Skozi Pekel v Cerknico
| Skozi Pekel v Cerknico Dr. Jos. Oblak |
| |||||||||||||
Odkar se je prvič opozorilo na borovniški Pekel* in je naše planinsko društvo tudi tu zastavilo svoje moči, da odkrije ta malo znani prirodni biser širšim turističnim krogom, se vzbuja zanimanje za ta novi zanimivi košček naše slavnolepe ljubljanske okolice vedno bolj; in do danes — lahko rečem — se je že ogrevalo srce in naslajalo oko že marsikaterega prijatelja prirode v teh malo znanih divjih tesneh pod »hudičevim zobom« ob mikavnih peklenskih slapovih ... To pa velja le glede prvih dveh slapov ob pričetku te soteske, ki ju je napravilo dostopna planinsko društvo s tem, da je nadelalo stezo do prvega šuma, skritega za skalnato steno, in pa most črez potok, do drugega pa položilo lesene stopnice v žlebič, skozi katerega se je bilo do tedaj plaziti do prvega grmovja na poraslem bregu, po katerem je nadelalo sicer mehke, pa varne stopinje. Le malokomu pa je znan gorenji večji in višji del Pekla naprej od drugega slapa, ki je še roman-tičnejši, bolj divji. Skozi ta del se povzpneš med skalnimi stenami mimo gornjih šumov, ki jih uprizarja Borovniščica, prihajajoč s hribovitega sveta med Cerknico in Borovnico, v tej skoro neznani soteski, v tiho dolinico k idilskim mlinom. Odtod jo mahneš na Kožlek in naprej v Cerknico namesto po oni znani, skoro vzporedni poti, ki drži ob pobočju Trebelnikovem črez Pokojišče, Padež in naprej po precej zapuščeni in dolgočasni kraški ravnini mimo Dobca in Bežuljaka črez menešijske senožeti.
Na gorenji del Pekla hočem danes opozoriti slovenske turiste ter na prelepo njegovo zvezo s partijo iz Borovnice ob Borovniščici črez Kožlek v Cerknico; — sicer je zdaj še ta pot v Cerknico nekaj daljša, ker od drugega slapa ni nadelana vsaj tik ob strugi Borovniščice v soteski nobena pot ter je treba zato nekoliko več truda in časa, da si pomagaš skozi grmovje mimo skalovja gori do vrha v ono lepo dolino na vzhodni strani Vinega vrha (984 m). — toda brez primere zanimivejša je in kratkočasnejša. —
Od roba pred drugim slapom, kjer so postavljene klopi in mizica in je dokončano dosedanje delo planinskega društva, treba malo poplezati po strmem bregu na desno gori v smeri proti »Hudičevemu zobu«, rtastemu vršiču nad slapom na desno od kotla, ki vanj pada Borovniščica, — in skoro se povzpneš v romantični jarek, po katerem drevi potok navzdol skozi spodnji del Pekla v ljubko dolinico in naprej v pusto ljubljansko barje. Tu gori nekje se je učil kozje molitvice pred letom dni slavni oče Anžuta, precej rejeno, okroglo može, ki je obviselo z obilnim trebuščkom v neki skalni zagozdi, dokler ni pogumna roka rešila tega coklarskega originala prezgodnje smrti. Vendar te naj nezgoda tega turista ne odvrača od nadaljne hoje, kajti potni nikakor nevarna, ako si prej le nekoliko ogledaš svet. Večkrat je pač treba zagrabiti, stopaje ob razdrapani, pa ne globoki strugi, kak šop rododendrona, ki tudi tu gori kakor ob spodnjih dveh slapovih prerašča in venca breg z drugimi planinskimi cvetkami; njega se držimo, dokler zopet ne zašumi pred nami nov slap z divjo okolico. Kadar je pa mala voda, pa jo mahneš kar po strugi do slapa, ako te ne ženira voda v črevljih. Že od spodaj opazimo, da pada voda nad slapom v kaskadah skozi luknjo v kotel, iz katerega prši k nam doli. Treba se nam je umakniti ogromni skalni steni, ki nam zapre pot naravnost naprej, precej visoko v breg, s katerega se približamo zgoraj strugi Borovniščice; le-ta se <zoži v ozko korito, skozi katero po bliskovo drevi voda navzdol. Hoja ne traja več dolgo, gozd se skoro razsvetli in pred nas se postavi veličastno velika skalna stena, črez katero pada Borovniščica s prelepim padcem, delečim se na par trakov, ki se ob veliki vodi združijo v en sam mogočen slap. To je prekrasni konec Pekla, kajti nad tem slapom je lepa, zložna dolinica, ki sega daleč noter v tihe gozdove ob Vinem vrhu, pozdravljajočem že tajinstveno cerkniško ravan ... Do tega zadnjega slapa pa je možno dospeti tudi po lepi vozni poti, ki se cepi doli v dolini pred Peklom, črez selo Pristavo. Pot je izredno mična, vodi ves čas po senci, z nekaterih mest pa se ti odpre pogled na ves Pekel, in po tej poti se bo vrnil nazaj v Borovnico tudi oni, ki nas noče spremljati naprej ob šumljajoči Borovniščici po temnih gozdovih gori na Kožlek in naprej v Cerknico.
Lep popoldanski izlet je poset Pekla, ki ni sicer nič posebnega za tistega, ki je videl večje in lepše slapove po svetu; toda prepričan sem, da ob veliki vodi spomladi in jeseni nadkriljuje marsikak »Teufelsgraben« in »Teufelsschlucht«, za katere se dela drugod pretirana reklama. Nehote mi prihaja v spomin oni slap (Klammgrabenfall) v Radstattskih Turah, — kjer ni malo naravnih lepot — do katerega sem se lani mimogrede vsled reklame po razglednicah i. dr. potrudil, a našel, da je sleherni v našem Peklu višji in slikovitejši, — vzlic temu se do zadnjega časa ni brigala zanje živa duša. Upajmo, da bo dostopen skoro ves Pekel slehernemu, tudi neturistu, — kajti gorenji del do vrha si naj privošči zdaj le oni turist, ki se hoče v zgodnji pomladi trenirati za višje poletne ture.
Mi pa, ki smo dospeli srečno do roba nad zadnjim slapom po prestanih »peklenskih« mukah in težavah, stopamo dalje mimo zapuščenih žag, ki le redko režejo, po neizrekljivo ljubki dolini ob žuborečem Borovniškem potoku skozi tihe gozdove, v katerih pojo divji petelini in se skrivajo plahe srne v idilskem miru. Kdo bi pač slutil nad divjim Peklom te mline in ta rajsko lepi dol! Kako prijetno vpliva na tvoje čuvstvovanje ta veliki kontrast: prej divja romantika in veličastvo prirode med skalnatimi stenami, zdaj ta božanstveni milieu gozdne idile, ta sveti uspavajoči mir, ki ga diha priroda v teh skoro neprodirnih gozdovih okoli tebe na obeh straneh! Kakor da si čul dvoje popolnoma nasprotnih simfonij, dvoje različnih harmonij prirodnih glasov, ki jih umeje uživati le srce pravega turista . .. Skoro dve uri tavaš kakor v sanjah na tem preprijetnem in blagodejnem izprehodu po mehki in ravni vozni poti, ki je ponekod ob deževnem vremenu morda še premehka. Ob strugi Borovniškega potoka še mimo par žag v gozdni samoti te vodi pot v južni smeri pod Vinim vrhom. Kar se zavije dolina na levo proti vzhodu (proti Otavam), toda mi krenemo iz doline, držeč se južne smeri, po malem stranskem dolu gori na Kožlek, dasi bi najrajši še zasledovali našo rečico po gozdni idili tja do izvira. — Korakajoč po poti v breg, se. večkrat ozremo nazaj v ljubko dolinico Borovniščice, ki se nam je tako omilila. Ko prispemo v pičli uri na vrh, razsvetli se gozd, in med travniki vrhu brega se zablestijo bele hišice, posejane v bližini skromne cerkve. To je Kožlek, ki leži okoli 800 m nad morjem. Prost nam je pogled doli na menešijske senožeti in begunjsko polje in travnike. Na desno od nas počiva ob bregu skromni Dobec, nedaleč doli pod njim Bežuljak, naprej doli v ravnini pa lična vasica Begunje, pomaknjena že k bregu Cerkniškega potoka, vijočega se ob podnožju raztegnjene, daleko vidne gore Slivnice (1115 m) in njenih odrastkov. — Od Begunj pa ni več daleč do našega cilja, do slavne Cerknice. Do tja iz Borovnice skozi Pekel, počasi hodeč, porabiš okoli štiri ure, tako da ti ostane še dosti časa za razne izprehode po zanimivi cerkniški okolici. Opozarjati na cerkniške znamenitosti pa je pač odveč, — svoj namen sem dosegel, ako napotijo te vrstice koga skozi coklarski »pekel« — ta nebesa turistova — med Meniševce in slavnoznane »čufarje«.