Skrb, Žalost in Primojduš

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Skrb, Žalost in Primojduš
Ljudska pravljica
Spisano: Jure Repovž
Viri: Zbirka Pravce iz Benečije, urednik Janez Kajzer
Dovoljenje: Edit-delete-not encyclopedic.svg Dovoljenje, pod katerim je delo objavljeno, ni navedeno. Prosimo, da izmed obstoječih dovoljenj izberete ustrezno.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


V neki vasi sta živela mož in žena. Mož je šel vsak dan delat. Žena je bila doma: skrbela je za živino, kuhala in čistila hišo. Imela je tri kokoši, klicala jih je Skrb, Žalost in Primojduš. Zelo jih je imela rada. Vsak dan jim je očedila kokošnjak, jim dala jesti in v zahvalo pobrala vsak dan tri jajca. Nekega dne v septembru je dobila gnezdo prazno. Tako tudi na­ slednji dan in ves teden. Neke sobote ni vedela kaj skuhati možu za kosilo, tako je šla tja v kokošnjak in ubila Skrb. Jo je lepo oskubla in jo začela dušiti. Bilo je že dolgo, kar ni jedla mesa, in tako je pokusi­la perut pa bedro pa glavo. In ko je bila ura devet, je bila snedla že celo kokoš.

- Kaj bo pa Bepo jedel? se je sama pri sebi vpraševala. Tako je šla v kokošnjak in zagrabila za peruti Žalost. Odsekala ji je glavo, jo oskubla in jo dala v ponev. Ko se je kokoš cvrla, je šla v vrt po vr­šič rožmarina. Pogledala je po lehah, oplela nekaj plevela in se vrnila domov.

Kokoš je lepo dišala in žena jo je poskusila.

Poskusi zdaj, poskusi potem, nazadnje ni ostalo v ponvici nič več.

- In zdaj, kaj mu bom dala jesti? je govorila žena. Nazadnje si je dala poguma, šla je v koko­šnjak in ubila še Primojduš. Hitro jo je oskubla in jo je dala v kozico. Ob enih je prišel mož domov. Sedel je lepo k mizi in je začel jesti. Žena ga je gledala in molčala. Ko je mož videl, da žena ne je, je dejal:

- Kaj ti nimaš ničesar, da kar gledaš in mol­čiš? Prinesi krožnik, ti bom odrezal od mojega!

- Ne, ne, je dejala žena, ki se je tiščala za trebuh, do grla sem sita od Žalosti in Skrbi, da Primojduš ne morem več!