Skozi dušo pihlja ...

O, kako lepo je bela

rjuha iz bombaža;

škoda, da jo stroj ustvarja.

Le kako surovo udarja

čoln, ki belo nit prevaža,

češe, suje,

zateguje,

tke.

Jaz le bdeti smem nad njo,

zreti vanjo kot otroci

v Miklavževo bradó.

V zraku mehki beli kosmi

sedajo mi na lase,

kakor babici na starost

mi vise roke.