Skrivnost občinske sirote

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Skrivnost občinske sirote
(Povest.)

Soteščan
V originalu je lokacija vejice in tropičjem pred končnim narekovajem rabljena neenotno, rabo smo poenotili tako, da je tropičje oziroma vejica vedno zapisana pred končnim narekovajem, in ne po njem.
Izdano: Domovina 15/46–53, 16/1 (1932-1933)
Viri: dLib 15/46, 47, 48, 49, 50, 51, 52, 53, 16/1
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Poglavja I. II. III. IV. dno

I.[uredi]

Po nenavadno hudi zimi je nastopila topla vigred. Vrhovci, naveličani dolgega počivanja, so hiteli na polje pripravljat zemljo za prvo setev. Prijazna vasica Vrhovje, kakor so jo imenovali po legi kraja, leži nekoliko više nad ravnino. Obrnjena je proti solncu, ki jo boža ves ljubi dan od jutra do večera. Tukaj skopni sneg poprej kakor v dolini. Čim potegne veter, izgine mokrota.

Košir se je prvi poslovil od toplega zapečka. Na polje se mu še ni mudilo. Tamkaj se zemlja še ni popolnoma osušila. Odpravil se je v Laze kopat celino. Tako je storil vselej, kadar je pričakoval družinski prirastek. Za vsakega novega člana njegove družine je obdelal novo njivo.

Razen Gladeža, vaškega skopuha in oderuha, je bil Košir med Vrhovci najboljši posestnik. Njegove misli so bile zbrane le pri delu, vedno je premišljal in preudarjal. Kar je začel, mu je uspelo. O njem je veljal pregovor: «Ako izpusti vrabca, ujame goloba.» Sreča mu je bila zvesta spremljevalka.

Razumni mož se ni nikdar ponašal s svojim delom. Vedel je, da ga osrečuje blagoslov njegovih pokojnih staršev. Vsako nedeljo je šel na pokopališče, na grob svojih nepozabnih roditeljev. Tu se je z njima prav iskreno pogovarjal. Vprašal ju je za svet, preden je začel kako delo. Z njima se je posvetoval, kam naj posadi krompir ali vseje pšenico. Za kar se je odločil ob njunem grobu, to je tudi izvršil. In vselej jo je pogodil.

Tudi misel, naj koplje v Lazu celino, mu je prišla na pokopališču. «Pa krompir posadi,» se je glasilo skrivnostno naročilo. «Taka zemlja je spočita ter boš obilo pridelal.»

Nabrusil je rovnico in sekiro. Treba je bilo sekati grmovje in rvati korenine. Tudi kamenje je moral odstraniti. Čim je zadel z orodjem ob kamen, je spoznal po glasu, ali se bo dal spraviti z mesta. Potem je zasadil železen drog ter ga izluščil iz zemlje. Ako ga ni mogel omajati, tedaj ga je odbil s težkim kladivom.

Kopanje celine, kakršna je bila v Koširjevem Lazu, je bilo silno naporno. Moža so skelele roke, ki so se mu pozimi pomladile. Na njegovi dlani so nastali krvavi žulji. Na čelu se mu je zbiral znoj v debelih kapljah. Kosti so mu v hrbtu kar škripale.

Peter, kakor je bilo ime Koširju, je bil dober poznavalec svoje okolice. Delal ni le z rokami, marveč tudi z razumom. Kadar je dvignil iz zemlje kamen, tedaj je izkušal tudi dognati, koliko let približno je ležal na tistem mestu. Prav tako je ugibal, ko je izkopal štor ali korenino.

Vdrtina, katero je zapazil nedaleč od sebe, mu je delala velike preglavice. Pozornost se mu je večala od trenutka. «Zakaj se je tukaj vdrla zemlja?» si je belil sivo glavo. Naslonil se je na rovnico ter se zamislil.

Vdrtina je bila porasla z gosto drobno travo. Morda je stalo tukaj drevo, ki ga je pred leti podrl vihar, ali pa je bilo izpodkopano. Toda Košir se ni mogel domisliti, kdaj bi naj se bilo to zgodilo. Najbrž pred mnogimi leti — takrat, ko je bil še otrok, zato se tega ni spominjal. Pozneje ni bilo na njegovem zemljišču nikake izpremembe. Tudi kamenja mu ni nihče premaknil, da bi ne bil opazil.

Njegov pokojni oče ni bil tako natančen. Lahko mu je kdo kaj prestavil ali odnesel. Mož se ni brigal za take malenkosti. Kadar je kaj pogrešil in slutil, da mu je nekdo izmaknil, tedaj je navadno rekel: «Potreben je bil.» Peter je bil nekoliko drugačen. Njegovo bistro oko je zapazilo vse.

Pozornost, katero mu je vzbudila domišljija, se je kmalu ohladila. Od vdrtine je bil oddaljen le še nekaj korakov. Pomiril se je z mislijo, da usedena zemlja tukaj nič posebnega ne pomeni. Morda je nekdo izkopal kamen ali pa so se igrali otroci. V Koširjevem Lazu je bil nekdaj pašnik, kjer so se shajali bosonogi samosrajčniki, ki so pasli živino.

Misli so se mu križale in menjavale. Hotel jih je razpoditi. Visoko je dvigal rovnico in mahal po koreninah. Metal jih je na kupe, kamor je zlagal tudi posekano grmovje. Mora se posušiti, da bo rajši gorelo.

Mož je dokopal do vdrtine. Tukaj je bila zemlja mehkejša, kakor da je bila prekopana. Rovnica se mu je zarila globoko v rahlo prst, da jo je mogel komaj izdreti. Presenetilo ga je tudi, ker je pod ostrino orodja nekaj zaškrtalo. Zadeti je moral ob kamen ali ob staro železo. Tako si je mislil v prvem trenutku.

Obrnil je debelo rušo, pod katero se je premaknilo nekaj okroglega. Domišljal si je, da je izkopal leseno kroglo ali kepo gline. Natančno ni mogel vedeti, ker se je predmeta okrog in okrog držala rjava ilovica. Preden je neznano reč očistil z ostrim klinom, je trajalo nekaj časa. Nenadno se mu je zgubačnilo čelo; stresla se mu je roka, zakaj pred njim je ležala človeška lobanja. Mož se je naslonil na rovnico in motril skrivnostno najdbo.

V prvem trenutku si ni mogel ničesar pojasniti. Kako naj odgovori na vsa vprašanja, ki so nastala v razburjeni domišljiji? Misel se je vrstila za mislijo, a ni vedel, pri kateri naj bi se pomudil. Vsekakor je bilo treba razmišljati o skrivnostnem umoru, katerega žrtev naj bi bila tukaj pokopana. Po naključju je našel grob, za katerega ni vedela živa duša. A kje je morilec? To vprašanje mu je stopilo v ospredje.

Peter ni bil zadovoljen s površnim domnevanjem. Seči je hotel do dna in vse natanko presoditi. Najprej se je ozrl okrog sebe in pozorno premeril bližnjo okolico. Videl je, da čez njegov Laz ni bilo nikdar nobenega prehoda. Najbližja pot je oddaljena od tega kraja dobre četrt ure.

Umor se ni izvršil podnevu, ker so hiše preblizu pota.

Potem si je ogledal lobanjo. Pazno je prešteval bele kosti in meril udrtine, kjer so bile nekdaj oči in usta. Prav nič se ni poznalo, ali je to ostanek moške ali ženske osebe. Iz vsega tega je sklepal, da se je moral umor izvršiti pred mnogimi leti. O njem pa domača zgodovina ničesar ne omeni. O takih dogodkih stari ljudje tako radi pripovedujejo, o kakem tajnem umoru pa še ni slišal govoriti.

Košir se je ponovno zamislil. Mnenje, ki se vrine človeku v naglici, ni povsem pravilno ter ga je treba še popraviti in izpopolniti. Potrdil si je, da so skrivnostni umori mogoči ponoči in pri belem dnevu. Roparski napadi niso tako redki primeri. Tudi o tem je že slišal, da je ta ali oni brez sledu izginil. Tukaj pa se ne spominja podobne govorice.

Položil je lobanjo na bližnjo skalo ter jo pokril z žepnim robcem. Nato je pričel kopati, da bi našel še druge telesne ostanke. Kopal je na široko in na globoko. Pazno je brskal po prsti in obrnil slednjo rušo. Pa ni mogel ničesar najti.

Zopet se je ubijal in si belil glavo. Ako je bilo tukaj pokopano truplo, tedaj tudi kosti niso strohnele. Načel bi vendar kak ostanek obleke. Vse je kazalo na to, da je bila lobanja od nekod prinešena. To je bila velika uganka.

Vedel je za shrambo mrtvaških kosti na domačem pokopališču. Tudi to mu je bilo znano, da fantje marsikaj napravijo, da pokažejo pogum. Tisti, ki je najbolj pogumen, se odloči, da pojde po mrtvaško glavo. S tem dokaže, da ne veruje v strahove. Marsikomu pa zleze srce v hlače ter se zboji med potjo in pobegne. Morda je prav tukaj vrgel od sebe lobanjo, katero je na pokopališču v naglici zagrabil. A zakaj jo je zakopal, tega si ni mogel razložiti.

Možu se ni ljubilo več kopati. Srce ga je vleklo nekam, kjer bi izvedel, kako je prišla lobanja v njegovo zemljo. Ali jo je skril morilec, da bi zabrisal sled za zločinom? Kje naj išče človeka, ki bi mu to povedal?

Sklenil je, da bo pustil lobanjo na skali, kamor jo je bil položil. Ako bi jo nesel domov, bi preplašil ne le svojo družino, marveč vse Vrhovje. Kdo ve, kakšne sitnosti bi naposled nastale radi tega. Pred leti so se zagovarjali fantje pred sodiščem, ker so vzeli ponoči za stavo križ s pokopališča.

Ta sklep je napravil Košir v naglici, zato se ni mogel ločiti od lobanje. Spomnil se je pripovedke o mladeniču, ki je šel z vasovanja. Na poti je našel mrtvaško kost, kakor pravi pesem:

«Srečala ga je mrtvaška kost
in govorila božja modrost:
‚Poberi me, ti žal ne bo,
me nesi na zemljo žegnano.‘»

A fantič je ni poslušal. Sunil jo je z nogo, da je odletela s poti med trnje in koprive. In zopet nadaljuje pripovedka:

«Mrtvaška kost izpregovori:
‚zakaj me suvaš, fantič ti?
Preden bo trikrat beli dan,
mrtev boš in pokopan.‘»

Grožnja, katero navaja pripovedka, se je uresničila. Mladenič je še tistega večera umrl.

Košir ni bil bojazljiv, pa tudi ni veroval v vraže. Misel na starodavno pripovedko mu je kmalu izpodrinilo mnenje, da je bolje, ako shrani lobanjo. Ako bi jo nesel takoj na pokopališče, bi vzbudil preveliko pozornost. Povpraševanja bi ne bilo ne konca ne kraja. Nastale bi razburljive govorice, ki bi dvignile mnogo prahu, v temo pa bi najbrž ne posvetile.

Peter pa je hotel izvedeti resnico brez sodelovanja kake druge osebe. Imel je mnogo prijateljev, katerim pa ni vsega zaupal. Sam nase se je najbolj zanesel. Kadar je delal z drugimi, se mu ni tako gladko obneslo. Naletel je na neprijetnosti, ki so se končale s prepirom in naposled je ostalo sovraštvo.

Vse to je Košir globoko premislil, preden jo je mahnil proti domu. Na rami je nesel rovnico, pod pazduho pa lobanjo, zavito v žepni robec. Ko se je približal vasici, je stisnil lobanjo pod suknjič. Nihče ni slutil, kaj skriva pod obleko.

II.[uredi]

Tisto popoldne proti večeru je prilezla h Koširju stara Polona, občinska sirota. Spremljala jo je sosedova dekla, ki jo je z desnico opirala, v levici pa je nesla njeno košaro. V njej je hranila ubožica vse svoje borno imetje — nekaj perila in najpotrebnejšo obleko. Drugega ji usoda ni podelila na stara leta.

«Spet sem tukaj, da vam bom nekaj dni za pokoro.» Tako je nagovorila sirota Koširko, ki jo je sprejela na pragu.

«Nič ne de, Polona,» je odgovorila Koširka z običajno ljubeznivostjo, katero je vedno kazala do siromakov. «Revica si in radi te imamo.»

Vzela je njeno košaro ter jo postavila na klop ob peči. Starica je sedla in prislonila palico v kot zraven sebe. Z nogami se je oprla na podnožnik. Pri peči je bilo siroti najljubše mesto pozimi in poleti. Tukaj je molila in dremala.

Polona je bila mirna duša, vedno potrpežljiva v trpljenju in z vsem zadovoljna. Ako ji niso dali kakega lahkega dela, tedaj je sedela tiho na svojem mestu. Nikjer se ni vtikala v domače zadeve. Rada je pestovala otroke, s katerimi je znala prav živahno kramljati. S tem se je prikupila dobrim mamicam, ki so njeno negovanje hvaležno vračale. Kadar je zacvrčalo v kuhinji in zadišalo, tedaj se je starka takoj pričela oblizovati. K solznimi očmi je sprejela vsak priboljšek ter se ni mogla dovolj zahvaliti.

V občini je bilo mnogo hiš, kjer se je ubožici dobro godilo. Gospodinjam se je smilila, pa so ji rade postregle. Posebno na Vrhovju so poznali njeno bedno preteklost. Starši so ji pomrli v prvih otroških letih. Sirote se je usmilil sosed Gladež, prav za prav se je polakomnil denarja, ki mu ga je dajala občina za prehrano. Ko je odrasla, mu je morala delati zato, da jo je pozneje pognal od hiše.

To je bilo vse, kar so vedeli občani o njeni mladosti. Vsem je bilo prav, ker se je sirota vselej izognila Gladeževe hiše. Z gnusom je izgovarjala skopuhovo ime.

Pri Koširju je bila Polona popolnoma domača. Gospodinji je marsikaj zaupala, ker je poznala njeno molčečnost. Drugod je morala paziti, kaj je govorila. Kar je povedala tukaj, je ostalo v hiši. Revica se ni smela nikomur zameriti, ker je bila navezana na usmiljena srca svojih občanov.

Semintja pa je napadla ženico silna žalost. Kadar je bila sama, tedaj je pričela večkrat glasno jokati. Čim se ji je kdo približal, se je na mah izpremenila. Zapela je kakšno pesmico, med katerimi ji je bila najljubša tista o belem dnevu, namreč:

«Sveti nam sveti beli dan,
k nam bo pa prišu Jezus sam
s svojo nebeško zarijo,
s svojo preljubo materjo.

Ptički po luftu letajo,
rožice vence spletajo,
ker se belga dneva vesele.
Ribce po vodi plavajo,
glavce na breg polagajo,
ker se belga dneva vesele.»

Njeno hitro menjavanje žalosti z veseljem je začelo vzbujati pozornost. Ljudje so ugibali in iskali vzroka. Nekateri so vedeli, da trpi ob spominih na mladost, katero ji je zadušilo trnje pri Gladežu na Vrhovju. Drugi pa so menili, da ima sirota nekaj drugega na svoji vesti. «Hm, kdo ve, kdo ve...» so skomigali z rameni. «Tiha voda podira bregove...»

Izrazi njene bolesti so bili čedalje bolj pogosti. Včasih je kar nenadno obstala. Obraz si je pokrila z dlanmi in naslonila komolca na kolena. Praznoverniki so rekli, da se je zamaknila. Dokler je trajalo zamaknjenje, tako dolgo se ni genila.

Njena potrtost se je pojavila tudi zvečer, preden je zaspala. Tedaj je pričela tiho ihteti. Celo med spanjem je včasih planila pokoncu ter se tresla, kakor bi se nekoga bala. Pri tem je blebetala besede, katerih pa nihče ni mogel umeti.

O vsem tem ni hotela Polona ničesar vedeti, ko se je zbudila. Delala se je, kakor bi se ničesar ne spominjala. Niti Koširka ni mogla izvedeti, čeprav ji je obljubila, da ne bo njene skrivnosti nikomur izdala.

Stara Polona je bila napol gluha in slepa, pa je vzlic temu videla in slišala marsikaj, kar je bilo mnogim neprijetno. Domače razmere je poznala pri vsaki hiši; ni ji bilo lahko kaj prikriti. Cesar ni mogla videti ali slišati, si je znala razložiti ter je skoro vselej pravo pogodila.

Ko se je tisto popoldne vrnil Košir od dela, je zaslutila, da je nekaj prinesel in spravil v zidno omarico, ki jo je skrbno zaklenil. Obšla jo je silna radovednost. Vajena je bila, da so ji pri hišah, koder je hodila, prikrivali to in ono, česar pri Koširju še ni doživela. Zato so njene misli silile v omarico kakor muhe v skledo. Zaman jim je izkušala dopovedati, da je nič ne briga. Zvedavost je obsojala, a sedaj je ni mogla ugnati.

Peter se je po večerji zleknil za peč, kjer pa ni mislil dolgo ostati. Polona je tedaj že glasno smrčala. Ležala je pri peči na slamnjači, z obrazom je bila obrnjena proti mizi. Tam je medlela svetilka, katero je varčna gospodinja privila, preden je šla počivat.

Mož je čez nekaj časa zlezel s peči in stopil pred omarico, katero je potiho odklenil. Zdaj bo šele natanko pregledal lobanjo in zbral vse svoje misli. Zagrnil je okna, da bi ga kdo ne opazil. Nato je položil lobanjo na mizo. Obšla ga je neka čudna groza.

V sobi je zavladala grobna tišina. Starka se je obrnila in nehala hrpati; celo maček, ki je predel na zapečku, se je zvil v klopčič in utihnil. Nihalo lesene stenske ure se je premikalo komaj slišno.

Košir je popravil luč, da je začela svetlo goreti. Ni bil bojazljiv, pa so ga vzlic temu begali neprijetni občutki. Nehote se je ozrl okrog sebe, kakor bi pričakoval, da ga bo nekdo prijel za ramo. Njegovo uho je bilo pripravljeno ujeti najmanjši šum, ki bi se kje pojavil. Domišljal si je, da bo kdo nenadno potrkal na okno ali na vrata.

Ura na steni je spodrknila in udarila enajst. Nekdaj so se ob tem času prikazovali duhovi, iščoči pomoči v posmrtnem trpljenju. Ako bi se sedaj pojavil duh, ki je nekdaj prebival v tej lobanji, bi mu nedvomno marsikaj pojasnil. Res bi se ga trenotno ustrašil, a žalega mu itak ne more storiti. Tako bi vsaj spoznal njegov obraz in izvedel ime zločinca. Duši nesrečne žrtve bi s tem koristil, ako trpi na onem svetu.

Zvonki udarci stenske ure so prebudili občinsko siroto. Ozrla se je na mizo, ki je stala od njenega ležišča komaj tri korake. Naglo pa se je skrčila ter se odela čez glavo.

Peter je hitro pokril lobanjo. Zavedel se je, da ni bil dovolj previden. Polona je opazila lobanjo ob svitu močne luči. V okolici ima ženica mnogo zaupnih mamic, katerim bo to nesla na ušesa. Kmalu bodo govorili daleč naokoli, kaj počenja Košir v poznih nočnih urah. Ljudje ga bodo imeli za čudaka.

Strah pred ljudsko obsodbo pa ni trajal dolgo časa. Mož se je pomiril v zavesti, da se mu Polone ni treba bati. Zabičal ji bo, naj molči, pa ne bo črhnila besedice. Lahko mu celo pomaga. Stari ljudje imajo čudovito dober spomin in bogate izkušnje. Morda se bo spomnila, da je kdaj slišala o kakem napadu ali umoru.

Starko je pričelo dušiti ter je kmalu pomolila glavo izpod odeje. «Peter, kaj pa delaš» ga je plaho vprašala.

«Nič,» ji je odvrnil. «Sedim in premišljujem.»

«Pa tisto na mizi...» je trepetala.

«Kaj pa vidiš?»

Zasenčila je oči in pogledala na mizo. «Peter,» je dahnila boječe, «ali ni pod ruto mrtvaška glava?»

«Ali meniš?» je napol potrdil njeno vprašanje.

«No, vidiš... Pa da se upaš vzeti kaj takega na pokopališču?»

Koširja je vznejevoljilo. Brž jo je zavrnil: «Polona, kdo je to rekel? Tako naglo ne smeš soditi.»

«Ali si jezen?» Revica se je bala zamere.

«Nisem,» je ni hotel žalostiti. Zato je nadaljeval prav mehko: «Ali veš, kje sem našel lobanjo?»

Grenko se je nasmehnila ni rekla: «Nič ne morem vedeti, Peter.»

«V Lazu, kjer kopljem novišče...» ji je odkrito povedal.

«Tam?» Sirota je vzdrhtela: «O sveta pomagavka!»

«Seveda je čudno,» je zamišljeno prikimal. Potem je začel pripovedovati: «Nekako sredi Laza, kjer je majhna tratica, sem zapazil plitvo vdrtino. Takoj sem bil radoveden, kako je nastala. Ko sem jo razkopal, sem našel lobanjo. Sam Bog ve, kako je prišla v mojo zemljo. Ali je kje na svetu človek, ki bi mi to pojasnil?»

Sirota je šla globoko po sapo. Nato se je prekrižala in rekla s tresočim se glasom: «Moliva za njegovo dušo!»

«Prav!» jo je pohvalil. «Toda za koga bova molila?»

«Moliva!» Starka je sklenila svoje vele roke in pričela moliti.

Košir je tiho ponavljal besede, katere mu je narekovala. Svojo pobožno molitev je sklenila s prošnjo: «Gospod mu daj večni mir in pokoj in večna luč naj mu sveti. Naj počiva v miru! Amen.»

«Polona, tebi se nekaj dozdeva...» Koširju se je začelo svitati, ko sta odmolila.

Sirota ga je posvarila: «Peter, greh je motiti mrtve v večnem spanju. Duša ni umrla in morda trpi zaradi tega...»

Mož ni bil zadovoljen z njenim mišljenjem, pa ji ni hotel nasprotovati. Poznal je stare ljudi, ki so hitro užaljeni, ako jim kdo ugovarja. Njeno vedenje ga je presenetilo. Nekaj mu je reklo, da je na pravi poti do razkritja. Ženica se je skoro že izdala. A zakaj mu prikriva? Biti mora pazljiv in previden, da česa ne pokvari. Več kakor s silo bo dosegel z lepo besedo.

Začel je prav nežno in prijazno: «Polona, ti si stara ko zemlja, ter si mnogo doživela. Povej mi, ali si kdaj čula o kakem uboju ali umoru tukaj na Vrhovju?»

Starica ga ni hotela slišati. Šele, ko je mož ponovil vprašanje, ga je zavrnila z nejevoljo: «Čemu me izkušaš? Nisem se brigala za take dogodke...»

Košir je bil prepričan, da mu starka nekaj prikriva. Njen glas je očitno potrdil njegovo mnenje. Nadaljeval je po ovinku: «Nekdaj so po gozdih živeli roparji, ki so plenili in morili...»

Odgovorila mu je premišljeno kakor pripravljena: «Hudobnih ljudi je vedno dovolj na svetu.»

«Ali tudi na Vrhovju?» jo je prijel za besedo.

«Povsod. Tudi med domačini. Celo volk zaide včasih med pohlevno čredo...»

«Glej, no, glej. Človek res ne ve, komu bi zaupal... Mislil sem, da živimo na Vrhovju sami poštenjaki. Ti pa trdiš nasprotno...»

«Moj Bog, ničesar še nisem rekla!» Starko je zaskrbelo, če se ni pretrdo izrazila. Vsa v zadregi je začela popravljati: «Peter, prav imaš. O takih rečeh ne smemo govoriti.»

Dejal je očitajoče: «Skrivati hudobneža je greh, kadar gre za resnico. Bog je pravičen, pa tudi vseveden. Njemu je itak vse znano. Naj se zlobnik še tako skriva, njegovi pravici ne uide.»

Njegove besede so zvenele tako, kakor bi nekaj slutil. Vsa ogorčena je dodala v hipni zmedi: «Gospod, udari ga, ako je tvoja sveta volja! Mi sami pa ne smemo nikogar obsoditi...»

«Zato pa imamo oblastva, ki izvajajo božjo postavo. Kar sklenejo, je potrjeno v nebesih...»

Ženico je zaskrbelo. Bogu se je bala zameriti, zato je poizvedovala: «Peter, ali je velik greh prikrivati hudobijo?»

«Seveda ni prav,» je odvrnil z vso resnobo. «H grehu molčati spada med tuje grehe...»

Starica ni mogla dvomiti. Ponovila je tako zvane ‚tuje grehe‘, kakor se jih je naučila iz katekizma. Ko je prišla do odstavka ‚h grehu molčati‘, ji je vzelo besedo.

Možaku se je zasmilila ter jo je pričel osrčevati. Njegove besede so merile na to, da bi čimprej kaj izvedel. Govoril je tolažilno: «Polona, ako ti vest kaj očita, lahko še popraviš... Ni še zamujeno...»

«Ne morem, Peter.» Obupno je dvignila roke in ponovila: «Res ne morem...»

«Zakaj ne moreš? Povej mi, kaj te zadržuje.»

«Prepoved...» Ubožica ni mogla povedati do konca.

«Kakšna prepoved?» Košir je bil silno radoveden.

«Prisegla sem...» je počasi izvlekel iz nje besedo. «Zato mi je tesno pri srcu...»

Možak je skomignil z rameni. Vedel je, da jo bo težko omajal, da bi kršila prisego. Kakor «h grehu molčati» tako spada tudi «v greh napeljevati» med tuje grehe. In vendar... Tukaj gre za pojasnitev umora...

Nadaljeval je prav nežno: «Polona, meni lahko zaupaš... Celo grešnik se izpove in laže mu je pri srcu...»

Sirota se je branila: «Kar se je zgodilo, je že davno prerasla trava...»

«No, potem lahko govoriš,» ji je pretrgal besedo.

«Vendar pa še ni umrl tisti človek...»

Košir si je zadovoljno vihal brke. Neizkušeni starki je ušla beseda. Natanko ji mora biti znano, čigava je lobanja in kdo jo je zakopal v Lazu. Zakaj ji je prepovedano govoriti? Nedvomno ji je zapretil zločinec, da bi ostalo skrito njegovo strašno dejanje. Zdaj ni smel odnehati. Izvedel je toliko, da lahko nadaljuje. Prodreti mora do dna, pa naj si bo z grožnjo ali z zvijačo. Poprej je še poizkusil z lepo besedo:

«Polona, ali si čula, da je pred leti tukaj nekdo brez sledi izginil...?»

«Potem pa veš...» je jokavo zategnila.

«Vem. O tem se je nekaj šepetalo...»

«Veš!» je kriknila z bolestnim glasom. «Oh, izvohali so... Kdo ga je razkril? Jaz ga nisem izdala...»

Nasmehnil se je in rekel: «Ti molčiš kakor človek, ki je plačan za svoje delo...»

«Oho!» Brž je začela popravljati: «Peter, nič ne veš... Domišljaš si in lažeš... Pa čakaš, da bi me prijel za besedo...»

«Polona, čemu tajiš?» ji je zapretil s kazalcem. Njeno upiranje ga je vznejevoljilo.

«Peter, odnehaj!» ga je prosila. «Nesi lobanjo grobarju, da jo zakoplje v blagoslovljeno zemljo.»

«Ne smem,» se ji je skrivaj namuznil.

«Zakaj ne smeš?» je plaho poizvedovala.

«lzročiti jo moram orožnikom zaradi preiskave...»

Starka se je stresla po vsem telesu in začela jokati.

Možak ji je govoril na dušo: «Govoriti resnico je naša dolžnost, katere ne smemo nikdar zanemariti. Tukaj te ne odveže nobena obljuba, nobena pr sega.»

«Ali boš molčal?» je omagala naposled njena molčečnost.

«I, seveda.» Možaka je poniževalo tako vprašanje. «Nimaš povoda, da bi o tem dvomila...»

«Vaša hiša je bila doslej na dobrem glasu,» je hvalila na vse pretege: «Pridni ste in srečo imate.»

Peter ni vedel, ali je pričela s hvalo za uvod v skrivnostne dogodke, ali pa se še vedno ni odločila, da bi mu razodela. Zato je odvrnil:

«Povedal sem ti že, da Vrhovci nismo iz slabe moke...»

«Pa ne vsi,» mu je hitro popravila. «Prav za prav vsi, razen enega...»

«Kdo pa je tisti?» Košir je vedel, kam namiguje, pa se ni hotel izdati.

«Ako bi ne bilo Gladeža, bi ne bilo izjeme... Bog mu odpusti njegove grehe!»

«Gladež, praviš?» Možaka je presenetil odgovor. Na to ni bil mislil, zato ni mogel verjeti, da se je skopuh tako daleč izpozabil.

«Če pa rečem,» je odločno pribila.

«Kako pa veš?» je bil radoveden.

Ni mu odgovorila, marveč vzdihnila: «Da bi se vsaj spokoril in zadostil za svojo hudobnost!»

«Tak govori, Polona!» jo je priganjal. Mož ni mogel dočakati, da bi mu začela pripovedovati.

«To, kar ti bom povedala, se je zgodilo pred davnimi leti. Okrutnik se je postaral. Njegovi ženi sem obljubila molčati, ko je ležala na smrtni postelji. Skrivnost pa bom zaupala tebi, ker se zanesem na tvojo molčečnost. Sicer bi tega nihče ne izvedel.»

Peter je prisedel v njeno bližino.

«Kam boš pa spravil lobanjo?» se je spomnila orožnikov.

«Na pokopališče med kosti, ki so nakupičene pod mrtvašnico...»

«Ali res? Toda nesi jo skrivaj, da te kdo ne vidi...»

«Opravil bom ponoči. Nihče me ne bo opazil.»

Vsa pomirjena je počenila na posteljo in za- čela pripovedovati.

III.[uredi]

Sirota Polona je bila Gladeževa rejenka. Staršev ni poznala. Oče ji je umrl še pred rojstvom, mati pa kmalu po porodu. Beda ji je prikrajšala življenje.

Občina je morala skrbeti za otroka. Določila je mesečno vzdržnino in iskala rednika. Tako so sklenili občinski očetje pri javni seji.

Gladež se je polakomnil denarja. Mislil si je: «Otrok ne bo mnogo porabil. Tisti denar bo hitro prislužen ter bo precej zalegel. Take priložnosti so redke in jih ne smemo zamuditi.» S takimi mislimi jo je navil k županu.

Neža, tako je bilo ime Gladeževi ženi, je pripravila otroku borno posteljico — blazino, sešito iz stare vreče. Stlačila jo je v zaboj in položila nanjo otroka. Potem je zaboj zategnila v kamro in zagrnila okno. Tam je ležalo dekletce po ves dan; kadar se je zbudilo, mu je dala mleka ter ga zavila v suhe plenice.

Tako je preživela ubožica domala vso detinsko dobo. Posledice so se hitro pokazale. Otroče ni videlo solnca, zato se ni moglo povoljno razviti. Obrazek je bledel, drobne ročice so venele. Šibkemu telescu se je godilo kakor cvetlici med obilnim plevelom.

Nežo je pričelo resno skrbeti. Ne zaradi otroka, marveč zavoljo denarja, ki bi ga ne dobivala, ako bi otrok umrl. Sama ni bili deležna zakonskega blagoslova, zato ga ni znala prav ceniti. Dekletce je čedalje bolj hiralo, pa mu ni mogla pomagati. Tedaj se je obrnila na sosedo, naj ji svetuje, kako bi ohranila otroka.

Stara Petrinka je odgojila kopico otrok ter je poznala zdravilo za vsako otroško bolezen. Postrežljivo je prihitela in vzela otroka iz zaboja. Pri tem je mrmrala: «Veš kaj, Neža! Zaprla bi ga v kurnik med kokoši.»

Neža je zrla topo pred sebe, ni se upala govoriti. Petrinka pa je godrnjala:

«Tako ne delamo niti z neumno živino, kaj šele s človekom. Ako bi vedela za to oblastva, bi imela sitnosti, da bi jih nikoli ne pozabila. Drugega tudi ne zaslužiš.»

Babnica se je ustrašila ter se opravičevala: «Poglavitno je, da otrok ne strada. Vsak dan mu dam mleka in zamenjam plenice...»

«Tudi živini nasteljemo ter ji damo jesti. Za otroka pa je to premalo. Solnca mu privošči, solnca in pa čistega zraka! Dekletce ima že dve leti, pa še ni shodilo. Daj, naj se giblje zunaj v prirodi in opira na ročice.»

Neža je gledala debelo, kakor bi ne mogla umeti teh besed. Ugajalo ji je, ker bo lahko pomagala otroku brez denarja s solncem in čistim zrakom. Po taka zdravila ne bo treba hoditi v lekarno.

Petrinka je nesla otroka na dvorišče. «Tukaj naj kobaca,» je rekla in posadila deklico na pesek, s katerim je bilo posuto pred hišo.

To pa neizkušeni rednici ni bilo po volji. «Tukaj nama bo otroče vedno pod nogami,» je vihala z nosom. «Kdo se ga bo ogibal? Naposled bo še kam padlo. Ne utegnem vedno paziti.»

Soseda je zavračala njene prazne ugovore: «Neža, bodi vendar pametna! Kam bo neki padel? Sicer pa — ako si vzela otroka v varstvo, se moraš z njim tudi ukvarjati. Kot rednica si sprejela materinske dolžnosti. Občina lahko zahteva, da jih izvršuješ, sicer bo oddala otroka v boljšo oskrbo.»

«Ali meniš?»

«Prav gotovo!»

Neža je bila vsa navezana na denar, zato se je bala. Hitro se je sporazumela s sosedo: «Kar tukaj naj ostane, sirota. Pazila bom, da se ji ne bo kaj žalega pripetilo.»

Gladež je bil oderuh prve vrste. «Krvavo morje!» je vzkliknil, ko mu je žena povedala mnenje sosede Petrinke. «Otrok mora živeti tako dolgo, dokler bo občina plačevala...»

Sirota Polonica se je morala zahvaliti za svoje bedno življenje edino le razumni sosedi. Brez nje bi bila shirala v zaboju, tako pa se je zunaj v prirodi hitro opomogla. Začela se je opirati na nožice ter je kmalu shodila. Zrak in solnce sta delala čudeže na mladem telescu.

Vendar pa je bilo otroče sirota v pravem pomenu besede. Nihče ga ni prijazno dvignil, ko se je spotaknilo na dvorišču, nihče ni z njim pokramljal, ko je pričelo blebetati prve besede. Gladež je bil zgovoren samo enkrat v mesecu — takrat, ko je prejel preskrbnino. Denar je hitro posodil temu, kdor mu je dai visoke obresti. Za otroka je bilo škoda vsakega beliča.

Dokler je bila pri hiši kaka stara cunja, toliko časa Polonica ni imela nove obleke. Neža je vedno našla kak oguljen predpasnik ali ponošeno krilo, katero je predelala za otroka. Čeveljčkov ali pokrivala deklica ni poznala. Hodila je bosa in gologlava tudi pozimi, ko je zmrzovalo.

Ko je dorasla za šolo, tedaj ji rednica ni hotela več popravljati svoje stare obleke. Krilo, umerjeno Neži, je bilo otroku preširoko ter se je vleklo za njim po tleh; njena jopica pa mu je segala čez kolena. Otroci so jo zaradi tega zasramovali. Revica jim je včasih komaj ubežala.

Veselje do učenja je Gladež v otroku kmalu zatrl. «Krvavo morje, kdo bo pa delal!» je pihal nad otrokom. «Šola ni za kmeta! Gospoda naj sedi pri knjigah, kmet pa se je rodil za delo.» Vselej ji je pokazal sebe za zgled, češ: «Nikoli se nisem učil, pa sem se dovolj naučil.»

Revica je znala po končani šoli komaj nekoliko brati ni pisati. Toliko, kolikor se je naučila pri pouku; doma je morala delati od zore do mraka. Knjige ni smel videti Gladež v njeni roki. «Krvavo mcrje!» je robantil. «Nihče še ni bil sit od knjige!»

Ko je Polonica končala šolo, je morala prijeti za vsako delo. Gospodarju je bila za hlapca in gospodinji za deklo. Gladež je bil z dekletom posebno trd, odkar mu občina ni več plačevala. To se je zgodilo, ko je deklica dopolnila 14. leto.

Deklica se je smilila sosedom. Svetovali so ji, naj si poišče drugega gospodarja. Bila je tiha in pridna, vsakdo bi jo bil v zel rad pod streho, obetali so ji celo plačilo, medtem ko ni pri Gladežu ničesar zaslutila.

Dedec je hitro zaslutil, kaj se kuha za njegovim hrbtom. Kdo drugi bi se bil znosil nad sosedi, on pa jim je pokazal prav prijazno lice. Tudi z dekletom je začel ljubezniivo ravnati. Nekega dne ji je dejal takole.

«Polonica, kakor veš, ima Gladež na Vrhovju obilno premoženje...»

«Vem,» mu je odvrnila. «Pa nimam nič od tega...»

«Kakor vidiš, nimam otrok, pa tudi ne sorodnikov, katerim bi zapustil svoje imetje...»

Dekle ni vedelo, zakaj ji zvijačnik vse to pripoveduje. Bila je še premlada, da bi se bila zanimala za domače razmere. Pač je že včasih čula sosede, ki so ugibali, kdo bo pograbil.

Mož jo je presenetil: «Deklica, tebi se ponuja velika sreča. Krvavo morje! Ali veš, kdo bo moj naslednik? Tisti, ki mi bo stregel na starost. Tebi je namenjeno vse moje premoženje.»

Na mah je pozabila Polonica vse, kar je prebila pri Gladežu na Vrhovju. Nekako sladko ji je postaio pri srcu. «Saj ni tak, kakor sem si mislila,» je menila sama pri sebi. Glasno pa je dejala: «Stric, povejte mi, kaj naj storim, da bom vredna vaše obljube.»

«Ostani pri hiši kot moja hčerka. Ne poslušaj tistih, ki ti kažejo po svetu. Delaj iz hvaležnosti, ker sem te redil tedaj, ko te ni nihče maral. Za vse, kar mi boš storila, te čaka povračilo. Dobila boš moje posestvo. Razen tega te bom še priporočil bratu, ki biva v Ameriki. Martin ni oženjen, denarja pa ima neki toliko, da lahko kupi in plača vse Vrhovje.»

Deklica je bila kar omamljena. Tako prijazno ji Gladež še ni bil govoril. Njegove besede so ji zvenele ko čarobna pesem. Vedela je, da stric — kakor ga je klicala — nima zakonitega dediča, toda nikdar ni pričakovala, da ji bo kaj zapustil. Tudi o njegovem bratu je že večkrat slišala. Sosedje so ga slikali kot jako dobrega človeka. «Martin,» tako so pravili, «ni prav nič podoben svojemu bratu. Skupnega nimata drugega kakor samo to, da sta sinova ene matere. Njeni nauki so našli v njegovem srcu rodovitno zemljo, medtem ko so pri bratu padli na skalo...»

Miha, tako je bilo ime Gladežu, je bil starejši, zato je dobil po očetu domačijo. Martin je prejel izgovorjeno doto in odšel po svetu. V Ameriki je našel košček sreče. Njegovo bogastvo je kmalu zaslovelo. Gladež ga je vabil na obisk — mikali so ga dolarji. Poznal je bratovo darežljivost.

Pisma, ki so romala v Ameriko, pa brata niso omajala. Martin je uganil željo lakomnega, brata ter mu je nekoč odgovoril s pesmico:

«Ljubica sred morja
rada bi moja bla;
pa je preveč vode,
plavat do nje.»

Od takrat si brata nista več pisala. Gladežu se je zdelo škoda denarja za pisma, ki niso ničesar zalegla. Martin pa si je mislil: «Zameril mi je,» ter ga ni maral več nadlegovati. Tako sta počasi drug drugega pozabila. Miho je vzlic temu še vedno mikalo, kako bi iztisnil iz brata kak dolarček. Toda sam ni znal pisati, koga drugega pa se je sramoval prositi.

Zvijača, s katero je Gladež privezal rejenko na svoj dom, je uspela. Polonica je bila prva pri delu in je zadnja odhajala k počitku. Kljubovala je mrazu in vročini. Kadar je utrujena omagovala, tedaj jo je zvijačnik okrepil z obljubo: «Vse bo tvoje: njive, hiša in poln hlev živine. Pa ženina bo treba izbrati iz najboljše hiše.» Nato je navadno dostavil: «Le stopi, Polonica, le stopi! Saj ne delaš zame, ampak zase. Gradiš si zlato bodočnost. Krvavo morje!»

Gladežev dom je stal na spodnjem koncu Vrhovja. Mimo je držala uglajena občinska pot na okrajno cesto. Do najbližjega soseda je bilo komaj tri minute.

Gladeževi predniki niso bili trdni gospodarji. Mihov oče je še prosil na posodo, kadar je moral plačati davke. Sin pa je že drugim posojal. A gorje mu, kdor se je bil pri njem zadolžil! Visoke obresti je bilo treba plačati naprej in vedno s kakim namečkom. Izkušnje so naučile dolžnike, da so poravnali svoj dolg pred pričo, zakaj oderuh je rad večkrat kaj pozabil drugim v škodo. Marsikdaj se je primerilo, da je bilo treba doplačati. Zaradi tega je bil Gladež na slabem glasu.

Mnogi niso mogli umeti, kako je Miha tako hitro obogatel. Krožila je govorica, da je nekoč izkopal zaklad ter se z njim opomogel. Pametni možje pa tega niso verjeli. Lahkoverne ženice so javkale, da je v zvezi z živim vragom.

Polonica je čula marsikaj, česar v svoji otroški preprostosti ni umela. Gladež in njegova žena sta se večkrat skrivaj menila. Predvsem je opazila, da je mož ponoči pogosto nekam izginil. To se je dogajalo redno pred vsakim sejmom. Odšel je brez ropota ter se je prav tako tiho vrnil.

Nekoč je prišel domov ponoči s krvavo prasko. Žena, ki ga je čakala ob brleči svetilki, je takoj privila luč ter ga pričela milovati. Govorila je s sočutjem: «Revček, ali si jo iztaknil? Poglej, kako sem ti branila!»

Miha se je ozrl na peč, kjer je ležala rejenka. «Ali spi?» je pošepnil Neži.

«Že dolgo časa,» mu je odvrnila.

«Si kaj čula?» jo je vprašal skrivnostno.

«Nič. Zaprla sem vrata in okna... Morila me je neka tajna groza... Vsak šum me je prestrašil...»

«Streljal je,» ji je povedal na uho, v strahu da bi kdo ne slišal. «Poglej!» ji je pokazal prasko. «Oprasnilo me je svinčeno zrno...»

«Miha!» Žena je trepetala: «Na lasu je obviselo tvoje življenje. Pomisli, kam bi bil prišel ako bi te bil pogodil!»

«Kam?» je široko zazijal.

«V pekel... Pogubljen bi bil, ker bi bil umrl v smrtnem grehu...»

«Beži, beži! Nehaj! Krvavo morje!»

Neža pa je nadaljevala: «Ne morem molčati... To moraš opustiti... Dovolj imava, dokler bova živela... Tak denar ne bo prinesel blagoslova.»

Polonica je čula njun pogovor, a ga ni popolnoma razumela. Vsaka besedica ji je ostala v živem spominu. Kadar je bila sama, je razmišljala, kam hodi Gladež tako pozno ponoči, kdo je nanj streljal, zakaj mu je grozila teta s pogubljenjem in kakšen denar jima ne bo prinesel blagoslova.

Od takrat ni hodil Gladež več tako pozno od doma. Poslušal je svojo ženico, ki menda sama ni slutila, da se bodo tako kmalu uresničile njene besede.

*

Gladeževa rejenka je dopolnila dvajseto leto. Njen obraz je bil cvetoč ko vrtnica in oko ji je sijalo kakor zvezda. Vzlic svoji lepoti pa je bilo dekle nekam mrtvo ter ni kazalo na zunaj tiste živahnosti kakor druga dekleta. Morila jo je zavest, da nima nikogar na svetu. Stricu in teti — tako je klicala Gladeža in njegovo ženo — ni več zaupala, odkar je čula ponoči njun skrivnostni pogovor.

Polonica je bila nekega večera posebno žalostna in potrta. Sedela je pred hišo in zrla v dolino. Premišljala je svojo bridko usodo.

Čudno, zakaj so nekateri dnevi v življenju tako pusti in mračni. Koliko temnih oblakov se nabere tedaj na našem nebu, katerih trudno oko ne more prodreti. Kadar obujamo grenke spomine, tedaj nam postane tesno pri srcu. Slični smo bolniku, ki ga vse zaboli, čim se nekoliko premakne.

Zatopljena v mučno sedanjost je zapazila Polonica tujca srednjih let, ki je stopal počasi proti Vrhovju. Nosil je ličen kovčeg, katerega je prelagal po kratkih presledkih iz desnice v levico. Njegovo vedenje je pričalo, da so mu ti kraji dobro znani, zakaj pogosto se je ustavil ter se ozrl na Vrhovje in potem zopet navzdol o dolino. Morda je presojal, koliko se je izpremenila okolica, odkar jo je videl poslednjič pred mnogimi leti.

Pred Gladežem se je ustavil in odložil kovčeg. Deklico je nagovoril z običajnim pozdravom. Polonica mu je plaho odzdravila.

Na tiho vasico se je spuščal mrak nedeljskega večera. Za gorami je ugašala večerna zarja. Njen odsev je rdečil oblake, ki so prihajali od juga in oznanjali izpremembo vremena.

Cesta, po kateri je dospel neznanec, je bila popolnoma prazna. Vrhovci so bili od nedeljah radi doma, posebno kadar so bili utrujeni od dela. Tedaj so polegali po sencah, zvečer pa so odhajali zgodaj počivat.

«Vroče je vroče!» Tujec si je obrisal čelo z belim robcem, ko se je ustavil ob mladenki.

«Soparno je,» je dahnila komaj slišno. S tujim človekom dozdaj še ni občevala.

«Pa utrujen sem,» je dostavil. «Noč me je dohitela.»

«Ali ste mnogo hodili?» Prijazen možak se je dekletu na mah prikupil.

«Več dni že potujem,» je začel prepovedovati. «Zares sem se že naveličal.»

«Hm. Kam ste pa namenjeni? Ali boste ostali tukaj na Vrhovju?»

«Nocoj ne pojdem naprej, ker se je znočilo. Moral bom nekje prenočiti. Imate li kaj prostora?»

Dekle ni opazilo, da se je tujec skrivaj namuznil. Zato je odgovorilo povsem resno: «Na hlevu sta seno in slama. Lahko greste tudi na kozolec.»

S tako ponudbo pa tujec ni bil zadovoljen. Vprašal je po gospodarju.

«Strica menda ni doma,» mu je odgovorila.

«Ali nimaš očeta?» se je začudil.

«Nimam. Gladež nima otrok; jaz sem pri hiši kot rejenka. Vzel me je, ko sem bila še majhna in zdaj mu pomagam pri delu.»

Še nekaj je hotel vprašati, pa si je premislil. Bržkone je sklenil ostati nekaj časa nepoznan v svojem domačem kraju. Zanimalo ga je, kdo ga bo spoznal prvi po tolikih letih...

Izza ogla je pogledal Gladež, ki je prišel s polja. Vsako nedeljo je šel pogledat svoje mejnike. Mož je bil pri mejah silno natančen. Niti bilke mu ni smel nihče pohoditi. Za vsak najmanjši prestopek je tekel k županu in naročil oglede.

Začulo se je nejevoljno mrmranje. Miha je čul, da prosi nekdo prenočišča. Beračev ni rad sprejemal. Kogar ni nahrulil, tega je zbadljivo odslovil. Le kadar je bil prav dobre volje, tedaj je poslal siromaka ženi, ki mu je podarila peščico moke, katero je hranila v posebnem predalo in je bila nalašč pripravljena za berače.

Miha se je pomiril, čim je zagledal ob poti svetlo okovani kovčeg. Radovedno se je ozrl na tujca in nastavil uho izkušnjavi, ki mu je pridela vabljivo šepetati... Nato je namignil rejenki, češ, kaj je prineslo tega človeka na Vrhovje.

«Prenočišča prosi,» mu je povedala in dodala: «Rekla sem mu, naj gre na seno...»

«Prav, prav,» jo je pohvalil in čakal, ali bo potnik s tem zadovoljen.

Tujec je ugovarjal: «Na senu je za berače... Posteljo mi dajte. Saj bom pošteno plačal.»

Izkušnjava je šepetala Gladežu: «Oho! Plačilo obeta. Boljši človek...»

Za denar je bil pripravljen Miha vse storiti. «Saj res, krvavo morje!» se je udaril po čelu. «Boljšemu človeku radi postrežemo, čeprav ga ve poznamo.»

Brž je naročil Polanici: «Pripravi gospodu čisto posteljo v stranski sobi.» Neža ji je prinesla oprano posteljnino, pa tudi nov umivalnik in belo brisačo.

Gladež je povabil popotnika v hišo, da bi se kaj pomenila. Možak mu je sicer ustregel, ni pa hotel mnogo govoriti. Položil je kovčeg na klop in sedel zraven njega. Med pogovorom se je neprestano oziral po sobi. Lakomnik je bil radoveden, kaj neki opazuje.

Za večerjo je popil neznanec le skodelico mleka in odšel počivat. S seboj je vzel tudi kovčeg ter ga postavil pod posteljo. Polonica mu je svetila. Pustila je luč na mizi in hitela v podstrešje v svojo sobico. Najprej je odprla okno. Sama ni vedela, zakaj ji je tesno pri srcu.

Tujec se je nemirno obračal in premetaval po postelji — nekateri ljudje ne morejo dolgo zaspati na ležišču, katerega niso vajeni. Škripanje postelje je utihnilo šele po dolgem času. «Zaspal je,» se je Gladež vidno vzradostil. Poslušal je v hiši pri vratih, ki so bila le priprta.

«Miha, kaj pa misliš?» Nežo, ki je doslej dremala pri peči, je spreletela groza.

«To, kar sem že večkrat mislil...»

Žena je planila pokoncu: «Bog obvaruj! Tega ne smeš storiti...»

«Neža,» ji je pošepnil na uho. «Dedec, je bogat... Kdo bo pa vedel, ako ga pošljem v krtovo deželo...»

«Miha! Videl ga je kdo izmed sosedov... Polonica ga bo pogrešila...»

«Nihče ni pazil ob mraku... Dekletu porečem, da je odpotoval na vse zgodaj...»

«Lahko bo komu kaj omenila...»

«To ji bom odločno prepovedal...»

«Morda ima neznanec svojce, ki bodo poizvedovali, kam je izginil...»

«Vedeli ne bodo, da je bil pri meni na Vrhovju. Kdo mi bo dokazal...»

«Mila, jaz se bojim...» Starka je čepela pri peči in trepetala. «Nekaj mi pravi, da ne bo prav... Slaba vest te bo izdala...»

«Beži, beži! Zakaj se vendar plašiš? Ti nisi odgovorna za moje delo... Nihče ne bo vedel, ako boš molčala...»

Žena si ni dala dopovedati. Prosila ga je s sklenjenimi rokami: «Miha, nikar! Samo enkrat v življenju me poslušaj!»

Začel se ji je dobrikati: «Ženska, nocoj je priložnost... Videla boš, kako hitro bom opravil.»

Zakrila si je obraz z obema rokama in vzdihnila: «Tak človek je hujši od zverine!»

«Reci, kar hočeš,» jo je zavrnil. «Poglej, kdo ima danes denar na Vrhovju! Drugi iščejo na posodo, a jaz posojujem. Za obleko, za davke — za vse, kar kdo potrebuje...»

«Miha, tvoj denar je krivičen...» Neža se je zgrozila kakor človek, ki zagleda pred seboj krvavo lužo.

«A tako!» Njegov pogled se je zapičil globoko v njeno lice. «Dozdaj si vedela za slednje moje dejanje, pa si bila gluha in slepa... Kolikokrat sem odhajal sredi noči, pa nisi obrnila jezika...»

«Miha, kar je bilo, se ne sme nikoli več ponoviti...»

«Oho!» Gladež je postal robat in osoren. Začel ji je očitati: «Nekdaj si odobravala moje korake, a danes bi me rada sramotila. In denar sem ti dajal, pa si ga brez ugovora snrejemala. Le poglejte jo, svetnico!»

Neže se je polastil obup, takega očitanja, ni mogla mirno prenesti. Poprej je jokala, a sedaj se je začela jeziti. «Čakaj, odslej ne maram nobenega beliča več.»

«Ali bo res?» se ji je hudobno muzal. Da bi ga izdala, tega se mu ni bilo treba bati.

«Le čakaj!» Kar planila je v kamro, kjer je hranila v postelji nogavico, natlačeno s srebrnim denarjem. Zgrabila jo bo in vrgla pred moža, tako je sklenila v svoji togoti. Tega pa ni mogla storiti. «Nikar!» je zašumelo srebro, ko je stresla nogavico.

«Ali bi ali ne?» je omahovala.

«Ne,» so jo mamili srebrniki. «Dovolj se trudiš. Kdaj si jih že zaslužila!»

Strastno je stisnila nogavico ter jo porinila pod blazino. Nato se je zvalila na posteljo ter si zatisnila ušesa. Tako ne bo slišala, kar se bo zgodilo. Vest ji ne bo mogla ničesar očitati.

Gladež si je zavihal rokave in odšel potiho iz sobe. V veži se je začulo brskanje med orodjem.

«Sekiro išče...» je trepetala Neža pod odejo.

Zaškripala so vrata stranske sobe. Žena si je z vso silo tiščala ušesa. Tujec je komaj slišno hrpal.

Čula je votel udarec. Sledil mu je bolesten krik, ki je pojemal v grgranju in hropenju. Nesrečna žrtev se je borila z neizogibno smrtjo.

Nastopila je grobna tišina. V postrešni sobici se je zbudila Polonica, ki je čula neznane glasove. Mislila je, da se ji je sanjalo. Obšli so jo čudovito neprijetni občutki. Sama ni vedela, zakaj se je odela čez glavo. Trajalo je dokaj časa, preden je ponovno zaspala.

Gladež je odložil sekiro in prižgal svetilko. Ozrl se je okrog sebe, ali so vsa okna dobro zakrita. Potem se je sklonil nad neznancem, ki je ležal nepremično pred njim na postelji. Ugotovil je, da več ne diha. Udarec na senci je bil smrtonosen.

Poiskal je vrečo in pokril mrliča. Njegove čevlje je zavil v obleko ter jo skril pod posteljo. Nato je strastno zagrabil kovčeg ter ga nesel iz sobe.

«Neža, kar sem si namenil, to sem dovršil.» S temi besedami je postavil na mizo kovčeg in gledal, kje bi našel pripravno orodje, da bi ga odprl.

«Ali je mrtev?» Neži se je tresla beseda. «S čim si ga udaril?»

«S sekiro. Samo enkrat sem zamahnil...»

«Zverina! Kakor žival ubijaš človeka!» Ženi se je vzbudilo sočutje do umorjenca in stud nad dejstvom. Vmes je vzdihovala in jokala.

Zlobnik se ji je rogal: «Kdor ubija, mora udariti, ako hoče zadeti. Ne gre drugače. Kvečjemu lahko premisli, kam bo udaril, da je prej končano...»

«Ali nimaš srca?» se je zgrozila. «Gorje ti, kadar napoči dan plačila!»

«Neža, je že tukaj...» To je izrekel in odtrgal ključavnico. Kovčeg se je odprl. V njem je bilo nekaj perila, med katerim je našel rejeno denarnico. Na dnu je ležala hranilna knjižica, skrbno zavita.

Žena se mu je radovedno približala. Trenotno je pozabila na vse, kar se je zgodilo. Denar jo je omamil.

Preštela sta bankovce ter jih zložila na kupček. Vmes so bili tudi dolarji. Skopuhu je bilo jasno, da je ubil Američana. Obšle so ga temne slutnje. Rad bi bil nekaj omenil, pa ni mogel izpregovoriti.

Ko je odprl hranilno knjižico, mu je odrevenela roka. Pred očmi se mu je stemnilo. «Martin Gladež,» tako se je glasilo ime, zapisano na prvi strani. Obrvi so se mu strahovito naježile.

Žena je vztrepetala: «Miha, kaj si storil?»

«Brata sem ubil,» je priznal ter se obupno zvijal. «Svojega rodnega brata...»

Srdito je treščil ob tla hranilno knjižico ter se zgrabil za glavo. Pulil si je lase: «Oh, edinega brata sem umoril...»

Neža se je sesedla na klop in ihtela. Glasno se ni upala kričati. Bala se je, da bi kdo ne slišal. Tudi mož je spoznal nevarnost. Obrnil se je tako, da je kazal hrbet proti oknu. Glava mu je lezla med koleni. Žal mu je bilo, ker se je prenaglil.

«Nesrečnik, kaj si storil!» mu je začela žena ponovno očitati. «Vse življenje ga boš videl pred seboj...»

«Nikar me ne spominjaj!» Predramil se je kakor iz strašnih sanj in bulil zmedeno okrog sebe.

«Njegova kri vpije proti nebu... Nikdar več ne bova srečna in mirna...»

«Nikdar več...» je obupno ponovil.

«Greh, ki si ga storil, ti ne bo odpuščen ne na tem ne na onem sveto...»

Skopuh se je ustrašil. Začel se izgovarjati: «Kdo pa je kriv, da se je to zgodilo? Nisem vedel, da sem ubijal brata. Zakaj se ni pokazal?»

«A jaz sem te prosila...»

«Ne, tega nisem hotel storiti.» Jezno je zamahnil z roko, da bi odgnal nadležne očitke. «Brat je grešil, ker se ni dal spoznati...»

«In sedaj?» Gospodinja je načela važno vprašanje. «Ali se boš javil, kaj si storil? Boš priznal dejanje?»

«Neumnost!» se je blazno zarežal. «Da mi zavijejo vrat na vešalih...»

«Miha, boš mogel nositi tako strašno krivdo na svoji vesti? Pojdi in povej oblastvu, kaj se je zgodilo. Vest ne bo utihnila poprej, dokler ne odložiš bremena...»

«Neža, ali si ob pamet?» Morilec je stopil pred njo in položil prst na usta. Z levico je nameril ženi, da bi jo udaril.

Žena se mu je plaho umaknila. Mislila je, da se mu je zmešalo.

Divjak se je nenadno pomiril. Beseda se mu je izpremenila v pohlevno prošnjo: «Neža, vsaj ti mi prizanesi! Ne zapusti me v najnevarnejšem trenutku!»

Zasmilil se ji je; vendar se ni mogla premagati, da bi mu ne oponesla: «Šele sedaj spoznaš, ko ti ne more nihče pomagati...»

V strahu, da bi ga ne izdala, jo je začel plašiti: «Neža, ako me ovadiš, bodo prijeli tudi tebe... Roka pravice je trda in neizprosna... Jaz bom potrdil, da si vedela, kaj sem nameraval...»

Te besede so jo oplašile. Skoro brez oklevanja ga je vprašala: «Povej mi, kaj zahtevaš od mene.»

«Molči!» ji je zabičal in nadaljeval prepričevalno: «Vse to je napravilo naključje... Nalašč nisem tega storil... Toda zdaj ne pomaga več kesanje... Poglavitno je, da izbriševa sledove...»

«Kako?» se je začudila. «Mrliča ne moreš več obuditi...»

«Treba ga je spraviti spoti,» ji je važno namignil. «Nevarno je odlašati... Lahko bi kdo izvohal...»

«Kam naj ga spraviva?» je skrbno poizvedovala.

«V kleti bom izkopal jamo... Tja ga bova položila...»

Zunaj se je pričelo daniti. Žena je previdno pogledala skozi okno in opozorila: «Miha, hitro, da te kdo ne opazi!»

Gladež je bil zadovoljen, ker je pridobil ženo. Pozval jo je, naj gre z njim iz sobe.

«Zakaj?» se mu je nevedno uprla.

«Mrliča bova spravila v vrečo ter ga pokopala...»

Neža je plaho odskočila. «Ne grem! Za nobeno plačilo!»

«Pojdi! Sam ne morem tega izvršiti...»

«Škoda vsake besede. Strah me je celo navadnega mrliča, kaj šele umorjenca!»

Ni se je upal siliti, da je znova ne razburi. Zato jo je poprosil: «Shrani vsaj tale kovčeg, da ga kdo ne opazi. Ako bi kdo vprašal po meni, reci, da sem odšel po opravkih. Pobrigal se bom, da bom hitro izvršil...»

Molče je pobrala kovčeg ter ga nesla v kamro, kamor se je skrbno zaklenila. Nenavadna utrujenost jo je s silo potegnila na posteljo, kjer je izmučena obležala.

Ubijalec se je lotil neprijetnega dela. Najprej je napravil luč ter jo postavil v kot za omaro. Nato je stopil pred posteljo in motril obličje mrtvega brata.

«Martin, ali si res ti?» se ja razžalostil. «Čim bolj te gledam, tem bolj si mu podoben... Kaj te je motilo, da si prišel kot tujec v domačo hišo?»

Zdrknil je na kolena ter ga stresel za roko, ki je visela s postelje. Roka je bila že trda in mrzla. Zavedel se je strašnega dejanja. Ubiti je hotel tujca zavoljo denarja, pa je umoril — brata. In zdaj ga mora pokopati.

Nabral je vrečo v gube ter jo nataknil umorjencu na glavo. Ves se je znojil, preden je spravil truplo vanjo. Nato je zvezal vrečo ter jo poskusil zadeti. To mu pa ni uspelo. Vreče ni mogel spraviti na ramo.

V glavo mu je šinila druga misel. Zvalil je vrečo na tla in popravil postelj. Zdaj je bilo treba spraviti mrliča v klet po nerodnih stopnicah. Zategnil ga je v kot k vlažnemu zidu. Ko se je oddahnil in osušil znojno čelo, je pričel kopati jamo.

*

Nad izhodnimi gorami je ugasnila danica. Skozi okno podstrešne sobice se je nasmehnila mlada zarja. Polonica se je prebudila. Zaspano si je mela oči; glava ji je bila trudna po nemirni noči. Kaj jo je neki utrudilo? Nekaj se ji je sanjalo, kar je sproti pozabila. Ali ni čula tudi neke glasove? Kaj je bilo, si v hipu ni mogla pojasniti. Morda so ji nagajali ponočnjaki.

Vstala je ter se oblekla. Veža je bila še zaklenjena. Soba, kjer je prenočil tujec, je bila odprta na stežaj. Postelja je bila prazna.

Pogrešila je tudi mater, ki je vstajala jako zgodaj, danes pa se je grel še maček na ognjišču. Polonica je hitela pred kamro in potrkala na vrata.

Starka se je takoj oglasila. Govorila je nekam plaho in zmedno: «Polonica, tako nekam čudno slabo mi je, zato bom nekoliko poležala. Pa ti opravi moje delo.»

Potem je nadaljevala: «Tujec je odpotoval na vse zgodaj... Ključa od kleti nimam; morala sem ga nekam založiti... Miha je odšel po opravkih...

Polonica si je mislila: «Kam se mu je neki tako mudilo?» Gladež ni rad zgodaj vstajal. Vsako jutro je hodil okrog doma. In zakaj ji mati vse to pripoveduje? Pa s tako nenavadno plaho besedo. Skoro je slutila, da se je moralo nekaj zgoditi.

Napolnila je kotel za prašiče in zakurila. Pristavila je k ognju lonec vode, da bi skuhala zajtrk. To delo je vsako jutro opravila mati, dekle ji je samo pomagalo.

Preden se je segrela voda, je hotela pospraviti sobo, kjer je ležal tujec. Odprla je okna in začela pometati. Globoko pod posteljo je našla tujčevo obleko. V nji je bil zavit klobuk in njegovi čevlji. Tujec se je pred odhodom preobul in preoblekel. Zakaj je odložil čevlje, ki so bili še skoro novi; tudi obleka je bila dobro ohranjena. Ali mu je bilo na tem, da bo nastopil nekje drugače oblečen? Zdelo se ji je nekoliko čudno, vendar si tega ni znala drugače pojasniti.

Ko je opravila v sobi, je bilo treba pomesti tudi po veži. Polonica ni mogla gledati smeti; vsaka reč je morala stati na svojem mestu.

Prav ob vhodu v klet je nenadno obstala. Zdelo se ji je, da čuje pod sobo votlo ropotanje. Razločila je udarec za udarcem, kakor bi nekdo udrihal s krampom po trdi zemlji. Čutila je celo, da se ji majejo tla pod nogami.

Kopanje se je ponavljalo v gostih presledkih. Kadar se je zamolklo bobnenje spremenilo v škrtanje, tedaj je moralo orodje zadeti ob kamen.

Dekle se je streslo ob vsakem udarcu. Živo si je domišljalo, da se je nekdo ponoči splazil v klet, kjer bo prekopal zid in zlezel v sobo. Spomnila se je neznanca ter ga osumila, da jih hoče okrasti. Gladeževo bogastvo je slovelo daleč naokoli.

Mladenka ni imela denarja, ropar bi ji ne bil mogel ničesar odnesti. Bala pa se je za premoženje svojega gospodarja. Nekaj ji je reklo, naj pokliče sosede. Toda poprej se je morala prepričati, da ne bo nepotrebnega razburjenja med vaščani.

Pritisnila je na kljuko, toda klet je bila zaklenjena, kakor ji je gospodinja že povedala. Zunaj se ni upala pogledati skozi okno, ker bi bil vlomilec lahko zapazil senco. Spomnila se je okenca v hlevu. Tamkaj je temno; natanko bo videla v klet, a neznanec je ne bo tako hitro zagledal. Vedela je, da je iz temnega prostora lahko opazovati.

Načrt se je obnesel tako, kot si ga je zasnovala. Tiho je prilezla v hlev in zaprla vrata. Starinsko poslopje je bilo zgrajeno tako, da k živini ni prihajalo mnogo svetlobe. Kdo ve, kakšen pomen je imelo okence v zidu med kletjo in hlevom? K sreči je bilo odkrito, dočim je bilo skoro vedno zaprto z desko zaradi neprijetnega vonja, ki se je širil iz umazanega hleva.

Stopila je na kamen, katerega si je podložila pod noge, in pogledala v odprtino. Udarci, katere je čula v veži, so bil tukaj močnejši, in hitrejši. Prihajali so iz zadnjega dela kleti, ki je bil pod kuhinjo in kamro. Prostor je obsevala motna svetloba skozi okno, ki je pod stropom gledalo na dvorišče.

Polonica je zapazila možaka, ki je kopal jamo. Zdaj pa zdaj se je naslonil na lopato ter si obrisal čelo. Spoznala je svojega gospodarja, ki je stal že do pasu v izkopani jami. Obšla jo je silna radovednost.

«Kaj neki dela tukaj stric tako zgodaj?» je remišljevala. «lmeti mora nekaj važnega, da ni nikomur povedal. Ali koplje zaklad, ali pa ga bo šele zakopal.»

Gladež je naposled zasadil lopato v prst in zlezel iz Jame. Sedel je na star zaboj ter si oddahnil. Glavo si je podprl z obema rokama. Nenadno pa je planil pokoncu; nedvomno si je bil nekaj domislil. Z naglimi koraki je odšel navzgor po stopnicah. Polonica je čula, kako je odklenil vrata ter jih čez nekaj časa zopet zaklenil.

Kakor je odšel, tako se je Gladež tudi hitro povrnil. S seboj je prinesel povezek cunj in čevlje. Skrita opazovalka je spoznala tujčevo obleko. Kar zabolelo jo je, ko je vrgel stric vse skupaj v izkopano jamo. Njegovemu početju se ni mogla načuditi. Lakomnik je spravil vendar vsako ponošeno cunjo in raztrgano cokljo. Tujčeva obleka pa je bila še skoro nova ter jo je bilo škoda zavreči. Zakaj je skopuh ni maral obdržati?

V kotu zraven jame je bila tema, tjakaj ni mogla posijati dnevna svetloba. Mladenka je opazila samo toliko, da se je stric pripognil in potegnil nekaj iz kota. Pri tem se je trudil in napenjal, kot bi bil vlekel hlod ali kamen. Ko je spravil skrivnostno breme do roba jame, ga je zategnil vanjo. Potem je začel zasipati.

Polonica se ni upala dihniti. Ugibala je, kaj se je zgodilo. Morda je ponoči poginila kaka žival, katero je hotel stric skrivaj zakopati. Edino to se ji je zdelo mogoče; kaj drugega ni mogla tako hitro uganiti.

Brž je pogledala po hlevu, toda našla ni nikake izpremembe. Ob kravi je skakljal teliček, ki ga je v mislih že zapisala neprijetni usodi. Tudi v svinjaku ni ničesar pogrešila. In vendar! Kdaj se bo vse to pojasnilo?

V veži sta se srečala z gospodarjem. Šel je mimo nje, kakor da mu je neprijetno, ker mu je prišla nasproti. Na obrazu mu je bilo zapisano, da je opravil nepošteno delo... Slednja poteza je razodevala strašno dejanje.

Mladenka mu je voščila dobro jutro. Stric je pogledal na tla in nekaj zagodel. Včasih ni bilo ne konca ne kraja povpraševanja, koliko je že naredila. Danes pa je šel molče na dvorišče.

Ko je skuhala zajtrk, ga je poklicala. Stric se je oglasil in prišel s temnim obrazom. Sedel je za mizo, toda jesti se mu ni ljubilo. Roka, s katero je držal žlico, se mu je tresla; najti ni mogel ne ust ne sklede, ki je stala pred njim na mizi.

«Kaj vam je, stric? Za božje voljo!» Mladenka ga je gledala, sočutno in plaho obenem.

«Nič mi ni,» je tajil v vidni zadregi. Nato je dostavil: «čemu me tako vprašuješ?»

«Zbegani ste in nekam prepadeni. Ali se vam je kaj hudega pripetilo?»

«Nič,» je zanikal. Priznal je le, da ni mogel spati.

Komaj se je premagala, da ga ni vprašala, kaj je delal tako zgodaj v zaprti kleti. Čemu je izkopal jamo in zakaj je vrgel vanjo tujčevo obleko. In naposled — kaj je bilo tisto, kar je s tolikim naporom privlekel iz temnega kota.

Kakor bi bil uganil njene misli, jo je Gladež po zajtrku naglo odkuril. Odšel je s sekiro proti gozdu. Povedal je, da se ne bo vrnil pred kosilom.

Neža je ležala v kamri ter se nemirno obračala. Ponudeni zajtrk je kratkomalo odklonila. Sploh ni hotela mnogo govoriti.

«Teta, ali ste bolni?» je skrbelo rejenko.

Žena ji ni odgovorila. Samo bolesten vzdih se je izvil iz njenih prsi.

Dekle jo je nadlegovalo: «Povejte mi, kaj naj vam skuham? Ako želite, vam grem po zdravnika...»

«Ni treba. Ničesar več ne potrebujem...»

«Recite vendar, s čim naj vam postrežem.» Polonica ni hotela odnehati. Bala se je za svojo rediteljico, čeprav je bila zanjo stroga in trda. Toda ako bi umrla, bi ne imela nikogar več na svetu. Pri stricu bi se ji nedvomno še slabše godilo.

Zaradi njene nadležnosti je morala Neža le nekaj povedati. Rekla je, da jo boli glava, a ji bo kmalu odleglo. Govorila je tiho z bolestnim glasom.

«Danes bom ostala pri vas,» se je odločila mladenka. «Sami si vendar ne morete pomagati.»

«Delat pojdi!» jo je zavrnila. «Čim mi odleže, bom prišla za tabo.»

Polonica se ni mogla spraviti od doma. Nekaj jo je gnalo v klet, tja, kjer je Gladež kopal jamo. Natanko mora ogledati tisti prostor, preden odide na delo. Nihče je ne bo motil pri opazovanju. Stric je odsoten, pa tudi ne sluti, da ga je zalotila. Ako bi se mu le količkaj dozdevalo, bi se ne bil genil od hiše. Saj sta ga sama nezaupljivost in bojazen.

Pa glej čudo! Tam, kjer je videla Gladeža z lopato, je stala poveznjena kad na dolgih deskah. Ako bi jih mogla dvigniti, bi našla spodaj morda zrahljano prst, česar pa ne more storiti. Vedela je, da te posode poprej ni bilo tukaj; semkaj jo je postavil stric, da je zakril sledove. Zaman ni tega izvršil, ampak z nekim posebnim namenom. Kdaj bo izvedela, kaj se je godilo nocoj na tem prostoru? Nikjer ni bilo najti sledi, ki bi nekaj pomenila.

A vendar! Zakaj je Gladež prav danes tako čudno poparjen? In kaj se je pripetilo teti, da je nenadno obolela? Oba sta bila prejšnji dan še čila in dobre volje. Odkod ta hitra izprememba?

Kdo ji bo vse to pojasnil? Gladež je čudak, ki niti navadnih reči nikomur ne zaupa. Neža ni taka, kakor so druge ženske, ki vse izblebetajo. Sama pa s sosedi ni vajena občevati. Prepovedano ji je raznašati po vasi, kaj se godi v domači hiši.

Stric se je vrnil opoldne mirnejši, kakor je odšel zdoma. «Kje je Neža?» mu je bilo prvo vprašanje.

Ko je izvedel, da je žena ostala v postelji, se je silno prestrašil. Ves v skrbeh je stopil v kamro. «Vstani!» je poklical ženo. Njegov glas je bil proseč in mehek.

«Ne morem vstati,» mu je žena prav tiho odgovorila.

«Zakaj ne moreš?» ga je zaskrbelo.

«Trudna sem... Noge me ne držijo...»

«Ali si bolna?» jo je sočutno vprašal.

Povedala mu je resnico: «Miha, z menoj je pri kraju. Vsa se tresem od slabosti... Vse moči so me zapustile...»

«Pa tako hitro!» se je začudil ter jo nejeverno gledal. V njegovem pogledu se je skrivala bojazen.

Neža je nadaljevala s trudnim glasom: «Miha, strah in žalost... Nocojšnje noči ni bilo treba...»

Vzdihnil je in rekel: «Nikar me ne spominjaj. Pozabi, kar je bilo...»

«Dogodki nocojšnje noči se razlivajo kakor strup po mojem telesu...» Poizkusila je sesti, a je omahnila na blazino.

«Pozabi,» se je opravičeval na vse načine. «Kadar boš pozabila, boš ozdravela.»

«Tedaj bom umrla... Prav si rekel. Dovolj je takega življenja...»

«Ničesar nisem rekel,» se je ustrašil njene sodbe.

«Ne zahtevaj od mene tega, kar ni mogoče...»

«Pozabi, Neža!» Vrgel se je čez njeno posteljo in javkal: «Ti na smeš umreti! Ne zapusti me v najhujšem trenutku! Brez tebe bom obupal...»

Prispela je Polonica, zato mu žena ni več odgovorila. Dekle se je naslonilo na vzglavje in jokalo. Njena žalost je bila tem večja, ker je videla jokati strica, kateremu se ni tako hitro užalilo.

Bolnica ju ni mogla poslušati. Obrnila se je v steno in molčala.

Gladež se ni dal utolažiti. Gledal je nevarnost, a ni vedel, kako bi se ji izognil. Rad bi bil dvignil oči proti nebu, toda zavedal se je strašnega greha. Dokler ne opere tega grdega madeža, tako dolgo mu Bog v svoji neskončni pravičnosti ne more pomagati.

Polonica je spoznala, da teti jokanje ne koristi, marveč ji škoduje. Obrisala si je solze in rekla: «Stric, jaz pojdem po zdravnika...»

O tem pa Gladež ni mogel slišati. «Ne pojdeš,» je nejevoljno zamrmral, čeprav bi bil pripravljen dati polovico imetja, da bi mu žena ozdravela.

«Zakaj ne smem iti?» je zabolelo mladenko.

«Ne pojdeš,» je uporno ponovil. Pametnega razloga ni hotel navesti. Samo on je smel vedeti, da se boji zdravnika zato, da bi njegovo bistro oko česa ne opazilo. Z boljšimi ljudmi se skopuh ni rad ukvarjal.

Tudi teta se je pridružila možu in odklonila zdravnika. Izgovarjala se je, da ne bo nič pomagalo. «Prepozno!» je trdila. «Zame ni več zdravila.»

Kmalu je vedela na Vrhovju slednja hiša, da je Gladežica nevarno obolela. Vaščani so novico sprejemali brez sočutja, zakaj med njimi in med Gladežem ni bilo pravega prijateljstva. Neža ni imela prijateljic, ker ni marala, da bi jo kdo izkorižčal. Kar je komu posodila, to je izterjala, do slednjega beliča.

Da bo bolezen ženico izpremenila, tega sosede niso pričakovale. Pač pa se jim je ponujala priložnost ogledati, kako je pri hiši, kamor doslej niso pogosto hodile. Ne iz usmiljenja, marveč iz same radovednosti se je prizibala ta in ona k bolnici ter ji svetovala kako domače zdravilo. Vsaka ji je ob odhodu želela zdravje, čeprav so govorili vsi znaki, da se ji bliža zadnja ura.

Taki obiski so bili Gladežu zoprni in nadležni. Ni mu ugajalo, ker so ga babnice neprestano opazovale. Slišal je marsikako pikro opazko, katero ja moral mirno požreti. Prej bi bil opravljivkam pokazal vrata, a zdaj pod mučnim bremenom vesti je moral potrpeti. Kdo ve, kaj bi mu vrgle v obraz, ako bi prišlo do prepira.

Prvo noč je ostal Gladež pri ženi ob bolniški postelji. Polonica je bila trudna ter je šla počivat. Zvijal se je in stokal, ko je gledal bolno ženo. Zbolela je po njegovi krivdi — ta zavest mu je sekala grozovito rano. Skrito je še, kar je bil storil, in že ga tepe zaslužena kazen. Kaj bo šele tedaj, ko ga bodo kazali s prstom in kričali: «Ubijalec!»

Bolnici se je slabšalo od minute do minute. Ležala je nepremično; njen obraz je razodeval silne muke. Dihala je počasi in globoko.

«Umira!» Gladež se je prestrašil in planil pokoncu. Zgrozil se je v domišljiji, da tudi njega grabi smrt s koščeno roke.»

«Neža!» Sklonil se je ter jo rahlo pobožal. Njeno čelo je bilo oznojeno in mrzlo.

«Pusti me!» je dahnila komaj slišno. «Nikar se me ne dotikaj!»

Plaho jo je pogledal in rekel: «Neža, zakaj mi braniš?»

«Bratovo kri si prelival...» Odrinila je s komolcem njegovo roko ter se obrnila proč od njega.

«Odpusti!» je jecljal z jokavim glasom.

«Odpuščam, toda posledice bodo ostale...»

«Kakšne posledice?» je okamenel pred bolnico.

«Mene si spravil v grob in tebe bo grizla vest, dokler ne prideš za menoj...»

Miha ni mogel odgovoriti. Neža je govorila resnico. Ali bo mogel prenesti vse, kar ga čaka zaradi njegovega zločina? V silni zmedenosti bo morda kaj izbleknil... Najmanjša besedica bi ga izdala...

Nadaljeval je po mučnem molku: «Neža, zavoljo tega ne smeš umreti. Storil sem največji greh, a se hočem spokoriti. Žal mi je, ker te nisem poslušal. Odslej bo tako, kakor boš ti hotela. Povej mi, ali imaš kakšno posebno željo?»

Bolnica je rahlo prikimala. «Želim se izpovedati... Pošlji po duhovnika...»

Gladežu je izpremenilo barvo. Želja, katero je izvabil iz bolne žene, je bila taka, kakršne se ni nadejal. Kako naj odkloni njeno prošnjo v poslednjem trenutku? Njen pogled je bil tako mil in beseda polna zaupanja, ko je izgovorila: «Samo to željo mi izpolni!»

Toda kako naj ji ustreže, ko je prav tukaj zaslutil novo nevarnost. Neža bo spovednika kaj omenila... Zaupala mu bo, kaj se je zgodilo... O spovedni molčečnosti sicer ni dvomil, a duhovnik bo le vedel... Pokazala mu bo zločinca, ki je umoril brata... Zato ji ni mogel ugoditi. Upiral se bo, dokler bo mogel, zakaj samega sebe ne more pokopati.

Bolnica pa ni nehala prositi. «Povejte gospodu župniku, da sem nevarno obolela. Pridejo naj, čim se bo zdanilo. Prinesejo naj tudi poslednje olje!» Njen glas je bil skoro že nerazločen.

Mož ji ni obljubil, pa tudi ne odklonil. Ni ji hotel povedati, kakšen sklep je dozorel v njegovi črni duši. Tisto noč nista več govorila.

Bolnica je trpela vdano v sladkem pričakovanju nebeške tolažbe. Izpovedala se bo odkrito in brez zvijače. Bog ji bo odpustil in duhovnik ji bo dal odvezo. Mirno bo potem stopila čez prag večnosti pred pravičnega sodnika.

Miha je proti jutru nekam izginil. Nadomestila ga je Polonica, ki je vstala, čim se je zdanilo.

«Ali že gredo?» je vprašala teta s tihim glasom.

«Kdo?» Mladenka ni vedela, kaj pomeni njeno vprašanje.

«Gospod župnik bodo prišli,» je šepetala bolnica s sladkim zadovoljstvom. «Miha jih bo privedel.»

«Jaz ne vem ničesar o tem,» si je mislila na tihem in odšla na dvorišče. Tam je poklicala gospodarja. Oglasil se ji je zaspano nekje na hlevu, kamor se je bil odstranil z namenom, da bi nekoliko zadremal.

«Po gospoda pojdite!» ga je kratko opomnila.

«Jutri,» ji je odvrnil.

Zavrnila ga je očitajoče: «Stric, jutri bo prepozno...»

Mož ji ni odgovoril.

Dekletu se je mudilo. Reklo je odločno: «Ako ne greste vi, grem po soseda...»

«Ne pojdeš?» Urno se je spustil s hleva ter ji zastavil pot do soseda.

Zasukala se je po prstih in rekla: «Stric, pojdem pa sama...»

«Kam? Kdo ti je dovolil?»

«Čemu pa odlašate?» jo je vznejevoljilo.

«Molči!» se je zadrl. «To je moja zadeva.»

Mladenka ni izgubila poguma. Prvič v življenju se mu je postavila po robu. «Ni lepo, da puščate ženo brez poslednje tolažbe. Nisem mislila, da ste takšni... Teta pač ni tega zaslužila.»

«Tiho!» ji je zapovedal še bolj osorno. «Ti me ne boš učila. Pobrali smo te na cesti, ko te ni nihče maral. Dorasla si v izobilju, kruha si se preobjedla. Odtod je tvoja nehvaležnost. To imam za plačilo.»

Živo so zadeli Polonico tako očitki. Marsikaj bi mu bila rada oponesla, a se je zdržala zaradi bolne tete. Tolažila se je s tem, da se bo kmalu izpremenilo. Po tetini smrti pojde takoj od hiše.

Gladež je bil človek, ki se je naglo razburil, a prav tako hitro pomiril. Celo žal mu je bilo, da se je prej pretrdo izrazil. Tako se je začel dobrikati Polonici, katero je poprej razžalil. Bal se je zamere in neprijetnih posledic. Ako bi odšla zdaj, bi jo silno pogrešal. Novo obleko bi ji kupil brez ugovora, tudi denarja bi ji dal ter bi je ne vprašal, kam ga bo dejala. Samo duhovnika naj mu nikar več ne omeni.

Polonica je spoznala, da ničesar ne doseže. Pomagala ni ne lepa ne grda beseda. Poizkusila je ponovno in rekla: «Ako umrje teta neprevidena, boste imeli na vesti njeno dušo.» Pa tudi to ni pomagalo. Stric je ostal slej ko prej trdovraten.

Vsa potrta je odšla nazaj v bolniško sobo. Teta jo je nestrpno pričakovala. «Ali še ni gospoda?» se je glasilo njeno prvo vprašanje.

«Ne bodo prišli.» Dekle ni moglo lagati. «Zakaj ne pridejo? Kje je Miha?»

«Pred hlevom na dvorišču.»

«Zakaj ne opravi, kar je obljubil?»

Polonica je vzdihnila, preden je nadaljevala: «Stric ne marajo slišati o duhovniku. Nisem jih mogla pregovoriti.»

Po velem obrazu bolnice je zdrknila svetla solza. Rekla pa ni drugega kakor: «O Bog, odpusti mi moje grehe!»

Kakor na straži je stal odslej Gladež zunaj pred vrati. Pazil je na Polonico, s kom je občevala. Vsako količkaj sumljivo osebo je neprijazno odslovil. Posebno hud je bil na zgovorne ženice. Nobena ni smela več obiskati bolnice. Tudi sam je prišel k njej le do praga. Pogledal je skozi vrata ter se hitro umaknil. Videlo se je, da mu je hudo, a ni hotel odkriti svoje bolečine. Odkod njegovo čudno početje?

Mladenka je poizkusila vsak dan, a brez uspeha. Zaman je govorila trdovratniku o peklu, ki požira zakrknjene duše. Gladež se ni dal ostrašiti.

Nekega jutra je opazil, da se je Polonica preoblekla ter se hotela izmuzniti od doma. Z bolnico sta se skrivaj dogovorili. Dekle je namenjeno v župnišče. Preprečiti mora njune načrte.

Dohitel jo je ter jo zgrabil za obleko. «Kam greš?» jo ie vprašal z glasom, da je kar vztrepetala.

«Po gospoda.» Povedala mu je resnico in dostavila: «Teta bodo zdaj zdaj ugasnili...»

«Ne pojdeš!» ji je prepovedal, dasi ga je pretreslo, ko je slišal, da prihaja smrt v njegovo hišo.

«Pojdem!» Izkušala se mu je izviti. «Zakaj ne privoščite teti duhovne tolažbe? Nič vam ne bo treba za to plačati...»

«Vendar ne pojdeš. Ali veš, da ne dovolim?»

«Pa nimate povoda...»

«Nimam? Tako govoriš, kakor misliš.» Prijel jo je za obe roki ter jo vlekel nazaj na dvorišče. Tu se mu je izvila iz rok in zbežala v vežo, odkoder je zopet odšla skozi druga vrata.

Gladež se je upehal ter je ni mogel več loviti. «Le pojdi!» je kričal za njo iz veže. «Preden prideš z duhovnikom, bom visel na vrvi...»

Ves obupan je planil iz veže. Videlo se mu je, da res namerava izvesti, kar je bil izgovoril.

Polonica je obstala, ni se upala oditi. Iz kamre se je čulo bolestno klicanje. Morala se je vrniti.

Bolnica je zbrala vse moči in sedla na posteljo. Vprašala je rejenko, kaj se je zgodilo.

Mladenka je pripovedovala z žalostjo in s strahom: «Stric so kar zbesneli, ko so videli, da grem po gospoda... Oh, kako smo nesrečni!»

«Kje pa je?» je poizvedovala bolnica.

«Ne vem,» je Polonica odgovorila.

«Pojdi in poglej,» je zaskrbelo teto. «Pridi mi povedat.»

Dekle je hitelo okrog hiše, toda strica ni mogla najti. Vrnila se je s sporočilom, da se je stric nekam umaknil. V hlevu in pod kozolcem ga ni zapazila.

«Moj Bog!» je vzdihnila bolnica. «Pa si vendar ne bo česa naredil. Vsaj jaz naj bi prej umrla...»

«Ne verjamem, da bi si vzeli življenje,» jo je tolažila. «Videli so, da sem se vrnila. Zakaj so tako čudni, kakor bi se jim mešalo?»

Bolnica je jokala: «Oh, Polonica! Umrjem naj... Poglej, koliko trpim... Pa ni nikogar, ki bi mi pomagal... A smrt bi me rešila...»

Mladenka je poznala njeno trpljenje, njene duševne in telesne muke. Prizadevala si je na vse načine, da bi jo potolažila. Vzela je nabožno knjigo in pričela glasno čitati sebi in teti v razvedrilo.

Ženica se je razvedrila. «Bog naj ti povrne!» Ni se ji mogla dovolj zahvaliti. «Na onem svetu bom prosila zate... Ne bom te pozabila...»

«Moja želja je, da bi ozdraveli... Še enkrat naj poizkusim oditi po gospoda... Ali pa naj stopim do soseda...»

«Polonica, nikar!» ji je branila. «Zaradi strica tega ne smeš storiti.» —

«Teta, zakaj so stric tako čudni? Dozdaj niso bili takšni... Odkod ta izprememba?»

«Vedeti mora... Čemu bi ji prikrivala?» Bolnica je govorila po tihem sami sebi. «Ako molčim, bo ostalo skrito... Nihče ne bo izvedel...»

Nato je nadaljevala glasno: «Kar ti bom povedala, ne sme slišati razen tebe živa duša... Pojdi in zakleni vrata!»

Rejenka je obrnila ključ in prisedla k bolnici.

Prijela jo je za roko in rekla po kratkem molku: «Obljubi mi, da boš molčala... Dokler ne razpadejo moje koščice, tako dolgo me ne smeš izdati...»

Dekle ji je obljubilo. «Prisezi pri moji duši, ki se bo kmalu ločila od telesa...»

«Prisegam.» Mladenka se je stresla od strahu, ko je ponovila njene besede. Zazeblo jo je po vsem telesu.

Teta si je oddahnila. «Polonica.» je pričela čez nekaj časa, «pri nas je tekla kri... Ali veš, kdo je bil oni tujec?»

«Ne vem, teta,» je zanikala na njeno vprašanje.

«Stric je imel v Ameriki brata Martina. Večkrat smo se o njem menili...»

«To je bilo pred leti. Zdaj ga že dolgo ni nihče več omenil.»

«Pred dnevi so je vrnil v domovino. Prišel je kot tujec... Ni se nam dal spoznati...»

Dekle ji je seglo v besedo: «Zakaj ni počakal dneva? Kam se m j je mudilo tako zgodaj?»

«V večnost.» Žena je utihnila. Oči so ji zalile solze.

«Ali je nenadno umrl?» je Polonica plaho poizvedovala.

«Ubil ga je,» je z muko povedala bolnica. «Zaradi denarja...»

«Brata je ubil!» Mladenka je vztrepetala.

«Prav za prav ni vedel. Branila sem mu, a ni odnehal... Bog mu je pripustil za kazen, da je izvršil to strašno dejanje...»

«Stric, morilec!» je kriknila rejenka. «Ali pa veste, da je res umoril brata?»

«Ime je bilo zapisano v kovčegu, ki ga je nato odprl...»

«Teta, Bog ga je zapustit,» je vzdihovala mladenka. «Tedaj res nismo vredni, da bi prišel Bog v našo hišo. Zato se boji njegovega prihoda...»

Na mah je bilo jasno dekletu, kaj je delal Miha v kleti tako zgodaj in čemu je zakopal neznančevo obleko. Tisto, kar je s tolikim trudom zategnil v jamo, je bilo truplo nesrečnega umorjenca.

Teta ji je potrdila: «V kleti mu je izkopal grob kakor živali... Njegove kosti ne bodo nikdar počivale v blagoslovljeni zemlji...»

«Teta, groza me je!» se je zvijala mladenka. «V kleti pod nama je grob... Kam naj bežim po vaši smrti?»

«Nikamor. Tukaj ostani. Pa molči, kar sem ti razodela...»

«Teta, svoje obljube ne bom nikoli prelomila.»

«Ostani pri stricu ter mu strezi. Pozabi, kar je bilo... Bog ti bo povrnil...»

«Teta, tega vam ne obljubim. Kako naj živim z ubijalcem pod skupno streho? Kadar se mu zamerim, me bo poslal za bratom...»

«Polonica, moja dobra Polonica!» Žena jo je pogledala milo in proseče. «Hočeš li izvesti najvišje dobro delo?»

Dekle je povesilo glavo. Prošnja umirajoče tete je zlomila njeno upornost. «Tedaj poslušaj moje poslednje naročilo. Miha je grešil, pa se kesa ter se bo tudi spokoril. Celo desnemu razbojniku je bilo odpuščeno. Stric mora imeti nekoga, ki ga bo k pokori navajal. Seveda, treba se bo zatajevati in marsikaj prebiti. Toda Bog ti bo pomagal, zakaj njegovo usmiljenje je veliko.»

Molče je sprejela mladenka njeno oporoko. Ni se je upala zavrniti. Čemu bi napravljala teti nove bolečine? Vse življenje bi jo nadlegovala zavest, da je odklonila svoji dobrotnici poslednjo željo.

Teta bi ji bila rada še marsikaj povedala, toda glas ji je opešal. Govorila je še po tihem: «Ne boj se, Polonica! Jaz bom prosila zate... Moj duh te bo spremljal, kadar ti bo življenje najbolj naporno... Tedaj se me spomni in čudežno te bom okrepila...»

Dekle si je zakrila lice. Srce ji je pokalo od žalosti, ko je pogledala bolnico. K temu se ji je pridružila še druga strašnejša muka. Kako naj prebiva v hiši poleg morilca, katerega je videla, kako je zagrebal mrliča. Strah jo je bilo celo ob misli, kaj bo počela šele ponoči, kadar bo sama. In o vsem tem bo morala molčati. Nikomur ne bo smela potožiti svoje bridkosti. Ali bo našla kdaj koga na svetu, s katerim bo delila trpljenje?

Bolnica je uganila, kakšni občutki se prelivajo v dekletovem srcu. Hotela je vedeti, ali bo izpolnila njeno željo. Prav počasi je iztegnila roko; njeno trudno oko je iskalo desnico svoje varovanke, da bi jo stisnila v potrdilo. Pri tem je dahnila: «Polonica, ali boš izvršila, kar sem ti naročila?»

«Bom, predraga teta.» Podala ji je roko in dostavila: «Samo zaradi vas bom to storila.»

«Hvala Bogu in tebi, mladenka! S čim naj ti povrnem? Kaj naj ti dam za plačilo?»

«Vi, teta?» Dekle se je začudilo in reklo z občutkom hvaležnosti: «Dolžna sem vam še mnogo več, ker ste skrbeli zame, siroto. Bog naj vam povrne!»

«Odpusti, ako ni bilo vse prav... Marsikaj bi rada popravila in preprečila, da bi se več ne ponovilo... Tvoja obljuba je vredna dokaj več, kakor ti bom zapustila. Vzemi mojo skrinjo; vse, kar je notri, je tvoje; nihče nima pravice, da bi si kaj prilastil. Bodi srečna in moli za svojo nesrečno teto. To je moja oporoka.»

Polonica je glasno zaihtela. Vedela je, da se poslavlja od tete, ki odhaja iz življenja tja, odkoder ni vrnitve. Zasmilila se ji je, ker se odpravlja v večnost brez duhovne tolažbe. Še nekaj trenutkov in stopila bo pred pravičnega sodnika. Ali bo morala dati odgovor za greh, ki ga je storil stric v svoji pohlepnosti po denarju? Oh, ko bi ji mogla vsaj preskrbeti duhovnika, da bi jo okrepil s kruhom večnega življenja! Bolj kot kdaj se ji je zastudil stric, ker je odklonil bolnici poslednjo željo. Zaskrbelo jo je, ali ji bo dovolil vzeti skrinjo po tetini smrti. Kako mu bo dokazala resničnost oporoke?

Stekleno oko bolnice jo je gledalo nepremično, njene blede ustnice so nerazločno šepetale. Naposled je spregovorila s trudnim, komaj slišnim glasom: «Polonica, daj mi razpelo...»

Mladenka je snela raz steno križ ter ji ga pritisnila na usta. Bolnica ga je spoštljivo poljubila. Nato ji je velela: «Poklekni, ura prihaja...»

Polonica je zdrknila na kolena. Teta je pritegnila k sebi roko, ovito z lesenim molkom, in rekla: «Moliva kesanje...»

Dekle je govorilo prav počasi in razločno: «O moj Bog, vsi moji grehi so mi resnično žal, ker sem zaslužila, da me pravično kaznuješ...»

Teta je premikala ustnice in neslišno ponavljala njene besede. Potem je utihnila za vedno. Ko se je vrnil Gladež, ga ni že več poznala.

Na Vrhovju je teklo življenje naprej kakor po navadi. Samo pri Gladežu se je marsikaj izpremenilo. Polonica je samotarila okrog doma; spremljali sta jo žalost in praznota. Gledala je, da je vse delo izvršila podnevu, zakaj ponoči se ni upala izpod strehe. Domišljala si je, da se plazi za njo skrivnostna senca — duh umorjenca. Grob pod deskami v mračni kleti ji ni hotel iz spomina.

Gladež je begal kakor Kajn, ki je umoril brata. Preganjala ga je nemirna vest ter mu očitala dva umora. Smrt njegove žene je bila nedvomno posledica strašnega zločina.

Kaj se je zgodilo, Vrhovci niso slutili. Gladeža so vsi prav dobro poznali. Dedec že dolgo ni bil podoben navadnemu človeku. Najrajši je hodil sam po svojih potih. Kadar je čutil, da ni nikogar blizu, tedaj se je glasno pogovarjal. Čim je koga zagledal, je naglo utihnil. Sploh se z domačini ni rad spuščal v pogovor. Bil je čedalje bolj tih in plašen.

Njegova izprememba ni vzbujala pozornosti. «Po ženi žaluje,» so menili sosedje ter ga skoro pomilovali. Kaj drugega se Vrhovcem ni niti sanjalo. Saj je bila tudi Polonica vsa drugačna, odkar so pokopali gospodinjo.

Napačno mnenje vaščanov je bilo Gladežu edina tolažba. Bil je prepričan, da je skrito njegovo zverinsko dejanje. Skrbelo ga je le, kaj misli o njem Polonica. Ali ve, kdo je bil neznanec in kaj se je z njim zgodilo? Morda ji je Neža izdala skrivnost v poslednjem trenutku. Slutil je, da se mu dekle nekam plaho umika.

O tem se je moral čimprej prepričati. Ako Polonica ničesar ne ve, tedaj bo lahko mirno dihal. V nasprotnem primeru jo bo treba podkupiti ali ji pa s silo zamašiti usta. Važno je bilo premisliti, kaj bo ukrenil.

Dekle je nekoč opazilo, da stika Gladež po kamri, kakor bi nekaj iskal. Čudila se je, zakaj odkar je umrla teta, še ni prestopil praga. Slišala je, kako razmetava posteljo in odmika pohištvo.

«Kaj pa delate?» ga je naglo vprašala.

«Hm, kaj delam?» ga je vznejevoljilo. «Ključ iščem... Ključ od njene skrinje...»

«Jaz ga imam.» Dekle mu ni hotelo tajiti.

«Ti?» jo je sumljivo pogledal. «Kdo ti je dal pravico?»

«Ključ mi je dala teta, preden je umrla. Tudi skrinjo mi je izročila.»

«A tako? No, potem je v redu.» Neprijetno je dirnila skopuha ta novica. Vedel je, da je imela žena denar in mnogo drugih predmetov. Vse to je hranila v svoji skrinji, ki jo je skrbno zaklepala. Zdaj je njeno imetje zanj izgubljeno.

Vendar ji ni hotel ugovarjati. Poprej mora vedeti, ali mu dekle lahko škoduje. Sumljivo se mu je zdelo, ker mu je tako pogumno odgovorila. Včasih je bila vse bolj tiha in bojazljiva.

Sedel je na posteljo, kjer je poprej ležala njegova žena. «Neža!» jo je klical z jokavim glasom. «Zakaj si me zapustila? Revica, koliko si trpela!»

Dekletu se je studilo hinavstvo ter mu je oponesla: «Pa ji niste privoščili poslednje tolažbe... Postreči bolniku je imenitno dobro delo, vi pa ste ji grenili zadnje trenutke življenja...»

Skopuha je zabolelo. Odgovoril ji je počasi: «Kdo pa je vedel, da bo tako hitro sklenila...»

«Teta je slabela od dneva do dneva... Dovolj vas je prosila...»

Oderuh se je izvijal: «Nisem verjel, da je res tako pri kraju... Upal sem v ozdravljenje, zato nisem mogel slišati, da bo umrla... Oh, če bi bil vedel... Ponoči bi bil vstal ter ji ustregel...»

«Stric, do smrti vam bo žal», mu je vzbujala kosanje. «Jaz bi ne mogla mirno zaspati, ako bi bila na vašem mestu...»

Gladež je gledal v tla in molčal. Kakor kamen so mu padle na dušo dekletove besede. Ali ve? Tega se je ni upal vprašati. Nadaljeval je šele čez nekaj časa: «Polonica, storila si mi mnogo več, kar sem mogel od tebe pričakovati. Skrbno si stregla Neži v bolezni in prav si ravnala. Skrinja, ki ti jo je zapustila, ni veliko plačilo za ves trud in vso postrežbo. Tudi jaz bom moral še kaj dodati. Le spravi in hrani ključ ter pazi, da ti ga kdo ne izmakne. Neža ga je devala v posteljo pod blazino. Tudi ti ga lahko skrivaš na tem prostoru. Tukaj je varen pred tatovi.»

Mladenka ni mislila, da bo stric potrdil oporoko. Bala se je, da bo zahteval priče in dokaze, katerih bi mu seveda ne mogla dati. Potem bi oporoka seveda ne bila veljavna. Zato mu je bila hvaležna, čeprav je vedela, kaj ima na vesti. Kakor vzklije včasih med trnjem cvetlica, tako ni na zemlji človeka, ki bi vzlic hudobnosti ne imel ničesar dobrega na sebi.

Spomnila se je naročila pokojne tete, naj navaja strica k spreobrnjenju. To pa se ji je zdelo čedalje bolj težavno. Povedati mu namreč ne sme, kaj ji je zaupala teta na smrtni postelji. To poglavje mora ostati nedotaknjeno kakor tuja lastnina. Brez razloga pa ne more stopiti predenj ter ga siliti k pokori.

Zvijačnik se je trudil, kako bi prišei neopaženo do smotra. Izkušal jo je z različnimi vprašanji. Dekle se je moralo krotiti, da se ni zagovorilo.

O tujcu se nekaj časa nista menila. Gladež je vedno odlašal, čeprav ni mogel pozabiti svoje žrtve. Kakor ogenj ga je pekla vest in čedalje hujša je bila skrb, kdaj bo prišlo v javnost njegovo grozodejstvo. Nad vse mu je bilo važno, kdo ga bo razkrinkal. Vedeti mora, odkod mu preti nevarnost, da se bo mogel uspešno braniti. Paziti je treba na vse, kar bi mu lahko škodovalo.

Polonica ga je molče opazovala. Radovedna je bila, kdaj bo prišlo do razkritja. Dvomila je, da bo mogel nositi strašno zločinstvo mirno na svoji vesti. Res ji je kazal stric odslej prijazno lice, toda v njegovih potezah se je skrival nemir. Zaman je čakala kesanja in pokore. Senca na njegovem obrazu je izpričevala strah pred kaznijo in sramoto. Obžalovanje je bilo še globoko pod kamenjem otrplosti in brezčutja.

Poglavje o tujcu je naposled bilo treba načeti. Stric je pričel zvijačno: «Kdo ve, kod hodi sedaj neznanec, ki je tisto jutro tako nenadno odkuril. Žal mi je, ker sem ga vzel na prenočišče... Najbrž ni imel poštenega namena...»

Mladenka je zagledala past, ki je bila spretno nastavljena. Nekaj jo je opozorilo, naj bo previdna. Molčati ne sme; to bi pomenilo, da je prišla v zadrego.

Odgovorila je hitro in mirno: «Tujec se je vedel prav dostojno. Nisem vas silila, da ga vzemite pod streho...»

«Vem, da nisi kriva,» je nadaljeval hinavsko. «Toda lahko bi me bil okradel...»

«Pa vam ni česa izmaknil?» mu je vrnila za zvijačo.

«Pazil sem,» ji je premeteno odvrnil. «Vso noč sem bil na nogah...»

«Potem pa veste, kdaj je izginil...»

«Slišal sem, ko so zaškripala vrata... Takrat je moral oditi...»

«Torej se ni bil poslovil...»

«Odšel je kakor tat, zato je tem bolj sumljivo...»

«Čudno,» je menila mladenka. Povedati ni smela, kaj je imela na srcu. Sami sebi pa ni hotela lagati.

Njen molk je zazibal skopuha v sladko zadovoljstvo. Sklepal je, da dekle prav ničesar ne sluti, koga je umoril. Samo Neža je vedela, a ni nikomur razodela. Sedaj se mu ni treba ničesar bati. Kar se je zgodilo, je z njo vred pokopano. Nikjer mu ni zapisano na obrazu.

«Oho, deklina, zdaj bo drugače,» je sklenil na tihem. «Ti mi nisi več nevarna... Odslej nisi več gospodinja, marveč dekla in nekdanja občinska sirota. Ako ti ne ugaja, pojdi, kamor hočeš. Več te ne potrebujem...»

Svoj načrt je začel brezobzirno izvajati. Najprej ji je zaprl shrambo za živila. Vsak dan ji je dal le toliko, kolikor je sproti porabila.

Tega mu Polonica ni preveč zamerila. «Naj le zaklepa, pa meni ne bo treba,» si je mislila v svoji preprostosti. Večkrat je bila lačna, pa ni imela kruha. Tudi to je potrpela.

V svoji čemernosti je bil dedec čedalje bolj neznosen. S Polonico je postopal, kakor bi bila šele prvi teden pri hiši. Nobenega dela ni znala več prav začeti. Povsod je našel napako. Predvsem ji je oponašal, da je preveč razvajena in potratna. Celo vode mu je preveč porabila.

Denarja seveda ni dobila v roke. Prodati ni smela ničesar, zato tudi ni mogla ničesar kupiti. Nedostajalo ji je vsega, kar je potrebovala. Stiskač je hotel, da bi delala čudeže. Ko je pošla sol, mu nekoč jedi ni osolila. Tedaj je bil ogenj v strehi. Ni pa ji dal denarja, da bi bila sol preskrbela. Čim bolj se je trudila, da bi mu ustregla, tem manj je bil zadovoljen.

Za delo je bila Polonica vedno sama. Poleg gospodinjstva je morala tudi opravljati živino in delati na polju. Starec je vedno lazil za njo in sitnaril. Kadar se je raztogotil, tedaj ji je celo grozil, da jo bo udaril. Nekoč ji je že nameril, a se je premislil.

Polonica bi bila zadovoljna, ako bi jo bil dedec vsaj pustil v miru; hvaležnosti od njega tako ni mogla pričakovati. Bilo pa je prav narobe. Kadar je bila najbolj utrujena, tedaj ji je očital, da nič ne dela. To jo je najbolj bolelo.

«Dovolj se peham in mučim,» mu je včasih odgovorila.

«Spat pa hodiš s kokoši,» ji je oponesel.

Tukaj je bilo naposled nekaj resnice. Dekle je hitela z delom, da ga je opravila, dokler je še sijalo solnce. Zvečer ni bila rada pokoncu. Kadar se je spomnila kleti, jo je spreletela groza.

Potreba jo je prisilila, da je nekoč premagala bojazen. Rabila je neko orodje, ki je ležalo v kleti med staro šaro. Opogumila se je in smuknila navzdol po stopnicah. Ob pogledu na deske, ki so skrivale grob umorjenca, je vzdihnila: «Bog mu daj nebesa!»

Skozi linico pod obokom je sijalo večerno solnce. Polonica je obstala; pozorno je ogledovala prostor, ki se ji je videl še boli zametan z različno ropotijo. Opazovala je, kje bi se dalo kaj odstraniti ali odmakniti.

Tedaj jo je iznenadil Gladež, ki je prilezel tiho po stopnicah. Stopil je pred njo kakor prikazen. «Kaj delaš tukaj?» jo je vprašal osorno.

Zganila se je ter mu povedala, da išče neko orodje, katero nujno potrebuje.

«Pa čemu se bojiš?» Opazil je bil, da se je ustrašila. «Ali si mislila krasti?»

«Nisem, Bog me varuj. Stresla sem se zaradi tega, ker ste me tako nepričakovano zalotili...»

«Kaj praviš?» Mož je nehote osupnil. «Nekaj mora vedeti,» ga je resno zaskrbelo.

Spoznala je tudi mladenka, da ni prav odgovorila. Hitro je popravila: «Mislila sem, da je nekdo drugi...»

«Kdo naj bi hodil semkaj? Nihče nima pravice...»

«Prilezli ste tako tiho, da sem skoro nekaj slabega slutila...»

«Ako bi bil prilomastil, bi te bil še bolj preplašil...»

«Mislila sem, da se je priplazil nekdo, ki nima poštenega namena...»

«No in zdaj me poznaš? Vedi, da vse izvoham...»

«Stric, ali sem vam kaj slabega storila?»

«To sem preprečil... Toda nameravala si, tega mi ne moreš utajiti...»

«Nisem!» je izrekla svečano. «Ako bi zdajle umrla, pojdem zaradi tega topla v nebesa...»

«Nisi tako nedolžna, kakor misliš... Zapomni si, da nimaš tukaj ničesar iskati.»

«Meni je prav.» Vedela je, zakaj ga je jezilo.

Gladež je sklepal in ugibal. Verjetno je bilo, da dekle le nekaj sluti, pa mu noče razodeti. Zato jo mora preizkusiti kakor železo v žarečem ognju. Njeno vedenje mu je bilo čedalje bolj sumljivo.

S poizkušnjo ni dolgo odlašal. Ko se je tisti večer stemnilo, ji je rekel zvijačno: «Polonica, nocoj se nič dobro ne počutim. Skuhaj mi šentjanževih korenin...»

Mladenka ni poznala njegove zvijače. Vedela je, da stric v zdravilna zelišča res precej zaupa. Zato mu je bila takoj pripravljena ugoditi.

«Kje pa imate tiste koreninice?» ga je vprašala.

«V kleti na polici,» ji je odvrnil.

«Kar brž jih prinesite!»

«Ali jaz?» se je začudil. «Jaz naj bom tebi za hlapca? Tako se pa nisva zmenila.»

Dekletu je zastala beseda. Ob misli na grob ji je postalo vroče po vsem telesu. Odgovorila mu je prav tiho: «Stric, vašega ukaza ne morem izvršiti...»

«Oho, upirati se upaš?» se je sirovo zadrt. Brž pa se je pomiril ob misli: «Zakaj se boji? Ali morda ve? Poprej je hodila v klet brez luči... Nikdar se ni branila...»

Stal je pred njo navidezno resen in pogumen, toda v srcu je bil plah ter bi bil hitro omagal.

Polonica se je potrpežljivo zatajevala.

Začel jo je prositi: «Pojdi, Polonica, pojdi! V trebuhu me zavija... Ne bodi vendar otročja...»

«Ne morem iti,» se je vztrajno branila.

«Moraš!» je zopet nekoliko porasel. «Kdo je gospodar pri hiši?»

Mladenka se je opravičevala: «Zakaj mi niste tega poprej naročili? Podnevu bi vam bila rada ugodila.»

«Takrat sem bil še zdrav ko riba. Sploh pa zapovedujem, kadar hočem...»

«Ne silite, česar ne morem storiti...»

Pogledal jo je bridko in rekel: «Polonica, nikar me ne muči!»

«Smilite se mi, a vam ne morem pomagati.»

«Hinavka! Pojdi in stori, kar ti ukazujem. Sicer sva opravila za vedno.»

«Kakor hočete.» Vdano je povesila glavo in govorila: «Ni mi za plačilo, ne omajate me z nobeno grožnjo...»

«Bomo videli.» Jezno je škrtnil z zobmi in zarežal: «Zakaj ne greš? Koga se bojiš? Kdo te je naščuval proti meni?»

Polonica je molčala. Resnice ni smela govoriti. Gladež je hotel izvedeti. Obsul jo je z različnimi vprašanji. Najbolj je poudaril: «Ali te je strah? Si li že videla prikazen?»

Priznala je prav tiho in boječe: «Kadar grem mimo kleti, me obide groza... Kakor bi šla mimo pokopališča...»

Ustrašila se je, ali ni morda preveč povedala.

«Zakaj te je groza?» je poizvedoval s priliznjeno besedo. «Pa te ni že kdaj strašilo?»

«Ne!» je odločno zanikala. «Toda kadar grem mimo kleti, me napadejo strašne misli... Vselej mi je nekam čudno in tesno pri srcu...»

«Ali nič drugega?» mu je trepetala beseda.

Mladenka mu je rahlo odkimala.

Skopuh si je oddahnil. «Dekle si domišlja,» si je mislil in šel pomirjen počivat.

Pri Gladežu niso kuhali zdravilnih koreninic. Mladenko je hvalila zavest, da je srečno prebila poizkušnjo. Premagala se je, da mu ni povedala, odkod izvira njena bojazen. Toda ubožica ni slutila, da si je s tem le škodovala. Usoda ji je pripravila polno čašo grenkosti in trpljenja.

«Deklina mora proč.» Ta sklep je dozorel zlobniku v njegovi podli duši. Res se ji o umoru niti ne sanja, a njena domišljija je čudovita. Taki ljudje imajo čudne nazore. Nekoč se bo zbala svoje sence in nastale bodo temne govorice... Zato je najbolje, da jo zapodi od hiše.

Vstal je na vse zgodaj in hotel imeti čaja. Polonica je vedla, da bo zopet ropotalo.

«Ali naj vam skuham koreninic?» Mladenka je nastopila pohlevno, da bi se izognila prepiru.

«Tistega čaja mi prinesi, ki si ga snoči skuhala... je začel sitnariti.

«Stric, saj veste, da ga nisem,» mu je odvrnila.

«Pa zakaj ga nisi?» jo je prijemal. «Sinoči sem vam povedala...»

«Slušati nisi hotela... Dekla ni več pokorna gospodarju...»

«Stric, tega mi dozdaj ne morete očitati...»

«Tiho! Poberi svoje cape in pojdi, kamor hočeš...»

Polonica je milo zaihtela. Ne zato, ker ji je pokazal vrata; srce jo je bolelo v zavesti, da tega ni zaslužila. O kako trda je pokora, katero ji je naložila teta, preden je umrla! Zdaj je priložnost, da se maščuje nad zverinskim ubijalcem. Z eno samo besedo bi mu snela krinko z obraza.

Toda spomnila se je prisege... Koščice pokojne tete še niso razpadle... Tako dolgo mora molčati...

Opravila je domače delo in šla na polje. Tam se je hotela razvedriti in pozabiti, kar je doživela. Dan je bil dolg in soparen. Znoj ji je lil s curkom po obrazu. Pričelo jo je žejati in boleti glava. Šla je v senco k bližnjemu studencu. Tam se je napila mrzle vode ter si umila vroče čelo. To je bilo zanjo usodno. Mračiti se ji je jelo pred očmi in v glavi se ji je vrtelo. Odpovedale so ji tudi noge, tako da je morala leči v travo. V ušesih je čutila bolestno šumenje. Čez nekaj časa je hotela vstati, a ni se mogla več držati pokoncu. Zopet si je močila čelo z mrzlo studenčnico; mislila je, da ji bo odleglo.

Takšno je našla soseda Trdinka, ko je prišla po vodo k studencu. «Prav ima,» si je mislila, da Polonica počiva, utrujena od dela. «Toliko se muči, nič ne zasluži. Naposled je vendar prišla do spoznanja.»

Vendar se je ženici videlo čudno, ker Polonica dozdaj še ni legla podnevu v senco. Njena pridnost in skrb za hišo ji tega nista dopustili.

Ženica se je radovedno bližala dekletu, ker je videla, da leži v senci ter se ne premakne. Slišala je, da nemirno sope. Brž ji je dvignila roko, ki je padla nazaj, čim jo je izpustila. Mladenka se ni genila. Soseda jo je plaho poklicala.

Polonica se je zbudila. Pomela si je oči in rekla: «Kje pa sem? Ali je že tema?»

«Moj Bog!» Trdinka se je začudila na vsa usta. «Ali me ne poznaš? Ne vidiš li solnca?»

«Seveda vas poznam po glasu, čeprav vas ne vidim. Krog mene je tema kakor ponoči...»

Ženica je sklenila roki nad glavo in viknila: «Polonica, za božjo voljo! Kaj se ti je pripetilo?»

«Vroče mi je bilo, pa sem se umila...»

«Oči so ti zavrele,» je sklepala soseda.

Mladenka se je ustrašila: «Tedaj bom oslepela...»

«Hitro po zdravnika!» Prijela jo je za roko, da bi ji pomagala vstati. Dekle se ni moglo dvigniti pokonci. Soseda jo je opirala, da je sedela.

Mimo je privozil Osolnik, ki je peljal krmo. Trdinka ga je prosila, naj ustavi. Po kratkem posvetovanju sta jo naložila na voz ter jo odpeljala.

Ob vozu se je nabrala gruča radovednih vaščanov. Ženice so svetovale različne obkladke, možje pa so modrovali: «Bolnišnica je edina rešitev.»

Polonica ni imela primerne obleke, tudi voznika niso mogli tako hitro dobiti. Tako se je zavleklo več dni, preden je dospela v bolnišnico. Zdravniki so nejevoljno mrmrali: «Prepozno! Zamujeno!»

Bolnica je po dolgih tednih okrevala in zapustila posteljo. Skrbno prizadevanje zdravnikov ji je ohranilo življenje, ostale pa so ji hude posledice. Revica je skoro izgubila vid in sluh ji je silno opešal. Razen tega se ji je ponavljalo trganje po sklepih, kadar se je bližalo slabo vreme.

Siroti se je odpirala temna bodočnost. Ko je odhajala iz bolnišnice, ni vedela, kam naj bi se obrnila. Za delo ni bila več sposobna. Gladež ji je pokazal vrata; od njega ni mogla ničesar pričakovati.

V prvi sili se je zatekla k Trdinki ter ji potožila svojo nesrečo. Prišla je ob palici, s katero je otipala vrata. Vse v njej se je izlivalo v eno samo skrb: «Oh, kaj bom počela! Kdo se me bo usmilil?»

Trdinka se je nad ubožico bridko razjokala. Potem jo je tolažila: «Brez trpljenja ni zasluženja... Kar je komu namenjano, temu ne uide. On, ki pošlje človeku nadlogo, mu da tudi moči, da jo hrabro prenese... Vdaj se v božjo voljo in laže boš trpela... Vsakdo ima svoj križ, ki ga mora nositi... Potrpežljivost je rajsko mazilo.»

«Vse moje življenje je uničeno,» je tarnala sirota. «Ako bi ne imela tega, kar mi je zapustila teta, bi morala iti od hiše do hiše.»

«Vidiš, kako se na svetu vse prav izteče...»

Sirota se je spomnila skrinje in ključa, ki je ostal pri Gladežu v njeni postelji. Prosila je Trdinko, naj ji preskrbi voznika, ki pojde po tetino zapuščino.

Trdine je napregel vola in odšel po skrinjo. Gladež jo je pomagal naložiti. Brez ugovora mu je izročil ključ, ki je bil še vedno pod blazino. Pri Trdincu so postavili skrinjo v sobo ter jo odprli. V njej ni bilo drugega kot nekaj stare ponošene obleke. Na dnu je bila razgrnjena platnena rjuha, razjedena od moljev. O denarju ni bilo ne duha ne sluha.

Polonica je stala ob skrinji, zatopljena v globoko žalost. Skrbno je otipala z rokami vse, kar je Trdinka položila prednjo na mizo. Iskala je predmetov, ki so imeli večjo vrednost. Predvsem ni mogla najti nogavice z zlatim in srebrnim drobižem. Sirota je bila ob vse svoje imetje.

Kam je izginil denar, ni bilo hudo uganiti. Gladež jo je oropal, kakor je oropal svojega brata ter ga ubil in zakopal. Ni se spreobrnil in poboljšal, kot je želela njegova pokojna žena. Zopet je storil velik greh, ker je vzel siroti vse, kar je imela. Ali ni zaslužil, da bi mu pljunila v obraz in zakričala, da bi se razlegalo po vsem Vrhovju: «Bratomorec!» Na mah bodo na njeni strani vsi sosedje; stopili bodo pred skopuha in zahtevali, naj ji vrne, kar si je neupravičeno pridržal. Potem bodo prispeli orožniki ter ga uklenili. Mladenka bo morala dokazati njegovo zločinstvo. Pokazala bo grob, v katerem trohni nesrečna žrtev.

Polonica se je ustrašila. Globoko v grlu ji je obtičala beseda, katero je mislila izgovoriti. Naj li zbere vse svoje moči in odgrne zaveso? Ne! Brani ji prisega. Rajši bo vzela beraško palico in živela od miloščine, kakor bi se izneverila teti, ki bi morda trpela zaradi tega na onem svetu. Zločinca pa je izročila neskončni pravičnosti, kateri nihče ne uide.

Pri Gladežu se je nastanila izprijena deklina, ki je skopuha kmalu zajela v svojo mrežo. Uresničil se je ljudski pregovor, ki pravi: «Za stiskačem pride zapravljivec.»

IV.[uredi]

Polona, občinska sirota, je končala svojo povest ter si otrla solzo, ki je blestela v njenem očesu. Razkrila je veliko skrivnost — zdaj po dolgih letih, ko je truplo pokojne Gladežice že razpadlo v hladni zemlji. Čas jo je razrešil prisege.

Koširju je zastajala kri po žilah, tako napeto jo je poslušal. Pretreslo ga je njeno pripovedovanje. Šele ko je starka utihnila, se je začudil: «Ali je mogoče kaj tacega na Vrhovju?» Nihče ni slutil, kakšno tajnost je čuvalo srce občinske sirote!

Potem je šel počivat. Ne zato, ker je bil utrujen, marveč, da bi vse, kar je slišal, dobro premislil. Nekaj mora ukreniti — s tem se je bavil do ranega jutra. Molčati ne sme; zločinec ni vreden, da bi se izmuznil javni sramoti. Tako zverinsko dejanje mora pred ljudsko obsodbo. Žal, da je po tolikih letih zastaralo sodno preganjanje zločina.

S takim maščevalnim namenom je korakal Košir tisto jutro k Trdincu. Pod pazduho je nosil lobanjo, zavito v belem prtu. Po kratkem pomenku je vprašal soseda po Gladežu, za katerega se takrat ni že nihče več zanimal.

Trdine mu je odgovoril prav kratko: «Dedec je čedalje bolj pust in plašen. Hrbet se mu je upognil, tako da ne more več hoditi. Ves se je posušil.»

«Leta ga tlačijo, leta.» Košir je skomignil z rameni in dostavil: «Morda je vmes še kaj drugega, kar ga pritiska na zemljo...»

Sosed ga ni razumel. Zato je premišljal: «Pomanjkanja menda ne trpi, ker sedi še vedno na denarju... Urša ga še ni popolnoma izmolzla.»

«Kdo ve, kako se starec kaj pripravlja na poslednjo uro?» je Košir nenadno obrnil pogovor.

«Ali meniš, da ni bilo kaj prav?» mu je Trdine segel v besedo. «Briga se skopuh, kako bo umrl! Bolj ga skrbi, kdaj mu bo kdo plačal obresti...»

«Dolgo ga že nisem videl.» Košir je vstal in rekel: «Dajva ga obiskati.»

«Pojdiva! Radoveden sem, kako bova sprejeta...»

«Tako, kakor se gotovo ne nadejaš...»

Šla sta po najbližji poti. Trdine šaljiv in zgovoren, a Košir tih in resen, kot bi šel kropit mrliča.

Ko je stopil Košir čez Gladežev prag, je opazil Trdine, da nosi pod pazduho bel zavitek. Mislil si je: «Pa ne, da bi nesel skopuhu kako darilo!» Skoro bi se bil pošalil: «Lačna vrana naj pita sito vrano...»

Gladež se ju je silno ustrašil. Obiskovali so ga le tisti, ki so zašli v denarno zadrego. Sedel je pri peči — sključen, da mu je bil hrbet višji kakor glava.

«No, kaj pa vidva?» ju je nagovoril bolj hladno kot prijazno. Poznal ju je, da ne prihajata zaradi posojila.

«Videla bi vas rada,» mu je odgovoril Trdine, Košir pa je dostavil: «Radovedna sva, kako se imate...»

To je izrekel in sčdel na klop zraven njega. Trdine je hodil po sobi in čakal, kdaj bo segel v pogovor.

«Pešam, pešam,» je potožil starec. «Vidva sta še korenjaka...»

«Kakor ste bili vi v najinih letih,» se je oglasil Trdine sredi sobe.

Košir je pohvalil skopuha: «Hrust ste bili, da je malo takih! Samo vaš brat Martin vam je bil nekoliko podoben...»

«Pa je menda že davno umrl?» mu je Trdine pretrgal besedo.

Gladež je komaj vidno prikimal.

Košir je začel poizvedovati: «O njegovi smrti ste gotovo prejeli uradno poročilo...»

«Pred več ko tridesetimi leti.» — Skopuh je odgovoril tiho, da sta ga komaj umela.

«Ubogi Martin!» je vzdihnil Trdine in pristavil: «Tako mlad je moral umreti.»

«Zares, ubogi Martin!» je Košir namenoma pritrdil.

Gladež ju je zavrnil: «Ali je to kaj čudnega, ako člevek umrje? Vsi bomo morali umreti.»

«Prav imate,» je potrdil Trdine. «Boljša je smrt kakor slabo življenje...»

Starca je vznejevoljil ta očitek, zato mu ni odgovoril. To je opazil Košir ter važno omenil:

«Pravijo, da Martin ni umrl prirodne smrti.»

«Ali se je ponesrečil?» je zanimalo zgovornega soseda. «Kje jo je, neki iztaknil?»

«Ne vem.» — Gladež je Sklonil glavo med koleni.

«Pa ne v kakem rudniku med strupenimi plini? Ali pri stroju, ki pogoltne celega človeka?»

Košir je pojasnil Trdincu: «Martin je bil umorjen in leži v domači zemlji...»

Soseda je iznenadila ta nepričakovana novica. «Ni mogoče!» je vzkliknil in poskočil do stropa.

«Prijatelj, to je dokazana resnica...»

«Kdo pa ve?» je Gladež nejevoljno zagodel. Še vedno je tiščal glavo med koleni ter se ni upal pogledati soseda.

«Vse je popolnoma jasno.» — Košir je govoril z mirnim prepričevalnim glasom. «In priče so na razpolago.»

«Priče, praviš?» Trdine se ni mogel dovolj načuditi.

«Priče, ki vedo, kje je pokopal morilec svojo žrtev...»

«Peter, ti veš, pa mi nisi do sedaj nikoli omenil. Ali si me spravil semkaj zaradi tega, da se bomo tukaj pomenili?»

«Da, prav zato, prijatelj. Danes mora bruhniti na dan, kar se je zgodilo v temi pred mnogimi leti.»

Skopuha je začelo skrbeti, zato se ju je hotel znebiti. «Pojdita!» ju je odslovil. «Tukaj ni treba o tem govoriti.»

Košir mu je pogledal v oči, da je starcu kar zaprlo sapo. Obenem mu je rekel: «Ali vas peče vest, da naju podite od hiše?»

Gladež se mu je upal še postaviti po robu: «Čemu naj me peče vest? Ali sem mar jaz kriv njegove smrti?»

«Miha, govoriva odkrito!» Košir se ni mogel več premagovati. «Kdo je bil neznanec, ki je pred tridesetimi leti tukaj prenočil?»

Skopuh se je delal kot bi premišljal. Čez nekaj časa je odvrnil: «Nikogar ge ne spominjam.»

«ln kdo je udaril neznanca s sekiro, ko je ležal v postelji, ter ga oropal?»

«Kakšnega neznanca?» Skopuh je buljil z očmi kakor blazen in beseda mu je trepetala.

Košir je popravil: «Ne neznanca, ampak brata. Edinega brata, ki se mu ni dal takoj spoznati...»

Starec je zaslutil strašno razkritje. Začel se je tresti in trepetati. Njegove besede so se izpreminjale v nerazločno jecljanje.

Skopuh se Koširju ni prav nič smilil. Prijemal ga je čedalje bolj resno: «Kdo je zavlekel umorjenca v klet ter ga tam pokopal?»

Miha se je še drznil vprašati: «Čemu me izkušaš? Kje so priče in dokazi?»

«Tukaj!» Košir je odgrnil lobanjo. Trdine se je plaho umaknil.

Ura razkritja je odbila. Gladež ni mogel več tajiti. Glava mu je zlezla na peč; govoril je plaho in pojemajoče: «Vedela je... Polona me je izdala... Vrag gre po mojo dušo...»

«Miha, še je čas pokore... Poglej lobanjo... Kesaj se, prosi brata odpuščanja...»

«Zame ni več usmiljenja... Brata sem umoril... V kleti sem zakopal njegovo truplo... Pozneje sem izkopal kosti — lobanjo, sem skril v Lazu v tvojo zemljo... Tam si jo našel — Polona ti je pojasnila...»

Starec je zlezel na kup; glas mu je bil čedalje bolj tih, dokler ni popolnoma umolknil.

Trdine je opazil, da, je skopuh, začel poredko dihati. «Hitro po duhovnika,» jo opozoril, Koširja.

Gladež se je trenutno zavedel. Duhovnika je odločno odklonil z besedam: «Nisem vreden poslednjega tolažila...»

«Miha, dušo imate! Pri Bogu sta milost in odpuščanje!»

«Svoji ženi nisem privoščil duhovnika, ko se je borila s smrtjo...»

Košir si je prizadeval, da bi nesrečnik vsaj obudil kesanje, kar mu pa ni uspelo. Skopuh je obstal ter se ni več zavedel. Kmalu nato je izdihnil. Položili so ga na mrliški oder.

Novica o razkritju davnega umora pa se je širila od vasi do vasi po bližnji in daljni okolici. Ljudje so postajali pri delu in obujali davne spomine. Iznenadila jih je skrivnost občinske sirote.

Gladež, vaški skopuh, je ležal na mrtvaškem odru z vdrtim obrazom, na katerem je bilo celo po smrti zapisano morilno dejanje. Naravnost pretresljiv pa je bil pogled na lobanjo umorjenega brata, katero so položili k morilcu v odprto rakev.