Skoz pomladni dež bom šla

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search

MED TISOČI BI TE SPOZNALA

Med tisoči spoznala tvoj korak

bi v vseh mogočih ritmih nog hitečih;

in v sanjah še spoznala mirni dih

bi tvoj med tisoči pokojno spečih.


S temo v očeh bi tvoje lice našla,

z ušesi mrtvimi tvoj čula smeh;

če veter še tako bi pota zgladil,

bi našla tvojo sled v peščenih tleh.


Le beži pred menoj, le, kamor koli.

Čeprav na najbolj skrito pot zaviješ,

se vendar - kakor grešnik pred vestjo -

pred mojo mislijo nikjer ne skriješ.


PRED VRATI

Zakaj mi v srcu je tako sladko,

ko se zazrem v otroški tvoj obraz?

Daj, v svojem teku ustavi, čas!

Postoj, postoj, mladost, za hip samo!


Saj so še neizhojene steze

od mojega do tvojega srca,

saj nisem nikdar tvoja še bila,

kje je še dan, ko pesmi izzvene.


Zdaj s tvojim se je spojil moj korak

in misel moja v tvojo se potaplja.

A v to sladkost bo padla grenka kaplja,

če tvoja pot vodila bo v moj mrak.


Prišla do vrat sva, dragi, v njih je ključ.

Brez misli, kaj bo potelj, odkleniva

pogumno na ta zlati prag stopiva;

daj mi roko - zdaj greva v svetlo luč.


VPRAŠANJA

Zakaj tako me vsakokrat omamiš,

da več ne vem, kod moja cesta pelje?

Zakaj mi skrite želje v srcu dramiš,

da njih polet preveč visok in smel je?


Ne čutiš mar, da v vročem si drhtenju

krvi in duše, da mi tvoj objem

ne da se ustavljati želja hotenju

in v mislih tisočkrat se ti dajem?


Poznaš me že do sleherne skrivnosti.

Ljubiti bolj ne moreš me, to vem.

A le ne smej tej moji se norosti:

Ob tvoji senci vsaj naj tiho grem.


NE HODI

Ne hodi stran od mene, o, ne hodi!

Tesno kot prej se k meni spet privij,

molčanje tvoje vame se prelij

in bom kot rožni list na mirni vodi.


Če pa že moraš stran, naj kamor hoče

korak te vodi, saj ne bom več sama.

Krvavordeča vez je zdaj med nama,

ki je pretrgati ni več mogoče.


Do mene vodijo spet vse poti;

nihče ti ne umiri glasu srca.

In tudi smrt ne! Z drugega sveta

te klicala bo tvoja lastna kri.