To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Svetlemu dnevu nasproti vlak drvi skozi noč,
ko da skozi vihro črnine ga žene tema.
Šopi krvavordečih isker pršijo za njim, se pno v zrak.
Nebo žari. Na vzhodu se zarje budijo.
Kurim kotel, pazim na paromer, strojevodja vodi lokomotivo,
znoj lije z naju, kolneva v gluho noč, veter požira hripave glasove.
In misliva eno, na eno, kar je obema najdražje – na ženo ...
Vlak skupaj spetih vagonov buči za lokomotivo.
Med sopihanjem stroja, škripanjem zavor kolesa tegobno pojo
pesem nas vseh, nas prekletih: Danes si, jutri ne, nima smisla, da trpiš, nima smisla, da tako živiš, pojdi k vragu v koš ...
O, pa veva: železni kolovozi so preko vse zemeljske oble razpeti,
povsod drve vlaki od mesta do mesta, iz teme v luč,
na vseh so strojevodje, kurjači, ki trpe kakor midva,
ki žene imajo, dekleta, ki deco imajo doma.
Misliva nanje in čutiva:
Moč neizmerna je v nas zakopana,
sila nepremagljiva, od nas vseh skupaj odkrita,
vera v človeka, v svetlejšo in lepšo bodočnost,
kamor popeljemo brate skoz dim in skoz mrak
svitanju dneva nasproti
kakor ta vlak.
