Skrinjar in njegov hlapec
| Skrinjar in njegov hlapec (Postna slika) anonimno |
Objavljeno v Domoljub 1896, št. 7 (2. aprila) v rubriki Listek
| |||||||||||||
Tialo sitno, ko je'tudi v naSi vasi hripa, ali kakor to jo zdravniki kratili »influenoa., potrkala na marsikatera vrata, tedaj jih je precej moralo sapuatiti U božji svet, ker take, ki se za hripo niso dosti imenili, je kaj hitro obiskala Se plučnica in jih spravila v krtovo deželo. Poaebno stari ljudje so precij mrli.
Necega dn6 pa se po vaai rasnese novica, da sta te morala vleči krčmar Skrinjar in njegov hlapeo. Ta hlapec Matija je bil prav sa prav le dninar in je dolgo dolgo prej slutil pri Skrinjarju, potem pa je vsel malo hišico s nekaj majhnega travnikov in njiv v najem. On in njegova žena Meta sta ailno varčevala, zlasti aedaj, ko je bil njun jedini sin pri vojakih in si dobra stara dva nisla mogla drugače pomagati, ko da sta mu včasih poslala kako krono za pobo|jSek, katero sta si aama pritrgala. Tudi lanska žetev je kaj ilabo izpadla, ker ao mini večino lita uničil«. Zato ja bila ravno to siroo pri Matiji hoda revlčlna in na, zdaj »e ga loti le bolezen. To je bila pač buda poskulnje, ko niti za aol in kruh nista imela, pa je zdravnik ukazal to in ono. Kje naj vzame denar za zdravilo in kurjavo?
V tej sili se je Meta večkrat zatekla k stari Barbi, ki je prebivala na drugem koncu hišice in ki je ravno toliko imela, da je akromno živela Ta Barba je bila ailno usmiljenega srca in prav rada je kaj posodila ali pa celo podarila revnemu Matiji in Meti, če je le sama kaj imela, če pa je tudi njej ulel drobil, tedaj so se vsi skup tolažili in prosili Boga, naj jim kako preloži to nadlogo. Barbi pa ni vedno tako pičla hodila, ampak njega dnij, ko ji je mož le živel, sta gospodarila na lepem posestvu. Pa nesreče, židje, oderuhi in sleparji pripravili so ju ob vse in le taki, ki bi bili jima lahko pomagali, gledali ao le na avoj dobiček. Ko ji je mož umrl, je Barba postala revna vdova, ki pa je vedno nosila kaj radovoljno avoj križ in ai vkljuh vsem prevaram obranila dobro srce. če je le mogla, je pomagala takim, ki so bili ie bolj revni ko ona, zlasti pa nalemu Matiji in Meti. Z nikomur ni živela v sovraštvu in ludi zdaj se ji je smilil bolni krčmar Skrinjar, in prav nič mu ni te nadloge pnvolč>la, kajli, če bi bil Skrinjar komu toliko hudega naredil, ko je njej, ne vem, če bi bil kdo tako potrpežljiv in prizanesljiv, ko stara Barba. Ko je namreč Barbino in njenega moža posestvo prillo na boben, bi ju bil lahko »kiinjar, ki je imel dobro napolnjenega mačka, relil, a trdoarčni mož ai je celo njiju nesrečo obrnil v svojo korist, kar gotovo ni bilo lepo zanj. Sarinjarju je moralo biti precej slabo, ker poklicali ao zdravnika iz mesta, voz za vozom je pripeljal sorodnike, ki ao hoteli pozvedeti, kako mu je in tudi usmiljeno sestro ao dobili is bližnjega mesta, da je stregla bolniku, ki je bil pri svojih 60 letih doslej le precej trden. Zato pa tudi Skrinjarju nič ni bilo tako hudo, ko da je moral skleniti teano svežo s posteljo, a tudi o smrti ni hotel nič slitati. Zato je imela usmiljena sestra pri njem hude ure.
Holnega Matija pa ni nihče obiskal. Kdo NO pač zmeni za reveža? Le stara Barba mu je skazovala to delo usmiljenja in dejala, naj polljejo po Gospoda nebes in zemlje. Rekla je: »Če bo prejel Jezusa v preav. Zakramentu, bo doveU srečen in več pa tudi cesar v svoji bolezni ne more dobiti, kakor svojega Boga.« Matija aicer le ni bil nič posebno slab, a pameten se mu je zdel ta svet in zato je dejal, da hoče jutri, to je v četrtek, račun narediti sam s seboj in s svojo dulo, da potem prejme v petek sv. popotnico.
Tudi Skrinjarju so prigovarjali, naj se da prevideti. Pa kaj se je zalo zmenil, daai je bil sv. spovedi drugače potreben, ko pa Matija, celo zaropotal je nad svojo ženo, ko ga je nato opomnila. To je vedel župnik, to je vedela njegova žena in tudi usmiljenka in zato so prav vneto molili, da bi se mož vendar dal prevideti. Zena pa ga je tudi spomnila, naj povrne ikodo, ki jo je storil nekdaj Barbinemu možu.
•Zato, kar sem Barbi in njenemu možu naredil, me nobeni postavi ne morejo kaznovali«, odražal a« je Skrinjar. »To je bila kupčija, to je bil dobiček, p« nič druzega ne. Druzega pa tacega nisem etoril, da bi s« moral spovedati.«
Drugič ga zopet usmiljena sestra opomni: .Meni se zdi, da so vam samemu U atvar vendar ne zdi tako majhna in da ni vse prav in jaz bi na valem mestu vendar le to duhovniku povedala, da bi on razsodil.« On pa odgovori: »Župnik že vse to ve. Barba in njen mož Bta hotela tekmovati z menoj, ker jaz aem bil preje jedini krčmar v vasi. Io mislim, da ni nič čudnega, če jima jaz pri njih delu nisem na roko leL Po razmb nesrečah prillo je tako daleč, da aem tudi j u videl, da se ne moreta vzdržati. Župnik jima je hotel pomagati, zato me je prosil, naj mu posodim denarja. Denarja ne posodim, daial sem mu. pa oni travnik pri potoku kupim od Matije, ker mi je tako vfieč in blizu mojega posestva. Tako je moral priti Barbm mož k meni, ker mu nikdo ni botel dati denarja in mi ponuditi oni (ravnik. Kako sc je mož ustralil, ko sem mu 300 gld. manj ponudil, ko je bil travnik v resnici vreden ! £e sedaj ga vidim, kako jo prosil in jokal in tarnal prod menoj. Miroo sem mu dejal, da na travnik lahko le počakam, ker prej ali slej bo vendar le moj, ne dam pa nič več, kolikor sem obljubil. Kaj je mol botel, vzel je denar, katerega sem mu naštel in tako sem po ceni prilcl do lepega travnika. Pa to naj bi bil greb ?•
•Skrinjar, ali ate morda že kaj alilali o vnebovpijoč. h grehih?« vprala sestia.
•Kaj, vnebovpijoči grehi«, zarobni mol, *to ao vae druge atvari, o tem mi pa lc molčite!« Molči nekaj časa, toda veat mu ni dala miru in alednjič spregovori: »Da pa ne mialite, sestra, da aem jas skopuh, vam nekaj povem, čeaar le nikomur, niti svoji ženi niaem povedal. Knkrat se mi moje ravnanji z Barbinim možem vendar ni popolnoma pravilno sdelo, in zato sem hotel stvar poravnali. Odpoalal sem skrivaj 50 gld. v mesto, kjer ao nabirali za nek dober namen. Pa kaj ae zgodi? Predno pretoče leden, pride moj dinar nazaj in bilo je pripisano, da so že dovelj nabrali in da je moj denar dolel prepozno. Zopet sem odposlal petdesetak, ko ao dobri ljudje nabirali neki revni deklici za balo. Toda predno je moj denar dcSel na pravo mesto, je bila deklica ie v samostanu, ker ji je neki dobrotnik oskrbel vse potrebno in zopet je priromalo mojih 50 gld. nazaj. V tretjič hotel sem 50 gld. podarili, pa zvedel sem, da je isti, komur sem jih namenil, nič vreden človik in nevreden vaake podpore. No, in tedaj se mi je zelo, da Bog mojega denarja noče, ker pri nakupu oneg* travnika nisem storil nobene krivice. Vaokako pe »e 031 je cela ta stvar silno čudna zdela.«
Sestra nekoliko čaaa pomisli in apregovori: »Skn* njar, ali vam smem povedali, kaj jas o tej atvari mislim?' »Zakaj pa ne«, odgovori mož.
In mimo prične sestra: »Ljubi Bog salo ni hote! vašega denarja, ker ta donar gre Barbi, katerega ste na led speljali, ko ste njogovo zadrego sebi v kor»l obrnili. S 60 gld. pa ta »koda ni povrnjena, ampak povrniti bi morali vso vsoto, za katero ste ga opeharili. To bi bilo zadoščenje in poprHvljenje storjene krivice.« •To se pravi, jas naj bi flarbi izplačal 300 gld., za kolikor sem takrat travnik prepoceni dobil ? Tega pa že ne, tako neumen pa nisem«, zavrne jo Skrinjar. Sestra je sprevidela, da je vsaka beseda le bob v steno in zato je sklenila prav vneto moliti za izpreobrnenje, zlasti ker je Skrinjar veljal kot posten, veren mož in skoraj gotovo ni imel nad seboj druge take stvari, katera bi bila na poseben način obteževala njegovo vest, In je le pri tem svojem nelepem činu se dal zapeljati od zaviati, skoposti in častilakomnosti.
Pa poglejmo, kako se godi ubogemu Matiji? Slabo, prav slabo. Zelo se mu je shujlalo. Poslali so po duhovnika in bolnik ja opravil dolgo apoved. Drugo jutro potem, tako ao se domenili, naj bi prejel sv. popotnico. Ko po lupnikovem odhodu Meta vslopi, jo ogovori Matija: »Vel Meta, zdaj sem se spovedal, a nekaj moram Se poravnati in pri tem mi boA gotovo rada pomagala, sicar bi jutri Jezusa ne mogel prejeti z mirno veatjo.« Zena ga začne tolažiti in pravi: .0, Matija, kaj bi pač tacega bilo? Saj sva te 40 let vkup in poznam te kakor aebe in zmeraj ai bil polten. No, pa le povej, kaj naj storim ?«
»Glej, Meta, ko sem bil le neoženjen in sem slutil pri Skrinjarju, se ga je mot enkrat malo navlekel, in — bilo je ravno o St. Janžu — v tej meglenosli je izplačeval posle. Meni je naStel moj denar pa goldinar preveč. Ker sem si mislil, da je dovolj bogat in pa t menoj tako robat in surov, mu tega goldinarja nisem vrnil. Sčasoma sem vse to potabil. A danes po noči, ko sem ai apraSeval vest, prišlo mi je tudi to na misel in silno me je težilo, dokler se nisem spovedal. Toda se zdaj nimam miru, dokler nc bo denar povmen. In zato te prosim, ljuba žena, pojdi k staremu Skrinjarju in mu povrni oni goldinar.«
»Nič rada ne storim tega, ker Skrinjar je osoren mož«, odgovori žena, »pa vendar bom storila po tvoji volji in sicer zdaj precej.«
»Ali pa imaS tudi toliko denarja, Meta? Goldinar, to je v nalih časih že precej.«
»Nič te naj ne skrbi«, reče Meta malomarno ter gre it sobe. Toda zunaj postoji in se zamisli, kje bi pač dob la goldinar, ko vendar ni imela niti cvenka pri bili ? Tu se spomni stare Harbe in jo poprosi jednega goldinarja, ter ji tudi povč, čemu ji bo. Barba pa v avoji dobrodušnosti da zadnji goldinar, ki ga je Se imela in pravi: »Sedaj sicer nimam tudi jaz nič, pa Bog nas ne bo tapustil. Recite Matiji, da ga poidravim in mu želim, da skoro ozdravi.«
Kake četrt ure potneje zahteva Meta, da jo pustč k Skrinjarju. Seveda ji tega domači niso hoteli takoj dovoliti, toda ker ni odnehala, ao jo peljali k boln.ku. Ko je tudi sestra zapustila sobo, tedaj pove, kar J. je mož naročil in popisuje Skrinjarju, kako se je Matija bal smrti in sodbe, ker Se ni vsega poravnal, In prosila je bolnega krčmarja v moževem Imenu, na| odpusti. Ihteč položila je goldinar na mizico poleg postelje in pomolila svojo suho roko bolniku, rekoč: »Kaj ne, Skrinjar, vi odpustite Matiji ?. Skrinjar je požiral in požiral, solze so mu silile v oči in krepko stisne Meti roko v znamenje, da odpusti njenemu možu. »Bog vam stotero povrni, Skrinjar., rečo žena veselo, »in naj vam da kmalu ljubo zdravje.. Ko pride Meta domu in Matiji vse povč, se mu je kakor kamen odvalilo od srca, in bil je vidno vesel.
Ko je Meta odSla, je Skrinjar gotovo več ko dvajsetkrat obrnil goldinar sem in tja in ko ga je tako ogledoval, jelo se mu je srce topiti in začel je krepko ihteti. Ko sestra vatopi in ga vidi v takem stanju, ga začudena vpraSa, kaj mu je. »Nič, nič«, odgovori mož, »le po gospoda župnika mi pojdite, pa le naglo, se imava nekaj pomeniti.« Zena krčmarjeva in sestra sta se čudno pogledali, pa Skrinjar pravi: »Da, da, tako je, ne blede ae mi ne; pa Se danes naj gospod župnik pride.« Kdo je to pač raje spolni!, ko dobra krčmarjeva žena? In Skrinjar je opravil skesano in dobro spoved, ko je bila ta končana, prosi župnika, naj se malo počaka in ukaže poklicati ženo. Potem pa pravi: »Zdaj moram popraviti, kar sem takrat Barbi in njenemu možu storil krivice pri nakupu travnika. Za 300 gld. sem ga takrat opalil, ker je bil v hudi stiski. Če pa računam Se obresti od onega denarja za toliko let 200 gld., potem je to 500 gld., ki jih moram povrniti.«
»S tem bo Birba prav gotovo zadovoljna«, pravi župnik, »in vi ste tudi potem lahko mirni, ker ste vse poravnali.«
»Toraj, le koj prinesi denar«, veli Skrinjar avoji ženi, »in daj ga gospodu župniku, da ga ižročč Barbi in potem bom imel zopet mirno vrat. Kaj ne, vi, gospod župnik, pa bodete v mojem imenu prosili odpuščanja?«
• Prav rad to storim«, reče župnik in že je žena prinesla denar, ter ga dala župniku.
»Zdaj mora* pa Se kaj dati Matiji in Meti, ker če bi mi ta dva ne bila odprla oči a svojo poštenostjo, bi bil morebiti jaz v pekel priSel. Daj jima 10 gld., pa vsak dan naj pride Meta po vina in jedi za moža, da kmalu ozdravi.«
Kako se je stara Barba začudila, ko ji župnik prinese toliko denarja. Ni ga hotela vzeli in Sele, ko ji je župnik prigovarjal, je denar vtela. Ko jo je župnik zapustil, je pokleknila in prav prisrčno zahvalila Boga za prejeto dobroto in pa za povračilo malega posojila. Tudi Matiji in Meti je dala koj 200 gld., da jima pomaga v njiju revščini.
Drugo jutro je župnik obhajal i Skrinjarja i Matijo. Oba sta bila vsa srečna in v obeh hilah si naSel pravi mir in pa udanost v vo|jo božjo. Tega pa je bilo obema najbolj treba, ker njune ure so bile štete. Pobožno sta oba umrla čez nekaj dnij in sta prejela, kakor amemo upati, zaslužono plačilo v nebesih. Po končanem delu velikega tedna čaka ju gotovo dan večnega vstajenja.