Skrbi gospe Bobkove
| Skrbi gospe Bobkove M. Ž |
| |||||||||||
Na začetku počitnic se je gospa Margareta Bobkova, vdova po malomestnem klobučarju in skrbna mati gimnazijalcev v — sedaj hitro psevdonim za naziv mesta! — sicer pa je itak vseeno, kakšno ime da mu damo — recimo torej v Velikem Blatu, solnčnega toplega jutra vračala se svojo koleginjo, t. j. gospo, ki je ravno tako imela študente na stanovanju, Antonijo Krivčevo, s trga domov. Razgovarjali sta se o svojih skrbeh, ne da bi pri tem zapazile, kako hitro čas beži in, da je stara, zarjavela ura na stolpu glavne cerkve pomaknila svoj kazalec do blizu desete ure.
„Verujte mi, gospa Krivčeva, kadar mi gredo ti fantini enkrat iz pred oči, mi je kakor da bi bila za deset let mlajša. Tako se človek oddahne! Lepo breme sem si vzela na svoje rame! Zlati časi, ko so še kile pri meni kandidatinje s pripravnice! Škoda, da sem si pozneje vzela študente — mislila sem, da si kaj polepšam življenje. Lepo sem si polepšala, da; žalostna sem, kadar se spominjam! Med fanti in puncami je velika razlika, gospa Krivčeva, ravno taka skoraj — če bi hotela tako primerjati — kakor med krompirjem in pomarančo!“
„Tako, tako, to pravim tudi jaz! Stokrat boljše bi bilo, ko bi imela študentke na stanovanju. Tak-le bubec se vam ne uči in ne uči, na koncu konca propada, to se razume, in potem vas za vso dobroto, ki jo izkazujete takemu paglavcu, prihaja še njegov oče zmerjat!“ — je pristavila naglo Krivčeva.
„No — “, se je hotela gospa Bobkova nekoliko pohvaliti —, „nočem se bahati, ali moram reči, da pri meni ni še noben študent propadel! Jedini Pšenička je imel dosti opraviti z grščino, ampak vzrok temu je bila le njegova bolezen. V tem oziru sem za študente — kakor meter! Ali druge reči, ki jih ti malopridneži počnejo, me palijo do mozga! Včasih vam napravljajo cel semenj iz stanovanja. Oni dan so si prinesli od-nekod — ah, kako se že to imenuje — gramofon, navili so si ga in ga potem spustili — tam vam je bilo, kakor semenj v peklu. Kdo je še kdaj kaj tacega videl, za pet ran božjih?! Ne morete si predstavljati tega šuma in ropota! Psiček gospice Flandolove je bil ta dan nekoliko bolan; vsled tuljenja tega gramofona se vam je neki zopet prestrašil in bilo mu je še slabše!“
„To se ve, da bi takih nesramnosti študenti ne smeli delati, ampak moji niso nič boljši! Enkrat po zimi, ko je bil Jože Kalma v gledališču, razdrli so mu ostali posteljo, rjuhe in koltre pa so tako postavili, kakor da je postelja pripravljena; in ko je revček prišel domov in legel, se je postelja pod njim sesula. Prav pošteno se je bil potolkel, a drugi so se mu še rogali.“
„Pa je še ljudij, ki si domnevajo, bogve kakšen velik dobiček ima taka Študentovska „gospodinja“, kakor smo me!“
„To vam pravim! Ti ljudje — to niso ljudje, to so — oh, tega rajši ne izrečem, Bog mi grehe odpusti!“
„Prav zares! Od dobrote nima človek prav nič, čisto nič! Najboljše se sedaj godi lumpom! Velik gobec, predrzno čelo, nesramen jezik, pa nič vesti — to so dandanašnji ljudje, katerim se dobro godi. Koliko ljudi vam le odira na primer ta potuhnjeni, zvijačni šlibar Oblak! Ali niste še slišala o tistem testamentu?“
„Ne, ne! Kaj pa se je zgodilo?“
„Torej vi tega še ne veste? Po vsem mestu ga obsojajo radi tega. Vsilil se je pokojnemu Salendru, da mu napiše testament in dal si je v njem zapisati tri sto kron!“
„Ojoj! Saj to ni niti možno! — Kaj, on da bi bil tak umazanec?“
„Da, da! prav gotovo! — A ta njegov sinček Benjaminček bo ves po njem; kakoršen stari, tak mladi!“
„Tudi sem že slišala, da! Prosim vas — edini sin mu je! Potem si že lahko mislimo, kak da bo!“
„V vseh neumnostih ga poučava stari. Oba sta vam lepa ka — ka — počakajte, kako pa je že to rekel gospod učitelj Pečka — kameljona! Da, kameljon! Veste, gospa Krivčeva, kameljon vam je taka žaba, ki zna vsak trenutek spremeniti svojo barvo, kakor je ravno potreba! In to zna Oblak tudi!“
„Zna, zna, toda to mu tudi vedno ne pomaga. Njegovega pridnega sinčka so mu vendar zapodili iz šol, čeprav je prosjačil okoli profesorskih gospa, naj bi zanj prosile.“
„Kaj pa je ta fantalin vendar napravil, prosim vas? Saj izgleda, kakor da ne bi znal šteti niti do pet!“
„Hodil je za „štatista“ v gledališče, ko je bila tukaj gledališka družba. „Štatist“, to je tak možic, veste, ki na odru le stoji, ali le gre z drugimi čez oder. Oblečen je ali kakor vitez, ali kakor Indijanec, zopet drugič kakor vojak, kakor Kitajec, kakor je pač potreba!“
„A, seveda so ga potemtakem morali zapoditi iz šole. Bog ve, kaj je tam na odru, tam za kulisami vse videl!“
„Kdo ve?! Ampak kaj počne sedaj, ko ga nikjer v šoli več nočejo?“
„Kaj se ve? Morda uteče h komedijantom, ko se mu je to rokodelstvo tako zelo priljubilo!“
„Najbrže! — Moj bog, takšni so vam dandanes ti študenti! — Nič resnega, vse za šalo! Ampak nekatere šale, ki jih včasih počenjajo, mejijo že na blaznost! Poglejte, ta Tomšič, ki je pri meni stanoval. si je tam po zimi enkrat prilepil na zid bel list s črnim krogom v sredi; sel je predenj na stolico in je vsaki dan najmanj po pol ure nepremično upiral vanj oči. S početka sem to trpela, mislila sem namreč, da hoče le tako dražiti mojo radovednost in zvedavost, in če bi ga bila vprašala, zakaj da to dela, da bi se mi bil smejal. Ko pa je to dosledno ponavljal že delj nego teden dni, in se je pri tem držal popolnoma resno, pričelo se mi je zdeti tako početje glupo in jela sem stvar preiskavati in slednjič sem zvedela, da hoče Tomšič izučiti tako svoje oko, da bi mogel ljudi hipnotizovati! Pomislite le, tako brezbožno početje!“
„Gospa, kake neumnosti roje tem fantalinom vse po glavi! Hipnotizovati menda pomenja uspavati koga, storiti komu, da mora spati; a to znajo vendar le ljudje, ki umejo priklicati duhove. Pravijo jim špiritisti in imajo menda zveze s hudičem“ …
„No, Tomšič menda nima sicer še zveze s hudičem. Delal je to gotovo le zato, ker ne razume še dosti. Pa saj je imel iz verstva v spričevalu „odlično“ in tako dober red bi težko bil dobil, ko bi“ … Ni skončala.
„Dober dan! Pisemce, gospa Bobkova, pisemce!" se je ozval od zadaj neki glas klepetajočima ženicama, in ko se je gospa Bobkova ozrla, podajal ji je listonoša Žemljica pisemce v koketnemu roza-kuvertu, dišečem po vijoličnem vonju. Vdova se je zavzela, segla z roko po pismu in bistro pogledala po njem. „Kdo ve, od koga bo to?“ je ugibala in pregledovala kuverto od vseh strani.
„Morda od kakega snubca! Drugi bi ne pošiljal rožnatih pisemc!“ je poskusila napraviti dovtip gospa Krivčeva.
„Eh kaj, doma bom že videla. Torej zbogom, — jutri se pogovoriva še o tem“.
S tem je gospa Bobkova začasno končala to „razpravo“. Na enkrat je bila kakor na trnju, ženska radovednost se je prebudila v njej in list jo je palil v roki.
„Zbogom, zbogom, pozdravljam!“ je kričala Krivčevka za njo in še dodala: „Pa lepo se zabavajte s pisemcem!“
Bobkova ji že ni niti več odgovorila; požurila se je, pospešila je svoje korake, da bi bila čimpreje doma.
Bil je jasen dan, zrak je bil čist in modro, nebo se je smejelo doli proti ulicam. Solnce je prijetno objemalo rudeče strele hiš, ki so se svetile od odbijanih solnčnih žarkov, ter so žgale kakor razbeljeno železo.
Trg je bil nasproti nedavnim dnem, ko so se po njem sprehajali gimnazijalci in ljubimkovali s kandidatinjami z učiteljišča, kakor da bi bil izumrl. Le gospe, stare in mlade, in njihove služkinje, sem pa tam tudi katera domača gospica so se vračale s trga, nesoč v cekarjih sadje, zelenjavo, kuretino in podobne kuhinjske potrebe. — Z odprtega okna mestne hranilnice, nameščene v mestni hiši, pa je kukal na trg gospod pisar in pošiljal gospici Marti Zupančevi poljubčke. Martica se je prijetno nasmejčkala v odziv in počasi, da bi jo bilo dobro razumeti, je zaklicala k njemu v prvo nadstr.: „Čakajte, čakajte, — že povem Lojziki! Ta se bo na Vas jezila, ko ji povem, kako se dobrikate meni!“
„No le tecite, da ne zamudite, vi tožiteljica poredna!“ odzval se ji je zopet glas od zgoraj. Na to je gospod pisar odstopil od okna. V hranilnico je prišla stranka.
Kakor hitro je gospa Bobkova prišla domov in odložila stvari, ki jih je bila nakupila na trgu, je raztrgala kuvert prejetega pisma in čitala glasno:
„Draga tetka! Uverjena sem, da te moj dopis iznenadi; vendar upam, da ga sprejmeš uljudno in z vero v našo odkritosrčnost; ne morem si namreč danes niti misliti, da bi bila ti po tako dolgem času še kaj resno jezna na-me. Sicer pa, kakor vidiš, ni h kaki jezi nobenega povoda več. Danes teden, to je prihodnji ponedeljek, bom imela svatbo in odslej me bodo imenovali gospo Rogačevo. Dragotin me namreč zares vzame za ženo, kljubu temu, da si vedno trdila, da lahko vzameš strup na to, da on tega ne stori nikdar. — Na strup pa te ne opominjam morda z željo, da bi sedaj v resnici vzela strupa in se zastrupila, temveč le v dokaz istinitosti svojih nekdanjih besed, da se morejo tudi najodkritosrčnejše tetke motiti v svojih prorokovanjih, in da je hotela usoda, da si se ravno Ti v svoji nezmotljivosti — zmotila. Da je Dragotin v Mariboru profesor, morda že veš. Ravno osem let je od tega, od kar si rekla, da iz njega do smrti ne bo nič poštenega. — Oba dva Te srčno vabiva in zoveva na svatbo, in upava, da prav gotovo prideš! Sicer bi Ti midva zares morala zameriti. Posebno Dragotin se veseli, da Te zopet enkrat vidi, po dolgem času. Oče in mamica Te srčno pozdravljata, Milica pa se veseli, ker ji poveš kake zanimivosti o njenih velikoblaških koleginjah. — Saj veš, kako jo vse strašno zanima!
Še na nekaj Te moram opozoriti. Poslednjič si bila pri nas pred petimi leti. Kakor pa morda veš, se v Mariboru, kjer so kolodvor nekoliko popravljali, vlak ne vstavlja več tam, kjer poprej. Povprašaj torej, kje stoji vlak, ki gre k nam v … Če ne boš vpraševala se težko spoznaš na kolodvoru.
Pridi gotovo! Do kolodvora Ti pridemo naproti! Do tedaj Te srčno pozdravlja in poljublja
Tvoja Rožica Lokarjeva.“
„Ta novica me je zares presenetila!“ se je čudila gospa Bobkova. „Ali ne, to niti ne more biti! Ne, ne, — da bi si jo Dragotin resnično vzel? Ta nepridiprav, ki mu ni bilo nič sveto dovolj, da bi se svojimi pregrešnimi ustmi ne bil osmešil?“
Čitala je pismo še enkrat, in čitala je zova in znova, petič in šestič in vedno se jej je zdela Rožina novica nerazumljiva, nemožna, neresnična. „Ampak res to mora vendar biti! Tukaj stoji to črno na belem — a mene kličejo na svatbo. Torej pojdem ! Ali preje bi si mislila, da me doleti smrt, nego-li ta novica. Jej jej, da se tako zgodi?! Kdo bi si bil mislil?! No, ta je dobra! Da bi ji Bog dal, Rožici, obilo sreče!“
In v glavi postarane tetke Bobkove so se pričeli vzbujati spomini. Spomnila se je na ono dobo nazaj, ko je bila Rožica še mlada, v dobo njenega dekliškega razvoja, in s temi spomini vred predočila si je tudi tedanje svoje skrbi in še danes jej je bilo nekako tesno pri srcu ob teh spominih.
„Radi te deklice sem morala vžiti kaj grenkobe“ je vzdihnila, toda ne več tako trpko kakor v prejšnjih letih, temveč le tako iz navade; saj niti danes, ko se zdi, da se vse tako lepo in ugodno izteče, ne bi tajila, da je Rožici v času njenih šolskih let grozila mnoga mnoga nevarnost.
Posamezne epizode dogodkov iz let, odpluvših že v morje časa, so se osvežile v mislih tete Bobkove. Tedaj, ko je brat poveril malega škrateljna, Rožico, njej v oskrbo, je teta Bobkova imela na stanovanju še kandidatinje z učiteljišča, ali, kakor se je imenovalo, z velikoblaškega dekliškega pedagogija. Bivale so tedaj pri njej tri: Pavlina Ivančičeva, Lenarčičeva Milena in pa Rožica. Jedna lastnost je bila skupna vsem trem — pridne so bile v izvrševanju svojih šolskih dolžnosti, ali sicer so se po značaju zelo razlikovale ena od druge. Lenarčičeva je bila brunetka temnih oči in tihe naravi. Ljubila je igro na gosli, često in rada je prepevala se svojim razkošnim, mirno dvigajočim se in padajočim glaskom narodne pesmice slovenske z neobičajnim čutom ; najrajši pa si je zapela ono lepo:
Milka mi je ime,
sem obraza bistrega,
hrabro imam srce …Pri zabavnih knjigah je vzdržala sedeč do preko šest ur brez prenehanja. Součenke so si izmislile za njo celo vrsto pridevkov: „knjigomolka“, „filozof“, „ljudska knjižnica“, da, celo „Čopovka“ so ji dejali z ozirom na slavnega Čopa, dihurja, ki „noč in dan žre knjige.“ In še drugače so jej rekali, toda Milena se ni nikdar togotila radi tega. Bila je lepa, priljudna, na ustnicah je imela miren, komaj znaten, a vendar zelo simpatičen usmev in s primerne oddaljenosti se je z več ali manje svetimi čutili oziralo proti njej vsaj ducat platoničnih oboževalcev. Koleginje so ugibale, da je v njo zaljubljen tudi mladi gimnazijski profesor Mirnik, ki je pri njih (kar je bil tekom leta stari in sitni profesor zgodovine Šimi umrl), približno dva meseca že poučeval zgodovino; saj si drugače niso znale razlagati njegove trme pri razlaganju in ljubosumno so sledile njegovim pogledom, ki jih je skrivno včasih uprl v moderno frizuro kakor ebanovina črnih, gostih Milenih lasi. Ampak Lenarčičeva je ostala mirna, kakor da ni nič. Nič ni videla, nič ni slišala …
„Punica! Ti si kakor čok, kakor hrast!“ so jej očitale koleginje. „Zakaj se nočeš v nobenega zaljubiti?“ Toda „ljudska knjižnica“ se je le nasmehnila, obrnila glavico in citirala prijateljicam Garborga. „Žene sanjajo le o močnih, brkatih možeh“, in pridejala: „Jaz hočem ljubiti nekoliko drugače“. Da-li je do danes Milena spoznala ljubezen ali ne, ne ve niti gospa Bobkova, da-si jo je imela od vseh najrajši, ker ji Milena ni delala nikakih skrbi. Nasprotno more reči, da se je gospica Lenarčičeva trudila, zmanjšati gospej Bobkovi skrbi, ki jih je imela z drugimi. Milena je učila svoje družice „resnosti in pameti“, kakor so s posmehom imenovali njene razgovore o mislih v delih svetovnih pisateljev. Kaj dela, kako se ji godi, in je-li srečna? Po maturi Milena ni več pisala svoji velikoblaški „gospodinji“; le za god je vselej uljudno poslala razglednico z voščilom.
Baš nasprotnega značaja je bila Pavlina. Vsaj enkrat na teden je menjala svoj „ideal“; hitro se je zaljubljala, vedno sanjala o „njem“, po noči in po dnevu, ali v kratkem času je našla na njem vsaj pol ducata smešnosti in takoj ga je obsodila: „Ne, ne, ta ni pravi, tega ne morem ljubiti“. Naglo se je odločala, menjavala svoje misli po vetru. Kar zatleskala je s svojima drobnima ročicama, katerih nohte je skrbno gojila, in že je premislila, za katerega bi imelo sedaj goreti njeno vznetljivo srčece? „Mora imeti nežne brke in krasne velike oči“, ga je taksirala in razprla svoje ročice, kakor da bi čakala, da ji naenkrat oboževalec, ki si ga je sanjala, pade v prazno naročje ali okoli vratu. Ali takoj za tem se je sama prisrčno smejala svojemu navdušenju. Rada, da, strastno je plesala; součenke so jo zato v šali nazivale „gospica kadrilja“. Toda to imenovanje ni bilo baš najbolj primerno, kajti kadrilje Pavlinka ni nič kaj rada imela, dajala je temveč prednost valčku, škotski in prav posebno še polki hitri, ki jo je plesala z bujno dekliško norostjo.
Rožica je bila po svoji naravi najbolj samovoljna, muhasta. Nikdo je ni spoznal, ali ljubili so jo vsi. Součenke so jo imele rade, a študentje so blaznili za njo. V zeleni leseni skrinjici je imela cel arhiv ljubavnih dopisov, s katerimi so jo obsipali. Bila je vesela in posebnih pasij ni imela. Kar je ugajalo njenim prijateljicam, imela je rada tudi ona. Rada je čitala zabavne knjige, rada je prepevala, rada plesala. Teta jo je imenovala „fanfra“, a součenke so ji rekale „angeljček“.
Največ je mrzelo teto intimno prijateljevanje Rožice s Pavlino. Neprestano sta si nekaj šepetale na ušesa, se prituhnjeno druga drugi smejali in dogovarjali nedeljske sestanke se študenti. Imeli sta mnogo zaupnih jednako veselih prijateljic, ki so jima prihajale v obiske, in ob toplih pomladanskih nedeljah so prirejale vse skupaj izlete, na katerih so se največkrat le „zgolj slučajno“ srečavale se sedmošolci in osmošolci velikoblaške gimnazije. In če so jih študentje uljudno poprosili, da-li se jim smejo pripojiti in preživeti nekoliko trenutkov v njih krasni družbi — jih one vendar niso smele užaliti z zavrnitvijo …
Le gospa Bobkova je mislila, da je vse tako jednostavno. Ali to ni bilo, zares ne! … Kolikokrat bi bila Rožica, dasi se jej je srčece krčilo, odrekla spremstvo, ali samo tako, kako? Resnice vendar ni mogla povedati — rajše bi zarila glavo s studom v pesek kakor noj, nego, nego da bi rekla pred Dragutinom Rogačem (— bil je to načelnik opozicije velikoblaške oktave, imel je prijeten glas, delal je ostre dovtipe, posedoval je nadobičajni dar zgovornosti, z malimi črnimi kocinami pod nosom in nosil je škripec, — ali po slovensko cvikar —, da z njim ne sme hoditi za to, ker ji tetka to prepoveduje in ji grozi, da to sporoči domov. Kaj bi le napravil, ko bi mu bila to-le rekla? Gotovo bi se bil porogljivo nasmejal, porogljivo bi se priklonil in — ne bi se vrnil več. In mislil bi si, da je Rožica še dete. Brrr! dete! Tako zoprna beseda — dete! Oh, Rožica ni dopustila, da bi se jo nazivalo dete. Kakšna sramota za njo! Pod imenom dete predstavljala si je vedno le malega kričača v plenicah, nerazumnega srajčnika. In s tako-le stvarico, ki stoji še pod nadzorstvom porodne babice in ki se jo miri s cukrovimi piškoti, jo primerja teta njo, Rožico! „Saj si še dete — — “ ji je pravila. „Dete, dete — dete —“. Ali se spodobi, jo tako razžaliti? Ne, in stokrat ne! Potrebuje-li Rožica morda piškotov? Ne! — Mari jo morda druga oseba koplje v banji? Ne! — Torej vidite — ona ni dete! Zato je nelepo in netaktno od tete, če jo primerja se stvarico, ki ne zna druzega reči, nego „ata“ in „mama“. In ravno zanalašč bo govorila z Dragotinom! Naj bo, kakoršen hoče, to je vse jedno! Njena čast ji to veleva. Mora z njim govorit, da bi si ne mislil bogvekaj. Ni dete, ni ne, — in še stokrat ne! Rožica je gospica! In sram jo je, da jo teta neprenehoma spominja, ji daja nasvete, ji ukazuje in priporoča.
To naj drži teta za-se, njej tega ni potreba! Sicer se pa čudi sama sebi, da ni vsled tega že nervozna. Katera druga bi ne vzdržala kaj tacega! „Dete — — “ Ne, to je vendar preneumna beseda!
„Ali drago dete, poslušaj vendar —“
„Nič nečem poslušati, nič, nič“, je zarentačila Rožica. „Dete — in zopet dete —“.
„Torej kaj si pa, ljuba moja, če ne še dete? Saj ti je šele osemnajst let!“ jo je karala teta.
„Da, kaj pa, osemnajst —! Kdo pravi da osemnajst?! Osemnajst let mojih je že davno proč, že štirinajst dni sem v devetnajstem letu! Vi bi me hotela zmiraj delati mlajšo,“ in skoro da bi se bila dala na jok.
„Kaj naj le storim, kaj!“ se je torej povpraševala tetka Bobkova, premišljajoč, kako bi Rožici tega Rogača spodila iz glave. Toda nič si ni mogla izmisliti. No, ko bi še bil kdo drugi, zamižala bi z jednim očesom; ali kako neumna, kako nerazumna je, da se mora zaljubiti ravno v tega peklenskega Rogača! In oba stojita skoro pred maturo! Rogač! Ta poosebljena gorka kri, ta gotovi revolucijonar, ta pregrešni svobodomislec, ta izrecni rebelant! Svoje profesorje vedno kritikuje, sklada smešne pesmice o njih, si prižiga cigarete, ko gre iz šole, takoj za voglom gimnazijskega poslopja; ob priliki Prešernove slavnosti je okrasil zvečer okno študentovskega stanovanja s puntarskim napisom in jednakih neslanosti je namazal že celo vrsto. — Imel je že tudi „nepovoljno“ iz nravnega vedenja v spričevalu! In Rožica tudi ni prva njegova ljubezen! Najmanj trikrat je že pognala brstje njegova vedno sveža cvetka ljubezni. In bogve koliko popkov je že ovenelo pod spretno roko tega nesrečnega vrtnarja — Rogača.
„In zato te svarim pred njim!“ je teta Bobkova končavala vedno jednako svoje razkladanje o Dragotinu Rogaču. Ali metala je bob ob steno, kakor pravi narodni pregovor. Zahvalila je Boga, da sta obadva mlada človeka napravila maturo in ona se je osvobodila odgovornosti za počenjanje Rožice. Dragotin je odšel na univerzo v Prago, a Rožica je postala učiteljica nekje na deželi na Spodnjem Štajerskem. Še parkrat je teta Bobkova nekaj slišala o njunih stikih in je izražala o njih ne ravno laskavo, in dostavljala dosledno: „ničemurnost nad ničemurnost.“ — Na stanovanje pa je odslej jemala dijake in ne več dijakinj.
„In vendar se vse dobro izteče“, se je znova začudila, ko je sedaj, po tolikih letih, zopet obudila svoje spomine na Rožico in Rogača in ob enem na Pavlinko, in Mileno.
In približala se je nedelja, nastal je krasen jasen dan in teta Bobkova se je peljala na slavnost. „Do smrti bi si ne bila mislila, da se ta dva človeka vzameta“, si je ponavljala v duha, bogve kolikrat.
Čudila se je ob odprtem oknu s kupeja bežeči krajini. Temni lesi, jasno zelena loka, pašniki, poškropljeni z zlato-žoltimi pikami zlatic, so bežali naglo dalje; tu pa tam je prikukala izmed drevlja vaška cerkvica s svojim osivelim zvonikom. Po dolinici se je v strugi vila svetovna reka. Kopali so se v njej otroci in pri bregu je bil privezan plav. In zopet se je prikazala nova krajina.
Voz je bil skoro prenapolnjen z izletniki. Bili so tu možje, ženice, otroci: pestra zmes. „Radostna vožnja“ je bleknil nekdo in ostali so se zasmejali.
„Zares, po leti je neprijetno voziti se“, je pridejal drugi.
Gospa Bobkova je pazno poslušala in sledila razgovor in še, ko je izstopila na obširnem mariborskem kolodvoru se ni mogla otresti misli o pogovorih v železničnem vozu. Ker bi morala hitro prestopiti na drugi vlak, ko gre v drugi smeri, je povpraševala po njem. Sprevodniki so ji vlak pokazali, Bobkova pa si je še nekoliko ogledala po kolodvoru, in na to je vstopila v voz. Vlak vozi, puha in sika, in gospa Bobkova se divi raz okno. S te zamišljenosti jo preruša sprevodnik. Vprašal jo je po voznem listku.
„Ampak, ampak, gospa, kaj ste storila?! Vi bi bila morala vendar v Mariboru prestopiti na drugi vlak,“ je rekel.
Gospa Bobkova se je prestrašila. „Saj sem vendar prestopila,“ je oporekala.
„Da, prestopala, ali v isti vlak, iz katerega ste izstopila! Kako ste se le mogla tako zmotiti?!“
In res je šel vlak po isti cesti, po kateri je privedel gospo Bolkovo do Maribora.
„To je pa zares čuden slučaj", so se smejali sopotniki, „če nekdo izstopi z vlaka in vstopa v vlak, ki vozi po isti cesti nazaj!“
V prvi bližnji postaji je teta Bobkova zopet izstopila in se peljala z brzovlakom do namenjene postaje. Malo je manjkalo, da ni zamudila svatbe.
Na kolodvoru jo je pričakovala Rožica s svojim Dragotinom.
„Torej vidite, kaj se mi je prigodilo“, je skončala teta, razlagajoč svoj dogodek. „Take neprijetnosti so me vedno zadevljale, kadar sem imela kako skrb, ki se je tikala naju dveh. Smola me je morala spremljati tudi na najino svatbo … No, pa naj bo, da se le imata rada! — in da je le moja Rožica srečna!“
„Sem, sem!“ je zaklicala Rožica veselo in padla tetki okolu vratu.
„A vi ste še zmiraj tak navihan rebelant?“ je vprašala stara vdova Rožica.
„Ah, kaj še!“ je odvrnil on, se smehom, ravnajoč si škripec na nosu. „Zdaj sem resen in pameten mož, — sicer bi ne mogel biti profesor!“