudi pili vso noč. Saj so še razsvetljena okna na dvorišče, saj se slišijo hrupni glasi. »Da bi jih vrag!« je zaklel tiho voznik, skočil raz voza in se oziral po hlapcu. Za njim je skočila ženska, si poravnala baržunasto dolgo kočamajko, goste gube širokega krila, vzravnala visoko, vitko telo.

»Luka,« je zaklicala polglasno, »kje pa si, Luka?«

Iz kupa slame v šupi se je dvignila skuštrana glava, krvavo oko je pogledalo na prišlece. Nato je segla roka v lase, iz slame so se pokazale gole noge, se je izmotal poloblečeni, pol pijani in zelo zaspani hlapec Luka. Pa streznil se je, oživel mahoma, ko je zagledal postavno mlado žensko.

»Šakonka iz Bizelja,« je mrmral in hitel pozdravljat bogato in radodarno posestnico iz vinorodnega Bizelja. Z naglim pogledom je premeril pri tem njenega spremljevalca. »Hm,« si je mislil, »to ni gospodar — pa kako stoji in čaka, da mu izprežerti. O ti bizeljanska ošabnost!«

»Hitro!« je viknil nepotrpežljivi voznik. Šakonka pa je vprašala polglasno: »Imate dosti gostov? Je kamrica tam zadaj prazna?«

»Je, gospa,« je odgovarjal hlapec, »kamra je prazna, pa saj so tudi na cesto prazne. Naši gostje tako ne spijo, pijejo raje.«

»Dobro!« je velel voznik. »Najprej neseva kovčeg v sobo in se odpočijeva. Ti pa razprezi. Tu za pelinovec!«

Vrgel mu je desetico. Luka je vzel denar, se zahvalil in hotel prijeti ročaj kovčega. Voznik je odmignil. »Kaži nama samo pot,« je rekla Šakonka. Voznik in ona sta prijela ročaje kovčega in sledila hlapcu po stopnicah v skrito kamrico, ki se je nahajala v visokem pritličju. Luči ni bilo treba, saj je pogledal prvi žar jutra radovedno skozi motne šipe na črni kovčeg. Šakonka je naročila zajutrek za ob sedmih in se ozrla na posteljo, pokrito z rdečo preprogo.

»Imamo še praznih postelj, če hočete počivati,« se je obrnil hlapec do voznika. Hotel mu je pokazati, da vkljub njegovemu oblastnemu obnašanju ve, da ni on gospodar; hotel je pokazati, da ni Luka tako neumen.

Voznik je rekel, da ni zaspan, mlada žena je nekoliko zardela in se prisiljeno nasmehnila: »Moj brat ostane pri meni.«

»Brat, da, brat,« se je smejal Luka po stopnicah. »Lep brat je to — saj se poznamo. Ho, ho ... Pa kaj imata v tistem kovčegu? Gotovo denar. Še dotakniti se ga nisem smel ... Hm, morda sta pa ušla, gresta odtod v svet ... hm ... No, le počakaj, Šakonka, plačala boš za svojega brata. Kako sta poparjena, slaba vest jima gleda iz oči— pa brat — hm, hm — ho, ho — —«

Tako govoreč sam s seboj je Luka izpregel. V kamri pa je slonela mlada žena vsa pobita na postelji, lomila roke. Njen spremljevalec je stal pri oknu, gledal obupno v mlado jutro, v dan, ki jima prinese Bog ve kaj ...

»Moj Bog! Moj Bog! France, kaj bo?« stoče Šakonka in vije roke. »Kako se rešiva kovčega, kako, kaj bo z nama? Če prideva srečno domov, bo vprašal vsak po gospodarju. Rekla sem, da se je odpeljal, da se odpelje nocoj z menoj v Zagreb. In če tudi rečem, da se je ustavil, šel v Sisek in še kam dlje — enkrat ga bo le iskala gosposka ... Oh, nesrečen dan, nesrečno najino znanje, kam si me zapeljalo!«

»Nesrečen dan, pa tudi za mene, Šakonka. Da sem vedel, kaj pride iz tega! Marsikje se vidita gospodinja in hlapec malo rada. Pa hlapec gre v drugo službo, včasih se še najdeta na kakem sejmu. A pri nas! O ti kazen! Vse življenje bi dal, da se ni zgodilo to. Nisem mislil, hotel ... Prišlo je hipno ... Bil sem pijan. Kedaj pa smo Bizeljanci prav trezni! In jaz — zadnje dni sem pil in pil, da si zadušim vest. Pa pride tudi on, pijan, jezen ... Vsega si ti kriva, s svojim licem in preveliko prijaznostjo ... Jaz nisem kriv, pri moji grešni duši, da nisem.«

»Seveda,« je rabila Šakonka s pikrim nasmehom dovtip, navaden okrog Bizelja, kedar se kdo izgovarja, »srp je kriv, ne ti. Kaj si pa jel hoditi za menoj, se mi laskati?«

»Kaj si me pa vabila, prokleta, nikdar sita baba! Oh, pogubljen sem tu in tam, navezan na to siroto, ki se drži kot ne bi znala skaliti vode, pa je rezala lastnega moža! Oh, prokleto — kam zdaj? Torej — kam?«

»Kam? Trupla se moreva iznebiti. Da ga nisva vrgla pri Zaprešiču v Savo ...«

»Bil je vedno kdo za nami ... Voz — ropot ...«

»Ali pa se nama je samo dozdevalo. Noč je bila strašna, France, meni se zdi še vedno, da sanjam ... Oh kak strah je še pred menoj ... Kako ga bodo iskali, izpraševali zanj. Oh, moja glava!«

»Rekel je, da se odpelje v Brežice — še upreči sem mu moral,« se je spomnil France in gledal skozi okno na dvorišče, bobnal s prsti po šipah. »Odpeljal se je, jaz sem smuknil k tebi. A nakrat je bil tu — vihtel nož nad nama ... Pa hitrejši, kot njegov, je bil moj ... Tičal mu je v grlu ... Zaklal sem ga kot živinče — zakaj mi nisi prijela roke?«

»Vajina zadnja ura!« je kričal, mu je odgovarjala Šakonka s trudnim glasom — »on ali midva, France ...«

»Po pravici ti povem, Neža, da bi bil raje mrtev, kot da uživam tak strah. O Neža, Neža, zakaj sem prišel k vam! Lahkomiseln sem bil res, a ubil nisem še nikogar, še pretepal se nisem nikoli ...«

Fant se zgrudi na kolena in zajoče. Strašno zveni obupni jok v uho ženske. Ona je zamorila to mlado življenje. Iz lahkomišljenosti, nesladnosti ... Zlezla je počasi iz postelje, se bližala fantu, se hotela dotakniti njegove rame. Pa kriknil je:

»Pusti me! Tvoja roka je še krvava. Pred oltarjem si mu prisegla, pa si ga zrezala na kosce, zbasala v ta kovčeg, ki teži, težak kot ves svet, moje rame ... O kam ž njim?!«

Prestrašena se umakne mlada žena, si ogleda roke. Lepe so, bele. Ni sledu na njih, da bi se trudila bogata posestnica z delom. Ni se trudila z delom — zato je prišlo tako daleč, da išče sedaj sledove krvi na dolgih tenkih prstih. Ni je, umila se je po tistem — delu — z raznimi mili, v dišeči vodi. Krvi ni — pa vendar — kaj ne diše roke po nji? Neža hiti k trinožnemu umivalniku, si umiva, tere prste. Sliši se korak na hodniku. »Vstani vendar!« vikne Neža in se nasmehne prijazno natakarici, ki jima prinaša zajutrek. Zdaj šele se domisli Šakonka, da je bilo neumno od nje se ustaviti, kot navdno, pri »Kranjcu«, kjer jo vse pozna. Res, da sili človek sam v svojo pogubo.

»Dobro jutro, gospa!« se nasmehne natakarica po domače, pogleda fanta, ki ji obrača hrbet, in vpraša: »Pa kje so gospod Šakon?«

»Radovedna pa si, Katrica«, se sili k šali Šakonka. »Ti je dolg čas po njem, kaj ne? Oh saj veš, kaj so moški, skregala sva se malo po poti, on hoče v Sisek, jaz nočem. Pa je šel sam na kolodvor, saj se vrne še rad, kaj ne, Katrica?«

»Seveda se vrne rad k tako lepi ženi. Joj! kaj pa imate vendar v tem kovčegu? Cela bala gre noter. Joj — ali ste čitali, gospa, o tistem kovčegu na pošti v Trstu?«

»Kaj pa je bilo ž njim?«

»Oh, pomislite, gospa ... Nobenega ni bilo ponj — čuden duh je prihajal iz njega ... Policija je odprla in našla razmesarjeno truplo ... Pomislite, te hudobe ...«

»Pa so našli morilce?« vpraša Šakonka s pridušenim glasom.

»Našli — našli. Vse se najde. Policija je jako prebrisana. Pa čakajte, prinesem vam »Agramerico« ...«

Natakarica odhiti. France in Neža se pogledata. Ta pogled pravi, da se hočeta obupno boriti za svobodo in življenje. V listu, ki ga prinese natakarica, stoji res vse natančno popisano, umor, vzroki — slika morilca, le kazni še ni.

»Na smrt, na vislice s takim!« se razvname natakarica. »Dokler ne bodo pobesili nekaj morilcev, ne moremo živeti v miru. Saj bo dobil že skoro rešilno svetinjo, kdor umori kakšnega človeka. Če pa ustreli srnjaka, bi ga najraje obesili.«

Natakarica stresa nevoljno beli prtič vpraša, če ni kava dobra, ker gospa ne pije, ko bi se vendar ž njo segrela po hladni vožnji. Pa nesrečna dvojica ne sliši njenih vprašanj, sliši samo besede: na smrt!

»Na kaj naju obsodijo, če naju dobe?« vpraša s tresočim glasom Neža, ko je natakarica odšla.

»O Bog! Na kaj? To je odvisno od porotnikov. Morda se jim smili tvoja nedolžna bela krinka ... Življenja ti ne vzamejo, mogoče pa da dobiš petnajst, dvajset let ...«

»Dvajset let!« se stresa mlada žena. »Kako stara bi ven prišla? ...«

»Seveda, fantov ne bi več motila,« se jezno nasmeje hlapec in si briše solzne oči. Kajti smili se mu mlada žena, smili se sam sebi ...

»Ne, ne!« zakliče obupno Šakonka, »ne v ječo, ne v smrt! Dajva, misliva, kako uideva. Mislila sem že, da bi pustila kovčeg tukaj, da pride moj mož ponj. Kako sem bila nespametna. No, čuj France: Ostaneva tukaj čez noč. Kadar spi vse, greva midva s kovčegom na Krvavi potok in ga izprazniva. Zjutraj odrineva ž njim, se vrneva domov in rečeva, da je šel gospodar v Sisek. Potem se že uredi nekako.«

»Prodala bi, pa bi ušla v Ameriko.«

»Bedak! Kako pa morem prodajati, ko sva skupna posestnika. Še le čez eno leto, ko ga ne bo od nikoder, lahko prodam. Sodnija proglasi Šakona za mrtvega, in jaz se lahko omožim. Vidiš, nikamor ni treba bežati; bolj ko se beži, slabše je. Zakaj nisva zavozila že poprej, v mesto prišedši, na Krvavi potok! Ne bi imela zdaj te sitnosti. Mislila sem, da bi pustila kovčeg na postaji, pa kaj, ko pozna vse bogato Šakonko ... Ni drugega, ne kaže, kot da neseva po noči ...«

Brado podprto v roke je poslušal fant, strmel v kavo, ki je stala v veliki posodi pred njim. Dan je bil brezkončen, če prav sta šla morilca po mestu, se poskušala zabavati. Šla sta tudi na perutninski trg, kjer je pravila Šakonka ženskam brežiškega okraja, ki so prodajale jajca in kokoši, da je odšel njen mož v Sisek, ona dva s hlapcem počakata tu nanj. Ženske so pomežikovale, da se lahko čaka v prijetni družbi, in zakaj da bi hodila mlada gospa sama, ko je ustvaril Bog človeka za družbo.

Drugikrat se je nasmihala Šakonka lahkomiselno takemu draženju, ki je bilo nekaj šale, nekaj dobrohotnega opomina. Ljudje v solnčnih goricah niso preveč strogi v moralnem oziru.

In tako je bilo prišlo ...

Brezkončen je bil tisti dan, brezkončen večer. Ure so se vlekle, kakor bi bila vsaka ura cel dan. Petje pivcev, odhajanje voz, je prihajalo v skrito sobico, razburjalo čakajoča, ki sta sedela pri mizi, se pogledovala plašno, poslušala, odvračala pogled od kovčega, ki je stal tako grozeč tam, rastel vedno višje ...

Pa odbila je, vendar enkrat! polnoč, odbila ena. Po hiši je umolknil vsakteri ropoto. Rahlo je fant odprl vrata, poslušal. Nič se ni genilo na dvorišču. Tedaj sta se sezula in prijela za kovčeg. »Oh! mene je groza« ... je šepetala tresoče se Šakonko. Skozi šklepetajoče zobe je stisnil fant: »Zdaj ni časa za to.«

Oprezno sta nesla grozno težo črez hodnik, stopnice, do velikih vrat na dvorišču. Luči ni bilo treba, prvi krajec je svetil ravno dovolj. Vrata so bila zaprta z močnim zapahom. Fant ga odrine. Ze stojita na slabo razsvetljeni Ilici. Nikakovega glasu ni bilo slišati. »Če bi prišel ravno redar, reciva, da sva prišla s polnočnim vlakom,« pošepeče Neža fantu. Naglih korakov gresta po Ilici proti Krvavemu potoku. Poznala sta bližnico, prišla srečno do neprijazne, zloglasne ulice. Od jesenskega dežja narastla voda je drla motna pod mostom, okna na drugi strani so spala v tmini. Pa tam, v hiši sramote, so gorele še luči — od tam bi znal priti človek — torej hitro — odpriva, vrziva ...

Ključ je škrtal ... Pa predno je odprla drhteča roka, je stal, kot izrastel iz tal redar pred preplašenema: »Kaj imate tu, odkod prihajate?« vpraša strogo.

»Nič, gospod redar,« odgovarja Šakonka, ki se je bila hitro zbrala. »Počijeva z mojim kovčegom. Sem prišla s polnočnim vlakom in grem v tisto hišo ... Fant mi pa pomaga nesti ...«

»Hodite k vragu!« je rekel redar in odšel s trdim korakom, izginil za obokom. Počakala sta časek. Potem se je obračal zopet ključ — nagnila sta kovčeg, zaprla oči, da ne vidita ... Pa: »A tiča, zdelo se mi je nekaj,« je vskliknil redar za njima, zažvižgal, položil roko na kovčeg. Smrtni strah in obup sta prešinila Franceta. Sedaj velja zopet: »on ali jaz«, si je mislil. Z naglo kretnjo je sunil kovčeg v vodo, z naglo kretnjo se je obrnil — in redar je zletel za kovčegom. Redarjev krik je donel skozi noč, slišali so se žvižgi ... Morilca sta tekla, letela, skrivala se pod stebre hiš pred hitečimi redarji in prišla brez sape v Ilico, čez dvorišče, v sobo. Tam je prižgal fant svečo, in pogledala sta se s tiho grozo. Zopet nov umor ... Pa kaj se je vtikal sitnež v njihov posel ...

Domov sedaj. Uničen je dokaz krivde, zdaj čakata lahko mirno na vprašanja po gospodarju. France bo gospodaril mesto njega, dokler ne pride dan, ko spozna gosposka Šakona za mrtvega in postana France resnični gospodar težko prisluženega posestva. Mogoče, da se najde med tem tudi kje kako nepoznano truplo, pa iztakne gosposka, da je Šakonovo. Vse bo še dobro, vse. Le domov in pametno.

»Domov,« rečeta enoglasno. Po Krvavem potoku letajo zdaj redarji, iščejo druga, ki jih je klical. Hitro iz Zagreba ... »Vprežem sam, greva,« pravi France. »Ne,« mu ugovarja ona, »kaj bi rekli, treba počakati dne, kot sva rekla ...«

»A kovčeg?! Videli bodo, da ga ni ...«

»O, prava reč! ... Tak izmisli si no hitro kaj, ti buča neumna ...«

»Nič ne vem, Neža. Kar vrti se mi v glavi.«

»Oh, počakaj ... Če vpraša Luka ali kdo drug po kovčegu, pa rečeš, da si se udinjal tukaj za kočijaža in da si odnesel ponoči kovčeg na svoje novo stanovanje.«

»Saj res. Naj se privadim laži ...«

Res je vprašala natakarica, ko sta vzela v gostilniški sobi zajutrek, po kovčegu, po gospodarju. Šakonka je pravila, kako ji je sitno, ker ni moža in jo mora fant, ki se je vdinjal za kočijaža, še peljati domov in se vrniti potem v Zagreb. Ona pa mora domov, saj vé vsak, kako je, kjer ni gospodinje. Zaspana natakarica je kimala, trebušni veseli gostilničar, ki je prilezel iz postelje, se je priporočal, da ga obišče Šakonka, ko zopet pride. Ona je obljubovala, naročevala, če pride njen mož, naj ga pošljejo domov, in pristavila:

»Precej denarja ima pri sebi, lahko se mu zgodi kaj. Da bi le že skoraj prišel ...«

Natakarica, ki je dobila svetel goldinar, in oštir sta spremljala gosta k vozu v lopi. Bilo je tako mračno, kakor ko sta prišla. Luka je bil ravno tako zaspan, vendar se je spomnil kovčega:

»Kaj pa kovčeg? Ste ga pozabili?«

Na dogovorjeni odgovor je kimal hlapec: »A ... saj se mi je zdelo nekaj po noči ... Pa zdaj peljete gospo domov in se vrnete. No, pa pridite še večkrat k nam ...«

Luka je govoril nalašč, da pokaže bizeljanski ošabnosti, da vé, da ni več od njega, in mrmral za njim, ko je odhajal koleselj: »Kako se mu mudi ... To bo mestni kočijaž! Oj, navadil se boš, bratec ponižnosti. No, se bova že še kaj videla.«

Pa se nista več. Še tistega dne večer so prihitele iz Zagreba vračajoče se prodajalke perutnine k Šakonki, ki se je sukala na videz mirno po hiši. Pravile so grozne novice. Šakonka je poslušala smrtno bleda, kako da sta nesla dva človeka ponoči kovčeg na most, vrgla policaja v vodo, kako da se je rešil policaj, kako da so iskali potem ves predpoldan kovčeg v vodi, ga našli, odprli ...

Šakonki je prihajalo slabo. Seveda! tako grozna novica. Drugi dan se je peljala s Francetom v Brežice, da je prečitala v čitalnici liste, ki so prinašali pod naslovom: »Skrivnostni kovčeg«, dolge članke o umoru, katerega zasleduje oblast. »Storilca, ki sta govorila štajersko narečje, se najdeta skoro,« je dostavil vsak list ob koncu članka. — Šakonka je poravnala skrbno vsak list, govorila z ljudmi o umoru in se vrnila domov. Tam sta trepetala, čakala. Kadar se je zasvetila na cesti orožniška čelada, sta menila, da pride po nja ...

Res ni iskala oblast dolgo morilcev. Zagrebška policija je izpraševala po krčmah, popisala kovčeg. Hlapec Luka se je spomnil čudnega obnašanja Šakonke in njenega spremljevalca. Z natakarico sta šla na policijo, spoznala kovčeg. Mož in ženska, mlada, Štajerca, vse se je vjemalo.

Šakonka je bila pozvana k sodniji v breški grad. Vprašana po možu, je trdila, da ne vé, kam se je izgubil. Sodnik ji je izjavil, da je na sumu umora in da jo mora dati v preiskovalni zapor. Ko je sledila bleda, a mirna, jetnišničarju, je srečala orožnike, ki so peljali uklenjenega Franceta.