Skrivnost usode

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Skrivnost usode
(Povest.)

Soteščan
V originalu je lokacija vejice in tropičjem pred končnim narekovajem rabljena neenotno, rabo smo poenotili tako, da je tropičje oziroma vejica vedno zapisana pred končnim narekovajem, in ne po njem.
Izdano: Domovina 15/27–38 (1932)
Viri: dLib 27, 28, 29, 30, 31, 32, 33, 34, 35, 36, 37, 38
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Poglavja I. II. III. IV. dno

I.[uredi]

Ljubca moja, kaj si strila,
da ljubiti druzga greš.

«Marjeta, kar sem rekel, sem rekel. Z našim dekletom ni vse v redu... Ni, pa ni, pa če se postaviš na glavo! Le poglej jo, kakšna je in kako molči... Kakor bi se ji ne ljubilo govoriti...»

Tako je govoril Lončar, premožen posestnik v Leskovju, svoji boljši polovici. Sedel je v kuhinji na ognjišču kakor vselej, kadar je imel kaj posebnega na srcu. Žena je pripravljala kosilo. Z očmi je gledala v peč na lonce, z ušesi ga je poslušala.

«Kako pa veš?» ga je vprašala in položila na ogenj drobno poleno. Videlo se je, da ji ni bil mož ničesar novega omenil. Ali pa ji je bilo zoperno njegovo vprašanje.

«Vem,» je potrdil. «Iz mesta je prišla vsa drugačna...»

«Kakšna?» Lončarica je odmaknila od ognja lonec, da ni začelo kipeti.

«Takšna, kakršna ni bila poprej... Zmeraj nekaj premišlja...»

«Eh, kaj bo premišljala!»

«Ne vem. Poprej je bila taka... Kadar sem jo pogledal, se je nasmejala...»

«Kdo se bo vedno režal!»

«Tudi za družbo več ne mara. Grdo je, ako druge prezira. Porečejo, da smo jo slabo vzgojili...»

«Zavidajo ji, ker zna več kakor druge...»

«Marjeta, prav je, da jo imaš rada. Slabo pa je, ker ji daješ potuho ter jo zagovarjaš.»

«Tomaž!» Žena se je vznejevoljila. «Danes si nekam čuden...»

«Skrbi me, žalosten sem in jezen,» ji js potožil. «Zakaj ni Albina več taka? Čemu se je izpremenila?»

«Ali se ti sanja ali blede? Jaz še nisem ni česar opazila. Nasprotno pa vidim, kako marljivo skrbi za red in snago. Vsaka stvar mora biti lepo na svojem mestu. Poprej je samo pometla, zdaj obriše še pohištvo! Pa mizo pogrne in postavi nanjo cvetlice.»

Lončar je odkimaval z glavo. Za take reči ni imel zmisla. Njegove misli so bile na polju ali pa v hlevu pri živini. Po drugi poti so jo redkokdaj mahnile.

Marjeta pa je nadaljevala: «Njena soba je kakor škatlica... Tla so lepša, kakor je drugod miza... Vsako smet ti pobere. In okna, okna! Komaj zapaziš šipo... Vidi se mi, kakor bi vedno nekoga pričakovala...»

Mož se je skoro ustrašil. «Koga naj pričakuje?» je nejevoljno zarentačil.

«Ženina,» je izrekla porogljivo. «Ali ne veš, kaj pričakujejo mlada dekleta?»

«Albina je še otrok,» jo je zavrnil. «Kje je še možitev!»

«Dedec!» Žena ga je pomilovala. «Dekle v devetnajstem letu ni več otrok. To so najlepša dekliška leta!»

«Otrok je, pravi neizkušeni otrok,» je poudaril in vzdihnil: «Slutim, da se nekaj plete... Ciril ji je udaril v možgane...»

Lončarica je morala premisliti, kaj bo odgovorila. Rekla je šele čez nekaj časa: «Ločnikova kmetija je velika in bogata. Fant je čeden in se tudi vzorno vede. Prste naj oblizne vsaka, ki ga bo dobila...»

Tomaž je bil premagan. Za veliko kmetijo bi bil dal življenje. Zato ni rekel drugega kakor: «Albina naj ostane doma! Kaj se je treba otroku možiti!»

«Kadar bo stara, tedaj je ne bo nihče maral. Ti boš kriv, ako ne bo zadovoljna...»

«Ali meniš, da se v zakonu cedi med kakor v obljubljeni deželi? Le poglejmo okrog sebe!»

Lončar se ni mogel sprijazniti z mislijo, da bi se Albina omožila. Bila ni njegova hči, ampak nečakinja. Toda vzlic temu ji bo treba odšteti nekaj dote. Tako bo ob denar in ob dekle, ki je pomagalo gospodinji. Pretila mu je dvojna izguba. Ni se rad ukvarjal s tujo deklo.

Marjeti pa je dišala Ločnikova kmetija. Kmetski dom brez dolga je znala prav ceniti. Razmere na Ledini so ji bile dobro znane. Ciril se je pri Lončarju pogosto oglašal. Z Albino sta prijazno kramljala. Vse je kazalo, da se imata rada.

Tako je bilo poprej, preden je odšla Albina v mesto, kjer se je učila kuhati in šivati. Tam je začela spoznavati drugo, precej drugačno življenje. Ugajalo ji je olikano vedenje, pokloni so ji prirasli na mlado dušo.

V mestu se je Albina skoro udomačila. Res je morala biti gibčna in urna, toda ni se ji bilo treba žgati na vročem solncu. Zagorelo lice se ji je hitro pobelilo. Naučila se je tudi nekaj ličnih izrazov. Čutila je, da je rojena za mesto.

Stric Lončar je bil pristna kmetska korenina. Da bi nečakinja ostala v mestu, temu je odločno ugovarjal. Morala se je vrniti nazaj; tako je zahteval in Albina se je morala vdati. Vrnila se je v upanju, da se bo uresničilo njeno hrepenenje.

V mestu se je seznanila z mladeničem, ki je obiskoval trgovinsko šolo, K njenim sorodnikom, kjer je stanovala, je redno prihajal. Pravi lji je, da bo po dovršenem izpitu otvoril trgovino. Začel se je zanimati za njene razmere. Povedala mu je, da ima v Leskovju bogatega strica, ki je obenem njen varuh. Iz posestva umrlih staršev je dobila čedno doto, katero je stric naložil v hranilnici. Kadar se omoži, bo nedvomno nekaj primaknil.

«Kaj pa ženina si že izbrala?» ga je zanimalo izvedeti.

Albina mu je utajila. Ali je treba vedeti meščanu, da je zaljubljena v kmetskega fanta? Odkritosrčnost bi ji lahko škodovala. Kdo ve, kakšna sreča je shranjena v skrivnosti njene usode?

Ob slovesu si je mladenič zapisal njen naslov ter jo hotel poljubiti. Sramežljivo mu je umaknila lice, ki je močno zardelo. Zato ji je tem krepkeje stisnil desnico ter je ni hotel dolgo izpustiti. Njegovo modro oko se je zapičilo vanjo in izvabilo solzo iz njenega očesa. V srcu so se ji prelivali občutki, kakršnih doslej še ni poznala. Po vsem telesu ji je prijetno šumelo.

Zamišljena v poslovilni trenutek je Albina sedela pred hišo, ko jo je Lončarica poklicala k obedu. Takoj je odložila šivanje in pripravila mizo, kakor se je naučila. Pred vsakega je položila krožnik in žlico; v skledo pa je potopila zajemalko tako, da je bil ročaj obrnjen proti stricu. Mož je počasi iztegnil roko in pričel zajemati. Ko je prvič zagledal zajemalko, je pa še ni znal rabiti. Jezilo ga je, kako bo jedel s tolikšno žlico. Tudi krožniku se je privadil.

Pri jedi niso mnogo govorili. Domači sin Ivan bi bil včasih rad kaj zinil, a Albina ga je poučevala, da pri mizi ni dostojno mnogo govoriti. Fant ji ni verjel ali pa ni maral, da bi ga dekle poučevalo. Zato se je pošalil: «Nevarno je, da bi ušel kak grižljaj po napačni poti.» Oče je nejeverno odkimaval, mati pa občudovala Albino, kako se je mogla v tako kratkem času toliko naučiti.

Po obedu se je družinica naglo porazgubila. Ivan je odšel na polje, mati pa v kuhinjo pomivat posodo. Oče je rad po jedi nekoliko posedel ali celo zadremal.

Albina je pomila mizo ter jo pogrnila. Nabrala je nov šopek in ga dala v stekleno vazo, ki jo je postavila na sredo mize. Stričevo oko je spremljalo njene korake.

«Kako si pa okrasila!» je stric naposled izpregovoril. «Kdo bo neki prišel?»

«Morda pa pride...» je odgovorila in nekoliko zardela.

Stricu ni prijal tak odgovor. Z vsem hrbtom se je naslonil na steno in rekel: «Hm, morda še ni nikoli zajca ustrelil...»

«Pa ga bo morda le pogodil,» mu je rahlo zasolila.

Natlačil si je pipo z debelim tobakom ter jo potisnil v usta in grizel cevko. Pri tem je nejevoljno mrmral: «Kdo bo neki prišel!»

«Boste že videli!» Dekle se je obrnilo in smuknilo skozi vrata.

«Obisk po kosilu... Ciril pride navadno zvečer, ko opravi delo...» Lončar je ni mogel razumeti.

Ob mizi na tleh je zapazil nekaj belega kakor košček papirja. Pobral je drobno pismo, ki je prijetno dišalo. Nobene vijolice nimajo tako lepe vonjave.

«Odkod je to pismo?» se je vprašal radovedno. «Ciril nima takih dišav ter rajši opravi z besedo.» — Na vse strani je obračal ovitek; brati pa ni znal toliko, da bi napisano prečital. Ako bi ga pokazal Marjeti, bi mu lahko kaj neresničnega natvezila. Ivan je dopolnil šele 16 let ter bi se naposled še pohujšal.

Spravil je pismo v žep, kjer naj počaka, da ga bo Albina pogrešila. Takrat bo nastopil z ostro besedo in zahteval pojasnila. Kot stric ima pravico, da opominja. Nihče ga ne sme ovirati v izvrševanju njegove dolžnosti. Morala mu bo povedati, kdo ji dopisuje. Ne bo ji prizanesel.

Stricu ni bilo treba dolgo čakati. Že čez dobro uro se je ustavil pred hišo mladenič s kolesom, ki ga je prislonil k drevesu. Bil je lepo oblečen; njegove bele roke so izpričevale, da se ne ukvarja s hudim delom. Vstopil je z vljudnim pozdravom in vprašal po Albini. Dekle mu je prihitelo z radostjo naproti.

Tudi stricu je stresel raskavo desnico. Po sobi se je širil prijeten duh po vijolicah. Lončar je vohal in kihal. Tedaj se je domislil pisma, ki ga je hranil v žepu. Ali se ne prelivajo okrog njega enake vonjave? V domišljiji se mu je pričelo daniti.

Neznanemu mladeniču so postregli s kruhom in sadjevcem. Pokusil je kruh, a pijače se ni dotaknil. Rekel je, da ne pije ničesar, kar diši po alkoholu.

Lončar ga je hladno pohvalil: «No, potem boš še bogat, ako nič ne piješ.» — Nato pa je dostavil: «Nekoliko bi ga pa le potegnil. Sadjevec ni žganje. Pristna domača pijača — tepkovec, kakršnega nimajo daleč naokoli.»

Gospodič je omočil jezik — toliko, da je ustregel gospodarju. Ako bi ga ne bil ubogal, bi se mu bi zameril. Čim mu je bil pohvalil pijačo, pa je sedel tako, da je gledal mladeniču v obličje. Albina je sedla prav blizu njega.

Čemu je prišel, pa mladenič ni mogel spraviti iz grla. Lončar je čakal z odprtimi ušesi. Albina je slutila, a se je bala, da ne bo prav omenil. Stric je bil nagle jeze ter bi mu kmalu pokazal vrata. Tako bi se ji vse pokazilo.

Naposled je prišlo, kar je moralo priti. Mladenič je pogledal dekle in rekel: «Dolgo se že nisva videla, Albina!»

Mladenka je molče povesila glavo.

«Oho, videla sta se!» je zagomezelo po Lončarju. «Kje pa in kdaj? Pa brez mojega dovoljenja!»

Obraz se mu je palil od jeze. Marjeta mu je skrivaj pomignila, naj se premaguje.

«Ali ti je kaj dolg čas po mestu?» je nadaljeval mladenič.

«Nekoliko pač,» je dahnila komaj slišno.

«Torej v mestu sta bila skupaj...» je pogrelo Tomaža. «Prav ta mrcina ji je zmešal glavo...»

«Ali bi hotela priti nazaj v mesto?» jo je vprašal vabljivo. «Tako, kakor sva se dogovorila...»

Dekle je skoro plaho pogledalo strica.

«Nikamor mi ne pojde!» — Stric je naježil obrvi in nagubančil čelo.

Mladenič je moral pomiriti strica: «Nikar ji ne branite, kadar gre za njeno srečo...»

«Kdo pa ve?» ga je osorno zavrnil.

Gospodič je pripovedoval, da je dovršil izpit in kupil hišo. Zdaj bo otvoril trgovino ter se namerava oženiti. Treba mu je skrbne gospodinje, kakršna bo Albina, katero si je izbral za zakonsko družico.

Lončar mu je ovrgel vsako besedo. Začel je kar od kraja: «Hišo si kupil, praviš? Ali si jo pa tudi plačal?»

Mladenič je bil v zadregi. Da bi Lončar tega ne opazil, mu je odgovoril: «Pogoji so tako ugodni, da bo kupnina prav kmalu poravnana...»

Starec se je ugriznil v ustnico in premišljal, kako bi ga zopet kje pogladli. Nasmehnil se je porogljivo ter ga vprašal, koliko ima premoženja.

«Toliko, da bom lahko odprl malo trgovino,» je odgovoril. «Potem pojde kar samo od sebe...»

«Seveda, čudeže boš delal. Iz nič je Bog svet ustvaril, ti pa ne boš trgovine...»

«Iz malega rase veliko. Poznam ljudi, ki so skromno začeli, danes pa so slavni in bogati.»

Možak zopet ni vedel, kako bi ga usekal. Mirno ni mogel ničesar povedati. Hud je moral biti in bodeč — udariti je morala njegova beseda

«Kar začni, nič ti ne branim,» je siknil skozi zobe. «Pa nevesto si poišči — takšno, ki je vajena trgovine. Naša ni za tako rabo.»

Dekle si je obrizalo solzo z belim robcem.

Ženin mu je ugovarjal: «Albina je modra in razumna. Česar še ne zna, se bo naučila.»

«Kdo bo pa delal?» mu je padel v besedo. «Ti gospod in jaz gospod — še bo dobro na svetu...»

«Torej vam ni za to, da bi se vaši nečakinji nekdaj dobro godilo? Ne vem, ali ji ne privoščite ali ste ji nevoščljivi?»

Lončar ga je prav osorno pogledal, rekel pa ni nobene besede. Tako mu je pokazal, da ni vredno govoriti. Ako bi bil vzrojil, tedaj bi bil kaj robatega zinil. Taki ljudje pazijo na besede. Rajši je vzel klobuk in šel iz sobe.

Albini je bilo prav, stric ni mogel ničesar boljšega ukreniti. Kar oddahnila si je, ko je za njim odšla tudi Marjeta. Tako sta ostala z ženinom sama ter ju ni nihče motil.

Mlademu meščanu pa to ni bilo po volji. Takega sprejema se ni bil nadejal. Vse več prijaznosti je pričakoval od strica, katerega potrebuje nečakinja posebno ob možitvi. Nanj se je zanašal, ako bi moral kdaj iskati posojila. Tudi k doti bi lahko kaj primaknil. Z eno besedo: stric je stric, ki lahko mnogo koristi z odprtim žepom.

Tako si je mislil po tihem, glasno pa je rekel nevesti: «Albina, stric je čudak, kakršnih je menda malo na svetu...»

«Gospode ne mara,» mu je pojasnila. «Sicer pa je dobra duša...»

«Meniš li, da bo kdaj drugačen?»

«Prav gotovo. Nekaj časa bo sitnaril; ko bo pa videl, da ničesar ne opravi, tedaj bo utihnil.»

«Albina, ali boš stanovitna v trdem boju?»

«Bom, ako boš tudi ti držal besedo...»

Segla sta si v roko in prisegla drug drugemu zvestobo.

«Dolgo se ti ne bo treba več boriti,» jo je tolažil. «Gledal bom, da čimprej udejstvim svoje načrte...»

«Vem, da bom morala mnogo pretrpeti,» ga je spodbujala, naj brž uresniči svojo obljubo.

«Oklici, poroka in ženitovanje — vse to bo v nekaj tednih končano. In trgovina bo do takrat urejena.»

«Potrebuješ li denarja?» Dam ti lahko hranilno knjižico...»

«Ni treba,» je odklonil. «Meščani mi zaupajo. Bova že vrnila.»

Slovo je bilo prav iskreno. Nevesta se je naslonila ženinu na ramo in jokala. Po njenem cvetočem licu so polzele solze.

Zunaj hiše se je ženin poslovil tudi od Lončarja, ki mu pa ni odgovoril. Šele ko je bil sedel na kolo, tedaj je za njim nekaj jezno zagodel.

Potem pa nad Albino: «Dekle, ali bi te s palico ali z loparjem?»

«Zakaj?» se je prisiljeno nasmehnila. Vedela je, da stric ni v resnici tako hud, kakor se pokaže, kadar je razburjen.

«Ali veš, kaj je možitev na prazne roke?» jo je prijemal. «V zraku orali, v hruški pa hišna številka...»

«Slišali ste, da ima svojo hišo...»

Stric je poskočil: Mar je njegova? Sam je priznal, da je ni še plačal...»

«Rekel je, da bo kmalu poravnano...»

«Ali mu verjameš?»

«Verjamem. Nimam povoda, da bi ne verjela...»

«Nimaš? Komu pa verjameš? Povej no, komu zaupaš?»

«Njemu, ki vem, da me ne vara...»

Stric je namrščil čelo in rekel zbadljivo: «Kdo pa je tisti pravičnik?»

«Nihče drugi kakor Stopnikov Stane,» mu je povedala nagajivo.

«Ali ga poznaš? Veš li, da ne laže?»

«Vem,» je pritrdila. «Poznava se že dalje časa...»

«A tako!» — Stric je mahal z rokami in pihal: «Zato smo te poslali v mesto na zabavo... Odtod te dišave, da bi se človek kar zadušil...»

«Ali ne diši?» Albina je odprla okno, zakaj po sobi se je še vedno prelival vonj po vijolicah.

«Smrdi!» je trdil uporno. «Kakor v hlevu po kozlih... Pa bo še bolj smrdelo...»

Dobila jo je po nosu. S stricem ni bilo varno zobati češenj. Na pomoč ji je prihitela Marjeta ter jo zagrnila s ploščem ljubezni. Vzela jo je v zavetje.

Albina ji je potožila: «Stric pravijo, da smrdi. Ali se tudi vam tako dozdeva?»

Starica je vohala krog in krog sebe, preden je rekla: «Diši, diši. Le nikar mu ne verjemi.»

«Pa bo še bolj dišalo...» Dekle se je rogalo stricu in njegovim besedam. Marjeta ji je pomagala.

Obeh se Tomaž ni upal ugnati. Naglo se mu je poleglo razburjenje kakor voda, kadar upada po nalivu. Pomiril se je in rekel skoro prijazno: «Albina, ali ga boš pa res vzela?»

«Bom,» je odvrnila. «Nič ne bom tajila.»

Lončarja je zopet zagrabilo. Rekel pa ni drugega kakor: «Kdor ne uboga, ga tepe nadloga... Vrabce loviš, golobe pa izpuščaš...»

Dekle ga je umelo. Stric ji je namignil na Ločnikovega Cirila. Odpiral ji je oči: «Pred nosom imaš priložnost, pa jo iščeš drugod po svetu... Tam, kjer ne poznaš razmer in ne veš, kaj te čaka...»

«Albina, pametna beseda,» se je strinjala Marjeta z njegovim mnenjem. «Ako ti je le kje namenjena sreča, tedaj jo boš našla prav gotovo na Ledini. Pri Ločniku je staro bogastvo. Nikoli se ne boš kesala.»

«Teta, denar ni vse,» jo je dekle zavrnilo.

«Mhm.» Stric si je domislil ter ji zabelil: «Boš pa zastonj dajala, kadar boš imela trgovino...»

Porogljivo se je nasmehnila in rekla: «Stric, to je pa zopet nekaj drugega. Čevljar ne meri vsakega čevlja po istem kopitu...»

Marjeta se je bala prerekanja, zato je obračala besede. Najprej je ponagajala dekletu: «Albina, kaj bo pa Ciril rekel?»

«Zakaj?» se je delala nevedno.

«Saj veš... Pa še vprašuieš... Kako si čudna!»

«Res ne vem, kaj naj bi rekla... Ciril je takšen, da nič ne reče... Žeitve mi še ni nikdar omenil...»

«Kaj pa govorita včasih po dolge ure?» Stric ji ni mogel verjeti.

«Eh, kaj neki! Saj poznate Cirila...»

«Kakor vidim, ti fant ni všeč,» je mrmrala teta. «Preveč si izbirčna...»

«Ali pa premalo,» je vzdihnil Tomaž. «Ako ji ugaja tisti smradljivi meščan, pač nima posebnega okusa...»

«Vsake oči imajo svojega slikarja,» je omenila Marjeta, da bi se nečakinji prikupila. Stric pa je stokal: «Ne vem, ali mi nagaja ali je zapeljana?»

«Saj se bo še premislila,» jo je teta branila. «Kaj ne, Albina?»

«Nikdar!» je izrekla svečano, kakor bi prisegla.

Lončar je stisnil zobe in rekel: «Bomo videli... Jaz sem gospodar... Jaz bom govoril...»

Mladenka se je posmehnila: «Čemu toliko kričanja? Saj vas bom ubogala, ako mi boste dovolili...»

«Ako vzameš Cirila in pojdeš na Ledino, tedaj idi v božjem imenu. V mesto pa te ne pustim, rajši rablju pod sekiro...»

Trdo je izgovoril starec ta besede. Nikjer ni bilo upanja, da jih bo kdaj preklical. Nečakinja pa je hotela vztrajati in izsiliti dovoljenje. Dozdaj je prosila, odslej bo zahtevala. Tam, kjer so nehale solze, bo nadaljevala njena odločna volja.

«Stric!» Albina si je domislila, kako ga bo najprej omajala. Nadaljevala je počasi z namišljeno bojaznijo: «Ali vam je ljubše, da ostanem v sramoti...»

Hladno in brez občutka je to izrekla. Vedela je, da ni res, da ga je hotela le oplašiti. Ni se ji videlo prav, ker je zato, da bi prevarala strica omadeževala svoje devištvo.

«Albina, Bog te bo sodil!» Starec se je naslonil na mizo. Sklenil je roke in jih položil pod glavo.

Marjeta se je prekrižala in bežala kakor pred vragom: «Nečistnica!» je še zamomljala na pragu. Albino ni prav nič zabolelo. Sama je tako hotela.

Stric pa je tarnal in stokal: «Albina, moja draga Albina! Tvoji materi sem obljubil na bolniški postelji, da te bom varoval v najbolj nevarnih letih življenja. Zdaj sem pa mižal, kakor bi bil udarjen s slepoto. Privolil sem, da si šla v mesto; tam si se izgubila kakor ptička, ki uide iz kletke. Zakaj si mi to storila?»

Albina je pokorno molčala. Rada bi mu bila povedala, da se je zlagala. Njena nedolžnost je še vedno taka, kakršna je bila takrat, ko so jo prinesli od krsta. Videla je, kako popušča stričeva odločnost, zato se je morala premagovati. To mu bo povedala po poroki — takrat, ko bo zavezano v nebesih, kar je zavezano na zemlji.

«Smiliš se mi, Albina, smiliš.» Stričeva žalost je bila tolika, da je komaj še mogel govoriti. Opozoril jo je, naj gre k izpovedi in umije svojo dušo s solzami pokore. Potem pa brž pod okrilje zakramenta svetega zakona. «Zdaj ti ne branim,» je vrgel od sebe odgovornost. «Nočem trpeti zaradi posledice tujega greha...»

Potem so odšli na njivo. Pri delu so o vsem tem previdno molčali. Vse to pa zaradi Ivana, da bi se ne pohujšal. Fant je semintja ujel kak pritajeni vzdih, pa ga ni razumel. Tudi solzo v materinih očeh je videl, a ni vedel, kaj pomeni. Razlagal si je, da žalujejo starši zato, ker pojde Albina od hiše. Tudi njemu je bilo tesno pri srcu.

Zvečer je prišel Ločnikov Ciril z Ledine. Albina je po večerji še nekaj šivala. Stric je sedel pri peči in sukal v ustih vivček. Marjeta je sedela na čelešniku in prebirala jagode lesenega molka. V sobi je bilo tiho in prazno, kot bi bili pravkar odnesli mrliča. Ivan je šel počivat.

Ciril je premikal stol k Albini ter se igral z blazinico za šivanke. Prav od blizu je pogledal dekletu v oči in vprašal, zakaj je nocoj tako nenavadno zamišljeno in molčeče.

«Tebi se kar tako vidi,» mu je odvrnila.

«Pa stric in teta sta tudi slabe volje...»

«Trudna sta od dela...»

Z odgovorom je bil mladenič kar zadovoljen. Naveličal se je blazinice ter jo zamenjal z naprstnikom. Fant ni mogel mirovati z rokami; vedno je nekaj sukal in obračal.

«Kako je bilo pa kaj v mestu?» je začel naposled poizvedovati.

«Prijetno,» je bil kratek odgovor.

«Ali ti je bilo kaj dolg čas po meni?» se je pošalil.

«Ne vem,» mu je hladno odgovorila.

«Ne veš?» jo je prijemal. «Jaz sem pa vedno mislil nate...»

«Rečeš lahko, kar hočeš...»

«Pisal bi ti bil, ako bi bil vedel, kam pisati.» Fant je mislil, da je nejevoljna zaradi tega, ker ji ni odgovoril na razglednico brez naslova. «Ali si jezna?» je hotel dognati.

«Čemu?» se je namuznila in gledala v šivanje.

«Zato, ker me nič ne pogledaš...»

«Saj se vendar poznava,» mu je kljubovala.

Ciril je ugibal, kaj jo je prav za prav doletelo. Včasih ni bila taka. Vsako besedo ji mora vzeti z jezika.

Lončar je puhal iz pipe dim, da je bil videti kakor v megli. Skrival se je za oblake dima, zakaj debele solze so mu polzele po obrazu. Na zapečku se je tresla Marjeta, tako jo je dušila grenka žalost.

«Kaj jih je neki razdvojilo?» Fant je bil čedalje bolj radoveden. «Zakaj čepi vsak v svojem kotu? Še nikdar jih ni našel v takem trdovratnem molčanju. Včasih jim je komaj sproti odgovarjal.

«Ali si bolna?» jo je začel zopet nadlegovati.

«Nisem,» mu je zanikala.

«Povei no, s čim sem se ti zameril?»

«Eh, nič!» se je obrnila proč od njega.

«Pa vendar. Tako ste nekam čudni nocoj vsi skupaj — eden bolj kakor drugi...»

«Takšni kakor zmeraj,» ga je zavrnila.

«Saj ni res,» je ugovarjal in gledal okrog sebe. Videl je Lončarja, ki je dremal ob peči. Marjeta je čepela na zapečku, zvita v klobčič. V sobi je nastala takšna tišina, da bi se miška ujela.

Tedaj je prijel Ciril mladenko za roko ter ji dihnil v uho: «Albina, ali me nimaš res nič rada?»

«Čemu me vprašuješ?» Hotela se mu je izviti, a fant jo je držal kakor s kleščami ter je ni hotel izpustiti.

«Povej mi, kaj te teži in tare?» je odločno zahteval.

«Nič,» je trmoglavo tajila.

«Povej! Sicer bo pogledala kri izza nohtov.»

Albina je kriknila od bolečine. Prebudila se je Lončarica in vprašala, kaj imata. Fant je izpustil njeno roko ter se pričel odpravljati. Jezilo ga je, ker ni ničesar izvedel. Vedenje njegove zaročenke ga je spravilo v slabo voljo. Vse je kazalo, da so se sprli zaradi kakšne malenkosti. Toda zakaj mu noče Albina ničesar omeniti.

«Ali že greš?» se je oglasil pri peči Lončar, ki je molčal ves čas in sukal ‚vivček‘. Marjeta pa je prav otožno dostavila: «Ciril, nikar še ne hodi!»

«Grem, pozno je že...» Fant se ni hotel več muditi. Vstal je in šel proti vratom. Tam se je obrnil, ko je že držal za kljuko, in pogledal Albino. Dekle je že pospravljalo šivanje.

«Pa še kaj pridi!» ga je vabila Lončarica.

«Bom, ko boste boljše volje. Kaj ne, Albina?» To je izrekel in odšel žvižgaje v nočno tišino.

Albina je ugasnila luč in šla počivat. Starec in starka pa sta se čmerila v temi vsak na svojem prostoru.

«Ciril se mi smili,» je omenila Marjeta.

«Meni se pa oba,» je dostavil Tomaž in utrnil s kazalcem debelo solzo.

«Tak fant, da je veselje. Pa kmetija, kmetija!»

«Kaj poreče, kadar bo izvedel...»

«Pa sosedje, sosedje! To se bodo norčevali!»

Tomaž je vzel pipo iz ust in rekel: «Škoda lepe priložnosti! Toda zdaj ne morem nič pomagati. Čim prej gre od hiše, tem rajši bom videl. Kar vzame naj ga — zdaj, ko je že tako daleč...»

«Kaj pa dota?» je namignila Marjeta.

«Hranilno knjižico hrani sama...»

«Ali boš kaj primaknil?»

«Seveda bo treba. Toliko, kolikor je zaslužila. Nečem, da bi kdo rekel, da mi je zastonj delala pri hiši.»

Tako sta se pogovarjala do ranega jutra. Vmes sta molila in dremala.

II.[uredi]

Sem se možila, se kesam,
za lepi svoj deviški stan.

Možitev Lončarjeve Albine je tekla ko olje. Na župni urad v Leskovju so prispele iz mesta listine — osebni podatki o ženinu, katere je zamenjal župnik s podatki o nevesti. Tako sta bila na obeh krajih z dovoljenjem pristojnega oblastva oklicana enkrat za trikrat. Poroka je bila določena v mestu v cerkvi ženinove župnije. Domačinom ni bilo prav, ker so bili prikrajšani za dolgo uro radovednega opazovanja. S tem jim je bila prihranjena kakšna bolj ali manj umestna opazka, kar pa mnogim ni bilo po volji.

Albina je delala, kakor je sama hotela. Nihče ji ni rekel žal besede. Vaščanke so ji kar zavidale. Marsikako dekle bi bilo rado stopilo na njeno mesto. Izkušeni možje pa niso ničesar dobrega pričakovali.

Zadnje dneve pred poroko je začelo mlado nevesto vendarle skrbeti. Dozdaj je živela kakor ptica, ki ne seje in ne žanje, pa ima vsega v izobilju. Med njo in med Ivanom ni bilo nikdar razlike. Pri hiši je uživala enake pravice, kakor bi bila domača hčerka. K delu je niso priganjali; lahko je sedla v senco, kadar je hotela. Oblečena pa je bila kakor prva vaška krasotica.

Zdaj bo vse to končano. Sama se bo morala truditi in plačevati dolgove. Kdaj bo napočil čas, da bo delala sebi? Kdo ji bo razodel skrivnost usode?

Spomnila se je stare Hudirke. Babnica je živela v hribih nedaleč od Leskovja. Bavila se je z vedeževanjem. Skrivaj je neukim ljudem razlagala karte in jemala darove. Hodila je tudi po hišah in odkrivala usodo. Včasih jo je pogodila. Tudi slepi kuri se posreči, da najde zrno.

Pozno nekega večera se je Albina odpravila od doma. Kam se je namenila, ni nikomur povedala. Odšla je po bližnjici za vrtovi. Večkrat je pogledala okrog sebe, preden je zavila v hrib proti koči. Pod predpasnikom je skrivala medeno potico.

Vedeževalka je Albino dobro poznala. Znano ji je bilo, da se je dekle učilo v mestu, zato zasluži tudi več spoštovanja. Štela si je v čast, da jo obišče nevesta, ki postane po poroki ugledna gospa in meščanka. Skrbno že premešala oguljene karte ter jih položila narobe na mizo. Dekle se je moralo dotakniti prve na vrhu kupa. Čutila je, kako se ji je stresla roka — dokaz, da ji usoda ne bo pokazala prijaznega obraza. Zvedavo, a vendar nekoliko plaho obenem je pogledala ženišče.

Hudirka je nasršila obrvi. Med gubami na čelu so ji nastale globoke udrtine. Govorila je z važnim naglasom: «Prvi dnevi zakonskega življenja bodo srečni in zadovoljni. Hodila boš po stezicah, posutih s cvetjem... Grelo te bo solnce ljubezni...»

Babnica je obrnila drugo karto. Položila jo je na mizo zraven prejšnje in nadaljevala: «Tam nekje v daljavi se kopiči val usode... Vali se bliže in bliže... Posukal te bo v svoj vrtinec...»

Nevesta se je prestrašila. Kakor bi ji bil porinil nož v srce, tako jo je zabolelo. Vzlic svoji radovednosti se ni upala ničesar vprašati.

Ženica je poslinila prste in razvrstila po mizi vse podobice drugo ob drugi. Nato je razlagala važno od karte do karte: «Solnce ljubezni bodo zagrnili črni oblaki... Dolgovi... Obresti... Prišlo bo do gospodarskega poloma... Upniki si bodo razdelili imetje...»

«Čigavo?» ji je mladenka pretrgala besedo.

Starka je prezrla njeno vprašanje in nadaljevala: «Zadaj za mestom se vali deroča reka... Nekdo se je vrgel v razburkane valove... Na bregu pa plaka vdova z detetom v naročju...»

«Kdo je ta zapuščena vdova?» Nevesta je pričela milo jokati.

Hudirka jo je tolažila: «Po viharju trpljenja bodo zopet nastopili boljši časi... Končan bo boj za obstanek... Čolnič življenja bo prispel v pristanišče... Samo spomini bodo še ostali...»

Albina jo je prosila: «Povejte mi, kdo je ta nesrečna žena. Imenujte mi njeno ime, dokler še ni prepozno...»

Starica ji je odgovorila: «Dušica, to je skrivnost usode...»

«Zakaj?» Albina je obupno vila roke in silila v molčečo starko. Ko je spoznala, da je ne more ganiti, je odložila potko in zbežala. Srce ji je utripalo z glasnimi udarci. Kolena so se ji šibila, kakor bi stopala v negotovost. Pred njo so se odpirali prepadi, po katerih se je valila deroča reka. Šumenje njenih valov ji je udarjalo na ušesa.

Zopet jo je mahnila po bližnjici v dolino. Ako bi jo bil kdo iznenadil na poti od vedeževalke, bi ji bilo silno neprijetno. Takoj bi govorila vsa okolica, kam je šla po srečo. Čemu bi napravljala ljudem nepotrebno delo!

Pa je imela smolo. Ni še prispela v dolino, ko jo je dohitel možak in uganil, kje se je mudila. Dekle se je izgovarjalo, a mu ni moglo utajiti. «Pri Hudirki si bila!» je pribil kakor z žebljem. «Stavim, da se ti je babnica zopet pošteno zlagala. Le nikar ji ne verjemi!»

Modre besede so jo čudovito pomirile. Mož je še dostavil: «Ako bi babnica res kaj vedela, tedaj bi najprej pomagala sebi. Tako pa životari, odkar jo poznam, v tej zanemarjeni koči. Tamkaj strada in prezeba, druge pa slepari. Vrag naj vzame njene karte!»

Potem sta se ločila. Zgovorni mož ji je še voščil srečo v novem stanu in krenil v bližnjo vas proti svojemu domu.

Zopet je ostala sama. Tiho je stopala po mehki travici in poslušala. Za pogovor ni čutila več veselja. Kako naj premišljuje in odgovarja? Čemu bi se trudila — poslednji večer pred poroko?

Tedaj je vzdrhtela od strahu — nekdo je stopil pred njo izza grma. «Albina!» je rahlo izpregovoril in razprostrl roke, da ni mogla mimo njega.

Nevesta je položila drhtečo dlan na trepetajoče prsi.

«Ne boj se me, Albina! Nič žalega se ti ne bo zgodilo.»

«Ti si tukaj?» Spoznala je Ločnikovega Cirila. Kar v zemljo bi se bila najrajši udrla pred svojim bivšim zaročencem.

«Albina! Srce me je gnalo semkaj, da se posloviva... Vem, da ti ni prijetno, ker te nadlegujem...»

Hotela se mu je izmuzniti: «Mudi se mi... Pozno je že... Doma jih bo skrbelo...»

«Albina, nocoj je zadnji večer... Jutri te že ne bo več med nami...»

«Oh!» je dahnila nejevoljno. Videl je, kako se mu umika in leze v zemljo.

«Ko sem bil zadnjič pri vas, mi nisi o tem nič omenila. Zakaj mi nisi tega razodela?»

«Saj veš, da nisem mogla... Zaradi tega mi nikar ne zameri...»

«Albina, ne bom te sovražil, toda...» Beseda mu je ostala v grlu.

«Tako nama je bilo pač usojeno,» se je motala iz zadrege. «Ni nama namenjeno, da bi skupaj živela...»

«Hotela nisi, kaj se opravičuješ! Seveda, v mestu je lepše in več zabave. Hodila boš oblečena v svilo z belimi rokami.»

«Kaj hočeš. Vsakdo rad pride na boljše mesto...»

«Bog ti daj srečo, Albina!»

Nevesta se je zgenila. Spomnila se je Hudirke.

«Kadar bo drugače, kakor misliš, tedaj vedi, da si sama tako hotela...»

«Nič ne vemo, kaj še pride,» se je delala trdno in pogumno. «Kar je komu namenjeno, temu ne uide...»

«Albina, nikdar nisem mislil kaj takega od tebe... Pri nas bi te bili radi imeli...»

Nevesti se je užalilo. Fantove besede so bile tople in z občutkom izgovorjene. Zato so tem bolj zadele. Ako bi jo bil ozmerjal, bi jo bilo manj bolelo. Vedno bolj se mu je umikala in silila na kraj poti. Njene besede so se izgubljale v tihem ihtenju. Naposled se mu je izmuznila, odšla je brez poslovila. Mladenič je stal kakor kamen in zrl za njo v temo. Oko mu je bilo suho; tem hujše pa so bile njegove notranje bolečine. Ako bi se bil razjokal, bi mu bilo laže pri srcu.

Drugi dan se je odpeljala Albina v mesto k poroki. Pri Lončarju je bilo, kot bi bili odnesli mrliča.

*

V ozki zakotni ulici malega mesta je stala pritlična hišica, krita z opeko. Tukaj je uživala mlada Stopnikova gospa prvo zakonsko srečo. Tesni prostori so bili razdeljeni v dva dela: v prvem delu je bila prodajalna z majhnim izložbenim oknom, kjer je bilo razstavljeno nekaj drobnarije. Drugi del hiše je zavzemalo stanovanje.

Trgovini se Albina kar ni mogla priučiti. Pri vsem tem je imela srečo, da se je vselej zmotila v tujo škodo. To pa ji je zopet jemalo ugled, ker je morala popravljati računske napake.

Tisti, ki so se spočetka oprijeli trgovine, so jo počasi začeli opuščati. Stopnik je zaslužil komaj toliko, da se je skromno preživljal. Za odplačevanje dolga ni nikdar nič ostalo. Kadar je bilo treba naročiti novo blago, je moral najeti posojilo.

Pri Stopniku se je začelo tako kakor povsod tam, kjer potrka pomanjkanje na vrata. V prvih hipih sreče sta se razvadila in pozabila, da je treba varčevati. To se jima je utepalo, ko je trgovina nehala cveteti. Mož se je sporekel z ženo, češ, da je krivda na njeni strani. Očital ji je nerodnost v prodajalni, ki odganja odjemalce. Posojila je bilo vedno huje dobiti. Upniki so doznali, da Stopnik ne more redno plačevati. Pa so zmajevali z glavo in odklanjali njegove prošnje. Nihče ni rad posojal na večne obroke.

Stane je prigovarjal ženi, naj se zateče k stricu v Leskovje. «Dedec ima denar,» ji je govoril. «Ako ga dobiš pri pravi volji, ti ne bo odrekel.»

Tega pa Albina ni mogla storiti. «Stric je že vse dal,» ga je zavrnila. Ni se ga upala več nadlegovati.

«Pa ga prosi posojila. Obljubi mu visoke obresti. Reci, da bova povečala trgovino...»

«Ne morem.» Njen ponos se ni dal upogniti. Lončar bi ji izprašal vest, česar bi ne mogla prenesti. Branil ji je, naj se ne podaja v nevarnost. Zdaj bi se ji posmehljivo rogal. Takrat ga je z zvijačo prisilila k molčanju.

«Pa naj gre za poroka,» je omenil Stane. Žena mu je ugovarjala, da Lončarja ni tako lahko spraviti od doma.

«Menico naj podpiše,» se je naposled domislil. «Tako bi ga morda ujela...»

Albina ga je gledala debelo. O takem načinu posojila še ni bila slišala, zato ga ni razumela.

Mož ji je razlagal: «Menica je vrednostni papir, katerega mora nekdo podpisati. Glasi se na neko vsoto denarja ter ga lahko dvigne tisti, komur je menica izdana. Za povračilo je odgovoren oni, ki jo podpiše. Podpis je nekako jamstvo in nadomešča poroka.»

«Stric bi se branil podpisati,» je pomišljala Albina.

«Nič mu ni treba pojasniti. Tako ne bo vedel, kaj je podpisal.»

«Toda...»

«Hm. Gledala bova, da bova kmalu vrnila.»

«In če ne bova mogla ?»

«No, tedaj bo vrnil stric... Saj ima s čim vrniti.»

Albina je molčala. Nekaj ji je reklo: «Sleparstvo!»

Upniki so pritiskali od raznih strani in pretili s tožbo. Treba je bilo najti rešilno pot. Nade so ugašale, vsi poizkusi so se izjalovili. Ostal je samo še Lončar v upanju, da bo podpisal menico. Samo ta zvezda jima je še svetila nad prepadom.

Stopnikova gospa je res najela kočijo in usmerila voznika proti Leskovju. V lični usnjeni torbici je bila zravnana pripravljena tiskovina. Na njenem širokem klobuku so se majale umetne cvetlice; obraz ji je zakrivala koprena, posejana s črnimi zvezdicami. V desnici je vrtela pahljačo.

Tako je prispela v Leskovje, v svojo domačo vasico. Držala se je ponosno nazaj, kakor bi hotela vprašati, koliko velja vsa skupaj ta beračija. Kdor jo je pozdravil, temu je komaj vidno odzdravila. Strica še ni obiskala, odkar se je omožila. Zato je bilo svidenje tem bolj iskreno. Lončar je pozabil vse, kar je minilo. Bili sta ga sama prijaznost in dobrota. Marjeta pa je občudovala njeno razkošno obleko. Pomerila je celo klobuk in stopila pred zrcalo. Ivan ji je ponagajal s pesmico:

«Še klobuk na glavo dene,
takšna je ko pustne šeme;
ko razgrne pajčolan,
pa je taka kakor vran.»

Albina se je navadila v mestu gosposko govoriti; znala je že prav živahno gostoleti. Pokazala se je srečno in zadovoljno. Ponašala se jo s trgovino, ki donaša mnogo čistega dobička. Dolgovi so po večini že poravnani. Kmalu bosta lahko dejala nekaj na stran za stara leto. Malo je manjkalo, da ni oponosila stricu: «Poglejte, kako ste se motili!»

Stric je bil ves solzen od veselja. Svoji nečakinji je privoščil vse najboljše kakor samemu sebi. Kakor ga je vzradostila njena sreča, tako bi ga bilo potrlo njeno trpljenje. Ves je bil srečen kakor Simeon v templju, ko je videl Odrešenika.

Pri Lončarju se je Albina precej časa zamudila. Odgovoriti je morala na kopico vprašanj, s katerimi so jo obsipali vsi trije: Ivan, stric in teta. Obenem so ji postregli z vsem, kakor so vedeli in znali. Silili so jo z jedjo in s pijačo.

Zgovorna gospa je iskala priložnosti, kako bi brez posebne pozornosti odkrila svojo zadevo. S skrito skrbjo in z neopaženo bolestjo je sukala torbico, iz katere je vzela naposled usodno tiskovino. Razgrnila jo je na mizi in rekla nekoliko boječe: «Stric, tole bi podpisali...»

«Tole bom pa že podpisal...» Prav nič ni zanimalo strica, čemu mu je prinesla ta papir in kaj bo potrdil s svojim podpisom. Pisati ni znal; s svojo okorno roko je napravil tri velike križe. Sin Ivan ga je podpisal. Navihanka je urno zravnala podpisano listino ter se začela odpravljati. Vedla se je tako, kakor bi se ne bilo nič zgodilo. Odšla je s tihim zadovoljstvom.

Denar, katerega je dvignil Stopnik na menico, ni veliko zalegel. Znebil se je nekaj nadležnih upnikov in nakupil blaga, ki je ležalo v prodajalni in čakalo odjemalcev. Obresti je bilo treba poravnati ob pravem času. Lončar ni smel tako hitro izvedeti, da je jamčil za posoijilo. Stane pa je odrival druge upnike, pri katerih je jemal blago za trgovino. Tu se je kopičil dolg z naraščajočimi obrestmi.

Družinica se je v drugem letu zakona povečala Stopniku za enega člana. Dobil je hčerkico, katero so krstili za Cirilo. Oba sta se veselila novega družinskega prirastka; vendar ju je ob pogledu na nežno bitje težila tiha skrb. Zavedala sta se propasti, ki je odpirala pred njima široko žrelo. Kam naj se zatečeta zdaj na robu propada ob pozni dvanajsti uri? Kdo bo dal otroku varno zavetje?

Dan za dnem so prihajali novi opomini. Terjatve so se glasile za večje in manjše vsote. Upniki so grozili s tožbo. Treba je bilo mnogo lepih prošenj, preden so umolknili za nekaj časa. Pri Stopniku je bilo kakor tam, kjer poka nad glavo ostrešje. Vedno sta morala biti pripravljena, kdaj se bo podrlo.

Naposled je prišlo do poloma. Potekla je veljavnost menice; Stopnik je prejel poziv, naj vrne, kar so mu izplačali. Dolga pa ni mogel poravnati, pa si tudi ni belil glave. Saj je imel plačnika. Vzlic temu pa so mu zaprli prodajalno in zarubili vso zalogo. Oteti je mogel komaj nekaj predmetov.

Tudi Lončar v Leskovju je dobil pismeno opozorilo. Ivan mu ga je pazno prečital. Izvedela sta, da gre za neko posojilo.

«Jaz dolžan? Pa jaz?» Stric se je prijel za glavo.

«Tukaj je zapisano.» Tudi sin se je ustrašil.

Tomaž ni mogel verjeti. Pričel se je jeziti: «Jaz komu dolžan? Kdo more tako nesramno lagati!»

Navil jo je k županu ter ga prosil pojasnila.

Župan je bil moder mož ter je znal marsikaj prav razložiti. Skomizgnil je z rameni in rekel: «Prijatelj, plačati boš moral, plačati.»

«Toda jaz nisem vzel posojila. Niti beliča!»

«Pa si komu drugemu dovolil...»

«Nihče me ni vprašal. Tudi Marjeta se ne spominja...»

«Morda si šel za poroka...»

«Nisem še tako daleč, da bi se ne zavedal, kaj delam...»

«Potem si pa komu kaj podpisal...»

Lončar se je popraskal za ušesi. Spomnil se je, da je podpisal neko tiskovino, katero mu je prinesla Albina. A da gre za posojilo, tega ni vedel ter mu tudi ni omenila.

«Vidiš, menico si podpisal.» Poučil ga je natanko, kakšne obveznosti si je s tem nakopal. Obenem mu je pokazal dolžnosti, katere je zadel na rame. Tudi na posledice ga je opozoril.

«Ali se res ne da več pomagati?» je stokal opeharjeni starec. «Kam naj se pritožim?»

«Najbolje je, ako plačaš. Tako se boš najprej odrezal.»

«Toliko denarja vendar ne morem zavreči...»

«Ako se boš upiral, boš moral še več plačati. Pota boš imel, sitnosti in stroške.»

«Torej naj dam, res kar dam... Oh, pa toliko denarja!»

«Ako ne daš, te bodo prisilili. Plačaj, potem pa toži za odškodnino... Poprej ne moreš...»

«Ali bi kaj opravil?»

«Zarubi mu hišo ali trgovino. Tako boš prišel do svojega denarja — seveda, ako bo imetje preseglo dolgove...»

Lončarja je obšla vročina, nato ga je zazeblo. «Ako bo preseglo...» Te besede je ponavljal vso pot do doma. Župan mora vedeti nekaj drugega, sicer bi se ne bil tako očitno izrazil. Toda sedaj je prepozno. Prej naj bi ga bil opozoril.

S težkim srcem je dvignil Lončar iz hranilnice več kakor polovico prihrankov in poravnal menico. Obenem se je zatekel na sodišče in vprašal, kako bi zavaroval svoje pravice.

«Stanislav Stopnik...» Uradnik je razvezal povesek spisov in podvomil: «Hudo bo priti blizu... Prodajalna je zarubljena... Drugi teden bo javna dražba...»

Lončarju se je stemnilo pred očmi in udiralo pod nogami. «Hitro sta pognala, hitro,» je govoril z jokavim glasom. «Albina je imela lepo doto, pa ni nič zalegla...»

«Zapravila nista,» je dejal uradnik. «Krivda je tukaj, ker nista prav začela...»

«Pomagajte mi, da pridem do denarja,» je prosil Lončar in obetal napitnino. Uradnik je bil dobra duša ter je obljubil: «Dobili boste vse, kar bo ostalo...»

«Zakaj?» Lončar ni bil zadovoljen z ostanki. «Ali je bil moj denar manj vreden?» je začel besediti.

Uradnik mu je pojasnil: «Kdor prej pride, prej melje... Drugi so posodili ter se zavarovali.»

«A tako! Pa če bo zmanjkalo?» je skrbelo starca.

«Tudi na to bodite pripravljeni.» Uradnik mu ni prikrival resnice.

Drugi teden je bil Lončar povabljen na dražbo. Odzval se je vabilu, čeprav ni upal v povračilo. Po okolici so se namreč širile različne govorice. Ljudje so izvedeli natanko, koliko je Stopnik dolžan in koliko ima premoženja. Strica iz Leskovja so šteli med tiste upnike, ki bodo morali oditi s praznimi rokami.

Tomaž se je med potjo skrbno pripravljal, kako bo oštel Albino. Ob prihodu v mesto pa je ni našel doma, odšla je z otrokom k Korodnici v drugo ulico. Zavedala se je, da je prevarala strica, zato se mu ni upala pokazati. Stane se ni smel odstraniti zaradi uradne ugotovitve premoženja in zaradi razprodaje.

Dražba se je pričela ob napovedani uri. Lončar je molčal in poslušal. Gledal je dražilce, ki so se pogajali za razno drobnarijo. Upniki so nejevoljno mrmrali in čakali izida. Oni, ki so posodili večje vsote, so rinili v ospredje. V ozadju so ostali tisti z manjšimi zneski, ki so bili že izgubljeni.

Izid dražbe je bil naslednji: upniki, vknjiženi na prvem mestu, so prišli komaj do polovice posojila; drugi so odšli godrnjaje brez vsakega beliča. Priziv je bil sicer dovoljen, a ni nič obetal. Treba se je bilo udati v usodo in hitro pozabiti.

Med poslednjimi je bil tudi Lončar iz Leskovja. Njegova izguba je bila največja ter je ni mogel mirno preboleti. Odšel je potrt kakor s pogreba. Žal mu je bilo za izgubljeni denar. Pa tudi to ga je bolelo, ker je njegova nečakinja prišla tako hitro na beraško palico. Kam bo šla zdaj z otrokom? Zakaj ga je tako nesramno varala, ko je beda že trkala na vrata? Prav nehvaležno je ravnala.

Ko se je vrnila Stopnikova gospa z otrokom od sorodnice, je našla veliko izpremembo. Trgovina je bila izpraznjena; manjkalo je celo nekaj polic in lesenih predalov. Hišica je bila prepisana na drugega gospodarja. Ostalo je samo še nekaj najpotrebnejšega pohištva, ki ga upniki niso smeli prodati.

Stopnik je moral iskati novo stanovanje. Našel je vlažno kletno sobico, kamor se je preselil z ženo in z otrokom. Družinica je bila brez potrebnega živeža, mož pa brez vsakega zaslužka. Primerne službe ni mogel nikjer dobiti. Kjer se je oglasil, je izvedel, da ga ne potrebujejo, ker je služba že oddana. Rad bi bil prejel za vsako delo, a ga ni mogel najti. Srce se mu je krčilo ob pogledu na visoke palače in bogate trgovine. On pa je prišel ob vse ter nima ničesar, da bi nasitil sebe in otroka. Hčerkica je začela izgovarjati prve besede; prosila ga je kruha, pa ga ji ni mogel dati. Bolesti, katero občuti skrben oče v takem trenutku, pero ne more popisati.

Pomanjkanje je dalo zopet povod prepiru. Albina je zrasla v izobilju, zato se ni mogla privaditi uboštvu. Očitala je možu, da ji je uničil življenje. «Zakaj si mi obetal srečo?» mu je večkrat oponosila. «Ujel si me s priliznjeno besedo...»

Stanetu so bili zoperni taki očitki. Kadar se je vznejevoljil, tedaj ni izbiral izrazov. Prav rad jo je zbodel: «Komaj si čakala, da sem prišel! Nič nisi pomišljala, ko sem te zasnubil... Sicer bi me bila odklonila...»

«Bog me je udaril s slepoto,» ga je pikala kakor osa. «Prinesla sem ti lepo doto, ti si pa začel s praznimi rokami. Kar si začel, nisi znal končati.»

«Izvedla si seveda ti s trgovinsko izobrazbo.»

«Ali pa ti s svojo peklensko zvijačo... Ti si me premotil, da sem oslepila strica, da je podpisal menico... Nikoli mi ne bo pozabil...»

S tem ga je ugnala. Mož se je kesal, ker je opeharil starca za težke tisočake. Vest ga je pričela peči šele zdaj, ko je občutil izgubo premoženja sam na svoji koži. Bridkost mu je še razkopavala žena z očitanjem: «Boš že videl, kako boš dajal odgovor, kadar napoči dan obračuna.»

Stopnik je po vsakem prepiru navadno odšel od doma. Ves dan je hodil po mestu ter ni pokusil ne jedi ne pijače. Kadar se je utrudil, tedaj si je poiskal kakšno senco, najrajši zunaj mesta, kjer ga ljudje niso poznali. V samoti na kaki klopici se je zamislil v svojo usodo. Tako so mu potekali dnevi v brezdelju in dolgočasju.

Naposled se je naveličal. Gabilo se mu je, potepati se po mestu in nadlegovati meščane. Res je našel naklonjena srca, vmes pa tudi ljudi, ki so mu zapirali vrata. To ga je peklo in bolelo.

Nekega jutra se je poslovil z besedami: «Albina, ako danes ne najdem dela, tedaj se ne bova nikdar več videla...»

«Stane, nikar!» je sklenila roke. Nekaj strašnega je zaslutila v svoji duši.

«Moram!» je ostal pri svojem načrtu.

«Moj Bog! Ali ni že dovolj hudega? Čemu je treba še sramota? Kaj bom počela sama z otrokom?»

«Pomagajo naj ti Bog in dobri ljudje.» Poljubil jo je na čelo kakor vselej, preden je odšel od doma. Nato je stopil k posteljici, kjer je spavala njegova hčerka.

«Ubožica!» je vzdihnil ter jo pobožal po nežnem licu.

«Stane, kam greš? Nikamor mi ne hodi!» ga je ustavila Albina, ko je hotel oditi.

«Pojdem,» ji je po tihem odgovoril. «Nikar mi ne brani!»

«Pa kmalu se vrni!»

«Morda.» Še enkrat se je ozrl nazaj in odšel skozi vrata.

«Stane, počakaj!» Albina je stopila za njim, a ga ni več dohitela. Nekaj ji je reklo, da je odšel za vedno.

Zvečer se ni več povrnil. Albino so morile hude slutnje. Strah je je bilo; tesno se je oklenila otroka in jokala. Deklica ni umela materinih solz; igrala se je z njenimi lasmi in blebetala.

Nesrečna mati ni vso noč zatisnila očesa. Nestrpno je čakala, kdaj bo čula korake in trkanje na vrata. Strašila jo je temna noč, a še bolj se je bala solnčnega dneva, ki bo prinesel usodno novico. Morda bodo že jutri poročali časopisi, kje je odjeknil smrtonosni strel, kdo se je zastrupil na kakšni klopici v mestnem gaju ali utonil v reki zunaj mesta.

Čez nekaj dni so pričeli Stopnika marljivo iskati. Pomagala je tudi mestna policija. Sosedom se je smilila zapuščena mati z nepreskrbljenim otrokom. Radi so jo podpirali z milodari.

Sled za pogrešanim Stopnikom je držala ven iz mesta. Nekdo ga je videl, ko je stopal z majhnim zavitkom proti reki. Menil je, da se gre kopat, zato se za njim ni oziral. Po tej poti so prihajale in odhajale vsak dan številne množice meščanov.

Iskalci so je napotili s stražnikom na obrežje reke. Tam so našli zavitek pod staro vrbo, na kateri je visela ponošena čepica — last pogrešanega trgovca. Albina je pričela milo jokati.

Po mestnih ulicah se je širila novica: nesrečni Stopnik je poiskal hladila svoji bolečini v kipečih valovih reke. Zakaj, ni bilo hudo uganiti. Časniki so prinesli obširna poročila.

Trupla nesrečnega očeta pa ni bilo na površje. Iskali so ga med grmovjem na obrežju in na peščenih nasipih — povsod tam, kjer so vedeli, da voda nanaša razne predmete. Iskanje pa ni imelo uspeha. Globoka kalna struga ni hotela izročiti svoje žrtve.

Albina je prispela vsak dan na obrežje z deklico v naročju. Klicala ga je in zrla v valove, toda Stane se ni oglasil. Nekoč se je hotela utopiti, a ljudje so preprečili, da ni izvršila obupnega dejanja.

Beda nesrečne matere je bila vsak dan večja. Podpora darežljivih sosedov je zadostovala komaj za pičlo prehrano. Ko je potekel mesec, ni mogla plačati najemnine. Zaslužka ni bilo, razen ako je komu kaj malega oprala. Otroka ni smela pustiti samega, da bi se bila kam odstranila.

Premišljala je dan za dnevom, kaj bi ukrenila. Ako bi bila sama, bi si poiskala kakšno službo — šla bi tudi za navadno deklo. Čutila je, da je nadležna sosedom, ki je ne bodo več dolgo podpirali. Svetovali so ji, naj odda otroka v oskrbo ter odide kam na delo. A kako naj se loči od predragega bitja? Za to se vzlic prigovarjanju ni mogla odločiti.

Tedaj se je spomnila strica, ki živi v izobilju. Poznala je njegovo dobro srce — toda varala ga je, zato ne sme v njegovo bližino. Po njeni krivdi je izgubil denar, kar ji bo prav gotovo oponesel. V svoji hipni razburjenosti bi ji morda celo pokazal vrata. To bi ji zopet vsekalo novo rano.

In vendar! Sila je tiran, ki z železno roko pritiska na človeka. Kaj, ko bi se vrgla pred strica na kolena ter ga prosila s povzdignjenimi rokami? Ne storila bi tega zaradi sebe, marveč zaradi otroka. Ako je zavrgel njo zavoljo menice, tedaj naj se usmili vsaj nedolžne deklice, ki ni ničesar zagrešila.

Po daljšem oklevanju se je odločila. Razprodala je vse, kar je še imela, vzela otroka in zapustila mesto. Po cesti, koder se je pred leti vozila, je stopala zdaj brez upanja v življenje. Nekdaj ji je obkrožal usnice nasmeh, danes pa poveša trudno glavo. Kaj poreče stric, ko bo zagledal svojo nečakinjo z udrtim obrazom? Ali jo bo sprejel kot oče izgubljenega sina, ki mu je zapravil premoženje? Ako jo bo zapodil, tedaj se bo poslovila in odšla za možem...

S težkimi koraki se je bližala Leskovju — vasici, kjer je preživela mladostna leta. Za gorami je tonilo večerno solnce. Pri vaški cerkvi je zvonilo mrliču. Kdo se je neki preselil iz doline solz in trpljenja? Albina ga je blagrovala.

Srečevali in dohajali so jo ljudje, njeni nekdanje sosedje. Pozdravljali so jo kot tujko, niso je več poznali. Mnogim se je dozdevalo, da so jo nekje že videli, pa se niso mogli domisliti, kdaj in na katerem kraju. Kdo naj bi jo bil poznal v mraku — ubogo siroto? Tako zelo se je spremenila.

III.[uredi]

Oh, nikar se ne jezite,
očka, mamca, odpustite!
Vse, kar hočeta, storim,
da za greh se spokorim.

Lončarjev Ivan je opravil živino in pogledal okrog hleva. Tako je storil vselej po končanem delu. Nekje za podom je slišal tanke otroške glasove. Kaj neki imajo tamkaj opraviti otroci v pozni večerni uri? Videlo se mu je čedalje bolj sumljivo.

Za skednjem na kupu desk je sedela neznanka z majhno deklico, katero je privijala v naročje. S svojimi drobnimi zobki je glodalo dekletce skorjico kruha.

«Kaj pa delate tukaj?» je fant nagovoril tujko.

«Noč je, pa nimam prenočišča,» mu je odvrnila s trpečim glasom.

«Pozno je že. Zunaj ne morete ostati.» Ivan jo je povabil, naj gre z njim v hišo.

«Rada bi, pa ne morem...» je bridko zajokala.

Mladeniču ni bilo všeč, ker je tujka odklonila prijazno vabilo. «Kakor hočeš,» si je mislil in odšel z rokami v žepu.

V sobi je povedal očetu: «Na deskah za podom sedi neznana ženska z majhnim otrokom. Pravi, da nima prenočišča.»

«Noter naj pride,» je rekel Lončar.

«Zunaj ne sme ostati z otrokom...»

«Menda se boji. Ali pa ne more več hoditi...»

«Kaj se bo bala!» se je starcu videlo smešno. «Ako je oslabela, ji pomagaj. Primi jo za roko.»

«Rekel sem ji, naj gre z mano. Pa noče. Ne vem, kaj prav za prav namerava...»

Tomaž je zahteval: «Pojdi in reci ji, da mora priti. Dali ji bomo prenočišče in toplo večerjo. Jed jo bo pokrepčala.»

Ivan se je obrnil in opravil njegovo naročilo. Tujka se je počali vzravnala ter mu plaho sledila. Ko je stopila v hišo, je ostala za vrati. Otrok se ji je skrival pod predpasnik.

«Sedite!» ji je Lončar pokazal k peči. Imel je navado, da je vikal vsakega tujca. Tujka je sedla in posadila otroka zraven sebe. Ruto si je potegnila na oči in povesila glavo. Roko je držala na ustih, da se ni čulo pritajeno ihtenje.

«Ali ste lačni?» jo je vprašala mati Lončarica.

«Nisem.» Tujka je govorila komaj slišno.

«Otroku bom prinesla skledico mleka.»

Sirota je prikimala.

Lončar jo je gledal sočutno. Smilila se mu je ubožica, saj ji je bila revščina zapisana na obrazu. In ta obraz je moral biti nekdaj cvetoč kakor ličece njene hčerke, kateri je bila mati tako živo podobna. Kako strašno je moralo biti trpljenje, ki je ubogo ženo tako silno spremenilo.

Mati je prinesla mleka in kruha. Deklica je bila lačna ter je željno iztegnila ročice. Zgrabila je skledico ter jo pritisnila na usta.

Lončarico je pohvalila vest, da je storila dobro delo. «Ali ste trudni?» ji je hotela še postreči.

«Ves dan sva na poti,» je odgovorila sirota.

«Kam ste pa namenjeni?» je zanimalo Lončarja.

«Po svetu hodiva. Nimava več pravega doma.»

«Ubožici!» se je materi do solz užalilo.

«Marjeta, prinesi jima večerje. Potem pa pripravi blazino in odejo.»

«Stric, ah, kako ste dobri!» je vzdihnila sirota. «Bog naj vam povrne!»

«Stric!» Nekako pristno domače je zazvenela starcu ta beseda. Glas mu je bil skoro znan. Nekje ga je že slišal. Kdo ga je neki včasih tako poklical?

«Albina!» Ivana, ki je stal ob materi pred siroto, je vrglo nazaj, tako je bil presenečen. Spoznal jo je po glasu.

«Motiš se, Ivan, motiš!» je odbijal starec in lezel proti neznanki. «Albina? Ni mogoče!» Tudi mati ni mogla verjeti.

«Stric, odpustite!» Žena, ki je doslej veljala za tujko, je milo zajokala. Dvignila je roke ter se vrgla starcu pred noge.

«Albina, ali si res...?» Lončarja so oblile solze ter je nadaljeval med jokom: «Moj Bog, kakšna si? Kakor bi bila vstala iz groba...»

«Stric, odpustite!» je prosila z ihtečim glasom. «Nisem vredna, da bi prestopila prag vaše hiše.»

Prijel jo je za roko ter ji pomagal stati. «Revica si,» ji je govoril kakor otroku. «Vse je odpuščeno.»

«Stric, tisti denar ni imel blagoslova...» je priznala svojo krivdo.

«Kakšen denar?» Stric si ni mogel takoj domisliti, kam merijo njene besede. Ko se je spomnil, ji je rekel: «Albina, vse sem pozabil. Tega mi ni treba nič več omeniti.»

Oddahnila si je, kakor bi bila odložila najtežje breme. Ko mu je razložila svoje trpljenje, tedaj je čutila, kako čudovito lahko ji postaja pri srcu. Neka skrivnostna senca je zagrnila njeno preteklost.

Pri stricu je našla Albina zopet varno zavetje. Ponovno se je nastanila v svoji nekdanji sobici, katere bi ne bila zamenjala za nobeno mestno palačo. Šele zdaj jo je znala prav ceniti.

Drugi dan se Albina ni upala nikomur pokazati. Skrivaj je opazovala vaščane: kar je bilo starejših, so se ji videli postarani, mlajših pa že ni več poznala. Nekaj jih je odšlo že v krtovo deželo. Tudi stare Hudirke ni bilo več med živimi — vrgla je poslednjo karto. Ko se je je spomnila, je voščila pokoj njeni duši. Ženišče je natanko pogodilo njeno usodo.

Tisti dan je v Leskovju zvonilo mrliču. Pri Ločniku na Ledini je umrla gospodinja, Cirilova žena. Komaj leto dni sta živela skupaj v lepi zakonski ljubezni. Bližal se je čas veselega družinskega dogodka, ki pa ni prinesel tako željno pričakovane sreče, marveč smrt in žalost. Mlada žena je zatisnila oči v večno spanje. Zraven mrtve matere je obstalo slabotno dete kakor črviček, ki se zvije na solncu. Dali so ji ga v naročje na mrtvaškem odru. Vsakdo je bil ginjen do solz, kdor ju je pokropil.

Ločnik je bil na dobrem glasu daleč naokoli. Zato so kar v trumah prihajali ljudje kropit mrliča. To je bila v Leskovju navada, katero so verno držali. Kdor ni prišel kropit, temu so domači silno zamerili. Ta zamera je lahko trajala leta in leta. Nasprotno pa je ob mrtvaškem odru večkrat ponehalo najbolj strupeno sovraštvo. Smrt jih je pretresla, da so se počasi zlizali.

Leskovje in Ledina sta si bili najbližji vasici. Med njima ni bilo več ko četrt ure razdalje. Prebivalci obeh vasi so se smatrali za sosede. Vabili so se na ženitovanja in na pogrebe. Ako se kdo povabljencev ni udeležil ženitovanja, ni bilo tako hudo, kakor če kdo ni prišel na pogreb.

Tudi Albina ni smela opustiti stare navade. Sosedje so jo videli, da je doma; lahko bi ji kdo oponosil ošabnost ali pa ji očital, da se boji pokazati se. Vedela je, da jo bodo vzeli na piko. Poniževali jo bodo, češ, glejte jo, zapravljivko.

«Ali bi šla ali ne?» je vpraševala Lončarja. Nekdaj je zavrgla njegovo mnenje, zato se ne bo nikamor več genila brez njegovega dovoljenja.

«Pojdi,» ji je rekel, «seveda pojdi! Čemu sel boš prikrivala? Saj se boš morala pokazati.»

Najmanj ljudi je dohajalo k mrliču sredi popoldneva. Ob palici je prilezel kak starec ali kaka starica v spremstvu svojih majhnih vnukovi in vnukinj. Zvedavo so zrli na odru mrtvo mamico z detetom, čigar nedolžna dušica je pohitela kakor beli golobček med angelce na nebeške livade.

«Ali spančka?» so vpraševali otročici.

«Seveda spančka,» so odgovarjale stare mamice. «Pa vas vendarle vidi in posluša, ali ste pridni in ali ubogate svojo mamico.»

Tisti, ki so bili radovednejši, so zlezli na stol, da bi si bolje ogledali mrlička. «Kaj pa dela med angelci?» so poizvedovali.

«Igra se, pa Bohka gleda,» jim je razlagala zgovorna babica. «Angelci mu prinašajo zlate igračke...»

Otroci so si zaželeli zlatih igračk ter žgoleli: «Mamica, ali so daleč nebesa?»

«Daleč, silno daleč...» je ustrezala otroški domišljiji.

«Kje pa?» Radovedni malčki so hoteli natanko dognati.

«Tam gori, kjer sveti bohkova lučka,» je pokazala proti nebu, na katerem je sijalo solnce.

«Jej, kako mora biti tam lepo!» so se čudili.

«Seveda je lepo. Tam se vsakdo samo smehlja in nihče več ne joka. Nebeški krilalci pojejo čudovito lepe pesmi...»

Otroci so jo radovedno obstopili. Vsak si je kaj novega domisli. Starica jim ni mogla sproti odgovarjati. Večkrat so jo spravili v zadrego.

Naposled je bilo treba oditi. Otrokom je ugajalo ob odru ter se jim ni nikamor mudilo. Starčki in starke pa se niso dali pregovoriti. Navada je bila taka, da obiski pri mrliču niso trajali podnevu dolgo časa.

Za njimi je prispela Lončarjeva Albina s svejo hčerko. S tresočo se roko je pokropila mrliča in pokleknila pred oder. Tudi deklica je storila tako, kakor je videla mater.

Ko je odmolila, je sedla na stol zraven odra. V sobo je prišel Ciril in sedel k peči. Pogledal je na oder ter si otrl solzo.

Ločnik in Albina sta se skrivaj opazovala. Drug drugemu sta se smilila, rekla pa si nista nobene besede. Šele ko je Albina hotela oditi, je izpregovoril Ciril: «Albina, nikar še ne hodi!»

Postala je nekoliko in popravila otroku obleko. Sama ni vedela, kaj naj bi mu odgovorila.

«Poglej, Albina, kako smo nesrečni!» Ciril ji je površno opisal bolezen umrle žene.

Albini je ugajalo, ker jo Ciril ni spominjal preteklosti ter ni bil prav nič radoveden, kako se ji je godilo. Tudi ga ni zanimalo, kaj bo zdaj počela. Najbrže je že vse natanko vedel ali pa nalašč ni hotel vpraševati. Tudi ona ni smela prenagliti se s kakim nepotrebnim vprašanjem.

Ciril je bil zelo dobro poučen o njenih razmerah. Ves dan je poslušal ljudi, ki so si pripovedovali to in ono. Marsikaj ni bilo tako, kakor so govorili. Ta je povedal tako in drugi zopet drugače. Ločnik ni poizvedoval; zadovoljil se je s tem, kar mu je prišlo na ušesa. Albine ni mogel obsojati, čeprav ga je pred leti tako ošabno zavrgla.

Ljudje so proti večeru začeli zopet dohajati. Prišlo je nekaj zgovornih ženic, ki so si skrivnostno šepetale in stikale glave. Pogled jim je švigal po vseh kotih in izražal silno radovednost. Čim so zagledale Albino, že so jo začenjale izpraševati. Albina jim ni mogla sproti odgovarjati. Brž je pokropila in odšla z otrokom. Babnice so bile kar nejevoljne, ker se jim je izmuznila.

Tudi Ciril se je odstranil, sluteč, da se ga bodo lotile. Ni hotel, da bi govorile, kako se je izrazil. Človek včasih hitro kaj zine. Beseda pa ni kakor pes, da bi jo poklical nazaj, kadar bi se komu zljubilo. Bolje jo je poprej desetkrat obrniti na jeziku.

* * *

Albini se je počasi zacelila rana, katero ji je zadal udarec usode. Pri Lončarju je bila zopet tista kakor nekdaj; silno se je smilila stricu, ker je prišla ob doto ter je imela nepreskrbljenega otroka. O tem so sosedje mnogo šepetali, on pa ji ni rekel žal besede.

Taka je bila tudi mati Lončarica. Njej je bilo dovolj, ker ji je Albina pomagala pri delu; za drugo se ni zmenila. Vse bolj pridna se ji je videla kakor nekdaj, nobenega dela se ni sramovala. In kar ji je najbolj ugajalo — mlada vdova je bila vedno lepo doma, nikamor si ni več želela. Več je ni mikalo v mesto, kjer je doživela tolike prevare. Samo k reki na obrežju so ji še uhajale misli. Tam so se ustavljale kakor ob grobu njenega soproga.

Lončar se je na starost prav prijetno zabaval. Mala Cirila ga je vzljubila kakor svojega očeta. Vedno je tekala za njim ter mu žgolela s svojim nežnim glasom. Kadar ga je pogrešila, ga je začela klicati. Stric je napravil otroku največje veselje, kadar ga je povedel za ročico v hlev ter mu pokazal pravice in konjiča. Ako je le količkaj utegnil, jo je vzel v naročje.

Albina je bila nujnega prijateljstva silno vesela. Vedela je, da se odpira njenemu otroku boljša bodočnost. Stric ga ne bo prezrl, kadar bo delal oporoko. Ta čas bo prej ali slej napotil. Stric je hiral in pešal od dneva do dneva. Ne bo več dolgo, ko bo odložil gospodarstvo. Tedaj se bo pri hiši mnogo izpremenilo.

To je Albina stricu tudi omenila. Potožila mu je, da jo skrbi zaradi otroka. Prosila ga je, naj ji pomaga, da se deklica česa nauči. Njena dolžnost je, da jo spravi do kruha.

Stric jo je posvaril: «Po svetu jo nikar ne pošiljaj. Naredil bom tako, da bo prav zate in za otroka.»

«Skrbi me, kako bo po vaši smrti...»

«Ivan vaju ne bo podil od hiše...»

«To je na tem, kako se bo oženil...»

«Hm.» Tudi stric bi bil rad poznal bodočo gospodinjo. Albini se je že nekaj svitalo, pa je morala molčati. Pri Ivanu je ni smela zavoziti.

Tomaž je šel preko sinove ženitve. Namignil ji je zaupno: «Pri Ločniku na Ledini se je tudi zmešalo... Ciril bo potreboval gospodinjo... Moral se bo oženiti...»

«Lahko jo bo dobil,» mu je odvrnila v zadregi.

«Ciril se me je dolgo časa izogibal, zdaj pa opazujem, da se mi čedalje bolj približuje...»

«Kaj pa pravi?» je bila radovedna.

«Nič še ni rekel. Ako se ne motim, bi mi rad nekaj omenil...»

Sramežljivo je povesila glavo. Videla je, kam merijo njegove besede. Vendar, ali je mogoče? Spomnila se je zadnjega večera pred poroko. Tudi Ciril ga še ni pozabil. Ali se bo res tako ponižal? Kaj takega skoro ni mogla pričakovati. Toda stric ne zna lagati ter mu mora verjeti. Obraz se ji je začel vedriti kakor nebo po nevihti. Čutila je slično življenjsko moč kakor prej pred viharjem usode.

Mnenje Lončarjevega strica se je uresničilo. Ciril je prišel nekega večera z namišljenim opravkom. Nikamor se mu ni mudilo. Nekaj mu je ležalo na srcu, česar ni mogel tako hitro razodeti.

Ločnik se je rad spominjal umrle žene ter jo je večkrat omenil. Njenih čednosti ni mogel nikdar prehvaliti. Marsikatera solza mu je spolzela ob grenkih spominih po zagorelem licu.

«Hitro jo je spravilo, hitro,» se je užalilo Lončarici. «Ali se ni dalo nič pomagati?»

«Revica je bila vedno bolj rahlega zdravja,» se mu je trgala beseda. «Veliko je trpela.»

«Oh, kako jo je bilo škoda! Na glas sem jokala, ko ji je zvonilo. Skoro nisem mogla verjeti.»

Marjeta je znala prav sladko govoriti. Najprej je poveličevala življenje žene; nato jo je hvalila, kako lepa je bila na mrliškem odru. Otročiček pa je bil kakor angeljček; škoda ju je bilo pokopati. «Kaj boš pa zdaj napravil?» je končala zgovorna ženica.

Ciril je sklenil roki na kolenih in vzdihnil: «Sam ne vem, kaj mi je storiti...»

Lončar ga je gledal nekaj časa, kot bi se mu ne upal svetovati. Nato pa je rekel: «Hm, oženiti se boš moral...»

«Druzega mi res ne kaže. Toda...»

«Nič toda,» ga je krepko zavrnil. «Čim dalje boš odlašal, tem težje se boš odločil. Brez gospodinje je pri hiši narobe.»

Mladi mož je pogledal Albino, ki je ves čas molčala. Skrivaj ga je pogledala tudi ona. Njuni občutki so se spajali; v očeh se jima je zrcalilo enako hrepenenje.

«Albina, ali bi hotela?» je dahnil Ciril komaj slišno. Sam ni vedel, zakaj se je bal izgovoriti.

Zardela je in molčala. Srce se ji je prijetno širilo; vanj je kanila čudodelna kapljica ljubezni. Njene misli so hitele nasproti novemu življenju.

«Moje posestvo je brez dolga,» je nadaljeval po kratkem molčanju. «Manjka samo še gospodinje...»

Spomnila se je nesrečne preteklosti in rekla: «Dobil boš lahko nevesto s tisočaki, ne pa siroto s praznimi rokami...»

Ciril in Lončar sta se spogledala. Tudi materi ni ugajala neprimerna opazka ter je prisiljeno zakašljala.

«Kdor se ponižuje, bo povišan.» Tomaž se je namuznil in pristavil: «Toliko ji bomo dali, kolikor dajo vsaki drugi nevesti...»

«Za denar še nisem vprašal,» se je zagovarjal Ciril, katerega je stričeva izjava očitno vzradostila.

«Pa še deklico boš dobil povrh,» se je pošalil Lončar. «In na tvoje ime so jo krstili...»

«Cirila, pojdi in pozdravi strica!» je Lončarica dejala otroku.

«Ne strica, ampak očeta,» je popravil Tomaž in pomagal deklici, da je zlezla Ločniku v naročje.

«Ali me imaš kaj rada?» jo je vprašal Ciril ter ji dal zavitek sladkorčkov.

Deklica mu je prikimala ter ga objela.

Potem so se natanko domenili. Določili so, kdaj pojdejo na sodišče delat pisma in župniku naročit oklice. Lončar je obljubil nevesti doto in opravo. Nato so nalili kozarce ter trčili ženinu in nevesti na ljubo zdravje.

Na sodišču so hitro opravili. Pismo se je glasilo tako, da dedujeta mož in žena po smrti drug za drugim. Lončar je zapisal doto ter se obvezal, da jo bo odštel na ženitovanju.

V župnišču pa ni šlo tako gladko; tam je nastala neprijetna ovira. Župnik je zahteval od neveste mrtvaški list po umrlem možu, ki mu ga ni mogla pokazati. Peljala se je v mesto, pa tudi tamošnji župni urad ji ga ni mogel izdati. Manjkalo je poglavitnega dokaza — utopljenca, na katerem bi bila istovetnost uradno dognana. Vzlic vsem dokazom usodne smrti je ostal Stopnik Stanislav zapisan v krstnih bukvah pri mestnem župnišču.

Vešči ljudje so odprli nevesti novo pot do potrebnega potrdila. Pristojno sodišče je dobilo predlog, naj proglasi njenega moža za mrtvega. Ugodilo je njeni želji, zaslišalo priče, ki so izpovedale, da so videle Stopnika na obrežju reke, kjer so našli pozneje njegovo čepico in perilo. Na podstavi teh izpovedb je izdalo sodišče po določenem času uradno potrdilo o smrti pogrešanega Stopnika, ki se na večkratni poziv v časopisih ni oglasil. Tako je bila zadeva za nevesto srečno končana.

Preden se je vse to uredilo, je poteklo seveda nekaj mesecev. Albina je morala požreti marsikako grenko opazko. Begali so tudi Cirila, češ, kmalu bo pognala posestvo tako, kot je zapravila trgovino. Mladi mož pa je stal ko hrast v viharju.

IV.[uredi]

Oh, kaj mora vse čutiti
slednje zemsko srce,
kaj prenesti in prebiti,
preden v črno zemljo gre!

Med Leskovjem in Ledino stoji še danes čedno zidana hišica, ki je dobila takrat novega gospodarja. Razpisana je bila javna dražba, na katero je prispelo mnogo kupcev. Pojavil se je tudi tujec z rejeno denarnico. Domačini so takoj spoznali, da ga bo težko premagati. In res ni odnehal prej, dokler ni utihnil slednji dražilec in stisnil rep med noge. Takoj po izvršeni dražbi je odštel odkupnino v gotovini.

Neznanec je imel najmanj pet križev na svojem hrbtu. Morda tudi več, zakaj vitko telo se mu je že nekoliko upognilo. Ako ga ni ukrivila starost, tedaj ga je pritiskalo k tlom neznosno breme življenja. Natančno pa se ni dalo dognati breme življenja. Natančno pa se ni dalo ničesar dognati.

Mož se s sosedi ni posebno ukvarjal. Rekli so mu Samotnik, ker je stala njegova hišica na Samoti. Popolnoma je bil vreden tega imena. Kadar je bil doma, tedaj se je zaprl v sobo, kjer je čital ali pisal. Imel je mnogo knjig, ki so bile pisane v tujem jeziku. Zaradi čedne pisave in znanja jezikov je Samotnik kmalu zaslovel. Ljudem je sestavljal prošnje in pisal oporoke. K njemu so prihajali po nasvete v raznih zadevah.

Kdo je prav za prav Samotnik in odkod je prišel, tega ni nihče vedel. Takrat, ko se je nastanil na svojem novem domu, je prispel po pošti kovčeg z okovanimi robovi. V njem je bilo shranjeno vse, kar je bilo njegovo. Na Ledini si ni dal napraviti drugega kakor nekaj skromnega pohištva.

Samotnik je pogosto odhajal zdoma ter se ni vračal dolgo časa. Kod je hodil, tega ni nikomur zaupal. Ali je odhajal na zabavo ali za zaslužkom, to je bilo hudo uganiti. Morda je imel še kaka druga skrivnostna opravila.

Kdo je ta čudni neznanec, je zanimalo med drugimi tudi Albino, Ločnikovo ženo. Opazila je, da se starec rad ozira za njeno hčerjo, ki je medtem že prekoračila nevarno dekliško dobo. Nekoč jo je bil celo ustavil na poti ter jo prijazno nagovoril. Vprašal jo je, čigava je, koliko je stara in kako je ime njeni materi. Ko mu je odgovorila, tedaj si je utrnil solzo. Kaj ga je neki tako genilo? Najbolj pa se je čudila zaradi tega, ker jo je tujec poklical po imenu.

Vse to je Cirila povedala materi, ker si sama ni mogla tega razložiti. Dražilo jo je, ker jo ustavlja tujec ter jo prijazno nagovarja. Kaj si bodo mislili ljudje, ki človeka tako radi slabo obsodijo.

Mati ji ni mogla ničesar pojasniti. Zato pa je hotela vedeti, ali je Samotnik dostojen v besedi. Skrbelo jo je, da je starec kak ogaben pohotnik, ki nori za mladimi dekleti. Ko je bila še v mestu, je slišala, koliko je med ljudstvom takega plevela.

Hči je njeno domnevanje odločno zanikala: «Mož je prav lepega vedenja. Nikdar še ni izrekel nespodobne besede.»

«Morda pa začenja postopno,» je pomišljala skrbna mati. «Ker se ne upa izvesti takoj, poizkuša počasi, dan za dnevom...»

Dekle se je ustrašilo. Sklenilo je, da se bo nadležnemu tujcu skrbno umikalo, čeprav drži cesta mimo njegove hiše. Tam so hodili z Ledine v Leskovje v cerkev ali po drugih opravkih. Tej poti se je bilo težko izogniti. Bližnjica je držala čez travnike po močvirju, kjer je ob deževju nastopila voda.

Nekoč je sedel Samotnik pred hišo in gledal na Ledino. Bolestni vzdihi so mu dvigali prsi. Debele solze so se izgubljale v gubah njegovega obraza. Nihče ni vedel, kakšni spomini se mu vzbujajo ob pogledu na bližnjo vasico. Tožilo se mu je po Cirili, katere že ni videl dolgo časa. Zakaj se mu prikriva, ko vendar komaj čaka, da bi slišal njeno besedo. Kaj ji je storil, da mu tako nehvaležno vračuje ljubezen?

«Pa je ni naperila Albina zoper mene?» se mu je zazdelo v senci pod drevesom. «Ali me pozna? Ni mogoče! Izpremenil sem se in postaral; brada daje povsem drugačno sliko mojemu prejšnjemu obrazu.»

Naslonil si je glavo, v dlan in podprl komolci s kolenom. Njegove misli so se križale kakor bliski v viharni noči. Na obrazu se mu je poznala slika hudih notranjih bojev.

«Ako bi stopil prednjo, bi ji ponovno uničil vso življenjsko srečo.» Mož se je premislil. Izpremembo svojega načrta je utemeljil po tihem: «Dovolj hudega je že prebila zaradi mene...» To ga je odvajalo, da ni izvršil, kar je nameraval. Vest mu tega ni pripustila.

Bilo je zvečer, ko je zahajalo solnce. Starec je gledal ugašajočo večerno zarjo in naraščajoče sence. Zaglobil se je v bežnost človeškega življenja. Vsak dan se konča z večerom, za njim nastane noč; priroda se zaziblje v mirno spanje. Tako se ponavlja leta in leta. Oh, kako naglo potečejo ure med jutrom in večerom!

Mimo je pridrobila mladenka — Ločnikova Cirila. Prav nič ni mislila, da bo naletela na Samotnika ob tej pozni uri. Ves dan ga ni videla, zato je menila, da je odsoten. Ako bi bila vedela, da je doma, bi bila odšla v Leskovje po drugi poti. Zapazila ga je šele, ko se mu ni mogla več ogniti. Vrniti se namreč ni hotela; hočeš ali nočeš je morala mimo njega.

«Dober večer! Kam pa greš, Cirila?» jo je nagovoril.

Pogledala je v tla ter mu ni odgovorila. Počasi je šla naprej, ne da se je ozrla na desno in levo.

«Počakaj vendar!» ji je zaklical skoro nejevoljno. «Nihče te ne bo napadel in oropal...»

«Jaz vas ne poznam.» Dekle se je nezaupno ustavilo.

«Seveda me ne poznaš in ne veš, kaj trpi zapuščena sirota...»

«I, kdo pa ste vendar?» ga je radovedno vprašala.

«Nekdo, ki je bil srečen samo nekaj hipov, potem pa je ostal sam na svetu...»

«Saj imate vendar svoj dom — lično hišico tukaj ob cesti...»

«Sicer bi bil ljudem v napotje...»

Mladenka se je zamislila: «Kdor si kupi hišo, mora imeti precej denarja...»

«Dal sem vse, kar sem si prihranil...»

«Ali vam manjka sredstev za življenje?» ga je sočutno vprašala.

Odgovoril ji je z izrazom skrbi in bojazni: «Kdo ve, kaj me še čaka, ako me prej ne reši, bela žena...»

«Od gladu ne boste umrli,» ga je tolažila. «Dobri ljudje vas bodo radi podpirali.»

«Seveda, dokler bom mogel hoditi. Toda kadar bom ležal na bolniški postelji?»

«Takrat vas bodo obiskovali...»

«Kdo se bo brigal za siromaka!»

«Tukaj prebivajo dobri ljudje, ki radi podpirajo siromake...»

«Cirila!» ji je rekel ljubeznivo. «Ali mi obljubiš, da me boš obiskala, kadar boš izvedela, da ležim na bolniški postelji?»

«Bom,» mu je obljubila brez odloga.

«Pridi!» jo je zopet povabil. «Razen tebe nimam na svetu žive duše...»

«Zakaj?» je začela pomišljati. Njegovo vedenje ji je bilo predomače. Kesala se je, ker mu je prehitro obljubila.

«Pred odhodom iz življenja ti bom razodel veliko skrivnost,» je odgovoril na njeno vprašanje. «Daj mi roko v potrdilo, da ne boš pozabila dane besede.»

«Kakšno skrivnost?» je plaho poizvedovala.

«Skrivnost usode... Kadar bom zrl smrti v obraz, bova o tem nadaljevala...»

Podala mu je desnico, katere neznanec ni mogel dolgo časa izpustiti. Dekletu je postalo mehko pri srcu.

«Zbogom, Cirila! Pa mamico pozdravi!» ji je dejal ob slovesu. «Glej, da ne pozabiš mojega naročila!»

Prikimala mu je in odšla z naglimi koraki. Samotnik je vstal in gledal za njo, ko je brzela po beli cesti. «Oh!» je pritajeno vzdihnil. Nato si je otrl solzo in odšel v sobo.

Tisti večer je izgubila mladenka strah pred neznancem. Spoznala je, da starec nima slabega namena. Žal ji je bilo, ker ga je napačno sodila. Toda zakaj ji je naročil, naj ga obišče v bolezni?

Kakšno skrivnost ji bo odkril, tega ni mogla umeti.

Kaj ji je povedal tujec, Cirila ni nikomur zaupala. Le materi je izdala njegovo skrivnostno vabilo. Kadar je slišal Ločnik, nista nikdar o tem govorili. Resnemu možu je bil Samotnik popolnoma tuj ter ga je redkokdaj omenil.

Pozdrav, ki ga je izročil neznanec Cirili, je sprejela mati s skrbnim presojanjem.

Samotnik je živel tiho in preprosto. Ni se vtikal v tuje zadeve; bilo je, kakor da ga ni na svetu. Ljudje so ga čislali; kdo je in odkod je prišel, s tem si niso več belili glave. Smatrali so ga za pravega domačina.

Ne tako pri Ločniku na Ledini. Mati in hči nista govorili drugega kakor o čudnem neznancu. Z bojaznijo sta se vpraševali, kaj pomenijo njegove besede. Zakaj noče izdati svoje skrivnosti prej kakor na bolniški postelji? Ali se čudak boji posledic, katerim hoče ubežati čez prag večnosti v zagrobno deželo?

V neprestanem ugibanju se je rodila Ločnikovi materi nova misel. Morda pa je bil neznanec doslej neznana priča, ko si je njen mož končal življenje? Tista tajnost ni najbrž nič drugega kakor moževa oporoka, ki obsega kakšno posebno naročilo. Stane je moral imeti pred smrtjo kako neznano željo. Zakaj je ni neznanec tako dolgo sporočil?

Nekdanji Stopnikovi gospe je bila do tukaj zadeva jasna in razumljiva. Drugače se je sploh ni mogla predstavljati. Toda zakaj se tista skrivnost ne tiče nje, marveč je namenjena njeni hčeri? To ji je delalo nove preglavice. Mučno ugibanje jo je zopet privedlo v mračno meglenost. Skrbno je iskala nagibov, ki silijo starega čudaka, da ustavlja Cirilo ter jo vabi, naj ga obišče v bolezni. Celo po imenu jo je klical in ko mu je segla v roko, si je utrnil solzo. Vsega tega si Albina ni mogla razložiti.

Naposled jo je pričelo jeziti. Prav resno jo je vznejevoljilo, češ, ali nima žena pravice do moževe zapuščine. Naj bo tako ali drugače — mati mora imeti prednost pred otrokom.

Hčeri je ostalo skrito, s kakšnimi predsodki se je borila njena mati. Nekateri ljudje so silno nezaupljivi ter nič kaj radi ne obujajo starih spominov. Ločnici je bilo prirojeno, da ni zlepa potožila, kadar jo je zabolelo. Celo takrat, ko ji je bilo najhuje, je mirno potrpela.

Albina je napela poslednje sile, da bi izvedela, kaj bo povedal tujec njeni hčeri. Ni je zavidala zaradi morebitne sreče; hotela je le preprečiti, da bi hči ne slišala nečesa, kar bi ji lahko škodovalo. Kakor zaneti, drobna iskrica požar, tako uniči včasih kratka besedica mlado življenje.

S tem namenom se je odpravila neko nedeljo v Leskovje do Lončarja.. Strica in Marjete že ni bilo več med živimi. Doma je gospodaril Ivan z ženo in doraščajočimi otroki. Bil je vreden naslednik svojemu očetu.

Mimo Samotnika je stopala Albina prav počasi. Starec se je grel zunaj na solncu. Odkar se je nastanil na Samoti, ga še ni videla tako od blizu. Zdaj ga bo prijela, kaj imata s Cirilo. Moral ji bo pojasniti.

«Dober dan! V senco, pa ne na solnce!» ga je nagovorila, ko si ga je prej natanko ogledala.

«Bog daj! Greje me, greje,» je odvrnil, kakor da se je je ustrašil. Skriti se ji ni mogel, ker jo je prepozno zapazil.

«Nekaj bi se rada z vami pomenila.» Žena je stopila prav blizu njega.

Mož je uganil njeno željo. Vendar je počakal, da je nadaljevala: «Mojo hčer ste povabili, naj vas obišče v bolezni. Temu sicer ne nasprotujem; vedela pa bi rada, kaj ji boste razodeli...»

«Ali se bojite, da bi jo pohujšal?»

«Tega sicer ne mislim, vendar...»

«Bodite brez skrbi. To, kar bo izvedela, ji ne bo škodovalo...»

«Pa zakaj bi jaz ne smela tega izvedeti?» je nejevoljno godrnjala.

«Zdaj še ne,» ji ni mogel ugoditi.

«Zakaj?» Ločnica ga ni umela.

«Zato, ker še ni napočila tista ura... Vsaka reč pride ob svojem času... Dan, ko vam bom mogel ustreči, je morda blizu...»

«Kar lahko zaupate hčeri, ne smete prikrivati njeni materi. Pod nobenim pogojem!»

«Prav gotovo imate isto pravico...»

«Pa mi je nočete priznati...»

«Ne morem... Nikar me ne silite...» Nato je vzdihnil po tihem: «Oh, srce mi bo izkrvavelo!»

Žena se je užalostila. Rekla mu ni posebnega. Zakaj se mu je užalilo?

Videla je, da se ji hoče umakniti. «Kadar zbolim, tedaj me obiščite tudi vi,» je govoril in lezel počasi proti vratom. «Pridite s hčerko... Takrat bom povedal obema...»

«Zakaj šele tedaj?» Stala je nepremično in čakala odgovora. Nikamor se ji ni mudilo.

«Tudi to boste takrat izvedeli...» T je izrekel in odšel v sobo. Obraz mu je. izražal notranje bolečine.

Ločnica je odhajala prav počasi; semintja je pogledala nazaj proti Samoti. Srce ji je utripalo z glasnimi udarci. Samotnik je zrl za njo skozi okno.

«Kdo je ta človek?» se je plaho vpraševala. Vso pot do Leskovja jo je spremljala njegova podoba. Ali ga ni nekoč že videla? Kdaj je že neki čula slične glasove?

Pa si ni mogla prav domisliti. «Ako bi ne imel brk in brade, bi dejala, da je on...» je prišla naposled do zaključka. «Podobna je bila tudi njegova beseda...» Kar stresla se je, ko je izrekla končno obsodbo.

«Morda pa je njegov brat ali sorodnik?» S svojim mnenjem pa zopet ni bila zadovoljna. Brata ji ni Stane, njen pokojni niož, nikoli omenil. Tudi s sorodniki se ni ukvarjal; pri njih ni iskal pomoči niti v največji potrebi. Rajši se je obrnil na popolnoma tuje osebe. Prijateljev ni poznal, ker ga tudi prijatelji v nesreči niso poznali. Že od daleč se mu je vsak izognil, čim je obubožal.

Albina je bila čedalje bolj nemirna. Skrivnosti, katere ji je prikrival neznanec, ni mogla izvedeti. Tukaj je stala kakor pred zaprtimi vrati. Ako bi mogla izvedeti vsaj ime neznanega soseda, tedaj bi morda le našla kako zvezo med njim in pokojnim možem. Vsaj približno bi lahko sklepala in presodila. Brez imena pa ni mogla ničesar dognati.

Ostalo ji je samo še upanje v kakšno nepričakovano naključje. V ta namen je romala na razna božja pota. «Človek ima toliko potreb,» je nekoč omenila svojemu možu. Izkušala ga je, ali so mu morda znane njene zadeve. Kar ohladilo se ji je, ko ji je rekel: «Pa še zame pomoli na svetem kraju.»

Ljudje so začeli naposled nekaj šušljati. Temu in onemu ni bilo prav, zakaj se Samotnik z Ločnikovo Cirilo tako rad razgovarja. Opazili so, da jo čaka nalašč ob cesti. Slišali so celo, da ji je rekel nekoč: «Moja hčerka, pa kmalu se zopet oglasi!» Vselej je gledal za njo, dokler ni izginila za ovinkom. Tedaj je navadno vzdihnil ter si otrl solzo.

Njegovo prijazno vedenje si je vsakdo po svoje razlagal. Beseda je dala besedo, pa je vedela vsa okolica, da se med tujcem in Cirilo plete poročni venec. O tem so nekateri še dvomili, drugi pa so kar verjeli in zbijali šale.

Tisti, ki so dvomili, so besedili: «Iz tega ne bo nič. Med njuno starostjo je preveč razlike. Razen tega pa še nihče ne ve, kdo je in odkod je prišel. Ločnik ne bo nikdar dovolil...»

Oni pa, ki so verjeli, so zabavljali: «Dedec ima denarja ko črepinj in svojo hišo... Tudi njena mati je vzela tujca, ki ji je zapravil doto... Dekle je iz njenega gnezda...»

Nekateri pa so odobravali: «Cirila ima prav... Starec se bo kmalu poravnal... Hiša bo pa le ostala...»

Take in enake govorice Ločniku niso prišle na ušesa. Mož je bil preresen za prazne marnje. Najrajši se je pogovarjal o kmetijstvu. Albina pa je imela svoje znanke kakor mnoge stare ženice. Te so ji mnogo, mnogo natvezle.

K Ločniku je zahajala med drugimi tudi branjevka Jegulja. Tako so ji rekli zato, ker se je plazila potuhnjeno kakor kača. Nekoč je prišla skrivnostno kakor prikazen. Ločnik in Cirila sta bila na polju.

«Ali si sama?» je nagovorila gospodinjo in gledala zvedavo krog sebe. Babnica je bila vesela, ker je prišla ob pravem času. Sedla je na prag in nadaljevala zgovorno: «Pravijo, da se boste ženili... Kje pa imate nevesto? Ne vem, ali bi ji čestitala ali bi jo pomilovala?»

Albina je o vsem tem že nekaj slišala, zato je dejala: «Eh, beži, beži! Kdo pa je naredil slona iz komarja?»

«Kdo?» Jegulja jo je nejevoljno pogledala. «Vrabci že čivkajo na strehi.»

«Bodi vendar pametna. Prvič ni res in drugič ni mogoče. Kdo neki širi tako neumnost? Kje si jo pobrala?»

«Pravili so mi. Grešnika ne smemo imenovati, kadar govorimo o grehu. Vendar pa naj bo tako ali tako — ne bilo bi napačno...»

«Franca, tak daj si dopovedati.» Albina je bila že nejevoljna.

Jegulja se ni zmenila ter je modrovala: «Samotnik je menda neki silno bogat. Nihče ne ve, koliko ima denarja...»

«Seveda, kdo bi vedel, ako ga niti ne poznamo...»

Ženišče se ni dalo motiti. Dejalo je važno: «Samotnik z ljudmi res ne občuje, za Cirilo pa se zelo rad ozira. In to mora nekaj pomeniti...»

Albina jo je zavrnila pol resno in pol v šali: «Na vsem tem je prav toliko resnice, kakor če bi trdili: «Jegulja in Samotnik se bosta poročila...»

Branjevka se je prisiljeno nasmejala. Takih ugovorov ni mogla trpeti. Drugod so ji nastavljali ušesa. Nihče je ni vprašal kako ali zakaj — tukaj pa taka upornost. Zato jo je zgrabila nejevolja. Rekla ji je vsa užaljena: «Albina, iz revežev se ni treba norčevati.»

«Meni ni treba tega očitati.» Tudi Ločnico je vznejevoljilo.

Jegulja je nejevoljno zasmrčala. «No, pa pojdem,» je hotela oditi.

Gospodinji je bilo žal, ker se je tako nerodno izrazila. Ženica je bila silno zamerljiva. Maščevala bi se bila s tem, da bi jo bila razvpila kot hudobno žensko. «Zato se je pa mož utopil,» tako jo bo vsakomur posebej očrnila.

To je morala preprečiti s pohlevno besedo. Brž je stopila k omari ter ji urezala velik kos kruha. Babnica je vsa pomirjena nastavila košaro, kamor je devala vse, kar ji je kdo podaril.

«Kaj imaš pa tukaj?» Albina je zapazila v njeni košari umazan listič — prazen ovitek od nekega pisma.

Jegulja je bila varčna in pohlepna ženica. Vse, kar je našla na poti, je pobrala in spravila v košaro. Vaški hudomušniki so ji nalašč polagali na cesto stare žeblje, škatle in drugo ropotijo. Ženica je vsako reč skrbno shranila.

Tisti ovitek je našla na cesti pred Samotnikovo hišo. Pobrala ga je, ker je potrebovala papir za zavijanje semena, ki ga je prodajala in kupovala. Izgubil ga ni nihče drugi kakor Samotnik. Naslov, ki je bil označen na ovitku, se je glasil: «Stanislav Stopnik, hišar, p. Leskovje.»

Albini je puhnila v glavo silna vročina. Nato jo je streslo kakor ob mrazu pozimi. Zardela je in obledela. Izpregovorila ni nobene besede. Branjevka ni opazila njene izpremembe, ko je odhajala s košaro.

Doma je poiskala Ločnica najbolj skrit kotiček, kjer se je zatopila v skrivnost usode. Prav za prav bi bila morala oditi na polje, a ni bila sposobna za nobeno delo. Noge so ji bile trudne, roke pa težke in okorne. Njene misli so bile plahe kakor ptice pred bližajočo se nevihto...

«Stanislav Stopnik...» je ponavljala tiho v svojem srcu. «On, ki si je vzel življenje, je tukaj... Ustal je iz hladnega groba... To je tista skrivnost, katero hoče razodeti svojemu otroku...»

Zopet je ponovila njegovo ime in nadaljevala: «Zadnjič sem ga spoznala po besedi in vedenju... Nisem se motila. Seveda se je postaral in opešal. Mnogo je moral pretrpeti.»

«Pa čemu odlaša?» si je belila glavo. «Zakaj se zatajuje? Povedal naj bi dekletu, da je njen oče, in meni, da sem njegova žena, kateri je povzročil toliko žalosti in groze.»

Ob zadnji besedi je zatrepetala po vsem telesu. Kaj poreče Ciril, ki je osrečil zapuščeno vdovo? Kako močna je bila njegova ljubezen! Vse ji je odpustil in pozabil; nikdar ji ni omenil minilih časov. Zdaj pa bo stopil predenj on, ki ga ni nikdar poznal, ter bo razdrl njuno zakonsko srečo. Ljudje bodo obračali jezike. Koliko bo sramote!

«Moj Bog! Kaj naj storim?» se je zvijala v strahu in skrbi. «Ali naj povem Cirilu, kdo je neznanec, ki prebiva na Samoti? Ali naj pokažem hčeri njenega očeta?»

Čutila je, kako hudo ji bo to storiti. Toda še težje ji bo molčati in čakati usodnega razkritja. Vest ji bo očitala zakonsko nezvestobo. Storila je velik greh, za katerega se bo morala že na tem svetu pokoriti.

Vprašala se je, kakšnega greha je prav za prav kriva in katera zapoved ga prepoveduje. Ali se je prenaglila ali zaletela? Priče so vendar izpovedale, da je Stane odšel v smeri proti reki. Nihče ga ni videl, ko se je pognal z obrežja med valove. Našli pa so njegovo čepico in zavitek s perilom. Zakaj jo je tako nezmiselno prevaral? Njegova krivda je; zaradi tega je ne more nihče obsoditi.

O veljavnosti prvega ali drugega zakona Albina ni mogla pravilno sklepati. O takih kočljivih zadevah ni bila poučena. Toda kam naj se obrne, da bi hitro izvedela? Kdo ji bo vse to prav razložil in molčal obenem? Kako naj prepreči pohujšanje in sramoto?

Zatekla se je k svojemu spovedniku. Tam, kjer izginjajo zmote in slaba dejanja kakor težki kamni v morje pozabljenja, si je poiskala utehe in nasveta. Prosila je Boga, naj ji razkrije skrivnost usode. Poslušal jo je njegov namestnik. Ko mu je razložila vse, kar jo je težilo, je odšla potolažena iz cerkve. Odložila je mučno breme.

Odslej se je ravnala tako, kakor ji je bilo svetovano. Čakala je vdano in mirno, kdaj se bo dvignila zavesa. Vesti se je morala tako, da ni vzbujala pozornosti. Z neprevidnim poizvedovanjem bi pospešila le razkritje. Ako je Samotnik res njen prvi zakonski mož, tedaj je mogoče, da bo na tihem le spoznal svojo krivdo ter ji prizanesel. Ali pa se sploh ne imenuje tako, kakor je videla zapisano na ovitku. Kdo ve, odkod je zanesel veter tisti papir in komu je bil namenjen? Na svetu je mnogo ljudi z enakimi imeni.

Tako ji je bilo rečeno ob studencu milosti v spovednici. Zato ni smela o tem dvomiti. Včasih pa se jo je vzlic temu polotila tiha žalost. Tedaj je pričela milo jokati. Tihe solze so ji razorale velo lice, lasje so ji vedno siveli. Hrbet ji je bil vsak dan bolj upognjen.

S strahom je opazoval Ločnik njeno izpremembo. Silil jo je, naj gre k zdravnku, pa ga ni poslušala. Tudi prošnje njenih otrok je niso genile. «Saj nisem bolna,» jim je zatrjevala. «Starosti pa itak ne prepreči nobeno zdravilo.»

*

Prav tako naglo je hiral in pešal tudi neznanec na Samoti. Hodil je le še sključen ob palici ter se zravnal, kadar se je pri kom ustavil. Noge je že kar vlekel za seboj. «Mož ne bo več dolgo trave tlačil...» Tako so menili sosedje in niso se motili.

Nekega jutra ga ni bilo več na solnce. Ostal je v postelji in kašljal, da se je čulo na cesto. Ljudje so ga kmalu pogrešili; vedeli so, da zaradi oslabelosti ni mogel od doma. Branjevka Jegulja ni mogla strpeti, da bi se pri njem ne oglasila. Vprašala ga je, ali kaj potrebuje.

«Sam Bog te je prinesel!» ji je bil hvaležen. Podaril ji je nekaj drobiža ter jo naprosil, naj pove pri Ločniku, da je nevarno obolel.

«Zakaj samo pri Ločniku?» so se vpraševali sosedje. Vsakdo bi mu bil rad postregel. Ni jim bilo prav, ker je čudak izbiral.

Ugibali so to in ono, pa niso mogli pogoditi, kaj veže Samotnika na Ločnikovo Cirilo. Zopet so govorili o ženitvi, češ, da bo poroka na bolniški postelji. Pri tem so delali različne opazke. Tisti, ki so verjeli, pa so obenem tudi dvomili. Kaj pravega in zanesljivega ni nihče vedel. Vse je ostalo pri ljudskih sodbah in govoricah. Zakaj se možak ne ukvarja razen s Cirilo z nobeno drugo žensko v okolici, je je bilo mnogim najtežje umeti.

Zvečer tistega dne sta se odpravili Ločnica in njena hči na Samoto. Materi je nemirno utripalo srce, Cirila pa ni mogla dočakati, kaj bo izvedela od neznanca na bolniški postelji.

«No, vendar!» Bolnik ju je pričakoval ves dan do poznega večera. Ko sta stopili v sobo, se je nekoliko dvignil ter ju poprosil vode, zakaj silno ga je žejalo.

Nato ju je pozval, naj sedeta k postelji. Sedli sta tako, da sta mu gledali v obličje. Dolgo se je boril starec sam s seboj, preden je začel govoriti.

Obraz mu je izražal silnost notranjega boja. Tudi njegova beseda je razodevala strašno trpljenje.

«Albina, ali me poznaš?» se mu je naposled izvilo iz prsi.

«Stane!» je kriknila, še preden je izgovoril zadnjo besedo. Ni se mogla več premagovati.

«Da, jaz sem!» je pritrdil z vzdihujočim glasom.

«Pa ti, Cirila, hčerka moja, ti me seveda ne moreš poznati...»

Prijel jo je za roko ter jo pritisnil sebi na lice. Dekle je vprašujoče gledalo mater, ali je ravnalo prav, ker je dovolilo, da se je tujec pobožal z njeno desnico.

«Cirila, poglej, tvoj oče!» ji je mati pojasnila. Njeno besedo je spremlal jok in solze so ji neprenehoma lile po obrazu.

Hči je nejeverno, zrla na mater in rekla: «Moj oče je vendar že umrl! Kolikokrat ste mi o tem pripovedovali!»

«Ne, ni umrl...» je bolnik počasi odgovoril. «Samo umaknil se je svoji nadlogi in hudobnim jezikom. Drugo mu ni kazalo.»

«Stane!» Albina ga je očitajoče pogledala. «Zakaj si mi storil toliko žalost?»

«Vem, da nisem prav ravnal,» je priznal skesano. «Albina, ali veš kako je bilo...? Nisem mogel drugače...»

«Na obrežju reke smo našli tvojo čepico in tvoje perilo. Tako je bilo dovolj jasno dokazano, da si si končal življenje...»

Ločnici je bilo čedalje huje pri srcu. Cirila pa je naslonila svojo kodrasto glavo očetu v naročje.

Bolnik se je igral s prsti hčerine roke in tolažil ženo: «Ne jokaj se, Albina! Ničesar ti ne očitam... Jaz sem kriv temu, kar se je zgodilo. Ti nisi ničesar zagrešila...»

Odkrito priznanje je pomirilo trpečo ženo. Pripovedovala mu je, kako je po njegovi dozdevni smrti zapustila mesto in odšla z otrokom k Lončarju, ki jo je sprejel z odprtimi rokami. Dobri stric — Bog mu daj nebesa! — je pozabil vse, kar je napačnega storila. Objel jo je kakor oče izgubljenega sina.

Tukaj se ji je ustavila beseda. O možitvi ji je bilo hudo govoriti. Ali naj mu pove, da ga je dala proglasiti za mrtvega, zato da bi se lahko poročila? Ne, tega ni mogla storiti. Možu bi zadala novo bolečino. Njena volja se je temu upirala.

Stopnik je opazil njeno mučno zadrego. Smilila se mu je, zato je ni silil, naj nadaljuje. Zaradi izpremembe ji je začel opisovati svoje doživljaje. Priznal ji je, da je bil njegov skrivnostni odhod od doma dobro preudarjen. Skrivaj si je pridržal toliko denarja, kolikor ga je zadostovalo za potovanje. Res je obesil na grm svojo čepico in odložil perilo. Tako je hotel zabrisati za seboj vsako sled življenja.

Šel je peš do prve postaje zunaj mesta. Tukaj ga ljudje niso toliko poznali, zato se je med njimi lahko nemoteno gibal. Odpeljal se je s prvim večernim vlakom.

V tujini je našel delo v neki tovarni. Sprva se je komaj preživljal; kar je pristradal, toliko si je prihranil. Sčasoma pa je prišel do boljšega zaslužka. Tedaj se mu je pričelo množiti imetje. Njegovi prihranki so rasli od dneva do dneva.

Pričela se mu je smehljati boljša bodočnost. Vendar pa ni bil srečen; srce mu je bilo prazno, zmeraj mu je nekaj manjkalo. Njegove misli so bežale nazaj v rodno mesto. Tam so iskale ženo z nepreskrbljenim otrokom. Videl ju je v pomanjkanju in bedi. Slišal je njuno vzdihovanje; njune solze so ga pekle ko razbeljeno železo. Zavedal se je strašne krivde, katere se ni mogel znebiti. Povsod mu je bila nadležna spremljevalka.

Zavest, da je onesrečil svojo družino, ga je morila dolga leta. Čim bolj je zatiral in odganjal skrivnostne očitke, tem glasneje so kričali za njim ter mu ustavljali korake. Večkrat je zamahnil z roko, kakor bi podil nadležne muhe, pa jih ni mogel odpoditi. Našli so ga povsod na vsakem kraju. Posebno glasni in zbadljivi so bili, kadar so ga zalotili na zabavi.

Tedaj so mu oponašali: «Tukaj se naslajaš in kratkočasiš, žena pa nima skorjice, da bi nasitila otroka. Poglej, kako vzdiguje svoje nežne ročice! Morda nista danes še ničesar zaužila. Ker ni mogla plačati najemnine, so jo vrgli z otrokom vred na cesto. Kdo ju bo vzel pod streho?»

Tako očitanje vesti mu je vselej skalilo dobro voljo. Naslonil je glavo v dlan in utihnil. Največkrat je vstal in zapustil družbo.

Ko je z leti opešal ter ni mogel več delati, se je vrnil v domovino. Prišel je v rodno mesto, da bi poiskal ženo in otroka. Zdaj bo popravil, kar je bil poprej zanemaril. Kupil si bo s prihranki pripravno domačijo, kjer bo prostora za vse tri: zanj, za ženo in za otroka. Gledal bo, da bo nekaj denarja še ostalo. Tako bodo na starost preskrbljeni.

O ženi in otroku ni mogel v mestu ničesar izvedeti. Nihče ni vedel, kam sta izginila. Obiskal je nekatere znance, ki so ga komaj še spoznali. Nekaj jih je med tem časom že pomrlo. Bolj kakor drugod se je čutil osamljenega v domačem mestu. Zaželel si je proč — tja, kjer bi našel ženo in edino hčerko.

Srce ga je gnalo v Leskovje k Lončarju. Tam bo vsaj kaj zanesljivega izvedel. Povedali mu bodo, kje sta Albina in Cirila, ki je že dorasla. Prav nič ga ne bo poznala. Ko je odhajal, je ležala v zibeli... Žena ga je klicala, naj se vrne... Njen klic ga je preganjal dolga, dolga leta...

V Leskov ju je nastopil kot neznanec. Vpraševal je previdno po ovinkih. Izvedel je, česar se ni nadejal. Albina je prišla iz mesta kot zapuščena vdova. Ločnik je osrečil njo in otroka. Na Ledini je našla novo domovanje.

Kakor bi mu bil porinil nož v srce, tako ga je zabolelo ob tej novici. Lahko bi bil stopil prednjo in zahteval svoje pravice. Kot prvemu možu bi jih ne bil mogel nihče odreči. S tem pa bi bil ponovno uničil njeno družinsko srečo. Dovolj gorja ji je že povzročil, ker jo je zapustil v pomanjkanju z nepreskrbljenim otrokom. Naj jo li vrže naposled še v sramoto?

Ne, tega ni smel storiti. Zato je sklenil ostati nepoznan v njeni bližini. Kupil si je hišico na Samoti; tukaj je hotel preživeti bedno starost.

Z Albino ni iskal nobenega stika, pač pa se je odločil, seznaniti se s Cirilo. Dekle pa se mu je sramežljivo umikalo. Kdo ve, kaj si je mislilo o nadležnem starcu in kako je obsojalo njegovo vsiljivost! Kolikokrat se je na tihem razjokal; solze so mu olajšale trpljenje, ki ga je čutila njegova očetovska ljubezen.

Vzlic njegovi prijaznosti se ga je hči vedno bolj ogibala. Kakor je bilo videti, se ji je kar studilo njegovo vsiljevanje. Da bi ovrgel njeno, domnevanje in ustvaril o sebi boljše mnenje, ji je obljubil razodeti veliko skrivnost na bolniški postelji. Nocoj je vse to dovršil. Zdaj se je odkritosrčno izpovedal in pričakuje odveze — odpuščenja.

Albina ga je verno poslušala. Ko je nehal, se mu je ginjeno zahvalila: «Stane, Bog naj ti povrne, ker si me obvaroval sramote. Prav. zares sem vesela, ker te zopet vidim. Ako bi bila le količkaj slutila, da si živ, bi se ne bila poročila.»

«Odpusti, Albina!» Prijel jo je za roko in nadaljeval proseč: «Odpusti, ker sem ti povzročil toliko bridkosti! Odšel sem brez srca in brez skrbi, kako se boš preživela.»

Potrtega moža so oblile solze kesanja. Besede so mu počasi onemele. Nepremično je gledal ženo in čakal, kaj mu bo odgovorila.

«Stane, vse je odpuščeno!» je izrekla z globokim občutkom. «Pa tudi ti mi odpusti, ker sem te zavrgla...»

«Vem, da nisi tega storila nalašč...» Mož ni mogel izgovoriti do konca. Cirili je zažarela otroška ljubezen do svojega očeta. Tesno se ga je oklenila okrog vratu ter ga poljubovala. «Oče, moj dragi oče!» je ponavljala. Žal ji je bilo, ker doslej ni marala z njim občevati.

Bolnik je začel zopet po kratkem molku: «Albina, nikar nikomur ne pravi, ako nočeš, da bi ljudje o tem govorili. Tudi kadar umrjem, ne kaži žalovanja. Dovolj mi bo, ako mi ohraniš v svojem srcu iskrico tihega spomina...»

Hčeri pa je dejal: «Cirila, hišica in vse, kar imam, je tvoje. Tamle v omari med obleko hranim svojo oporoko...»

Nato je ponovno utihnil. Povedal je vse, kar je imel na srcu. To mu je olajšalo vest, srce se mu je umirilo. Tudi si je moral odpočiti, zakaj govorjenje ga je utrudilo.

Ločnica je odšla domov, ko se je že popolnoma stemnilo. Hči pa je ostala pri očetu ter mu stregla s pravo otroško ljubeznijo. Ljudje so ji zavidali; domišljali so si: «Samotnik ima še denar, katerega bo pograbil tisti, ki bo pri njem ob poslednji uri.» Kaj drugega se ni nikomur sanjalo. Sodili so, da se mu hoče prikupiti.

Albina je bila vedno bolj zbegana in potrta. Mučil jo je spomin na preteklost. Mož je kmalu nekaj zaslutil ter jo nagovarjal, naj mu odkrije svojo bolečino. Tega pa ni smela storiti. Takoj jo je opozorila zavest, da mora molčati. Niti svojemu možu se ni upala izdati skrivnosti usode. Kdo ve, s kakšnimi občutki bi bil sprejel to nepričakovano novico? Premagovati se mora vsaj tako dolgo, dokler živi on, ki leži nepoznan na bolniški postelji. Do tedaj pa je morala trpeti in molčati. Trpljenje ji je spletalo venec zasluženja.

Naposled je napočil dan rešitve. V Leskovju je zaplakal mrliški zvonec kakor takrat, ko se je Albina vračala iz mesta. Tisti večer je zvonilo Ločnikovi ženi, zdaj pa pojo zvonovi njemu, ki ga je takrat objokovala v mnenju, da si je vzel življenje.

Mati in hči sta si nadeli žalno oblačilo. Marsikoga je presenetilo njuno čudno vedenje; sosedje so se dregali s komolci ter si šepetali na ušesa. Zgovorne ženice so kar mrle od radovednosti in ugibale, kaj naj to pomeni.

Trenotek razkritja se ni dal več odložiti. Žalujoča žena se je razjokala ob mrtvaškem odru in odgrnila zaveso, ki je zakrivala toliko časa nepojasnjeno skrivnost usode.