Skopuhova škrinja

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Skopuhova škrinja
Lea Fatur
Objavljeno v Slovenec 1910, št. 85 (16. april) v rubriki Listek
Spisano: Postavila Martina Hvalc
Viri: [ dLib]
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 75%.svg To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Skopuhova škrinja[uredi]

Velika, okovana z železom, zaprta z močnimi zapahi in težko žabnico, stoji že leta v plesnivem kotu podstrešne sobe. Okrog nje se plazi, na nji sedeva, na nji leži stari Timotej. Skrinja je njegova radost, njegova moč in njegov jetničar. Ona je, ki mu vliva življenje v mrkle oči, ona, ki mu daje moč, da se klanjajo visokomerni častniki in uradniki starčku v oguljenem kožuhu, izhojenih šlebedrah. Ona je, ki privablja lepotice iz svojih krasnih dvoran pod nizko streho, ona obliva odurnega starca s tako prikupnostjo, tla se dotikajo nežne roke dobrikajoč njegovega ščetinastega lica, da se ozirajo najlepše oči ljubeznivo v starca. Ob takih prilikah se heheče Timotej, odbija surovo prošnje, poklone, dobrikanje. Gospodar je on, stari Timotej, tej lahkomiselni, prevzetni gospodi, na svojih razkošnih veselicah, v svojih sijočih palačah se tresejo pred starčkom na podstrešju . . .

V taki radosti pozabi Timotej, da je škrinja njegova ječa, da mu brani iz ozkega prostora v božji svet, v božji hram. Saj ne more, ne sme nikamor od velike oblastne. Pride Bogu posvečen dan. Vsak božji človek se preobleče, hiti pred svete obraze, prižiga sveče, se klanja, prosi za rešitev duše. Tudi Timotej bi šel. Škrinja stoji v kotu. A kadar hoče starec ven, se jame gibati, širiti, se drsi za njim . . . In če stopi vendar na hodnik, se drsi škrinja do vrat, žvenklja, kliče, svari: Prišli bodo — ne hodi! Ulomijo vrata, odpro moje telo, mi vzamejo zlato drobovje. Oropajo te, starec bedni — ostani doma! — In ostajal je. S tresočo roko je sprejemal kruh iz rok nadušljive sosede Maruše in se kregal, da ga je osleparila, da preži ves svet na škodo siromaka starega. Varil si je čaj, sedel na škrinji i n čakal, da pridejo, da se mu klanjajo: »Daj, očka Timotej Timotejevič! Reši me, dobrotnik ti naš!« »Nisem prinesel, očka Timotej, — potrpi golobček, oča ti naš!« — In skopuh ostri poglede, računi na prste . . . In blede lica oholih prosilcev. Solze! kdaj so še omočile skopuha! Pa ne delajmo mu krivice. Hudo je Timoteju, ko muči božjega človeka — toda škrinja hoče tako. Prime ga včasih, da bi zapustil zatohli prostor, klical ljudi, ki se ženejo in gnetejo po ulicah za kruhom. Klical bi jih, jim izročil skrinjo z zlatim mačkom v nji, in umrl bi svobodne duše, blagoslovljen . . . V takih hipih odpre okno, se ozre z višine na pisane strehe matuške Moskve, na ljudi, ki gomazijo kot mravlje pod njim. In želja velika, silna se poloti starca po življenju in ljubezni, po milosti božji. Pa giblje se v škrinji . . . Tako votlo šumi v nji . . . Kaj si prazna, tovarišica moja draga, kaj te je oropala lakomna roka? — In naglo je pozabljeno vse drugo. Tresoča roka odpira žabnico, zapahe, odriva plesnive cunje na vrhu, pritiska na skrito migalo. Odskoči. — Kopejke, rublji, grivni, zlati, domačega in tujega kova, dragi kamni v zlati zaponi se smeje Timoteju. Iskre se mu oči, trepeče telo v blaženosti, roke grabijo, kupičijo zlato, božajo dragulje. Kaj je vsa druga sreča, proti tej! . . . Potrka plašno . . . Ah! Škrinjica moja, če odda ali prinese — pomnoži se tvoj kras, ti prelepa . . .

Dan Vstajenja. Po Moskvi zlatoglavi zvene zvonovi, praznično oblečeni ljudje se objemljejo, se pozdravljajo: »Kristus je vstal!« Končan je vsak prepir, očiščeno vsako srce, vse je oprano v krvi jagnjeta, vse se gnete v bleščeče cerkve.

Ob svoji linici stoji Timotej. Obril se je, saj je praznik. Pa ni prižgal luči pred obrazom Kazanske Bogorodice, si ni priskrbel pirogov, kolačev, ni počedil neprijaznega berloga. Vse to stane, stane . . . kje bi vzel siromak starec! Bog pozna njegovo revščino . . . Zdaj hite v cerkev . . . Naj molijo popi in babe! Klanja in križa se ta goljufivi svet — a njemu, bednemu starčku, ne vrača izposojenega — še za miloščino ga prosi! Pogubi Bog hinavce! Takoj po praznikih izda kasne dolžnike pravici. Lepo Akulino, prevzetnega kupca Čičagofa, drznega uradnika Bolešova. » Imam deco, smiluj se, gospodar!« pravi. A kaj so meni, bratec, mari tvoja deca? »Žena je bolna, ni za zdravila, ni za čaj — potrpi gospodar, očka ti naš!« A kaj je meni do tvoje žene, golobček? Dal sem ti denar, ti mi ga vrni z dogovorjenimi obrestmi, taka je božja in carska pravica. Kaj si se ženil, bedak, če ne moreš preživeti žene? Timotej se ni ženil in ni mu žal ...

Ni mu žal? Zlato sije solnce na kupolje cerkva. Po mehkem vzduhu tropeče zmagoslavni glas vstajenja. Veselo vriska dečad, v tihi radosti se pozdravljajo odrasli. Zaupno si pripovedujejo gorje prestane zime, vesele upe prihodnjosti, roko v roki stopajo prijatelji in sorodniki v hram božji, v dom trpečih. Vse se obiskuje, vse se veseli, le ti si sam, Timotej, stari skopuh, tebe ne ljubi nikdo, tebe preklinja svet . . . Ali ti ni žal starec? Zdaj bi šel lahko v spremstvu otrok in žene v cerkev — spoštovan, pozdravljan od vseh. Spomni se Tatjane!

Zaman se brani skopuh spominov. Prihajajo iz jasnega pomladnega dne na valovih velikonočnega zvonenja: Dvoje oči uprtih žalostnovdano vanj, dobrodušen bled obraz, slabotna nizka postava. »Kaj ti hočem Tatjana. Bolehava si. Stroške, samo stroške bi imel s teboj — ostani z Bogom.« Tako ji je rekel in imel je tudi prav. Slabotna si je iskala druge podpore . . . Postala je plen svoje slabosti . . . Bil je pozabil na njo. A včeraj se je privlekla bleda senca k njemu. Težko mu je bilo spoznati v zgrbljeni starki deklico, ki ga je ljubila v svoji mladosti. Vrgla se mu je k nogam, ga rotila, da ji pomaga. Njene hčere otroci stradajo, ne bodo imeli blagoslovljenega kruha na dan Vstajenja. V temni kleti prebivajo, v pomanjkanju in trpljenju. Ti lihvariš, ti spravljaš Timotej, si koplješ greh na dušo. Pomagaj nedolžnim sirotam, stori sebi zasluženo delo . . . Pomagaj! Glej sam si zapuščen in brez oskrbe pri vsem tvojem bogastvu. Pusti da ti poravnam posteljo, očedim sobo, prinesem veselja Vstajenja . . .

Tako je prosila. In hipoma je videl sebe kot mladeniča, ki je izbiral in tehtal — videl je sebe kot starca, ki mora ostati pri izbranem. Saj velja prijaznost, mehke prošnje, samo njegovi skrinji. »Ha!« je zasikal. »Napolnila bi mi stara grešnica hišo gladnih ust . . . Poberi se mi! Nisem varčeval za tvoje grešno seme, ne potrebujem požeruhov, tatov, ubijalcev . . .« Tako jo je odgnal. Njene oči so ga pogledale žalostno vdano — kot takrat. In zdaj je dan Vstajenja. Odpuščanje, blagoslov, prinaša vstali Zveličar, ljudje hite iz tesnih mestnih ulic na prosto, vse se širi, koprni, želi nekam. On pa je priklenjen na svoj zaklad, privezan na veliko škrinjo. Vstajenje oznanjajo zvonovi, vstajenje po smrti. Tudi on umre. Tuji ljudje si bodo delili krohotaje njegovo bogastvo. Strašno, a neizogibno. Kaj Timotej, ko bi razpolagal sam z denarjem — ga zapustil sirotam, si rešil dušo? Pusti Timotej Tatjani, cerkvam — odpusti dolžnikom, da ti odpusti Bog . . . — Tako šepeče starčku rahlo v uho in plah mu beži pogled preko morja streh v daljavo, plah se vrača v nizek prostor vsakdanjega bivališča — na skrinjo. Oj umrl bom umrl! Zvonili bodo zvonovi, krohotali se ljudje, krohotal se bo vrag . . . Umrl bom! Tako čudno teman postaja jasen dan — težke so noge, zastaja srce. Zvoni — ne k vstajenju, k sodbi . . . Deni svoje stvari v red, popravi grehe Timotej . . . Zapiši — takole zapiši: kadar umrjem, naj bo vse Tatjane Ivanove. Izplača naj cerkvam za božjo službo in spomin . . .

Kadar umrjem . . . Zapisal je in ni mogel dalje. V besnem plesu so skakale črke pred njim, v škrinji je žvenkljalo: Ne umrješ, ne zapustiš nas. Nikomur, nikomur. Kadar pojdeš, vzemi nas seboj, nas, tvoje edine prijatelje. — Svareče je pogledal obraz Bogorodice vanj: »Umrješ!« Zaplesala je soba, zarežal se je samovar, gibala se je škrinja: »Ne umrješ Timotej, ne zapustiš nas. Stopi k zlatu, da se poživiš, umiriš. Pusti misli na smrt, oj dolg je še tvoj dan . . .« — »Ne, ne!« stoka Timotej, »zapišem, izbrišem dolgove drugim, sebi. Z nepremagljivo silo ga vleče k škrinji. Enkrat še naj se razveseli zaklada . . . Previdno dvigne težki pokrov, ga nasloni ob zid, gleda ostre zobe, ki zapirajo tako dobro skrinjo, odmakne cunje, odpre predal, se zatopi v blišč blaga. Tako mrzel je ta blišč danes. Roke rijejo po zlatu, težko vzdiha Timotej. Tako mrzel kot grob . . . In vendar — pustiti ga drugemu! Nikdar! Kadar umrješ in daleč je še to — sešiješ v vzglavje svoj zaklad, ga vzameš s seboj. V tihih nočeh boš štel v grobu, se radoval . . . — Čuj težek korak pred vratmi — oblastno udari pest ob nje . . . Kdo prihaja na dan Vstajenja k samotnemu starcu? Kdo ga kliče s tako groznim glasom? To ni človek Timotej — leden curek gre po životu, naježe se ščetine na licu in čelu, osteklene oči — to je smrt! Starec hoče skočiti — strese Skrinjo — pokrov se zleti, zahrešči.

Pred vratmi stoji v pisano ruto zagrnjena zgodaj osivela, zgrbljena ženska, v rokah kolač in kupico vina. Tatjana je, ki hoče prinesti blagoslov in odpuščanje znancu svoje mladosti, ki mu hoče povedati, da je pomagal usmiljeni Bog njeni hčeri po dobrih ljudeh. Stoji Tatjana pred vratmi in nenadna groza jo prime za vrat, ji zaduši vse prijazne besede in misli. Mrzlo je šlo mimo nje — nevidno a čutno — to je smrt! Z votlim glasom zakliče, s trepečo roko udari na vrata. Znotraj zahrešči, grkne. »Pomagajte ljudje! Obvaruj nas Bog nečistega!«

Ko so vlomili vrata, so našli skopuhovo truplo pred zaprto skrinjo. Težak pokrov mu je odrezal glavo.